56 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje včeraj, danes, jutri O naravi Pohorja in o njenem ohranjanju je Proteus že pisal. To je bila zdaj že zname- nita petindevetdesetka, dvojna številka 57. letnika (9 in 10), ki je izšla junija leta 1995. V njej je na 48 straneh, od 331 do 379, po- leg uvoda nanizanih še dvanajst prispevkov, ki so predstavili posamezna področja nara- ve. Na koncu je bil dodan predlog Narav- nega parka Pohorje, ki naj bi bil zavarovan kot regijski park. Območje parka je bilo predstavljeno tudi na pregledni karti, ki prikazuje predlagani park s površino 40.000 hektarov in njegovo ožje območje s površino 11.000 hektarov. Na naslovnici omenjene številke Proteusa je zanimiv znak zelene barve: pretrgani ra- stlinski list, ki je spet s sponko. Znak sim- bolizira naravo, ki jo je človek že prizadel, vendar ji zdaj skuša pomagati. To je bil sim- bol drugega Evropskega leta varstva narave, ki mu je bilo to leto namenjeno, vsebinski poudarek pa je bil na varstvu narave zunaj zavarovanih območij. Želja pripravljavcev pohorskega parka je sicer bila, da bi stro- kovno gradivo v obliki tematskih člankov izšlo v reviji Varstvo narave, vendar to žal ni bilo mogoče. Revija je bila takrat v obdo- bju mirovanja in tako je Proteus rešil njeno čast in objavil predlog ustanovitve Naravne- ga parka Pohorje. V letu 2020 smo obelelžili petindvajsetletnico tega dogodka in hkrati stoletnico izida Spomenice, prvega slovenske- ga naravovarstvenega programa. Ker je bilo o Spomenici ob tej priložnosti veliko govora drugje, jo bomo v tem prispevku omenili le toliko, kot je potrebno, da povzamemo iz- hodišče za Pohorje. Spomenico danes poznamo v obliki knjižice na 34 straneh, ki je izšla leta 1995 kot po- natis s komentarjem. Knjižico je uredil Pe- ter Skoberne, spremno besedo pa je napisal Stane Peterlin. Takrat smo obeležili 75-le- tnico spomenice. Tudi ponatis nosi znak Evropskega leta varstva narave, saj je izšel kot eden od skoraj sto malih projektov, ki jih je Ministrstvo za okolje in prostor finan- ciralo v tem letu. Izvirna Spomenica je izšla 30. junija leta 1920 v Glasniku Muzejskega društva za Slo- venijo. To je bila prva številka tega časopisa, ki ga je izdajalo Muzejsko društvo. Spome- nica je natisnjena na straneh od 69 do 75. Pripravilo jo je trinajst strokovnjakov, članov Odseka za varstvo prirode in prirodnih spome- nikov, podpisal pa jo je dr. Stane Beuk, vod- ja Odseka. Nastala je že pred objavo, saj jo je Odsek 20. januarja leta 1920 predložil takra- tni pokrajinski vladi za Slovenijo v Ljubljani. V oddelku B avtorji Spomenice predlaga- jo, da se določijo trije sredogorski ali gozdni varstveni parki. Na prvem mestu je naveden pragozd kneza Windischgraetza nad Oplo- tnico pri Lukanji, kar je seveda na Pohorju. Za enak namen so predlagani tudi pragoz- dni predeli na Kočevskem in Snežnik. Za pragozd kneza Windischgraetza je v nadaljevanju navedeno, da naj ostane še na- prej neizkoriščani pragozd, ki postane s tem varstveni park. Danes tega pragozda žal ni več, pa tudi ne vemo natančno, kje je bil in kakšen obseg je imel. Po nepotrjenih ustnih virih naj bi bil posekan v prvih letih po drugi svetovni vojni, ko so v gozdovih dela- le posebne frontne brigade. Vsekakor bi bilo zanimivo usodo tega pragozda podrobneje raziskati po arhivskih virih. S Spomenico pa se prizadevanja Odseka za ohranjanje narave na Pohorju niso prenehala. Že v naslednji številki Glasnika (23. decem- bra leta 1923) zasledimo v prispevku dr. Fra- na Kosa na strani 64, da naj se na Pohorju za namene barskega prirodnega varstvenega parka poskuša pridobiti zanimive dele močvirij. Pohorje včeraj, danes, jutri Matjaž Jež, Simona Kaligarič, Jurij Gulič 57 Pohorje včeraj, danes, jutri Pravo botanično odkritje pa prinaša Glasnik IV., V. in VI. z dne 24. decembra leta 1925. Na straneh od 56 do 62 lahko v poglavju Slovstvo beremo prispevek dr. Frana Dol- šaka, ki je pripravil obširni povzetek zna- menite knjige botanika dr. Augusta Hayeka iz leta 1913 (Pflenzengeographie von Ste- iermark). Hayek v njej opisuje zemljepisno geološke, klimatološke (podnebjeslovne) in zgodovinsko razvojne značilnosti rastlinstva Štajerske in pri tem večkrat omenja tudi Pohorje. Podrobno predstavlja tudi rastlin- ske združbe na Štajerskem in kot posebnost omenja šotna barja (Sphagneta) na Pohorju, na katerih uspevata tudi ruševje (Pinus mu- go) in rjasti sleč (Rhododendron ferrugineum), ta samo na barjih. Opisuje tudi gozdove Pohorja in pove, da je v nižjih legah obda- no z mešanim gozdom, v višjih legah pa so na vzhodu krasna bukovja, na zahodu jelovi in smrekovi gozdovi, vrhove pa pokrivajo gorski pašniki in tu in tam »šotne grezi z ruševjem«. Kot znamenite pohorske rastline omenja še nepravi sršaj (Asplenium adulteri- num) in kijastolistni sršaj (A. cuneiufolium) na serpentinitu ter alpski goltec (Tozzia al- pina) in oranžno škržolico (Hieracium auran- tiacum) na gorskih pašnikih. V letniku VII. in VIII. iz leta 1927 zasledi- mo poziv Frana Dolšaka Za varstvo prirode na Pohorju. Tukaj se avtor sklicuje na šte- vilne pobude, da bi se tako kot v primeru Doline Triglavskih jezer uredilo nekaj po- dobnega tudi na Pohorju, »da bi se zaščitili oni deli te gorske pokrajine, kjer se nam prika- zuje živa priroda v posebno izrazitih podobah svoje vrste in katere se bistveno ločijo od onih izpod Triglava in v okolišu Sedmerih jezer, kjer prevladujeta apnik in pestra flora južnih apneniških Alp, kamnine pa, ki tvorijo gorsko Barjansko smrekovje. Foto: Samo Jenčič. Ribniško jezero. Foto: Samo Jenčič. 59 Pohorje včeraj, danes, jutri gmoto vseh pohorskih vrhov, obstoje po večini iz silikatov«. V nadaljevanju Dolšak podrobno opisuje barja na Klopnem vrhu, pri Ribniškem je- zeru in Lovrenških jezerih. Ob tem poudarja posebni pomen ostankov nekdanje glacialne flore, ki jo predstavljajo: ruševje (Pinus mugo), rjasti sleč (Rhododen- dron ferrugineum), panonski svišč (Gentiana pannonica), zlati petoprstnik (Potentilla au- Cerkev svetega Bolfenka v Hudem Kotu. Foto: Samo Jenčič. 60 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje včeraj, danes, jutri rea), alpski dvorednik (Diphasiastrum alpi- num) in islandski lišaj (Cetraria islandica). Območje ovršnih trat označuje kot subal- pinske trate z značilno travo volk (Nardus stricta), kjer je tudi veliko islandskega lišaja (Cetraria islandica). Dodaja še značilnice su- balpinskih travnikov: zlati petoprstnik (Po- tentila aurea), alpski goltec (Tozzia alpina), prisekani ušivec (Pedicularis recutita), jajča- sti repuš (Phyteuma ovatum), gorska arnika (Arnica montana), navadna gorska ločika (Cicerbita alpina), Waldsteinov osat (Cirsi- um waldsteinii), brkata zvončica (Campanu- la barbata) in v najvišjih legah tudi oranžna škržolica (Hieratium aurantiacum). Kot naj- večjo posebnost omenja nenavadni kamno- kreč (Saxifraga paradoxa) kot domnevni re- likt (ostanek) tople terciarne flore na Vitanj- skem Pohorju ob Hudinji. Tako smo imeli že sredi dvajsetih let prej- šnjega stoletja dobro utemeljeno pobudo za zavarovanje Pohorja, ki bi ji z današnjega zornega kota lahko očitali le to, da je bila enostranska in da ni ustrezno vključevala tudi živalstva. Temu plodnemu obdobju je sledilo daljše obdobje, ko družbene razmere niso bile naklonjene varstvu narave (dikta- tura Kraljevine Jugoslavije, druga svetovna vojna). Šele s postopnim razvojem naravo- varstvene službe po letu 1945 so nastale razmere, ko je bilo mogoče ponovno obuditi prizadevanja za zavarovanje Pohorja. Leta 1959 je bil ustanovljen Zavod za spo- meniško varstvo Maribor, od leta 1965 pa je bil na njem redno zaposlen prvi naravovar- stvenik Mirko Šoštarič. Od leta 1978 dalje je bil na tem zavodu zaposlen Matjaž Jež, kasneje pa še drugi sodelavci, ki smo delo- vali na Pohorju. Leta 1980 smo na tedanjem Zavodu za spomeniško varstvo izdelali Ekološko študi- jo vzhodnega Pohorja, ki je postala vzorec za nadaljevanje dela. Leta 1987 smo tako izde- lali Strokovne osnove za razglasitev naravnega parka Pohorje. Še istega leta smo jih pred- stavili strokovni javnosti na Republiškem srečanju konservatorjev v Mariboru, nato pa smo jih z manjšimi dopolnitvami leta 1988 predložili Ministrstvu za kulturo, ki je bilo takrat pristojno za področje varstva narave. Ministrstvo žal ni poskrbelo za za- varovanje Pohorja, ampak je zahtevalo do- polnitev s smernicami razvoja parka. Tako je leta 1993 nastal drugi elaborat, Naravni park Pohorje – koncept razvoja s smernicami za razglasitev. Takrat je bil ustanovljen tudi odbor naravnega parka Pohorje, v katerem so bili predstavniki vseh pohorskih občin, zavoda in ministrstva. Leta 1995 je prišlo na republiški ravni do večjih organizacijskih sprememb, po katerih je za naravo postalo pristojno ministrstvo za okolje. To je pri Zavodu za urbanizem v Mariboru naročilo izdelavo Ureditvenega načrta območja bodoče- ga parka, ki je bil izdelan leta 1998 kot tretji uradni predlog za zavarovanje Pohorja. Sle- dil je nov krog usklajevanja z vsemi deležni- ki, ki se je zaključil leta 2000 s podpisom sporazuma med občinami in Ministrstvom za okolje in prostor. Žal zaradi nesoglasij med občinami in ministrstvom tudi takrat brez napovedanega zaključka – ustanovitve naravnega parka. V tem času je potekala ponovna reorgani- zacija naravovarstva. Leta 1999 je bil spre- jet novi Zakon o varstvu narave, leta 2000 pa je začel delovati novoustanovljeni Za- vod Republike Slovenije za varstvo narave, dotakratni regionalni zavodi pa so postali območne enote novega zavoda. Hkrati so začele potekati tudi priprave na sprejem evropskih naravovarstvenih direktiv. Tako je tudi ta priložnost zavarovanja Pohorja morala počakati, saj je ministrstvo ocenilo, da zavarovanje po takratnih predpisih ne bi bilo smiselno, ker bi ga morali že v nasle- dnjih letih spreminjati in prilagajati evrop- ski zakonodaji. In res, od leta 1999 do leta 2004 se je v slo- venskem naravovarstvu zgodilo veliko spre- memb in dosežen je bil napredek, tako v or- ganizacijskem kot na strokovnem področju. Leta 2002 je bil sprejet posodobljeni »rdeči seznam« ogroženih rastlinskih in živalskih 61 Pohorje včeraj, danes, jutri vrst, leta 2004 pa so mnoge ogrožene vrste postale zavarovane. Istega leta smo dobili še naravne vrednote, ekološko pomembna območja in območja Natura 2000 po Di- rektivi o pticah in Direktivi o habitatih. Vse to se je poznalo tudi pri vrednotenju narave Pohorja. Potrdilo se je, da je tudi po novo postavljenih, vseevropskih merilih narava resnično pomembna, vredna in potrebna za- varovanja in tudi učinkovitega upravljanja. Po vzpostavitvi novih razmer po letu 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, so se ponudile nove priložnosti za nadaljevanje priprav na ustanovitev Pohor- skega parka. Zavod za varstvo narave je skupaj z mnogimi strokovnimi partnerji, lokalnimi skupnostmi in prebivalci sodelo- val v nizu projektov, katerih naloga je bila dopolniti poznavanje narave in prispevati k ohranitvi njenih najbolj ogroženih delov. Nekateri izmed teh projektov so bili usmer- jeni v obnovo naravnih procesov, habitatov (življenjskih prostorov) ali nekdanjih praks, ki so omogočale obstoj značilnih pohorskih življenjskih okolij in vrst v njih, na primer projekti WETMAN – Ohranjanje in upra- vljanje sladkovodnih mokrišč v Sloveniji, SU- PORT – Trajnostno upravljanje Pohorja, LI- FE to Grasslands – Življenje traviščem. Dru- gi so se osredotočali predvsem na iskanje priložnosti za lokalno prebivalstvo v naravi prijaznih, trajnostnih oblikah kmetovanja in Pohorje, Šumik - Trije hlebi. Foto: Samo Jenčič. 62 ■ Proteus 83/2, 3, 4, 5 • Oktober, november, december 2020, januar 2021 Pohorje včeraj, danes, jutri drugih dejavnosti, ki prispevajo k ohranja- nju narave, hkrati pa omogočajo preživljanje ljudi. V projektu NATREG - Kako upravlja- ti varovana območja narave, da bodo postala priložnost za trajnostni razvoj, je bila v so- delovanju s številnimi sodelujočimi skupnost- mi, organizacijami in posamezniki s Pohor- ja izdelana tudi Vizija trajnostnega razvoja »zelene« ponudbe (narava in kulturna dedišči- na) Turističnega (projektnega) območja Pohorje 2030. Prav vsi projekti in tudi ostale aktiv- nosti pa so imele namen vzpostaviti zaupanje in sodelovanje med sodelujočimi, še posebej pa med strokovnimi ustanovami, lokalnimi skupnostmi in prebivalci Pohorja. Tako so bile vzpostavljene tudi ugodnejše razmere za ustanovitev parka. Leta 2016 je nastala nova pobuda šestih občin o ustanovitvi varovanega območja Pohorja. Na tej podlagi se pripravlja Uredba za razglasitev Regijskega parka Pohorje. Upamo, da bo po dobrih sto letih od Spome- nice in prve pobude za zavarovanje Pohorja, tudi končno ustanovljen. Da bi predstavili dopolnitve poznavanja narave Pohorja v slabem četrt stoletja, od prvega »pohorskega« Proteusa do danes, je zdaj pred nami nova pohorska številka. Po obsegu in vsebini je veliko bogatejša in tudi evropsko naravnana, saj temelji tudi na uresničevanju obeh evropskih direktiv, Direktive o pticah in Direktive o habitatih. Poleg tega upošteva tudi vse domače var- stvene usmeritve glede varstva naravnih vre- dnot ter ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da ohranja- nje narave pomeni predvsem delo z ljudmi, saj jo samo ljudje lahko uničimo in samo ljudje lahko ohranimo. Mag. Matjaž Jež je biolog in naravovarstvenik. Posveča se preučevanju narave ter pripravi predlogov in pobud za njeno ohranjanje. Glavni območji njegovih naravovarstvenih prizadevanj sta Mura in Pohorje. Že od mladosti se ukvarja tudi s preučevanjem metuljev in sodeluje pri različnih društvenih aktivnostih. Zadnja leta se posveča podrobnemu raziskovanju dnevnih in nočnih metuljev Pohorja, od leta 2012 pa izvaja spremljanje ogrožene vrste borovničeve bledice (Argiades optilete). Simona Kaligarič je univerzitetna diplomirana biologinja, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Od leta 2013 vodi mariborsko enoto. Poklicno namenja posebno pozornost varovanju vodnih okolij in rastlin v severovzhodni Sloveniji in je avtorica več strokovnih prispevkov. Vodila ali sodelovala je pri številnih mednarodnih projektih varstva narave v Sloveniji. Dejavno si prizadeva za varovanje posebej ogroženih območij z medsektorskim sodelovanjem in vključitvijo prebivalcev ter vseh, ki jih narava zanima. Dr. Jurij Gulič je diplomiral iz gozdarstva ter doktoriral iz ekologije prostoživečih živali na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Poklicne izkušnje obsegajo delo na področju ohranjanja narave. Dejavno deluje pri številnih projektih, pri čemer sta mu aplikativna ekologija in varstvo biotske raznovrstnosti v ospredju zanimanja. Do leta 2019 je bil zaposlen na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave. Trenutno deluje na področju zelenega turizma.