Dopisi in novice. Iz Ljubljane. V čitalnici je govoril 19. marcija g. prof. Šukle: »o devici Orleanski«j 26. marcija g. drd. Ivan Tavčar: »o ženi v narodnem pesništvu« in 3. aprila je g. prof. Wiestbaler vodil svoje poslušalce »tri dni po starem Rimu« za časa Nerona. — Predavanja šo bila zelo obiskovana, dasi je bilo mesca marcija vreme sila neugodno. Govorniki so bili popolnoma kos svoji nalogi, in občinstvo se jim je glasno zahvaljevalo, kar pa je poglavitna stvar: narod se zbuja in zanimiva za narodne zavode. Čisti dohodki so bili namreč namenjeni »Narodni šoli«, in ta je dobila lepo svoto 180 gl. Preserčna hvala tedaj vsem vdeleževalcem, a gospodje govorniki bodo za svoj trud dobili plačilo, kakoršni svet daje tistim, ki se nesebično za druge žertvujejo, — attamen, justum ac tenacem propositi virum non civium ardor .... Predavanja nemška na korist »Schulpfennig-u« (z dvema tretjinama) in bolniškemu podpornemu društvu (z 1 tretj.). — Govoril je 19. marcija g. Karol Dežman: »o stalnih, zvezdah« in 26. marc. »o Jupitru (planetu) in njegovih mescih,« g. dr. Leitmaier 2. t. m. »o priseženih sodnijah;« 9. t. m. g. dr. Schaffer »o Anastaziju Grun-u« — in velikonočen ponedeljek 17. aprila bode govoril g. dr. Keesbacher: »o človeškem sercu«. — Tudi tukaj je bilo obilo poslušalcev, posebno, kakor se piše, cvetno nedeljo. — Iz seje c. Jc. dež. šolsk. sveta dne 16. marcija 1876. Predsednik je otvoril sejo s tem, da je perovodja prebral razrešene vloge. — Poročilo dež. nadzornika za humanistične predmete o nadzorovanji višje gimnazije v Rudolfovem se je vzelo na znanje, in predložilo slavnemu ministerstvu. — Prošnja učitelja na gimnaziji v Rudolfovem za stalno umestenje se je vernila ravnateljstvu, da pridene vse sejne protokole tekočega leta. — Na ljubljanski realki se je šolnine oprostilo 40 učencev vse, a 11 za polovico, 17 se je pustilo dosedanje oproščenje, a 4 polovično; 5 se je oproščenje odreklo. — Na ljublj. gimnaziji se je šolnine oprostilo 42 vse, a 10 za polovico; 34 učencem se je privolilo dosedanje oproščenje, a 5 polovično; 15 učencem, ki so vnovič prosili za popolno oproščenje, in 2, ki sta prosila za polovično se je to privolilo; 1 učenec, dosihmal popolnoma oproščen, bode plačeval polovico, in 3 se je oproščenje odreklo. — Na kočevski gimnaziji se je oprostilo 26 nčencev vse šolnine, 1 pa polovice, in 4 ostajajo oproščeni tudi zanaprej. — Ufienec na ljublj. gimnaziji se je oprostil gerščine. — Prošnji gimnazij v Kranji in Kočevji za privolitev izvanredne pripomoči za učna sredstva 1. 1877 ste se predložili priporočevaje slav. ministerstvu. — Dva pripravnika sta dobila spraznjeni deržavni štipendiji, in tretji je dobil podpore. — Red šolskih ur na možkem in ženskem učiteljišču v Ljubljani za drugo polovico šolskega leta 1875/6 se je vzel na znanje. — Zarad pripravnih bukev za domovinoslovje se je slav. ministerstvu poročalo, kakor se je o tem izreklo ravnateljstvo učiteljišča v Ljubljani. — Slavnemu ministerstvu se je predložil: >Nazorni nauk za slovensko mladost« in »globus s slovenskim tekstom« z nasvetom, da naj bi se oboje razglasilo za pripuščeno učno sredstvo, kakor se je izreklo ravnateljstvo na učiteljišču v Ljubljani. — C. k. deželni vladi se je odgovorilo, da se nasvet c. k. kmetijske družbe za obdarovanje šole v Postenji ne more podpirati. — Poročilo c. k. nadzornika ljudskih šol v nadzorovanji nekaterih ljudskih šol se je vzelo na znanje, in dotični ukazi so se razposlali krajnim šolskim svetom. — Prošnja učiteljske vdove Marije Ribnikarjeve v Dolu se je napotila na kranjski deželni odbor z nasvetom, naj dela pri slav. deželnem za- stopu na to, da se vdovi prizna normalna penzija p6tem milosti. — Vsled slav. ministerske odloke se je odkazala namestnim učiteljem na srednjih šolah namestnina anticipando. — Poročilo c. k. okraj. šolsk. sveta v Kerškem zarad razširjenja dvorazredne ljudske šole v Kerškem v trirazredno se je poslalo kranjskemu deželnemu odboru priterjevaje nasvetom okrajnega šolskega sveta. — Eazširjenje ljudske šole v Sodražici v trirazredno se je poterdilo in tretjemu učitelju plača s 500 gl. nastavila. — Zaporedno lazširjenje dvorazredne ljudske Sole v Senožečah v štirirazredno se je odobrilo, in plače ustanovile s 600, 500, 500 in 450 gl. — Imenovanje Franceta Vraniča za stalnega učitelja v Hotiču se je odobrilo in dekret mu je bil narejen. — Kranjski deželni odbor je bil naprošen za doplačilo 1000 gl. na ime normalnega šolskega zavoda >za zasilne šolec in 300 gl. za ženske rokotvore. — Eešile so se prošnje za nagrado in pripomoč. — Poduk v risanji bodo nadzorovali posebni ministerski odposlanci (komisaiji), katere hoče razpošiljati po kronovinah Njih prevzvišenost minister za uk in bogočastje. — Pred vsem bodo pa nadzorovali ti komisarji učiteljišča za učitelje in učiteljice, da po teh zavodih in tudi po izobraževalnih tečajih, ki so ž njimi sklenjeni in po obertnijskih šolah v tem kraju pozvedajo, kako je s podukom v risanji, oziraje se posebno na predpisane učne čerteže in na inštrukcije v to dane. — V ministerske komisarje se bodo jemali taki strokovnjaki, ki v obče ne razumevajo le risanja in šolstva, marveč tudi poznajo ukaze, ki so dani zastran poduka v risanji. Pri nadzorovanji šol bodo gledali ti komisarji na to: 1. Ali so prostori in priprave za risanje dobri in sposobni? 2. Ali ima šola potrebne učne pripomofike? 3. Ali učitelji podučujejo v risanji po predpisanem učnem fiertežu in po inštrukcijah učiteljem danik, ali rabijo pripuščene risarske predlage in druge učne pripomočke in ali se poslužijo namenu primerne metode? 4. Ali se doseže prejpisani učni smoter? 5. Ali so izdelki učencev primerno speljani, ali se derže pri poduku stopnjevanja, kakor se veleva v dotičnib ukazih? Ministerski komisarji bodo poročali ministerstvu, ki bode potlej ukrenilo, kaj je storiti. — Nadzornik bode nadzoroval samostalno, ker se je pa pri tem vendar le treba ozirati na druge nauke, bode komisar razgovarjal se tudi z ravnateljem, z šolsk. vodji in ako bode treba, tudi z drugimi osebami pri nadzorništvu. Odpošiljanje komisaija pa v nobeni stvari ne spreminja delavnosti postavno vredjenega nadzorništva. —• Protestantovsko šolo je obiskovalo v preteklem letu 93 otrok, in sicer 50 dečkov in 43 deklic. Iz med teh so 3 judje, 26 je prot^stantov pa 64 katoličanov. Podučevala sta jih 2 učitelja v 3 oddelkih, pa le v 2 sobah. — V Ljubljani sicer imamo 4 javne in 1 zasebno ljudsko šolo za deCke, 3 javne in 3 zasebne šole za deklice, tudi nemščina se ne zanemarja po šolah, tedaj se vendar vsak čudi, da toliko katoliških otrok hodi v protestantovsko šolo. — Sicer sedaj povsod tirjajo, da mora vsak razred imeti svojega učitelja, tudi povsod šolsko mladino ločijo po spolu, tam pa nihče tega ne tirja. — Protestantje evojih otrok ne pošiljajo v katoliške Ijudske šole, tedaj so bolj zvesti svoji Teri (veroizpovedanju), kakor katoličanje svoji, in raje nekoliko poterpe in žertTujejo, da imajo le svojo versko šolo, beržkone si mislijo tako, kakor uni romarjlj od katerih zabavljica pravi, da so molili k svetemn Florijanu: Ljub svet Florijan, prizanesi našim hišam, raje druge zažgi. — Nadzornik protestantovski šoli je gospod župnik , kajti tam se ne boje, da bi cerkveno nadzorovanje zaderževalo napredek v učenosti in znanosti. In po svoje imajo prav, kajti kar bi bilo katoličanom prav, to tudi unim ni napačno. Kaj pa katoličanje? Ti imajo tukaj v Ljubljani šol mestnih, javnih in zasebnih na zbiranje, a vendar raje pošiljajo svoje otroke v protestantovsko šolo. Ali zastran tega, ker imajo šolo pred nosom, mestne šole pa so daleč proč, nekatere v dnigem koncu mesta a zastran tega, ker so otroci v protestantovski šoli bolje preskerbljeni in podučeni, ali poslednjič iz verske unemarnosti (indifferentizma), kdo jih razume ?! Pripoveduje se, da je katolik vprašan, zakaj da otroka pošilja v protestantovsko šolo, odgovoril: No, zakaj bi ne, pri protestantih ne bode zgubil vere, tam puste te stvari pri miru, v verske reči se nihče ne utikuje, kar pa pri katoličanih ni tako! A ta je bosa! Nihče ljubljanskih mestnih učenikov otrok versko ne kvari, še več, učenik verozakona v prostih urah stori to, kar mu v odločenih urah storiti ni mogoče, t. j. otroke za sv. zakramente pripraTlja. Ako so naši otroci nerodni, tudi drugod niso angeljčki. Ako tukaj ni toliko verskih vaj, kakor bi cerkev želela, no, tam gor celo nobenih ni. Želeti bi bilo, da bi visokočastito ljubljansko škofijstvo podučevanje v keršanskem nanku, za 64 katoliških otrok, ki obiskujejo tukajšnoprotestantovsko šolo, izročilo katoliškemu duhovnu. — Katoličanje sploh terdijo, da otroci versko -namešanih šolah postanejo radi unemarni (indifferent) do svoje cerkve in od verske unemarnosti do nejevere je najbližnja pot. Se ve, da se taki prikazi do pičice ne dajo dokazati, vendar bližnja priložnost je tu, tedaj katoliški stariši navadno svojih otrok ne pošiljajo v sole drugovercev, ako so v kraji katoliške šole, le pri nas je drugače; žalostno je, ako smo katoličanje krivi temu. Poslednjič pristavimo, da nam gre le za stvar, a nikakor za osebe. — Perva učna razstava v Gorici l. 1875. PoroBlo razstavnega odbora. (Dalje.) Osnovne postave deržavne, dane po ustavni poti, so te dobe glavno znamenje; v tem času so razglasili deržavno postavo 25. maja 1868 in 14. maja 1869. Perva teh postav zamenjava staro nadzorstvo za noro, stavi novo vodstvo ljudskega uka na mesto prejšnjega, oboje je natančniše izpeljano v deželni postavi za goriško in gradiščansko grofijo 8. februarija 1868, ki spodbuja vse k povzdigovanju ljudskega poduka. (Na Kranjskem s postavo 25. februarija 1. 1870.) Druga postava je za terdno razveljavila šolsko ustavo leta 1805, ter ustanovila splošna načela, po katerih se je imelo začeti preuravnavanje ljudskega podučevanja v vseh kronovinah zastopanih v deržavnem zboru. Eakor po vseh prenovitvah, zgodilo se je tudi po razglašenji te postave, da se je red šolskih reči ves zmedel, ter da je nastopila zmešnjava. In res, v tem, ko so se odpovedali pripomoči oni, katerim je bilo šolsko vodstvo vzeto, pokazalo se je, da so novi možje, ki so za vajeta prijeli, poznali sicer cilj, do katerega je bilo dospeti, ali poti, po kateri naj bi ga dosegli, niso še natančno poznali. Eedni učitelji, katerih stanje ni bilo še za terdno določeno, niso vedeli, ali bi smeli zanašati se na prihodnost, pomočni učitelji pa so bili omahljivi in boječi in niso vedeli, ali bi še nadalje pomagali učiti, ali ne. V tacih težavah se je ustanovilo »deželno šolsko svetovalstvo« dne 1. julija 1869; perva skerb mu je bila, ustanoviti niže šolske oblastnije. (V Ljubljani 2. septembra 1. 1870.) Le polagoma so deželne postave šolstvo v red devale in pojasnovale misli, po katerih je bilo ravnati se v prihodnje. Tako je postava 10. marca 1870. uravnala pravno razmerje učiteljskega osebja ljudskih šol (na Kranjskem postava 29. aprila 1. 1873) ; druga 6. maja 1870 določila vse, kar se tiče ustanovljanje, vzderževanje in obiskovanje javnih ljudskih učilnic (na Kranjskem 29. aprila 1. 1873) in slednjič je prišel ukaz ministerski 20. avg. 1870. S tem so bila ustanovljena splošna vodila za notranjo uredbo občnih ljudskih učilnic. Vprašajmo zdaj, gospoda, kaj se je zgodilo v tem petletji? Kdor hoče odgovoriti temu vprašanju, mora poznati stanje reči, konec desetletja takrat minulega. Samo tretjina takratnih javnih šol je bila redna, vse druge so bile šole za silo; pravih učiteljev je bilo malo, in še ti so bili slabo plačevani in po večem tudi slabo pripravljeni za nalogo, ki jo jim je zaupala deržavna postava 14. maja 1869; učitelji pomočniki so imeli tudi prav pičlo plačo, kijihgotovo ni spodbadala h gorečnosti; šolski uk ni nikogar prav zanimal, šole so bile brez učil, otrok je hodilo v šolo le malo, šolski prostori so bili nezadostni. — To, gospoda, je slika ne preveč razveseljujoča tedanjib šolskih razmer .... Resnica je, da se je v naši deželi leta 1870 štelo komaj sto osetn in petdeset javnih ljudskih šol, konec 1. 1874 pa jih je bilo že 213. Leta 1870 se je štelo le 115 pravih učiteljev, konec lanskega leta pa jih je že bilo 142; pomožni učitelji so tisti čas vsak po svojem učili, zdaj malo da ne vsi duhovni radovoljno učijo v določenih urah; takrat ni bilo še bukvarnic, dandanes jih je že 30, in med njih ustanovitelji je marsikteri razumen župnik, ki je podaril sad svojega truda dobrotnemu temu namenu; šole leta 1871 niso imele nikakošnih učil, dan današnji ima že skor vsaka vsaj nar potrebniših in dobodo do konec leta tudi še one pomočke, katerih še nimajo. Treba je tedaj omeniti, da je visoko ministerstvo hotelo, da se napravijo tri »pripravljavnice« za prestop v učiteljska izobraževališča, zato da se pride v okom pomanjkanju učiteljev, in da je ono od deržavnega zbora dobilo 8000 gl. v podporo ljudskim šolam goriške dežele. Dodati je še tudi, da leta 1870 učitelji niso še vedeli, kako vverstiti v prejšnji nauk nove predmete zapovedane v §. 3. deržavne postave 14. maja 1869 in kako izveršiti §. 7. te postave, ki veleva, da se nauki ljudske šole ua tista leta, v katerih. mora vsak otrok v šolo hoditi, kolikor le mogoče, tako porazdele, da bo vsako od let teh po ena učna stopinja. — Do zdaj so se pojmovi o tem že pojasnili, zdaj imamo že učni čertež za osemrazrednice, poterjen od ministerstva za uk in bogočastje, in med važnimi nalogami sedanjega učiteljskega zbora je tudi ta, da svoje misli izgovori o nasvetovanih učnih čertežih za druge verste Ijudskih šol in da se bode razgovarjal o potrebnih bukvah, po kterih se imajo načerti izveršiti. V prihodnje ne bo manjkalo učiteljev, ki bodo znali učiti po novih načertib; saj je lani bila razglašena za učiteljišča nova ustava, katera podaljšuje izobraževališče na štiri leta, zato da se vsak o tem času lehko sam nauči vseh predmetov, katere je učiti na ljudskih šolah, pa da se tudi navadi, kako gre te predmete učiti. Naj razvidniši dokaz resničnega šolskega napredka je ta, da deželno šolsko svetovalstvo deva pred oči vsem, ki jih zanima šolski poduk, učno razstavo, ki se dans odpre. V njej se nahajajo učenški izdelki in izdelki učiteljski, katerim namen je polajšavati in pojasnovati uk; tam so pripomočki za uk in omiko, ki jih je plemenita tekma v povzdigo učenja, vzbujena po vseh krajih naše deržave, znala ponuditi učiteljem in učencem. Pa ne varajmo se, gospoda! Če se je dozdaj že kaj storilo, še več nam bo storiti, da dosežemo, česar si želimo. Eden nar bistvenejših pogojev, da uk zdatno napreduje in se omika širi, je ta, da hodijo otroci redno v šolo. Pri nae ni še vse, kakor bi moralo biti, ker od 30.000 otrok dolžnih v šolo hOditi, hodi jih noter le 16.000, 14.000 pa jih je ostalo v temi nevednosti. Zato želi deželni šolski svet slišati menjenje učiteljskega zbora tudi o pripomočkih, katere bi bilo rabiti, da se izverši postava, vsled katere je šolski poduk obče zapovedan, in ki jo k sreči že dolgo časa v Avstriji imamo  Mnogo roditeljev, ker jih tlači velika revščina, sili svoje otroke k prezgodnjemu delu zarad dobička, in ne, da bi jih pošiljali v šolo; drugi pa so vporni zavoljo nevednosti in nočejo storiti dolžnosti, ki jo zahteva postava; zato pa raste novi zarod neveden in reven, kakor prejšni; torej mu ni mogoče ceniti dobrote šolskega poduka. Po pregovoru »ignoti nulla cupidoc (česar človek ne pozna, po tem tudi ne hrepeni) je sedanji rod malo nagnen k požertovalnosti v prid rodu naslednjemu, ostaja v nevednosti, nevednost pa je neusahljivi vir revščine, vir moralnega in materialnega propada. Nar zanesljivši učni in gojitveni pripomočki so bili vsikdar zgledi, bilo je ogledovanje reči; za tega delj bo c. k. deželno šolsko svetovalstvo najbolj skerbelo za to, da se vpeljejo kmetijstveni tečaji z zglednimi posestvi, in da se osnujejo obertnijski in tergovski učni tečaji za one, ki so postavno dognali ljudsko šolo. Tako se pokaže s dejanjem sad šolsk. poduka vsem tistim, kateri niso še preverjeni, da je šola res koristna, in tako se bode najbolj pospeševalo materialno blagostanje po deželi. Ali, čem bolj napredujemo v preuravnavanji našega šolstva, tem jasnejše se vsakemu razumniku kažejo brezštevilne težave, ki jih treba še premagati, predno se doseže sedanjih preuravnav namera. Ta namera pa bodi, da se vsak narod v deržavi, vsak človek, če tudi po različnih potih, udeleži izobraževanja, da bode med ljudmi bratovska Ijubezen, med narodi pa vzajemno spoštovanje in edinost, da bode drugi drugemu pomagal, da bodo tedaj vsi »viribus unitis« sodelovali v skupen namen, ta namreč, da postane mogočno, sloveče in drugim deržavam posnemanja vredno naše cesarstvo, katero je po previdnosti božji — ne brez namena — občna domovina Nemcem, Slovencem, Madjarom in Latincem. Naša dežela, da si le majhen del široke carevine, slovi vendar le med druzimi zavoljo bistroumnosti svojih stanovalcev, zavoljo lepote okrajin, zavoljo rodovitnosti zemlje in zarad milega podnebja. Ali, kar se tiče šolskih reči, kaže se nam v sedanji prestopni dobi neenako: nekteri nje okraji so storili že več za šolo, drugi manj, nekatere šole so že precej daleč dospele na poti napredka, druge spet so se še le začele gibati. Zavoljo tega pa ne smemo po nikakem zgubiti poterpežljivosti in ne ustrašiti se težavne poti proti večkrat omenjenemu cilju in koncu; marveč naj nas zavest vzvišenega namena spodbuja k tekmi, da si pridobimo to zaslugo, da smo poterpežljivo pomagali širiti svetlobo omike, izpred katere polagoma zginjajo in se zgubljajo tmine nevednosti, surovosti in predsodkov! Prosta in obširna je pred nami pot do bolje prihodnosti, in napotovaje se tje smo dolžni zahvaliti se veliki cesarici Mariji Tereziji, ki je osnuvala in uredila Ijudsko šolo; pa ne manj hvaležni moramo biti tudi njenemu velikodušnemu nasledniku zdaj vladajočemu, ki je hotel pridobiti si slavni naslov »prenavljavca deržave« in preuravnatelja ljudske odgoje; saj je ona sama le, ki more podeliti deržavi imenitnost, krepost in mogočnost. Božja Previdnost mu toraj dodeli, da bi, spoštovan in Ijubljen od svojega ljudstva, mnogo let srečno vladal drago nam Avstrijo! — Živio naš najmilostljivši cesar Frančišek Jožef I.!« Obravnavalo se ni v seji nič. Samo podpredsednika, ravnatelja g. P. Rajakoviča, je g. dež. nadzornik imenoval. (Konec prih.) —- Učiteljske skušnje so se začele tu v ponedeljek 3. t. m.; do 5. so bile pismene, od 6—8 ustmene, a 10. praktične. Za meščanske šole se je oglasil g. Janez Petkovšek, učitelj v c. k. arsenalu na Dunaj, iz prirodoznanstvene skupine, in gna. Marija Orel iz Ljubljane za jezikoslovno in zgodorinsko stroko. Za splošnje ljudske šole so se oglasili g. g.: Jurij A r n u š, poduč. pri sv. Jakobu (Štaj.); Janez Glinšek, zač. učitelj pri sv. Trojici (Štaj.); Martin K a v č i č, poduč. v Baierdorfu pri Gradcu ; Bernard J a n c, zač. učitelj v Nevljah; Pavel Kavčič, zač. učitelj v Mengšu, France Koncilija, učitelj na fabriški šoli v Kočevji, France Krainz, podučitelj v Konjicah (Štaj.), Jakob Petrič, zač. učit. y Grahovem, Alojzij Eačič, zač. učit. v Postojni, Valentin Žvagen, zač. učitelj v Cerknici, gna. Kristina Vilher, zač. učit. na mestni šoli v Karlavi, a za slovenščino učiteljica gna. Marija Schulc iz Ptuja. Vseh skupaj tedaj 14. Od teh je 1 učitelj pri ustmenem spraševanji odstopil; — 13 sprašanih je opravilo tako-le: l učitelj in 1 učiteljica sta dobila spričalo II. reda za ljudske šole; 6 učiteljev je dobilo spričalo III. reda, a 2 učitelja IV. reda. Za meščanske je bilo oddano 1 spričalo III. reda, a 1 — IV. reda; 1 učiteljica je dobila spričalo za slovenščino; iz med onih 6 učiteljev je 1 sposoben le za podučevanje v slovenskem jeziku, a drugi s spričali II. in III. reda so sposobni za podučevanje v obeh deželnih jezikih. — Kratek opis Štajarske, Koroške, Kranjske, in Primorja za ljudske šole. Dodatek berilom. Tako se zove knjižica v osmerki, ki jo je sestavil in založil marljivi g. Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru. Cena ji je 10 kr. Tako bode omenjeni gospod kmali sestavil knjige, ljudskim šolam najpotrebnejše. Izgled, vreden posnemanja! — Schematismus der krainischen Volksschulen. Izdal krain. Landes-Lehrerverein. Cena mu je 40 kr., in g. knjigar Bamberg ga razpošilja tudi drugam, ako se doda še 2 kr. poštnine. Za statistiko kranjskega Solstva je važna ta knjižica. — Imena učiteljev so slovenski pisana, se ve, kdor se noče za Slovenca spoznati, tega tudi uradna sporočila niso prekerstila; krajna imena so pisana nemški; tukaj bi bilo želeti, da bi se bilo krajno ime, kakor ga narod imenuje, vsaj pod oklep postavilo; tako na pr. hl. Kreuz, St. Veit i dr., te kraje narod ne imenuje povsod enako, na pr. hl. Kreutz bei Neumarktl se reče: »V Križeh,< drugej »na Križu« alidrugače; za »Šentvid« pri Cerknici nihče ne ve, a pri »sv. Vidu« to je tam znano. Ko bi se gledalo na take reči, bi bilo delo tudi topografiške vrednosti. Razpisi nčiteljskih slnžeb. Na Kranjskem. Učiteljska služba v Čateža in v Dolini (okraja Kerškega), plača po 500 gl. in prosto stanovanje. Prošnje do 20. maja pri dotičnem krajnera šolskem svetu. Na 4razredni ljudski šoli v Kranji je razpisana služba učitelja z letno plačo 400 gld. Prošnje do konca maja 1876 krajnemu šolskemu svetu v Kranji. C. k. okrajni šolski svet v Kranji 11. aprila 1876.