A. Gradnik: Rudeče rože.
Hudece rože.
i.
ed rožami duhtečimi
si ob oknu stala
in me pričakovala
z rokami hrepenečimi . . .
Med rožami duhtečimi ko solnce si se smehljala in vsa duša mi je trepetala pod tvojimi poljubi gorečimi.
A to je bil davni čas! ... Prišel je v deželo mraz in rože so vse vsahnile.
Moja pota so teme pokrile, tiho žalosti so pristopile in poljubile moj  obraz .  . .
2.
In zdaj ne vem več nobene poti; duša plaha po temi krog tava, noga v blato se mi pogrezava in nikjer . . . nikjer pomoči . . .
In sto peklenščkov se iz teme reži in duše uboge čaka . . . Ah, dvigni me, draga, iz mraka, teh težkih, brezupnih dni! . . .
3.
Tako lepa si, ljuba, nocoj, ko lilija vsa bela in vsa brezskrbno vesela  -a meni je težko nocoj!
Tako si lepa, ljuba, nocoj! Krog tebe moleduje in se ti prilizuje gizdavih blazirancev roj.
A. Gradnik: Rudeče rože.
271
In vsem se prijazno smehljaš . . .
a kar si ljubila,
si že pozabila
in mene več ne poznaš.
4.
V  tiho sobo je plaval večer
in šum mesta je mrl tam v daljavi;
ti igrala si na glasovir
in pela o sreči, ljubavi  . .  .
Ti si pela in tvoje oči zrle ven so v noč, trepetale, kot da bi tam sredi noči, sredi zvezd one sreče iskale.
Tih in nem jaz ob oknu sem stal in poslušal ... a kar sem s silo v srcu dolgi čas zatajeval, vse na dan se z močjo je izlilo . . .
V  tiho sobo je plaval večer in duši dve v blaženost raja sta pluli skoz nočni vsemir
v ljubezni in sreči brez kraja . . .
5.
v
Čemu se obračaš od mene preč? Saj jaz te ne prosim ničesar več: naju ljubezen iz nekdanjih dob pokriva temni grob . . .
Ničesar več . . . nobene želje . . . a včasi vztrepeče plaho srce, in takrat ko duhovi o polnoči, prihajajo sanje prejšnjih dni in mi tolažbo v srce lijo.
272
A. Gradnik: Rudeče rože.
In takrat so solzne moje oči in rože rudeče ko srčna kri na grobu ljubezni moje vzcveto.
Ko rože rudeče so te pesmi otožne, ko bolne duše molitve pobožne tak tiho udano k tebi kipijo in o moji ljubezni ti govorijo . . .
Ko jih čuješ, mogoče te veselijo  — a ti ne veš, da jih solze in bolečine rodijo . . .
Pod nebom širnim srečala sta se oblačka dva, pozdravila, poljubila in spet narazen šla.
Po nebu širnem semtertja podil ju je vihar, osamljena oblačka dva več nista našla se nikdar.
8.
Veselja in tihe sreče žare tvoje črne oči, žalost ko morje brezmejna v mojem srcu leži.
Zbogom, zbogom, Ivanka! . . . V tvojem   oknu spet rože cveto, to niso prejšnje rože, vsadil jih je bogvekdo.
A. Gradnik.