744                  ALOJZIJ GRADNIK: ŽARIŠ IN ŽGEŠ...
znanosti stoječo „intuicijo". Nikakor ne zanikam, da so možne „geni-jalne" osebe, ki gledajo stoletja naprej in spoznavajo „intuitivno" resnice, ki jih mora znanost potrditi in potrjuje) šele mnogo> pozneje. Da se taka intuicija de facto nahaja, o tem priča najbolje zgodovina vseh znanosti. Ne morem pa priznati nobene intuicije, katere rezultati bi striktno nasprotovali že obstoječim fakticnim rezultatom katerekoli znanosti. Znanost sq v resnici počasi, zelo počasi razvija, toda kar se na ta način dožene, velja zato sub specie aeternitatis. Kakor se menjava „moda" za „modo" v obleki, hrani itd., tako se menjava tudi „moda" za „modo" v človeškem mišljenju, čustvovanju in stremljenju, noseča v sebi kal smrti že ob svojem prvem koraku. Kakor se je v srednjem veku vsepovsod govorilo o nekem „kamnu modrosti", ki ga nihče ni videl, tako se dandanes govori o neki skrivnostni „iiituiciji", čeprav je nihče ne pozna. Le — znanost hodi pri vsem tem strastnem padanju in dviganju hladnokrvno in neomajno svojo pot, le ta mirna in tiha znanost je pri iskanju resnice naša zadnja in edina solidna opora; kdor zametuje to oporo, sledi v najboljšem slučaju le svojemu subjektivnemu čustvu ali pa praznemu slavohlepju.
jaz se torej popolnoma strinjam z Bergsonovim principi j elnim nastopom1 proti dandanašnjemu puhlemu materijalističnemu svetovnemu in življenjskemu naziranju, ravnotako občudujem Bergsona sam kot izredno duhovitega pisatelja; njegovemu pisateljevanju odrekam le znanstveni značaj: Bergson človeka pregovarja, ne prepričuje. S to kritiko sem hotel podati le en primer za ta način njegovega pisateljevanja.
¦                                nm)
ALOJZIJ   GRADNIK:
ŽARIŠ IN ŽGEŠ ...
Žariš in žgeš in v tvoji zlati luči ,   vsa trudna duša moja trepeta. O solnce moje ti! Do dna, do dna izpali me, do smrti me izmuči!
Naj tvoja vsa me prepoji svetloba, in če zaprem poslednjikrat oči, o, bodi lučka vsaj, ki večne dni sijala mirno bo v globine groba.
cž^>