136
A. Debeljak: Sanjač v zasneženi poljani.
VII.
Ni več rešitve? — Je! — A večji rod bo moral vstati in z ljubeznijo preplaviti bo moral zemljo vso, da zopet zbere razkropljene čete.
In ko jih združi, vse ljubezni vnete, in ko iz src sovraštvo jim izžge in s strastjo ljubavi presune vse — tedaj naš slavni dan nam da Gospod.
Le src in misli sveti preporod
roditi more nov in velik rod,
ki kos bo tujcem, gladnim naše zemlje . . .
Radost in strah tesan srce objemlje: Kdaj prideš veliki naš slavni čas? Pomoči več, rešitve ni za nas? . . .
A. Debeljak:
Sanjač v zasneženi poljani.
mano čez poljano neskončno se lije srebrno-svilena koprena. Nad mano se vije črno-svinčena zavesa, z oblakov — mračnjakov spletena, in krije nebesa in pije vso luč in toplino solnčno.
Čez polje blodim jaz, neznaten popotnik, in bolj je bled mi obraz ko sneg na planjavi in bolj izžet, kot da sem osivel pohotnik. A v srcu je mrak, teman kot oblak, ki ziblje nad mano v temi se sanjavi.
Onemogla je želja vzbrstela: raztopi snegove, razkolji oblak in zapali mrakove!