354 ■ Proteus 83/8 • April 2021 355Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka Mečkov kot gozdar dolgo sploh nisem po- znal. Ko pa sem začel podrobneje popisovati rastlinstvo Posočja, so bila srečanja z njimi zelo redka. Ugotovil sem, da če hočeš videti to lepo rožo, moraš biti na terenu ob pra- vem času, kajti samo po listih jo zelo težko opaziš. V Sloveniji uspeva več vrst mečk- ov, toda mene sta v glavnem zaposlovala le dva, ilirski (Gladiolus illyricus) in močvirski (Gladiolus palustris), ki sta najbolj pogosta. Temelje za poznavanje njune razširjenosti v Sloveniji je postavil Tone Wraber (1975). Z njegovih zemljevidov kot tudi z zemljevidov v pozneje objavljenem Gradivu za atlas flore Slovenije (Jogan in sod., 2001) je razvidno, da se njuni območji razširjenosti precej pre- krivata. Do nekoliko drugačnih spoznanj je prišel Andrej Seliškar (2004), ki je močvir- ski meček predstavil kot eno izmed rastlin v varstvenem omrežju Natura 2000. Zapisal je, da je močvirski meček zanesljiv predvsem v alpskem fitogeografskem obmo- čju, medtem ko ga v dinarsko-submediteran- skem območju, kljub starim navedbam, ni mogel potrditi in je tam prevladujoč ilirski meček. Andrej takrat podatkov iz herbari- ja LJU, ki jih je upošteval Tone Wraber pri svojih zemljevidih, ni mogel preveriti. Kot varstvena območja je zato predlagal le njego- va nahajališča v Kamniško-Savinjskih Alpah. Obema podobnima mečkoma je skupno, da sta zelo ogrožena, mnogo njunih nahajališč je bilo uničenih bodisi zaradi spreminjanja suhih, pozno poleti košenih travnikov v gojene (in gnojene) travnike ali v pašnike in zaradi zaraščanja kmetijskih površin, ki so se v desetletjih spremenile v grmišča ali celo gozd. Sodoben način kmetovanja tem vrstam gotovo ni naklonjen. Kateri so ključni razlikovalni znaki med obema vrstama? Tone Wraber (2007) je na- pisal takole: »Gladiolus palustris: socvetje z največ 6 cvetovi, izrazito enostransko. Ovoj gomolja iz čvrstih, mrežasto prepletenih vlaken; Gladiolus illyricus: socvetje 3- do 20-cvetno, bolj ali manj dvoredno. Ovoj go- molja iz tankih, vzporednih vlaken«. Ker so mečki redki in ogroženi, jih navadno nisem nabiral ali izkopal, določal sem jih po socvetju, večinoma kot ilirske. Močvirski meček sem na podlagi Andrejevih določitev prepoznal na opuščenih senožetih pod Bre- ginjskim Stolom in Muzcem, na travnikih v Bohinju sta mi ga pokazala Branko Zupan in Ivan Veber, Amadej Trnkoczy ga je našel ob gozdni cesti nad Vasjo na Skali na Bov- škem. V poletnih sezonah leta 2018 in leta 2019 pa sem mečke večkrat našel pri fitoce- nološkem popisovanju senožeti na Cerkljan- skem in njihovem stičnem območju s Tol- minsko (Dolenja Trebuša). Želel sem si priti na jasno. Posamezne rastline sem izkopal in jih posušil za herbarij. Jeseni sem vse skupaj uredil, napisal svoje določitve in jih poslal v pregled Andreju. Andrej je to kmalu storil in mi poslal svoje določitve. V precej prime- rih so bile drugačne od mojih. Kaj so čvrsta in kaj so tanka vlakna, koliko so mrežasta in koliko niso, sem se spraševal. Rastline, ki jih je Andrej določil kot močvirski me- ček, so lahko imele tudi več kot 6 cvetov in socvetje ni vedno izrazito enostransko. Vla- kna gomoljev so bila le delno mrežasta. Na enem nahajališču, Vrh dolin pri Koradi, je določil celo dve vrsti. Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji Igor Dakskobler, Andrej Seliškar, Branko Vreš Andrejeve določitve sva skupaj preverila z Brankom Vrešem v botaničnem laborato- riju Biološkega inštituta ZRC SAZU na Igu. Branko mi je pokazal gomolje ilirske- ga mečka in ko sem jih primerjal z gomolji rastlin, ki sem jih nabral sam, sem lahko pritrdil večini Andrejevih določitev. Šele ko sem videl vlakna gomoljev obeh vrst, sem razumel Wraberjev ključ, kaj je tanko in kaj je čvrsto. Sklenili smo, da bomo poleti leta 2020 na vsaj dveh nahajališčih, na Koradi in na Banjšicah, naše določitve na terenu še enkrat preverili. Da bi prijatelja ne hodila k nam na Pri- morsko zaman, sem želel sam prej preveriti stanje cvetenja mečkov v naravi. Že konec maja sem z družino ob Cerkniškem jeze- ru videl cvetoče ilirske mečke, enako sem to vrsto prepoznal na travniku ob Savi pri Ježici, s katerim gospodari Jože Bavcon in njegove sodelavke. Ker sem imel zapisan podatek izpred skoraj dvajsetih let, da na podobni nadmorski višini kot pri Ljubljani ilirski meček raste tudi pod domačijo Dolc nad Kozijsko grapo v Dolenji Trebuši, sem šel konec maja preveriti tudi tja, a ga nisem našel. Sklepal sem na napačno določitev, kar se je potrdilo začetek julija, ko sem to na- hajališče obiskal še enkrat in ga cvetočega našel tudi na drugem bregu Kozijske grape nizvodno Presečarja. Po gomolju je to mo- čvirski meček. V juniju sem prosil Tinko Gantar, da gre na Vojsko, na Ogalce, preve- rit meček, ki ga je le na enem travniku na- šla pred nekaj leti, cvetočega že v juniju, in sem ga določil za ilirskega. Travnik je več kot 1.000 metrov visoko. Tinka se je potru- dila, poslala mi je gomolj in svojo določitev sem lahko potrdil. Sredi junija sem se podal še na Korado in Ilirski meček (Gladiolus illyricus), Vrh dolin vzhodno od Korade, 16. junija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. 354 ■ Proteus 83/8 • April 2021 355Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka Mečkov kot gozdar dolgo sploh nisem po- znal. Ko pa sem začel podrobneje popisovati rastlinstvo Posočja, so bila srečanja z njimi zelo redka. Ugotovil sem, da če hočeš videti to lepo rožo, moraš biti na terenu ob pra- vem času, kajti samo po listih jo zelo težko opaziš. V Sloveniji uspeva več vrst mečk- ov, toda mene sta v glavnem zaposlovala le dva, ilirski (Gladiolus illyricus) in močvirski (Gladiolus palustris), ki sta najbolj pogosta. Temelje za poznavanje njune razširjenosti v Sloveniji je postavil Tone Wraber (1975). Z njegovih zemljevidov kot tudi z zemljevidov v pozneje objavljenem Gradivu za atlas flore Slovenije (Jogan in sod., 2001) je razvidno, da se njuni območji razširjenosti precej pre- krivata. Do nekoliko drugačnih spoznanj je prišel Andrej Seliškar (2004), ki je močvir- ski meček predstavil kot eno izmed rastlin v varstvenem omrežju Natura 2000. Zapisal je, da je močvirski meček zanesljiv predvsem v alpskem fitogeografskem obmo- čju, medtem ko ga v dinarsko-submediteran- skem območju, kljub starim navedbam, ni mogel potrditi in je tam prevladujoč ilirski meček. Andrej takrat podatkov iz herbari- ja LJU, ki jih je upošteval Tone Wraber pri svojih zemljevidih, ni mogel preveriti. Kot varstvena območja je zato predlagal le njego- va nahajališča v Kamniško-Savinjskih Alpah. Obema podobnima mečkoma je skupno, da sta zelo ogrožena, mnogo njunih nahajališč je bilo uničenih bodisi zaradi spreminjanja suhih, pozno poleti košenih travnikov v gojene (in gnojene) travnike ali v pašnike in zaradi zaraščanja kmetijskih površin, ki so se v desetletjih spremenile v grmišča ali celo gozd. Sodoben način kmetovanja tem vrstam gotovo ni naklonjen. Kateri so ključni razlikovalni znaki med obema vrstama? Tone Wraber (2007) je na- pisal takole: »Gladiolus palustris: socvetje z največ 6 cvetovi, izrazito enostransko. Ovoj gomolja iz čvrstih, mrežasto prepletenih vlaken; Gladiolus illyricus: socvetje 3- do 20-cvetno, bolj ali manj dvoredno. Ovoj go- molja iz tankih, vzporednih vlaken«. Ker so mečki redki in ogroženi, jih navadno nisem nabiral ali izkopal, določal sem jih po socvetju, večinoma kot ilirske. Močvirski meček sem na podlagi Andrejevih določitev prepoznal na opuščenih senožetih pod Bre- ginjskim Stolom in Muzcem, na travnikih v Bohinju sta mi ga pokazala Branko Zupan in Ivan Veber, Amadej Trnkoczy ga je našel ob gozdni cesti nad Vasjo na Skali na Bov- škem. V poletnih sezonah leta 2018 in leta 2019 pa sem mečke večkrat našel pri fitoce- nološkem popisovanju senožeti na Cerkljan- skem in njihovem stičnem območju s Tol- minsko (Dolenja Trebuša). Želel sem si priti na jasno. Posamezne rastline sem izkopal in jih posušil za herbarij. Jeseni sem vse skupaj uredil, napisal svoje določitve in jih poslal v pregled Andreju. Andrej je to kmalu storil in mi poslal svoje določitve. V precej prime- rih so bile drugačne od mojih. Kaj so čvrsta in kaj so tanka vlakna, koliko so mrežasta in koliko niso, sem se spraševal. Rastline, ki jih je Andrej določil kot močvirski me- ček, so lahko imele tudi več kot 6 cvetov in socvetje ni vedno izrazito enostransko. Vla- kna gomoljev so bila le delno mrežasta. Na enem nahajališču, Vrh dolin pri Koradi, je določil celo dve vrsti. Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji Igor Dakskobler, Andrej Seliškar, Branko Vreš Andrejeve določitve sva skupaj preverila z Brankom Vrešem v botaničnem laborato- riju Biološkega inštituta ZRC SAZU na Igu. Branko mi je pokazal gomolje ilirske- ga mečka in ko sem jih primerjal z gomolji rastlin, ki sem jih nabral sam, sem lahko pritrdil večini Andrejevih določitev. Šele ko sem videl vlakna gomoljev obeh vrst, sem razumel Wraberjev ključ, kaj je tanko in kaj je čvrsto. Sklenili smo, da bomo poleti leta 2020 na vsaj dveh nahajališčih, na Koradi in na Banjšicah, naše določitve na terenu še enkrat preverili. Da bi prijatelja ne hodila k nam na Pri- morsko zaman, sem želel sam prej preveriti stanje cvetenja mečkov v naravi. Že konec maja sem z družino ob Cerkniškem jeze- ru videl cvetoče ilirske mečke, enako sem to vrsto prepoznal na travniku ob Savi pri Ježici, s katerim gospodari Jože Bavcon in njegove sodelavke. Ker sem imel zapisan podatek izpred skoraj dvajsetih let, da na podobni nadmorski višini kot pri Ljubljani ilirski meček raste tudi pod domačijo Dolc nad Kozijsko grapo v Dolenji Trebuši, sem šel konec maja preveriti tudi tja, a ga nisem našel. Sklepal sem na napačno določitev, kar se je potrdilo začetek julija, ko sem to na- hajališče obiskal še enkrat in ga cvetočega našel tudi na drugem bregu Kozijske grape nizvodno Presečarja. Po gomolju je to mo- čvirski meček. V juniju sem prosil Tinko Gantar, da gre na Vojsko, na Ogalce, preve- rit meček, ki ga je le na enem travniku na- šla pred nekaj leti, cvetočega že v juniju, in sem ga določil za ilirskega. Travnik je več kot 1.000 metrov visoko. Tinka se je potru- dila, poslala mi je gomolj in svojo določitev sem lahko potrdil. Sredi junija sem se podal še na Korado in Ilirski meček (Gladiolus illyricus), Vrh dolin vzhodno od Korade, 16. junija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. 356 ■ Proteus 83/8 • April 2021 357Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka Banjšice in naslednji dan zjutraj prijateljema po elektronski pošti poslal naslednje sporo- čilo: »Na nahajališču Vrh dolin pri Koradi je le na delu travnika cvetel meček. Po gomolju je ilirski. V večjem delu tega travnika me- ček še ne cveti, opazil sem le liste. Na vseh ostalih popisnih ploskvah pod Korado, od sv. Gendrce naprej, meček še ne cveti, našel sem le dva cvetoča primerka. Menim, da sta na Koradi res oba mečka, ilirski in močvir- ski, s tem da je med njima razlika v času cvetenja. Ilirski meček cveti vsaj dva tedna prej od močvirskega. To potrjuje tudi ogled Banjšic, tam meček sploh še ni cvetel. Našel sem le eno rastlino z malo nastavki za cve- tove, po gomolju pa je to močvirski meček. Ker sta Korada in Sleme  na Banjšicah na podobni nadmorski višini, najbrž na Banjši- cah prevladuje le močvirski meček.« Levo zgoraj: Močvirski meček (Gladiolus palustris), Vrh dolin vzhodno od Korade, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. Levo spodaj: Gomolj močvirskega mečka (levo) in gomolja ilirskega mečka (desno), Vrh dolin vzhodno od Korade, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. Desno zgoraj: Močvirski meček (Gladiolus palustris), Korada, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. 30. junija leta 2020 smo tako Korado kot Banjšice obiskali vsi trije in moje domneve potrdili. Na Vrhu dolin so zdaj mečki cve- teli na celotnem travniku, tisti, ki so cveteli že sredi junija, so zdaj plodili. Z izkopom nekaj rastlin sta tudi prijatelja potrdila pri- sotnost obeh vrst na istem travniku, enako smo ugotovili za travnik med sveto Gendrco in Korado. Na drugih nahajališčih pod Ko- rado je cvetel močvirski meček. Na Banjšicah smo lahko določili le močvir- ski meček, bilo ga je res veliko, še posebej Vrstno bogati travnik pod Kameračem (v smeri Slemena) z več sto primerki močvirskega mečka, 30. junija leta 2020. Foto: Branko Vreš. Število cvetov pri močvirskem mečku (Gladiolus palustris) na Banjšicah (Sleme, Kamerač). Avtor: Branko Vreš. 356 ■ Proteus 83/8 • April 2021 357Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka Banjšice in naslednji dan zjutraj prijateljema po elektronski pošti poslal naslednje sporo- čilo: »Na nahajališču Vrh dolin pri Koradi je le na delu travnika cvetel meček. Po gomolju je ilirski. V večjem delu tega travnika me- ček še ne cveti, opazil sem le liste. Na vseh ostalih popisnih ploskvah pod Korado, od sv. Gendrce naprej, meček še ne cveti, našel sem le dva cvetoča primerka. Menim, da sta na Koradi res oba mečka, ilirski in močvir- ski, s tem da je med njima razlika v času cvetenja. Ilirski meček cveti vsaj dva tedna prej od močvirskega. To potrjuje tudi ogled Banjšic, tam meček sploh še ni cvetel. Našel sem le eno rastlino z malo nastavki za cve- tove, po gomolju pa je to močvirski meček. Ker sta Korada in Sleme  na Banjšicah na podobni nadmorski višini, najbrž na Banjši- cah prevladuje le močvirski meček.« Levo zgoraj: Močvirski meček (Gladiolus palustris), Vrh dolin vzhodno od Korade, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. Levo spodaj: Gomolj močvirskega mečka (levo) in gomolja ilirskega mečka (desno), Vrh dolin vzhodno od Korade, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. Desno zgoraj: Močvirski meček (Gladiolus palustris), Korada, 30. junija leta 2020. Foto: Andrej Seliškar. 30. junija leta 2020 smo tako Korado kot Banjšice obiskali vsi trije in moje domneve potrdili. Na Vrhu dolin so zdaj mečki cve- teli na celotnem travniku, tisti, ki so cveteli že sredi junija, so zdaj plodili. Z izkopom nekaj rastlin sta tudi prijatelja potrdila pri- sotnost obeh vrst na istem travniku, enako smo ugotovili za travnik med sveto Gendrco in Korado. Na drugih nahajališčih pod Ko- rado je cvetel močvirski meček. Na Banjšicah smo lahko določili le močvir- ski meček, bilo ga je res veliko, še posebej Vrstno bogati travnik pod Kameračem (v smeri Slemena) z več sto primerki močvirskega mečka, 30. junija leta 2020. Foto: Branko Vreš. Število cvetov pri močvirskem mečku (Gladiolus palustris) na Banjšicah (Sleme, Kamerač). Avtor: Branko Vreš. 358 ■ Proteus 83/8 • April 2021 359Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka na travniku med Slemenom in Kameračem, kjer nikoli ne pasejo živine in ga tudi po- kosijo zelo pozno, konec avgusta ali celo v začetku septembra. Število mečkov na njem je bilo zagotovo več sto. Branko je ob tem naredil zanimivo analizo štetja cvetov (glej grafikon na prejšnji stra- ni), ki kaže, da je v socvetju (2) 3-5 (6-8) cvetov. Naši podatki se ujemajo z Wraber- jevimi podatki (2007) in tudi s temeljiti- mi opisi mečkov, ki jih poznajo v Italiji, v knjigi o družini Iridaceae (Colasante, 2018). Podobne analize za ilirski meček še nismo naredili, ker smo v letu 2020 zamudili nje- gov optimalni čas cvetenja. Potrebne bi bile tudi meritve nekaterih morfoloških znakov, kar pa ni bil namen omenjenih preučevanj. Na Banjšice sem šel ponovno v začetku ju- lija, najprej na zelo lepe travnike nad za- selkom Dragovica (Grgarske Ravne), pod vzpetino Rebro (748 metrov). Močvirski meček sem tam našel na dveh krajih, večje nahajališče pa le na približno ar veliki urav- navi južno od vrha hriba. Južno od vzpetine Kuk (788 metrov), blizu zaselka Podlaka in cestnega križišča, topo- nim na zemljevidu je Mulik, sem popisal na ravnem do nekoliko kotanjastem svetu ne- kaj arov velik travnik, na katerem je cvetelo podobno število močvirskih mečkov kot pod Kameračem. Tudi ta travnik pokosijo zelo pozno, avgusta, in na njem ne pasejo živine. Močvirski meček je bil tudi pod vrhom Ku- ka, južno od manjše vetrne elektrarne, na travniku, ki se mi je zdel opuščen, a so ga jeseni vendarle pokosili. Tudi na vzpetini Visoko pri Madonih, kjer sem travnike po- pisoval že okoli leta 2005, a v začetku juni- ja, sem močvirski meček našel na več krajih. 13. julija sem šel na Nanos, na Dolenjo ra- van pod svetim Hieronimom, kjer sem od prej poznal mečke, ki sem jih določal kot ilirske. Bili so pravi, že odcveteli, našel sem le plodeče rastline. Pod Streliškim vrhom pri Podkraju je pred leti Jernej Peljhan ob- javil podatek o močvirskem mečku, že prej je ta meček tam poznal Rafko Terpin. Žal so travniki na Strelicah močno spremenjeni, gojeni, in domnevam, da je meček tam izgi- nil. Na Špečku (Špičku) in Križni gori nad Vrstno bogat travnik z močvirskim mečkom pod Rebrom nad Dragovico (Grgarske Ravne), 1. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Colom pa sem našel plodeče ilirske mečke. Potem je prišla na vrsto Mala gora pod Čavnom. Elvica Velikonja (2012) je v svo- ji knjigi objavila lepo fotografijo ilirskega mečka s tega nahajališča, ki jo je posnela nekega junijskega dne leta 2008. Da je me- ček ilirski, kaže oblika socvetja. Na Malo goro sem šel 17. julija, torej bom imel ve- Vrstno bogat travnik z močvirskim mečkom, Banjšice, Mulik pri Podlaki, južno od vzpetine Kuk, 1. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Nekdanje senožeti na Mali gori (pogorje Čavna), rastišča močvirskega in ilirskega mečka. Foto: Igor Dakskobler. 358 ■ Proteus 83/8 • April 2021 359Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka na travniku med Slemenom in Kameračem, kjer nikoli ne pasejo živine in ga tudi po- kosijo zelo pozno, konec avgusta ali celo v začetku septembra. Število mečkov na njem je bilo zagotovo več sto. Branko je ob tem naredil zanimivo analizo štetja cvetov (glej grafikon na prejšnji stra- ni), ki kaže, da je v socvetju (2) 3-5 (6-8) cvetov. Naši podatki se ujemajo z Wraber- jevimi podatki (2007) in tudi s temeljiti- mi opisi mečkov, ki jih poznajo v Italiji, v knjigi o družini Iridaceae (Colasante, 2018). Podobne analize za ilirski meček še nismo naredili, ker smo v letu 2020 zamudili nje- gov optimalni čas cvetenja. Potrebne bi bile tudi meritve nekaterih morfoloških znakov, kar pa ni bil namen omenjenih preučevanj. Na Banjšice sem šel ponovno v začetku ju- lija, najprej na zelo lepe travnike nad za- selkom Dragovica (Grgarske Ravne), pod vzpetino Rebro (748 metrov). Močvirski meček sem tam našel na dveh krajih, večje nahajališče pa le na približno ar veliki urav- navi južno od vrha hriba. Južno od vzpetine Kuk (788 metrov), blizu zaselka Podlaka in cestnega križišča, topo- nim na zemljevidu je Mulik, sem popisal na ravnem do nekoliko kotanjastem svetu ne- kaj arov velik travnik, na katerem je cvetelo podobno število močvirskih mečkov kot pod Kameračem. Tudi ta travnik pokosijo zelo pozno, avgusta, in na njem ne pasejo živine. Močvirski meček je bil tudi pod vrhom Ku- ka, južno od manjše vetrne elektrarne, na travniku, ki se mi je zdel opuščen, a so ga jeseni vendarle pokosili. Tudi na vzpetini Visoko pri Madonih, kjer sem travnike po- pisoval že okoli leta 2005, a v začetku juni- ja, sem močvirski meček našel na več krajih. 13. julija sem šel na Nanos, na Dolenjo ra- van pod svetim Hieronimom, kjer sem od prej poznal mečke, ki sem jih določal kot ilirske. Bili so pravi, že odcveteli, našel sem le plodeče rastline. Pod Streliškim vrhom pri Podkraju je pred leti Jernej Peljhan ob- javil podatek o močvirskem mečku, že prej je ta meček tam poznal Rafko Terpin. Žal so travniki na Strelicah močno spremenjeni, gojeni, in domnevam, da je meček tam izgi- nil. Na Špečku (Špičku) in Križni gori nad Vrstno bogat travnik z močvirskim mečkom pod Rebrom nad Dragovico (Grgarske Ravne), 1. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Colom pa sem našel plodeče ilirske mečke. Potem je prišla na vrsto Mala gora pod Čavnom. Elvica Velikonja (2012) je v svo- ji knjigi objavila lepo fotografijo ilirskega mečka s tega nahajališča, ki jo je posnela nekega junijskega dne leta 2008. Da je me- ček ilirski, kaže oblika socvetja. Na Malo goro sem šel 17. julija, torej bom imel ve- Vrstno bogat travnik z močvirskim mečkom, Banjšice, Mulik pri Podlaki, južno od vzpetine Kuk, 1. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Nekdanje senožeti na Mali gori (pogorje Čavna), rastišča močvirskega in ilirskega mečka. Foto: Igor Dakskobler. 360 ■ Proteus 83/8 • April 2021 361Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka liko težavo, da plodeče mečke tam sploh še najdem. Kar dolgo sem jih iskal in prav nobenega opazil. Potem se mi je nebo ven- darle odprlo in na robu večjega opuščenega travnika na obodu manjše kotanje, že blizu z grmovjem zaraščajočega pobočja, so bili mečki, in to cvetoči. Tudi tu sem bil oko- li 1.000 metrov visoko. Na Vojskem je na enaki nadmorski višini ilirski meček letos cvetel skoraj mesec dni prej – torej je meček na Mali gori najbrž močvirski. In res je bil, dokaz je bil njegov gomolj. Ko pa sem malo bolj podrobno pregledal okolico in začel na- tančno popisovati, sem opazil tudi plodeče rastline, ki so imeli na gomolju vlakna, ki so značilna za ilirski meček. Mala gora je torej drugo nahajališče, kjer na istem trav- niku in v isti združbi uspevata oba mečka. Uspelo pa mi je najti še tretji travnik z obe- ma mečkoma, in to tam, kjer do nedavna skoraj nisem hodil, v Čičariji. Po zemljevi- Močvirski meček (Gladiolus palustris), Mala gora, 17. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Močvirski meček (Gladiolus palustris), Slavnik, 10. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. dih iz Wraberjeve objave (1975) na Slavniku uspevata oba mečka, močvirski (herbarijski podatek) in ilirski (literaturni podatek). Sam sem na tej gori, na dveh izletih v prvi po- lovici julija (enkrat je bila z mano Valerija Babij), na travnikih pod vrhom gore, malo manj kot 1.000 metrov visoko, videl, foto- grafiral in za herbarij LJS izkopal le mo- čvirski meček. A najbrž kje drugje pod to goro uspeva tudi ilirski meček, a zanj bi moral sem priti malo bolj zgodaj. In kateri meček uspeva pri hribu Ostrič (1.056 metrov), precej bolj jugovzhodno v čičarskem severnem grebenu? Prav za kva- drant 0550/1 nisem našel podatkov. A na že precej z navadnim brinom, mokovcem, črnim in rdečim borom zaraščajočih pašni- kih severozahodno od te gore, pod vzpetino Griža (Vrhovine), uspevata oba, močvirski in ilirski. To sem ugotovil na izletu 21. ju- lija leta 2020 in dokumentiral s fotografija- mi in herbarijem. Na okoli 960 metrov do 1.030 metrov nadmorske višine je močvirski meček še cvetel, ilirski pa plodil. Na več- hektarskem območju je paša le občasna in travna ruša je razmeroma ohranjena, med- tem ko je sam Ostrič bil že zelo popašen in njegovo travinje močno osiromašeno. Povzetek spoznanj, do katerih sem prišel v zadnjih letih izključno po zaslugi in izda- tni pomoči prijateljev Andreja Seliškarja in Branka Vreša, je naslednji. Na senožetih na Cerkljanskem: Reka-na Logu pod Sv. Iva- nom, Šebrelje-Sv. Ivan in Šebrelje-Lovski dom (herbarij Gregorja Podgornika iz leta 2002, tam ga leta 2020 nismo več našli), Rodne nad Bukovsko grapo, Ravna njiva pod Kojco (Bukovo), Jesenica-Vrh Ravni-Na Močvirski meček (Gladiolus palustris), vzhodno pobočje Griže zahodno od Ostriča, 21. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Ilirski meček (Gladiolus illyricus), vzhodno pobočje Griže zahodno od Ostriča, 21. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. 360 ■ Proteus 83/8 • April 2021 361Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka liko težavo, da plodeče mečke tam sploh še najdem. Kar dolgo sem jih iskal in prav nobenega opazil. Potem se mi je nebo ven- darle odprlo in na robu večjega opuščenega travnika na obodu manjše kotanje, že blizu z grmovjem zaraščajočega pobočja, so bili mečki, in to cvetoči. Tudi tu sem bil oko- li 1.000 metrov visoko. Na Vojskem je na enaki nadmorski višini ilirski meček letos cvetel skoraj mesec dni prej – torej je meček na Mali gori najbrž močvirski. In res je bil, dokaz je bil njegov gomolj. Ko pa sem malo bolj podrobno pregledal okolico in začel na- tančno popisovati, sem opazil tudi plodeče rastline, ki so imeli na gomolju vlakna, ki so značilna za ilirski meček. Mala gora je torej drugo nahajališče, kjer na istem trav- niku in v isti združbi uspevata oba mečka. Uspelo pa mi je najti še tretji travnik z obe- ma mečkoma, in to tam, kjer do nedavna skoraj nisem hodil, v Čičariji. Po zemljevi- Močvirski meček (Gladiolus palustris), Mala gora, 17. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Močvirski meček (Gladiolus palustris), Slavnik, 10. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. dih iz Wraberjeve objave (1975) na Slavniku uspevata oba mečka, močvirski (herbarijski podatek) in ilirski (literaturni podatek). Sam sem na tej gori, na dveh izletih v prvi po- lovici julija (enkrat je bila z mano Valerija Babij), na travnikih pod vrhom gore, malo manj kot 1.000 metrov visoko, videl, foto- grafiral in za herbarij LJS izkopal le mo- čvirski meček. A najbrž kje drugje pod to goro uspeva tudi ilirski meček, a zanj bi moral sem priti malo bolj zgodaj. In kateri meček uspeva pri hribu Ostrič (1.056 metrov), precej bolj jugovzhodno v čičarskem severnem grebenu? Prav za kva- drant 0550/1 nisem našel podatkov. A na že precej z navadnim brinom, mokovcem, črnim in rdečim borom zaraščajočih pašni- kih severozahodno od te gore, pod vzpetino Griža (Vrhovine), uspevata oba, močvirski in ilirski. To sem ugotovil na izletu 21. ju- lija leta 2020 in dokumentiral s fotografija- mi in herbarijem. Na okoli 960 metrov do 1.030 metrov nadmorske višine je močvirski meček še cvetel, ilirski pa plodil. Na več- hektarskem območju je paša le občasna in travna ruša je razmeroma ohranjena, med- tem ko je sam Ostrič bil že zelo popašen in njegovo travinje močno osiromašeno. Povzetek spoznanj, do katerih sem prišel v zadnjih letih izključno po zaslugi in izda- tni pomoči prijateljev Andreja Seliškarja in Branka Vreša, je naslednji. Na senožetih na Cerkljanskem: Reka-na Logu pod Sv. Iva- nom, Šebrelje-Sv. Ivan in Šebrelje-Lovski dom (herbarij Gregorja Podgornika iz leta 2002, tam ga leta 2020 nismo več našli), Rodne nad Bukovsko grapo, Ravna njiva pod Kojco (Bukovo), Jesenica-Vrh Ravni-Na Močvirski meček (Gladiolus palustris), vzhodno pobočje Griže zahodno od Ostriča, 21. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. Ilirski meček (Gladiolus illyricus), vzhodno pobočje Griže zahodno od Ostriča, 21. julija leta 2020. Foto: Igor Dakskobler. 363362 ■ Proteus 83/8 • April 2021 Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka krogu v prigorju Porezna, Škofje nad Pla- nino pri Cerknem) in na nekdanjih senože- tih v Dolenji Trebuši (Dolc in Presečar nad Kozijsko grapo, Utrški vrh, nad domačijo Rob) uspeva močvirski meček. S herbarijem potrjeno nahajališče ilirskega mečka pozna- mo le na travniku na Vojskem (Ogalce). V submediteranskem delu Posočja na vsaj še- stih nahajališčih na Banjšicah (Rebro, Ka- merač, Sleme, Kuk, Mulik, Visoko) uspeva le močvirski meček, na Kanalskem Kolovra- tu, Koradi in grebenu Sabotina pa oba, ilir- ski in močvirski meček. Na južnih obronkih Trnovskega gozda in Nanosa lahko potrdi- mo uspevanje obeh mečkov, močvirskega in ilirskega, na nekdanjih senožetih na Mali Gori (pogorje Čavna). Drugod smo za zdaj potrdili le ilirski meček. V Čičariji zagoto- vo uspevata oba mečka. Vrsti Gladiolus il- lyricus in G. palustris se razlikujeta v času cvetenja (na podobni nadmorski višini prva cveti približno dva tedna prej kot druga) in lahko rasteta na istih nahajališčih in v is- tih rastlinskih združbah. Več o njih, tudi s fitocenološkimi preglednicami, smo napisali v znanstvenem članku (Dakskobler in sod., 2021). Kot novi varstveni območji za močvirski meček Natura 2000 predlagamo Banjšice in Korado, saj v obeh območjih travnike kosijo pozno poleti in je zato ohranitev njegovih rastišč uresničljiva. Enako velja za Slavnik, kjer travnike pod vrhom gore prav tako še kosijo pozno poleti. Na Mali gori so nekda- nje senožeti v glavnem prepuščene naravni sukcesiji, ki pa je počasna. Njena zaustavi- tev, obnova košnje, najbrž ni uresničljiva. Pašniki pod Grižo pri Ostriču se precej za- raščajo. Tudi tam zaradi očitno prisotne pa- še prehod na drugačno rabo, poznopoletno košnjo, najbrž ni uresničljiv, čeprav bi bil za ohranitev mečkov nujen. Zahvala Pri iskanju in popisovanju mečkov so nam s podatki, nahajališči in herbarijem pomaga- li Gregor Podgornik, Tinka Gantar, Elvi- ca Velikonja, Rafko Terpin, Jernej Peljhan, Branko Zupan, Ivan Veber, mag. Boško Ču- šin, dr. Amadej Trnkoczy, prof. dr. Boštjan Surina, doc. dr. Jože Bavcon, doc. dr. Tinka Bačič, dr. Valerija Babij, Branko Dolinar, Branko Anderle, Janez Mihael Kocjan in dr. Vid Leban. Vsem iskrena hvala. Razširjenost ilirskega in močvirskega mečka v Sloveniji (Wraber, 1975, Jogan in sod., 2001, in podatkovna baza FloVegSi - Seliškar in sod., 2003). Nekateri podatki niso preverjeni, nekateri so zgodovinski. Rastišče močvirskega in ilirskega mečka pod Grižo pri Ostriču, pašnik v zaraščanju z navadnim brinom (Juniperus communis). Foto: Igor Dakskobler. Pašniki pod Grižo pri Ostriču se postopno zaraščajo s črnim in rdečim borom ter navadnim brinom. Foto: Igor Dakskobler. 363362 ■ Proteus 83/8 • April 2021 Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka (Gladiolus palustris) v zahodni in jugozahodni Sloveniji • BotanikaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka krogu v prigorju Porezna, Škofje nad Pla- nino pri Cerknem) in na nekdanjih senože- tih v Dolenji Trebuši (Dolc in Presečar nad Kozijsko grapo, Utrški vrh, nad domačijo Rob) uspeva močvirski meček. S herbarijem potrjeno nahajališče ilirskega mečka pozna- mo le na travniku na Vojskem (Ogalce). V submediteranskem delu Posočja na vsaj še- stih nahajališčih na Banjšicah (Rebro, Ka- merač, Sleme, Kuk, Mulik, Visoko) uspeva le močvirski meček, na Kanalskem Kolovra- tu, Koradi in grebenu Sabotina pa oba, ilir- ski in močvirski meček. Na južnih obronkih Trnovskega gozda in Nanosa lahko potrdi- mo uspevanje obeh mečkov, močvirskega in ilirskega, na nekdanjih senožetih na Mali Gori (pogorje Čavna). Drugod smo za zdaj potrdili le ilirski meček. V Čičariji zagoto- vo uspevata oba mečka. Vrsti Gladiolus il- lyricus in G. palustris se razlikujeta v času cvetenja (na podobni nadmorski višini prva cveti približno dva tedna prej kot druga) in lahko rasteta na istih nahajališčih in v is- tih rastlinskih združbah. Več o njih, tudi s fitocenološkimi preglednicami, smo napisali v znanstvenem članku (Dakskobler in sod., 2021). Kot novi varstveni območji za močvirski meček Natura 2000 predlagamo Banjšice in Korado, saj v obeh območjih travnike kosijo pozno poleti in je zato ohranitev njegovih rastišč uresničljiva. Enako velja za Slavnik, kjer travnike pod vrhom gore prav tako še kosijo pozno poleti. Na Mali gori so nekda- nje senožeti v glavnem prepuščene naravni sukcesiji, ki pa je počasna. Njena zaustavi- tev, obnova košnje, najbrž ni uresničljiva. Pašniki pod Grižo pri Ostriču se precej za- raščajo. Tudi tam zaradi očitno prisotne pa- še prehod na drugačno rabo, poznopoletno košnjo, najbrž ni uresničljiv, čeprav bi bil za ohranitev mečkov nujen. Zahvala Pri iskanju in popisovanju mečkov so nam s podatki, nahajališči in herbarijem pomaga- li Gregor Podgornik, Tinka Gantar, Elvi- ca Velikonja, Rafko Terpin, Jernej Peljhan, Branko Zupan, Ivan Veber, mag. Boško Ču- šin, dr. Amadej Trnkoczy, prof. dr. Boštjan Surina, doc. dr. Jože Bavcon, doc. dr. Tinka Bačič, dr. Valerija Babij, Branko Dolinar, Branko Anderle, Janez Mihael Kocjan in dr. Vid Leban. Vsem iskrena hvala. Razširjenost ilirskega in močvirskega mečka v Sloveniji (Wraber, 1975, Jogan in sod., 2001, in podatkovna baza FloVegSi - Seliškar in sod., 2003). Nekateri podatki niso preverjeni, nekateri so zgodovinski. Rastišče močvirskega in ilirskega mečka pod Grižo pri Ostriču, pašnik v zaraščanju z navadnim brinom (Juniperus communis). Foto: Igor Dakskobler. Pašniki pod Grižo pri Ostriču se postopno zaraščajo s črnim in rdečim borom ter navadnim brinom. Foto: Igor Dakskobler. 364 ■ Proteus 83/8 • April 2021 365Vpliv mikrobiote sečnega mehurja na nastanek in zdravljenje raka sečnega mehurja • Celična biologija in medicinaBotanika • Nova spoznanja o razširjenosti močvirskega mečka Celična biologija in medicina • Vpliv mikrobiote sečnega mehurja na nastanek sečnega mehurja Aragón, Herrera-Imbroda, Queipo-Ortuño, Castillo, Del Moral, Gómez-Millán in sod., 2018; Lewis, Brown, Williams, White, Ja- cobson, Marchesi in sod., 2013). Zaradi anatomskih razlik med spoloma, predvsem krajše sečnice pri ženskah, ni presenetljivo, da je sestava mikrobiote pri moških in žen- skah različna. Rak sečnega mehurja je na svetu deseto, v Sloveniji pa dvanajsto najpogostejše rakavo obolenje z naraščajočo pogostnostjo Rak je bolezen, ki nastane zaradi nepopra- vljive spremembe v celičnem jedru, speci- fičnih mutacij genov, bodisi v telesnih ali v spolnih celicah. Spremenjene gene (mu- tacijo) lahko podedujemo ali pa nastane- jo za časa življenja. Zaradi nepopravljive spremembe se celice nenadzorovano delijo, vraščajo v sosednja tkiva, potujejo po me- zgovnicah v bezgavke, kasneje jih kri lahko zanese v oddaljene organe, kjer nastanejo zasevki. Od začetne spremembe celice do takrat, ko je bolezen mogoče zaznati, bo- disi kot tvorbo ali spremembo v delovanju organov, mine več let, lahko tudi desetletij (Hanahan, Weinberg, 2000). Rak sečnega mehurja je peto najpogostejše rakavo obolenje v Evropi in deseto najpogo- stejše rakavo obolenje na svetu (Bray, Ren, Masuyer, Ferlay, 2013; Sung, Ferlay, Sie- gel, Laversanne, Soerjomataram, Jemal in sod., 2021). Primarno gre za bolezen starej- ših, povprečna starost bolnika ob diagnozi je 73 let (Murphy, Karnes,  2014). Bolezen trikrat pogosteje prizadene moške kot žen- ske, poleg tega pa je pojavnost raka sečnega mehurja trikrat do štirikrat večja v razvitih državah (Ferlay, Soerjomataram, Dikshit, Eser, Mathers, Rebelo in sod., 2015). Po podatkih Registra raka za Slovenijo je v letih od 2013 in 2017 za rakom sečnega mehurja zbolelo v povprečju 352 ljudi na leto, med- tem ko je zaradi te bolezni preminulo 194 ljudi na leto (Register raka RS, dostopano 31. 5. 2021). Ob začetni diagnozi večina rakavih obolenj sečnega mehurja sodi med mišično neinva- zivne, pri čemer so tumorji omejeni na mu- kozo (urotelij, to je epitelij sečnega mehurja, ki meji na urin) ali vraščajo (invadirajo) v lamino proprijo, vendar pa ne vdirajo v de- truzorsko mišico (Tis, Ta, T1; preglednica 1, slika 1). Mišično neinvazivna oblika raka sečnega mehurja je povezana z visoko sto- pnjo ponovljivosti, saj se bolezen ponovno pojavi kar v sedemdeset odstotkih primerov v prvih petih letih, najpogosteje že v pr- vem letu po začetnem zdravljenju. Sčaso- Okrajšava stadija Opis stadija TIS Neinvazivni urotelijski karcinom (tumor in situ) Ta Neinvazivni papilarni karcinom T1 Tumor vrašča v lamino proprijo T2 Tumor vrašča v detruzorsko mišico T2a Tumor vrašča v notranjo plast detruzorske mišice T2b Tumor vrašča v zunanjo plast detruzorske mišice T3 Tumor raste skozi detruzorsko mišico in se vrašča v maščobno tkivo T4 Tumor se je razširil iz maščobnega tkiva v sosednje organe ali strukture Preglednica 1: Opredelitev stadijev raka sečnega mehurja (Cancer Research UK, 2018). Literatura: Colasante, M. A., 2018: Iridaceae presenti in Italia (Iridaceae Present in Italy). Roma: Sapienza, 415 str. Dakskobler, I., 2020: Rastlinske posebnosti Banjšic v zahodni Sloveniji. Proteus (Ljubljana), 82 (2): 408-424. Dakskobler, I., Seliškar, A., Vreš, B., 2021: Phytosociological analysis of Gladiolus palustris sites in northwestern, western and southwestern Slovenia. Folia biologica et geologica (Ljubljana), 62 (1): 59-159. Jogan, N., Bačič, T., Frajman, B., Leskovar, I., Naglič, D., Podobnik, A., Rozman, B., Strgulc – Krajšek, S., Trčak, B., 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 443 str. Peljhan, J., 2005: Prispevek k poznavanju flore jugovzhodnega dela Trnovskega gozda in zahodnega dela Hrušice. Hladnikia (Ljubljana), 18: 11–22. Seliškar, A., 2004: Gladiolus palustris Gaudin – močvirski meček. V: Čušin, B., in sod.: Natura 2000 v Sloveniji, Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 97–101. Seliškar, T., Vreš, B., Seliškar, A., 2003: FloVegSi 2.0. Računalniški program za urejanje in analizo bioloških podatkov. Ljubljana: Biološki inštitut ZRC SAZU. Velikonja, E., 2012: Rastejo pri nas. Rastline Trnovskega gozda. Predmeja: Samozaložba, 252 str. Wraber, T., 1975: Gladiolus imbricatus L. v Sloveniji. Biološki vestnik (Ljubljana), 23: 119–126. Wraber, T. 2007: Iridaceae – perunikovke. V: Martinčič, A. (ur.): Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 751–756. Kaj je mikrobiota in ali je urin sterilen? Mikrobioto sestavljajo bakterije, glive, arhe- je, protozoji in virusi, ki naseljujejo določe- no okolje. Mikrobiota, ki naseljuje različne dele telesa, pomembno vpliva na fiziološke funkcije človeka, še posebej na presnovo, nevrološke in spoznavne funkcije, hemato- poezo ter imunski sistem (Dzutsev, Gold- szmid, Viaud, Zitvogel, Trinchieri, 2015). Po drugi strani na sestavo mikrobiote po- membno vplivajo genom posameznika, ko- lonizacija z mikroorganizmi ob rojstvu in način poroda (carski rez, naravni potek po- roda), življenjski slog posameznika, prebo- lele bolezni ter izpostavljenost antibiotikom (Roy, Trinchieri, 2017). Struktura mikrobi- ote se precej spreminja v prvih letih življe- nja, medtem ko se v odraslem obdobju le ob večjih spremembah življenjskega sloga, diete ali bolezni in načina zdravljenja bole- zni (Roy, Trinchieri, 2017). Do nedavnega je sečni mehur veljal za enega izmed redkih sterilnih okolij v telesu. S pojavom novih, predvsem molekularnih metod, pa se je po- kazalo, da imajo tudi sečila (urinarni trakt) lastno mikrobioto. Mikrobiota sečnega mehurja se med posamezniki razlikuje Mikrobioto sečnega mehurja najpogoste- je sestavljajo bakterije iz debel Firmicutes, Actinobacteria, Bacteroidetes in Proteobac- teria. V sečnem mehurju pri moških so naj- pogosteje navzoče bakterije iz rodov Strep- tococcus, Prevotella, Peptoniphilus, Campylo- bacter, Veillonella, Anaerococcus in Finegoldia (Bučević Popović, Šitum, Chow, Chan, Ro- je, Terzić, 2018), pri ženskah pa iz rodov Streptococcus, Lactobacillus, Staphylococcus, Bi- fidobacterium, Corynebacterium in Enterobac- teriaceae (Thomas-White, Forster, Kumar, Van Kuiken, Putonti, Stares in sod., 2018; Vpliv mikrobiote sečnega mehurja na nastanek in zdravljenje raka sečnega mehurja Taja Železnik Ramuta, Mateja Erdani Kreft