OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
SLOVNICA SODOBNEGA POLJSKEGA JEZIKA*
Pripravljalna dela za novo opisno slovnico poljskega knjižnega jezika so se začela v šolskem letu 1969/70, ko so prav v ta namen ustanovili Kabinet za raziskave slovnične zgradbe poljskega jezika z dvema sedežema — krakovskim in varšavskim. Posamezna poglavja slovnice so prispevali tudi strokovnjaki, ki niso bili člani kabineta. Rezultat napora veččlanskega kolektiva je bil izid dveh delov Slovnice sodobnega poljskega jezika (1984): prvi del z naslovom Skladnja je uredila 7,. Topolińska. drugi del (Oblikoslovje) pa R. Grzegorczvkowa. R. Laskowski in H. Wróbel. V pripravi je tretji del (Glasoslovje). ki bo sklenil ciklus.
Razumljivo je. da tako obširnega dela. ki ga je poldrugo desetletje opravljalo veliko znanstvenikov, en sam človek ne more ustrezno oceniti. In v tem je tudi vzrok, da Slovnica v celoti do zdaj še ni doživela ustrezne znanstvene ocene.
V	zadnji številki revije Język Polski iz leta 1985 je na straneh 52—59 objavil oceno Skladnje I. Robrowski. Ocenjevalec je sicer predstavil vsebino celega zvezka, hkrati pa se je osredinil zgolj na izbrana skladenjska vprašanja. Tudi tale ocena ima podoben značaj: obravnavala bo predvsem besedotvorje in z njim povezani poglavji morfonologijo in morfotaktiko.
Predstavitev drugega zvezka Slovnice. Oblikoslovja, pa vendarle zahteva vsaj nekaj uvodnih pojasnil splošne narave. Pisci Slovnice so se odločili za drugačen razpored opisa, kot ga je gojilo tradicionalno jezikoslovje. Začenši od stavka kot minimalnega sporočila, se pravi: od pomenske zgradbe besedila, prehajajo preko inor-fov, ki jili določajo na osnovi pomensko-skladenjske analize, do glasovne podobe besedila: temu pa ustreza sosledje: skladnja -»• oblikoslovje -> glasoslovje. Posledica takega stališča je tudi dejstvo, da se pojmovni aparat, ki je bil izdelan za skladnjo. prenaša v oblikoslovje (npr. predikatno-argumentna struktura), kar končno pomeni, da se je treba najprej natančno seznaniti s skladnjo, če hočeš »prebrati« oblikoslovje. Slovnica naj bi bila — po prepričanju piscev — univerzitetni ali celo preduniverzi-tetni učbenik (Składnia, str. 7); to pa bi zahtevalo spremembo šolskih in univerzitetnih programov, ki tradicionalno začenjajo s fonetiko in fonologijo, nadaljujejo z oblikoslovjem in se končajo s skladnjo, torej obravnavajo gradivo v nasprotni smeri. Obstaja pa tudi bojazen, ali bo učbenik zaradi visoke stopnje abstraktnosti v opisih in zaradi nujnosti znanja matematičnih in logičnih pravil (cela vrsta obrazcev) lahko dobro opravil didaktično vlogo in se sploh lahko uporabljal pri pouku slovnice.
Oblikoslovje v skladu s poljskim jezikoslovnim izročilom obravnava tako pregiban-nje kot besedotvorje. Ob urednikih, ki so hkrati tudi psci posameznih poglavij, so prispevali svoj delež k opisu oblikoslovja še K. Kowalik, K. Kallas. A. Orzechowska in J. Puzynina. Uvod in kazalo avtorstvo posameznih poglavij natančno navajata.
7.P pri prvem pregledu se poraja vprašanje (upoštevaje število sodelavcev in dve ločeni skupini, od katerih prva obravnava pregibanje, druga besedotvorje), ali smo dobili besedilo, ki je notranje sovisno in uporablja enoumno izrazje in isto raziskovalno metodologijo?
V	prvem poglavju je R. Laskowski podal osnovne pojme oblikoslovja, kot so: beseda, morfem, morf, alomorf. izoblikoval funkcijsko delitev besed (str. 32), ki se zelo oddaljuje od običajne delitve na besedne vrste in vzbuja vrsto dvomov, ter prikazal razliko med pregibanjem in tvorbo. Poleg delitve besednih vrst je v tem poglavju vprušljivo predvsem obravnavanje glagolskega vida: enkrat je vid pregibalna kategorija in kot tak značilen samo za del glagolov (przerobić : przerabiać predelati : predelovati; wygasić : wygaszać ugasiti : ugašati, kupić : kupować kupiti : kupovati, zacząć : zaczynać začeti : začenjati), drugič spet leksikalna kategorija, ki je značilna le za samonedovršnike (robić delati, pisać pisati, łysieć plešaviti) ali za samodovršnike (zrobić narediti, napisać napisati, wyłysieć oplešaviti) (prim. str. 55—56). Posledica takega ravnanja je. da del vidskih parov obravnava oblikoslovje, del pa besedotvorje.
* Gramatyka współczesnego języka polskiego, T. II Morfologia, Warszawa 1984, 560 str.
Deležnikom in deležjem je pripisan status pregibalne oblike glagola, zato jih obravnava oblikoslovje. Y prvem delu je tudi govor o glagolskih priponah, npr. -a- (porozsi/-łać razpošiljati), -y- (zagłuszyć oglušiti), -i- (oskrzydlić, bielić okriliti, beliti), in pripisane so jim različne vloge. npr. kavzativna v oślepić (oslepiti) (str. 47, 49, 55), medtem ko se v besedotvornih obravnavah v takih primerih govori o paradigmatskih obrazilih ali osnovnih samoglasnikih (str. 312). Za Laskowskega sta glagola odmłodzić (pomladiti) in przygwoździć (pribiti z žebljem) predponsko-priponska, v besedotvorju pa glagole tega tipa imenujejo najpogosteje predponsko-paradigmatične (str. 314). čeprav tudi tam poimenovanje ni dosledno, prim, tudi morfonologija. str. 92 (glagolska pripona -na-, -i-, -e-).
Naslednje poglavje, ki ima po besedah avtorjev vlogo »posebne vežic med opisom pregibanja in besedotvorja, je Morfonologija: napisala jo je K. Kowalik (str. 59—95). Morfonologija je obravnavana kot del oblikoslovja, opisujočega pravila izbire in organizacije fonološke podobe morfonolških enot (str. 59). K. Kowalik utemeljuje, da se morfonološka dejstva od fonoloških razlikujejo, in s tem dokazuje, da je morfonologija del oblikoslovja. Ce naj bo Morfonologija vez med pregibanjem in besedotvorjem, potem bi bilo bolje, da bi to poglavje uvrstili po pregibanju in pred besedotvorjem (morda še bolje: po besedotvorju, kakor so storili z inorfotaktiko), nikakor pa ne pred pregibanjem. Pri tem ne gre samo za grafično ureditev drugega zvezka Slovnice; menim namreč, da morfonologija svoje sklepe oblikuje na osnovi pregibanja in besedotvorja in ti poglavji nekako »krona«, ne pa narobe. Morfonologija obravnava soglas-niške in samoglasniške premene, premenske nize in krajšanja besedotvorne podstave. Krajšanje podstave avtorica razume kot rez in dezintegracijo, zaradi česar je besedotvorna podstava, krajša od besedotvorne osnove (str. 00). To velja v takih tvorbah, kot so brązowy -*■ brąz, ogorek -> ogór, zarządzać — zarząd, ne pa v: kamień kamyk, rzemień -*■ rzemyk, kjer imamo opraviti z dezintegracijo (str. 91) (slovensko: krnitev). Težko se je tudi znajti, ali sta za avtorico dezintegracija in rez eno in isto, kajti že na naslednji strani (str. 92) piše o rezu -en pred -yk (płomień : płomyk), -yk pred -or (język : jęzor) itd. Dokaj nenatančno je oblikovan tudi zadnji odstavek na strani 94, ki govori o tein, da morfonološke premene lahko opravljajo različne vloge; tako npr. premena k v c naznanja, da morfein. v katerem se pojavlja, pripada 1) imenskim morfemom (kaj pa: rzeknę : rzec; piekę : piekarz : piec; cieknąć ; ciec?). 2) da mu sledi končnica -e ali -i (kaj pa Polak-o : Polac-y?). V tretji točki se izkaže, da gre avtorici za edninski daj. in mest. žen. samostalnikov in za množinski im. moških samostalnikov (in pridevnikov), ki poimenujejo osebe, vendar se prejšnji dve točki lahko nanašata tudi na druge morfeme. Z morfonologijo in posredno z zgradbo cele knjige je povezano še eno vprašanje: Slovnica se začenja s skladnjo, končuje pa s fo-nologijo: za razumevanje morfonologije je treba najprej preštudirati fonologijo. saj avtorica uporablja fonološko izrazje, npr. soglasniška fonološka struktura (str. 78), fononloška realizacija vstavljenega samoglasnika (str. 78), nezaznamovani člen tričlen-ske premene (str. 89) itd. Nepripravljeni bralec bi moral najprej pogledati v tretji zvezek, v Fonologijo, ki pa je zaenkrat še ni.
Poleg tega se pa zdi, da opis sodobnega jezika ugotovitev zgodovinskega jezikoslovja ne sme postavljati na glavo, zlasti še, kadar gre za učbenik. Avtorici pa se je na strani 88 ob premeni e:a zapisalo, da je to »hkrati premena, ki spremlja dcpalata-lizacijo soglasnika, ki sledi premenjujočemu se samoglasniku« (točka 2.3.2.).
Tisti del Oblikoslovja, ki bi ga rada natančneje predstavila, je Resedotvorje (str. 307—511). Splošne probleme besedotvorja (poglavje I) in tvorjenje samostalnikov (poglavje II) obravnavata R. Crzegorczykowa in J. Puzynina, ki sta že pred tem izdali knjigo Slowotwórstwo współczesnego języka polskiego (Varšava 1979). Poglavji se od kniige razlikujeta malo. R. Crzegorczykowa obravnava tudi tvorbo prislovov: opis tvorbe pridevnikov je prispcvalu K. Kallas (paragraf 5.2 je napisal H. Wróbel), tvorbo glagolov pa H. Wróbel.
Preidimo zdaj k dejstvom, ki pričajo, da je izrazje nenatančno ali — bolje — nedosledno.
Na strani 309 se zložene besede delijo na zloženke (samoobsługa samopostrežba. wiarygodny verodostojen) in okrajšave (pekaes — Polskie Koleje Samochodowe — " Poljski avtobusni promet). Ker sklopi niso omejeni posebej, se zdi, da so obravnavani skupaj z zloženkami, toda na strani 396 se zložene besede delijo na sklope in
zloženke (prim, tudi str. 598, 401 in dr.), na strani 514 pa je beseda wiarygodny navedena prav kot primer za sklop. Najbolj posrečen se tudi ne zdi izraz zloženo obrazilo (formant złożony) za primere, ko imamo dva besedotvorna morfema (npr. cudz-o--ziem-ec tujec, inozemec, anły-faszyst-owski antifašističen), ker asocira s tradicionalnim izrazom afiks złożony (zloženi afiks), npr. -ar-ski, -ar-stwo. -oio-ca, kjer sesta-vinska dela morata slediti drug drugemu (kaj takega pa ni v zloženem obrazilu). Take pripone so v knjigi poimenovane kot razvite ali razširjene, njihove prvine pa so submorfi ali intermorfi (str. 516), pri čemer se jim zdaj odreka samostojen pomen (str. 311), zdaj pripisuje pomenska vloga (prim. str. 46, 517).
Za się (se), ki naj bi bil besedotvorni morfem, so sprejeli po ruskem zgledu poimenovanje popona (postfiks), zdi se, da ne najbolj posrečeno, kajti v ruščini je ta zaimek resnično vezan, drugače kot v poljščini. Avtorji so najbrž izhajali iz poljske slovaro-pisne prakse: v slovarjih namreč se vedno sledi glagolu. V seznamu tipov obrazil je tudi poponsko-paradigmatično obrazilo (str. 314), npr. szklić się (bleščati se kot steklo); če že mora biti, naj bo raje obrnjeno: paradigmatično-poponsko, kot je zapisano na strani 467. Ni pa v seznamu predponsko-paradigmatično-poponskega obrazila, npr. v glagolu roz-galęzić się (razvejati se), ki ga omenjajo v nadalnjnjih delih besedotvorje (str. 467).
Nedosledno so obravnavani tudi nekateri tipi samostalniških tvorjenk. Gre za samostalnike tipa niewdzięcznik (nehvaležnik), niewdzięcznica (nehvaležnica), delikat-niś (občutljivec), delikatnisia (občutljivku). V preglednici na strani 562 je niewdzięcznica navedena kot mutucijska izpeljanka (N. attr.) s formantom -ica, ob delikatnisia, pa kot modifikacijska paradigmatična izpeljanka, prim, tudi grzesznica (grešnica), obłudnica (hinavka) kot paradigmatični izpeljanki (str. 362, 366, 370).
Številni dvomi se vzbujajo pri razporeditvi posameznih tvorjenk kot mutacijskih ali modifikacijskih, da ne govorim o pomenskih razredih. Tako sta na primer arcybiskup (nadškof) in antypowieść (antiroman) modifikacijski tvorjenki (str. 334), nieporządek (nered) in podpułkownik (podpolkovnik) pa inutacijski (str. 355). Ta isti podpułkownik je na strani 363 modifikacijski, na straneh 372 in 391 pa spet inutacijski. dasiravno pomen nadrednost : podrednost povezujeta avtorici z modifikacijo (str. 333). Podobno je antypowieść modifikacijska (str. 333), antycyklon pa mutacijska (str. 391) tvorjenka.
Samostalniškc tvorjenkc sta avtorici razdelili na več kot 50 skupin (poglavje II). Osnovna je delitev tvorjenk na prenosne, modifikacijske in mutacijske, prim. str. 333—335 (močan vpliv Dukulilove teorije), šele v njihovih okvirih pa na izglagolske, izsamostalniške itd. Pozneje pa se ta druga delitev izkaže tudi kot nadredna. Veliko število klasifikacijskih »predalčkov« ovira branje tega poglavja. Zdi se, da tako delitveno drobljenje tudi ni zmeraj potrebno, npr. ukop (kop) in utarg (zkupiček) (str. 334) sta količinski imeni, chód (hoja, hod) in wymowa (izreka) pa načinovni, vsa pa poimenujejo ali predmet (str. 349) ali rezultat delovanja, tako kot wyrób (izdelek), dopisek (dopis), wykop (izkop) (str. 350). Podobno lahko nadwago in niedowago obravnavamo kot rezultat delovanja — količina je pri tem dodatna prvina. Ne vem tudi, ali so potrebne tako ozke pomenske skupine, kot so imena pojavov, ki jih zaznamuje delo-vunje, potek uli stanje (str. 358), imena pojavov, za kutere je značilna prisotnost lastnosti (str. 363), vrstna imena (str. 371), ki uvodoma v besedotvornih kategorijah samostalnikov sploh niso omenjena (str. 333—335). Med izsamostalniškimi izpeljankami se na podoben način pojavljajo imena izvoru tipu wieprzowina (svinjina), brzezina (brezovina) (str. 385), ki v seznamu besedotvornih kategorij samostalniku niso bila navedena. Ozke pomenske skupine so vrstna (str. 384), similativna (str. 385) in časovna (str. 389) imena ter imena količinskih lastnosti (str. 389).
Dvome vzbuja tudi klusifikucijsko predalčkanjc posameznih izpeljank: npr. piórnik (peresnica), cukiernica (sladkornica), solnie u so prostorska imena (nomina loci) (str. 389), stróżówka (hišniško stanovanje; vratarnica) in leśniczówka (gozdarjeva hiša) sta po osebku imenovana predmeta, kretowisko (krtina) pa po osebku poimenovani rezultat (str. 387), čeprav so zadnje tri izpeljanke po moje bližji poimenovanjem prostora kot peresnica ali sladkornica.
Prekomerno klasifikacijsko drobitev spremlja še večja količina simbolov, za primer vzemimo samo kombinacije na strani 394: sub. (loc.) przedpokój (predsoba), przedmieście (predmestje); sub. (quul.) bezdroże (brezpotje); loc. (sub.) polesisko (laz),
pobojowisko (bojišče); loc. (temp.) przedszkole (vrtec); loc (loc.) dorzecze (porečje); loc. (ob.) odludzie (samota, kraj bogu za hrbtom). V starejših slovnicah so bili vsi navedeni samostalniki uvrščeni med krajevna imena, se pravi v eno skupino, in najbrž to ni bilo napak, kajti pretirano drobljenje neredko zastira podobo celote.
Mnogo preprostejša je klasifikacija pridevnikov (poglavje III, str. 408—455), ki jo je opravila K. Kallas, in v njej je tudi najbolj opazna raba skladenjskih pravil pri analizi tvorjenk (posebne sheme prikazujejo razmerja med povedjein in udeležencem, med dvema udeležencema itd.). Podobno kot samostalniki so tudi pridevniki obravnavani v naslednjem zaporedju: izsamostalniški, izglagolski pridevniki, izpeljanke iz predložnih zvez itd. Tvorjensko-stavčne sheme so jasne, bojim se samo. da se študentje ne bodo prestrašili prevelikega števila simbolov. Na strani 411 so v okviru tvorjenk, ki izražajo razmerje subjekt : delovanje, navedeni tudi pridevniki nagiba (nagnjenosti), npr. kłopotliwy sasiąd (težaven sosed), gadatliwy starzec (klepetav starec), in lahkosti, npr. kurczliwy material (blago, ki se rado krči), wywrotna lodź (čoln, ki se rad prevrne). Obe skupini bi lahko obravnavali kot pridevnike nagiba, kajti /nagibi« se nanašajo tako na osebe kot na predmete (podobno izhodišče so nekajkrat izkoristili pri obravnavi samostalnikov, npr. -arka = osobowy lub nieosobowy wykonawca czynności /vršilec delovanja, ki je ali ni oseba/, prim, tudi -ak idr.). Takrat bi se ustrezni shemi lahko združili v eno: A(V)N-N, ki se nagiba k NA, tj. kurczliwy material 'material, który jest skłonny do kurczenia sie' (blago, ki se rado krči). Pridevnik nagiba bi bil lahko tudi pridevnik v zvezi chorobliwy chłopiec (bolehen fant) (N, który jest skłonny do NA/N, ki se nagiba k NA), ki pa so ga uvrstili med količinske pridevnike, ki iinajo strukturo: N, ki veliko, pogosto V (str. 412), prim. kosztowny strój (obleka, ki veliko stane). Seveda je mogoča tudi ta interpretacija, vendar ni edina.
Kar zadeva prislove (pogluvje IV, str. 456—466), jih v Oblikoslovju obravnavajo kot besedotvorne izpeljanke iz pridevnikov, podobno kot oblike stopnjevanja, ne pa kot pregibne oblike (prim. Tokarski, Fleksja polska, Varšava 1976). Dvom vzbuja lahko samo poimenovanje predponsko-priponski prislovi (str. 461) za okostenele predložne oblike tipa: po polsku (po poljsko), po chamsku (neotesano), z pańska (po gosposko), z bliska (od blizu), do czysta (do čistega). Pod imenom predponsko-priponski prislovi bi prej videla prislove tipa pojutrze (pojutrišnjem), naprzód (naprej), ki jih Grzegorczykowa kot leksikalizirune iz svoje analize pravilno izloču (str. 463), pripominja samo, da so sklopi (izraz je tu rabljen najbrž v drugem pomenu kot na strani 396).	'
Zadnje poglavje besedotvorja je posvečeno glagolu (poglavje V, str. 467—511), napisal ga je H. Wróbel. V njem vzbujajo dvome problematika glagolskili pripon (so to besedotvorne ali paradigmatske pripone!1), vprašanje vidskih parov (besede ali besedne oblike?) in končno vlogu zaimka siç (se) in vrste glagolske izpeljave.
Problem, ali naj -e-, -i-, -a-, -ną- obravnavamo v soglasju z izročilom.kot besedotvorne pripone ali kot konce osnov (torej gre za paradigmatske izpeljanke), se je pojavil že prej v nekaterih mestih Oblikoslovja, prim.: 11. Laskowski, str. 47, 49. 55, 92; R. Grzegorczykowa in J. Puzynina, str. 312 in 314 idr. Za tvorbo glagolov je to bistven problem. H. Wróbel (str. 467) jih obravnava kot paradigmatska obrazila v glagolih, kot so gluclinąć, królować, mówić, pisać, pisywać in v bistvu govori o predpon-sko-paradigmatski izpeljavi (na-męgl-i-ć /nuogliti/) in o predponsko-paradigmatsko--poponski izpeljavi (roz-gałęz-i-ć się /razvejati se/). Po drugi strani pa status pravih besedotvornih pripon priznava tistim, ki so nastale po oblikoslovni absorbciji, npr.: -oro-, -ol-, -ń-, -iz-/-yz- v glagolih usyn-ow-i-ć (posinoviti), urzęd-ol-i-ć (uradnikovati), gest-ni-e-ć (zgoščevati se), biurokrat-yz-owa-ć (birokratizirati) (drugje se te enote imenujejo niedmorfemi ali podmorfemi), tako so torej enote -owi-, -oli-, -nie-, -yzowa-sestavlejne iz besedotvornih pripon in osnovnih samoglasnikov. V tem stališču ie neke , vrste nedoslednost, kakršno potem opažamo tudi v inorfotaktiki (str. 542), kjer je zapisano, da imajo osnovni samoglasniki lahko vlogo besedotvornih pripon, npr. jad-a-ć, biel-i-ć, biel-e-ć, prim, tudi stran 545. Ali sta v tem primeru glagola odmlodnieć (pomladiti se, str. 503) in nawodnić (namočiti, str. 505) res predponsko-paradigmatsKa, glagol twardnieć (strjevati se) pa paradigmatčen, če je v vseh vsebovana razvita pripona!' Zdi se, da je tradicionalno pojmovanje -i-, -e- itd. kot besedotvornih pripon preprostejša rešitev in ne povzroča omenjenih težav.
Problem vidskih parov, ki nanj opozarja Laskowski (str. 54—56), rešuje Wróbel tako, da iz besedotvornega opisa izključuje glagole tipa rzucić : rzucać (vreči : metati), wypisać : wypisywać (izpisati : izpisovati), ker zaradi rednosti takih parov vid obravnava kot slovnično kategorijo, katere opis sodi v pregibanje, medtem ko pare tipa napisać : pisać (napisati : pisati), zlikwidooać : likwidovaé (likvidirati) obravnava kot posamezne besede in jih uvršča v besedotvorje. V besedotvorje vključuje Wróbel še tri tipe priponskih razmerij (str. 492):
a)	dziobać : dziobnąć kljuvati : kljuniti, klękać : klęknąć poklekati : poklekniti;
b)	być : bywać biti : bivati, grać : grywać igrati : poigravati;
c)	plynać : pływać plavati, nieść : nosić nesti : nositi, lecieć : latać leteti : letati.
Zaimek ali natančneje popona się (v knjigi je namreč rabljen ta izraz) je obravnavan zdaj kot obrazilo (str. 484), npr. v glagolih dodzwonić się (dobiti telefonsko zvezo) in doczekać się (dočakati), kjer je obrazilo sestavljeno iz predpone in popone, zdaj kot dodatno prvino, prim. prze-... (się) : przejeść się preveč se najesti (str. 477), przejechać się pojezditi, popeljati se (str. 478), na-... (się): napracować sie nagarati se (str. 489), s-... się: spłakać się zjokati se (489). V veliko izpeljankah je się vendarle obvezna prvina (soobrazilo, str. 494), toda vse te glagole obravnava avtor med predponskimi izpeljankami, čeprav gre za medponsko-poponske, prim, nachodzić się nahoditi se (str. 467).
Podobno kot z izglagolskimi derivati, kjer sta bila v eno skupino povezana dva tvorbena tipa (predponske in predponsko-poponske tvorjenke), ravna Wróbel z izsamostalniškimi glagoli. Zaman bi med njimi iskali paradigmatsko-poponske (biel-i-ć się beliti se) in predponsko-paradigmatsko-poponske glagole (roz-gaięz-i-ć razvejati se), ki so bili kot skupinu navedeni na strani 467. Ta delitev, ki pravzaprav izpostavlja vlogo się (se) kot obrazila, je pri obravnavanju izsamostalniških glagolov po nepotrebnem opuščena, in glagoli, kot so głowić się (razmišljati, razbijati glavo), perlić się (biseriti se), ślimaczyć się (obotavljati se kot polž), so uvrščeni med samo paradigmat-ske tvorjenke (str. 497), čeprav je się njihova obvezna sestavina, glagola rozgałęzić się (razvejati se) in rozwiośnić się (opouiladiti se) pa med predponsko-paradigmatske. V obeh primerih imamo opraviti s tako imenovanimi sainôpovratniki, o katerih v knjigi ni niti besede, się pa je v njih soobrazilo besedotvornega značaja.
Klasifikacija glagolov temelji na isti metodi, po kateri so deljeni samostalniki, pridevniki in prislovi. V vsem Oblikoslovju je opazna železna doslednost v rabi skladenjskih uučel pri klasifikaciji tvorjenk. Pri tvorbi glagolov so obravnavane najprej izgla-golske tvorjenke, za tem izsamostalniške. Zadnje so lahko paradiginatske (chorować biti bolan) ali predponsko-paradigmatske: odnosowić (raznositi, denazalizirati). Pomen, ki ga prinaša predpona (to zadeva tudi pomen pripon v imenih), je podoben v iz-glagolskih in izsamostalniških glagolih, npr. zarysować (npr. kartkę; porisati listek) in za kreskować (kartkę; počrtkati listič), zastawić (pokój meblami; napolniti sobo s pohištvom) in zameblować, zagracić (v istem pomenu), zarosnąć (chwastami; porasti s plevelom) in zachwaścić (v istem pomenu) itd. Mutacijski izglagolski glagoli so pravzaprav postali vzorci, po katerih se tvorijo izsamostalniški glagoli. Pri ugotavljanju pomenov predpon bi bilo bolje povezati obu tipa glagolov, kar pa bi pomenilo spet vračanje k staremu, tradicionalnemu redu v besedotvorju (podobno bi morah pri samostalnikih obravnavati skupuj wysypisko (smetišče, odlugališče smeti) in kartoflisko (krompirišče) kot poimenovanji prostora.
V obravnavanju tvorbe glugolov, predvsem izsamostalniških, imamo manj predalčkov, čeprav tudi tu včasih srečujemo najbrž preveč podrobno delitev (o številu podskupin nuj priča numeracija na strani 480 — 2.1.5.1.1. in še črkovna znamenja od a do i; podobno je stanje tudi na naslednjih straneh).
Treba pa je poudariti, da je obravnavana klasifikacija posrečen poskus rabe istih skladenjskih meril zu vse tipe glagolov (doslej se je dogajalo to samo deloma).
Novost je tudi uvedbu poglavja Morfotaktika v oblikoslovje (str. 513—545) : obsega opis sistemu organiziranja oblikoslovnega gradiva v zgradbo besede. To poglavje je gotovo zelo bistveno in novatorsko. Zaradi izrazijske enotnosti bi bilo primerno uvesti že na samem začetku Oblikoslovju izraz medmorf, ki je dosledno rabljen šele v mor-fotaktiki (prim, še že izrečene opombe o sestavljeni, razviti in razširjeni priponi, ko-nektivu uli povezovalniku itd.).
Poenotiti bi se morala tudi členitev besed, ki jo obravnavata R. Grzegorczykowa in J. Puzynina drugače kot K. Kowalik. Y besedotvorju (str. 317, 332)) avtorici zastopata stališče, da besede, ki imajo izolirano osnovo, niso tvorjenke, npr. docent, klient, adiutant, bażant (fazan), ponavljajoči sestavini -ent in -ant pa nista v njih niti obrazili niti nasploh morfema (drugače kot v besedah abonent, dyrygent, ker obstajata tudi glagola abonomać abonirati, dyrygować dirigirati). Tvorjenki pa sta vendarle samostalnika pastuch (pastir) in rękaw (rokav) ki tudi imata osamljeno obrazilo. V mor-fotaktiki K. Kowalik dopušča (str. 515) obstoj tako osamljenih pon kot tudi osnov. Deljiv je torej docent (ker je tudi študent), adiutant (ker je tudi kolaborant), nylon ker je tudi stylon, perlon). Na straneh 515 in 516 avtorica obravnava stališča drugih znanstvenikov glede členitve besed, npr. Roguslawskega, Vinokura, Horeckega, ne pa tudi Smirnickega in Dokulila, ki sta bila omenjena že prej (str. 316), vendar ni povedano, katero stališče v tej problematiki zastopata.
Treba je poudariti, da je pri vsakem diskusijskem problemu in arbitralni odločitvi avtorske skupine v Oblikoslovju navedena ustrezna literatura in obravnavani drugačni pogledi na stvar. To je v poljskih slovnicah novost in prav zaradi nje Gramatyka ni samo učbenik in v službi poučevanja, temveč ima tudi veliko znanstveno vrednost. Pri tem nikakor ne mislim na navajanje literature po posameznih poglavjih, kajti to se je dogajalo v poljskih slovnicah že prej, npr. v knjigi Fonetyka historyczna Roz-wadowskega itd.
Pri branju Morfotaktike zbodeta še dve podrobnosti. Pri obravnavanju oblikoslovne zgradbe pridevniških osnov avtorica ugotavlja, da imajo — razen naj-, nie-, niedo-, pra-, prze- — vse domače predpone ustreznice v predlogih: kaj pa wz-\ względny oziralni, relativni, wy-: wybitny izreden, izjemen? V pridevniku pseudonaukowy (psevdoznanstven) (str. 539) vidi K. Kowalik (podobno kot K. Kallas na str. 422) predpono v sestavini pseudo-, medtem ko R. Grzegorczykowa in J. Puzynina obravnavata besede s pseudo kot zloženke, ki so motivirane samo z ene strani. To so sicer drobne reči in nikakor ne vplivajo na splošno oceno Gramatykę. Ce pa naj vendarle ima značaj učbenika, bi bilo treba neizenačena in neenoumna mesta poenotiti.
K. Kowalik pri razčlembi oblikoslovne zgradbe glagolskih tem ugotavlja (str. 544), da najširša desna vezljivost zaznamuje predpone z-, za-, wy-. Zdi pa se, da imata enako široko vezljivost predpon po-, na-, prim, po-dedukować (malo, neznatno de-ducirati), po-opisywać (opisati po vrsti), po-obraiać (užaliti vse vprek), po-zabijać (umoriti, pobiti vse po vrsti) itd.	«
Pripombe in dvomi, ki so se zapisali poročevalki ob branju Oblikoslovja, nikakor nočejo odvzeti ali znižati vrednosti obravnavanega dela. Z njim smo končno res dobili pomembno znanstveno slovnico, ki nedvomno predstavlja velik dosežek v razvoju besedotvorne teorije in klasifikacije tvorjenk. Prvič v zgodovini poljskega jezikoslovja so uporabljena ista načela pri klasifikaciji vseh: samostalniških, pridevniških, pri-slovnih in glagolskih derivatov. V knjigi so ob besednem opisu številne* preglednice, primerjalne razpredelnice, količinski prikazi itd., ki bralcu pomagajo, da se orientira, kateri tipi tvorjenk so značilni za sodobno poljščino. Knjigo sklepa seznam strokovnih izrazov, ki bralcu v besedilu omogoča najti ustrezen problem, ki ga zanima.
Še enkrat naj bo poudarjeno, da je Oblikoslovje pomemben znanstveni dosežek, dvomim pa, da bi ga lahko rabili kot univerzitetni učbenik (po njem bodo segli samo najboljši študentje), še manj pa kot srednješolski (zaradi neenotnosti in včasih celo nesovisnosti besedila, izrazijske nenatančnosti in nedoslednosti, poljubnosti in vprašlji-vosti posameznih rešitev, prcdalčkanja snovi itd.). Torej je Oblikoslovje pisano za naslovnika, ki je v jezikoslovju več kot dobro podkovan.
Bożena Ostromęcka-Frączak Filozofska fakulteta, Ljubljana Prevedel Tone Pretnar