K
Ja ,if, /, 5y a?u it+,
SLOURNSKñ KNJIŽNICA LJUBLJANA
c ÍUMC
J ¿7
CS G 54/1942
050
9004830,E1-3G 38
Jdjo 21. JUNIJA, ob 4 uri popoldne bo ‘DOMAČA ZABAVA” v “Slovenskem domu”
ulica General César Díaz 1657	. ^cro
SLOVENSKI UST
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551	Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	1 NAROČNINA: Za vse ameriške države in za celo leto $ arg. 7.—; za pol . leta $ arg. 4,—
Dirección y Administración: GR AI*, CESAR DlAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.	í . AÑO (Leto) XIII. BUENOS AIRES, 5 DE JUNIO (JUNIJA) DE 1942 Núm. (Stev.) 21	
		
Kavkaz in njegovo
bogastvo
Cilj nemškega prizadevanja na južni fronti je Kavkaz. Na severnem podnožju tega velegorovja se nahajajo najstarejša petrolejska najdišča in bogata petrolejska industrija, ki daje Kusom v roko prepomemben pogon za njihove motorizirane vojne sile. Nemcem pa prav petroleja primanjkuje vsak dan bolj, zato je njihova pomladanska in sedaj bodoča poletna ofenziva naperjena ravno v to smer. Radi bi Rusom vzeli pogonsko silo in radi bi jo imeli za sebe. Zaenkrat, kakor nam priča rezultat bitke za Harkov, je nemški načrt propadel. Toda ni dvoma, da bo sledil kmalu drug poskus.
Kavkaz je veličastna gorska skupina na meji med Evropo in Azijo. Najvišja gora je Elbrus, kjer je po starodavni tradiciji obstala Noetova barka (5629 m), čez 800 km dolga gorska veriga je neprestopna za kake vojne namene. Saj so najnižji prelazi v višini 3000 m, a višina večnega ledu sega do 2700 m. Najbolj prehodni prelaz je Križ sv. Andreja, a tudi ta je za vojne namene nepo-raben, tako da ostane edina možnost ob obali Črnega morja ali pa ob Kas-piškem jezeru. Prva pot je tudi ne-vporabna, ker nima dostopa v notranjost Armenije. Edina pot je torej ob Kaspiškem jezeru skozi na j bogatejša petroleska ležišča v Baku. Po te poti je vdrl iz juga na Rusko čin-giskan (1223). Po isti poti je prodiral na jug Peter Veilki. Po tej poti je tudi 1. 1703 prišel na Rusko prvi slon, ki je bil velikanska senzacija za cel narod. Na severni strani Kavkaza so najstarejša in tudi najbolj izdatna petrolejska ležišča, že v davnini, ko petroleja sploh niso poznali, so si tamkaj domačini svetili in kurili s čudno smolo, ki je prihajala iz tal. Skrivnostna petrofej-ska najdišča so se vnela in je narod tamkaj častil “boga ognja’’, dokler ni novejši čas razkril velikanske skrite zaklade.
Batum ob Črnem morju in Baku ob Kaspiškem jezeru sta postali v kratkem času pomembni mesti. L. 1880 je mesto Baku imelo komaj
15.000	prebivalcev, a 40 let kasneje pa je narastlo že na 200.000. Takoj po vojni je petrolejska industrija znatno padla v tistih krajih, pa v naslednjih letih je spet porastla do neznatne višine. Petrolejski vod, po katerem teče surova nafta iz Baku do Batuma ob črnem morju, je dolg 822 km. V Batumu so pa velikanske rafinerije, na katere merijo v poslednjem času nemški letalci, in po katerih se cede Nemcem sline že eno leto.
Kolika je produkcija teh dežel ni znano. Gotovo je to, da je bogastvo tistih dežel neprecenljivo. Petrolejski vodi gredo na vse kraje in najdaljši vodi celo naravnost v Rostov.
Znano je pa tudi, da ruska armada ni odvisna samo od petroleja, ki ga dobi iz podnožja Kavkaza, iz Baku, Batuma, Majkopa in Groznega, ker se je v poslednjem desetletju razvila enako izdatna petrolejska industrija tudi v južnem delu Urala. Podetje “Azneft” (Nafta v Aser-bejdžanu) pa je vseeno označeno v ruski petrolejski industriji kot naj-večje tovrstno podete.
Zato je razumljivo, zakaj so Nemci postavili v svoj načrt osvojiti velike zaklade Kavkazije. Če oni teh vrelcev ne dobe to leto, potem je njihov poraz zapečaten.
Sistematično uničevanie nemških meti
ZASLUŽENA KAZEN — TISOČE TON RAZSTRELIVA SO ZAČELI SPUŠČATI ANGLEŽI NA NEMŠKA MESTA — VNIČUJOČI NAPADI NA KELMORAJN, ESSEN, SEDAJ BREMEN IN DRUGA SREDIŠČA NEMŠKE VOJNE INDUSTRIJE — ANGLEŠKEMU LETALSTVU SE BO KMALU PRIDRUŽILA ŠE AMERIŠKA AVIJACIJA
Letalski maršal nacistične Nemčije Goering se je svojčas hvalil, da ne bodo na niti eno nemško mesto padale sovražne letalske bombe. Ko se je to pozneje le zgodilo, se je pa Hitler oglasil s prešernimi grožnjami; za vsako angleško bombo, ki bo padla na nemška tla, bo ukazal spustiti na Anglijo sto ali pa dvesto bomb. Tako se je mož postavljal. In res so morali Angleži preživeti marsikatero hudo uro. Noč za nočjo so nemška letala obiskovala London in spuščala nanj svoj smrtonosni tovor. Povzročala so strašna razdejanja in mnogo žrtev. Hitler je obljubljal, da bo vso Anglijo spremenil v kup ruševin. Kako teemljito bo to opravil, je pokazal na primer nad Coventry-jem. Angleži so se kakor krti stisnili v podzemlje, toda glave niso zgubili. So pač že po naravi hladnokrvni računarji. In so izračunali, da bo prišel čas, ko bodo Nemcem mogli | vračati milo za drago, in sicer z obilnimi obrestmi.
Ta čas je res prišel. Z lastno vztrajnostjo in z ameriško pomočjo je Anglija tako okrepila svoje letalstvo, da more sedaj pošiljati nad Nemčijo po tisoč in več letal v eni sami noči.
Churchill je bil že v svojem zadnjem govoru, v maju, naznanil, da bo Velika Britanija sprožila proti Nemčiji takšno letalsko ofenzivo, da bodo dosedanja nemška bombardiranja v primeri z njo ostala zapisana v zgodovini kot brezpomembna igrača. Dejal je, da je Anglija sklenila začeti s sistematičnim vničeva-njem vseh nemških mest, ki so kakorkoli važna v vojaškem oziru. In to se je sedaj začelo.
Po Rostocku, ki ga je angleško letalstvo tako zdelalo, kakor da ga je obiskal hud potres, je prišlo na vrsto Porurje, kjer je sedež nemške težke industrije. Več ko tisoč angleških letal je te dni spustilo več tisoč ton vničevalnih in vžigalnih bomb na Koeln ob Renu, na Essen, Bremen in na druga industrijska naselja. V Rostocku so angleške bombe povzročile 15.000 mrtvih, v Kelmorajnu baje do 20.000, v Essenu gotovo tudi mnogo tisočev. Nihče ne bo trdil, da so med žrtvami sami vojaki, marveč je več ko gotovo, da je med njimi največji del civilistov. Toda na vprašanje, ali je takšen način vojskovanja proti Nemcem upravičen, ni težko odgovoriti.
Kazen je zaslužena in je potrebna, če naj se klanje, ki ga je sprožila Nemčija, čimprej konča. Ko so nemška letala vničevala Varšavo, London, Beograd in druga mesta, je vsa Nemčija navdušeno odobravala in se ponašala z vničujočo silo svoje “Luftwaffe’.’. Beograd, na primer, so Nemci napadli iznenada, še preden so napovedali vojno in vkljub temu, da je jugoslovanska vlada prcgliasila našo prestolnico za odprto, t. j. nezavarovano mesto, ki se ne bo branilo. Nemški letalci so prebivalce, ki so bežali pred bombami, streljali s strojnicami. Nemčija se je v sadističnem navdušenju divila tem “junaškim” podvigom Goeringovih letalcev. Še danes, ko se — po zagotovilih nepristranskega nevtralca, ki je tekom sedanje vojne bil že sedemkrat v Nemčiji na obiskih ter je o svojih vtisih pripovedoval angpške-
mu publicistu Laskyju — že mnogim starejšim Nemcem svetlika, da se ta vojna zadeva ne bo za Nemčijo dobro končala, opraviči; j e jo nemški ljudje vsesplošno zverinsko postopanje s prebivalstvi zasedenih dežel, češ da vojne ni mogoče delati z rokavicami. “Samo v delavskih krogih”, pripoveduje omenjeni nevtralec, “in še to iz prav redkih ust, sem slišal kakšno besedo sočusfvcfva-nja s prebivalstvom zasužnjenih dežel”. To pomeni, da 999 od 1000 Nemcev odobrava vse, kar počenja Gestapo in nacistična vojska: odobrava streljanje nedc’ mih ljudi, talcev, pobijanje žena in otrok, nasilno preseljevanje celih ljudstev in z njim združeno razkosavanje družin. O glavnem krivcu sedanjega gorja, Hitlerju, v Nemčiji vsi govore, da je imel “kolosalen načrt” (namreč ta, da bi vso Evropo in po možnosti ves svet zasužnil nemškemu “nadčloveku”) in da je ro^/eSika škoda, ker‘'ga najbrž ‘ne ob'"igel vresni-čiti!
In s takšnimi ljudmi naj bi kdo imel usmiljenje?
Sicer pa je Churchill nemškim civilistom povedal, kako se lahko izognejo posledicam angleške letalske ofenzive: naj jo lepo pobrišejo iz mest na deželo in naj iz okolice gledajo, kako bodo angleške bombe vničevale ošabna nemška mesta . . .
Nemci so presneto zaslužili bič, ki jih je sedaj začel tepsti in ki jih bo še vse huj etepel, zakaj angleškemu letalstvu se bo v kratkem pridružila tudi severnoameriška avija-
cija v tem prepotrebnem delu za iz-pametovanje “Herrenvolka”. Klin je treba s klinom izbijati in nemško nasilnost zdraviti s silo. O tem so danes, hvala Bogu, prepričani tako v Londonu kakor v Washingtonu. In mi smo trdno prepričani, da bo to ! zdravilo zaleglo, če se bo dajalo v primernih dozah, kakor zavezniki obljubljajo: povprečno 30.000 letal na mesec bo obiskovalo od nadutosti bolno Nemčijo ter ji dajalo kapljice v obliki jeklenih bomb. Nemci bodo končno enkrat na lastni koži občutili, kaj se pravi uganjati vojno.
Božji mlini meljejo
Na nacističnega “ krvoloka številka 1”, Reinhardta Heydricha, naj-hujšo nacistično zver, kar jih je rodila« Gestapo, je bil na češkem izvršen atentat. Mož, ki ima na vesti tisoče in tisoče nedolžnih življenj, je dbbil nekoliko kroge’ { v svoje grešno telo. Tri so se zarile v hrbtenjačo in so jih po nevarni operaciji zdravniki odstranili, dve pa mu že dobro vrsto dni tičita v vratu in jih menda ni mogoče odstraniti.
Božji mlini meljejo počasi, pravijo. In v tem slučaju je zelo prav, da ne meljejo prehitro. Naj se mož zvi-a v bolečinah in naj nekoliko pokoro dela za ono, kar je storil. Nikoli ne bo prevelika. Gorja, ki ga je povzročil, ne bo odtehtala, tudi če bosta tisti dve krogli v vratu še dolgo let zgačkali nemškega “krvoloka številka 1”.
PRED NOVIMI BITKAMI NA RUSKEM
BOJIŠČU
ZATIŠJE PRI HARKOVU — NEMCI POSKUŠAJO TRDNOST RUSKE OBRAMBE VZDOLŽ FRONTE OD LENINGRADA DO SEBA-STOPOLA — HITLER OBISKAL FINSKEGA MARŠALA MANNER-
HEIMA
Po skoro treh tednih strahovitih bojev je na fronti pri Harkovu nastopilo zatišje. Položaj obeh vojsk se tu ni mongo spremenil, zgube pa so bile na obeh straneh izredno velike tako v moštvu kakor v materi jalu.
Šele sedaj so Rusi razodeli, zakaj so sprožili napad proti Harkovu. Njihova izvidna služba je bila ugotovila, da zbirajo Nemci veliko silo za napad proti Rostovu. Ta napad naj bi jim odprl pot na Kavkaz. Preden so Nemci mogli dokončati svoje priprave za to ofenzivo, je Timošen-ko v naglici vrgel svoje čete proti Harkovu. Njegov namen .je bil prekrižati nemškemu generalnemu štabu račune. In to se mu je posrečilo. Nemci, ko so videli, da .je v nevarnosti njihovo levo krilo, so morali brž spremeniti načrte. Oddelke in materijal, namenjen za ofenzivo proti Rostovu, so morali v naj večji naglici potegniti v drugo smer, da zajezijo nevarnost. Rusi niso prišli do Harkova, pač pa so dosegli tisto, kar je bil njihov glavni namen: zmešati sovražniku račune.
Nemci sedaj napadajo tu in tam vzdolž cele fronte od Leningrada do Sebastopola. Očividno preizkušajo moč ruskih obrambnih čet in bi radi
ugotovili, kje bi se najbolj izplačalo udariti. In gotovo je, da bodo še marsikje udarili, preden se bo nacistični vojni voz polomil. Nesmiseln in škodljiv je optimizem mnogih, ki si iz gotove vrste- dnevnega časopisja ustvarjajo mnenje, da je udarna moč nemške vojske že strta. Takšni se samo izpostavljajo razočaranjem, ki so možna ih — sodeč po pisanju raznih zavezniških vojaških izvedencev — tudi na nekaterih delih nemško-ruske fronte celo verjetna. Pri teh ljudeh se utegne pretirani optimizem spremeniti v pretiran obup, ki bi bil prav tako neutemeljen. Možno je, da se bo morala ruska vojska tu in tarif še umikati, toda eno je gotovo: da Nemci te vojne ne bodo Robili. S tega stališča in s tem prepričanjem treba gledati na dnevne vesti, ki so danes ugodne in so jutri lahko nepovoljne.
Najbrž bodo Nemci skušali kmalu sprožiti kakšno večjo ofenzivo na severu: proti Murmansku, kamor prihaja, zavezniška pomoč Rusiji, in proti Leningradu, oporišču ruske vojne mornarice na Baltiku. S tem je najbrž v zvezi obisk, ki ga je Hitler v četrtek naredil finskemu maršalu Mannerheimu, ob priliki njegovega 75. rojstnega dne.
Nemške težave
Pretekli teden je Hitler na vso naglico zapustil vzhodno bojišče in zletel v Berlin. Zakaj se mu je tako mudilo se je zvedelo kmalu. Minister prehrane je nariireč podal ostavko in bivši vrhovni poveljnik nemške vojske je šel v — luknjo- .. Nekaj resnega je bilo tcrej vmes. Minister prehrane je namreč izračunal, da je treba zmanjšati na polovico porabo hranil, ker sicer bo prihodnjo zimo Nemčija umirala gladu. Hitlerju se pa ta novica ni kar nič do-padla. Ne morda toliko zato, da bi hotel prihraniti svojim rojakom neprijetnost, ko bi si morali še bolj zategniti pasove, temveč zato, ker bi to prililo novega goriva odporu, ki je vsak dan nevarnejši. Zato je Hitlerjev račun tak, da je treba javnosti prikriti resnost položaja in minister prehrane je moral iti. Sedaj bo seveda naloga Goebelsova, da napolni prazne želodce s svojim besedičenjem.
Druga nič manjša težava pa je industrijska stiska. Produkcija zveznih držav, z Ameriko na čelu raste vsak dan in ogroža resno Nemčijo, katere produkcija je vsak dan bolj v neprilikah. Zato-se oglašajo vedno novi glasovi, da morajo zasedene dežele dati še več delavnih rok, pa tu-31 surovin. Nemški strojji so v dsieh vojnih letih dosegli mejo uporabno,-sti in je sedaj problem popravil nekaj naravnega in velika ovira produkcije. Toda ne le stroji, tudi človeške sile pešajo in omagujejo. Iz oficielnega glasila delavstva “Ar-beitertum” zveni prošnja premnogih podjetij, da bi jim poslali več zdravnikov in bolničark, ker je med delavci vedno več omotic in obolelosti radi prenapora in pomanjkanja hrane in počitka.
To, da je položaj opasen nam priča tudi izjava opazovalca, Nemca: “Če te vojne ne dobimo to poletje, se bomo zadušili pod silo ameriške voj ne produkcij e ”.
Francija v dvojni
stiski
Več kot milijon najboljših Francozov zgublja čas v nemškem jetni-štvu, med tem ko jih dom tako krvavo potrebuje. Francoska industrija je docela zastala. Premogovniki delajo le za vojne namene, kakor tudi vsi drugi rudniki. Za potrebe naroda ne morejo storiti nič, ker ni delavnih rok. To je eden izmed vijakov, s katerim stiska Hitler Francoze. Poslal bi domov te jetnike, če bi mu Francozi dali roko za vojno... Rad bi dobil v roke francosko mornarico, ki je edino orožje, s katerim morejo Francozi nekoliko pritiskati za svojo obrambo. Od njih zahteva pol miljona delavcev, a jih je dobil le 60.000. Sedaj je pa še Mussolini začel sitnoriti s svojimi zahtevami po Korziki, Nizi in Tunisu, tako da obstoja resna nevarnost, ali bodo Francozi znali ostati možje, ali pa bodo podlegli v tej diplomatski borbi. Zaenkrat se zdi, da se dobro držijo. Vse je odvisno od njihovega postopanja z mornarico, kajti Hitler se močno boji, da bi prešla ta na stran Angležev in zato si ne upa iti predaleč s svojimi zahtevami in skuša bolj zlepa prepričati.. .
ITALIJA OSREČILA LJUBLJANO Z BANKO
Italijanska agencija javlja, da je v Ljubljani otvorjena podružnica banke (Banco di Roma).
Ta banka da bo opravljala bančne posle onega dela Slovenije, kateri je okupiran po Italijanih.
Atentat na Hedricha
V Pragi je bilo silno razburjenje, vsled atentata na Heidricha, enega najgrših Hitlerjevih krvolokov. Načrt tega okruteža je bil, da postopoma spravi na češkem iz javnosti vse, kar je bilo češkega. Dežela naj bi postala zopet nemška, kot so si jo lastili nekoč, ko narodni čut slovanski sploh še ni bil zbujen. Pa so jo oni dan zabrenkali Heydrichu tako, da ga bodo za vedno minile muhe, da krati zavednim Čehom njihove narodne pravice. Sledilo pa je divje nemško maščevanje. Neznano je še število umorjenih Čehov. Znano pa je, da so jih postrelili že čez sto. Toda češka kri ni voda in je tako na-silstvo izzvalo še večji odpor ne le med Čehi temveč tudi med ostalimi narodi, ki ječe pod nemškim nasiljem. Počasi bo mera že polna!
Meksiko gre v vojno
Nemška politika je postala skrajno nervozna. Na vseh straneh se pozna, da so zgubili glavo. To je razvidno tudi iz nemškega postopanja z ameriškimi državami. Brez najmanjše stvarne potrebe so se Nemci zapletli z latinskimi 'ameriškimi državami. Brazil, Čile in Argentina stoje še vedno kot opazovalci dogodkov. Položaj države Meksike je pa za Nemce nekoliko pomembnejši, ker stoji na potu do kanala Panamskega, ki je življenskega pomena za ameriško brodovje.
V svoji brezglavosti so Nemci v poslednjih dneh napadli več mehiških ladij, kar je izzvalo odpor, ki je sedaj pripeljal že do odkrite vojne napovedi, ki Nemcem mikakor ne bo v korist, ker je sedaj njihovo delovanje v mehiškem zalivu še mnogo bolj zavrto, Amerika pa ima enega varuha več na svojem najvažnejšem potu, tako silnega pomena za brodovje, ki naj se bori na Tihem in na Atlantskem oceanu.. .
Nemci so hoteli enega sovražnika več in ga sedaj tudi imajo. Zelo verjetno je, da bodo prej ali slej sledili še drugi.
PETA KOLONA
Tudi v Meksiki je na delu peta kolona. Takoj, ko je bilo sklenjeno, da se napove Nemcem vojna, so bile tri skrivnostne eksplozije. Na krovu 8.000 tonskega parnika v Caca-lillo je nastal požar, ki je zahteval 4 smrtne žrtve in 20 ranjenih. Ta ladja je v resni nevarnosti, vendar upajo, da jo bodo rešili.
PONOVNE USTRELITVE V LJUBLJANI
Kakor poročajo italijanski viri, je Ljubljana doživela nov krvav dan. Ustreljenih je bilo 19 talcev, ker so slovenski narodni borci v bitki z italijansko četo ubili 1 častnika in 30 vojakov, dočim ie bilo veliko drugih ranjenih.
Italijanske oblasti so smrtno kazen nad talci takoj izvršile, ko se je zaznalo za izid boja ter zagrozili, da bodo ustrelili še 400 talcev, če se napad borcev na Italijane ponovi.
Ker je gotovo, da slovenski borci ne bodo mirovali, je radi tega v nevarnosti teh 400 talcev.
Nobenega izgovora
Vsakemu ižmed «as je dobro znano, čeprav nismo biil tam, da naši vojni vjetniki trpe veliko pomanjkanje. In kaj smo do danes storili zanje? Nekateri nekaj, povečini pa prav ničesar. Ali smo res že tako daleč padli, da nimamo več srca niti za svoje najbližje!
Skoro v vsaki številki “Slovenskega lista poživljamo rojake, da po svojih močeh skušajo lajšati bedo teh naših nesrečnežev, ki so padli v nesrečo ne po svoji krivdi, ampak za čast in v obrambi domovine, za obstoj slovenskega naroda in vsega slovanstva. Toda če pregledamo izkaz onih, ki so kaj darovali zanje, bomo našli v njem prav malo roja-
tukaj med nami in iz prispevka, ki ga , je jugoslovanska vlada v., I^pn-dOnu poslala v ta namen.
Vsak zavoj, ki je bil odposlan je tehtal kosmate teže 4.50 kg, čiste pa okoli 3.50 kg. Vsak zavoj stane $ 5.85, več stroški, tako da je končna cena $ 8.55 in vsebuje naslednje reči: meso, kavo, čokolado, marmelado, testenine, mleko, milo in cigarete in sladkor.
Rojaki in rojakinje! Pomagajte našim vjetnikom. Imejte srce in pomislite, da z vašo pomočjo lahko rešimo življenje marsikaterega teh revežev.
Naš poziv velja tudi za društva in upamo, da bodo v tem oziru tudi kaj storila. Do sedaj so se pozivu žal odzvale od slovenskih organizacij
Zaboje vkrcavajo na ladjo, katera je te dni odrinila proti Evropi
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DQRREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
kov in rojakinj. To je pač dovolj žalostno spričevalo za nas.
Če bi se mi vsaj nekoliko poglo-bli v stanje, v katerem se nahajajo naši bratje v taboriščih Nemčije in Italije, ne bi mogli tako mirnodušno preko tega, ampak bi po svojih močeh pomagali. Toda smo taki, kakor bogatini, ki sede pri polni mizi in pri tem ne pomislijo, da mnogi nimajo česa dati v usta.
Gotovo je, da se mi ne nahajamo na bogve kako dobrem stališču ter moramo paziti na denar in varčevati, da izhajamo. In vendar pri vspj baši revščini, bi zamogli našim vjetnikom pomagati, če bi imeli le malo dobre volje. Tu ne velja noben izgovor, saj smo povedali tudi že, na kak način bi se dalo dobiti v prav kratkem, času vsoto, ki bi zadostovala za zavoj, katerega bi se poslalo vjetnikom.
Izgovor, katerega se žal poslužujejo skoro vsi, zato, da ni treba prispevati, “jaz bi dal ali dala, če bi vedel, vedela, da bi dobili vjetniki. Toda vjetniki ne bi dobili, ampak bi to pograbili Nemci ali Italijani”. Ta izgovor je prazen. Povemo vam, da vjetniki dobe, kar se pošlje. To je potrdil zastopnik švicarskega Rdečega križa, kakor tudi naš zastopnik v Ženevi. Izgubi se mogoče le kaka dva odstotka, ker se zaboj razbije ali iz kakega drugega vzroka. Toda to kar se izgubi je pač malo, če vpo-števamo pot, ki jo potrebuje transport, da pride na mesto. Pa tudi v slučaju, da bi se še več razgubilo, bi morali pomagati, ker storili bi svojo človeško in bratsko dolžnost. Pomislimo tudi, da če ne bomo dali za zavoje, je tudi prav gotovo, da ne bodo dobili, če pa bomo dali, bodo mogli dobiti.
Bodi tudi povedano tem, ki se na ta način izgovarjajo, da se je od naših , v jetnikov že prejelo zahvale in prošnje, da se še nadalje pošlje.
V ponedeljek je bilo iz Argentine ponovno poslanih 35.000 zavojev. Te se je kupilo iz prispevkov nabranih
samo tri: Slovenski dom, Primorski odbor in Samopomoč.
Prihodnji mesec bo odposlana že zopet druga pošiljatev. Torej zganite se vsaj sedaj!
DR. IZIDOR CANKAR DOSPEL V KANADO
G. dr.i Izidor Cankar, bivši poslanik v Argentini je dospel v Ottawo, Kanada, ter 15. maja že predal svoja akreditivna pisma v posebni avdi-jenci.
G. Cankarja, kot jugoslovanskega poslanika v Kanadi so ga sprejeli ob njegovem prihodu: predsednik kanadske vlade Mackenzie King, zastopnik generalnega guvernerja Shuldmham Redfern, namestnik visokega komisarja Patrick Duff in državni podtajnik Norman Robertson.
SIJAJEN NASTOP ZINKE MILANOV
Naša umetnica Zinka Milanov je spet nastopila v Colonu. Njen prvi nastop v “Aidi” je bil sijajen. Colom največje gledališče v Južni A-meriki je bilo polno. Vse tukajšnje časopisje je objavilo pohvalno kritiko o Zinki.
Prihodnji njen nastop v “Aidi”, bo v soboto 6. junija zvečer.
JUGOSLOVANSKA RADIO URA
Opozarjamo naše rojake in rojakinje, ki poslušajo jugoslovansko uro, da prenos te ure od sobote 6. junija ne bo več zvečer, kakor do sedaj, ampak bo ob 3 uri do 3.30 popoldne.
Vzemite torej to na znanje ter poslušajte še nadalje ta prenos.
Za pomoč vjetnikom
Dočim so nekateri še brezbrižni, kar se tiče naših vjetnikov v taboriščih Nemčije in Italije, je pa le tudi nekaj takih, ki jim leži usoda teh nesrečnežev*na srcu.
i‘\	;	■ ■> ■
Podajamo izkaz darovalcev za
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučab» obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmt -zem. ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo : od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 800)
zavoje za mesec maj. Darovali so		
naslednji : Ustič Drago		$	18,—
Merlo Luis		tt	12,—
Manojlovič Bogdan ....	ft	12,—
Vardič Marko		tt	6.15
Tarana Jure 		ft	30,—
Pahor Ivan		ft	12,—
Rutar Marija		ft	11.—
Osoblje Kralj. Poslanstva	if	145.65
Doktorič David	 Učitelji S. Gajer i N. De-	ft	10.95
frančeski		ft	30.60
Zečevič Mate		ft	6,—
Kovačevič Marko . . . .	ft	6,—
Lukrecija Joko		ft	6,—
Buj Stjepan		ft	60,—
Balentič Vinko		ft	10.—
Paškvan Rudolf		ft	6.15
Ivanov Ivan		ft	6,—
Wider Ivo		ft	60.—
Milosavljevič Petar .... Sokol Buenos Aires I. i	ft	6.—
Sokol Dock Sud-Boca Jugoslovansko društvo	ft	273.70
Samopomč Slovencev	ft	22,—
Jovanovič N. Simo . . . .	ft	50.—
$ 800.20
Objavljeno do 30. 4. 1942 $ 7.370.48
UKUPNO do 31/5/1942 $ 8.170.68
Slovenski stavbenik
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega	¡
konstruktorja	?
FRANCA KLANJŠEK
POROKA
V soboto dne 30. t. m. sta se poročila Nadica Špacapan iz Šempasa in Josip Hlača iz Štomažev pri Štjaku. Častitamo!
VESELA VEST
Da se naši cenjeni čitatelji ne bodo pritoževali, da ne vemo drugega sporočati kakor o porodih, porokah, smrti ter nezgodah, od katerih zadnjih dve sta gotovo žalostne vesti, javljamo danes tudi veselo vest, da ,je Martin Keber, znani rojak naše kolonije ter darovit igralec “Slov. doma dobil 26.	5. izplačanih
$' 2500.—, ker je izšel njegov kapi-talizacijski titul, ki ga je vzdrževal v družbi “Ahorro y Capitalización” v La Plati. Bilo srečno!
OBJAVE POSLANIŠTVA
Kr. jugoslovansko poslaništvo išče in poziva, da se v uradu istega zglasi izseljenec Cirišan Tudor, ki se .je prej nahajal v Buenos Airesu, a je sedanji njegov naslov neznan.'
IZ UPRAVE
Gospod Hladnik nam je izročil naročnino za “Slovenski list” za sledeče rojake in rojakinje:
Zalokar Vincenc $ 7.-—; Mušič Avgust $ 7.— ; Sešek Franc 7.— ; stular Anton $ 7.—; Bregant Franc $7.— : Trebeč Ivanka $ 7.— ; Lah Josip $ 7.— ; Podvornik Frančiška $ 7-—! Hajdinjak Štefan $ 7.—.
IZ ROSARIJA
VIDOVDANSKA PROSLAVA V ROSARIJU
Letošnja proslava Vidovdana se bo vršila v Rosariju v soboto 27. junija ob 9 uri zvečer v francoski dvorani, ulica San Luis 846.
Sodelovala bodo pri proslavi vsa jugoslovanska društva. Tamburaško in pevsko društvo “Zagreb”, Slovensko delavsko društvo “Triglav” in organizacija seljačke stranke an Radič”.
DOMAČA ZABAVA SLOV. DEL.
DRUŠTVA “TRIGLAV”
Slov. del. društvo “Triglav” bo priredilo zopet domačo zabavo s pečenko (asadam) v nedeljo, dne 14. junija 1942 v društvenih prostorih Gral. Mitre 3924.
Tekmovanje na krogle in žabo, katerih zmagovalci bodo deležni bogate nagrade.
Začetek ob 9 uri zjutraj, ob 12 uri “asado”, ob 13 uri sledi tekmovanje, nato pa ples na harmoniko.
Vstopnina: prosta.
Vljudno vabi
Odbor
Opomba: V slučaju dežja se vrši eno nedeljo pozneje.
POMEMBNA SLOVESNOST V SAN NICOLASU
V nedeljo se je vršila velika svečanost v mestu San Nicolás v spomin prvega zbora argentinskih gobernador jev pred 90 leti. Tam je zbral predstavnike vseh argentinskih provinc general Uhquiza, ki je z zmago v Caserosu končal nesrečno notranjo vojno, ki je trajala skozi 30 let in deželo spravila v skrajno bedo. General Uhquiza, ki je premagal oblastnega Rosas, je na ta dan prvič sklical zborovanje bodoče velike Argentine.
To nedeljo se je .slavila 90 letnica tega dogodka in je bilo poleg vseh najvišjih oblasti in množice naroda navzočih tudi 12 gobernador jev.
ŽENITBENA PONUDBA
Želim poročiti Slovenko, staro do 35 let, ki bi imela veselje do kmetije v Chaco.
Resno ponudbo s sliko na:
Slovenski list, “Chacra”, Corrientes 3114, Buenos Aires.
Tajnost zagotovljena!
TRGOVINA JESTVIN
| “Bela Ljubljana”
IVAN MOČNIK
T	i
? Sapaleri 2700 na Paternalu
U. T. 59 - 0467
i
-«•••••«■•t»
IZDELOVANJE STROJEV ZA ČIŠČENJE PARKETOV Izdelujemo stroje za čiščenje lesenih podov (parketov) z motorjem “monofasiko”, cilinder 30 c/u. — Cene zelo nizke.
Tinogasta 5074, Villa Devoto, Bs. Aires.
Krojaenica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
SOBA V NAJEM
Lepa zračna soba s prvovrstno hrano, zelo primerna za zakonski par se odda. Cena nizka.
Viamonte 741 — Bs. Aires.
Slov. Babica j
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA l
m
Diplomirana na Univerzi v | r Pragi in v Buenos Airesu f | Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer f
i LIMA 1217 — BUENOS AIRES t
I U. T. 23 - Buen Orden 3389 f
Av. Francisco BEIRO 5329-31 i Villa Devoto U. T. 50 - 0277 i
ZOBOZDRAVNIKA DRA. SAMOILOVIČ j . de Falicov in	1
DR. FELIKS FALICOV j
Sprejemata od 10 do 12 in od | 15—20 ure.	|
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723	;
PRVOVRSTNO KOSILO!
MEDNARODNA KUHINJA — OBED $ 1.20 — 6 JEDI
Florida Bridge Club
Vsak četrtek zvečer ob 21.30 uri BRIDGE TURNIR Vsak mesec
RUMMY in SKAT TURNIR
Klub se obrača na vse interesirane, da se turnija udeleže. Natančnejše;podatke,se dobi pri klubovem vodstvu osebno ali po telefonu od 10—16 ure (tel 32-3871) od 16.30—20 ure pa (tel. 32-3182)
VIAMONTE 741	BUENOS AIRES
Se priporoča VODSTVO.
Vesti iz organizacij
Domacar zabava ‘‘Slovenskega doma”
V nedeljo 21. junija ob 4 uri popoldne se bo vršila v “Slovenskem domu”, ulica Gral. Cesar Diaz 1657 na Paternalu, lepa domača zabava. Poleg petja obeh zborov bo na sporedu tudi lepa in komična spevoigra “SNUBAČI”.
Zabava bo za vse, za stare mlade, zato pridite vsi!
m
solnčniku so Brenkove bistre oči vse
videle, le mi smo si svoje kaj predstavljati.
sami po Tiha v
jajo in tudi dobro je dovršil svojo nalogo orkester, če upoštevamo, da je bil nalašč sestavljen le za sprem-
glasu in premalo živahna v nastopu | ljanje pevskih točk pri igri. Ni pa je bila gospa Puc, medtem ko bi nam | toliko zadovoljil plesalce orkester, mogla pokazati ono čvrsto in korajž- j ki je sviral pri plesu.
U r *	• I V>
Ligami
No pa smo šli pogledat “CIGANE”, katere je dal na oder preteklo nedeljo “Slovenski dom”. Podvizali smo se, ker prireditelji so nam grozili, da bodo upoštevali točnost. Zakasnili so pa le malo, ker pričelo se je samo pol ure pozneje, kakor je bilo napovedano. Pa bi se res lahko pričelo točno, saj za napovedano uro je bila dvorana že napolnjena in sedeži vsi zasedeni.
Vse je hotelo videti “Cigane” in res lepo število naših rojakov in rojakinj se je zbralo v nedeljo zvečer v dvorani XX. Setiembre. Lepo vreme in naslednji dan narodni praznik, ko vsak lahko in brez skrbi lahko več poleži in tudi prva letošnja prireditev v mestu, je pripomoglo, da dvorana je bila do zadnjega kotička zasedena in veliko število naših rojakov je ostalo brez sedeža in so bili primorani stoječ slediti sporedu. Nič ni pretiravano če rečem, da nismo imeli še prilike videti v tej, čeprav majhni dvorani, toliko zbranega našega ljudstva.
Spored je bil otvorjen z argentinsko himno, katero so pela dekleta “Slov. doma“ s spremljanjem orkestra. Takoj je sledila še pesem ‘ ‘Hej Slovani”, ki jo je izvajal orkester in jo pelo tudi občinstvo po dvorani.
Pevski zbor ni nastopil in to vsled pomanjkanja časa, kakor so mi to pozneje povedali.
No pa preidimo k glavni točki: Milčinskega znani igri “Cigani”. Pred več leti smo imeli priliko videti na odru to igro in v katerih vlogah so po večini nastopali skoraj isti igralci. Tudi ista režija, ki pa je bila sedaj mogoče kaj več pomanjkljiva. Splošno pa se je opazilo nekoliko pomanjkanja vaj.
Znenadilo nas je, ko je v vlogi sodnega sluge nastopil drugi igralec in ne oni, ki je bil označen v seznamu. Kljub temu, pa je nadomeščen igralec Brenka častno rešil svojo vlogo, izjemoma včasih pretih in malo živahen. Hes težka in naporna vloga je igralca ob koncu igre že utrudila. Prav dobro je pristojala igralcu vloga mladega avskultanta Radoslava. Igralec se je dobro poglobil, le v nekaterih govorih preglasen, ker sladke in ljubeznjive besede ne moremo izraziti s kričanjem. V do ušes zaljubljeno Anico Puc bi se tudi mi zaljubili, ko bi se malo več poglobila v lepih zaljubljenih prizorih, kakor se znajo včasih uži-veti take mlade punčke in ko je to nepotrebno znajo včasih celo pretiravati. Boljše, oziroma prav dobro je cedila solze zaradi varane ljubez-ni.Ponesrečen prizor, da je na oknu z Radoslavom obrnila solnčnik proti občinstvu, ker vsa nevarnost, da jih kdo vidi ,je bila le v ozadju in kljub
Zabava je končala v najlepšem redu in škoda, da je po novi uredbi končala celo uro prej nego po navadi. Prireditelji so imeli v nedeljo res velik uspeh, posebno v finančnem oziru, kakršnega še ne pomnim na nobeni izmed prejšnjih prireditev “Slovenskega doma”. Pa pardon, ker ob uprizoritvi Jurčičevega “Desetega brata” je bilo prav gotovo še kaj več.
S. Savo
J. N. 0.
Objave Primorskega
Sestanek Primorskega odbora se bo vršil v ponedeljek 22. junija 1942 ob navadni uri in prostorih.
Bodite tudi sedaj točni in vsi kakor vedno !
Tajnik
no našo gostilničarko.
Prav dobro zadeti in dovtipni so bili Sodnik, zdravnik Pacek in dr.
Veselko, ki so res častno podali svoje vloge. Pristojala je igralcu vloga Cvetana, pri katerem se je pa največ opazilo pomanjkanje vaj in igralec ni bil gotov svoje vloge. Pripomnim naj, da tu smo imeli priliko opaziti, kar se največkrat zgodi pri naših igralcih, kako težko je pokazati na odru pijanca. Take vloge morajo biti pazljivo in dobro naštudirane. Lep nastop in kot pridna igralka se je pokazala elegantna Cvetana, le radi njene šibke šminke je med drugimi izgledala kot bolehava. Tipično prav dober Sodni nadzornik, le včasih pretih, boljše bi bilo, da bi bil kaj več osoren.
Skoraj pa ni prav, da sem opustil in komaj ob koncu omenim kaj o ciganih, katerim bi seveda pristojalo prvo mesto. Cigani pa so le cigani in prav nič nimajo zameriti, če sem jih pustil za nazadnje. Pravo cigansko pleme smo zagledali, ko se nam j je pokazal Juro Brajdič, ki se je.' dobro poglobil v svojo vlogo, le I včasih tu pa tam kaj preveč pretiraval. Res je bil dober mutast Da-njel, kateremu ne moremo reči, da je bil glasen ali pretih. Take vloge niso za igralca nič prijetne, ker v niti tolikih nastopih revež ne spregovori niti besedice. Drugič tudi malo več vežbanja za brenkati na kitaro, ker včasih igralcu res slabo pri-stoja štrument, da ga slabo in nerodno suka v rokah. Naj to velja tudi za Jura Brajdič, živahno in prebrisano ciganko nam je pokazala Katarina, v kateri vlogi smo videli res prave “uboge ljudi”. Ni pa bila na enaki višini ciganka Marija, ki nam je pokazala bolj nekako elegantno punčko in ne mlado predrzno cigansko dekle. Tudi kot dobra pevka bi se lahko boljše odrezala v svojih solospevih, kjer je bilo opaziti, da tudi njej je primanjkovalo vaj z orkestrom. Ker pa nisem prej omenil, ne si s tem misliti, da sta nam preveč ugajala Juro in Brenk kot pevca in res škoda, da igralca nista pevca, da bi se boljše odrezala v svoji pesmi in kupletu. ležilo naše prireditve. Tako je tudi Dobro se je odrezala natakarica Re- j pravilno. Kajti kljub temu, da ob-zika in oni deček, sin Cvetane. | stoja v Bs. Airesu 6 slovenskih or-Obleke na splošno vse na mestu j ganizacij vštevši društvo prekmur-in res lepe so bile ciganske noše. skih Slovencev na Avellanedi, mine Šminkanje tudi prav dobro. Res ško-- marsikatera nedelja, posebno v zim-
Nekaj o “Ciganih” in drugih igrah
Kaj ' pravzaprav * pomenja ta igra?. . . Saj. nima nikakšnega posebnega namena... Tako sem slišal že parkrat govoriti ljudi, ki so se oeividno veselili zabavne igre; niso pa razumeli pisateljevih satiričnih misli, s katerimi na komičen način obravnava sodne, pa tudi družabne razmere v malem slovenskem mestu. In v pogledu malomestne družbe ter družabne kritjke, ni igra manj zanimiva od Kersnikovih ali Cankarjevih podobnih spisov. Daši je zelo zabavna, je vendar vse v njej tako naravno, da se moramo kar čuditi. Vse osebe so tako naše, da se zdijo, kakor bi nam bili znanci iz domačega kraja, kjer so tudi na podoben način zbijali šale in spletkarili, kakor se to dogaja v igri. In tudi Brenkovo nemščino je bilo mnogokrat slišati na nekdanjih uradih.
Igra, ki je skoz polna življenja in zdravega humorja, kaže razne ne-dostatke sodnih uradnikov ali na-stavljencev ter malomestno družabno plitkost. Pisatelj Milčinski je bil .sam sodnik in je priobčil mnogo spi-
malomestne družabne razmere. O tej malomestni'družbi toži avskultant, da zmore pripraviti le še kakšen ples s koriandoli in nič drugega ; zato je b tfetdušenjem pozdravil igralsko družbo, ki bo podala “Rokovnjače”, narodno igro s petjem J—'ih/pijačo, pretepom ter pobojem. Ta družba je bila torej v, marsičem slična naši tukajšnji, ki se tudi zelo navdušuje za plesanje in postavi sem in tja kakšno res prav rokovnjaško igro na oder.
Iz vsebine igre je torej razvidno, da je pisatelj obdelal nekaj zelo važnih vprašanj o naši družbi in uradih, ki jih pa ni vsakdo opazil radi komične in nad vse zabavne igre. Tu treba pristaviti, da mnogi imajo samo kakšne drame, predvsem tendenčne vsebine, za vzgojne igre in le S takšnimi silijo na oder. V večini vseh teh. in tudi drugih dram, kolikor sem jih imel priliko videti tu v Bs. Airesu, so navadno v dolgih samo- dvo- ali več-govorih obdelovali priljubljen ali nepriljubljen predmet na tak način, da ni bilo samo obdelano vprašanje odvratno, nego tudi igralci, igra, pisatelj, prireditev in sploh cela družba, ki je bila v zvezi s takšnim igranjem”. In ljudje, toliko prire-
S prireditve “Slovenskega doma”
Nepremrzlo vreme in primeren dan sta privabila lepo število naših ljudi gledat igro “Cigani” katero je podal Slov.enski dom” dne 24. maja. Redkokdaj poseti kako dvorano toliko občinstva hkrati, kakor to pot. Odbor društva je sicer predvideval veliko udeležbo na ta dan, radi česar je skušal najeti armensko dvorano, pa se mu ni posrečilo.
Sedanja vojna, ki je zajela že sko-ro ves svet, je vzrok, da se je v Bs. Airesu ustanovila cela vrsta organizacij, katere s prirejanjem vsakovrstnih zabav, zbirajo sredstva v prid vojnih žrtev, zato so vse boljše dvorane oddane že za skoro vse leto naprej.
Omeniti pa moramo tudi, da so to pot druga slovenska društva vpo-števala prošnjo “Slovenskega doma” ter niso priredila ta dan svojih zabav. Tudi se je članstvo vseh društev v večji ali manjši meri ude
da, da je oder v Alsini majhen za igre, kjer nastopijo večje skupine igralcev, ker pri “Ciganih” v drugem dejanju, bi se potrebovalo večjega odra.
Priporočati bi bilo tudi več reda za odrom med dejanji, ker zelo čudno je videti kako se včasih prične ozadje z lepo slikanim poslopjem majati. To se prepogostoma pripeti na naših odrih.
Čeprav se je zategnilo do 1 ure pop. z igro, se občinstvo ni pokazalo nestrpno, ampak mirno so sledili vsi do konca. Vsem je igra ugajala in kljub tej moji skromni kritiri, lahko potrdim, da so bili “Cigani” dobro podani na oder in mojega mnenja so tudi vsi, ki so se udeležili nedeljske prireditve. Ugajale so vsem lepe domače pesmi, ki se v igri izva-
SLOVENSKO STAVBENO PODJETJE
A. S. V. L.
A. ŠTOKA & V. LOJK
T. KONSTRUKTORJA
Pisarna: Lope de Vega No. 3136 — Bs. Aires Tel. 50-4300 Prv.	Tel. 54-2756
Plane, Ekonomične betonske kalkule, Občinske tramitacije, Firma, Ob. Sanitarias itd.
Za zidanje, povečanje in popravo hiš v mestu in deželi z takojšnim in veččasnim plačevanjem v komodnih mesečnih obrokih, manjših kot najemnina katero plačujejo sedaj.
MATERJALI IN DELO PRVOVRSTNO Plane in preračune brezplačno.
OBIŠČITE NAŠO PISARNO
skem času brez vsakršne prireditve oziroma zabave. Iz česar se razvidi, da bi se lahko preprečilo več prireditev na isti dan, razen mogoče pusta in Silvestrovega večera, ko se na splošno skoro vsi ljudje udeležijo zabav. Akoravno bi tudi tiste dneve društva s sporazumnim razporedom ali pa skupnimi zabavami imeli gmotno več uspeha, kakor pa po sedanji navadi. Vendar za manjše zabave v društvenih prostorih, ako ste tudi dve isti dan se še zamore oprostiti, neodpustljivo pa je glede večjih prireditev z igrami, za katere se morajo društva pripravljati po cele mesece ter so ž njimi združeni veliki stroški in žrtve, akoravno se igra vrši v društvenih prostorih, kaj pa šele v najeti dvorani.
Res so nekatera društva že začela z zidanjem lastnih domov, kar je vse hvale vredno, vendar dosedaj še nobeno društvo nima takih prostorov, kjer bi bilo občinstvo varno pred neurjem in za večje igre. Radi tega bomo še zmerom za dostojne prireditve prisiljeni najemati tuje dvorane. Tudi na odprtem prostoru ni tiste zbranosti in pozornosti, kakor v zaprtem lokalu. To smo lahko videli prejšnjo nedeljo, kjer kljub velikemu številu ljudi kateri so morali stati, je vladala v dvorani neverjetna tišina. Dosti je seveda k temu pripomogel poseben orkester, ki se je pod vodstvom Staneta Baretto igral v temi med odmori zelo dovršeno razne kompozicije ter žel zato splošen aplavz in odobravanje.
Končno naša iskrena zahvala vsem rojakom in rojakinjam, ki so v takem obilnem številu prihiteli na prireditev.
Za odbor “Slov. doma”: F. Kovač, tajnik
_ sov vzgojne vsebine, od katerih je -ditelii kolikor gledalci, so navadno predvsem omeniti “Ptičke brez gnezda”, kjer se bavi z mladoletnimi otroci, .ki sicer živijo v družini, a vsled malomarnosti staršev so ta-korekoč brez gnezda, prepuščeni sami sebi, ter postajajo tako breme in nevarnost za družbo, in to radi tega, ker njihova pryotna dražba — družina — ni prava družina.
Govoriti na dolgo in široko o igri, ki je bila izredno dobro podana, ni moj namen, pač pa mislim napisati nekoliko besed o vsebini igre.
Pisatelj v glavnem razpravlja že staro resnico, da male tatiče sodnija strogo zapira, medtem ko se pravi rookvnjaški družbi tudi sodnijo kla-nja in ji oprošča vse prestopke Judi takšne, ki izigravajo sodno oblast ter njene zastopnike, in to tudi tedaj. kadar takšna družba naravnost sili V ječo. Nič čudnega zato, če se vrši glavni del igre na sodniji, kamor pripeljejo pred sodnika štiri cigane brez nikakšne določene krivde.
(Sodni sluga Brenk sicer meni: “Cigani niso nikoli nedolžni. . . ”). Sodnik, ki je tisti večer nameraval iti v mesto na sestanek prijateljev ali kakšne druge dražbe, ter drugi dan predložiti na pristojnem mestu poročilo o sodnih zadevah, brez dolgega razpravljanja obsodi cigane, ker se mu mudi na vlak. Medtem je pa mladi avskultant urejeval zapisnik ter dognal, da so cigani ravnokar prišli iz zaporov, v katere so bili kaznovani tudi brez pravega vzroka .In ko .je to povedal odhajajočemu sodniku, je ta mirno nadaljeval: “Sami so krivi cigani, sami; zakaj pa niso tega prej povedali” in namesto da bi razveljavil obsodim, je začel govoriti o svojih potrebah, o pavšalih, katere bo zahteval pri predstojnikih. Mnogo več, ko za uradne dolžnosti, se je brigal za svoj cilinder in dežnik, za rokavice, pipo itd.
Jasno, da v uradu, kjer je takšen načelnik, ne more biti pravega reda. ,In to je kazal že Brenk, ki je prišel vsak dan pijan v urad, a ga je sodnik kljub temu držal v službi.
Mlademu avskultantu je služila uradna soba — za ljubavne sestanke, in po mili volji so ga obiskovali pri delu tudi razni prijatelji, znanci in neznanci potovalne igralske družbe, ki so nameravali vprizoriti Rokovnjače,”. In ravno ti poslednji^ so prava ciganska družba ______
poštenjak Brenk jih je imenoval rokovnjače ter se tudi spodtikal nad njihovo moralo —, ki so obožnega avskultanta takoj oplenili za znaten znesek in poskušali svojo srečo tudi drugod. Ta družba je za predstavo rabila tudi cigane in jih tako izvlekla iz zapora ter posredno omogočila beg.
V igri nastopita tudi odvetnik in zdravnik. Pa saj si nemoremo misliti sodnije brez takšnih izvedencev. Pisatelj meni, da je odvetniško zavijanje toliko v sodnih kolikor v družabnih zadevah prej v škodo kakor v korist. A tudi dovtipnega zdravnika zanimajo bolj natakarice, vrčki piva, pečenke in drugo, kakor njegove stanovske ali tudi družinske dolžnosti.
Tako je pisatelj na posrečen in komičen način obdelal razmere na sodniji. A nič manj ni osmešil tudi
opravičevali svoje razočaranje z “velikim pomenom”, ki ga ima takšna “igra”. Pripomniti treba, da je bilo po naših odrih podano tudi nekaj res posrečenih iger, če niso bile te vedno primerno vpoštevane, je krivd' to, da mnogi rojaki hodijo na prireditve bolj radi družabnega sestanka in predvsem še radi plesa (kar je končno največ posledica slabo podanih iger). Zato bi bilo vsem priporočiti: postavljajte na oder le takšne igre. ki jih naši diletanti morejo posrečeno podati, kar bo zagotovilo tudi gledalcem vsaj nekaj užitka ; drugače raje igro opusti i.
To bi moralo biti pravilo pri naših prireditvah.
Igralci “Sl. doma” so nam podali že več res posrečenih iger ter imajo zato tudi res, hvaležno publiko, ki z uživanjem sledi lepemu igranju. Tudi ob največjem navalu občinstva vlada med igro vzoren red in mir, kar je najboljše zadoščenje in priznanje igralcem. Ni čudno, če so bile zato mnoge igre že večkrat ponavljane. “Cigani” so bili že štirikrat na odru, “Trije vaški svetniki” tudi štirikrat, “Srce in denar” pa celo petkrat itd., kar dokazuje, da so bili nastopi uspešni. Ako bi bilo med našimi ljudmi nekoliko več zanimanja za odrske nastope in manj plesnega norenja, bi imeli lahko redne dramske prireditve, ki so brez dvoma lepše od mnogih ki-no-predstav ali nastopov raznih ra-dio-igralcev, glede katerih je že marsikdo prisegel, da jih ne pojde več , gledat, a je svojo besedo držal — do novega nastopa, oziroma do nove radio-reklame. .Predvsem med moškim naraščajem hi prave volje za vaje, medtem ko se dekleta že raje učijo in seveda še raje nastopajo na odru. Sicer je bilo že večkrat povdarjeno, da je tukajšnji naraščaj res vprašanje zase.
Za boljše odrske nastope je potreben tudi primeren orkester pri spremljanju pevskih točk. Tukajšnje plesne godbe niso vedno zadostne za takšne nastope in tudi niso vedno na razpolago za vaje, ker so ob sobotah in nedeljah navadno zaposlene. Svojčas je imel “Tabor” že precej razvito godbo za spremljanje raznih iger, ki je mnogo pripomogla k uspehu nastopov, (“Srce in denar”, “V kraljestvu palčkov” in druge). Tudi tukaj je široko polje za mladino. Saj od starejših pač ne moremo zahtevati, da nam bodo vedno na razpolago.
Odrski nastopi so nam predvsem v razvedrilo, a so lahko tudi res kul-turnega pomena in to posebno takrat, kadar zaposlujemo čimveč mlajših moči.
I.	P.
¡fotografija!
I “LA MODERNA” |
VELIK POPUST PRI % FOTOGRAFIRANJU |
Ne pozabite
I FOTO “LA MODERNA” §
S.	SASLAVSKY	§
| Av. SAN MARTIN 2579 g Telefon: 59-0522 - Bs. Aires $
kKmsnMMnsmM!
Slovenci doma in po svetu
$
8
as

Zborovanje primorskih Slovencev
Po zgledu Primorskega odbora v Buenos Airesu, so začeli z živahnim delovanjem za osvoboditev naše Primorske tudi naši rojaki v Severni Ameriki. Tudi oni vidijo osvoboditev v prvi vrsti v nas samih in zato so že začeli z obširno akcijo v tem smislu ter imeli že zborovanje, kateremu je prisostvovalo velikansko število rojakov s Primorske in iz sedaj iio sovražniku zasedene Jugoslavije.
Na zborovanju so govorili razni že znani borci, kakor Rude Trošt, doma iz Knežaka, dr. Furlan, dr. Mally, ter razni drugi.
Podajemo poročilo, kakor smo ga prejeli:
V nedeljo 8. marca se je vršilo veličastno zborovanje primorskih Slovencev v Slovenskem domu na Holmes Ave., v Clevelandu. Med njimi je bilo tudi mnogo drugih narodno zavednih Slovencev, ki so prišli na “tabor”, da manifestirajo zlasti za dosego človeških pravic svojih primorskih in koroških rojakov. Slovenci v Clevelandu smatrajo to zborovanje kot začetek velike narodne akcije za osvobojen j e neosvobo jenih rojakov.
Shod je otvoril in vodil »primorski rojak Marjan Urbančič, predsednik pripravljalnega odbora, ki je pozdravil zborovalce, ki so napolnili dve veliki dvorani in “klet” ter se gnjetli na stopnicah, da slišijo govornike. G. Urbančič se je toplo zahvalil časopisju in msgr. Hribarju, ki so pozivali narod, da se polnoštevilno udeleže tega shoda. V svojem govoru je g. Urbančič pozival vse rojake, naj pozabijo vse razlike in nesoglasja ter zastavijo vse sile za končno zmago pravice.
Nato je predstavil ostale člane pripravljalnega odbora, ki so: Joško Penko, tajnik, Jožef Durn, Louis Jerkič, Mrs. Silbicer; Jožef Trebeč, Joško Jerkič, Ivan Tomažič, Karl Benevola, Lovrenc Bandlja, Frank Štefančič, Gašpar Segulin in Anton Meljač.
Kot prvi govornik je bil predstavljen g. Dr. Mally, ki je jugoslovanski konzul v Clevelandu. Povdarjal je potrebo, da na eni strani seznanimo ameriško'javnost s problemi naših rojakov, a na drugi strani jih upoznamo z zgodovinskim*! dejstvi, kako je naš fiarod branil vso za-padno kulturo pred barbari in Turki. Pozival je vse navzoče, naj bo današnji shod mejnik nove dobe neumornega narodnega delovanja. ‘G. konzul Mally je žel vihar odobravanja, ko je rekel “moj konzulat je Vaš urad in ta urad Vam je na razpolago v Vašem delu kakor sem Vam jaz.” Zaključil je svoj govor s citacijo Simon Gregorčiča:
“Le vstani ubogi narod moj,-do danes v prah teptan —
Tvoj je vstajenja dan.”
Nato je govoril znani naš rojak g. Rude Trošt, ki je v svojem govoru vodil rojake v mislih v staro domovino, kjer so ponovno preživljali trenutke davne preteklosti — pa do sedanjih strahoviith dogodkov in
zločinov nad našim ubogim narodom. Ljudstvo mu je sledilo, mu odobravalo, včasih jokalo, včasih se je burno smejalo njegovim dovtipom ; res mojstrsko je znal vplivati na čute naroda. Neka stara slovenska korenina je jokajoče rekel: “Presneto, poslušal bi ga kar 48 ur neprestano”. —„Končal pa je svoj govor s pozivom na neizprosen boj — “za staro pravdo”. — Nato je opozoril zborovalce na go. Dobnikar, katere sin je bil prvi ameriški Slovenec, ki je žrtvoval svoje življenje v tej vojni za našo svobodo.'
Sledil mu .je kot goovrnik g. Bratina, predsednik “Udruženja Jugoslovanskih Manjšin” iz New Torka, ki je po burnem pozdravnem'aplavzu pozdravil v imenu svoje organizacije današnji shod ter izrazil veselo presenečenje nad tako sijajnem odzivu rojakov. Govornik je povdarjal, da zavisi naša usoda od nas samih ter je odvisna samo od našega dela. Nato je pozval navzoče k skupni borbi vseh naših narodnih sil, posebno v direktni akciji, za dosego našega ideala, da bodemo zopet vsi Slovenci združeni; svobodni gospodarji na svoji lastni svobodni zemlji.
Glavni govornik g. Dr. Boris Furlan, je nato imel svoj globoki, premišljeni govor, katerega spodaj objavljamo.
Njegov mojstrski govor je žel viharno odobravanje!
Poslednji govornik je bil znani iii spoštovani starček msgr. Vid Hribar, ki je s svojim tresočim glasom govoril o bratstvu in o veliki ljubezni vseh slovanskih bratov, kjer je vsakemu izmed nas določena bratska uloga v bodočnosti človeštva, kjer je slovanstvo identično z demokracijo. Toplo je pozdravil bratsko Rusijo, ki s svojimi čini dokazuje bratstvo in njih poslanstvo med voditelji narodov. Povdarjal je krivice, ki se gode primorskim in koroškim rojakom ter prorokoval boljšo bodočnost, kjer bodo Slovani vodili svet — a Slovane bodo vodili ■— Slovenci.
Nato je spregovoril g. Penko, tajnik pripravljalnega odbora, ki je v krepkem govoru pozival vse zbrane Slovence na takojšnjo akcijo, da se realizirajo naši načrti.
G. M’arjan Urbančič je na to pre-čital rezolucije, ki so se poslale vsem važnim funkcijonarjem in faktorjem v Washingtonu in Londonu kakor tudi poslaništvu Rusije.
GOVOR DR. BORISA FURLANA
na slovenskem shodu v Collinwoodu, dne 8. marca 1942.
Z vsemi sredstvi nasilja ki jih premore organizirana država 45 milijonov, se je od f>rvega dne okupacije uničevalo vse, kar je bilo jugoslovanskega v Primorju. Nič naj bi ne spominjalo na to, da je tu nekoč prebival rod, ki ga odlikujejo vse vrline človečanstva, ki se ponaša s častno kulturno tradicijo in s pripadnostjo k veliki slovanski rodbini. Z dletom in 'kladivom so izkleso-
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
KIS
Zlatko Badel
Avenida Maipu 3146-50 Olivos F.C.C.A. U.T.Olivos (741)-1304
vali imena in napise iz nagrobnih kamnov, da bi mrtveci ne mogli pričati proti nasilju živih. Izginili so vsi slovenski in hrvaški napisi s ceste in trgov, naša jugoslovanska krstna in rojstna imena, najzaseb-nejša in najintimnejša last vsakega posameznika, ki ga veže v ljubezni z izročilom njegovih prednikov, so
[tl St'tu,J
ertj
kvenica
. .. j . Pasman 8 i o g x c 3
Murter
3)a=!í|T¡jesn0 ■.«Vodice
> Karlobag
|TT
« Obrouac »VlNoviGrcd *
PtdmoŠfen
« Rogoznica
¡Trogir.Pastela
^«Solin	o
5«»urivan ' ‘G-Supetar
Omiš lost ira
¿-a o v—'»'*	Rogoznica
,. , A -Baška Voda
Makarska
Podgora
►S KA
Ston
---.—_______...^«‘uruz
^ZčEpubrovniKd,®
F""— "ti K upa ri 7» j,
Herceg Novi if 1 Risan
r / ' a Lovce n
= BudydWr ®
=—Cetinje Milocerjo
kTJjetnikovdčj)
DALMATINSKO in ČRNOGORSKO PRIMORJE, kjer se vrše ljute borbe med Italijani in narodnimi borci. — Blizu Splita so borci vnioili dva italijanska batalijona. Pri Zadru je bilo te dni ubitih nekaj častnikov in večje število vojakov. Zadnja poročila pravijo, da so začele zato italijanska letala obstreljevati vsa sela okoli Zadra. Vstaja naroda proti Italijanom in Paveliču, dovolj jasno dokazuje, da narod hoče Jugoslavijo
bila izpremenjena, izmaličena in potvorjena, da bi mogla po italijanskem zvoku pričati za veliko prevaro : italijanski značaj zemlje. Ne- I številne kulturne ustanove in organizacije, čitalnice ,pevska društva, telovadni in športnj krožki, ki so obstojali vse preko cležele — Slovenci in Hrvati na Primorskem, smo imeli od vseh Jugoslovanov najbolj razvito društveno organizacijo -— vse uničeno, požgano, raztepeno, premoženje zaseženo in izročeno organizacijam, ki naj pomagajo pri raznaradovanju in tlačenju. Vse šolstvo — ob koncu svetovne vojne je bilo na Primorskem 550 slovenskih in hrvaških javnih in zasebnih šol — vse demontirano, učitelji pognani čez mejo in otroci vzgojeni v mržnji in zaničevanju vsega, kar je jugoslovansko. Ista usoda, je doletela vse naše visoko razvito časopisje, knjižna in tiskarniška podjetja, in preganjanje se ni ustavilo niti pred pragom cerkve; svečenik, ki je zvesto stal pri svojem narodu in mu tolmačil božjo besedo v njegovem jeziku, je moral trpeti zavoljo svojega prepričanja in moral ] v pregnanstvo. Žandar in davčni ek-sekutor sta zagospodovala po deželi in pod neizprosnim davčnim vijakom ki se je bolj in bolj navijal, so šle-na boben domačije, sad trdega dela rodov. Kajti tlačitelji so potrebovali za svoje nečedno delo denar, in mi samo smo morali plačevati za vzdrževanje sredstev, namenjenih nam v pogin. Ali ni občudovanja vredna ta rafinirana iznajdljivost tlačiteljev, ki se ponavlja vedno znova vsepovsod, da-morajo tlačeni s svojim delom hraniti tlačitelje, da morajo s svojim denarjem rediti sistem, ki jih davi in mori? In sadovi našega dela so prispevali za posebno sodišče, ki je naložilo našim ljudem na tisoče let ječe in jih na desetine streljalo v hrbet, za vzdrževanje mreže polici.jiskih špijonov, s katero je Italija prepredla deželo, za konfi-nacijske komisije, ki so pošiljale naše ljudi v trumah na otoke smrti.
Z nami Jugoslovani so Italijani delali ustrezno nazoru, ki ga je leta 1930 izpovedal Popolo d’Italia, vodeči italijanski dnevnik: “Slovenci so zaostala rasa, brez kulture in jezika. Uši nimajo narodnosti”.
Da, zadeva časti! Zadeva politič- j ne modrosti!
Tragedija, ki jo je naš narod preživel na Primorskem, se samo po posebni nasilnosti uporabljenih sredstev razlikuje od usode, ki so jo morali pretrpeti drugi odlomki našega narodnegka telesa izven meja Jugoslavije. Primer Koroške nam poka-, zuje, kako je bivša Avstrija, sicer'z bolj kulturnimi sredstvi kakor Italija, a »v bistvu z istimi metodami in z vso ekonomsko, politično in vojaško močjo, ki jo daje organizacija 50 milijonske države, skušala odtujiti našemu narodnemu telesu rod, ki je bil v zgodnjih časih naše zgodovine središče politične moči. V zadnjih sto letih smo bili priče, kako se je moral naš rod pred nad-močnim pritiskom korak za korakom umakniti na nove postojanke in kako je nasprotniku uspelo, da z našimi odpadniki pomnoži svoje pri-
padnike. A navzlic vsemu je narod nadaljeval svojo borbo, in napisana je že zgodovina brezprimer-! nega junaštva teh bojev, brezpri-mernega, pravim, ker se je to junaštvo izkazovalo iz dneva v dan, v tihih tragedijah posameznikov, katerih življenje je bilo uničeno, ker niso prodali duše Nemcu za par srebrnikov, moralnih herojev, ki se niso imeli komu pritožiti ali potožiti, in ki so bili preskromni, da bi se s svojim junaštvom ponašali.
Če gledamo nazaj na epično borbo Korotana, nam postane jasno, kakšna farsa je bil takozvani plebiscit. Stoletja se je ves-državni aparat Avstrije,, s sodelovanjem vsega organiziranega Germanstva, zaganjal v ta mali narod. Uspelo mu je, da je del Koroške ponemčil s sredstvi, ki ne veljajo za čedna med dostojnimi narodi, A plebiscit je dal nemštvu priliko, da pred vsem svetom dokaže, kako uspešna so bila sredstva, ki jih je v stoletjih uporabljal, dal mu je možnost, da urhi et orbi pove: Poglejte, vi sanjavi idealisti samoodločbe narodov,' vi | oznanjevalci novega mednarodnega reda, vi zagoovrniki čednosti in dostojnosti v medčloveških odnosih: raznarodil sem te ljudi, kupil nji-' Ilove duše, uporabljal sem silo in prepričevanje, mamil jih dokler jih nisem omamil. Zadovoljni so sedaj, sami so se priznali k meni, moji so z dušo in telesom...
In tako .je Nemec za nečedno o-pravilo stoletij prejel še plačilo in nagrado. Nočem govoriti o nemoralnosti te stvari, niti ne o volilnih goljufijah in o lokavi volilni geometriji. Dovoljeno naj mi bo samo, da poudarim politično kratkovidnost činiteljev, ki so vse to dopustili. Da nismo Slovenci stali 1300 let na braniku proti germanstvu in itali-janstvu, da smo opustili borbo in se mirno udali raznorodovan.ju, bi stali danes -— strahotna misel — v borbi proti svojim rodnim bratom in proti združenim silanj demokracije. Bojevali bi se kot Nemci, ono trohico odločnosti k zlu, ki ta narod odlikuje, vrli pa, z ono prebrisano lo-kavostjo, ki kvari vrline italijanskega naroda. In da so drugi narodi slovanski v srednji Evropi opustili borbo proti Nemštvu, kako strahotna j bi bila njegova udarna sila takoj ob začetku današnje borbe, in morda bi bila že prva svetovna borba pokazala drugačen izid. Naj pomislijo na to vsi oni kratkovidni modrijani, ki povprek dolžijo evropske nacionalizme za današnjo katastrofo. Ti ljudje ne razlikujejo med nacijo-nalizmom, ki hoče le svoje ohraniti in agresivnim naeijonalizmom, ki grabi po tujem. Naj vsi ti pomislijo, kakšna bi bila sila Italije in Nemčije, da se ni vsem malini narodom, ki se raztezajo od Baltika do Jadrana in Egejskega morja, z neverjetnimi žrtvami posrečilo ohraniti v neenakem boju vsaj do neke mere svojo narodno samobitnost. In če to spoznajo, se bodo tudi zavedali dolga hvaležnosti, ki ga imajo mN pram tem narodom. Zato ni samoodločba narodov dar velikodušja, ni miloščina, marveč dolžnost, je plačilo dolga, ki ga dolguje človeštvo
PERRAMUS
SUKNJO
OBLEKO
dobite na veliko izbiro iz najfinejšega blaga.
CENE ZMERNE — D E L O PRVOVRSTNO
Krojačnica
LEOPOLD UŠAJ
GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aires

vsakemu borcu za svobodo iti napredek. Med temi borci za svobodo smo tudi mi, Jugoslovani iz Primorja, med prvimi zavezniki smo in smo bili še v času, ko nekateri današnjih zaveznikov za nas niso niti vedeti hoteli, v času, -ko smo sami pričeli borbo, ki jo oni danes skupno z nami nadaljujejo. In ko nastopi razpotje časov in zaživi človeštvo v novem življenju pričakujemo, da Lojno v njem našli mesto, ki nam gre po naših zaslugah in žrtvah.
Kakšen je nauk, ki nam ga daje preteklost .kakšno bodi naše ravnanje v sedanjosti, da bo obrodilo sad v bodočnosti? Naše kraje smo izgubili, ker so naši nasprotniki na ves glas- in vedno znova širili laž o ita-lijanstvu Primorja in o nemštvu Koroške. Pojdimo v svet in širimo neumorno, sleherni dan in sleherno uro, vsaki od nas. resnico, samo resnico, čisto in golo resnico, da gre za jugoslovansko zemljo, sveto nam in vsemu Slovanstvu, za zemljo ki mora biti sveta vsemu človeštvu. Prva dolžnost vseh, ki prebivajo na tej ameriški zemlji svobode, je zvestoba do Amerike in brezpogojna vdanost njeni veliki stvari. A stvar Amerike .je resnica, in nihče naj se ne osmeli trditi, da dela za Ameriko, če širi laž in govori o italijanskem značaju Primorja; stvar Amerike je svoboda, in nihče -naj ne imej poguma ponašati se kot borec svobode, če zagovarja suženjstvo za.našo zemljo. Besnico in demokracijo je treba izpričati z dejanji, ne samo z besedami, opredeliti za stvar svobode in resnice, dar tudi z dejanji izkažejo, kako jim 'demokracija ni le mrtva fraza. Za nas ni in nikdar ni bilo možnosti konflikta v zvestobi; kakor je stvar Amerike svoboda, za vse in enako, tako je naša stvar Amerike. In čim bolj bomo napeli vse svoje moči za njeno zmago, tem preje in bolj popolno bo tudi zmagala naša pravda in končna pravda •človeštva.
DR. IVAN SUBOTIČ DELEGAT
JUGOSLAVIJE PRI MEDNARODNEM RDEČEM KRIŽU
A' Združenih državah biva dr. Ivan Subotič,, kot delegat pri Mednarodnem Rdečem Križu.
Dr. Ivan Subotič je bil prej .jugoslovanski poslanik v Londonu in delegat Jugoslavije pri Ligi narodov v Genevi. Udeležil se je velikega števila mednarodnih konferenc v Ligi narodov pri Mednarodnem uradu za delo in Mednarodnem sodišču v Haagu. Zlasti je bila važna njegova diplomatska delavnost na mednarodnih konferencah v Moreuzih in v Montreauv. Dr. Ivan Subotič posveča danes vso svojo skrb pošiljanju pomoči našim ujetnikom v Nemčiji in Italiji, ter tesnemu sodelovanju naše države z Mednarodnim Bdečim Križem.
SLOVENCE SO PRENEHALI IZ-SELJAVATI V SRBIJO, KER NOČEJO, DA BI SE PRIDRUŽILI ČETNIKOM
V mesecu avgustu lanskega leta so Nemci v okolici Bleda ustrelili 90 Slovencev. Padli so nedolžni, žrtve nacijskega “maščevanja”. Ustrelili so jih, ker Nemci niso mogli najti in ujeti pravih krivcev raznih po-
iškodovalnih dejanj. Po tem času je bilo v predelu Gorenjske, ki so jo zasedli Nemci, ustreljenih več sto žrtev. Vse ustrelitve odreja civilni komisar na Bledu Kutschera, sudetski Nemec, ki si je pridržal pravico postreljati poljubno število talcev, zaprtih po vseh večjih krajih Gorenjske za vsak sporočeni mu upor ali razžalitev nemškega vojaka. Ubijanja se ponavljajo skoraj vsak dan. Proti koncu oktobra so na Bledu v enem dnevu ustrelili 16 talcev.
Preseljevanje Slovencev iz štajerskega dela Slovenije se nadaljuje po načrtu. V nekih predelih južno od Drave Slovencev ni več. Ostati sme samo tisti, ki postane član nacijske organizacije in se zaveže, da ne bo več govoril slovensko. Samomori se množe. Pri preseljevanju se jpazi posebej, da ne bi bila dva člana iste rodbine izgnana v isto pokrajino. Mimo Šlezije in Vzhodne Prusije se kot kraji prisilnega naseljevanja zlasti omenjajo vzhodni predeli Poljske. Izgoni Slovencev v Srbijo so prenehali. Kot razlog nemški krogi navajajo, da nočejo, da bi srbske uporniške sile dobivale pomoč še z daljnjim številom Slovencev.
Od 24. oktobra do srede novembra so že izgnali 12,000 Slovencev. V ■ Berlinu je bil sprejet načrt o preselitvi vsega slovenskega prebivalstva iz zasedenih krajev v “rajh” kjer ga bodo uporabili pri delu v vojni industriji. Nemško besedilo načrta pristavlja: “toda predvsem v naj-slabše kraje.”
V delu Slovenije, ki so jo zasedli Nemci, je 143 župnij od 277, polnega števila župnij, ki spadajo pod ljubljansko škofijo. Pred zasedbo je izvrševalo v tem delu Slovenije dušno pastirstvo 245 duhovnikov. Danes so tam še štirje. Trije smejo darovati sv. mašo, četrtemu pa ni dovoljen pristop v cerkev. Prepovedane so pridige in občevanje s slovenskim prebivalstvom v slovenščini. Razen omenjenih štirih so vsi sposobni duhovniki pregnani in zaprti v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji.
Nova knjiga o Juogslaviji
Spisi o Jugoslaviji polnijo vse knjižnice Združenih držav. Ameriški listi in časopisi posvečajo sleherni dan stolpce Jugoslaviji, njenemu trpljenju in bedi, njenem odporu, četnikih, gčneralu Mihajloviču in njegovi vojski, ki načeluje odporu Balkana in Evrope proti suženjstvu in tiranstvu. Listom in časopisom se pridružujejo knjige. Omenili in o-pisali smo več takih knjig, ki naravnost ali posredno govore o Jugoslaviji, o njeni življenjski moči, o borbah in odporu. Te dni je izšla nova knjiga, prva te vrste, časni-l karsko poročilo odličnega ameriškega dopisnika, ki je bil med maloštevilnimi ameriškimi časnikarji v Beogradu 27. marca in 6. aprila 1941, ter bil priča vse tragedije Jugoslavije do njenega vojaškega zloma. Ameriški časnikar, tedaj dopisnik , “Assaciated Prešsa” Robert St. John opisuje svoje doživljaje in doživljaje svojih poklicnih prijateljev, R. Brocka, velikega prijatelja našega naroda, Leona Kea, C. Brovrna, White-a, Athertona in drugih, ki so




A. M. U. D. T. Y. C.
Asociación Mutua Universal de Trabajo y Cultura UNIMULTIYERSIDAD
lina Institución del pueblo, para el pueblo y por el pueblo. Vzajemna Zadruga Dela in Kulture.
Ustanova ljudstva, za ljudstvo in z ljudstvom.
Sedež: Rodríguez Peña, 428. — U. T. 35 - 5112 Podružnica: D: Córdoba 5344. — U. T. 35 - 4159
Preskrbuje delo, službe ter daje navodila v vseh strokah dela in znanstva: za služkinje, kuharice in druge posle.
Kolonizacija (preskrbuje lastno kmetijo).
Sprejema vpisovanje za “NOVO SLOVENIJO’’ v Ekvadrorju.
Rojaki, udružite se, v Edinosti je moč!
Praktična Kuhinjska šola: za služkinje in druge posle za časa ko čakajo
delo.	'
Večerni tečaji: za odrasle.
Tečaji: za Trgovstvo, angleško, francosko, špansko in druge jezike. Pripravljalnica: za vstop v vsako šolo, srednjo in visoko šolo.
Posebni tečaji: za Kasteljansko, Angleškino, Francoščino in druge jezike. Pripravlja “Društveni Dom’’, kjer bodo praktične in teoretične šole za one, ki čakajo na službo.
Ljudska predavanja: v vseh strokah znanstva in dela.
Odvetniški oddelek: daje vse pravne nasvete brezplačno.
Zdravniki.
Vse informacije za svoje člane brezplačno.
Ustanovitelj in predsednik prof. Albert Prinčič
videli Jugoslavijo v trenotku, ko je premočni sovražnik napadel državo ‘‘z mirnim narodom”, ki ni hotel vojne in ki je hotel samo v miru ohraniti svojo svobodo.
Vstaja 27. marca in obstreljevanje mesta Beograda, ko je Hitler, kakor St. John pravi v svoji knjigi, hotel s smrtjo kaznovati vsakega poedin-ca, ki je 27. marca nazdravljal svobodi, ste prikazani posebno močno in pretresljivo. Trpljenje in muke beograjskega prebivalstva je bilo strašno. Srbski narod in prestolnica sta v teh trenotkih pokazala visoko razumevanje za obrambo zemlje in 1 svobode. Sijajno je opisan tudi umik pri Užicu in obstreljevanje Sarajeva v sestavku, iz katerega blesti ljubezen do silno trpečega naroda. Ljubezen našega ljudstva do Amerike se je na vsem potu St. Johna, od Beograda do Budve, potrjevala. Vendar se St. John ni zadovoljil samo s tem. Pod težkim vtisom tre-notne katastrofe je poiskusil povedati svoje osebne sodbe o političnih stvareh, o dogodkih in ozadjiji vprašanj, ki jih v jedro ne pozna. Ta stran knjige je ponesrečena. Narod, ki se ni hotel vdati po zgledu drugih in ki se je uprl zaradi tega svojim voditeljem, ki so ga tirali k predaji, kot sam pravi, ter si rajši izbral smrt kakor sramotno življenje, s samim tem dejstvom dokazuje svojo življenjsko moč in silo, ki jo daje kot jamstvo za svoje vstajenje.
Jugoslavia bo vstala — prav kakor so St.'Johnu klicali tisti junaški Budvanci, ki so poljubljali ameriško zvezdnato trobojnico — pa naj o tem misli kdorkoli in karkoli. St. John piše, da Jugoslavija ni hotela po stopinjah Rumunije, ne Bolgarije. V tem zatrdilu je odgovor1 na vse njegove dvome.. St. John pripoveduje, da je že v Budvi in na .Cetinju videl vojake, ki so bežeč v planine, klieali, da se ne bodo vrnili, dokler njihovi domovi ne bodo svobodni. To so bili začetki eetništva in bojevanja, ki ga je Draža Mihajlo-vič uredil v delovanje prave redne jugoslovanske vojske za svobodo nove Evrope in novega Balkana, za Jugoslavijo. Ta borba.; jč dokaz življenjske moči naroda, ki je vstal iz svojega “molka” in svoje “nemosti”’ ko je bila na tehtnici narodna čast in narodni ponos. Ta naord si je s to svojo odločitvijo in z žrtvami, ki jih polaga na altar danes in vsak dan, postavil temelj in jamstvo za svoje gotovo in neizogibno vstajenje v svobodni Evropi.
V DAR DOBITE j
na vsakih 6 slik, ki stanejo od j 3—6 , lepo sliko v barvah. | Odprto tudi ob nedeljah. |
Atelie MARKO RADALJ j
I
»
f
o
?
?
?
«
s
T «
Facundo Quiroga 1325	i
U. T. 22 - 8327	¡
DOCK SUD	j
Junaštvo juogslovanskih borcev
Radijsko poročilo Ray Brocka “New York Times”-u. — Ray Brock je na lastne oči videl četniške boje in bil priča številnim nacij skim grozovitostim. Temu očividcu se je posrečilo priti iz te strašne resničnosti in podati povest o jugoslovanskem junaštvu.
*
Angora. — Od mogočnih vrhov Garaške verige, ki se čez divjo črno goro spuščajo v ozke tesni ob dalmatinskem primorju, čez zasnežene grebene Bosne in Hercegovine do slovenskih meja, na jugu in vzhodu čez pogorišča srbskih vasi do kotlin Mo-ravinega in Vardarjevega porečja ječi grmenje topov, brnijo in razsajajo bombniki in zamolkli odmevi razdejalnih bomb se mešajo z ropotanjem strojnic in kriki umirajočih; Jugoslavija je spremenjenja v bojišče.
“Oj Srbija, mati draga!” šepetajo srbski rodoljubi, umirajoč v ognju borb, divljajočih po ulicah njihovih mest in naselbin, šolski otroci strmijo v cevi strojnic svojih nemških krvnikov in umirajo s pesmijo na ustih. Heroji, porečete. In vendar, to je resnica.
Tako pripoveduje dober opazovalec, očividec, čigar naloga je bila priti v Jugoslavijo in uiti iz nje z resničnimi podrobnostmi o skoraj neverjetni povesti o jugoslovanskem odporu proti zasednim vojskam osi-šča. Ta mož, imenujmo ga Dušan Jovanovič — kajti to ni njegovo pravo ime, a njegova rodbina je še v Srbiji — je odšel iz Beograda v Srednjo in Južno Srbijo in se skozi Makedonijo, z Bolgari zasedeno, in Grčijo preril do Turčije, z lažnimi papirji in železnimi živci. Beograd je zapustil zgojlaj v januarju. In tu je njegova povest. Natančno in do naj manj šhi podrobnosti se skoraj do pičice ujema s podatki, ki jih je imenovani dopisnik dobil iz tucata zanesljivih virov, vštevši tajne poizvedovalne kroge nekih velesil.
Razen posameznih v hitrici organiziranih četniških napadov v predelih okrog Beograda, v zahodni Srbiji oh Drini, okrog Sarajeva in utrdb v črni gori in Hercegovini za-sedne vojske Nemčije, Italije, Madžarske in Bolgarije niso nahajale mnogo odpora. Prevladovalo je tiho nezadovoljstvo in prezir. To je trajalo do noči 25. junija. Tedaj so četniki udarili — v številnih mestih in vaseh in v sto in sto občinah istočasno.
Četniški oddelki, urejeni po strogih predpisih “Vojvode Vuka” Popoviča in Jovana Babunskega — nesmrtnih srbskih junakov —, izurjeni v topništvu, metanju granat in izvrševanju poškodovalnih del, do podrobnosti pripravljeni za svoje delo, so napadli svoje sovražnike ponoči. Smodnišnice so letele v zrak in vojašnice so se praznile. Bombe so odmevale po Beogradu. Dinamit je rušil mostove. Napaden je bil arzenal v Kragujevcu, srbskem duhovnem središču v šumadiji, udarili so v Zvorniku, Užicah, čačku, Krupnju, Valjevu, Ložnici, Šabcu in Obrenov-cu, vojaško važnih mestih in železniških križiščih zahodne Srbije.
Močni četniški oddelki so popolnoma uničili nemške vojašnice v Kralj evu, Kruševcu in Novem Pa-zarju južno od Beograda. V Nišu je bila tema. Električne naprave so bile razdejane in železniška proga Beograd—Niš—Caribrod pognana v zrak na šestih mestih, četniki so na-
valili na presenečene posadke nemških vojašnic v Zaječarju, Negotinu in drugih mestih Vzhodne Srbije. V Smederevu ob Donavi — znamenitem po svojem vinu “smederev-ka” in največjem skladišču orožja za Kragujevcem — je odletelo skladišče s toliko silo v zrak, da se je štirideset milj oddaljeni Beograd potresel. Promet je obstal. Nemški generalštabni častniki so besni kričali v gluhe telefone. Italijani v Hrvatski, Dalmaciji in črni gori so izgubili glave, postavljali v vsej naglici vojaške radijske postaje in kakor nori vpili po pomoč. Zagreb se je tresel ob pokanju bomb. Povsod je vladala zmešnjava in nered.
Ko so Nemci prišli do sape, so napadli. Manjši oddelki oklopljenih edinic so z velikim samozaupanjem zapuščali Beograd in se razvijali v napadalni postroj, da zaduše “demonstracije”. četniški oddelki so jim padli na cesti v bok in jih z granatami in zažigalnimi bombami uničili. Četniki so z dinamitom porušili italijanske vojašnice na Cetinju in v Danilov gradu v Črni gori in uničili štiri polke pehote. V splitskem pristanišču je zletel v zrak italijanski rušilec. Neka italijanska o-klopna edinica je odkorakala proti Podgorici, da “zaduši vstajo” v Danilov gradu. Podgorice ni nikoli videla. En sam vojak je ponorel pri-sopel do Cetinja in sporočil o po-kolju. Iz Kotorja, središča italijanske zasedne vojske je italijanski poveljnik po radiu zahteval pomoč in bombnike.
Minil je avgust, minili so prvi dnevi septembra. Osamljene in prestrašene posadke sovražnih vojašnic so streljale v sence, a streli iz zasede so jih kosili drugega za drugim. Preživeli so trepetajoč od strahu poslušali pesem, odmevajočo v temnih nočeh od gore do gore:
Spremte se spremte četnici Ljuta če borba da hude.
Povika Jovan Babunski Bacajte bombe četnici.
Gromki glasovi te četniške himne sovraštva — nekateri glasbeni strokovnjaki so mnenja, da kot revolucionarna himna prekaša samo marse-ljezo in internacionalo — se končujejo s poveljem “bacajte bombe, četnici!”. In iz teme posvetijo streli pomešani s točo bomb.
Nemški mestni poveljnik je razumel, kaj vse to pomeni — vojno. Štiri nemške oklopne divizije so pridivjale skozi Madžarsko. Mimo Beograda so pirhrumele na jug. Vlačilci so razmeščali 155 mm topove, da s svojim ognjem zasujejo središča odpora. Z zemunskega letališča so se ovignile v zrak jate Heinkelov in Stucka, težko obložene z bombami. Tri italijanske oklopne divizije so previdno vkorakale v Črno goro in Hercegovino in dalmatinsko primorje. Italijanske križarke in rušilci so odprli smrtonosni ogenj na dalmatinske ribiške naselbine. Italijanski Fiati in zastareli Caproni bombniki, nesposobni za borbo v Sredozemskem morju in Afriki so bombardirali Bar, Ulcinj in četniška “gnezda” nad strmino Risnjaka in nad Beranom v Črni gori.
Nemci so bili značilno učinkoviti in značilno brezsrčni, šabac, srbski Verdun, je porušen do tal z bombniki in topništvom. Krupanj je v razvalinah. Ložnica in Valjevo prav tako. Višegrad, slikovito staro utrdbo v Bosni so obstreljevali trinajst ur brez prestankna. Jagodnja Plana v šumadiji je danes pogorišče. Ves
SSSS»'-
PRVOVRSTNA KROJAÖNICA
“LA ESTRELLA”
ZA JESENSKE IN ZIMSKE OBLEKE
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Stanislav Maurič
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59 -1232
?	POZOR!	|
TRGOVINA ČEVLJEV BELTRAM
|	Vas podomače postreže.	i
| Če hočete biti elegantno in dobro obuti, posetite , | to trgovino, imeli boste na razpolago veliko j J ? izbero vsakovrstnih čevljev, copat za delo; šport j ? in izlete. — Pridite, pa se boste prepričali! j t	Se priporoča	1
Albert Beltram
| DONATO ALVAREZ 2288 — BUENOS AIRES i |
mačvanski predel v trikotu med Savo in Drino je porušen do zemlje.
Med tem so se Nemci razvili na bojiščih in začeli pravo vojno. 0-klopne divizije so rušile in teptale vasi in mesta zahodne in srednje Srbije. Ker je bil odpor vedno hujši, so povzeli “posebne korake’’. Prebivalstvo mnogih vasi, moške, ženske in otroke so pokosili z ognjem iz strojnic. V Beogradu in Pančevu so spet obešali v množicah. Na Terazijah in Slaviji v Beogradu in na beograjskem trgu so postrelili talce. Trupla so pustili ležati za opomin.
Nemški kazenski oddelki ,so pobili 4600 Srbov v Kragujevcu. Dušan Jovanovič je to videl, žrtve so streljali s strojnicami v skupinah po petdeset. Od časa do časa so Nemci morali prenehati. Strojnice so se pregrele. Dva oddelka vojakov so morali zamenjati. Prišlo jim je slabo. Častniki so jim dali piti močnega žganja in potem so “opravilo” nadaljevali. Tiste, ki so preživeli obstreljevanje šabca so pobesili ali postreljali.
Podobno se je zgodilo v Krupnju, čačku in Užicu; v Kraljevu so pobili 6000, v Kruševcu prav toliko. 400 je bild ustreljenih v Gornjem Milanovcu na jugu in v Zaječarju na vzhodu. V Mačvi sami je bilo ubitih
11,000	Srbov. Število Srbov, ubitih v Bosni in Hrvatski znaša, skoraj
400.000.	Tako pravi Dušan Jovanovič. To število omenjajo tudi zadnja tajna poročila o nemških in vsta-ških pokoljih.
Nemška lista “Novo Vreme” in “Donau Zeitung” ter časopisa srbskega fašističnega voditelja Dimitrija Ljotiča “Obnova” in “Naša Borba” ki izhajajo vsi v Beogradu so redno objavljali poročila o poteku teh borb. Walter Gruber, nekdanji beograjski dopisnik DNB-a in' sedaj načelnik propagandnega oddelka SS je napisal za “Novo Vreme” in “Donau Zeitung” več člankov s podrobnimi opisi obešanja, streljanja in moritev — vključno tudi ustrelitev devetletne deklice zaradi “komunističnega delovanja”.
oddelki so od septembra napredova-
li.	Italijanske čete in njihove vojne potrebščine so v umiku, čeprav je Rim pred dnevi sporočil, da je Mussolini ukazal Mariu Roati, poveljniku druge italijanske armije, naj Hr-vatsko in Dalmacijo “hitro očisti”.
Nemčija je zahtevala osem madžarskih divizij za nadzorstvo nad Jugoslavijo in za borbo proti generalu Mihajloviču. Tri madžarske divizije so v Beogradu. Prva od treh bolgarskih divizij je prispela v Jugoslavijo. Mihajlovič utrjuje svoje položaje po težkih izgubah, ki jih je zadal sovražnim oddelkom pri njihovem umiku na cesti Valjevo—Beograd in Kraljevo—Kragujevac.
četniška vojna se nadaljuje. Dinamit, poškodovanja, uničevanje prometnih zvez, napadi.. Streli odmevajo po Beogradu od večernjega zvona ob osmih, dokler se zora ne pokaže, četniki, ki delujejo v sami prestolnici in uničujejo nemške ob-hodnice.
Čudež srbskega odbora preseneča mnoge, ki ne razumejo srbske miselnosti. Strokovnjaki za balkanska vprašanja, razlagajoč srbsko miselnost navadno prihajajo do zaključka, da je pri Srbih med vsemi Evropejci najbolj razvita vroča ljubezen do svobode, neodvisnosti in domovine, neukrotljiva hrabrost in disciplina, ki je omogočila četnikom v prejšnji vojni in četnikom v sedanji upešen nastop proti močnejšim silam.
Pojasnilo Dušana Jovanoviča je mnogo bolj preprosto:
“Samo Srb lahko vlada v Srbiji. Nihče mu ne more vzeti svobode. Ljubimo življenje. Ljubimo vino in smeh in naše žganje, radi igramo naše kolo in pojemo in ponočujemo, če se nam zdi. Točilnice in pesmi poznamo tako dobro kot drugi narodi. Vedno in vekdar smo pripravljeni za borbo do zadnjega, če nam to kdo poskuša odvzeti. Pričakujemo vrnitve našega Kralja — pravega Kara-džordševiča — in sanjamo o novi Jugoslaviji Srbov, Hrvatov in Slo-
Nemški poveljnik Beograda sploh ve?°®v‘ *n 0 balkanski federaciji za
°	O	JL	>70 POItn MOV» cmm in ni tt	^
ni poiskušal prikrivati nasilnosti in divjaštva, temveč je celo poudaril, da je vse to potrebno. Celo naznanilo so nalepili po ulicah. Deset Srbov za vsakega Nemca, Pazneje so število povišali na dvajset. Trupla v Beogradu pobirajo ponoči srbski in židovski delavci pod nadzorstvom nemških oblasti.
Po Božiču so Nemci naznili, da je preganjanje končano in odpor zlomljen. Madžarska brzojavna poročeval na družba, bolgarski uradni časnikarski odsek, italijanska poročeval-na družba Stefani in nemška družba DNB so pokorno ponavljale pravljico. Toda verodostojna poročila tujih vojnih dopisnikov v Angori so odkrila resnico.
Jugoslovanska vojska pod povelj-ništvom generala Draže Mihajloviča je močnejša kot kdaj poprej. Onemogli in razredčeni nemški kazenski oddelki so se umaknili iz zahodne, srednje in južne Srbije v Beograd in Banat. Nemška in hrvatska vojašnica v Sarajevu ste oblegani. Vojašnice, dodeljene pro-nemški vojski — plačani skupini kakih 4.000 mož — generala Milana Nediča, lut-ke-premijerja, so obkoljene v Više-gradu, Tuzli, Han Pijescku in Biha-ču.
Mihajlovičeva redna vojska in četniki nadzirajo vse prometne zveze in večino prometnih središč v zahodni in v srednji Srbiji.
zaščito. Kar sem videl v domovini je ojeklenilo moje srce: nobenih pogajanj, nobenega miru s sovražnikom. Ali mi ,ali oni. Gotov sem, da bodo oni. ’ ’
jugoslovanska vojska
Londonski krogi, ki so v stalni zvezi z “nevidnim” bojiščem v Jugoslaviji, pravijo, da srbska “neredna” vojska uničuje nacijske tanke, letala in jjehoto s sijajno vojno umetnostjo napadanja in umikanja.
Glavno pozorišče njihovih napadov je južni predel Srbije, kjer se doline, kakor odtiski prstov neke orjaške roke prepletajo med mogočnimi gorami. Ob vsaki strani gorskih grebenov so ozke doline in tesni, zavarovane s strmimi stenami. Tu so majhne, trdožive vasice, kjer vojska generala Mihajloviča nahaja zavetje, če treba.
Tako .Jugoslavija nadaljuje borbo.' Bivanje in prehrana ljudi v teh utrdbah ne povzroča preglavic, ker so možje navajeni živeti trdo, A planinske vasi jim dajejo vse, kar imajo. Pač pa je težko vprašanje zalaganje s strelivom.
Trije razlogi za uspeh. Dejstvo, da je to vprašanje sedaj rešeno, se razlaga s tem:
1. Oddelki generala Mihajloviča so pri številnih napadih na Nemce Njihovi zaplenili rimogo vojaških potrebščin.
VELIKI ZAVOD “RAMOS MEJIA”
MODERNI PROTIVENERIČEN PRIPOMOČEK
,
BLENORAGIA aguda, napačno zdravljena
Naš način zdravljenja popolen in brez bolečin KRI, LUES IN KOŽA: Lišaj, Izpadanje las ženske, PLJUČNE, SRČNE.
SPOLNA SLABOST: se opomore po načinu Prof. Furbringerja. REUMATIZEM že zastarel ŽELODEC: Kislina, Napetje in Rana HEMOROIDE IN POVAPNENJE ŽIL brez operacije GRLO, NOS IN UŠESA:	Divje meso, Vnetje in oglušenost
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.—. — PLAČEVANJE PO $ 5.—. ANALIZE BREZPLAČNO. — Naša priznana Klinika z 20 letnim delovanjem, je upravljana po SPOSOBNIH SPECIJALISTIH.
GOVORI SE SLOVENSKO Sprejema od 9 do 21 ure — oh nedeljah od 8 do 12 ure
RIV A D A VIA 3070 (PLAZA ONCE)
2. Ker je velik del teh čet v resnici kos redne . jugoslovanske vojske in ne zasebnikov, kot je bilo nekoč v' Rusiji, je ta del vojske pri umiku v planine s seboj odnesel velike zaloge streliva in jih skril v varna zavetja.
3. Puška v hiši je stara jugoslovanska navada. Torej je bilo tudi nekaj zasebne rezerve streliva in orožja, čeprav so mnoge med puškami bile bolj dragocene kot starina kot pa strelno orožje.
Vojna umetnost generala Mihajloviča je v tem, da se izogiba pravih borb z velikimi in odlično oboroženimi nemškimi oddelki in udarja samo na slabih mestih, pred spopadom z močnejšo silo pa izkoristi prikladno okolico in se umakne. Pred vsakim napredovanjem kazenskih ekspedicij osvojevalca se Jugoslovani umaknejo v planine in Nemci so prisiljeni stopati v nenadne borbe v nerodnih okoliščinah. Malona-tero noč prespijo mirno. Kadar planejo v napad ,morajo navadno ugotoviti, da sovražnika ni več.
Naciji se maščujejo.
Ker z vojaškimi sredstvi ne morejo doseči svojega cilja, ujeti generala Mihajloviča in uničiti jugoslovanski odpor ,uničiti njegovo vojsko, jih Nemci z maščevalnimi de-“ jan ji skušajo prisliti k predaji in mučijo prebivalstvo v mestih in neusmiljeno požigajo vasi in mesta. Zadnja poročila pravijo, da so mesta Rudnik, Kraljevo in Gornji Mi-lanovae porušena do tal in da so tisoči žena in otrok in starcev bili poklani.
Pozneje so bili Nemci prisiljeni, nasloniti se na bolgarsko pomoč. Poročila pravijo, da je bilo izbranih sedem bolgarskih divizij za nadzorovanje v Južni in južnovzhodni
Split v Dalmaciji, v katerega bližini sta bila te dni od narodnih borcev uničena dva batalijona italijanske vojske
Borba za Goriško, Istro in hrvatsko obal v početku XVII. stoletja
Dalje pravijo vesti, da so te čete boljo človeške in dobrohotne j še v primeri z naciji in iz njihovih besed je mogoče razbrati, da prav malo verjamejo o teb, da so na strani zmagovalca.
Premikanje nemških čet
Nemške čete vse bolj zamenjujejo Madžari, Bolgari in najemniki “Quislinga’’-premierja generala Nediča. Glavni, del preostale nemške vojske je sedaj v okolici Beograda.
General Siihovie, bivši predsednik jugoslovanske vlade v Londonu, je dejal nekemu dopisniku, da bodo Nemci uničili Beograd s topovi in letali, če se Mihajlovič ne bo predal.
Zdi se, da Nemci nameravajo u-makniti iz Jugoslavije čim več svojih čet in pustiti le poveljstvo popolnoma nemškb, ki naj bi razpolagalo z mešano zasedno vojsko osišča.
Vesti pripovedujejo, da se general Mihajlovič, katerega dela bodo dobila mesto v zgodovini junaštva, čim bodo znana v svetu, sam osebno udeležuje borb, ogleduštva in organiziranja neomajnega jugoslovanskega odpora.
Govori se tudi, da Mihajlovič cesto preoblečen hodi v zasedene kraje in posedajoč po kavarnah, posluša pogovore nemških častnikov, čeprav so Nemci razpisali veliko nagrado za vsako vest, ki bi pomagala do ujetja ali usmrtitve.
V času med prejšnjo in sedanjo svetovno vojno je bil Mihajlovič vojaški odposlanik v Sofiji in učitelj v beograjski vojni akademiji. Dolga leta so jugoslovanski vojaški krogi o njem vedeli, da je borben človek in v začetku vojne ga je kralj Peter II. povišal za generala.
General Mihajlovič je organiziral svoje sile na zdravih vojaških temeljih. Njegovo delovanje je presenetljivo in nenavadno. Generalni štab ima svoje sile razporejene in sodelujoče, razpolaga z nekterimi motoriziranimi edinicami, topništvom in motornimi kolesi.
Slovenska babica
dipl. v Pragi in P>s. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ANA CHRPOVA
ENTRE RIOS 621
ü. T. 38, Mayo 8182
Iz dolgotrajnega nasprotstva med Avstrijo in beneško republiko, ki se je že dolgo pojavljajo v Furlaniji in ob jadranski obali, se ,je brez posebne vojne napovedi razvila druga vojna z Benečani, ki je trajala približno dve leti (1615—1617; prva je bila 100 let preje od 1509—1518) in je posebno hudo zadela slovenske zapadne pokrajine.
Pravi vzrok vojne .je bila gospo-doželjnost Benečanov, ki so hoteli biti na Jadranskem morju neomejeni gospodarji in Habsburžane popolnoma izriniti iz Italije. Bližnji povod sovražnostim so dali senjski Uskoki, veden strah Turkov in Benečanov na suhem kakor na morju. Senj na hrvatski obali je bil močna postojanka Vojaške krajine in važna opora za vojne pohode proti Turkom. Uskoki, ki so bili tam naseljeni že nad sto let, so bili vedno pripravljeni za boj in. vojne pohode. Tudi avstrijski vladi so delali drzni roparji mnogo preglavic, ker se niso hoteli ukloniti njenim zahonoin in so se očitno upirali svojim poveljnikom. Ko je 1. 1601. nadvojvoda Friderik poslal svojega komisarja pl. Rabatta v Senj, da jih, kaznuje zaradi pomorskih napadov na Benečane, so ga razdraženi Uskoki umorili. Vzlic takim zločinom je avstrijska vlada vendar čuvala svoje bojevite graničarje, ker so ji bili na suhem za mejno stražo proti Turkom, na morju pa so bile njihove hitre in oborožene ladje takrat skoraj edina 'avstrijska mornarica. Prav iz teh razlogov so bili Uskoki zelo neljubi sosedje Benečanom, ki so hoteli gospodovati nad vso Adrijo ter prilaščevati le sebi pravico do oboroženih ladij (galej) in svojevoljno določati plovbo po morju.
Medsebojne praske so bile v tem položaju neizogibne. Uskoki tudi niso opustili nobene priložnosti, da napravijo Benečanom kako škodo in se okoristijo z njihovim blagom. Leta 1611. je uskoški poglavar Juri Daničič ujel v Baški na otoku Krku beneškega providorjo (upravitelja) Jeronima Marcela in ga odpeljal v Senj kot ujetnika, da bi dobil zanj bogato odkupnino. Od tega časa so se začeli hudi medsebojni spopadi in vsaka stranka je skušala drugi napraviti čim več škode. V grofiji pazinski in na Krasu so Benečani požgali na stotine hiš, pokončali setev, posekali drevje in vinograde, dasi so bili ti prebivalci daleč od morja in niso imeli nikakšne zveze s Senjom. Zarad tega so opozorili deželni stanovi goriški že avgusta 1. 1612 nadvojvodo, da je nujno pripraviti se na boj. Tožili so, da goriški prebivalci ne smejo nositi orožja. medtem ko so se Benečani z njim dobro preskrbeli, v mesta in trge pa so spravili mnogo streliva, hrane in močne posadke. Tržaško starešinstvo je poslalo v Gradec vladi pritožbe, da so Benečani ugrabili njihovo ladjo, ki je vozila olje iz Apulije v Koper in ji zabranili do-
| voz soli. Moščenice so se komaj u-j branile beneškemu napadu. Povsod j se zbira beneška vojska, zato je tu-jdi Trst treba pripraviti za obram-i bo. Celo zastopniki kranjskih stanov so izdali poziv za vojno, vendar so se imeli za preslabe, da bi sami premagali Benečane, ki so vdrli na Notranjsko, zažgali graščino Prem in razbili kmetske čete, ki so se jim bile postavile v bran.
Nadvojvoda Ferdinand je skušal vojno preprečiti. Poslal je v Benetke reškega stotnika Štefana di Ro vere kot svojega pooblaščenca, da se pogaja z republiko, v Senj pa dva komisarja, barona Jurija Kisla in barona Turjaškega, ki sta imela osvoboditi ujetega providurja Marcela in kaznovati Senjane. Okoli 100 U-skokov z ženami in otroki so pregnali iz mesta, ki so se morali naseliti drugod. Vendar te odredbe niso pomirile beneške republike, ki se je slej ko prej pripravljala za vojno. Meseca junija 1613 so napravili Uskoki na 12 ladjah pohod preko Dalmacije na turško ozemlje. Pri otoku Hvaru zadenejo na ravno toliko beneških ladij z albansko posadko. Naenkrat se spopadejo in začel se je krvav boj, ki je trajal do pozne noči. V teni boju so osvojili Benečani dve uskoški ladji, okoli 6(1 Uskokov je bilo pobitih, med njimi tudi njihov poveljnik Nikolaj Hre-l.janovič, drugim se je posrečilo zbežati v Senj. Seveda so sedaj Se-njani komaj čakali prilike da so maščujejo nad Benečani. Prilika se jim je kmalu nudila. Po nekem vohunu so izvedeli da se je usidrala v mandrinski luki na otoku Pagu velika beneška galeja pod poveljstvom Patricija Krištofa Veniera, Veliko-število Uskokov se je skrilo za breg,, ki je obdajal luko, medtem ko so drugi na šestih ladjah pluli proti Pagu. Z dveh strani so udarili na ladjo, si jo osvojili in oplenili, pomorščake in častnike pa pobili. Poveljnika Veniera so pripeljali do Senja, kjer so ga spravili na suho in obglavili. — Vest o tem groznem dogodku je Benečane silno razburila. V senatu (starešinstvu) so mnogi zahtevali takoj vojno proti Avstrijcem; zmernejši člani pa so svetovali, naj se zahteva na dvoru v' Gradcu najprej stroga kazen za zločince : ako bi se nadvojvoda branil izvršiti vse njihove zahteve, naj se mu zapreti z vojno.
Vojne priprave so se nadaljevale na obeh straneh, enako tudi obmejni prepiri in spopadi. Zaman je skušal nadvojvoda Ferdinand pomirjevati. V Benetkah so že davno-zasnovali načrt, naj bi bila Soča naravna meja beneške zemlje. Razširjali so tudi trditev, da je Avstrija nesposobna braniti svojo obal pred zunanjimi sovražniki in da more to storiti le beneška republika. Avstrija bi storila najpametnejše, ako bi prodala Benečanom Goriško z Istro, Trstom in Senjom. Ker pa Avstrija ni hotela storiti tega, so uhajali Be-



Dr. LUIS RAZUMNEY
KIRURGIČNI ZOBOZDRAVNIK
DIATERMIA — ELECTROCIRUJIA
Sprejema vse dni od 14 do 20 nre.
SEGUROLA 1848 — U. T. 67 - 3961 — BUENOS AIRES

Odmev iz domovine...
nečani s silo v te kraje iti nadlegovali ljudstvo.
V jeseni leta ”1615. so sovražnosti očitno izbruhnile, ne da bi ena država drugi napovedala vojno. Ferdinand je imenoval za poveljnika svojih čet grofa Adama Trautmans-dorfa. Temu je zapovedal, naj popravi vse obmejne trdnjave in naj skliče po potrebi deželno hrambo iz Koroške. Kranjske in Goriške, vendar naj nikar ne napada, ampak naj se le brani. Beneška republika je iskala zaveznikov na Angleškem, Nizozemskem, Francoskem in v Švici, kar dovolj priča, da je šlo za nekaj več kot ,za obrambo proti uskoškim napadom. V trdnjavi Palma se je zbralo 12.000 pešcev in 2000 konjikov. Za poveljnika je bil izbran Peter Barberigo z naslovom “providur” (proveditore — oskrbnik), kateremu je bil pride!jen, kot svetovalec Pompej Giustiniani, ki je dejansko vodil vsa vojna podjetja.
Dne 17. decembra so Benečani -osvojili bogati Korrnin in kmalu potem Medejo. Najbogatejše prebivalce so poslali v Padovo, druge so prisilili k pokorščini. Drugi dan je osvojil Giustiniani Akvilejo in bližnja mesta z višino Medea. Ločniške soteske ob Soči, kjer je vodila cesta skoz Furlanijo v Italijo, si ni upal napasti, ker je bila dobro zasedena. Vendar so se Benečani polastili okoli 60 krajev na desnem bregu Soče, kjer je poleg Gradiške in ene vasi ostalo le še par trdnjavic v avstrijski oblasti. V Gradiški je bilo 900 mož posadke, ki je pozdravila sovražnika s strelom.
Po vseh krajih ob spodnji Soči so Benečani strašno gospodarili, razrušili vasi, bogatejše može in duhovnike pregnali ter oplenili tudi cerkve.
Ob istem času je prispela beneška mornarica s tremi galejami ter 36 manjšimi ladjami in 2000 vojaki pred Lovrano. Poveljnik je pozval prebivalce, da se izselijo, ker mora mesto na povelje beneške republike do tal razdejati. Nato vdere vojska v mesto ga opleni in zažge. Enako
se je zgodilo z avguštinsko opatijo sv. Jakoba in z Moščenicami.
Vendar je ostalo glavno pozorišče vojne tudi poslej v pokrajini ob dolenji Soči in po goriških Brdih.
Ko so Benečani zasedli kraje v ravnini, so se pripravljali, da osvo-je tudi Brda in odrežejo Avstrijcem dovoz v Gradiško. Sredi zime in ob nenavadnem snegu je Giustiniani 14. januarja .1616. zasedel Dobravo, kjer so njegovi vpjaki. v kleteh graščakov Colloredo zaplenili mnogo sodov finega vina. Med tem ko je del beneških čet rušil po Dobravi, drugi del se je pa pripravljal, da odpelje plen v Korrnin, so jih napadli slovenski kmetje iz okolice in jih večinoma pobili, ostali so hitro razmetali napravljene okope in se umaknili. Tudi napad na Št. Martin (najbrž Šmartno) in Vipolže se je radi deževja ponesrečil. Drugi beneški vpad se je izvršil iz Čedada proti Tolminskemu. Poveljnik Hektor Šavor gnano je hotel zasesti Kobarid in je menil, da bode imel pri tem podjetju opraviti kvečjemu z domačimi slovenskimi kmeti. Pa ko še je približal skozi gorsko dolino proti Soči, je zadel na oborožene pešce in četo valonskih konjikov. Sneg in led sta napravila vsa pota spolzka, tako da so bila vsa nadalj-' na podjetja brezuspešna. Benečani so se morali vrniti v Čedad, ne da bi bili kaj dosegli.
Ob istem času je prišel v Gorico general Trautmansdorf z lepo vojsko. Dobil je povelje, da se omeji na obrambo in varuje zlasti Gradiško in Gorico. V Gorici je takrat poveljeval grof Volk Frankopan s Trsa-ta, v Gradiški pa Frankol, ki je bil že znan iz turških bojev in od obrambe Trsta kot pravi junak. Trautmansdorf je dal hitro utrditi višine nad Podgoro in Zdravšeino. Prvo je ščitila trdnjava “Sv. Trojica”, drago pa “Zvezda”. V Gradiški je imel zbrati Frankol čim največ čet in jo braniti-z vsemi silami. Žal, da mu je bila njegova drznost kmalu v pogubo. Komaj je zbral
nekaj čet, že se je postavil 30. januarja Bčnečanom pred mestom nasproti. 'Sovražniki so na videz bežali in ga izvabili za seboj. Komaj je bil s svojo četo na prostem polju, so ga obkolili in potolkli. Frankol sam in 200 njegovih vojakov je obležalo na bojišču. Zdaj so začeli Benečani Gradiško oblegati. Mestni stotnik je bil takrat Rihard Stras-soldo, potomec stare furlanske rodovine. Namesto ’Franko!a pa je stopil na čelo posadki, broječi 2000 mož, Valon Ivan Perin. Strassoldo je začel utrjevati mesto z velikimi nasipi in pustil le en prelaz za napade. Pri tem delu so mu radi pomagali prebivalci sami, med njimi mnogo plemiških gospa in gospodičen iz znanih rodbin: Thurn, Strassoldo, Lanthieri, Rabata i. dr. Te gospe so bile pozvane, naj radi varnosti odidejo v Gorico, toda vse so izjavile, da hočejo ostati pri svojih možeh in z njimi deliti nevarnost in tudi smrt. Trdnjava je imela proti Soči majhna vrata, skozi katera sp jih dohajala iz Gorice živila in pomožne čete. V obrambo teh poši-ljatev je Trautmansdorf dal zgraditi vrsto malih trdnjavic med Zagra- j jem in Rubijami, ki so vzdrževale | zvezo med Avstrijci in oblegano trd- j njavo, od katerih najimenitnejša je J bila “Zvezda”.
Benečani so pričeli oblegati Gradiško s 6000 pešci in 3000 konjiki. Prisilili so tudi bližnje kmete, da so ji mpomagali delati utrdbe in napravljati jarke okoli trdnjave. Dne 5. marca so jo pričeli obstreljevati iz 24 topov in skušali prodreti skozi podzemske rove do obzidja, da bi ga razsuli s smodnikom. Toda posadka je rove pokončala in odbila vse napade. Vrhu tega je Trautmansdorf na planoti, ki se razprostira od Soče proti Fari večkrat napadel beneške čete in jih nadlegoval posebno z močnimi stražami. Redkokdaj so Benečani zdržali v takšnih borbah. Njihove čete so bile zbrane od vseh vetrov, neurejene in neizurjene ter so se hitro plašile, tako da je sam Giu-stinioni večkrat rekel: “Ljudi pač
Že šestič smo se zbrali letos za poslednjo majniško needljo v Lurdu. Kakor vselej tudi letos v lepem številu, ki bi bilo pa brez dvoma še mnogo večje, ako bi vreme ne strašilo. Toda kljub grozečemu dnevu, ki je bil zjutraj, in celo do opoldne, prav slab, smo doživeli lep dan. Ob pol dveh se je nasmehnilo sonce in obljubilo lepše popoldne in res smo lahko spravili dežnike, katere smo dopoldne za potrebo nosili s seboj.
Ko je bila napovedana ura so se začeli vsipati rojaki iz vseh strani in kmalu so bile zasedene vse klopi pred votlino.
Tisti, ki je bil namenjen, je prišel. Pa bi bilo treba, da bi bila vde-ležba še večja. Saj je bil to vendar dogodek, kateri je moral vzbuditi v vsakem slovenskem srcu odmev klica iz mučeni,ške domovine. Druga leta smo se ta dan zbirali zato, da smo slovesno zaključili majniški mesec, letos pa je bil namen našega shoda tudi glasna molitev za domovino, nikdar tako zaničevano, nikdar tako poteptano...
Morda nas je bilo 500. Saj to ni majhno število, če bi bila stvar ka-
imam , toda malo vojakov.”
Radi tega pri obleganju Gradiške ni bilo izdatnih uspehov. Po tridnevnem obstreljevanju od 25. do 28. marca so se Benečani umaknili od Gradiške. Beneški senat je razširjal okoli vest, da le iz spoštovanja do katoliškega vladarja, ki je želel premirja so umaknili svoje čete izpred trdnjave.
Nova pogajanja in posredovanja so bila brez uspeha. Benečani so med tem svojo vojsko preuredili in ji postavili na čelo nekaj novih poveljnikov. Poleg Barberiga in Giustiniani j a sta se odlikovala še Antonio Priuli in Fr. Erizzo. Avstrijci so se norčevali, češ, da beneški zmaj dviga sedaj sedem glav iz močvirja. Pa tudi Avstrijci so dobili nekaj po-
ke navadne slovesnosti; toda vpričo smisla, ki ga je ta naš shod imel, bi se moralo zbrati tisoč ljudi, pa četudi pod dežniki.
Ali smo ali nismo Slovenci? Ali smo ali nismo vredni častnega imena, ki smo ga od naših častivrednih staršev dobili, kateri niso nikdar pognali od svojega praga siromaka tujca, ki jih je prosil vbogajme... Da! Tujca, nepoznanca, ki so ga potrebnega videli, so ljubeznjivo sprejeli in mu še žlico ponudili, da naj k jedi prisede... Mi pa, to se pravi: tisoči naših rojakov, z zaničljivo gesto ali pa z brezbrižno pozabljivostjo preslišijo glas jokajoče domovine, glas rodnih bratov in bratov po materi slovenski, kateri so nam po klicu svojega nadpastirja poslali skromno željo, da bi vsaj svojo prošnjo molitev dvignili proti nebu in pridružili tudi klic našega srca prosečim njihovim molitvam, ki trepečejo v grozoti, kakršne še svet ni videl.
Naši stariši niso nikdar tujca pognali praznega od svojega jiraga! Nevredni otroci častivrednih stari-šev pa v svoji slepoti in samoljubju
moči. Španski polkovnik Baltazar Moradas je prišel s 500 konjiki, drugo četo 400 konjikov je privedel Folrijan Bogen.
Na novo začno Benečani vojno s tem, da 20. aprila napadejo Brda in pridero celo do Št. Florijana. Tudi Trautmansdorf je prekoračil Sočo in naparavil pri Ločniku trdne okope. Manjše bitke in praske so bile potem med Faro in Ločnikom. Toda kmalu se pojavi med beneškimi in avstrijskimi četami kužna bolezen, ki se je lotila najprej konj, potem pa tudi ljudi. Do konca avgusta je pobrala več kot 10.000 oseb. Vojna podjetja na Goriškem so radi tega nekaj mesecev popolnoma izostala.
(Nadaljevanje)
KNEZ SEREBRJANI
ROMAN IZ ČASOV IVANA Nadaljevanje 6
V silnem bogastvu so žarele slo-bodske cerkve. Slavni hram Matere božje je til zunaj pokrit s svetlimi slikami, na vsaki opeki se je lesketal križ; videti je bilo, kakor bi bila cerkve pokrita z zlato mrežo.
Ta čarobni pogled je za hip pregnal črne misli, ki niso zapustile Se-rebrjanega vso pot. A kmalu je neprijeten prizor kneza opomnil na njegov položaj. Šli so mimo več vislic, ki so stale druge poleg drugih. Tu je bilo morišče s kladami in sekirami. Morišče in vislice so bile črno pobarvane, trdno in trpežno izdelane, ne za en dan, ne za eno leto, marveč za mnogo let.
Najsi je človek še tako pogumen, vendar ga pretrese misel, da ga čaka skorajšnja smrt, — ne slavna smrt v žvenketanju mečev ali v gromu topov, temveč mračna in nečastna smrt pod roko zaničevanega krvnika. Ko je šel Serebrjani mimo morišča, očiivdno ni mogel premagati notranje razburjenosti, ki se je nehote pokazala na njegovem izrazitem obrazu; spremljevalci so se posmehnili, ko so se ozrli na kneza.
“To so naše gugalnice, bojar”, je rekel eden izmed njih, kažoč na vislice. “Kaže, da so ti všeč* ker ne odvrneš oči od njih!”
Mihejič, ki je šel zadaj, ni rekel ničesar, samo požvižgal je in zmajal z glavo.
Knez in njegovi tovariši so prišli do nasipa in privezali konje k stebrom, v katere so bili v ta namen vdelani obroči. Jezdeci so stopili na ogromno dvorišče, polno prosjakov, ki so glasno molili, peli psalme in razkrivali gnusne rane. Carski na-dvorni sluga, stoječ na stopnicah, jim je v imenu Ivanovem delil jedila in denarna darila. Zdaj in zdaj je šel preko dvorišča kak opričnik, drugi so sedeli na klopeh in igrali šah ali kocke.
Drugi zopet so Vlili napravili kolo, metali svajko (neka igra) ter se glasno smejali, ko je kak igralec zgubiva! in je moral iz zemlje pobegniti globoko vsajeno redkev (potek igre). Obleka opričnikov je bila čisto drugačna nego obleka prosjakov; carski osebni stražniki so se
lesketali v zlatu. Vsak je imel bar-žunasto ali brokatno čepico, okrašeno z dragulji in biseri, vsi pa so bili kakor živ okrasek čarobne palače, s katero so tvorili celoto.
Eden izmed opričnikov je prav posebno obračal nase pozornost Serebrjanega. Bil je mlad, kakih dvajset let star človek, nenavadne krasote, a z nekakim neprijetnim, drznim izrazom v obrazu. Bil je še.bolj razkošno oblečen od drugih in je imel proti takratni navadi dolge lase; brade sploh ni imel in je kazal v kretnjah nekako žensko malomarnost. Tudi občevanje njegovih tovarišev z njim je bilo dokaj čudno. Govorili so z njim kakor z vrstnikom in mu niso izkazovali nikake posebne časti; kadar pa je stopil h kaki skupini, se je krog odprl in na klopeh sedeči so vstali in mu odstopili mesto. Zdelo se je, kakor da ga negujejo ali pa kakor da se ga boje. Ko je ugledal Serebrjanega in Mihejiča, ju je pomeril z ošabnim pogledom, poklical k sebi spremljevalca in ga, kakor je bilo videti, vprašal po njunih imenih. Nato je s stisnjenimi očmi pogledal na Serebrjanega, se posmejal in nekaj po-šepetal tovarišem. Ti so se tudi posmejali in se razšli na razne strani. On sam pa je šel na stopnice pred vhodom, se uprl ob držaj in ni nehal posmehljivo gledati na Nikito Romanoviča. Zdajci je nastal dirin-daj med pros jaki. Gosta tolpa je navalila na kneza in ga skoro podrla. Prpsjaki so kričeč bežali od palače; groza jim je gledala iz obrazov. Knez se je .začudil, toda kmalu je izprevidel vzrok njihovega strahu. Silen medved je skokoma zasledoval berače. V enem samem trenutku je bilo dvorišče prazno in knez je ostal sam z medvedom. Da bi zbežal, mu niti na misel ni prišlo. Serebrjani je dostikrat sam šel na medvedji lov. Ta lov mu je bila zabava. stavil se je in tisti hip, ko je medved ušesa nagnil nazaj in se zagnal na Nikito Romanoviča, je knez segel z roko; in , hotel izdreti sabljo. A sablje ni imel: pozabil je,, da jo je bil oddal opričnikom pred vhodom, v Nevoljo. Mladec, ki je to gledal š stopnic, se je zasmejal.
“Dobro, dobro!” — je rekel — “le išči sabljo!”
Prvi udar medvedove tace je zvalil kneza po tleh, drugi bi mu bil
preklal lobanjo, a v svoje začudenje knez ni dobil drugega udarca, marveč je čutil, da ga je oblila topla kri.
“Vstani, bojar!” je rekel nekdo in mu podal roko.
Knez je vstal in je ugledal kakih sedemnajst let starega opričnika, ki ga doslej še ni bil opazil, s krvavečo sabljo v roki. Medved je ležal s preklano glavo vznak in je s tacami mahaje poginjal pri njegovih nogah.
Zdelo se je, da opričnik ni bil ponosen na svojo zmago. Mirno obličje njegovo je kazalo globoko žalost. Ko se je prepričal, da medved kneza ni poškodoval, je hotel oditi, ne da bi čakal na zahvalo.
“Dobri mladec!” mu je rekel Serebrjani, “povej mi svoje ime, da bom vedel, za koga naj molim k Bogu!”
“Kaj ti bo moje ime, bojar?” je odgovoril opričnik. “Nimam ga rad. Bog ž njim!”
Takemu čudnemu odgovoru se je zelo čudil Serebrjani, a njegov re-šenik je bil že odšel.
“Nu, batjuška, Nikita Romano-vič,” je rekel Mihejič, z robom svojega kaftana utiraj e kri s kneza, “ali sem se prestrašil! Hu, hu! sem kričal nad medvedom, da bi pustil tebe in planil name, pa mu je ta mladenič, Bog mu daj zdravje, razklal črepinjo. Vse to pa je naredil tistile golobradec z maslenimi očmi, ki gleda s stopnic, naj ga vzame vragova babica! Oh, kam smo zašli”, je šepetaj e pristavil Mihejič, “ali je že kedaj. videl živ človek, da bi v carski palači spuščali medveda z verige?”
Ta Mihejičeva opomba je bila umestna, a Sloboda je imela svoje običaje, nič se ni v njej godilo po navadnem redu.
Car je ljubil boj z divjimi zverinami. Nekoliko medvedov so vedno krmili v železnih kletkah, da so bili na razpolago za lov. Včasih pa so, bodisi Ivan ali pa opričniki, spuščali zverine iz kletk, jih naščuvali nad ljudstvo in se zabavali ob njega strahu. Ako je medved koga pohabil, ga je car nagradil z denarjem. Ako pa je medved koga raztrgal do smrti, je pripadel denar njegovi rodbini, njegovo ime pa \je bilo vpisano v sinodik, da se morale opravljati zanj molitve po samostanih kakor za druge žrtve carske zabave ali mašče-
vanja.
Kmalu nato sta prišla iz palače dva stotnika in sta rekla Serebrja-nemu, ki ga je car videl z okna in da hoče vedeti, kdo je. Ko sta stotnika povedala carju knezovo ime, sta se vrnila in rekla, češ, da ga car povprašuje po njegovem zdravju in da je naročil, naj pride danes k carskemu obedu.
Ta milost ni bog ve kako razveselila Serebrjanega. Car menda še ni vedel o njegovem sporu z opričniki
v vasi Medvedevki. Mogoče tudi, da je car (in to se je večkrat zgodilo) skrival jezo za pozneje pod hlimbo milosti, da bi bila nenadna kazen med gostovanjem in veseljem za krivca tem groznejša. Naj bi že bilo kakorkoli, Serebrjani se je pripravil na vse in je natihem pomolil.
Ta dan je bil izjema v Aleksandrovi Slobodi. Pripravljaj e se na pot v Suzdal, je car izrazil, voljo, da bo obedoval skupaj z brati in velel povabiti k obedu razen tri sto opričnikov, ki so bili njegova vsakdanja družba, še štiri sto drugih, tako da je bilo vseh pozvanih sedem sto.
8.	Pojedina.
V ogromni dvorani z dvojno svetlobo so stale med stebri, poslikanimi z vzorci, dolge mize' v treh vrstah. V vsaki vrsti je bilo deset miz in na vsaki mizi dvajset obednih priprav. Za carja, carjeviče in bližnje ljubljence so stale posebne mize na koncu dvorane. Za goste so bile pripravljene dolge klopi, pokrite z brokatom in baržunom, za carja pa visok izrezljan naslanjač z bisernimi in demantnimi okraski. Dva leva sta bila naslanjaču za noge, hrbet pa je tvoril pozlačen in poslikan dvoglavi orel z razprostrtimi perutnicami; sredi dvorane je stala ogromna štirioglata miza s podstavkom od hrastovih desak. Silne so bile debele deske, silne stružene noge, na katerih je stala miza; zakaj nositi so morale celo goro srebrne in zlate posode .Bili so na njej ogromni ' podnosi, katere so z velikim na-pofom vzdigovali štirje možje za flbrkovana držala, težki vrči in bokali, okrašeni z biseri, in sklede faznih velikosti z vdelanimi vzorci, čaše od kameola in vrčki iz nojevih jajc in z zlatom vdelano turovo rogovje. Med skledami in vrči pa so stali zlati vrči čudnih oblik, medvedje, levi, petelini, pavi, žerjavi,
enorožci in noji. Vse te težke sklede, posode, zajemalke, vrči, zverjad in ptiči so se grmadili v piramido, ki se je z vrhom dotikala stropa.
Dostojanstveno je stopila v dvorano pisana družina dvorjanov in posedla p*o klopeh. Doslej ni bilo na mizah razen solnjakov, popernic in steklenic s kisom nobenih drugih posod, izmed jedil pa so bile samo sklede mrzlega, na olju pečenega mesa, slane kumarice, slive in kislo mleko v lesenih latvicah.
Opričniki so sedli, a niso pričeli jesti, ampak so čakali carja.
Takoj nato so prišli stolniki paroma v dvorano in se postavili k carskim stolom; za stolniki sta koraka dvorni hišnik in točaj.
Nazadinje so zagrmele trombe, zapeli so dvorni zvonovi in s počasnim korakom je vstopil v dvorano sam car Ivan Vasiljevič.
Bil je visok, lepo vzrastel in širo-kopleč. Njegova dolga brokatna, z vzorci okrašena obleka, je bila po razporku in po spodnjem robu obrobljena z biseri in dragimi kamni. Njegov dragoceni ovratnik je bil o-krašen z emajlnimi podobami Odrešenika, Bogorodice, apostolov in prerokov. Velik rezljan križ mu je visel na zlati veričici okrog vratu. Visoke pete njegovih rdečih safi-janastih škorenj so bile s srebrom okovane. Strašno izpremembo- je o-pazil Nikita Romanovič na Ivanu. Njegov pravilni obraz je bil še vedno lep; a poteze so postale trde, orlovski nos ostrejši; oči so gorele v mračnem ognju in na čelu so se pokazale gube, katerih prej ni bilo. Najbolj pa so kneza osupnili redka brada in brki. Ivan je bil šele pet in trideset let star, toda človeku se je zdelo, da jih že dosti črez štirideset. Izraz obličja se je čisto izpre-meni! Tako se izpremeni vnanjost poslopja po požaru. Dom še stoji, a okraski so izginili, temna okna gledajo z zloveščimi očmi in v prazne sobe se je vselilo zlo.
Kljub vsemu temu je bil Ivanov pogled prijeten, kadar je gledal milostljivo. Njegov usmev je očaral celo tisfe, ki so ga dobro ‘poznali in ki so se jim studili njegovi zločini.
S to srečno vnanjostjo je združeval” nenavaden dar govora. Dogajalo se je, da je s svojo zgovornostjo prepričal najboljše ljudi, da so njego-ra grozodejstva potrebna, tako da
I
List izdajata: '‘SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
LIST
in strahopetnosti niti ene lepe misli nočejo imeti za svoje rodne brate, ki ne prosijo drugega kot ponižno molitev od vernih ali vsaj dokaz ljubezni od tistih bratov, katerim je vera v srcu ugasnila.
Zbrali smo se in dvignili Marijo, ki so jo nesle naše dekleta in smo jo častili s skupno pesmijo. Iv Njej so kipele prošnje našega srca, kateri je bil naš verni narod tako zvesto vdan, v katero tudi v tem obupnem času z vernim srca zaupa. Čeprav so našim bratom zaprta vrata Marijinega svetišča pri Mariji Pomagaj na Brezjah, čeprav so mnoge razgnali v daljno tujino bose, gole in gladne, njihova prošnja ne neha trkati ha zaklenjena vrata Marijinega svetišča in dobrote božje... Njihovim klicom so se pridružili naši.
Ko se je naša procesija ustavila v cerkvi, tedaj smo se zbrali, da pomislimo na »gorje, kateremu smo odpo-moči prosili.
Saj so bili naši bratje doma vendar verni ljudje, ki so imeli v svojem srcu in v svojem delu zapovedi božje, pa jih je vendar tako bridko zadelo!.. . S čim smo pa mi zaslužili, da so nam bile tolike grozote prihranjene?...
Pa smo prisluhnili molitvi, ki so jo dvignili k Bogu naši trpeči rojaki. Med solzami in bičanjem v koncentracijskih taborih in ječah je bila porojena molitev, ki naj postane prošnja celega naroda in tudi nas, otrok slovenskih, ki samo od daleč prisluškujemo grozotnim klicem trpeče domovine. Takole so prosili in smo za njimi tudi mi ponovili:
Neskončno dobri, nebeški Oče! Skesano priznamo, da smo zaslužili to strašno preskusu j o : hudobni radi svojih velikih grehov; dobri pa, ker smo bili premalo dobri, da bi
so res verjeli pravičnosti njegovih kazni, dokler je govoril.
Čim se je pokazal Ivan, so vsi vstali in se mu nizko poklonili.
Car je šel počasi med vrstami miz k svojemu mestu, potem se je ustavil, se ozrl po družbi in se priklonil na vse- strani; potem je naglas molil dolgo molitev, se pokrižal, blagoslovil mizo in sedel v naslanjač. Vsi razen dvornega točaja in šestorice stolnikov so sledili njegovemu zgledu.
Množica slug v baržunastih kafta-nih vijoličaste barve z zlatim vezenjem je stala pred carjem. Poklonili so se mu do tal in so v parih odšli po jedila. Kmalu so se vrnili s kakimi dve sto pečenimi labodi v zlatih skledah.	.
S tem se je začel obed.
Serebrjani je sedel nedaleč od carjeve mize z zemskimi bojarji, to je s takimi, ki niso spadali k opričnini, a so bili zaradi svojega visokega rodu to pot vredni obedovati z go-sudarjem. Nekatere izmed njih je Serebrjani poznal, preden je bil odšel na Litvo. S svojega prostora je lahko videl carja in všeč ki so sedeli za njegovo mizo. Žalost je obhajala Nikito Romanoviča, ko je pri-' merjal Ivana, kakršen je bil takrat,
- pred petimi leti, z Ivanom, ki je sedel sedaj v krogu svojih novih ljubljencev.
Nikita Romanovič je vprašal svojega soseda, enega izmed tistih, s katerimi je bil znan že od prej.
‘‘Kdo je tisti mladenič, ki sedi na desni strani carjevi, tako bled in mračen ? ’ ’
‘‘To je carjevič Ivan Ivanovič”, je odgovoril bojar in ozrši se na vse strani je pristavil šepetaje: ‘‘Bog se nas usmili! Ta ni po dedu, marveč po očetu. In njegovo srce je že kljub mladosti polno krutosti. Ne bodemo imeli veselja od njegovega vladanja.”
‘‘In tale črnooki mladec na koncu mize, s tako prijetnim obličjem? Njegove poteze so mi znane, a se ne morem spomniti, kje sem ga videl.”
‘‘Videl si ga pred petimi leti, knez; bil je oproda na gosudarjevem dvoru; samo da se je visoko dvignil od tistih časov in se še dvigne; to je Boris Pedorovič Godunov, priljubljeni carjev svetovalec. Ali vidiš,” — je nadaljeval bojar in pritajil glas — ‘‘ali vidiš poleg njega tistega širokoplečega rdečelasca, ki ni-
"mogli biti kvas in luč sodobnega sveta.
Pozabili smo Tvojo prvo zapoved: Ljubi Boga nad vse! Zapustili smo Tebe edinega pravega Boga, ter začeli služiti mamonn. Mnogi so zapustili nauke Tvoje Cerkve in se začeli vdajati naukom modernega poganstva. Mnogi so Te žalili dan za dnem z bogokletjem, s pijančevanjem in nečistostjo.
Pozabili smo Tvojo drugo zapoved: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. .Siromakov in ubogih nismo ljubili kot Kristusovih bratov in sester. ... A sedaj, glej, predobri nebeški Oče, Ti v zadoščenje za vse pregrehe darujemo vse trpljenje sedanjega časa, ki ga hočemo prena-našati vdani v voljo božjo. . . .
Ti pa, predobri nebeški Oče, radi zasluženja Tvojega Sina Jezusa Kristusa, po priprošnji Matere božje.. . se usmili našega naroda. Spomni se, da ni na svetu naroda, ki bi Tebi postavil toliko cerkva in kapel po svojih gričih; ki bi Tebi v čast prepeval toliko pesmi, kakor naš slovenski narod. Odpusti nam grehe, kakor si tolikokrat odpustil izvoljenemu narodu. Prikrajšaj nam trpljenje in daj da se kmalu ves naš narod slovesno posveti Kristusu Kralju in Mariji Pomagaj in zapoje zahvalo za versko in narodno svobodno Slovenijo. . .
*
Solza je zaiskrela v očeh in glas se je trgal ob bridki prošnji.
Toda verna srca nikdar ne obupavajo. Saj vemo, da je za gostimi in grozečimi oblaki jasno nebo in žarno sonce; vemo da naš slovenski narod ne bo obležal pod razvalinami; ne bo obležal, ker se je posvetil Kristusu Kralju, ker se je posvetil Srcu Jezusovemu in je izročen var-
kogar ne pogleda in s stisnjenimi obrvmi obira svojega laboda? Ali veš, kdo je? To je Grigorij Luk.ja-novič Skuratov-Belski s priimkom Maljuta. On je carjev prijatelj, pe-tolizec in i’abelj. Tu v samostanu je postavljen, Bog mi odpusti, za pa-raklisiarha. Gosudar ne stori brez njega niti koraka; ako pa Boris Fe-dorovič zine le besedo, se zgodi po njegovi volji in ne po Maljutovi. Ti-stile mladec, ki je kakor lepa de-vojka, ki carju naliva vino, to je Fedor Aleksejevič Basmanov. ”
‘‘Ta,” je vprašal Serebrjani, spo-znavši ženski podobnega mladca, čigar vnanjost ga je osupnila na carskem dvoru in čigar šala ga je sko-ro stala življenje.
‘‘Da, on. In kako ga car ljubi; zdi se, kakor bi ne mogel živeti brez njega ; pa naj pride do kakega državnega posla, koga vprašajo za svet? Ne njega, marveč Borisa!”
‘‘Da,” je rekel Serebrjani, gledaje Godunova, ‘‘sedaj se ga spominjam. Ali ni nosil carskega loka?”
“Da, knez. Carski lok je nosil. To je bila pač majhna čast; izkazati se ni bilo lahko. Nekoč pa se je zgodilo, da so se na lovu domislili stre-, ljati z lokom. Zraven je bil haitski poslanec Devlet-Murza. Temu je zadela vsaka puščica v tatarski klo-bunk, katerega so bili obesili na kol kakih sto korakov od carjevega šotora. To je bilo že po obedu in mnogo vrčev je že romalo okrog mize. Kar vstane Ivan Vasiljevič in reče: Dajte mi moj lok, ne bom streljal slabše od Tatarja! Tatar pa se je razveselil: Streljaj, bačka car, streljaj !- Jaz fetavim tisoč tatarskih konj, a ti, gosudar? — Mesto Rjazan! je rekel car v pijanosti in ponovil: Dajte mi lok! Boris je planil h konjem, med katerimi je bil tudi carjev, da bi prinesel lok, ki je bil privezan k sedlu; pa naenkrat vidimo, kako se je konj vzpel pod njim, ugriznil v vajeti in hipoma je izginil z Borisom. Čez četrte ure se jeyBo-ris vrnil — tul in lok sta bila polomljena, puščice so se vse raztresle; sam Boris je imel razbito glavo. Skočil je s konja in padel carju k nogam: Odpusti, car, konja nisem mogel ukrotiti, nisem ti ohranil loka! Car pa se je bil medtem že iz-treznil in je rekel: No, s tujim lokom ne streljam. A ti negodnik ne boš več nosil mojega loka! Od tega časa se je jel Boris dvigati. Le po-
stvu Marijinemu. Vemo, da so našemu narodu še odmerjeni vedri in srečni dnevi. Ker ga je božja Dobrota odbrala za velike naloge v bodočnosti. ga je Bog hotel očistiti modernih zablod, katere je brezkončnost zasejala v neizkušena in slabosti podvržena srca.
Vemo, da je v božjih rokah usoda narodov, če Bogu služijo ali pa če se mu protivijo. V božjem srcu pa je dana tolažba in zaupanje vsem trpečim. Zato je naš narod doma dvignil do Srca božjega glasno prošnjo, ki je klic krvavečega srca, Srcu Jezusovemu opravlja ves narod — javno, kjer more; na tihem, kjer javno ne- more —, spravne molitve in žrtve in pobožnosti.... Drugi se zanašajo na svoje vojne sile, na tanke in kanone in avijone; mi pa, naš strti narod, se zanaša na pomoč Vsemogočnega. Tej molitvi, temu klicu se moramo pridručiti vsi, vsi, -kateri hočemo biti vredni otroci svojega naroda. Prav v tem najsilnej-šem trenutku naše zgodovine moramo dokazati, ali smo ljudje s čutečim srcem, ali smo pa pohotna svojat, nevredna imena otrok častivrednih starišev in plemenitega naroda. ..
Dvignil se bo naš narod iz kadečih razvalin. To verjemo in vemo. Z božjo pomočjo bo dočakal ta svoj dan. Tedaj bo pa tudi vedel, kod ima po svetu svoje vredne otroke in kateri so tisti, ki poštenega imena vredni niso.
Ni to pravljica za otroke, kakor bo nemara kdo zaničljivo menil, ko bo to bral... Tisti, kateri meni, da nas bo rešila samo sila avijonov in kanonov; ki meni, da je zaupna molitev vernega srca zgubljena stvar, je zapadel v tisto zmoto, rkdi katere je danes naš narod v tako bridkem
čakaj, knez, kam še pride! In kakšen ti je ta človek, je nadaljeval bojar gledaje na Godunova, nikdar ne sili v ospredje, a je vedno na svojem mestu; nikdar ne gre naravnost, nikdar carju ne nasprotuje, hodi po ovinkih, nikdar ni zapleten v nobeno krvoprelitje in ni udeležen pri nobeni moritvi. Okrog in okrog njega teče kil v potokih, on pa je čist in bel kot mladenič, niti v opričnino ni vpisan. Tistile, je nadaljeval bojar, kažoč človeka z zlobnim usmevom, je Aleksij Basmanov, oče Fedora, tam naprej pa Vasilij Grjazni, potem oteč Levki, čudovski arhimanclrit; Bog mu odpusti, to ni duhovni pastir, marveč suženj po-zemeljskih strasti.”
Serebrjani je poslušal z zanimanjem in žalostjo.
“Povej mi, bojar,” je vprašal, “kdo je tisti veliki kodrolasec, kakih trideset let star, s črnimi očmi? Ezpil je že četrto kupo, drugo za drugo — in kakšne kupe! Piti zna, to se mora reči, le da mu vino ne da veselja. Le poglej, kako je mračen in kako mu gore oči, kakor bliski. Ali je znorel? Glej, kako z nožem reže prt!”
“Tega bi moral poznati, knez, bil je eden izmed naših. A resnica je, da se je od takrat izpremenil, odkar je šel vsemu bojarstvu v sramoto med opričnike! To je knez Afanazij Ivanovič Vjazemski. Najpogumnejši je izmed vseh, le da si bo težko rešil glavo. Odkar je izgubil srce, ni sam sebi več podoben. Nič ne vidi, nič ne sliši, samo sam s sabo goovri kakor zmešan, in pred carjem govori včasih take stvari, da je človeka strah. A doslej mu je šlo še vse po sreči. Carju se smili. Pravijo, da je šel tudi k opričnikom zaradi ljubezni.”
In bojar se je nagnil k Serebr.ja-nemu, bržkone da bi mu nadrobneje povedal o Vjazemskem, toda ta hip je stopil k njima stolnik, postavil pred Serebrjanega pečenko in rekel:
“Nikita! Veliki gosudar te je izvolil počastiti s skledo s svoje mize!”''
Knez je vstal in se po tedanji navadi globoko poklonil carju.
Tedaj so vstali tudi vsi, ki so bili s knezom pri isti mizi, ter se poklonili Serebrjanemu, • v znaipenje, da mu čestitajo na carski milosti. Serebrjani se je moral vsakemu zahva-
trpljenju... In če je nad naš narod, ki se tam doma nikdar ni oddaljil od pota božjega, zadela tako irda preskušnja, kaj naj pričakuje ponoreli svet drugod! Kaj naj pričakujejo nevredni otroci našega naroda, ki ne'žive za drugo kot za svoj trebuh ?...
Dva tisoč let zgodovine nam priča o tem, kako je božja previdnost narode vodila skozi preskušnje, kako so zginili iz površja zemlje tisti, ki so Boga zapustili, kako so iz razvalin vstajali oni. kateri so bili samo pokore potrebni.
Zato vemo, da bo tudi naš narod vstal iz razvalin in izvršil veliko nalogo, katera mu je namenjena v bodočnosti. Otroci zgubljenci v tej deželi in drugod, kateri se iz božje postave norčujejo in sami sebe iščejo, bodo pa nosili nad seboj vedno moro prekletstva, — kakor jo že mnogi nosijo, ki se samo na svoje delo in brihtnost zanašajo, ki noč in dah, v petek in svetek, delajo, pa nič nimajo in ne vedo, če bodo imeli jutri košček kruha... in pojutra-njem nekaj pesov, da si plačajo poslednjo pot v — jamo...
Da. Naš narod bo vstal iz razvalin, ker je oprl svoje upanje na Boga. V tem velikem delu smo dolžni vsi, da ga podpremo tudi z našo zaupno in stanovitno molitvijo.
Tisti odpadli zgubljeni otroci našega naroda, ki se iz božjega upanja rogajo, pa bodo delali in nič pridelali, jedli in se ne nasitili, slednjič obležali pod grobljo Čakarite iz katere bodo vstali v še večje razočaranje.
To je nauk, ki ga nam daje potrta in ponižana domovina v svojem velikem upanju. Kdor ima še kaj srca, bo razumel smisel besed pisa-
liti s posebnim poklonom.
Medtem se je stolnik vrnil k carju in mu rekel, klanjaje se do pasa:
“Veliki gosudar ! Nikita je prejel skledo in se klanja do tal!”
Ko so pojedli labode, so sluge v parih odšli iz dvorane in so se vrnili s tri sto pečenimi pavi; njih razprostrti repi so se majali nad vsako skledo v podobi pahljače. Za pavi so prišli ribji, kokošji, meseni in sirovi pirogi, potem vsakovrstni kolači, zapognjeni rožički in livanci. Medtem ko so gostje jedli, so strežniki raznašali vrče in čaše z medico: višnjevo, brinjevo in čemževo. Drugi so delili razna inozemska vina:	ita-
lijanska, renska in muškatova. Posebni stotniki so spredaj in zadaj hodili med vrstami in pazili ter naročali, kaj naj se no^i na mizo.
Nasproti Serebrjanemu je sedel star bojar, na katerega je bil, kakor se je govorilo, car hud- .Bojar je čutil, da ga nekaj zadene, a ni vedel, kaj, zato je mirno čakal svoje usode. Vsem v začudenje mu je dvorni točaj Fedor Basmanov svojeročno prinesel čašo vina.
“Vasilij!” — je rekel Basmanov — “veliki gosudar ti pošilja čašo vina! ’ ’
Starec je vstal, se poklonil Ivanu, izpil vino, Basmanov pa se je vrnil k carju in rekel:
“Vasilij je izpil čašo in se ti klanja do tal!”
Vsi so vstali in se priklonili starcu ; čakali so da se jim prikloni tudi on, a on je stal nepremično. Sapa mu ae zastajala in tresel se je po vsem telesu. Naenkrat mu je kri zalila oči, obraz mu je posinel in zvrnil se je po tleh.
“Bojar je pijan”, — je rekel Ivan Vasiljevič — “nesite ga ven!” — Šepet je šel po družbi; zemski bojarji pa so se spogledovali in povesili oči na krožnike. Nihče si ni upal niti ziniti.
Serebrjani se je stresel. Še pred kratkim ni verjel govoricam o krutosti Ivanovi, sedaj pa je bil sam priča njegovega strašnega maščevanja.
“Ali ne čaka mene tudi taka usoda?” je pomislil. Starca so medtem nesli ven in obed se je vršil dalje, kakor da se nič ni zgodilo. Gosli so pele, zvonovi bučali, dvorjani so se glasno razgovarjali in se smejali. Strežniki, ki so bili prej oblečeni v baržunaste obleke, so se sedaj
Oltar Majniške Marije v Biljah leta 1912. — Cerkev, ž njo tudi ta oltar je bila v prejšnji veliki vojni porušena, a pozneje spet sezidana. — Sliko oltarja nam je dala na razpolago rojakinja Margarita Kralj.
nih s krvjo in trpljenjem našega naroda.
CERKVENI VESTNIK
7. junija: Maša na Paternalu, obletna za Hladnik Frančiško.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za Marijo Rutar.
14 junija: Maša na Avellanedi za Hladnik Frančiško.
Pri sv. Rozi za Jožefa Jablan šek.
la dan se na Avellanedi slavi že > obletnica, odkar se vrši tam slovenska služba božja. Naslednjo nedeljo. to je 21. junija, pa se vrši tudi popoldne slovesnost s čajanko in zabavno prireditvijo.,
12. junija je praznik Srca Jezusovega.
Janez Hladnik
preoblekli v brokatne dolmane. To* menjavanje obleke je spadalo med' razkošnosti cai^kih pojedin. Na mize so prišle najprej razne žolice, potem žerjavi z dišečo zelenjavo, slani petelini \z ingverom, piščanci brez kosti in race s kumarami. Potem so pirnesli raznih ribjih juh in tri druge juhe: kurjo belo, črno in kurjo žafranovo. Po juhah so dajali jerebice s slivami, gosi s kašo in divje peteline z žafranom.
Potem je nastopilo pirovanje, med katerim so nosili gostom medice: ribezovo, knežjo in bojarsko, izmed vin pa alikantsko, baster in malvazijo.
Razgovor je postajal glasnejši, smeh se je oglašal bolj pogostoma in glave so se prižele mešati. Serebr-jani je ogledoval obraze opričnikov in .je pri oddaljeni mizi ugledal mladeniča, ki ga je pred nekaj urami rešil medveda. Knez je vprašal po njem pri sosedih, a nihče izmed zem-skih bojarjev ga ni poznal. Mladi opnčnik se je naslonil na mizo in je sedel s podprto glavo, zamišljen» ne ca bi se udeleževal splošnega veselja. Knez je hotel vprašati bližnjega strežnika, toda isti trenutek je čul za sabo:
“Nikita! Veliki car ti pošilja čašo!”
Serebrjani je vztrepetal. Za njim je stal z drznim usmevom Basmanov in mu podal čašo.
Knez se ni pomišljal niti za hipr poklonil se .je carju in izpil čašo do zadnje kapljice. Vsi so ga radovedno gledali; tudi on je pričakoval neizogibno smrti in se je čudil, da ne čuti učinka zastrupljen j a, Namesto drgeta in mraza mu je prešinjala žile prijetna toplota in mu pregnala beldost z obraza. Pijača, ki mu jo je bil poslal car, ,je bil star in ’ čist baster. Serebrjanemu je postalo jasno, da mu je car odpustil, ali pa da še ne ve, kako je napadel opric-nike.
Že čez štiri ure je trajalo pirovanje, a pojedina .je bila šele do polovice. Carski kuharji so se izkazali ta dan. Nikdar se jim niso tako posrečile citronove .juhe s kavija-rom, pražene ledvice in karasi z bravino. Posebno občudovanje so vzbujale velikanske ribe, ujete v Mrzlem morju in sem v Slobodo poslane iz Soloveckega samostana. Pripeljali so jih žive, v ogromnih sodih; pot je trajala nekaj tednov.
(Nadaljevanje)