160 Po drugi svetovni vojni je anglosaška politi čna so- ciologija razvila teorijo modernizacije kot procesa druž- benih sprememb, ki je potreben zato, da manj razvite družbe pridobijo lastnosti in strukturo razvitih družb. Ta teorija je temeljila na klasi čnih vrednotah zahodno- evropske civilizacije, kot so bili politi čni pluralizem in demokracija, tržno gospodarstvo in zasebna lastnina, prosti pretok prebivalstva ter svobodno preoblikovanje kulturnih vrednot in pravil obnašanja. Zaradi poudarja- nja evropocentrizma in konstitutivnih dejavnikov demo- kracije so jo vladajo če komunisti čne partije v glavnem odklanjale. Jugoslovanska Zveza komunistov je zago- varjala stališ če, da je treba na proces modernizacije gle- dati kot na pluralizem razli čnih in tudi nasprotujo čih si na činov modernizacije. To je pomenilo, da je zgrešeno govoriti o kapitalisti čni oziroma zahodnoevropski obliki modernizacije kot edini in obvezni poti k moderni indu- strijski družbi. Po njenem so bile še druge poti, ki so jih upravi čeno izbrale socialisti čne države in države nera- zvitega tretjega sveta. V teh državah je modernizacijski proces potekal v posebnih pogojih, šel skozi druga čne faze in zasledoval druga čne vrednote. Strinjala se je, da je v vseh državah ne glede na zgodovinsko izhodiš če in družbeno politi čno ureditev odlo čilna vloga pri trganju vezi z zastarelo gospodarsko strukturo pripadla indu- strializaciji. Vendar pa ta proces ni bil enoten, temve č se je razlikoval glede uporabljenih sredstev, vzpostavlje- nih odnosov in razmerij ter zastavljenih ciljev. Jože Prin či č Modernizacija in gospodarski razvoj Slovenije (1945–1991) 161 GOSPODARSKE PODOBE Ko so jugoslovanski politiki in strokovnjaki govorili o procesu modernizacije, so predvsem mislili na njen gospodarski vidik. Obravnavali so jo kot prestrukturi- ranje gospodarske sestave družbe, posodobitev na čina gospodarjenja in kot prizadevanja za oblikovanje samo- stojnega nacionalnega gospodarstva, ki je samo sposob- no zagotoviti teko čo proizvodnjo in razvoj. Gospodarski na črtovalci so pojem modernizacija za čeli uporabljati na za četku šestdesetih let. Kot sinonim za kontinuirano industrializacijo je v naslednjih letih hitro pridobival na pomenu. Industrializacijo so razumeli v njenem širšem pomenu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvo- dnih zmogljivosti še kot uvajanje sodobnih znanstveno- tehničnih in tehnoloških dosežkov, izpopolnitev organi- zacije, kadrov in poslovanja. *** Komunisti, ki so po drugi svetovni vojni v Jugo- slaviji prevzeli politi čno oblast, so si na gospodarskem podro čju zastavili ambiciozen srednjero čni cilj. Napo- vedali so, da mora jugoslovansko gospodarstvo že v nekaj naslednjih letih napredovati do stopnje, ki bo primerljiva z gospodarstvi srednje razvitih evropskih držav. Svoj optimizem in prepri čanje, da je ta cilj re- alen in uresni čljiv, so gradili na preizkušeni sovjetski razvojni teoriji in praksi. Slednja je temeljila na držav- ni lastnini, centraliziranem planskem gospodarstvu ter na kontinuirani, pospešeni in enostranski industriali- zaciji. Enostranski zato, ker je predpostavljala hitrejši razvoj klju čnih panog težke industrije, ki so ustvarjale energetske vire, polizdelke ali proizvajalna in prome- tna sredstva. Zagovorniki te teorije so verjeli, da se bo s »pospešenim naraščanjem« odlo čilnih industrijskih panog socialisti čna država pretvorila v gospodarsko in vojaško močno državo, ki bo popolnoma samostojna in neodvisna od »samovolje« svetovnega komunizma, kar je bil tudi njihov prvi med najpomembnejšimi ci- lji. Težka industrija je bila osnovni člen gospodarskega na črta, njen stržen pa sta bili metalurgija in strojna 162 industrija. 1 Zvezno partijsko vodstvo se je zanašalo na to, da bo ZSSR kot zaveznica in prijateljska država s svojo »moderno tehniko in najnaprednejšo gospodar- sko strukturo« Jugoslaviji nesebi čno pomagala pri ure- sničevanju razvojnih na črtov in pri preoblikovanju go- spodarskega življenja. 2 Uresni čevanje sovjetskega razvojnega koncepta je potekalo v okviru posameznih petletk. Za partijske ide- ologe so bile sovjetske petletke mojstrovine na črtnosti, ki zahtevajo ogromno preddela, znanja, prizadevanja in preu čevanja. Še posebej so povzdigovali četrto Stalinovo petletko, ki naj bi v letih 1946–1950 sovjetsko družbo dvignila v »novo še popolnejšo družbeno obliko«. 3 Na črt obnove v vojni prizadetega jugoslovanskega gospodar- stva, ki ga je pripravila zvezna vlada, je zvesto sledil gospodarsko-političnim nalogam tega petletnega plana ZSSR. Zato je bila gospodarska obnova zasnovana ta- ko, da je predstavljala uvod, prvo stopnico k na črtni in- dustrializaciji in elektrifikaciji države. V Sloveniji so do konca leta 1945 obnovili prometne poti, v naslednjem letu pa so osrednjo pozornost namenili obnovitvi indu- strijske proizvodnje do predvojne ravni. Del pi člih mate- rialnih in finan čnih sredstev so namenili izgradnji novih industrijskih objektov ali vložili v razširitev proizvodnje podjetij, ki so bila predvidena za nosilce prihodnje in- dustrializacije. Pri snovanju prvega petletnega gospodarskega na- črta, ki je trajalo od poletja 1946 do spomladi 1947, so jugoslovanski planerji skušali prekositi svoje u čitelje. Že osnutek, to je bil generalni plan industrializacije, je precej presegel obseg, ki ga je dosegla sovjetska indu- strializacija v za četnem obdobju. Obseg novih naložb je bil tako velik, zajel je tudi neprednostne industrijske panoge in druga gospodarska podro čja, da bi se Ju- goslavija, če bi ga izvedla, v nekaj letih spremenila iz zaostale poljedelske v »približno tako veliko industrij- sko deželo, kakršna je katerakoli od srednjeevropskih 1 Jože Prin či č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu (1945–1956), Novo mesto, 1992, str. 36–37. 2 Jože Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije v letih 1945–1950. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2005, str. 122. 3 Prav tam. 163 GOSPODARSKE PODOBE držav«. Najvišji partijski funkcionarji, kot je bil Edvard Kardelj, so sicer dopustili možnost, da bodo morda v nekaterih panogah zaostali za Avstrijo in ČSR, toda po povpre čni porabi elektrike, železa, jekla in še v drugih »podobnih stvareh« bodo obe državi dohiteli in lahko sa- mi pokrivali svoje potrebe. 4 Zvezni industrializacijski na črt je po sovjetskem vzoru postal osrednji del Petletnega plana za razvoj na- rodnega gospodarstva FLRJ v letih 1947–1951. Bil je enoten in obvezen za vso državo. Republikam je dolo- čil splošne okvire razvoja ter posebej naloge industri- je splošnega pomena. Slovensko industrijo, v prvi vrsti podjetja splošnega državnega pomena, je obvezal, da v naslednjih petih letih mo čno pove ča proizvodnjo elek- tri čne energije, premoga, glinice in aluminija ter dru- gih surovin, na novo razvije ali pove ča proizvodnjo vrste strojev in naprav ter reprodukcijskega materiala za po- trebe industrializacije, kot tudi pove ča proizvodnjo raz- li čnih izdelkov za potrebe splošne porabe. Slovenija je s svojim petletnim na črtom, sprejetim julija 1947, lahko urejala le razvoj industrije republiškega pomena, ki je postala temelj razvoja gospodarstva. Obvezala se je, da bo v naslednjih petih letih pove čala vrednosti celotne industrijske proizvodnje in »mobilizirala« republiške vi- re za izvedbo vsedržavnega na črta zgraditve težke indu- strije. Predvidela je posodobitev premogovnikov, podjetij v kovinski, kemi čni, lesni in tekstilni panogi, zgraditev več manjših elektrarn ter razširitev zmogljivosti preno- snega elektri čnega omrežja. Leta 1947 je do tedaj prevladujo č pojem industri- alizacija in elektrifikacija nadomestil pojem kapitalna graditev ali kapitalne investicije. Obseg te graditve je bil do sredine leta 1948 še zelo velik. Vklju čeval je nalož- be v pove čanje proizvodnih zmogljivosti v industriji in rudarstvu, prometu ter kmetijstvu. Ta graditev je ime- la prednost pri dodelitvi denarnih, materialnih in dru- gih sredstev. Razdeljena je bila na zvezno in republiško kapitalno graditev. Leta 1947 sta bila na črta zvezne in republiške kapitalne graditve v Sloveniji zelo obsežna. Vklju čevala sta številne novogradnje, racionalizacije, re- 4 AS, 1589, fasc. 32, Zapisnik seje IO OF, 15. 1. 1947. 164 konstrukcije in velika popravila v elektrogospodarstvu, rudarstvu in posameznih industrijskih panogah. Na črt zvezne in republiške kapitalne graditve za leto 1948 je bil za ve č kot 10 odstotkov ve čji kot v preteklem letu. Tako optimisti čen na črt je bil posledica napovedanega ve čje- ga gospodarskega sodelovanja s socialisti čnimi državami ter pri čakovanja, da bo Madžarska izpolnila reparacijsko obveznost. Na črt zvezne kapitalne graditve v Sloveniji je dal prednost gradbenim delom, na črt republiške kapital- ne graditve pa nakupu strojne in druge opreme. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne se sov- jetski vpliv ni kon čal le pri oblikovanju razvojnega kon- cepta. Zelo je bil prisoten pri gradnji industrijskih objek- tov. Na črtni in operativni organi so si prizadevali, da so pri graditvi novih tovarn upoštevali sovjetske izkušnje. Industrijski vestnik, to je glasilo ministrstva za indu- strijo in rudarstvo LRS, je od spomladi 1946 objavljal članke, ki so sistemati čno in podrobno opisovali sovjet- ski način graditve. Pri tej graditvi, so poudarjali avtorji člankov, so se gradbena dela lahko za čela šele potem, ko so bili vsi na črti izdelani do zadnje podrobnosti. Da pa bi bilo to mogo če, je bilo treba poprej »jasno« analizirati vse vidike proizvodnje – »kaj bodo proizvajali, kje in kako bodo delali«. 5 Pri izbiranju proizvodnih programov je bilo treba dati prednost pridobivanju surovin in proizvodnji strojev v metalurško-strojnih, »kokso-kemijskih«, elek- tro-kemijskih in drugih kombinatih, »izdelovanje« klavir- jev, mlin čkov za kavo in drugega potrošnega blaga pa je bilo treba prestaviti na kasnejši čas. Sovjetski na črto- valci so priporo čali, naj bodo tovarniške stavbe visoke in svetle, da se bodo delavci v njih dobro po čutili. Veliko vlogo so imele sovjetske izkušnje pri na čr- tovanju proizvodnje in dolo čanju cen izdelkov. Na črtni organi in pa vodstva podjetij so se z njimi seznanili iz številnih brošur, predavanj in konferenc ter v nepo- srednih stikih s sovjetskimi svetovalci. Pri tem je treba lo čiti dolgoro čno na črtovanje posameznih delov indu- strijskega procesa od kratkoročnega. Dolgoro čno na čr- tovanje je bilo povezano z uporabo dolo čenega sistema indeksov in z vrsto drugih statisti čnih pokazateljev, s 5 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 123. 165 GOSPODARSKE PODOBE pomo čjo katerih je bilo treba za posamezna časovna obdobja natan čno dolo čiti gibanje proizvodnje, obseg osnovnih sredstev in vloženega dela, proizvodne stro- ške, bilanco prihodkov in odhodkov in še druge eko- nomske kategorije. 6 Pri kratkoro čnem na črtovanju pa je bil ve čji poudarek na tem, da morajo proizvodni na črti zagotoviti racionalno in kakovostno proizvodnjo, »brez- pogojno rentabilnost«, optimalno izrabo zmogljivosti ter »kompleksno in najracionalnejšo predelavo stranskih proizvodov in »odpadkov«. 7 Posebna skrb za smotrnej- šo uporabo proizvodnih dejavnikov je bila poverjena industrijskim na črtovalcem in racionalizatorjem, ki so jih posamezna slovenska podjetjih za čela nastavljati že leta 1946. Na črtovalci so morali izdelati podroben po- pis strojev in drugih proizvodnih sredstev, ki je vodstvu podjetja in na črtovalcem na »višjih ravneh« zagotavljal, da so v »vsakem trenutku vedeli, s čim razpolagajo«. Na- loga racionalizatorjev pa je bila pospešitev proizvodnega »tempa«. Da bi to dosegli, so lahko spreminjali delovne norme ter znotraj podjetja »na črtno« premeš čali razpo- ložljivo delovno silo. Da bi dosegli pove čanje proizvodnje in boljše izpolnjevanje za črtanih planov, so se v Slove- niji leta 1947 za čeli ukvarjati s standardizacijo orod- ja, opreme in izdelkov v kovinski industriji. Predvidena je bila kot uvod v »množi čno« proizvodnjo izdelkov, po katerih je bilo povpraševanje najve čje. 8 V sklop priza- devanj za ve čjo in racionalnejšo proizvodnjo je spadalo tudi uvajanje zapletenega sistema obra čunavanja proi- zvodnje in enotnega knjigovodstva, ki je v naši republiki nasledil nemški obra čunski sistem, uveden med oku- pacijo. Nova ra čunovodska pravila, ki so se jih za čeli finančni uslužbenci v industrijskih podjetjih u čiti na pamet leta 1947, so v ZSSR imenovali »hazraš čot«. Ta sistem je najprej postal izhodiš če za dvosmerno na čr- tovanje fizi čnega obsega industrijske proizvodnje in cen industrijskih izdelkov, leta 1948 pa tudi za znižanje t. i. »polne lastne cene«. 9 6 Prav tam, str. 125. 7 Prav tam, str. 123. 8 Prav tam, str. 126. 9 Prav tam, str. 125. 166 Vrsta dokumentov dokazuje tudi precejšen vpliv ZSSR na organiziranje in upravljanje industrije ter uva- janje novih proizvodnih odnosov. Pod tem vplivom je prišlo do proizvodno-teritorialne razdelitve industrije na industrijo zveznega, republiškega in lokalnega pomena. Zaradi take razdelitve so najpomembnejša in najve čja slovenska industrijska podjetja za štiri leta prišla pod zvezno upravo. Uveljavljanje novih proizvodnih odnosov je bilo povezano z ve čjim redom in delovno disciplino. Poudarek je bil na razvijanju tovariškega sodelovanja, socialisti čni vzajemni pomo či, udarništvu in socialisti č- nem tekmovanju. Do konca leta 1947 so ZSSR in druge »prijateljske« države srednje in vzhodne Evrope kazale pripravljenost za sodelovanje in pomo č pri oživljanju gospodarskega življenja in uresni čevanju industrializacijskega na črta. Jugoslavija je sklenila z njimi trgovinske sporazume, s katerimi si je zagotovila uvoz nafte, koksa in drugih naj- potrebnejših surovin. Sklenila je tudi dolgoro čne spora- zume o vlaganjih, o vklju čitvi strokovnjakov in o pomo či pri strokovnem izobraževanju. Iz socialisti čne solidar- nosti je dala tem državam ve č milijonov dolarjev visoke avanse in brezobrestne kredite. Oblast se je trudila utr- diti prepri čanje, da bo gospodarsko sodelovanje s temi državami teko če ter bo pravočasno in v zadostni me- ri pokrilo vse državne potrebe. Ta predpostavka je bila zavestno vgrajena v petletni plan. Izpolnitev petletnega plana industrializacije in elektrifikacije je bila torej v ve- liki meri odvisna od gospodarske pomo či in sodelovanja z vzhodnimi socialisti čnimi državami. Pri uresni čevanju sklenjenih sporazumov se je že od za četka mo čno za- tikalo, najbolj pri izpolnjevanju investicijskih sporazu- mov. Rezultati tega sodelovanja so bili zato precej pod pri čakovanji. V letih 1945–1947 so številna slovenska podjetja na veliko »kalkulirala z uvozom takih in takih strojev in naprav«. 10 Po oceni slovenskega komiteja za zunanjo trgovino so bili najboljši pogoji za trgovanja s ČSR. Brez večjih težav so slovenska podjetja uvažala koks, celulo- 10 Neven Bora k, Žarko Lazarević, Jože Prin č i č (ur.), Od kapitalizma do kapitalizma, Ljubljana, 1997, str. 316. 167 GOSPODARSKE PODOBE zo in kaolin. Zataknilo pa se je pri uvozu žgane in surove vezne gline, elektrokorunda in silicijevega karbida. ČSR je po osemmese čnem »premišljevanju« zavrnila tudi po- godbo o uvozu kakovostnih surovin za potrebe sloven- ske kemi čne industrije. Bolje je kazalo pri investicijskih dogovorih. Leta 1945 so se predstavniki ministrstva za industrijo in rudarstvo s češkimi podjetji dogovarjali o nakupu opreme za rudnike in termoelektrarne. Nasle- dnje leto je v to državo odšlo ve č tiso č slovenskih fantov, da bi si v čeških industrijskih obratih pridobili prak- ti čno znanje in poklic. V naslednjih dveh letih je podje- tje ČKD iz Prage izdelalo na črte za proizvodnjo tovornih avtomobilov tipa Praga RN–13, ki naj bi jih izdelovali v Mariboru, ter idejna projekta za zgraditev kladivarne v železarni Ravne in za usmerjevalno napravo za valjarno na Jesenicah. V tem času sta se obe strani dogovorili še o dobavi strojne opreme za usnjarsko, kovinsko in živil- sko industrijo, industrijo gradbenega materiala ter za elektrogospodarstvo, kjer so bile potrebe najve čje. Leta 1947 so se slovenski in češki strokovnjaki dogovarja- li o pomo či češkoslovaškega gospodarstva pri graditvi daljinske plinarne v Velenju. Pri tej gradnji naj bi se zgledovali po plinarni v Mostu v Sudetih. 11 Leta 1948 je dogovarjanje o uvozu strojne opreme iz ČSR doseglo najve čji obseg. Slovenija se je dogovorila za uvoz opreme za hidroelektrarno Belica, Železarno Je- senice in za vrsto podjetij v kovinski, usnjarski, kemi č- ni, tekstilni, živilski in elektroindustriji. Za slovenske na črte je bil ta uvoz še posebno pomemben, saj je šlo za nova podjetja, ki naj bi izdelovala kolesa, pisalne stroje in elektri čni material. 12 V Sloveniji so veliko pri čakovali tudi od menjave s Poljsko. Upali so, da bodo z njeno pomo čjo opremili več elektroenergetskih objektov, posodobili tekstilno in kemi čno industrijo ter kon čno zadovoljili doma če po- trebe po organskih barvilih, vodikovem peroksidu in metanolu. Hitro se je pokazalo, da upanja niso imela 11 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 127–128. 12 Jože Prin č i č, Gospodarski stiki Slovenije z državami naslednicami Avstro-Ogrske po drugi svetovni vojni (1945–1960) V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 1997, str. 63–64. 168 trdnejše podlage. Poljska se je pokazala kot nezanesljiv partner. Podobno se je dogajalo tudi z Madžarsko, ki se je s sporazumi in mirovno pogodbo obvezala, da bo na račun vojne škode poslala v Jugoslavijo stroje in drugo opremo v vrednosti 70 milijonov dolarjev. Republiška planska komisija je maja 1948 napravila na črt, kako bo v letih 1949–1951 med industrijska in druga gospo- darska ministrstva razdelila številne stroje in opremo. S tega seznama je leta 1948 prišlo v Slovenijo le ne- kaj strojev. Najslabše je tekla gospodarska menjava z ZSSR. Zaradi sovjetske brezbrižnosti in zavla čevanja je propadlo ve č poskusov za nabavo strojne opreme, kar je slovenske na črtovalce spravilo v težak položaj. Med njimi sta izstopala na črt za obnovo Čermak-Špirekove pe či v Rudniku živega srebra v Idriji ter nabava popolne opreme za zgraditev nove valjarne na Jesenicah. 13 Poleti 1948 se je uresni čevanje prvega petletnega plana osredoto čilo na kapitalno graditev, to je na gradi- tev najve čjih in najpomembnejših težkoindustrijskih in rudarskih zmogljivosti. Tej graditvi so v naslednjih letih namenili velik del državnega prora čuna. Drugim pro- jektom se je bilo treba odre či ali pa njihovo dograditev prestaviti na kasnejši čas. Najpomembnejši razlog za omejitev široke zasnove jugoslovanske industrializacije je bila enostranska prekinitev odnosov in gospodarska blokada ZSSR in njej podrejenih socialisti čnih držav, do katere je prišlo po sporu med sovjetskim in jugoslovan- skim partijskim vodstvom. Ta blokada je trajala do leta 1953. Škoda, ki jo je slovensko gospodarstvo utrpelo za- radi informbirojevskih dogodkov, je bila znatna in ve č- stranska. Leta 1948 se je morala Slovenija odre či svoji razvojni strategiji, opustiti upanje o velikem pove čanju izvoza kon čnih industrijskih izdelkov, se podrediti zah- tevam in potrebam izgradnje težke industrije, pridobiva- nju deviznih sredstev za vsedržavne potrebe in se soo čiti z ve čletnim gospodarskim nazadovanjem. Konec sovjet- skega vpliva je povzro čil drugo » čistko« med vodilnimi in strokovnimi delavci v podjetjih. V drugi polovici leta 1948 so odstranili prave in osumljene simpatizerje ZSSR. 13 Prin č i č, Sovjetizacija slovenske industrije, str. 129. 169 GOSPODARSKE PODOBE Poleg negativnih pa je imel »zgodovinski prelom« z ZSSR in njenimi zaveznicami tudi zelo pomembne in za kasnejši gospodarski razvoj Slovenije tudi odlo čilne posledice. V gospodarsko življenje je prinesel olajšanje, spodbudil je samozavest in zatajevano podjetnost. Že septembra 1948 so v posameznih podjetjih ugotovili, da mnogo izdelkov lahko izdelajo doma. To je ustrezalo po- liti čnemu vodstvu, ki se je do takrat že streznilo in tudi javno priznalo, da bi nadaljnja sovjetizacija slovensko industrijo pripeljala v popolno odvisnost od vzhodnih gospodarstev. Spremenjene razmere so odprle vrata no- vim proizvodnim odnosom, ki so dopuš čali ve čjo vlogo podjetij pri na črtovanju in vodenju proizvodnje. Tako so lahko prišla bolj do izraza na čela blagovne proizvodnje. Prekinitev odnosov z vzhodnimi socialisti čnimi država- mi je slovenskemu gospodarstvu omogo čila, da je okre- pilo stike z razvitimi zahodnimi kapitalisti čnimi država- mi. Te so iz strateških razlogov, pa tudi zaradi dejstva, da je bila stabilnost Titove vlade odvisna od zmožnosti ohranjanja stabilnega gospodarstva in dviga življenjske ravni, ponudile denarno pomo č in odprle vrata ve čji tr- govinski menjavi. Zahodna pomo č je prinesla ve č koristi kot pa sovjetske obljube. Poleg tega pa se Zahod ni vme- šaval v notranje zadeve. *** Zvezna vlada je hotela kapitalne industrijske objek- te toliko dograditi, da bi se v njih lahko za čela proi- zvodnja. Zato je v prvi polovici petdesetih let še vztra- jala na gospodarski politiki, ki je zato, da so vodilne industrijske panoge lahko dobile najve čji kos investi- cijske poga če, zbrane z visokimi cenami industrijskega blaga in z visoko obdav čitvijo zasebnega gospodarstva, dopuš čala »polževo« napredovanje drugih panog in go- spodarskih podro čij, življenjske ravni in družbenega standarda. Leta 1955 je kazalo, da se bo za čelo novo razvojno obdobje. Konec tega leta je državno partijsko vodstvo sprejelo na čela nove gospodarske politike, s ka- terimi so dotlej prednostne panoge izgubile ugodnejši položaj, v ospredje pa so stopile zahteve po mirnejšem, bolj vsestranskem, skladnejšem in bolj uravnovešenem 170 gospodarskem razvoju, po uskladitvi porabe z resni čni- mi materialnimi možnostmi, pove čanju negospodarskih naložb ter po ve čji skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenega prebivalstva. Gospodarska politika skladnejšega gospodarske- ga napredovanja pa ni zaživela. Nadaljevala se je stara razvojna usmeritev, ki je prednostno ustvarjala mo čno industrijsko podlago, na kateri naj bi se potem razvi- lo vse gospodarstvo. Tako kot v preteklosti, je bila tu- di v tem obdobju pretežno usmerjena v graditev novih objektov v energetiki, v metalurgiji, v kovinski in teks- tilni industriji. V preostalih industrijskih panogah in na drugih gospodarskih podro čjih se je vrednost naložb le neznatno pove čala, zato so številni problemi na teh po- dro čjih ostali nerešeni in še naprej pere či. Tako žele- zniški promet ni mogel slediti naraš čajo čim potrebam in zahtevam, gradbeništvo je bilo brez najpotrebnejše mehanizacije, predelovalna industrija in trgovina brez sodobne tehnologije in opreme, turizem in gostinstvo pa nista mogla izrabiti ugodnih naravnih pogojev za hitrej- ši razvoj. Skupna kmetijska pridelava se je pove čala, vendar manj, kot bi se morala. Problem je bil v tem, ker je država skrbela le za potrebe državnih kmetijskih po- sestev in zadrug. 14 Nova gospodarska politika je oživila in pospešila prizadevanja za hitrejšo tehnološko prenovo jugoslo- vanskega gospodarstva. Bila so izraz stvarnih razmer in potreb. Naraš čanje prebivalstva, višja življenjska ra- ven in vedno ve čje zahteve po masovnih izdelkih so zah- tevali ve čjo proizvodnjo, boljšo kakovost in nižje cene. Za to pa so bili potrebni novi stroji in oprema ter višja storilnost in izobrazbena sestava zaposlenih. Leta 1956 se je po vsej državi za čela široko zastavljena akcija, ki jo lahko štejemo za za četek uresničevanje teh ciljev. Potekala je pod geslom »Boj za ve čjo produktivnost«. 15 Akcija, ki naj bi jo s krediti podpirala Narodna banka Jugoslavije, je zasledovala tri cilje: združevanje podjetij, 14 Jože Prin č i č, V za čaranem krogu. Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955–1970, Ljubljana, 1999, str. 74–76. 15 Jože Prin č i č, Temeljne dileme in problemi modernizacije slovenskega gospodar- stva. V: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 2002, str. 69. 171 GOSPODARSKE PODOBE izboljšanje njihove kadrovske sestave ter posodobitev opreme in proizvodnje. Pri čakovanih rezultatov ni pri- nesla. Kadrovska sestava se ni izboljšala, postopki za združevanje podjetij v velike, gospodarsko mo čne delov- ne organizacije, ki naj bi bile sposobne same izpeljati specializacijo proizvodnje, vpeljati sodobne tehnološke postopke in posodobiti poslovanje, so se ustavili že pri prvih korakih. Razlogov za takšen razplet je bilo ve č. Dr- žava za tehnološko napredovanje še ni bila pripravlje- na oddvojiti ve čjih sredstev. Podjetja zaradi prevelikih družbenih dajatev in premajhne amortizacije sama niso bila sposobna financirati ve čjih posodobitev, zmogla so kve čjemu le manjše rekonstrukcije ter odpravljati t. i. »ozka grla« v proizvodnem procesu. Partijski vrh je sicer dal načelen pristanek, toda med njegovimi člani je še vedno prevladovala avtarki čna miselnost, da je mogo če višjo storilnost dose či s starimi stroji, nove pa izdelati doma. »Geslo, dajte nam ameriške stroje, pa vam bomo dali ameriško storilnost, ki se ponekod sliši, ni upra- vi čeno,« je poudaril vplivni partijski funkcionar Franc Leskošek aprila 1957 na seminarju o delavskem samo- upravljanju v Beogradu. Od delavcev je zahteval dose- ganje visoke storilnosti s stroji, ki so jih imeli. Nasle- dnje leto je Zvezna industrijska zbornica sicer sklenila, da se bo doma ča strojegradnja preusmerila na izdelavo opreme za posodobitev posameznih panog, mehanizaci- jo kmetijstva in prometa. Uresni čitev tega na črta pa so prestavili v naslednje srednjero čno obdobje. V času drugega petletnega gospodarskega na črta je prišlo še do enega spoznanja, ki je bilo tesno povezano s sodobnejšim na činom gospodarjenja. V tem času so se gospodarski na črtovalci za čeli zavedati, da za visoko delovno produktivnost, ki je tesen spremljevalec gospo- darske rasti, niso potrebne samo velike investicije, nova tehnologija in ve čji obseg proizvodnje, temve č tudi drugi dejavniki, med katerimi sta najpomembnejša razdelitev čistega dohodka in sistem spodbudnega nagrajevanja. Pri vzpostavljanju novega na čina nagrajevanja je Slove- nija hodila nekaj korakov pred drugimi republikami. 16 Kljub težavam zaradi po časnega razhajanja s sta- 16 Prin č i č, V za čaranem krogu, str. 82–85. 172 rimi in utrjevanja novih na činov gospodarjenja se je leta 1953 začelo obdobje gospodarskega prebujanja in hitrejše gospodarske rasti. Do sredine petdesetih let je dobila sestava slovenskega gospodarstva bolj sodobno podobo. Industrija je postala vodilno gospodarsko po- dro čje, gradbeništvo in gozdarstvo pa sta se vodilnemu položaju hitro približevala. Industrijska proizvodnja se je v primerjavi s predvojno podvojila, panoge, ki jih pred vojno še ni bilo ali je bil njihov razvoj še v zametkih (ele- ktro, naftna in gumarska industrija), so hitro napredo- vale. 17 Mo čno se je pove čalo število zaposlenega prebi- valstva, pove čalo se je tudi število kvalificiranih in viso- kokvalificiranih delavcev. V drugi polovici petdesetih let se je v Sloveniji za čela gradnja vrste elektroenergetskih objektov. 18 Uresni čili so prve ve čje investicije v prome- tno infrastrukturo (posodobili ali na novo so zgradili ce- ste med Zagrebom in Ljubljano, Senože čami in Koprom ter med Dravogradom, Mariborom in Mursko Soboto) ter za čeli graditi koprsko pristaniš če. Številnih idejnih na črtov – na primer letališ če na Brniku, ljubljansko že- lezniško križiš če, predor pod Ljubeljem – pa republiška vlada ni mogla uresni čiti. *** Na za četku šestdesetih let se je v razvojnih na črtih pojavil pojem modernizacija, ki je hitro pridobival na pomenu. Tretji vsedržavni petletni gospodarski na črt, sprejet zadnjega decembra 1960, je med pogoje za do- seganje ve čje proizvodnje in ve čjega narodnega dohod- ka postavil tudi posodobitev gospodarskega sistema in oblik organizacije podjetij ter ve čjo uporabo sodobnejših znanstvenih in tehnoloških pridobitev. Smotrnejše iz- 17 Leta 1956 je znašala vrednost industrijske proizvodnje skoraj polovico družbene- ga proizvoda LR Slovenije. Fizi čni obseg proizvodnje je bil dva in pol krat ve čji kot leta 1939, pogonska mo č industrije je bila osemkrat ve čja kot 1938, njen delež v izvozu je bil 70%, vrednost osnovnih sredstev je bila po popisu iz leta 1953 za 61% večja kot leta 1954. Leta 1956 je bilo v industriji zaposlenih že 148.196 oseb, torej enkrat več kot leta 1939 in skoraj polovica vseh zaposlenih v LR Sloveniji v tem letu. Podrobneje glej: Prin či č, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, str. 165–168. 18 Nove objekte ali naprave so za čeli graditi v hidroelektrarnah Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Mariborski otok, Ožbolt, termoelektrarni Šoštanj in Brestanica, v omrežju Koper–Buje in Trbovlje–Ljubljana. 173 GOSPODARSKE PODOBE koriš čanje moderne tehnike, izboljšanje kvalifikacijske strukture in spodbujanje doma če znanosti je ozna čil kot »najpomembnejše činitelje gospodarskega napre- dovanja«. Slovenski plan gospodarskega razvoja za le- ta 1961–1965 je še bolj izpostavil nujnost kakovostnih sprememb v gospodarski strukturi. Kot najpomembnej- še cilje je postavil modernizacijo industrijske in druge proizvodnje ter izboljšanje pogojev za razvoj turizma, tr- govine, gostinstva in obrti. Pri iskanju najustreznejših tehnoloških pridobitev so v Sloveniji najve č stavili na vpeljavo serijske proizvodnje in avtomatizacijo velikih proizvodnih sistemov. Sredi leta 1962 se je zvezna vlada sicer odrekla petletnemu na črtu, kar pa ni zaustavilo modernizacij- skih teženj, zlasti v Sloveniji. V tem času se je namre č na podro čju gospodarskega na črtovanja za čel misel- ni premik, ki je potem omogo čil gospodarsko reformo in sprejem nove razvojne strategije. Vodilni republiški funkcionarji so za čeli obra čati hrbet avtarki čni usme- ritvi in ekstenzivnemu gospodarjenju ter vse bolj težiti k vklju čitvi v mednarodno blagovno menjavo in inten- zivnejši modernizaciji. Boris Kraigher, Stane Kav či č in drugi politiki so v javnih nastopih poudarjali, da se je za čelo drugo obdobje v razvoju proizvajalnih sil, za ka- terega ni ve č toliko pomembna koli čina, pa č pa vsebina in kakovost proizvodnje in pa vprašanje, ali kon čni proi- zvodi ustrezajo pogojem doma čega, zlasti pa tujega trga. Glavno sporo čilo gospodarske reforme, ki se je za čela julija 1965, je bilo, da je prišlo jugoslovansko gospodar- stvo do razpotja, ko je treba odpraviti objektivne činite- lje avtarki čnega gospodarstva in dolo čiti nov nacionalni ekonomski interes, ki bo temeljil na intenzivnejši vklju- čitvi v svetovne gospodarske tokove. Namen reforme je bil spremeniti družbenoekonomsko »klimo«, ki je silila podjetja v pasivnost in apati čnost, ekonomsko politiko pa podrejala politi čnim potrebam in pobudam. Snoval- ci reformnega programa so med gospodarskimi podro čji najve č pozornosti namenili terciarnemu sektorju. Trgo- vina, ban čništvo in promet naj bi postali samostojnejši, njihov delež v razdelitvi družbenega proizvoda pa naj bi se pove čal. Plan gospodarskega razvoja SFRJ za leta 1966– 174 1970, ki je bil sprejet v času, ko je bila reformna vznese- nost v državi na višku, je postavil med najpomembnejše naloge tudi modernizacijo in rekonstrukcijo obstoje čih zmogljivosti, hitrejši razvoj izobraževanja in znanosti ter večjo uporabo sodobnih tehni čnih dosežkov. Srednje- ročni plan SR Slovenije za leta 1966–1970 je dal mo- dernizaciji ve čjo težo kot pa zveni plan. Postavil jo je za svoje izhodiš če ter ji namenil vlogo širokega in »komple- ksnejšega« družbenega procesa, ki naj bi prevzel naj- težja bremena pri odpravljanju ovir na poti k hitrejši gospodarski rasti. Ta srednjero čni plan je bil tudi od- govor na doma če in tuje o čitke, da Slovenija nima svoje dolgoro čne razvojne usmeritve. V drugi polovici šestdesetih let je vlada Staneta Kav č i ča sprejela strategijo dolgoro čnega razvoja Slove- nije, ki se je precej razlikovala od dotedanje razvojne usmeritve. Strokovna izhodiš ča je izdelal Inštitut za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in jih predstavil v obsežni študiji. Njeni avtorji so ugotovili, da Slovenija po tehnološki plati vse bolj zaostaja za razvitim svetom ter da si najve čja podjetja iz drugih republik in tujine podrejajo njene gospodarske zmogljivosti in strokovnja- ke ter zasedajo slovenski trg. Zaradi teh okoliš čin je bilo po njihovem mnenju potrebno izdelati »dejaven, lasten, ekonomsko sodoben in ambiciozen« razvojni program, ki ji bo omogo čil kakovosten razvojni premik. Njihovo vodilo pri snovanju tega programa je bilo, da Sloveni- ja ne more voditi izolirane gospodarske in socialne po- litike, temve č se mora vklju čiti v mednarodne tokove ter se zgledovati po pravilih gospodarjenja, ki veljajo v razvitem svetu. Sprijazniti se bo morala, da razpolaga z omejenim obsegom naravnega in akumuliranega bo- gastva, zato si bo morala prizadevati, da čim bolj izrabi razpoložljive proizvodne dejavnike. Po njihovi presoji bi bilo treba zmanjšati pristojnosti zvezne države ter do- kon čati gospodarsko reformo. 19 Avtorji so se zavzeli za prestrukturiranje slovenske industrije in osredoto čenje njene proizvodnje na izdelavo izdelkov visokega cenov- nega razreda za izvoz na konvertibilna tržiš ča. Poudarili 19 Jože Prin či č, Neven Bor ak, Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970– 1991. Ljubljana, 2007, str. 217. 175 GOSPODARSKE PODOBE so, da je treba po zgledu visoko razvitih držav hitreje razvijati terciarne dejavnosti. Za podro čje infrastruktu- re (energetiko, komunikacije, vodno gospodarstvo) so svetovali, naj se Slovenija še naprej prilagaja zveznemu konceptu, pri čemer pa bi morala odlo čneje zastopati nacionalni interes. V prometnih povezavah so videli naj- šibkejši člen slovenskega gospodarskega napredovanja. Predlagali so, naj ne odlašajo ve č z gradnjo avtocest in izdelavo projektov za vklju čitev v evropski cestni, žele- zniški, zra čni in vodni promet. 20 Na podlagi predstavljene študije se je za čelo sno- vanje Resolucije dolgoro čnega razvoja Slovenije. Nje- ne temeljne zna čilnosti je junija 1970 predstavil Stane Kav či č. Po njegovih besedah je bil zasnovan tako, da bo Slovenija na široko odprla vrata tehnološki revoluciji v svetu in se trudila zadržati visoko stopnjo gospodar- ske rasti. To ji bo uspelo, če bo v zadostni meri izrabila obstoje če zmogljivosti, izboljšala ekonomijo dela, vzpo- stavila socialno ravnovesje, »pokopala« slaba podjetja in namenila zadosten delež družbenega proizvoda hitrej- šemu razvoju. Zaradi ve č razlogov niso dali prednosti nobeni industrijski ali neindustrijski »monokulturi«. Odlo čili so se za ohranitev »pestre« proizvodne sesta- ve, ki se bo lahko prilagodila razmeram in potrebam na trgu in se tudi prosto razvijala. Industrija bo zadrža- la položaj vodilne panoge, vendar se bo osredotočila na izdelke visokega cenovnega razreda. Infrastruktura se bo prilagodila novim zahtevam in potrebam. Terciarni sektor se bo razvijal v »razumnem ravnotežju« z drugimi gospodarskimi podro čji. 21 Strategija dolgoro čnega gospodarskega razvoja Slo- venije je bila eden o mo čnejših razlogov za politi čni ob- račun s Stanetom Kav či čem in drugimi vidnimi nosilci reformnih prizadevanj, ki ga je partijsko vodstvo izpelja- lo na za četku sedemdesetih let preteklega stoletja. Sle- dnje je bilo bolj naklonjeno restavraciji predreformske razvojne politike, po kateri je bila prva naloga državne gospodarske politike dokon čati izgradnjo temeljne in- dustrije. Posodobitev industrijske in druge proizvodnje 20 Prav tam, str. 218. 21 Prav tam, str. 224. 176 ter hitrejše napredovanje drugih gospodarskih podro čij sta bila v drugem planu oziroma prepuš čena podjetjem, posameznim državnim skladom in povezovanju s tuji- mi poslovnimi partnerji. Tako modernizacija ni izgubila le svojih najvplivnejših zagovornikov, temve č tudi vlogo globalnega dejavnika, ki bi gospodarstvo notranje krepil ter pove čeval njegovo izvozno uspešnost. Na za četku sedemdesetih let so v državi zopet pre- vladali zagovorniki ekstenzivnega in samozadostnega gospodarskega razvoja. Srednjero čni gospodarski na črt Jugoslavije za leta 1971–1975 je za splošne cilje gospo- darskega razvoja dolo čil »dinami čno« gospodarsko rast, uravnovešene gospodarske tokove in u činkovito gospo- darjenje. Industrija je še okrepila položaj vodilnega go- spodarskega podro čja, njen delež v družbenem proizvo- du naj bi do leta 1975 dosegel 35,5 – odstotni delež. Ve- lik del predvidenih investicijskih sredstev je zvezni plan namenil hitrejšemu razvoju primarne proizvodnje (zlasti energije in surovin), prometne infrastrukture (vklju ču- jo č gradnjo naftovoda in plinovoda) in turizma. 22 Do od- stopa Staneta Kav č i ča slovenska vlada ni bila zadovolj- na z novimi razvojnimi poudarki, saj je to pomenilo, da bo še bolj »odrinjena« od zvezne blagajne in ugodnosti. Zdelo se ji je nelogi čno, da se po prenosu razvojnega tež- iš ča iz predelovalne na bazi čno in surovinsko industrijo prestrukturiranje ustavi, namesto da bi se nadaljevalo in zajelo tista podro čja, ki jim gospodarska politika do- tlej ni namenila potrebne pozornosti. To so bila priza- devanja za ve čjo storilnost, rentabilnost in sploh smo- trnejše gospodarjenje. Novi izvršni svet, ki je bil izvoljen novembra 1972, ni ve č ugovarjal generalni državni za- snovi, ki je dajala prednost hitrejšemu razvoju doma če surovinske proizvodnje, metalurgije in bazi čne kemije. To pa ni pomenilo, da jo je v celoti sprejel. Predvidel je nadaljevanje sprememb v gospodarski sestavi, s kate- rimi se je zmanjševal delež primarnega, pove čeval pa delež terciarnega sektorja. Med temeljne srednjero čne gospodarske cilje je uvrstil tudi posodobitev gospodar- skih panog, ki so zaostajale za splošno razvojno ravnijo. Uresni čevanje tega cilja je prišlo najbolj do izraza leta 22 Prav tam, str. 296–298. 177 GOSPODARSKE PODOBE 1974, ko je bil del investicijskih sredstev namenjen tudi avtomatizaciji in modernizaciji proizvodnje. 23 Srednjero čni družbeni plan Jugoslavije za drugo polovico sedemdesetih let je nastajal v druga čnih raz- merah kot njegov predhodnik. Sredi sedemdesetih je Jugoslavija po kakovosti gospodarjenja absolutno in relativno zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je najvišjo stopnjo inflacije, najvišjo rast zaposle- nosti v industriji, pri produktivnosti in realnih oseb- nih dohodkih je bila dale č zadaj. 24 Jugoslovansko go- spodarstvo je zašlo v krizo, tržna nesorazmerja so bila večja kot kadar koli po drugi svetovni vojni. Oblast se je zbala, da bo prišlo do pomanjkanja surovin in hra- ne, zato je pri sestavljanju plana še z ve čjo zavzetostjo vztrajala pri hitrejšem razvoju surovinskih in živilsko- predelovalnih zmogljivosti. Ostale so nosilne dejavnosti, katerim so bili namenjeni najve čji kosi doma če investi- cijske poga če in tuji krediti. Industrija ni le zadržala, temve č še pove čala svoj delež v družbenem proizvodu. Republiška skupš čina je podprla stališ če, da so hitrej- šemu napredovanju prioritetnih ali nosilnih dejavnosti namenjena prevelika sredstva. Kljub podpori to stali- šče ni moglo obveljati, saj bi bilo v nasprotju z dolo čili zveznega plana. Tako je Družbeni plan SR Slovenije za obdobje 1976–1980 temeljil na istih razvojnih na čelih kot prehodni. Poudaril je krepitev surovinske podlage in zmanjšanje uvozne odvisnosti. S tem je bila hitrejša modernizacija slovenske industrije prestavljena na na- slednje plansko obdobje. Predvidel je, da bodo do leta 1978 vlaganja osredoto čena v izgradnjo številnih elek- troenergetskih objektov; poleg JE Krško še v TE Šoštanj IV, HE Srednja Drava II itn. V tem času naj bi prome- tna struktura dobila bolj sodobno podobo, del tujih in doma čih sredstev pa bi vložili tudi v krepitev doma če surovinske podlage. 25 Do leta 1978 so dale č zaostali za uresni čitvijo programa prednostnih naložb, zato je pri- šlo do zasuka v gospodarski politiki republike. Število 23 Prav tam, str. 311–313. 24 Gospodarska gibanja, maj 1978, Uspešnost jugoslovanskih in nekaterih kapitali- sti čnih gospodarstev (1970–1977), str. 50. 25 Prin č i č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 343–344. 178 prioritetnih objektov se je zmanjšalo in osredoto čilo na tiste v prometni infrastrukturi, proizvodnji hrane ter na posamezne programe v pridobivanju surovin in stroje- gradnji. Dela na drugih prednostnih objektih je bilo tre- ba zaustaviti in po čakati na boljše čase. 26 Brezkompromisni spori okoli razvojnih težiš č SFRJ v letih 1981–1985 so se kon čali šele potem, ko je posre- dovalo zvezno partijsko vodstvo. Postavilo se je na stran tistih republik, ki so se zavzemale za nadaljevanje dote- danje avtarki čne gospodarske politike, to je odpravlja- nja neskladnosti med energetsko-surovinskim in pre- delovalnim sektorjem. Taka razvojna politika je na eni strani predpostavljala hitrejši gospodarski razvoj proi- zvodnje energije iz doma čih virov, ve čjo proizvodnjo de- ficitarnih surovin in glavnih reprodukcijskih materialov, pove čanje proizvodnje hrane in hitrejši razvoj prometa, na drugi strani pa omejitev »predimenzioniranega« ra- zvoja predelovalnih panog. Tej usmeritvi je bila prilago- jena tudi strategija tehnološkega razvoja, saj je temeljila na ve čji uporabi doma čega znanja ter hitrejšem razvoju doma če proizvodnje, ki je zmanjševala tehnološko odvi- snost od tujine. V razpravah o zveznem srednjero čnem planu za obdobje 1981–1985 so se slovenski pogajalci ogradili od poudarjene avtarki čne usmeritve. Skrbelo jih je, ker so bili razvojni cilji postavljeni previsoko in premalo konkretno. Predzadnji slovenski srednjero čni gospodarski na črt je tako kot vsi predhodni povzel sku- pne državne razvojne interese, bolj pa je poudaril po- trebo po preoblikovanju gospodarske strukture in ve čjo vklju čitev gospodarstva v svetovne tokove. V Sloveniji naj bi do leta 1985 zagotovili hitrejši razvoj gospodarske infrastrukture in »odlo čno« pove čali delež tehnološko intenzivne proizvodnje, ki bi temeljila na visokokvalifi- ciranem delu in avtomatizirani proizvodnji, bila izvozno usmerjena in bi zagotavljala smotrno zaposlovanje, go- spodarno uporabo energetskih in drugih virov. Ta nova razvojna oblika naj bi v naslednjem planskem obdobju postala podlaga za modernizacijo celotnega gospodar- skega življenja. V obravnavanem planu se je pomen raziskovalne dejavnosti pove čal. Namenjena ji je bila 26 Prav tam, str. 347. 179 GOSPODARSKE PODOBE vidna vloga pri razvoju doma če tehnologije, prenosu in uporabi tuje znanosti in pri posodobitvi izobraževalne- ga sistema. V času razprav o Družbenem planu SRS za obdobje 1981–1985 je republiški izvršni svet sprejel dve odločitvi, ki sta zelo vplivali na njegovo uresni čevanje: da morajo nosilci gospodarskega na črtovanja izhajati iz razpoložljivih lastnih in združenih sredstev in da je prišel čas, ko mora republika dobiti ve čjo vlogo in tudi odgovornost pri urejanju gospodarskega razvoja znotraj svojih meja. 27 V osemdesetih letih se je v razvitem svetu za čela tehnološka in inovacijska revolucija. Ra čunalniško vo- deni stroji, inteligentni roboti, superprevodni materiali, mikroelektronika itn. so zagotavljali ve čjo, kakovostnej- šo in cenejšo proizvodnjo, ve čjo storilnost, gospodarnej- šo rabo energije, čistejše okolje. Kon čalo se je obdobje klasi čnega pridobivanja novih znanj s pomo čjo stro- kovne literature, patentov in licenc. Postindustrijska družba je za čela razvijati nove vrednote, poudarjati in- dividualnost in internacionalizacijo. Jugoslavija ni bila pripravljena na nove izzive. Zaradi neustrezne razvoj- ne politike tehnološko ni napredovala, zato je postala nezanimiv ekonomski partner. Medtem ko so v Evropi, ZDA in na Japonskem pospešeno združevali kadrovske, finančne in druge zmogljivosti na klju čnih tehnologijah in razvojnih projektih, je Jugoslavija pove čevala proi- zvodnjo, ki so jo v razvitem svetu že opuš čali. V Jugoslaviji so se sredi osemdesetih let zavedeli nevarnosti, da lahko postanejo slepo črevo v modernem svetu, če ne bodo hitro usvojili svetovnega tehnološkega standarda in posodobili zakonodaje. Poglabljanje splo- šne krize v državi pa ni bilo primerno okolje za nujno po- trebne sistemske in tehnološke spremembe. Ena izmed analiz, ki so sestavljale Dolgoro čni program ekonomske stabilizacije, je bila namenjena tudi oceni razlogov za tehnološko zaostajanje Jugoslavije. Dolgoro čni program je zvezne organe obvezal, da čim prej pripravijo predlog strategije hitrejšega tehnološkega razvoja Jugoslavije. Snovanje programa se je sicer za čelo leta 1984, toda za- radi velikih razhajanj se je oblikovanje tega dokumenta 27 Prav tam, str. 499–501. 180 zelo zavleklo. Tako je bil Dolgoro čni družbeni plan go- spodarskega razvoja Jugoslavije za obdobje 1986–2000 prvi pomembnejši razvojni dokument, ki je prepo časen razvoj doma čih znanstvenoraziskovalnih zmogljivosti ter nezadovoljivo uveljavljanje znanstveno-tehni čnega napredka predstavil kot enega glavnih problemov pri hi- trejšem gospodarskem napredovanju. 28 Družbeni plan, ki je bil razglašen julija 1985, se je opredelil za hitrejši razvoj lastne znanosti in tehnologije in smotrnejšo upo- rabo svetovnih znanstvenih in tehnoloških dosežkov. Predstavljeni program je bil zastavljen zelo ambiciozno. V naslednjih petnajstih letih naj bi v Jugoslaviji ustvarili pogoje za razvijanje vseh oblik ustvarjalnosti in bolj pro- duktivnega dela. Ustanovili naj bi raziskovalno-razvoj- ne centre za podro čja energetike, agrikulture in drugih pomembnih gospodarskih podro čij ter »mo čne« centre za temeljne raziskave na podro čju mikroelektronike, ro- botike, jedrske tehnologije in še drugih najsodobnejših in najzahtevnejših proizvodno-tehnoloških procesov. Posodobili naj bi še izobraževalni sistem, podpirali ino- vacijsko dejavnost, zagotovili »nujno« uporabo sodobnih svetovnih dosežkov, sistemati čno uporabo mednaro- dnih tehni čnih standardov ter hitrejše vklju čevanje raz- iskovalcev v razvojne projekte gospodarskih organizacij. Srednjero čni družbeni plan Jugoslavije, ki je bil razgla- šen konec decembra 1985, je posodobitvi gospodarstva namenil še ve č pozornosti. Ve čja aktivnost in »vsestran- sko« spodbujanje ustvarjalnosti delovnih ljudi, porast produktivnosti in učinkovitosti gospodarjenja, struk- turne spremembe, izpopolnjevanje in preusmerjanje obstoječe in razvijanje nove proizvodnje v skladu s so- dobnim tehnično-tehnološkim napredkom so bili opre- deljeni kot pogoji in predpostavke za izhod iz krizne- ga stanja. Za zaustavitev hitrega padanja u činkovitosti gospodarjenja in zagotavljanja ve čje vloge kakovostnih dejavnikov rasti in razvoja je bilo predvideno precejšnje pove čanje produktivnosti, akumulativne in reproduk- cijske sposobnosti gospodarstva. Ve čji del akumulacije je bil predviden za naložbe v posodobitev obstoje čih ter zgraditev »dolo čenega« števila novih objektov. Prednost 28 UL SFRJ, št. 39/504, 26. 7. 1985. 181 GOSPODARSKE PODOBE pri uvajanju novih razvojnih programov so dobili sodob- na elektronika, tehnologija jedrskega gorivnega ciklusa, genetski inženiring in osvajanje novih virov energije. Pri prenosu sodobne tehnologije in širjenju znanja se je ve- liko pri čakovalo od proizvodne kooperacije in skupnih vlaganj s tujimi partnerji. 29 Strategijo razvoja SFRJ je zvezna skupš čina spre- jela šele potem, ko je posredoval zvezni partijski vrh. Do tedaj so nekatere republike, med katerimi je bila tudi Slovenija, odrekale svoje soglasje. Najve čji kamen spotike ni bila zasnova strategije tehnološkega razvoja, temve č njeno uresni čevanje. Zvezna vlada je zahtevala, da mora biti tehnološko približevanje razvitemu svetu povsem centralizirano. To je pomenilo enoten program, zbiranje sredstev v centralnem skladu in prednostno obravnavanje projektov, ki jih izbere posebna zvezna komisija. 30 Ta preveč idealiziran program je temeljil na prepri čanju, da je bil gospodarski razvoj v zadnjih letih prepo časen in da bi ga lahko s centralizirano in plan- sko urejeno strategijo, ob naslonitvi na lastne sile, toli- ko pospešili, da bi v še sprejemljivem času rešili najbolj pere če probleme in ozdravili gospodarstvo. Ta razvojni program je še bolj kot predhodni poudarjal usmeritev na dvigovanje tehnološke ravni, zlasti na proizvodnem podro čju, težiš če pa je dal na kakovostnejši razvoj ba- zi čnih tehnologij. To so bile informacijske, proizvodne, energetske, laserske, jedrske, vesoljske tehnologije, bi- otehnologija, robotika in tehnologija novih materialov. Predpostavil pa je tudi izpopolnjevanje in poživitev že obstoje čih tehnologij. 31 Slovensko politi čno vodstvo ni bilo zadovoljno niti z zunanjim položajem Jugoslavije, saj se je znašla na skrajnem robu marginalizacije, niti s kaoti čnimi raz- merami v državi ter padanjem reproduktivne sposob- nosti slovenskega gospodarstva. Leta 1986 je sklenilo, da bo Slovenija sama za čela pripravljati pogoje za hi- trejšo posodobitev svoje gospodarske sestave. Z družbe- 29 UL SFRJ, št. 75/967, 31. 12. 1985, Družbeni plan Jugoslavije za obdobje 1986– 1990. 30 AS, 1589, fasc. 1335, Zapisnik 26. seje predsedstva CK ZKJ, Pripombe k strategiji tehnološkega razvoja Jugoslavije, 9. 2. 1987. 31 UL SFRJ, št. 32/431, 8. 5. 1987. 182 nim planom za leta 1986–1990 so nadaljevanje procesa prestrukturiranja proizvodne, raziskovalne, inovacijske dejavnosti in izobraževanja ter »pospešeno tehnološko posodabljanje« postali podlaga za razvojno preobrazbo, katere osrednji cilj je bil pove čanje deleža proizvodnje izdelkov in storitev, ki so zagotavljali višji dohodek in s tem tudi ve čjo in donosnejšo zunanjetrgovinsko me- njavo. Pojem »pospešeno tehnološko posodabljanje« je bil širok. Združeval je tako graditev novih in posodo- bitev obstoje čih industrijskih zmogljivosti z najsodob- nejšo tehnološko in ra čunalniško vodeno proizvodnjo, kot tudi hitrejše pridobivanje tehnološkega znanja, ve- čjo vklju čitev znanosti in izobraževanja v proizvodnjo. Med posameznimi programi so dobili prednost tisti v elektroniki, strojegradnji, farmaciji, kemi čni industriji, proizvodnji prometnih sredstev, elektro in kovinski pre- delovalni industriji. 32 Leta 1988 je republiška vlada sklenila, da bo ta pro- ces pospešila. V resoluciji o uresni čevanju družbenega plana za to leto je napovedala, da bo skušala zbrati čim več akumulacije ter jo osredoto čiti v tiste projekte, ki bodo lahko zaustavili negativne gospodarske trende, naraš čajo čo brezposelnost ter pospešili »preboj« sloven- skega gospodarstva iz »ekstenzivnega gospodarskega okolja v razvitejši svet«. 33 Zavezala se je, da bo razbre- menila gospodarstvo ter vplivala na gospodarnejše tro- šenje sredstev za infrastrukturo in družbene dejavnosti. Ko se je leta 1988 proces pravnega in gospodarsko- politi čnega razpadanja države pospešil, so se slovenski komunisti lotili snovanja programa razvojne prenove gospodarstva. Med izpostavljenimi cilji tega programa so bili tudi ve čja kakovost izdelkov, pospešitev tehno- loške prenove in pove čanje sredstev za znanost in izo- brazbo. Zagovorniki programa so opustili panožno ra- zvojno na čelo, ki je temeljilo na prepri čanju, da je treba pospeševati razvoj ene ali nekaj panog na ra čun drugih, to je »izbranih« panog, med katerimi je bila vseskozi na prvem mestu elektronska industrija oziroma tovarna Is- kra. Panožno razvojno na čelo naj bi zamenjalo na čelo 32 UL SRS, št. 2/157, 31. 1. 1986, Družbeni plan SRS za obdobje 1986–1990. 33 Prin č i č, Temeljne dileme, str. 72. 183 GOSPODARSKE PODOBE poslovne u činkovitosti kot glavno merilo za ustanavlja- nje novih in »pokop« starih podjetij. 34 Vlada Lojzeta Peterleta, ki je svoj mandat za čela po politi čnih spremembah maja 1990, si je prizadevala na- daljevati s procesom prestrukturiranja slovenskega go- spodarstva in še razširiti njegove meje in cilje. Zavezala se je, da bo podprla programe, ki bodo obudili zasebno podjetništvo, ustvarjali nova delovna mesta in prispe- vali k tehnološkemu razvoju. Ustanovila je agencijo za prestrukturiranje in razvojni sklad, ki naj bi z investira- njem v razne vrednostne papirje usmerjal gospodarsko prenovo. Dogodki, ki so bili leta 1990–1991 povezani z osamosvajanjem Slovenije, so vlado prisilili, da je dala prednost politiki gospodarskega preživetja. Prestruktu- riranje je morala prestaviti na čas po osamosvojitvi in mednarodnem priznanju. *** V letih 1960–1990 je bil razkorak med moderni- zacijskimi na črti in dejanskimi rezultati precejšen. Že po prvih korakih, to je v prvi polovici šestdesetih let, se je vlada vklju čila le v akcijo »Kadri rešujejo vse«, s katero naj bi pove čali število visoko strokovnega kadra v podjetjih 35 in podprla integracijo pomembnih podjetij (na primer Smelta). Vse ostale naloge pa je zanemari- la ter glavnino investicijskih sredstev namenila graditvi 22 objektov, med katerimi je bilo najve č industrijskih (elektrarne, železarne, Iskra Kranj itn.) in prometnih (Letališ če Brnik, cesta Ljubelj–Naklo, Luka Koper itn). 36 Znatna sredstva so do leta 1964 porabili tudi za nakup mehanizacije za pridobivanje premoga (Velenje, Trbo- vlje-Hrastnik, Zagorje). Za izgradnjo omenjenih objek- tov so investitorji porabili preve č sredstev, zato jih je zmanjkalo za druge na črtovane naložbe v elektro, stroj- ni, lesni, kemi čni in živilski industriji, industriji motor- jev ter v prometu. Med slednjimi je bila najbolj pere ča 34 Prin či č, Bor ak, Iz reforme v reformo, str. 585. 35 Leta 1963 je bilo v Sloveniji 37,8% industrijskih podjetij, ki niso imela niti enega zaposlenega z visoko izobrazbo, 15,8% podjetij pa je imelo le enega. 36 Prin či č, V za čaranem krogu, str. 207–208. 184 elektrifikacija prog Postojna–Ljubljana in Jesenice–Za- greb, ki je bila predvidena v družbenih planih za obdobje 1956–1961 in 1961–1965. Zaradi še vedno enostranske investicijske politike je imelo sredi šestdeset let sloven- sko gospodarstvo že bolj iztrošena in zastarela osnovna sredstva ter opremo kot je bilo povpre čje v FLRJ. Tudi v novih podjetjih, kot je bil Litostroj, je iztrošenost osnov- nih sredstev presegala 50 odstotkov. Tabela 1. Odpisanost strojev in opreme konec leta 1963 v % SR Slovenija SFRJ Vsa podro čja 52 46 Industrija in rudarstvo 53 45 Kmetijstvo 41 39 Gozdarstvo 46 40 Gradbeništvo 47 44 Promet 56 50 Trgovina 44 41 Gostinstvo 40 37 Obrt 41 38 Vir: Prin č i č: Temeljne dileme, str. 73. Vlada Staneta Kav či ča se je odrekla naložbam, ki jih slovensko gospodarstvo ni moglo prenesti (EKK Vele- nje), nato pa se je smelo in odlo čno lotila uresni čevanja izhodiš č za dolgoro čni razvoj Slovenije. Najve čjo pozor- nost je namenila programu cestne ureditve Slovenije, ki naj bi ga uresni čili do leta 1973. 37 Marca 1969 je repu- bliška skupš čina poleg zakona o modernizaciji ceste od državne meje pri Šentilju do državne meje pri Novi Gorici sprejela še odlok o posodobitvi cestnih odsekov Vrhni- ka–Postojna–Razdrto in Ho če–Levec, ki naj bi ju zgradili najprej. Julija tega leta sta oba odseka izpadla iz sezna- ma za četrto posojilo Mednarodne banke za obnovo in razvoj in graditev se je premaknila na poznejši čas. Tega leta je morala Slovenija odstopiti tudi od drugih razvoj- 37 V programu razvojne politike v cestnem prometu do leta 1973 so bili: avtocesta Šentilj–Nova Gorica, cestna povezava Gorenjske prek Karavank do Beljaka, odsek Škofije–Sečovlje in vzdrževanje obstoje čih prometnih poti. 185 GOSPODARSKE PODOBE nih izhodiš č. Železniško gospodarstvo je zašlo v izgube in ni imelo sredstev za teko če vzdrževanje. Ker ni bilo dovolj prora čunskih sredstev, jih je bilo treba vzeti dru- gje. Republiški izvršni svet se je odlo čil, da bo »žrtvoval« sredstva, ki so bila predvidena za razvoj turizma. Nere- dna oskrba z elektri čno energijo je bila drugi razlog, ki je prekrižal na črt za hitrejši razvoj terciarnih dejavnosti. Leta 1969 so energetski strokovnjaki izra čunali, da se bodo v naslednjih letih potrebe po elektri čni energiji ta- ko pove čale, da Slovenija ne bo mogla pokriti niti najnuj- nejših potreb. Izdelali so »optimalen« program gradnje novih elektroenergetskih objektov do leta 1980, v ka- terem je bila predvidena gradnja 23 elektroenergetskih objektov, od tega sedem elektrarn na Savi in pet na Mu- ri, JE Krško in TE Trbovlje II. 38 Zaradi omejevalne denar- ne politike, velikih sredstev za odpla čilo že v preteklosti za četih naložb ter visoke stopnje porabljenih sredstev za obratna sredstva in za kreditiranje kupcev se je morala republiška vlada do konca leta 1972 odpovedati še vrsti drugih programov, nekatere pa je morala zelo omejiti. Glavnino sredstev je namenila posodobitvi železarn, cest in železnice, tehnološko prenovo v drugih panogah pa je prevalila na podjetja. Jeseni 1967 je vlada pozvala pod- jetja, naj čim smotrneje gospodarijo z materialnimi in finan čnimi sredstvi. 39 To opozorilo pa ni doseglo svojega namena, saj so podjetja presežke raje porabila za dru- ge namene, zato je Slovenija do konca šestdesetih let v primerjavi z razvitim Zahodom ohranila relativno nizko stopnjo urbanizacije, zastarelo infrastrukturo, demo- grafsko degresijo, zaostala osnovna sredstva in opremo, slabo organizacijo dela in nizko kadrovsko sestavo. Prizadevanja za strukturne spremembe so bila do sredine sedemdesetih let usmerjena v pove čanje delov- no intenzivnih panog. Gospodarskih rezultatov pa ni bi- lo zardi premajhnih sredstev ter zmanjševanja u činkovi- tosti njihove porabe. Stalno zmanjševanje u činkovitosti sredstev je vodilo k nenehnemu zniževanju dolgoro čne stopnje rasti družbenega proizvoda in konkuren čnosti. 38 Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 220–222. 39 Delo, št. 275, 9. 10. 1967, V obeh letih reforme so najvidnejše spremembe v za- vesti proizvajalcev. 186 V prvih letih je investicijska dejavnost skoraj stagnira- la. Šele leta 1974 so se investicije v osnovna sredstva pove čale. Visoka inflacija je razvrednotila nominalna sredstva za investicijske naložbe, prišlo je do velikih prekora čitev predra čunskih vrednosti naložb. Delež in- frastrukturnih naložb v družbenem proizvodu je bil v štirih letih manjši od 3%, kar je bila komaj polovica od predvidene udeležbe. To je imelo hude in dolgoro čne po- sledice. Najbolj vidne so bile pri redni oskrbi z elektri č- no energijo. Velike redukcije v prvih mesecih leta 1973 so vlado prisilile k iskanju rešitev. Naro čila je študijo, ki je pokazala, da so v Sloveniji s klasi čnimi viri ener- gije na koncu svojih zmogljivosti. Julija 1973 je spreje- la program gradnje novih elektroenergetskih objektov. Njihova graditev je leta 1975 postala prednostna naloga republiške razvojne politike. Med objekti, ki naj bi po- krili vedno ve čjo lakoto po energiji, so v Sloveniji stavi- li predvsem na JE Krško. Pogodba po sistemu »klju č v roke« je bila sklenjena 28. februarja 1974 z ameriškim podjetjem Westinghouse. Velike težave je imela vlada tudi pri razvoju prome- tne infrastrukture. Zaradi zastoja pri modernizaciji cest in železnic je Sloveniji grozilo, da bo ostala odrezana od velikih prometnih projektov, ki so povezovali Evropo z Balkanom in Bližnjim vzhodom. Vlada se je osredoto či- la na dograditev ceste Ho če–Arja vas, kjer pa dela niso tekla po na črtu. Sredi sedemdesetih je bil obseg sloven- skega cestnega omrežja zadovoljiv, njegova kakovost pa je zaradi po časnega posodabljanja vedno bolj zaostajala za potrebami. Tabela 2. Dolžina sodobnih cest v cestnem omrežju SR Slovenije (v km) 1960 1965 1971 1971 Vse ceste 13.532 13.169 13.786 14.120 Ceste s sodobnim cestiš čem 1953 2392 3757 4961 Odstotek sodobnih cest 14,4 18,1 27,2 35,1 Vir: Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 328. Leta 1974 je bil sprejet zakon, ki je dolo čil obvezno združevanje sredstev iz dohodka delovnih organizacij. 187 GOSPODARSKE PODOBE Zbrana sredstva so bila v glavnem namenjena za poso- dobitev magistralne železniških prog Jesenice–Dobova in Šentilj–Koper, a jih je bilo premalo, da bi posodobitev železniškega križa uspela. Tudi druge prednostne inve- sticije v na črtu prometne infrastrukture niso bile za- klju čene (Letališ če Brnik, PTT-infrastruktura, Luka Ko- per). Vlada je prepolovila sredstva za posodobitev zasta- rele tehnologije v premogovništvu; finan čno je podprla le dva najve čja premogovnika. Potem pa je prišla naftna kriza, ki je premogovništvu čez noč vrnila precejšen del nekdanje pomembnosti. V obravnavanem času se ni uresni čil tudi projekt Sermin, ki je vklju čeval izgradnjo rafinerije s celotnim petrokemijskim programom v ko- prski industrijski coni. Druge republike tega projekta niso podprle in postal je kamen spotike. V prvi polovici sedemdesetih let je storilnost slovenskega gospodarstva je padala kot tudi delež avtomatiziranih sredstev v in- dustriji. 40 Tudi pri povezovanju doma če znanosti s proi- zvodnjo ni prišlo do kakovostnega premika. Jugoslavija je ostala med državami z najmanj prijavljenimi patenti in najvišjimi stroški za raziskave na en patent. Tudi v preostalih sedemdesetih letih so moderniza- cijski obeti ostali prazna obljuba. V Sloveniji se je na- daljevala enosmerna investicijska politika, ki je glavni- no naložbenih sredstev pretakala v gradnjo energetskih objektov in prometnih poti. Gradnjo elektroenergetskih objektov je spremljala vrsta težav. Denarna sredstva so bila nezadostna, postopek za pridobitev raznih soglasij in dovoljen pa dolg, zmogljivosti projektantskih orga- nizacij pa premajhna. Najbolj se je zatikalo pri gradnji JE Krško, ki bi morala biti pripravljena za proizvodnjo do aprila 1979, vendar do takrat niso bila kon čana niti gradbena dela, zamujala so najmanj dve leti in stroški so se podvojili. Na podro čju prometne infrastrukture obveze niso bile izpolnjene. Še najdlje so prišli pri gra- 40 Leta 1974 je bila storilnost slovenskega gospodarstva dva- do trikrat nižja kot v razvitem svetu. Leta 1972 je bil v celotni strukturi delovnih sredstev delež avtoma- tov in avtomatiziranega transporta le 23,3% (v Bosni in Hercegovini je bil 46,1%, v ožji Srbiji je bil 44,4% itn.). Od leta 1968 je bil delež avtomatiziranih sredstev za delo v nabavljeni opremi vsako leto manjši. leta 1968 je znašal 52%, leta 1972 pa je bil 22%. Gospodarski vestnik, št. 22, 21. 3. 1975, Intenzifikacija gospodarskega okolja. 188 dnji železniške infrastrukture. 41 Vlaganja v surovinske dejavnosti so bila manjša, kot bi morala biti, poleg tega pa so zamujala, v jeklarnah celo za dve leti in ve č. Poso- dobitev proizvodnje primarnega aluminija se sploh še ni za čela, naložbe v bazi čno kemijo pa so šele pripravlja- li. Delež vlaganj v razvojno in tehnološko zahtevnejšo proizvodnjo se je pove čal, medtem ko je delež vlaganj v delovno intenzivno industrijo stagniral. Predelovalna industrija ni naredila koraka naprej, med drugim tudi zato, ker je ostala surovinska podlaga srednjero čnega plana nespremenjena. Razvoj turizma in trgovine je za- stal. Tudi razvoj drobnega gospodarstva je tekel precej pod pričakovanji in je zaostajal za potrebami gospodar- stva in prebivalstva. Do leta 1980 se je iztrošenost opre- me in osnovnih sredstev v Sloveniji še pove čala in je bila precej ve čja kot v drugih jugoslovanskih republikah. 42 Pri uvajanju nove proizvodnje se je le 20 odstotkov pod- jetij oprlo na lastno pamet, ostala so kupovala tuje li- cence. Novi, sodobni izdelki so predstavljali neznaten delež v doseženi realizaciji slovenske industrije. Delež zaposlenih z visoko in višjo strokovno izobrazbo v in- dustriji je znašal le 3,3 odstotka. Tudi izvozno uspešna slovenska podjetja, ki so orala ledino pri poglabljanju poslovnega sodelovanja s tujimi partnerji, so le težko ohranjala proizvodnjo in izpolnjevala tuja naro čila. Leta 1980 se je za čela gospodarska kriza, ki je še prepolovila skromna naložbena sredstva, ki jih je bila država pripravljena nameniti za posodobitev zastarele tehnologije. Inflacija, neurejena in neusklajena gospo- darska gibanja, ni čelna stopnja rasti so bile vse prej kot ugodne razmere za uresni čevanje modernizacijskih na- črtov. Naložbena politika je bila restriktivna, investicij- ska dejavnost je mo čno zaostajala za načrtovano. Leta 1983 so pomenile celotne ustvarjene investicije v osnov- na sredstva realno le še 72,6 odstotka vrednosti vlože- nih investicij v letu 1980. Konec leta 1982 je prišlo do zastoja gradnje elektroenergetskih objektov. Naslednje leto so postale redukcije sestavni del življenja. Klju č- ni problem slovenskega gospodarstva, to je zastarelost 41 Prin či č, Bora k, Iz reforme v reformo, str. 358. 42 Prav tam, str. 357. 189 GOSPODARSKE PODOBE opreme, se je v prvi polovici osemdesetih let še pove čal. V industriji je bilo ve č kot 85 odstotkov odpisane opre- me v vrstah dejavnosti, ki naj bi s pospešenim tehno- loškim razvojem najve č prispevale k prestrukturiranju slovenskega gospodarstva. 43 V drugi polovici osemdesetih let so se gospodarske razmere dramati čno slabšale, možnosti za na črtno po- sodabljanje gospodarske strukture pa so se kr čile. Re- publiški izvršni svet, ki ga je vodil Dušan Šinigoj , je leta 1986 sprejel nova merila za sprejemanje investicijskih na črtov ter jih prilagodil novim zahtevam. Naslednje le- to je za čel obujati zasebno drobno gospodarstvo ter si prizadevati za decentralizacijo in racionalizacijo velikih tehnoloških sistemov (železnice, elektrogospodarstva). Do spomladi 1990 sta slovenska skupš čina in vlada sprejeli ve č ukrepov za posodobitev gospodarske struk- ture in hitrejše približevanje evropskim integracijam. Najprej je bil leta 1988 sprejet projekt razvojnega dinar- ja, ki je pomenil za četek državne podpore prestrukturi- ranju slovenskega gospodarstva. Potem so bila sprejeta stališ ča in sklepi za vklju čitev Slovenije v evropske in- tegracijske tokove. Februarja 1990 je slovenski izvršni svet dolo čil merila za usmeritev sredstev v prestrukturi- ranje in v ta namen izdal obveznice v višini 200 milijo- nov nemškim mark. Razlogov, zaradi katerih modernizacijski cilji v letih 1960–1990 niso bili uresni čeni, je bilo ve č. V ospredju so bili notranji, ki so izvirali iz neustrezno zasnovanega gospodarskega sistema in razvojne politike. Gospodar- ski sistem je temeljil na vpletanju in popolni prevladi politike nad gospodarstvom. Ta sistem ni imel ekonom- skega mehanizma za mobilnost akumulacije, temve č so akumulacijske tokove dolo čali in usmerjali državni or- gani bodisi prek planov in predpisov bodisi prek raznih oblik vplivanja in nadzora. Gospodarski sistem tudi ni dopuš čal samostojnejšega poslovanja in odlo čanja pod- jetij. Državni organi jim niso zaupali, zato so jim odrejali na čin razdeljevanja dohodka, višino akumulacijskih in drugih skladov. Bili so namre č prepri čani, da podjetja akumulacije in drugih sredstev ne bi smotrno naložila, 43 Prav tam, str. 495. 190 temve č bi jih »pojedla« oziroma namenila za pla če. Go- spodarski sistem je torej ustvarjal družbenoekonomsko klimo, ki podjetij ni silila v tehnološko posodabljanje, saj so obstajala, četudi sta bili njihova u činkovitost in akumulativna sposobnost nizki in slabi, njihovi izdelki pa tržno nezanimivi. Podjetjem, ki pa so kljub temu te- žila k modernizaciji, pa je zaradi prevelike obremenitve z družbenimi dajatvami oziroma neustreznega dav čne- ga sistema ostalo premalo sredstev za t. i. razširjeno reprodukcijo. Izjema je bilo le nekaj velikih združenih podjetij, kot sta bila Iskra in Gorenje, ki so lahko sama zbrala sredstva za tehnološki razvoj. Strategija gospodarskega razvoja je tako kot gospo- darski sistem stala na poti hitrejše modernizacije. Te- meljila je na avtarki čnosti, ki pa ni bila omejena samo na državno raven, temveč se je spuš čala tudi na niž- je ravni. Razvojni plani po letu 1970 so bili »negibni«. 44 Težili so sicer k industrializaciji, pri čemer so bile v ospredju vedno energetske, surovinske in kmetijske de- javnosti, za katere so namenili okoli 60 odstotkov vseh investicij. Konkretni planski cilji so bili neusklajeni in večkrat tudi konfliktni, saj niso dajali »jasnih in prakti č- nih usmeritev, ki bi odražale dejanske možne izbire«. 45 U činki investicij v prioritetne dejavnosti so bili podpov- pre čni, zato niso omogo čali hitrejše rasti, ve čje zaposle- nosti, izvoza in tudi modernizacije drugih podro čij, kjer so bili u činki investicij nadpovpre čni. 46 Do leta 1989 je Slovenija, v primerjavi s predvojnim stanjem, zelo spremenila gospodarsko sestavo. Postala je industrijska dežela, v kateri sta industrija in rudar- stvo prispevala 48 odstotkov vsega družbenega proizvo- da. Zelo so se pove čali tudi deleži storitvenih dejavnosti (trgovine, gradbeništva in prometa), ki so spremljali ra- zvoj industrije. Kmetijstvo je prispevalo le še 8 odstot- kov družbenega proizvoda republike. 47 Izpolnitev tega prvotnega in splošnega modernizacijskega cilja pa sama po sebi še ni pomenila, da je bilo slovensko gospodar- 44 Neven Bora k, Gospodarski vzroki razpadanja Jugoslavije. Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2001, str. 52–53. 45 Prav tam. 46 Prav tam, str. 61. 47 Lazarevi ć , Od regionalnega k slovenskemu narodnemu gospodarstvu, str. 281. 191 GOSPODARSKE PODOBE stvo pripravljeno na spremenjene pogoje, ki so nastali z ustanovitvijo samostojne države. Neuresni čitev moder- nizacijskih na črtov v letih 1960–1970 ter zapostavljanje posodabljanja gospodarstva po letu 1970 nista mogla ostati brez posledic. Slovensko gospodarstvo je konec osemdesetih let po tehnološki plati zaostajalo za naj- sodobnejšimi trendi, delež zastarelih osnovnih sredstev in iztrošene opreme je bil zelo velik, gospodarska infra- struktura slabo razvita. Ker so se najve čji proizvodni sistemi razvijali v zavetrju carinske in drugih zaš čit, so imeli le malo možnosti, da preživijo v svetovni konku- renci. *** Na Celjskem so se v skladu z interesi in potrebami svojega okolja dejavno odzivali na zunanje zahteve in spodbude. V skladu z interesi in potrebami svojega oko- lja. V teh prizadevanjih je Celje izstopalo. Posamezne lokalne enote so skušale nadgraditi modernizacijske na črte zvezne in republiške gospodarske politike. V času druge jugoslovanske države je Celje ostalo tipi čno industrijsko mesto. Industrija je bila nosilec go- spodarske rasti in je zaposlovala najve č ljudi. Trgovina in obrt, dotlej drugo in tretje pomembno gospodarsko podro čje v mestu, sta precej izgubili na svoji veljavi. Za takšno razvojno naravnanost in strukturo je bila Ju- goslavija po letu 1945 idealno tržiš če. Predelovalna in bazična industrija sta se lahko širili brez omejitev in zastojev. Družbena ureditev, ki je veljala po letu 1945, ni dopuš čala odstopanj od uradne gospodarske politike, ki so jo dolo čali v Beogradu, usmerjali pa v Ljubljani. Celje kot staro industrijsko jedro je izgubilo identiteto gospodarskega središ ča in se je moralo podrediti težnji po enakomernejšem regionalnem razvoju. Kljub temu se ni povsem odreklo pravici do oblikovanja razvojne politike v doma čem okolju. Mestna oblast in direktorji večjih podjetij so se dejavno odzivali na zunanje zahteve in spodbude, zato so bili pogosto korak pred splošnim gospodarskim tokom. Industrializacija Celja in njegove okolice je bila v 192 rokah gospodarskih na črtovalcev v zvezni in republi- ški planski komisiji. Oboji so menili, da gospodarska struktura Celja le deloma ustreza novim gospodarsko- politi čnim merilom in potrebam, zato so jo nameravali na »dolo čenih mestih« utrditi, na drugih pa razširiti. Pri izbiri novih zmogljivosti niso imeli posluha za predloge, ki so prihajali iz Celja; eden takih je bil idejni osnutek za zgraditev koksarne v Celju, ki bi oskrbovala novi pli- narni v Ljubljani in Mariboru. 48 Na črti, da bi industriali- zacijo pospešili s pomo čjo »prijateljskih« vzhodnoevrop- skih držav, so se izjalovili. V času trajanja prvega republiškega petletnega na- črta je bilo kar nekaj celjskih podjetij vklju čenih v letne investicijske na črte, ki so bili pogoj za pridobitev inve- sticijskih in drugih sredstev. Ker so se ti plani nepresta- no spreminjali in zmanjševali, ve čina podjetij ni dobila predvidenih sredstev, zato v razvoju niso napredovala. Tako je skoraj deset let trajajo če obdobje pospešene in- dustrializacije v celjskemu gospodarstvu pustilo manj sledi, kot je bilo na črtovano. Dajanje prednosti meta- lurgiji, kemi čni, kovinski in tekstilni industriji je zavi- ralno vplivalo na razvoj drugih industrijskih panog in gospodarskih podro čij. Elektrifikacija ni bila dokon ča- na, pogosti izpadi elektrike so povzro čali gospodarsko škodo, najve č Cinkarni. Stanje obrti se je v primerjavi s stanjem pred drugo svetovno vojno poslabšalo, zato ni mogla zadovoljiti potreb mesta. V podobnem položaju je bila tudi trgovina. 49 Ve čje pristojnosti MLO ter novi gospodarski sistem so ugodno vplivali na gospodarski razvoj v Celju. Že marca 1952 so na konferenci industrijskih podjetij na celjskem iskali možnosti za pove čanje izvoza industrij- skih izdelkov, da bi nadoknadili izpad deviznih sredstev zaradi manjšega izvoza kmetijskih pridelkov. 50 Nasle- dnje leto so v Celju odprli podjetje, ki je zastopalo tuje firme ter uvozno-izvozno agencijo. Težiš če Perspektivnega plana ob čine Celje za leta 48 Jože Prin či č, Gospodarstvo Celja od konca drugega svetovnega spopada do slo- venske osamosvojitve. V: Iz zgodovine Celja 1945–1991, Celje, 2006, str. 144. 49 Prav tam, str. 147. 50 Prav tam, str. 150. 193 GOSPODARSKE PODOBE 1957–1961 je bilo na industriji, njen obseg naj bi se do leta 1961 pove čal za 60 odstotkov v primerjavi z le- tom 1956. Napredovanje industrijske proizvodnje je bilo predvideno tudi z novogradnjami. Industrija naj bi se postopoma preusmerila v proizvodnjo visokokakovo- stnih izdelkov za izvoz ter zmanjšala potrebe po uvo- ženem reprodukcijskem materialu. Poleg industrije je ob činski plan predvidel tudi hitrejši »polet« drugih go- spodarskih podro čij in hitrejše reševanje stanovanjskih in komunalnih problemov. Med pomembnimi cilji sta bila ve čja delovna produktivnost in omejeno zaposlova- nje; do leta 1961 naj bi vsako leto zaposlili najve č 820 ljudi. 51 Perspektivni program razvoja ob čine Celje v letih 1961–1965 je pomenil korak naprej v naporih za boljše gospodarjenje. V središ če je postavil dinami čen in hi- trejši razvoj vseh gospodarskih podro čij ter doslednejše upoštevanje gospodarsko-politi čnih na čel, ki jih je pri- nesla t. i. mala reforma. Poudaril je potrebo po inten- zivnem razvoju, tehnološki prenovi in ve čji gospodar- ski u činkovitosti. Predvidel je vpeljavo meril, po katerih bi investicijska sredstva preusmerili v programe, ki so zagotavljali ve čjo delovno produktivnost, ekonomi čnost in rentabilnost vloženih sredstev. V industriji, kot naj- pomembnejšem gospodarskem podro čju, naj bi kon čali prvo fazo posodabljanja, s katero bi izvozno naravnana podjetja prišla do nove tehnologije in se hitreje prila- godila sodobnim organizacijskim trendom. Zaradi na- raščajo čih potreb po hrani in surovinah bi se moralo kmetijstvo še hitreje razvijati, gradbeništvo pa usvojiti in privzeti industrijsko graditev stanovanj. Tudi terciar- ne dejavnosti naj bi zadržale trend hitrejše rasti. Po per- spektivnem planu naj bi v celjski ob čini bolj »tanko ču- tno« spremljali gibanja osebnih dohodkov in standarda delavcev, ve čjo pozornost namenili vzgoji tehni čnih in strokovnih kadrov ter začeli uresni čevati na črt graditve obratov družbene prehrane in rekreacijskih centrov v okolici mesta. Ta plan ni bil izpolnjen. Prizadevanja za pove ča- nje in posodobitev industrijske proizvodnje so ostala 51 Prav tam, str. 151. 194 na pol poti, v precejšnjem delu celjske industrije je še vedno prevladovala zastarela strojna in druga oprema. Do leta 1962 so sicer s proizvodnjo za čeli novi oziroma posodobljeni obrati, ki pa so namesto izboljšanja raz- mer prinesli nove težave. Amortizacija ni zadoš čala za vzdrževanje proizvodnje, zato so leta 1960 za čeli z obve- znim združevanjem sredstev. Nove naložbe niso dosegle niti polovice predvidene realizacije. Število zaposlenih je preseglo predvideno mejo, zato delovna storilnost ni dosegla predvidene ravni in je zaostajala za najbolj raz- vitimi industrijskimi središ či in bila tudi pod republi- škim povprečjem. 52 Leta 1964 sta že tako upo časnjeni voz celjskega gospodarstva obremenila še dva proble- ma. Prvi je bilo celjsko železniško vozliš če, ki ni moglo več zadostiti potrebam podjetij. Drugi problem je bila četrta velika poplava v tem stoletju, ki je prizadela tudi nekatera podjetja. Z regulacijo Savinje, kon čana je bila leta 1957, in z regulacijo Voglajne, ki je trajala nasle- dnja štiri leta, so delno zaš čitili le vzhodni, industrijski del ob čine. Na za četku gospodarske reforme so se problemi celjskega gospodarstva poglobili, zlasti na podro čju in- dustrije in terciarnih dejavnosti, zato je napredovalo je po časneje, kot je bilo slovensko povpre čje. Najbolj je za- ostajalo pri povpre čni rasti družbenega proizvoda, pri industrijski proizvodnji, izvozu, zaposlovanju in delovni produktivnosti. Likvidnost celjskega gospodarstva se je poslabšala, akumulativnost upadla, modernizacija še upo časnila, zaloge izdelkov so naraš čale kot tudi šte- vilo nezaposlenih; leta 1967 jih je bilo povpre čno 1920 na mesec. Prizadevanja za boljšo izobrazbeno strukturo niso prinesla napredka, sestava vodilnega kadra se je poslabšala, za čel se je »beg« strokovnjakov iz Celja. 53 Ko pa je leta 1968 tudi v Celju upadla vnema za nadalje- vanje reforme, je ob činska uprava sprejela ukrepe, ki so spodbudili proizvodnjo in omogo čili nadaljevanje re- konstrukcije in posodobitve najpomembnejših podjetij. Železarna Štore je vložila znatna sredstva v izgradnjo livarne z najsodobnejšo tehnologijo, Metka je s podporo 52 Prav tam, str. 154. 53 Prav tam, str, 157. 195 GOSPODARSKE PODOBE ob čine izvedla rekonstrukcijo in kupila nove italijanske stroje, Cinkarna pa je aprila 1968 podpisala pogodbo z nemškim partnerjem o skupnem financiranju zgra- ditve tovarne titanovega oksida. Celjsko gospodarstvo je konec šestdesetih let med prvimi v republiki izrabilo pravne možnosti za povezavo s tujim kapitalom. Leto 1970 je bilo eden od mejnikov v razvoju go- spodarske politike v Celju. Ob čina ga imenovala za »ko- njunkturno leto«, v katerem je treba »zajeziti« ve čletno zaostajanje in zagotoviti pogoje za odlo čnejši korak na- prej. Razprava o boljšem poslovanju, racionalizaciji de- la, posodobitvi tehnologije kaže, da se je mestna oblast odločila gospodarstvo tako približati sodobnim tehno- loškim tokovom, da bo lahko bolje izrabilo proizvodne zmogljivosti in dosegalo bistveno boljše poslovne rezul- tate. Idejni in ekonomski osnutek nove gospodarske usmeritve so sprejeli leta 1970. Na podlagi tega osnutka so v naslednjem letu oblikovali smernice dolgoro čnega razvoja celjske ob čine do leta 1986. Avtorji dolgoro čne- ga razvoja so bili pri izbiranju ciljev širokopotezni, zato naj bi celjsko gospodarstvo v naslednjih petnajstih letih napravilo velik razvojni korak. V prvi etapi naj bi do- seglo razvitost, ki so jo imele srednje razvite države, v drugi etapi pa bi se Celje utrdilo na vrhu lestvice najbolj razvitih slovenskih ob čin in doseglo stopnjo življenjske ravni, kakršno so imele dobro razvite evropske države. Družbeni plan razvoja ob čine Celje za leta 1971– 1975 je podrobno razdelal gospodarsko politiko v ča- su prve etape dolgoro čnega plana. Ta je zasledovala tri cilje: prestrukturiranje industrije, hitrejši razvoj terci- arnih dejavnosti in ve čji vpliv znanosti na gospodarski razvoj. Industrija naj bi še okrepila položaj vodilnega gospodarskega podro čja, njen delež v družbenem proi- zvodu naj bi se pove čal s 54,3 odstotka v letu 1970 na 60 odstotkov v letu 1975. V predelovalni industriji bi pospešili in izpopolnili proizvodno in dohodkovno pove- zovanje, investicijska sredstva namenili posodobitvi ob- stoje čih zmogljivosti ter pove čali izvoz za 20 odstotkov na leto. Bazi čna industrija bi se razvijala lo čeno, »po intencijah« republiških in zveznih planov ter na pod- lagi tujega kapitala. Na terciarnem podro čju je dobila prednost trgovina, ki naj bi okrepila svoj položaj v slo- 196 venskem in širšem jugoslovanskem prostoru. Ve čje po- zornosti je bila deležna tudi obrt. Preobrazila naj bi se tako, da ne bi bila le dopolnjevalec industrijske proizvo- dnje, temve č bi se preusmerila na zadovoljevanje potreb porabnikov. Gostinstvo in turizem nista mogla ra čunati na hitrejši razvoj. Med drugimi gospodarskimi podro čji je najbolje kazalo kmetijstvu. Pridelava in prireja naj bi se pove čali, zasebno kmetijstvo pa preusmerilo v tržno proizvodnjo. Promet naj bi naraš čal po časneje. Med cilji srednjero čnega plana je bilo tudi izboljšanje izobrazbe- ne sestave zaposlenih. Ta je bila na za četku sedemdese- tih let zelo slaba. Ve č kot polovica zaposlenih je bilo pol ali nekvalificiranih, okoli 37 odstotkov je imelo srednjo izobrazbo in le okoli 10,9 odstotka višjo ali visoko izo- brazbo. V letih 1974–1980 so gospodarska gibanja v Celju močno nihala. Celjsko gospodarstvo se je moralo soo či- ti s številnimi problemi in zadregami, zaradi katerih je napredovalo po časneje, kot so dolo čali razvojni plani. Odnosi na trgu so bili neurejeni, težave so bile pri oskr- bi s surovinami, reprodukcijskim materialom in obra- tnimi sredstvi. Ekonomi čnost in produktivnost dela sta nazadovali. Naložbena politika ni temeljila na ekonom- skih na čelih. Delovne organizacije so financirale razvoj pretežno z najemanjem tujih sredstev (40–50 odstotkov letno), združevanje sredstev se ni obneslo, saj njihov de- lež ni presegel 8 odstotkov naložbenih sredstev. U činek naložb je bil skromen, kapitalni koeficienti so se slab- šali. Poslovni rezultati najve čjih naložb – npr. v proi- zvodnjo titanovega dioksida v Cinkarni, v proizvodnjo traktorjev v železarni Štore in v proizvodnjo kontejnerjev v Emu – so bili precej nižji od na črtovanja. Že tako nizko akumulacijo in reproduktivno sposobnost celjskega go- spodarstva so siromašile previsoke anuitete, ki so proti koncu sedemdesetih let znašale dve tretjini vseh razvoj- nih sredstev, in dajatve družbeni skupnosti ter preveli- ko zaposlovanje. 54 V sedemdesetih letih je trgovina v Celju pove čala obseg blagovnega prometa ter dosegla najve čjo stopnjo zaposlovanja med vsemi gospodarskimi podro čji. Kljub 54 Prav tam, str. 163. 197 GOSPODARSKE PODOBE temu pa se je njena reprodukcijska sposobnost mo č- no zmanjšala. Ustvarila je premalo akumulacije za no- ve naložbe ter imela vseskozi težave pri zagotavljanju obratnih sredstev. Na turisti čnem podro čju so se sredi sedemdesetih let za čele razmere nekoliko popravljati. Ob čina je sprejela sklep o graditvi Turisti čno-rekreativ- nega centra Golovec ter za čela organizirati razstave, ki so postale tradicionalne in so krepile sloves Celja kot sejemskega mesta. To so bile razstave obrti, igra č, teh- nike in inovacij ter zlatarskih izdelkov. Položaj zasebne obrti se je poslabšal. V novo srednjero čno obdobje je celjsko gospodarstvo stopilo s prenizko stopnjo gospo- darske rasti, s skromno produktivnostjo dela, z nizko akumulacijo ter z neustrezno in nesorazmerno gospo- darsko sestavo. Poglabljanje gospodarske krize, ki se je na Celjskem za čela kazati v drugi polovici leta 1979, je zahtevalo spremembo gospodarske politike. Družbeni plan ob čine Celje za obdobje 1981–1985 je napovedal, da se bo go- spodarstvo Celja razvijalo v dveh smereh. Prva je pred- stavljala pospeševanje proizvodnje, ki bo zagotavljala dolgoro čno doseganje višjega dohodka. Nosilec te sme- ri je bil Aero s predelavo papirja in grafi čno industrijo ter posamezni projekti kovinskopredelovalne industrije. Druga razvojna usmeritev je sledila projektom, ki so bili strateškega pomena za razvoj širše družbene skupnosti, pa tudi hitrejšega razvoja Celja na trgovskem in prome- tno-tovornem podro čju. 55 Za nosilca so bili postavljeni Železarna Štore in najve čje trgovske in prometne delov- ne organizacije v Celju. Zasnova »dvosmerne« razvojne politike ni odstopala od dotedanje razvojne miselnosti, saj je prestrukturiranje gospodarstva postavila na ra- mena »nosilnih« industrijskih panog, ki so se že tako otepale z velikimi težavami (kovinskopredelovalna in- dustrija, črna metalurgija, predelovalna kemija, grafi č- na dejavnost). Uresni čevanje te razvojne usmeritve pa je predpostavilo precejšnje omejitve in smotrnejše go- spodarjenje, uvajanje razvojno in tehnološko intenzivne proizvodnje ter uveljavljanje inženirske dejavnosti kot višje oblike tržne ponudbe. Posebnost obravnavanega 55 Prav tam, str.164. 198 srednjero čnega plana je bila, da se je opredelil za vzpo- stavljanje proizvodnje, ki dodatno ne onesnažuje oko- lja, sanacijo obstoje čih žariš č onesnaževanja, hitrejše reševanje problema prometne infrastrukture, pospeše- no reševanje vodnogospodarskih in drugih komunalnih problemov, ve čjo organiziranost in aplikativnost na po- dro čju raziskovalne dejavnosti in informatike. Osnutek dogovora o temeljih družbenega plana ob čine Celje je postavil raziskovalno dejavnost kot klju čen dejavnik kakovostnega razvoja, saj novih proizvodnih programov in tehnologij ni bilo mogo če graditi izklju čno na uvozni licen čni politiki. V Celju so kmalu za čeli iskati pot iz gospodarske krize. Najprej na podro čju kmetijske pridelave in prire- je, na katerem so leta 1981 sprejeli program »intenzifi- kacije kmetijske proizvodnje«, ki je dal prednost razvoju živinoreje, vinogradništva in sadjarstva. 56 Leta 1983 je bila celjska ob čina še posebej dejavna pri sprejemanju novih rešitev. Spomladi je sprejela zasnovo projekta »P« t. j. projekta »Prestrukturiranje celjskega gospodar- stva«, s katerim je hotelo Celje prevzeti bistveno ve čjo odgovornost za lasten razvoj. Glavni cilj projekta »P« je bilo prestrukturiranje celjske industrije in njena ve čja vklju čitev v mednarodno menjavo. Obstoje čo industrij- sko proizvodnjo naj bi dvignili na višjo tehnološko raven s posodobitvijo obstoje čih tehnoloških »linij«, uvajanjem novih proizvodnih programov in ustanavljanjem novih podjetij. Projekt, ki naj bi ga uresni čili v dveh »fazah«, je predvidel razvojno preobrazbena jedra in dolo čil izhodi- šča za prestrukturiranje. Sledila je sprememba srednje- ročnega plana ob čine Celje za leta 1981–1985 ter Reso- lucija o gospodarskem razvoju občine Celje v letu 1984, ki je dolo čneje opredelila smotre spremenjene razvojne politike. V ospredju so bili selektivne naložbe v izvozne programe, rast izvoza na konvertibilna tržiš ča in boljša organizacija dela. Spremenjeni na črti in novi ukrepi niso zaustavili drsenja gospodarskega voza. Analiza razvoja v prvi po- lovici osemdesetih let je pokazala, da je družbeni proi- zvod padal, namesto da bi rasel. Vztrajno so padali tudi 56 Prav tam, str. 166. 199 GOSPODARSKE PODOBE produktivnost dela, ekonomi čnost, akumulativnost in delež investicij v osnovna sredstva. Prestrukturiranje industrije je bilo prepo časno, naložbe so šle bolj v »zido- ve« kot pa v tehnologijo. Nekoliko se je pove čal le delež tehnološko-razvojno intenzivnih proizvodenj, v nekate- rih delovnih organizacijah so dosegli višjo stopnjo fina- lizacije, avtomatizacije in uvajanja ra čunalniške tehno- logije. 57 Odnos do ustvarjalnosti je ostal ma čehovski. V tem letu so napravili tudi analizo gospodarskih gibanj zadnjih deset let. Pokazala je, da je bila stopnja rasti dohodka celjskega gospodarstva nekoliko višja kot na ravni republiškega in regijskega gospodarstva. Gibanje kazalnikov uspešnosti poslovanja pa je kazalo naspro- tni trend. Tabela 3. Rast dohodka gospodarstva SRS, Celja in celjske regije v letih 1976–1985 Leto SRS Celje Regija 1976 119 114 117 1977 128 130 129 1978 143 144 155 1979 129 131 131 1980 132 136 133 1981 132 131 131 1982 125 124 125 1983 143 137 143 1984 166 161 167 1985 158 157 151 Vir: Prin č i č, Gospodarstvo Celja, str. 144–168. Razprave o novem srednjero čnem planu ob čine Ce- lje so bile živahnejše in precej ostrejše od predhodnih. Na politi čno prizoriš če so stopili ekologi, ki so se s pod- poro javnega mnenja spopadli z ekonomisti za prevla- do. Preizkusni kamen je bila graditev novega obrata ti- tanovega dioksida v Cinkarni. Sicer pa je srednjero čni plan ob čine Celje za leta 1986–1990 nadaljeval razvoj- no politiko, sprejeto leta 1983. Pospeševanje izvoza na konvertibilni trg je ostalo poglavitni dejavnik stabilne 57 Prav tam, str. 167. 200 gospodarske rasti. Na črtovalci gospodarskega razvoja so potrebo po večjem izvozu povezali z višjo storilnostjo in ve čjo akumulacijsko sposobnostjo, u činkovitejšimi naložbami, hitrejšim tehnološkim posodabljanjem in pove čanjem kmetijske pridelave in prireje, z racional- nejšo porabo energije in surovin, uskladitvijo porabe z materialnimi možnostmi, izboljšanjem dohodkovnega sodelovanja ter doslednejšim izvajanjem odlokov za iz- boljšanje okolja. 58 Nadaljevanje strategije gospodarske usmeritve, sprejete leta 1983, je pomenilo, da je projekt »P« veljal še naprej in združeval aktivnosti za prestruk- turiranje celjske industrije. V drugi polovici osemdesetih let, ko so se pogoji go- spodarjenja še poslabšali, so bili rezultati prizadevanj za poslovni in miselni preporod celjskega gospodarstva pi čli, zato je bila konec osemdesetih let podoba celjskega gospodarstva klavrna. Projekt »P« so uresni čevali prepo- časi, ve čjih merljivih rezultatov tehnološke prenove ni bilo. 59 Delovne organizacije so se nerade odlo čale za no- vo proizvodnjo, raziskovalcev je bilo malo, združevanje sredstev in ustanavljanje konzorcijev je teklo prepo časi. Poleg tega novi razvojni programi pogosto niso dali pri- čakovanih rezultatov. Okolje je bilo mo čno onesnaženo. Leta 1989 je morala ob čina prebivalstvo opozoriti, da uživanje pridelkov iz celjske regije ni zdravo. Poleg ustanavljanja podjetij ter decentralizacije upravljanja je konec osemdesetih let v Celje za čel pro- dirati tudi podjetniški duh. Korenine je najprej pognal na podro čju malega gospodarstva, zato je postalo edi- no gospodarsko podro čje, ki se je optimisti čno oziralo v prihodnost. Leta 1988 so v Celju veliko govorili o uve- ljavljanju tržnih zakonitosti. Najbolj zagreti zagovorniki tržnega gospodarstva so javnost prepri čevali, da bo trg čez noč odpravil vse najve čje probleme. S politi čnimi spremembami spomladi 1990 in izstopom Slovenije iz jugoslovanske države leta 1991 se je za čelo pisati novo poglavje v gospodarski zgodovini Celja. Kroniko posodobitvenih prizadevanj v Celju v času 58 Prav tam, str. 168. 59 AS, 1589, fasc. 2090, Družbenoekonomski položaj Celja. Celje, kam greš?, Celje, 1987. 201 GOSPODARSKE PODOBE druge jugoslovanske države lahko sklenemo z ugotovi- tvijo, da je naravnanost na industrializacijo in tradici- onalne panoge trajala predolgo. Celjsko gospodarstvo se je »uspavalo« in z leti precej izgubilo na vitalnosti, zato ob nastopu gospodarske krize v osemdesetih letih ni zmoglo zadostne spodbude za razvojni preobrat. Do- kler je bilo mogo če težave prenašati na širšo družbeno skupnost, so bile slabe strani celjskega gospodarstva prikrite. Potem pa so z vso ostrino stopile na plan. Izra- bljenost strojev in zastarela oprema, slaba reproduktiv- na sposobnost in capljanje za sodobnimi trendi v svetu so bili slaba popotnica pri iskanju poti iz tehnološke in druge zaostalosti. *** Dne 16. novembra 1894 je petnajst obrtnikov, po- sestnikov in žebljarjev ustanovilo Zadrugo za žebljar- sko obrt in druge izdelke iz železa v Kropi. Do za četka prve svetovne vojne je Zadruga posodobila proizvodnjo in zgradila vrsto objektov. V dvajsetih letih preteklega stoletja je napravila velik razvojni korak. Kupila je vr- sto sodobnih strojev za izdelovanje tirfonov in prehod na toplo proizvodnjo vijakov, zgradila lužarno in žarilni- co, elektrificirala tovarno in zelo pove čala proizvodnjo. 60 Ko je gospodarska kriza nekoliko pojenjala, je poslov- no vodstvo Zadruge kupilo prvi stroj za hladno valjanje navojev. Patentiralo je izdelavo surovcev (kramarjev) za planin čarje, uvedlo proizvodnjo smu čarskega okovja in plezalnih klinov. Leta 1940 je kupilo prvi avtomat za vre- zovanje matic. Izvoz je razširilo na Nem čijo, Švico, Nizo- zemsko, Bolgarijo, Romunijo in tudi v zunajevropske dr- žave. Poleg opreme je za čelo uvažati tudi reprodukcijski material, to je žico. Uvedlo je kartote čno knjigovodstvo, postavilo podlago za bodo či muzej, leta 1936 pa ustano- vilo kovinarsko strokovno nadaljevalno šolo, ki je potem delovala do leta 1942. Leta 1939 pa je Zadruga dobila novo ime: Plamen, kovinarska zadruga z o.j. Po okupaciji aprila leta 1941 je bil Plamen vklju čen 60 Jože Prin č i č,Tovarna vijakov Plamen Kropa: od konca druge svetovne vojne do ste čaja in novega za četka (1945–1997), Radovljica, 2007, str. 18. 202 v nemško vojno gospodarstvo. Vojna vihra in okupacija- mu nista prizanesli. Svoje uni čujoče sledi so pustile vse vojskujo če se strani. Leta 1944 so v podjetju (po teži) iz- delali le še tretjino tistega, kar so leta 1939. V letu 1944 se je število zaposlenih zmanjšalo na 190. Konec druge svetovne vojne je Plamen do čakal ekonomsko iz črpan in materialno uni čen. Ob koncu druge svetovne vojne in v mesecih po njej so se zadružniki ve čkrat spraševali kako naprej. Stri- njali so se, da bo težiš če proizvodnje ostalo na vijakih. To pa naj bi dopolnili in posodobili. Lotili so se izdelave na črtov za gradnjo novih delavnic, skladiš č, obratnih pisarn z izložbenimi prostori, šolskega poslopja in dru- gih objektov. Pripravljali so se na mehaniziranje tran- sporta in nakup novih pe či, kotlov in strojnih naprav, ki naj bi jih uvozili iz Zahodne Nem čije. Marca 1946 so na izredni skupš čini Plamena pod- prli predlog, da je treba zgraditi novo tovarno z vsemi pritiklinami ob za črtanem industrijskem tiru v Lipnici. Ta na črt, ki so ga zadružniki podpirali vse do vklju čitve podjetja v državni sektor, je bil že od za četka obsojen na neuspeh. Za njegovo uresni čitev je moral Plamen izboljšati likvidnostni položaj in dobiti podporo Ministr- stva za industrijo in rudarstvo (MIR). Slednje pa o tem ni bilo pripravljeno razpravljati, ker je imelo svoj na- črt. To je bil na črt o združitvi vse slovenske proizvodnje vijakov v eni tovarni, ki naj bi jo zgradili v Podnartu. Ta na črt je temeljil na predpostavki, da je proizvodnja vijakov v državi slabo organizirana in ne bo sposobna v bližnji prihodnosti, zlasti z razvojem avtomobilske in- dustrije, pokriti naraš čajo čih potreb. V novi tovarni s površino 8350 m 2 in 650 zaposlenimi naj bi osredoto čili strojne in druge zmogljivosti Plamena, Splošne stavbne družbe iz Maribora, podržavljenega Vojnovi čevega pod- jetja v Ljubljani, Lazarjevega podjetja v Kamni Gorici in Sete iz Tacna. 61 Graditev nove tovarne vijakov je mi- nister Luka Leskošek napovedal 26. oktobra 1946, ko je dejal, da tovarna žebljev v Kropi ni primerna in da bo treba novo tovarno postaviti ob železnici. Zamisel o gradnji skupne tovarne v Podnartu je živela do poletja 61 Prav tam, str. 31. 203 GOSPODARSKE PODOBE 1947, vendar nikoli ni presegla idejnega okvira. Ob- stajala je še tretja možnost za razvoj Plamena, ki jo je zastopala posebna komisija MIR. Slednja je po ogledu Plamena ugotovila, da ima zastarelo proizvodnjo in da v bližnji prihodnosti ne bo mogel rešiti energetsko-po- gonskega, kadrovskega, prometnega in stanovanjskega vprašanja. Predlagala je, naj se proizvodnja vijakov in žebljev prenese v tovarno verig v Lescah. V Kropi pa naj bi razširili obseg ro čnega kovaštva ter se preusmerili na finomehaniko. Izdelovali naj bi precizna merila ali pa budilke in druge vrste ur. 62 Nobena od teh možnosti se ni uresni čila. Februarja 1947 je predsednik Uprave kovinske industrije LRS predstavnikom Plamena spo- ročil, da bodo obrati v Kropi in Kamni Gorici ostali in da jih bodo posodobili. S tem, ko so zadružniki pristali na prodajo svojih deležev državi, so nanjo prenesli tudi pravico odlo čanja o bodo čem razvoju Plamena. Obeti zanj niso bili sla- bi. Prvi Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva LRS je predvidel pove čanje proizvodnje vija čnega blaga za 50 odstotkov ter postopno preusmeritev na izdelavo vijakov in matic. Da bi se to lahko doseglo, je bila država pripravljena vložiti v Plamen znatna sredstva za izgra- dnjo proizvodnih in upravnih prostorov ter nakup nove strojne opreme. Do leta 1951 naj bi se pove čalo število zaposlenih in zelo popravila njihova poklicna sestava. Zaposlili naj bi 9 strojnih inženirjev, 8 ekonomistov, 24 strojnih tehnikov ter pove čali število kvalificiranega ka- dra. Še pred sprejetjem petletnega plana je Plamen pre- vzel del strojev in opreme iz podržavljenega žebljarskega podjetja Ivan Lazar iz Kamne Gorice. V letih 1947–1950 je Plamen vsako leto prikazal ve- čjo vrednost osnovnih sredstev. To pa ni bila posledica novih naložb v stroje in zgradbe. V tem času Plamen ni bil deležen ve čjega kosa investicijske poga če, saj do leta 1950 ni prejel nobenega kredita iz splošnega inve- sticijskega sklada. Z lastnimi sredstvi, ki so se zbirala v amortizacijskem skladu, je lahko pokril le stroške za večja in manjša popravila. Plamen je svoje proizvodne zmogljivosti pove čal na ra čun strojev, ki jih je dobil iz 62 Prav tam, str. 32. 204 nemških reparacij in s priklju čitvijo nacionaliziranega podjetja Vinko Pirc iz Lipnice. 63 Kljub zelo omejenim možnostim za naložbe v ne- prednostne objekte se uprava Plamena ni odrekla sno- vanju razvojnih na črtov. Leta 1949 je Glavno upravo kovinske direkcije LRS opozorila, da je prišel čas, ko z obnovo tovarniških stavb ne more ve č odlašati, in ji predstavila okvirni na črt za pove čanje klju čavni čarske delavnice. Tega leta je vodstvo na nekaj svojih sestan- kih razpravljalo o možnostih za tehnološko posodobitev proizvodnje. V mislih je imelo uvedbo mrzlega postopka (stiskanja), s katerim bi podjetje pove čalo in posodobi- lo proizvodnjo tra čnikov, vijakov, matic in zakovic, po katerih je bilo veliko povpraševanje. Naslednje leto je tekla razprava o hitrejšem razvoju umetnega kovaštva v Kropi. Za to pa ni bilo naklonjenosti ne v Plamenu ne v resornem ministrstvu. 64 Konec leta 1951, torej tik pred uveljavitvijo novega gospodarskega sistema, ki je omejil možnosti republiške uprave za neposredno vmešavanje v poslovanje podjetij, je vodstvo Plamena obudilo razpravo o dolgoro čnem ra- zvoju podjetja. Upravni odbor je k zaklju čnem ra čunu podjetja zapisal, da je prišel čas, ko se je treba odlo či- ti, ali bodo še izdelovali vijake in ali bodo proizvodnjo prenesli v drugo podjetje. V prvih mesecih leta 1952 je vodstvo podjetja sklenilo, da bo zmanjšalo proizvodnjo žebljev, smu čarskega okovja in ur ter razvojno središ če premaknilo na proizvodnjo vseh vrst vijakov. Po tem na- črtu naj bi topli oddelek iz Krope preselili v drugo podje- tje, ki naj bi nastalo ob železnici, na podro čju Brezovice ali celo Podnarta. 65 Ta na črt se ni skladal z nameni, ki jih je s podjetjem iz Krope imela Direkcija. Slednja je, zaradi oddaljenosti železniške postaje, predvidela prese- litev »težke produkcije« iz Krope na drugo lokacijo. Kljub zunanjim pomislekom in tudi nasprotovanjem so v Kro- pi nadaljevali s snovanjem idejne zasnove za novo to- varno vijakov. V igri so bili trije predlogi. Ve čina članov delavskega sveta je maja 1953 podprla predlog direktor- 63 Prav tam, str. 38. 64 Umetno kovaštvo, graverstvo in cizelerstvo, Vigenjc, 2006, str. 12–31. 65 Prin č i č, Tovarna vijakov Plamen, str. 48. 205 GOSPODARSKE PODOBE ja, da nov objekt zgradijo v Kropi. V drugi polovici tega leta je vodstvo podjetja sprejelo odlo čitev, da bodo v no- vem proizvodnem objektu izdelovali jeklene vijake. Pre- dlog za to je dobilo od ing. Lojzeta Dularja, ki je ob obi- sku podjetja, potem ko je predstavil najnovejše trende na podro čju vija čne industrije, tudi opozoril, da morajo pohiteti, ker ima zgraditev take tovarne v na črtu tudi Železarna Zenica. Vodstvo podjetja se je povezalo z ing. Cirilom Rekarjem, profesorjem na Tehni čni visoki šoli v Ljubljani, ki jim je omogo čil obisk tovarne vijakov Ka- maxwerk v Osterode a.H. v Vzhodni Nem čiji. Delegacija z direktorjem na čelu si je tovarno ogledala v za četku novembra 1953. Ogled jih je dokon čno prepričal, da je tovarna jeklenih vijakov za Kropo najboljša rešitev, saj v državi še ni bilo proizvajalca tega proizvoda, potrebe po njem pa so skokovito naraš čale. Leta 1953 so že prido- bili zemljiš če za novo tovarniško stavbo v Kropi. Kupili so avtomat za vrezovanje matic in nekaj elektromotorjev ter izboljšali prevozno službo. Ko je leta 1954 Plamen pridobil idejno zasnovo novega proizvodnega objekta, se je zopet zapletlo. V Kropo je prišla skupina strokovnja- kov z nalogo, da preveri upravi čenost nove investicije. Vodstvo Plamena je ta obisk presenetil, saj je živelo v utvari, da je izgradnja novega objekta v Kropi nesporna. Še bolj pa je bilo presene čeno, ko je komisija na črt, da bo nov obrat zgrajen pod staro tovarno, ocenila kot ne- primeren in slab. Upravi Plamena je predlagala, da nov proizvodni objekt zgradi na Brezovici, kjer so pogoji za gradnjo boljši in bo zato precej cenejši. Leta 1955 ni bilo več pogojev za graditev novega obrata. Zaradi spremem- be razvojne politike je morala industrija upo časniti svoj razvoj. V tem letu je Plamen brez uspeha iskal soglasje za novogradnjo tako v Beogradu kot v Ljubljani. Spremenjene okoliščine so Plamen prisilile, da je zamenjal vrstni red prioritet. V ospredje je prišel na- črt »velike« rekonstrukcije, ki je predstavljala pomemb- no prelomnico v tehnološkem razvoju, saj je pomenila prehod s tople na mrzlo obdelavo. Če je namre č hotel izdelovati kakovostne vijake, se je moral preusmeriti na proizvodnjo po mrzlem postopku. Ta je bila v primer- javi s proizvodnjo po toplem postopku cenejša, pogoji dela so bili lažji, obseg proizvodnje pa precej ve čji. Tik 206 preden je za čel uresni čevati svojo dolgoro čno vizijo, je prišla iz Iskre Kranj ponudba za postopno preusmeritev Plamena v izdelavo elektri čne opreme za avtomobilsko industrijo. Za Plamen je bila ponudba sprejemljiva, ven- dar pod pogojem, da se izvede takoj, na novih strojih in novi opremi. Ker pa trdnih zagotovil za preusmeritev pod postavljenimi pogoji ni bilo, je odgovoril, da je prišla ponudba prepozno. 66 Prvotni investicijski na črt, ki je bil izdelan septem- bra 1957 in je predvidel zamenjavo strojev in manjše adaptacije, se je do leta 1962, ko se je kon čala rekon- strukcija, temeljito spremenil. Najprej je zaradi diktata politike odpadla možnost nabave najsodobnejših strojev v Švici in Plamen je moral poiskati novega izdelovalca strojne opreme v ZSSR. Leta 1958 se je vodstvo podjetja odlo čilo za izgra- dnjo dodatnega montažnega objekta za obrat hladne predelave. Z novimi stroji bi bili namre č obstoje či pro- stori tako zatrpani, da proizvodnja ne bi bila mogo ča. Prerazporejanje strojev bi povzro čilo dolgotrajen zastoj v proizvodnji. Poleg tega obstoje či obrati niso ustrezali sodobnim sanitarnim in tehni čnim predpisom. Konec leta 1960 je direktor še razširil že tako pove čan obseg rekonstrukcije. Kot član delegacije ZIS v Sovjetski zvezi je naro čil še nekaj novih strojev, ki naj bi Plamenu za- gotovili, da bo sam izdeloval rezilno orodje ter v proizvo- dnjo vklju čil izdelavo vijakov od 20M do 24M. Do marca 1961, ko je bil izdelan dokon čni finan čni izra čun nove naložbe, je Plamen naro čil še nekaj strojev, tako da se je njihovo število dvignilo na 106. Od tega je bilo 80 strojev za izdelovanje vijakov in matic, 20 orodnih stro- jev, naprave za površinsko in termi čno obdelavo. Ker se gradbeno podjetje ni držalo rokov se je rekonstrukcija zavlekla za ve č kot eno leto. Leta 1962 je propadel tudi poskus, da bi v proizvodnjo kakovostnih vijakov vklju či- li pe č za kaljenje in napuš čanje, nabavljeno pri srbskem podjetju Cer iz Ča čka. Peč ni delovala tako, kot bi mo- rala, zato so se morali delu proizvodnje kakovostnejših vijakov odre či. 67 66 Prav tam, str. 53. 67 Prav tam, str. 59. 207 GOSPODARSKE PODOBE Novo vodstvo je leta 1964 nadaljevalo s tehnološko prenovo. Do leta 1971, ko se je kon čalo obdobje predno- stnega investiranja v stroje in opremo, so nabavili vrsto strojev. Najve č, zlasti za ve čje serije vija čnih izdelkov, so kupili v ZSSR, nekaj pa tudi od najsodobnejših izdelo- valcev iz ZRN, Italije in Japonske. Novo vodstvo Plame- na je bilo pri tehnološki prenovi bolj preudarno in bolj previdno. Ob nakupu novih strojev se ni zadovoljilo le s sejemsko predstavitvijo, pa č pa je podrobno prou či- lo njihove lastnosti in zmožnosti ter si ve čkrat ogledalo njihovo delovanje v tovarni. Leta 1971 je Plamen po- stavil v ospredje naložbe v nove delovne prostore, ki so bili potrebni za dokon čanje prehoda s tople na hladno obdelavo. Aprila leta 1972 se je vodstvo odlo čilo podreti nekdanji topli obrat ali »fužino« in na tem mestu zgraditi nove hale za proizvodnjo matic. Sprva sta bila v na črtu dva objekta (hala I in hala II). Leta 1973 so prvotni na črt dopolnili. Odlo čili so se, da v novih obratih ne bodo ve č uporabljali postopka luženja železne žice, ker je zaradi kisline iztok odpadnih voda povzro čal veliko škodo ri- bjemu zarodu. Nadomestili naj bi ga s postopkom pe- skanja, ki ekološko ni bil sporen. Sprememba na črta je zahtevala zgraditev še ene hale, to je hale III. Tudi pri tej naložbi gradbeno podjetje Gorenjc iz Radovljice del ni opravilo v predvidenem roku. Vsa dela so bila kon čana šele junija 1974. Novi direktor je moral nadaljevati s tehnoloških posodabljanjem, ker je povpraševanje po standardnih vijakih in maticah upadalo, raslo pa je po kakovostnih veznih elementih in odkovkih. Zagotovitev potrebne akumulacije pa je zahtevala pove čanje proizvodnih zmogljivosti, zlasti za izvoz. Težava pri nadaljevanju re- konstrukcije pa je bila v tem, da lokacija podjetja v Kro- pi ni ve č omogočala širitve. V letih 1973–1976 je Plamen osredoto čil naložbe v gradbeno rekonstrukcijo proizvo- dnih obratov, s čimer je zaklju čil obdobje investiranja v širjenje vija čnih zmogljivosti. V letih 1977–1980 je uvo- zil le opremo za ve čstopenjsko hladno preoblikovanje, ki je omogo čila izdelavo posebnih vija čnih izdelkov in odkovkov. Z vstopom v osemdeseta leta se posodobitev ni nadaljevala zaradi uvoznih omejitev kot tudi zaradi pomanjkanja lastnih sredstev, ki je bilo posledica nizke 208 akumulativnosti. Zaradi zastoja posodobitvenega pro- cesa je Plamen zaostal za vodilnimi jugoslovanskimi iz- delovalci vijakov. Namesto nove, sodobne tehnologije je v proizvodnih halah prevladovala iztrošena, ekonomsko zastarela stojna oprema, ki je bila v glavnem kupljena na Vzhodu. Ker so stroji v Plamenu delali le po 60 matic na minuto, medtem ko so jih švicarski po 500, tujim proizvajalcem ni mogel konkurirati. 68 Z nastopom gospodarske krize in vedno ve čje neli- kvidnosti so se pogoji za nadaljevanje modernizacijske- ga procesa še poslabšali. Posebej še, ker je morala de- lovna organizacija precejšen del sredstev, namenjenih za investicije, porabiti za odpla čila kreditov, dolgoro čne depozite, za združevanje sredstev, za posojilo za hitrejši razvoj manj razvitih republik in druge namene. Oteže- valna okoliš čina je bila tudi, da je Investicijska banka SOZD Slovenske železarne dajala prednost naložbam, ki so bile pomembne za celotno reprodukcijsko verigo. Plamen je pripravil obsežen posodobitveni program, ki pa so ga lahko začeli uresni čevati šele v drugi polovici osemdesetih let. Iz vzhodnih in zahodnih držav je uvo- zil ve č dvoudarnih stiskalk, strojnih vija čnih avtomatov Boltmaker ter še drugih strojev. Leta 1987 se je Plamen odlo čil, da bo od švicar- ske firme Charmilles kupil poseben stroj, ki bi omogo čil opustitev peskanja žice ter nakup vle čene žice. Leta 1987 je delavski svet Plamena sprejel dolgo- ročni razvojni plan za leta 1990–2000. Njegovi na črto- valci niso premogli potrebne vizije, saj so vztrajali na proizvodnem programu, ki so ga za čeli razvijati pred le- ti, niso pa predvideli kakovostnega razvojnega premika, to je razširitve proizvodnje na nove in bolj konkuren č- ne izdelke, ki bi podjetju zagotovila preživetje, če bi del proizvodnje zašel v krizo. Tega so se zavedeli šele v de- vetdesetih letih. Šele takrat so spoznali, da so v razvoju zamudili deset let. Takrat jim je bilo žal, da na primer niso sprejeli ponudbe za proizvodnjo homokineti čnih zglobov. Zastarela tehnologija je bil le eden od pomembnih razlogov za to, da je moral kroparski Plamen leta 1997 68 Prav tam, str. 143. 209 GOSPODARSKE PODOBE razglasiti ste čaj. Svoje so prispevale zgrešene naložbe v za četku devetdesetih let, kriza, v kateri se je znašla ce- lotna strojegradnja, konkurenca proizvajalcev vija čnega blaga z Daljnega vzhoda ter odlo čitev slovenske države, da ne bo več vlagala v razvoj koncerna Slovenske žele- zarne. Socialne podobe