Sodobna slovenska poezija
Meta Kusar
Brez gobčka
Reka
I.
Razgreti Bog vse poletje sedi na bregu. To je reka. Vsak dan opazujem bitko za potomstvo. Vodomca za vzrejo sedmih mladi~ev nalovita pet tiso~ brkatih krapovcev. Va{ki narcis vsak dan slab{e vozi z nimfami. Stara se. Ko maha nagi ženski, njegovi klici brbljajo v razmo~enem obrežju. K njej prihaja kakor k materi, brez kopja, brez sekire. Vsakemu duhu verjame. V toplem, mirnem malodu{ju, v tihih no~eh, ko ti stari salamander s plameni kaže led, se nau~i{ prijemati trnje. Zlagati trnje. Zložiti ga.
II.
Žalostna ljubica svoje zelene sanje kot zarod polaga v mrtvice. Stara ~aplja kljuva paro in zagleda{ neumneža. Samo neumnost ga ~asti. Poglej ~oln! Rodovi so od pamtiveka polagali sol k veslu. Duh je kazal sledi in kje se ženske preoble~ejo. Oba vidiva, da v istih, dolgo~asnih, ~rnih cunjah igrä zapu{~enega Erosa. Vsakomur najprej ukrade srce. Pretvarja se, da spi pod milim nebom. Da je tesar. Zavetnik. Nobenega vpra{anja ne morem izmenjati z njim. Mlakuža golta glas. Ko zabrede{ vanjo, ni~ ve~ ne razlo~i{, kaj je med nebom in zemljo.
III.
Poznam ogenj za prerokovanje, vendar iz tistega plamena ne švigajo svetle iskre. Z najnižjimi demoni se pogaja, brez talenta preizkusa moje prste in ušesa in oči. Notorični lažnivec se boji matere. S stvarmi je ne pretenta. Mrtvemu bo Anubis z velikim dletom, kot pasja taca, odprl usta in pravi verzi bodo privreli. Para bo premagala meglo in zalila domovino. Vemo, kje so zvonovi obešeni? Kam segati v beli zrak? Kje so moji zvončki? Kje so? Moji zvončki! Povsem zanesljivo me vozijo k mrtvim, ki niso mrtvi. Peljejo me iz mesta, v katerem mrtvi pokopavajo mrtve. Lisjak na obrežju preži na otroke vesele vidre. Iz njiv se kadi slovenska moderna. Sebičnost ne nosi kožuha. To je reka.
IV.
Revolucionarji najprej osvojijo dekliške internate! Na palicah vihrajo nove kletve. Poplava prostastva dere v Črno morje. Zvečer grem pod grajsko pobočje brisat prah. Je filozof tukaj hodil? V grobu so mladci stari. Tri tisoč let ležijo ob orožju ožgani do belih kosti. Brke ne razumejo belih kosti. Stikajo po skrinji zaveze in scefrajo Mojzesov plašč. Nagnjene nad grob, okamnijo. Dajte brkicam živo vodo. Razgreti Bog je pripravljen, da začne metati.
V.
Bodo priznali, da je v kamnitih vrčih vino? Pevec nalaga na ogenj.
Kakšne blodnje! Aroganca sovraži čarovnijo. Špice napovejo pesem.
Laž in indigo papir iz zlata naredita žolč! Znanstveno dokazano!
Tebe tudi izločajo, vendar je tvoja bela toga vsak dan še bolj bela.
Učil si me pisati stavke, prijemati kristal. Če se med prerivanjem ustrašiš,
lahko iz pretepača nevede narediš ikono. Posebne pravice zapacajo pore.
Sladkost prihaja vate skozi kožo. Ko ti kane na jezik, ti izsuši slino. Raztrga te.
Prekucne ti nebo. Moramo biti slepi. Scvrlo bi nas, če bi videli stopnice,
ki vodijo v nebesa. Srce je naftni vrelec in mikroskop in vata. Topli nimbus
shranjuje vato, ker se ga nič ne prime. Niti lasu iz svilenega kosma ne dam
za umazan sladki kruh. Izpljuni strupeno jagodo! Takoj izpljuni to grobo rozino!
VI.
Neznan sredozemski jezik mi je dal vijolico. Za gumbom jo nosim
oseminpetdeset let. Spori naredijo človeka težkega. Lonček, kuhaj skregane
zalije s kašo. Najprej je super, potem začne jemati sapo. Proso za drozge!
Če psovk ne bom presekala z vijoličastim mečem, me ne potolaži nihče več.
Nobena stvar. Zdaj sama tarnam za mizo, potem bo vekal ves gozd.
Če boš svojemu krotkemu Marsu zaplenil čutaro, ti bo pomagal dihati.
Njegovi vojaki vijejo roke, kadar jim mastna tema zlepi veke.
Duša težko ignorira kralja, po navadi jo človek izda. Ko jo ignorira filozof,
se njegov zajec zatakne. Izgubi baklo in črna nit mu na puščavo prišije vse tačke.
Kdor ima veliko, bo imel še več. Še vedno najnevarnejši orakelj!
VII.
Razgreti Bog se potaplja. Pregleduje dno. Za nebe{kim nohtom mu ostane zrno peska in pred mojimi o~mi naredi novo zemljo, novo reko. Naredi novega filozofa. Nove brke. Bodo spet sedle za mizico materializma? Grdo gledale? Za srečen konec rabi{ božje oči.
Zen
Na ~ajne vejice sneži. V nasadu si na svileni skali zaviham rokave.
Nanjo se vozim zidat. Razmi{ljat o sto zvezkih, v katere zapisujem stavke.
Smrekovje in kiti so jezik. In vrtna zabava. Gospodje moji! Du{a je jezik.
Tudi strupeni jeziki in usodni jezi~ki. A vi mislite jezik? Vse je beseda.
Pred vrata in pod grme polagam zvezke. Na pragu se spremenijo v hi{ice
za duhove. Na nove verze lovim nove duhove. Kadar verz pobegne,
duhovi zrastejo v uni~evalce. Za verz nimam nobene prave zanke.
Najmanj{e so prevelike. Ko se razdiranje razraste, hudi~a zlepa ne ukine{.
Ti razume{, zakaj je moj jezik preživel v temnem kotu utice.
Z rde~e iranske preproge je jedel ~rno zemljo. Vsak dan. Z lopato.
Goltal sive oblake. In ~rne. Kdo si upa položiti roko na naravni zakon?
Vi prisegate kakor pogani. Niste odkrili {e ni~ bolj{ega? Kdor je pobrit
na zvezdo, je pobrit na zvezdo. Komur se duh zable{~i, se mu zable{~i.
Kar govorim, ~utim v tem zraku. V tej utici. V~asih ~ustva plahutajo na velikih jadrih,
vendar ladja stoji. Samo ~ist namig spravi vse roke na vrvi. Sam s sabo zape~e{jezik.
Čeprav je bil Dante velik, je drgetal od hudega. Tresel se je za mesto. Jaz drhtim.