Marija moja Kraljica

ŠMARNICE.

Spisal

ANTON ŽGUR,

župnik v Loškem Potoku.

V LJUBLJANI.

Založila in na svitlo dala »Katoliška Bukvama«.

1886 .

Tisk 'Katoliške Tiskarne«

v Ljubljani.

Predgovor.

Šmarnice so se na Slovenskem že
tako vkoreninile in vdomačile, da si verno
slovensko ljudstvo želi za cvetoči mesec
maj vsako leto novih Šmarnic, novega
berila, ki naj bi ga navduševalo za lju¬
bezen in češčenje do Marije Device.

Da bi toraj jaz nevredni kaj pripo¬
mogel k povzdigi Marijinega češčenja in
Marijinim častilcem podal novih Šmarnic,
iz katerih naj bi se vtrjevali še v čistejši
ljubezni in trdnejem zaupanju do Marije,
nebeške Kraljice,  prijel sem za
pero in večidel po »Marien-Predigerji«
sostavil pričujoče delce. Te Šmarnice
vtegnejo vstreči vsem za to, ker se dajo
porabiti za vsakdanje, tridnevno in teden¬
sko Marijino počeščevanje; kajti vsako
berilo vsacega dne je za-se popolna celota,

Berila so vravnana tako, da je tudi
vsako berilo za-se lepa Marijina pridiga,
katero vsak duhoven more rabiti tudi
za različne Marijine praznike. In tako
najde slovenski duhoven v tem delci
31 lepih Marijinih pridig.

Pridejane so tudi mašne molitve,
litanije vseh svetnikov, lavretanske lita¬
nije, tri Božje čednosti in sv. križev pot.

Pojdite toraj, nove Šmarnice, med
verne Slovence in gojite v njih srcih
ljubezen in češčenje do Marije Device!

V L o š k e m Potoku,  novega leta
dan 1886.

Pisatelj.

I. dan.

Marija, moja luč!

Marija vse v nas in okoli
nas razsvetljuje.

Sv. Atanazij.

V neki tihi dolinici so prebivali ubogi
pastirci. Od svojih majhnih čed so se
revno preživljali. Oe je bila tudi dolinica
samotna in njeni prebivalci ubogi, je
vendar neki imenitni gospej tako dopadla,
da je vsako pomlad hodila tu sem pre¬
bivat. Ker je tamošnjim prebivalcem ve¬
liko dobrega skazovala, so jo prav pri¬
srčno ljubili in se vselej njenega prihoda
veselili. Kedar so zvedeli za njen prihod,
ji je staro in mlado naproti hitelo, in ne
zastonj 1 saj je tudi slehernega obdaro¬
vala prav obilno, mnogokrat prav bogato.

Tudi Marija, nebeška Gospa, čeravno
kot usmiljena mati med nami prebiva,

1

2

nas vendar o lepi spomladi še posebej
obišče in en mesec s posebnim veseljem
med nami prebiva, tudi ona ne zastonj!

Obilnih darov prinaša tistim, ki ji
naproti gredo in njenih dobrot deležni
biti žele. Kaj nam li bode letos prinesla?
Vsaki dan nov dar. od katerega, če ga
bomo prav sprejeli, nam bode obilno
dobrega došlo. S svojim zgledom in z
zgledom svetih služabnikov Božjih nas
bode podučevala, toraj „poslušajmo jo
saj nas sama tako opominja.

,,V začetku bilo je še vse tema. Duh
Božji se je razprostiral nad vodami, in
Bog je rekel: Bodi svitloba! — In bila
je svitloba." Čeravno je po ustvarjenji
solnca, lune in neštevilnih zvezd zginila
tema. je druga, hujša tema pokrivala
zemljo: tema zmot, hudobij in pregreh.
In to temo razsvetlil je Sin Marije Device.
Zato cerkveni učeniki pravijo, da nam
je ona luč prinesla na svet. Sv. Atanazij
pravi, da ona je, ki vse v nas in okoli
nas razsvitljuje; zategadel misli sv. Ber¬
nard, da brez Marije bil bi svet temneji

3

memo najbolj temne noči; in zato jo
tudi mi danes, prvi dan meseca maja,
prisrčno pozdravljamo z besedami: Ma¬
rija, ti si moja luč! Pri sv. krstu se
nam je prižgala sveča v znamenje luči
sv. vere, katero smo prejeli. Takrat še
nismo razumeli neprecenljivih dobrot,
katere nam sveta vera deli. Toda sedaj
vemo, da brez sv. vere zveličani biti ne
moremo. Da pa sv. vero ohranimo, jo
vtrdimo in oživimo, hitimo k Mariji,
katero sv. Metod imenuje luč vernih
kristjanov, in ona nas bode v veri po¬
trdila in jo v nas oživila.

Za časa preganjanja kristjanov so
se pravi čudeži glede stanovitnosti v veri
godili: majhni otroci, šibke device, sivi
starčeki so kar tekmovali v spričevanji sv.
vere, in niso se ustrašili niti divjih zveri,
niti gorečih gromad, niti vsega grozovi¬
tega molilnega orožja, s katerim so krist¬
jane trpinčili. K temu jih je spodbujala
srčnost svetih mučencev, ki so že pred
njimi srčno premagali največe muke in si
tako mučeniški venec v nebesih zaslužili.

Med vsemi mučenci in spoznovalci
sv. vere je pa Marija, njih kraljica, naj¬
lepši zgled stanovitnosti v veri. Ona je
bila prva, ki je imela čisto in neskaljeno
spoznanje resnic sv. vere, in kako sta¬
novitne vere! Njena vera je stanovitna,
ko ji angelj z neba oznani, da bo mati
Sinu Božjega; njena vera ne peša, ko
vidi svojega Sina kot revno dete v jaslicah
ležati, in tudi ne omaguje, ko ga vidi
na sramotnem križu med razbojnikoma
viseti in umirati. Ona zmirom trdno ve¬
ruje, da ta njen Sin je Gospod nebes
in zemlje. Njena vera je bila tako močna,
da je pod križem svojega Sina stala v
sredi preklinjevalcev in zaničevalcev Nje¬
govih. Sv. Alfonz pravi zarad tega:
„Kedar se veliki teden popoldne prepe¬
vajo duhovne pesmi, se na v to priprav¬
ljenem svečniku vse sveče ugasnejo, le
srednja ne, v znamenje, da Marija ni
nikdar v veri omahovala. “ — Ko je
veliko soboto Jezusovo truplo v grobu
ležalo, je vera le še v Marijinem srcu
svitlo gorela; ko so Jezusovi učenci

omahovali, edino ona ni omahovala in
najmanjšega dvoma ni imela. Njena vera
ni nikdar zatemnela. Zato tudi pobožni
kristjani radi o sobotnih dneh pred Ma¬
rijino podobo luč prižigajo. Zarad tolike
stanovitnosti v veri jo je pa tudi Bog
čudežno poplačal. On ji je podelil milost,
sv. vero v vesoljni Cerkvi, kakor tudi v
srcu slehernega kristjana vtrjevati, in s
sv. Bonaventurom jih tisoč in tisoč spri-
čevanje daje, da ena sama kratka mo¬
litvica Mariji v čast obmoljena v kristjanu
vero čudežno ojačuje in poživlja.

Luč, še tako svitla, sčasoma le ugasne,
ako se ji ne priliva olja ali kake druge
gorljive tvarine. Luč še tako svitla, bi
nam ne pomagala, ako bi za njo hoditi
ne hotli. Marija si prizadeva s svojim
zgledom luč sv. vere v nas ohraniti in
nas tudi po poti, katero nam sv. vera
kaže, skrbno vodi.

Kedar se noč naredi, nastane tema
po hišah. V temi ne da se ne brati ne
pisati. Delavec položi svoje delo na stran;
vse miruje, vse je tiho, vse molči. Kakor

6

hitro se pa luč prinese v hišo, začne
se zopet delo; vse zopet oživi, vse se
giblje. Taka tema postane včasih tudi
v srcu kristjana.

Sv. Frančišk Salezijan je občutil
velike skušnjave, hude dušne britkosti.
Dvomi nad resnicami sv. vere so ga
tako silno napadali, da je celo na telesu
zelo oslabel. V svoji veliki stiski poda
se v neko cerkev, poklekne pred oltar
Marije Device in kliče z otročjim za¬
upanjem k njej, ki je luč onim, ki se
znajdejo v verskih dvomih. Tolažilna
luč posveti res v srce sv. Frančiška.
Razpodi mu dvome in dušne britkosti.
Kakor da bi bilo mu odgrnjeno zagri¬
njalo spred oči, spozna jasno resnice
sv. vere. Poln veselja vrne se na dom.
Pokazala mu je Marija, da mu je bila
res ona prava luč v hudih verskih dvo¬
mih. Kedar zvečer po solnčnem zatonu
mrak pada na zemljo, tedaj vse nekako
otožno postane. Stemni se polagoma po¬
polno in — noč je tu. Ljudje in živali
se podajajo k počitku. Veseli ptički

7

omolknejo. Cvetlice pobesijo svoje gla¬
vice. Vsa narava počiva! — Začne se
proti solnčnemu vzhodu žariti. Svitleje in
svitleje postaja. Jutranja zarija zlati vrhove
hribov in gora. Dan se začne in ž njim
se novo življenje vzbudi. Glej, koliko
moč ima pač svitloba! Marija se ime¬
nuje zgodnja Danica in jutranja Zarija.
Kedar ona svoje milostive oči na nas
obrne, vselej občutimo, da ona je naša
luč. Ona nam sprosi milost, da radi pre¬
mišljujemo resnice sv. vere. da spoznanje
božje v nas raste, da pri božji službi
vzbujemo v sebi sv. misli in želje. Ona
nas uči Boga in njegovo sv. voljo pre¬
mišljevati. Ohrabri nas v spoznavanji
sv. vere in osrči nas, oznanovati jo tudi
onim, ki se znajdejo v temi nevere, kri-
vovere in grešnih zmot.

Zveličani misijonar Gašper Ferreira
je med poganskimi narodi v Tonkinu z
vso gorečnostjo oznanoval sv. vero. Da
bi z večini vspehom svoj namen dosegel,
imel je navado povsod, kamor je prišel,
napraviti majhen oltar, nanj postaviti

8

podobo Matere Božje z Jezuščekom v
naročji in s sv. Janezom Krstnikom v
podnožji, ki kleče moli Jezuščeka kot
svojega Boga.

Ko v nekem mestu zopet po svoji
navadi začne pred izpostavljeno podobo
pridigovati, oglasi se neka stara ženica
ter vsklikne: ,,Resnično, to so tisti trije,
ki so se meni prikazali, jih že poznam!“
Misijonar reče ženi, k njemu priti in jo
vpraša, kaj je mislila z besedami, ki
jih je med pridigo izgovorila, doseči.
Ona mu odgovori, da se je svojega ma¬
likovanja zmirom zvesto držala, pa tudi
srčno želela priti v nebesa. Iz tega na¬
mena sem, pravi, po svojem premoženji
rada ubogim miloščino dajala. V neki
noči zagledam veliko svitlobo in sredi nje
divno gospo z otročičema, ki mi je rekla:
„Hodi za menoj in boš dosegla nebeško
veselje!“ In ta podoba se mi je potem
tako vtisnila v srce, da sem jo zmirom
videla pred seboj. Kako in kod morem
hoditi za-njo, nisem vedela do danes.
Danes pa med podukom zapazim na

9

oltarji v podobi ravno tiste, ki so se
mi prikazali v spanji; toraj vem, da,
ako to spolnujem, kar me Vi učite, bom
izveličana. Misijonar je potem staro ženo
v sv. veri dalje podučeval in krstil, ki
je pa kmalo po prejetem sv. krstu mirno
in srečno v Gospodu zaspala. Kristjan,
mar li ne spoznaš sedaj, da Marija je
res naša luč v spoznovanji resnic. Zato
tudi mi danes kličimo polni zaupanja
sv. vere k Mariji!

Molitev.

0 Marija, ki si nam rodila Luč,
katera razsvitljuje vsakega človeka, ki
pride na svet, sprosi nam od svojega
Božjega Sina luč razsvitljenja, da resnice
sv. vere vselej prav spoznamo ter po
tem spoznanji tudi živimo. Sprosi nam,
Marija, zlasti v naši zadnji uri luč raz¬
svitljenja, da se ločimo od sveta v živi
veri, trdnem upanji in prisrčni ljubezni
ter zamoremo vživati večno luč in Tebe,

10

našo Mater veselo pozdravljati: Marija,
moja luč! Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

II. dan.

Marija, moja zvezda!

Ti si moja zgodnja Danica,
na katero zaupam.

Sv. Tomaž iz Vilanvre.

Kakor zgodovina pove, je francoski
kralj Robert Marijo prečisto Devico to¬
likanj ljubil, da je 1. 1022 njej na čast
viteški red ustanovil. Vitezi in vsi, ki
so iz žlahtnih in najodličnejših rodovin
h temu redu pristopali, nosili so na svojih
plajščih zvezdo in okolo vratu zlato ve¬
rižico, na kateri se je na prsih blesketala.
zopet zlata zvezda.

Izvolimo si tudi mi zvezdo v znamnje
ljubezni naše do Marije in si jo trdno

11

pripnimo na svoje srce. Hebrejski po¬
meni ime Marija morsko zvezdo, in sv.
Bernard pravi, da se Mariji lepše ime
memo tega ni moglo dati. In v resnici!
Marija je ona svitla zvezda, ki se na
širjeni, valovitem in nevarnem morji
našega življenja blesketa.

Kedar se stemni nebo in na morji
nastane vihar, ki največe ladije kakor
bilko sem ter tje premetava; kedar se
morski valovi kakor gore vspenjajo in
žugajo vsem pomorščakom strašni pogin:
takrat zrejo mornarji s strahom in tre¬
petom v strašni grob, ki se jim odpera
pod morskimi valovi v globočini morja.
Pa, ko bi trenil, zjasni se, poleže se
vihar in pokaže nebo, na katerem za-
blesketa se zvezda, ki kaže pomorščakom
pot po nevarnem morju. Rešitve upanje
povrača se v obupna srca nazaj; strah
in trepet, ki sta mornarje navdajala,
zginjata polagoma. Radostnega srca
obračajo se z gorečo, zahvalno molitvico
pomorščaki k Mariji, morski zvezdi, da
so na njeno pomoč rešeni gotovega po-

12

gina. — Viharjem na morji podobno je
naše življenje. Previdnost božja pošilja
nam križev in težav mnogo, v katerih
zdihuje naše srce. V našem osrčji vski-
pevajo cele gore najhujih skušnjav, ki
vsi žugajo prekucniti barčico našega
življenja in pahniti nas v grob nesrečne
večnosti. V tem žalostnem stanu, kam
hočemo se obrniti, v tem trenutku obupa,
kam hočemo se podati ? Še nismo zgub¬
ljeni, če se zatečemo k njej, ki je za
Jezusom upanje naše največe, če pri¬
bežimo k Mariji, katera je, kakor pravi
sv. Bernard, pribežališče vseh grešnikov!
— Da, Marija je v temi našega življenja,
v trdi noči nesreče in v temoti naše
smrti naša z g o d n j a D a n i c a, ki nam
napoveduje dan, in naša Večernica,
ki nam oslajuje noč.

Zgodnja Danica je tesno sklenjena s
solncein; kajti ona nam napoveduje dan.
Ti si moja zgodnja Danica, na katero
zaupam, vsklikne navdušeno sv. Tomaž
iz Vilanove; zakaj'? Zato, kjer ko se ti v
srcu človeškem prikažeš, ni daleč več

13

dan, dan veselja, dan ljubezni, dan mi¬
losti božje. Ti si moja zgodnja Danica,
na katero zaupam; zakaj ? Zato, kakor
zgodnja Danica ni daleč od solnca, tako
tudi Marija ni daleč od Solnca pravice,
Jezusa Kristusa, s katerim je tesno zdru¬
žena in se od njega nikdar ločila ne bo.
Vzroka dovelj, da se trdno na Marijo
zanesemo in stanovitno vanjo zaupamo!

Blizo Jeruzalema je holmec, na kate¬
rem je evangeljska žena Jezusu zavpila :
„Srečno je telo, katero je tebe nosilo,
srečne so prsi, katere so te dojile!“ —
Pravijo, da ta holmec zeleni po zimi in
poleti, in da njega površje je zmeraj
snažno, ker veterc vsak prahek, ki ga
sapa prinese, zopet odpodi. — Lepa po¬
doba zaupanja v Marijo! Kakor holmec,
na katerem je po ženi blagrovana bila
Marija, zre vsaki čas tudi ona v zimi
trpljenja, kakor v poletji veselja, z ne¬
beških višav dobrotno na nas. Noben
prahek nehvaležnosti, dvoma in neza¬
upanja ne obtiči na njenem maternem
srcu, katero je zmirom z enako ljubez-

14

nijo pripravljeno, pomagati nam, zaupanje
do nje v nas vtrditi in je vedno živo
ohraniti.

Kolikor dobrot in milosti od Boga
prejmemo, vse nam po Mariji zgodnji
Danici dotekajo. S čegavo pomočjo,
praša sv. Bonaventura, zamorejo ladije
po tolikih nevarnostih morja varno v
zaželjeno luko dospeti?

Gotovo samo s pomočjo enega lesa
in ene zvezde, — s pomočjo križa in
s pomočjo luči, katero nam je rodila
Marija, zgodnja Danica. — Toraj kliči,
ljubi kristjan, s sv. Alfonzom: „V Tvojem
podnožji, moja Kraljica, hočem prebivati,
ker si ti moje upanje vse!“ Tedaj tje
gori na zgodnjo Danico obračaj zmirom
svoje oko, po njej zadobila bode vsikdar
tvoja užaljena in potrta duša tolažbo in
pomoč. V trpljenji in križi, v skušnjavah
in težavah, v zapuščenosti in v obupnosti
srca, zri v zgodnjo Danico in kliči na
pomoč Marijo Devico. Kar je ona razo¬
dela sv. Brigiti, to govori tudi nam:
,.Nobeden ni tako zavržen, da bi mu, dokler

15

živi, moje usmiljenje ne bilo na ponudbo:
nobeden se ni tako daleč proč od Boga
oddalil, da ne bi mogel nazaj vrniti se
k Očetu, če kliče mene na pomoč.

Kakor se v naravi vsaki dan mrak
vleže na zemljo in se noč naredi, tako
se tudi nagne dan našega življenja, in
solnce, ki nam gre ravno k zatonu,
daje temno senco čez našo mrtvaško
posteljo. — In kakor pogled zvezde ve¬
černice v temni noči s čudežnim mirom
očara našo dušo, tako tudi pomiri in
potolaži jo Marija v smrtnem boji, raz¬
kropi temne oblake črnega obupa, prepodi
strah pred neznano večnostjo, ohladi nas z
roso milosti, razsvitljuje nam božje resnice
in vlije hladno upanje v naše obupno srce,
ter odvzame ves prevelik in nepotreben
strah pred smrtjo in grozo pred grobom!

Ker je naše življenje le nekako pri¬
pravljanje na smrt: nikar ne odlašajmo
vedno in neprenehoma prositi Marije,
naj bi nam ona, kakor zvezda večernica,
razsvetljevala večer našega življenja in
žarke svojega usmiljenja sipala nad našo

16

mrtvaško posteljo; naj bi nam ona, kakor
sv. Jožefu, stala na strani in naj bi tudi
mi, kakor sv. Jožef, v njenem maternem
naročji izdihnili svojo dušo. Kajti nikdar
ni mogoče, da bi se pogubil ta, pravi
sv. Atanazij, ki umre v Marijinem na¬
ročji.

Nesrečni in bolje osode vredni fran¬
coski kralj, Karol VI., je vsled neke
zaobljube že v prvih letih svojega vla¬
danja Mariji na čast ustanovil nek vi¬
teški red. Za časa njegovega bivanja v
Tuluzi šel je večkrat na lov z Olivierom
Elissonskim in Petrom Navarskim in z
drugimi imenitnimi dvorniki v tamošnje
pragozdove Bukonske. V teh se nekega
dne predaleč od spremstva za divjačino
predrzne oddaliti. Vračajočega se nazaj
prehiti noč v divji goščavi in temnem
gozdu, v katerem so se klatili neštevilni
medvedje, volkovi in druga nevarna
roparska zverjad. Nevarnost za njegovo
življenje, raste kolikor bolj raste tema,
katero provzročijo še posebno oblaki,
ki se raztegnejo čez vse zvezdnato nebo.

17

Strašna tema pokriva gojzcl. Poznati ni
nobene steze, nobene poti. Ne ve ne
naprej, ne nazaj. V tej divji samoti pre¬
mišljuje kralj žalosten svoj stan ter smrtno
nevarnost, v kateri se znajde. Da bi se
srečno rešil iz nje in otel si življenje,
izroči se v varstvo Marije, naše ljube
Gospe. V trdnem zaupanji, da ga bode
varovala in mu pomagala, se ji slovesno
zaobljubi. — Kar h krati potegne veter
in razpodi oblake. Blesketajoče zvezde
razsvitljujejo s svojimi žarki stezo, katera
mladega vladarja srečno pripelje iz gojzda.
S svitom napoti se Karol s spremstvom
svojih baronov v Marijino kapelico, da
bi precej spolnil svojo obljubo in se ji
srčno zahvalil za rešitev iz smrtne ne¬
varnosti. In iz hvaležnosti vstanovi kmalo
potem red „naše ljube Gospe od upanja 11 ,
čigar udje naj nosijo kot zunanje znamnje
tega reda pripeto zvezdo.

Glej, kristjan! enaka zvezda nam je
Marija v vseh nevarnostih, najbolj pa
še v zadnji smrtni nevarnosti. Zatoraj
kličimo Marijo na pomoč v vseh svojih

2

18

potrebah, in razpodila bo temne oblake ter
pokazala nam pravo stezo v zveličanje.

Molitev.

0 Marija! Tudi mi spoznamo, da
si nas mnogokrat rešila iz teme greha
in smrtne nevarnosti večnega pogub¬
ljenja. Zato hočemo tudi mi tvojo po¬
dobo kot zvezdo v srcu nositi ter se
na-njo kot na svitlo Danico v vseh ne¬
varnostih življenja ozirati. 0 Marija, bodi
nam zgodnja Danica v vseh skušnjavah
in dušnih nevarnostih našega zemeljskega
potovanja. In kadar se bode nagnil dan
našega življenja ter bližal trenutek naše
ločitve iz sveta, takrat varuj nas in brani
nas kakor svojo lastino in posestvo, o
Marija, naša zvezda! Amen.

Moli trikrat Cešena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

19

III. dan.

Marija, moje solnce!

Ti si izvoljena kakor solnc-e.

Vis. pesem, 6.

v

V življenji sv. Gregorija Čudodelnika
se bere, da je enkrat v tihi noči pre¬
mišljeval skrivnosti sv. vere. Naenkrat
pa zagleda častitljivega starčeka pred
seboj. Vstane in vpraša ga strmeč, kdo
da je in kaj da hoče. Starček mu od¬
govori, da je od Boga poslan razlagat
mu resnice sv. vere. To izgovorivši, ve¬
leva mu pogledati v stran, sv. Gregorij
stori tako in ugleda gospo nebeške lepote,
katera ga tako prevzame, da je gledati
ne more in si zatisne oči; sliši pa ne¬
beško Gospo imenovati sv. apostola Ja¬
neza, kateremu veleva, tega mladenča
učiti resnice sv. vere. Sv. .Janez odgo¬
vori, da na povelje Gospodove Matere
hoče to storiti. In zares starček poduči
sv. Gregorija o nekaterih resnicah v
sv. veri in potem zgine vsa prikazen.

20

Iz te prigodbe vidimo, da. je Marija
povzdignjena nad apostole in učenike,
nad vse modrijane vseh časov. Ge se
pa apostoli, modri in učeniki sv. Cerkve
svetijo kot zvezde na nebu, se Marija
sme in mora imenovati svitlo solnce. V
skrivnem razodenji jo sv. Janez imenuje
ženo s solncem obdano, in v visoki pesmi
beremo, da je izvoljena kakor solnce.
Zato danes Marijo pozdravljamo z bese¬
dami : Marija, ti si solnce našega živ¬
ljenja !

Solnce sveti, ogreva in zori žito in
sadje. — Tudi Marija grešnike razsvet¬
ljuje, kristjane k dobremu ogreva, da
dozore sad dobrih del.

Bil je mladenič, ki je bil ves grehu
vdan. Ko sliši o neki veličastni božje-
potni cerkvi, poda se tjekaj na božjo
pot. Že dospe do prekrasne cerkve. Poln
radovednosti stopi vanjo, da bi si ogledal
njeno krasoto. Ali, ko vanjo stopi, ne
vidi ničesar. Kakor bi mu bile oči za¬
vezane, ničesar ne razloči. Mane in
mane si oči, da bi spregledal, ali zastonj!

21

Ves žalosten, da je h krati vid zgubil,
zapusti cerkev. Ko pa pride iz cerkve,
zopet vse prav in natančno vidi. Vrne
se vnovič v cerkev, da bi si jo ogledal.
Ali, komaj zopet prestopi cerkveni prag,
zatemne se mu iz novega oči in ne vidi
ničesar. Čudno se mu to zdi. Nekoliko
časa je nevoljen, nekoliko časa žalosten.
Zdaj se spomni svoje nekdanje nedolž¬
nosti, pa tudi svojega sedanjega grešnega
življenja. Spomin na preteklost in seda¬
njost mu podere vse srce, da žalosti
krvovi, in debelo solze se mu vdero iz
oslepljenih oči. Nevede kam, poklekne,
in jame klicati Marijo na pomoč. H krati
se mu oči odpro, in prvi njegov pogled
upre sc na ljubeznjivo podobo Marije
Device, pred katero trdno obljubi po¬
boljšati zares svoje življenje, greh za¬
pustiti in Marijo zvesto in vedno častiti.
V zakramentu sv. pokore od svojih
ostudnih grehov očiščen in z najsvetejšim
zakramentom okrepčan vrne se vesel
na svoj dom. Marija mu je bila duhovno
solnce, ki je razsvitljevalo njegovo dušo,

' 22

ga ogrevalo za dobro, da je odsihmal
čednostim živel in bogatel v dobrih delih.

Prva stopinja, katero mora grešnik
storiti, da se vrne nazaj k Bogu, pravi
sv. Tomaž, je spoznanje samega sebe.
Kedar grešnik začne spoznavati svojo
revščino in praznoto; kedar začne spre¬
gledovati, kako globoko je padel, kako
daleč je prišel, kako nesrečen postal;
kedar začne razumevati strašno zgubo
milosti božje in žalostne posledice smrt¬
nega greha, — tedaj se jame bolj in
bolj daniti v njegovem notranjem, bolj
in bolj svetiti se v njegovi zatemneli
duši; in kdo preganja vso to strašno
noč? — Ti, o nebeško Solnce, ti, o
Marija, z žarki svoje naklonjenosti in
ljubezni, s svojim usmiljenjem; kajti tvoja
molitev, kliče sv. Bernard, razsvetli noč
in tvoja mogočnost prepodi temo! —
V grešnikovem umu se dani. Temne
strasti, huda poželjenja in črne razvade
zginejo. Megla zaslepljenja se razprši.
Orni mrak nezaupanja na božje usmi¬
ljenje zgine kakor dim v ozračji, in

23

grešnika je solnce Marijine priprošnje
privedlo tako daleč, da ves spremenjen
govori z zgubljenim sinom: »Vzdigniti

se hočem in vrniti se nazaj k svojemu
očetu! “

Noči so z malimi izjemami zmirom
nekoliko hladne, in to sosebno proti jutru.
Se-le, kadar zlato solnce izza gora pri¬
plava, zgublja se nočni hlad in jutranji
mraz, ki se zamenja, kedar solnce za¬
dostno visoko stopi, tudi z veliko vro¬
čino. — Cim globokeje človek pade,
čim dalje v takem grešnem stanu živi,
tem ledeneje postane njegovo srce. Pre¬
vleče se z nekako ledeno skorjo tako
zelo, da je ne gane niti svarjenje očetovo
niti solze materine, niti žalovanje sester
in bratov, niti mile prošnje prijatelja ali
znanca. Na njegovo okamnelo srce ne
naredi nobenega vtisa še tolika nesreča,
še tako velika sramota, še tako huda
revščina. Tudi dušni pastir le še prav
zdraži tacega nesrečneža, ako se drzne
ga z ljubeznjivo besedo dramiti iz straš¬
nega in pogubnega dušnega spanja.

24

Pa naj bo led še tako debel, sneg
še tako visok, spomladansko solnce led
stopi in sneg raztaja. — Maj bo greš¬
nik le še tako otrpnen, naj bo le še
s tako ostudnimi in velikimi pregrehami
pokrit, solnce usmiljenja, Marija, ona
edina je, ki zamore grešnikovo trdo¬
vratnost zdrobiti in njega ledeno srce
otajati in razgreti.

Najhudobnejšemu otroku se toži po
očetovi hiši, katero je zapustil. — Pod
pepelom še tli iskra, in rosno kaplico
osuši še le na jutro solnce. Marija zbudi
v grešniku želje po hiši večnega Očeta. —
Marija razpiše še zadnjo iskrico, katera
je tlela pod pepelom grešnega veselja. —
Marija osuši še zadnjo strupeno rosno
kapljo, ki je v pregrešnem veselji padla
na grešnikovo grešno srce. Ona s svojim
maternim pogledom grešnika tako pre¬
trese, da grenke solze pretaka! Ponavlja
se, kar govori sv. pismo o Petru, ki
pravi: „In je ven šel in je britko jokal.“

Solnce ima nadalje lastnost, da rast
daje in ves sad zemlje zori. V duhov-

25

nem življenji pomenja ta učinek potrjenje
volje in stanovitnost trdnega sklepa:
oprati umazano vest, storjeno škodo in
vsaktero pohujšanje poravnati: stare,
grešne navade opustiti, do konca svojega
življenja v dobrem stanovitnemu ostati,
in tako vreden sad prave pokore storiti.
Vse to dela v grešniku ona. po kateri
nam vse milosti dohajajo, toraj tudi
milost spreobrnenja. Marija je ono solnce,
ki v grešniku vse te trdne sklepe do¬
zoreva. Sv. Avguštin sam spoznava, da
za svoje spreobrnenje se ima Mariji za¬
hvaliti; kajti ž njeno pomočjo se mu je
posrečilo pretrgati verige hudih strasti
in odvaditi se grešnih razvad. In glejte!
zdaj vživa v nebeškem veselji sad, ka¬
terega mu je dozorilo solnce, Marija.

L. 1481 se je v Benetkah od ime¬
nitnih in bogatih staršev rodil Hieronim
Emilijan. Čeravno so ga njegovi v resnici
pobožni roditelji le za Boga in nebesa
odgojevali. zaide vendar že kot petnajst¬
letni mladeneč na razna grešna pota.
Boga se ne boji nič več: le še pred

26

svetom bi rad za neomadežanega veljal.
Pozneje stopi v vojaški stan, v katerem
se po smrti svojega očeta vda vsem
pregreham razbrzdane strasti. V vojski
bil je hraber, sploh pogumen vojak. V
več vojnih praskah pridobil si je mnogo
priznanja hrabrosti; toda v božjih očeh,
bil je reven, nesrečen grešnik. Tako
preživi do 30. leta vsa svoja mladostna
leta le v pregrešnem trušu in vsakoršni
razbrzdanosti. — Ko so 1. 1511 sovraž¬
niki z naskokom vzeli trdnjavo Kastro-
novo, bil je on ravno v njej. Na čelu
svojega kardela vojskuje se hrabro na
življenje in smrt s sovražnikom, ki ga
pa premaga, vjame ter na rokah in
nogah vkljenjenega pahne v ječo, kjer
s strahom in trepetom čaka vsak tre¬
nutek svoje smrti. V tem strašnem stanu
se prebudi iz dušnega spanja. Z otožnim
in potrtim srcem spominja se dni svoje
mladosti, v katerih je velikokrat klečal in
goreče molil pred milostno podobo Matere
Božje Trebiške. Tjekaj se v iskreni molitvi
zaobljubi. Bazsvetli se njegov um, —

27

spozna svoje pregrehe. Razgreje se ma¬
homa njegovo srce tako zelo, da se britko
razjoka. Naenkrat nenavadni blesk raz¬
svetli temno ječo, in pred njim stoji
nebeška Kraljica, obdana s solnčno svit-
lobo. Zarad tolikega bleska ne more
pogledati vanjo, a ona se dotakne nje¬
govih verig, katere mu pri tej priči od¬
padejo, ga pelje varno iz ječe skozi vse
sovražne straže notri do Trebiža. Tam
ga popusti. Tedaj je rešen. Tamkaj pred
milostno podobo Matere Božje Trebižke
zahvali se na kolenih s skesanim srcem
in s spokornimi solzami oblit svoji ne¬
beški Materi za čudežno rešitev svojega
življenja. Odslej bil je čisto prerojen.
Ko 1. 1528 strašna lakota jame razsajati,
poproda vse svoje imetje, da uboge pre¬
hrani. Do zadnjega zdihljcja svojega
življenja je živel odtistihmal le za ne¬
besa in blagor svojega bližnjega. In ko
5. februvarija 1. 1537 konča svoje spo¬
korno življenje, bile so njegove zadnje
besede: ..Marija, moje solnce!“ Osrečila
smrt, komur Marija stoji na strani v

28

smrtnem boji! Prosimo jo toraj s sv.
Alfonzom:

Molitev.

0 Marija, dobrotljiva Gospa, moja
najbolj ljubeznjiva Kraljica, o moja Mati!
Ne prosim te posvetnih darov, ne min¬
ljive časti, ne veselja tega sveta, tudi
za bogastvo ne maram; želim in prosim
te samo tega. kar tudi tvoje sveto in čisto
srce želi. — prosim te ljubezni do svojega
Boga. Gotovo mi bodeš pomagala doseči
jo. Ne nehaj prositi za-me, dokler me
ne vidiš pri sebi v nebesih, kjer ne bom
več v nevarnosti svojega Boga in Gospoda
zgubiti, in kjer bodem vžival srečo s teboj,
o moja ljuba Gospa, svojega Boga ljubiti
in hvaliti ga na večne čase. Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

29

IV. dan.

Marija, moja pesem!

Dokončana si, moja pesem :
kdorkoli te poje, bere ali po¬
sluša, naj hvali z menoj ne¬
beško Kraljico! Dante.

Dante, najslavnejši laški pesnik, imel
je poseben Božji dar za skladanje krasnih
in veličastnih pesem. Med vsemi naj¬
lepša in najbolj ginljiva je ona v čast
Marije Device. Dokončavši to pesem,
pridene h koncu še te-le besede: ..Do¬
končana si, moja pesem: kdorkoli te
poje, bere ali posluša, naj hvali z menoj
nebeško Kraljico ! Čeravno si pesem kon¬
čana, v moji duši se vedno in nepre¬
nehoma glasiš, nikdar ne nehaš odme¬
vati se v globočini mojega srca: Marija,
moja pesem!“ Tako je pobožni pevec z
besedami: „Marija, moja pesem! Ti, ki
mi vedno dušo in srce razveseljuješ", —
Marijo častil.

Kakor je tu pobožni pesnik navdušeno
opeval Marijo, tako naj jo tudi sleherna

30

krščanska duša pozdravlja s prelepim
naslovom: ..Marija, moja pesem!“ —
„Tvoje ime, Marija", vsklikne sv. Anton
Padovanski, „je med za usta, in naj¬
prijetnejši glas za uho!“ In sv. Bona¬
ventura pravi: „Ni je skladbe tako čiste,
pesmi tako lepe in godbe tako mile in
sladke, kakor Marija!"

Zato se pa tudi bere od Svetnikov,
s kolikim veseljem so prepevali lepe
pesmi Mariji v čast, kakor n. pr. sv.
Alfonz, sv. Vincencij Pavljanski. Sv.
Frančišek Solanski je pogostokrat z naj¬
večjo radostjo srca prepeval slavo Mariji,
Materi Božji. Zveličani Jakob Guemanuski
imel je navado na svojem popotovanji
zmeraj prepevati pesmi Matere Božje v
slavo Mariji. Marija naj bo tedaj naša
pesem, njeno sv. ime razveseli srce, zbudi
spokorne solze in uteši naše hrepenenje.

Kralja Savla je hudoben duh tako
hudo nadlegoval, da je bil silno otožen.
V tej otožnosti pokliče k sebi mladenča
Davida, ki je znal lepo na harfo brenkati
in zraven lepe pesmi prepevati. S tem

31

je Savla poveseljeval in mu odganjal
otožnost iz srca. Ce so tedaj že pesmi
Davidove otožnega Savla razveseljevale,
koliko bolj bode pesem Marijina ovese-
lila naše srce! Kajti če tebe, o Marija!
imenujem, povrne se mi veselje v srce;
ko zaslišim tvoje ime, zgine mi vsa bo¬
lečina. Sv. Cerkev zategadel tudi Marijo
imenuje: ..Začetek našega veselja 11 , in
„jutranjo Žarijo 11 , ki noč in megle pre¬
žene ter solnčni dan napoveduje. Zato
tudi lepo pravi neka pesem: ,.Zakličem
Marijo, se vzdigne srce, — vsa žalost
proč gre! 11

Sv. Frančišk Solan, od hudih skušnjav
in trdega dušnega boja skoro omagan,
je imel navado v tej svoji stiski zapeti
neko milo pesmico v čast Mariji Devici.
In glej! komaj je pesem zapel, že se
mu je dušni mir in veselje v toliki meri
povrnilo v srSe, da je od samega veselja
zavriskal in vse one, ki so ga slišali,
enako navdušil. Pa Marija ga ni popla¬
čala samo s tem, ampak poslala mu je
še tudi malo pred smrtjo nekoliko tičev,

32

ki so pred njegovim oknom do zadnjega
njegovega zdihljeja tako čudno lepo in
sladko prepevali, da so bili vsi navzoči
do solz ginjeni. Kralj David je bil hudo
grešil; pa čem večji je bil njegov greh,
tem večja je bila njegova pokora. Noč
in dan pretakal je solze. Svojo srčno
bolest nad tolikanj velikimi pregrehami
izlival je pevajoč v svojih spokornih
psalmih in žalostinkah, katere je sprem¬
ljal z otožnimi glasi na harfi. Tudi mi
smo velikrat in hudo grešili, iščimo tedaj
s pevanjem svetih Marijinih pesem pri
Mariji tolažbe in pomoči. Ona, vir solz,
bo tudi nam sprosila spokornih solz;
ona, pribežališče grešnikov, bo tudi nam
pokazala pot do spokornosti. Ona je, ki
sprosi vsakemu potrtemu grešniku pravo
spokornost, pa tudi stanovitnost v za¬
četi pokori — Zveličani misijonar Jožef
Ankieta je bil poslan v Brazilijo, tamoš-
njim prebivalcem oznanovat sv. vero.
Ti pa so bili tako divji, da so celo ljudi
lovili, jih klali in njih meso jedli. Sv.
misijonar, ki je vedel, med kakšne divje

33

narode mu je iti, zaobljubi se, Mariji
v slavo, ako ga bode varovala, da ji
bo zložil lepo pesem. Res, zložil je pesem,
ki je štela 2086 vrstic. To je neprene¬
homa prepeval Mariji na čast, in pod
njeno mogočno brambo mu je bilo mo¬
goče celih 47 let neutrudeno delati med
divjaki. Ves čas mu nobeden ni nič ža¬
lega^ storil.

Oe nas tudi obdajajo skušnjave in
pregrehe najbolj divje, če jo Marija naša
pesem, nič žalega se nam zgodilo ne
bo; kajti na klic njenega imena pobeg¬
nejo skušnjave in greh beži pred tem
mogočnim imenom.

Že v starem zakonu so imeli nekake
orgije. V novem zakonu pa glas orgelj
pripomore neizrečeno veliko k povišanju
Božje službe. Veselo, žalostno in milo
doneči glas orgelj povzdigne nam srce,
da se duša kakor tiča na perutnicah
povzdigne do božjega prestola. Zgodilo
se je že, da se je marsikateri trdo-
vratnež, ko je stopil v cerkev, po krasnem
glasu orgelj in lepo vbranem petji zamislil

3

34

v presrečni čas nedolžnosti, in nehote
se mu je zbudilo hrepenenje po nebesih.
Kajti glas orgelj vzbuja hrepenenje po
Bogu in neti čutila hvale in časti do
Boga. Marija pa dopolni naše hrepenenje
po nebesih. Ona je vredna zato vse hvale
in časti. Ona naj bo naša pesem! In
kakor veli sv. Filip Neri: „Ako prepevaš,
hočem, da poj od Marije!“ tako sto¬
rimo tudi mi: če pojemo, pojmo pesmi
Marijine!

Ko je sv. Vincencij Pavljanski hotel
po morji potovati v Marseille, bil je na
ladiji sredi širnega morja od morskih
roparjev vjet in potem kakor suženj pro¬
dan v Tunis. V tej sužnosti pride v
oblast nekemu hudobnemu gospodarju,
bivšemu kristjanu, kateri je bil pa za¬
voljo časnih namenov krščansko vero
zatajil. Trdo je moral delati kakor ži-
vinče. Silo hudo so ž njim ravnali. Pa
vse to ga vendar ni toliko bolelo in
žalostilo, kakor ono, da je tako daleč
od krščanskih dežel, v katerih so lepe
cerkve in se vedno prepeva hvala Bogu.

35

V zavesti svoje sužnosti je svetnik večkrat
prepeval žalostne pesmi kralja Davida,
katere so judje peli v babilonski sužnosti,
rekši: „Ob rekah babilonskih smo sedeli
in jokali spominjaje se Sij ona. Svoje
harfe smo obešali na vrbe, rekoč: kako
moremo peti v tuji deželi ?“ Kedarkoli
je to s tužnim srcem prepeval, pogle¬
doval je milo čez široko morje proti
dragi svoji domovini, Franciji, in ni se
mogel zdržati solz. Pevajoč te žalostinke
imel je vselej navado precej pristavljati
tudi ono potrtega duha oživljajočo pesem
sv.Cerkve: „Cešena bodi Kraljica, Mati
milosti, življenje, sladkost in upanje naše.
bodi češčena!“ In veselo upanje se mu
je vrnilo v otožno srce. Soproga njego¬
vega gospodarja je večkrat ginjeno po¬
slušala pesmi krščanskega sužnja in
potem svojemu možu vselej očitala, zakaj
je zatajil vero, katera ima tolikanj lepe
pesmi! To očitanje je tolikanj vplivalo
na moža. da se mu srce omeči, se spre¬
obrne in po svojem spreobrnjenji s sv.
Vincencijem zapusti tujo deželo. In tako

36

je svetnik na Marijino pomoč dosegel
kmalo zopet svojo domovino.

Tudi mi velikokrat občutimo, da
zemlja, na kateri se gibljemo in smo, ni
prava naša domovina, da smo le po¬
potniki na njej, ter milo se nam stori
vselej, ko proti prelepim nebesom po¬
gledamo, kjer bode naša duša še le našla
zaželjeni počitek in videla spolnjene vse
upe svoje. Toraj le zaupljivo večkrat
zakličimo^ povzdigovaje svojega duha k
Bogu: Oeščena bodi kraljica, upanje

naše! Pokaži nam po tem revnem živ¬
ljenji Jezusa, blaženi sad svojega telesa!
— Marija govori sama o sebi v prelepi
pesmi, katera se tako-le začenja: „Po¬
veličuj moja duša Gospoda! “ — ter
pravi: „Odslej me bodo srečno imeno¬
vali vsi narodi!“ In zares! kje je krščan¬
ska hiša, v kateri ne bi se za Bogom
najbolj častila Marija ? Sv. Bernard pravi:
„Vse naše življenje naj bo hvalna pesem
Mariji!“ Sv. Anzelm želi vse ure dneva
Mariji v čast darovati. Zategadel je pa
tudi za vsako uro dneva in noči dru-

37

gačno pesem zložil ter jo Mariji v čast
zapel.

Imenitni francoski general Verge poda
se v vojsko. Za njim pošlje njegova po¬
božna soproga pismo, v katerem mu
živo priporoča, da naj vselej, kedar bode
v smrtni nevarnosti, stori Mariji kako
obljubo in občutil bode Marijino varstvo.
Bavno ko je prišel čas, planiti nad so¬
vražnika in podati se v najhujši ogenj
ter vzeti z naskokom zeleni holmec pred
Sebastopolom, dobi pismo od svoje drage
soproge, hitro se zaobljubi Mariji, da
hoče, če se srečno povrne iz ognja, v
čast Marijinega spočetja zložiti lepo pesem.
Strašno je smrt kraljevala. Padali so
vojaki okolo njega kakor snopi. Čeravno
so mu krogle preko ušes brenčale, kakor
sršenov roj, vendar ni on prejel naj¬
manjše rane ne. Bešen tako gotovega
pogina, spolni svojo zaobljubo, zloži lepo
pesem, v kateri najpoprej opeva in slavi
Marijino brezmadežno spočetje, 'potem
pa očitno spričuje, da zmago nad so¬
vražnikom in ohranjenje svojega življenja

38

pripisuje le Marijini pomoči in njenemu
varstvu. — Hvala, čast in slava, naj bo
Mariji na vekomaj! Marija naj bo tedaj
tudi naša pesem!

Molitev.

Molimo tedaj danes s srčnim za¬
upanjem: „Češčena bodi kraljica, Mati
milosti, življenje, sladkost in upanje naše,
bodi češčena! K tebi vpijemo zapušeni
Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni
in objokani v tej solzni dolini. Oh, obrni
tedaj, naša pomočnica, svoje milostljive
oči v nas; in pokaži nam po tem revnem
življenji Jezusa, blaženi sad svojega te¬
lesa : O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija! Amen.

Moli trikrat češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

39

V. dan.

Marija, moje bukve!

Ti, o Marija, si zlata knjiga
Gospodova, katere luč temoto
sveta razsvitljuje.

Sv. Tomas Akvmslci.

Sv. Anton puščavnik ni znal niti
brati niti pisati, pa je vendar tako učen
in moder bil, da se je slehern, kateri
je ž njim govoril, čudil njegovi učenosti
in modrosti. Ko ga njega dni vpraša
nek modrijan, iz katerih bukev zajema
toliko učenost, modrost in tako globoko
spoznanje skrivnosti božjih, odgovori mu
sv. Anton: „ čeravno niti ene črke ne po¬
znam, ne znam brati ne pisati tako, kakor
svet uči, so mi pa ves svet bukve in
vse stvari same črke, iz katerih se učim
vsegamogočnost, modrost in dobroto
Božjo.“ „Ves svet ni druzega“, pravi
sv. Avguštin, „kakor velika knjiga, polna
Božjih čudežev. Nebo, zemlja, voda, zrak
so listi te knjige in vse, kar se v teh

40

giblje, v njih živi, so same črke teh
bukev. Kdor te črke prav pozna in te
bukve prav citati umeva, temu je jasno
kot beli dan, kako se v njih Božja vse-
gamogoenost, modrost in dobrota na
čuden način razodevajo. “

Toda še druge krasne bukve je do¬
brotljivi Bog nam pred očmi odprl, ki
glede krasote vse druge knjige prekose
v oni meri, kakor nebesa zemljo; kajti
v teh bukvah je pisala Božja roka s
skrivnimi črkami. Te bukve so Marija,
od katere je rojen Jezus, ki je imenovan
Kristus. Toraj zakliče ves navdušen sv.
Tomaž Akvinski: „Ti. o Marija, si zlata
knjiga Gospodova, katere luč temoto
sveta razsvitljuje.“ Sveti Ildefonz pravi
lepo: „Ni jih bukev, iz katerih bi bral
tako lepo, kako se pride v nebo, kakor
v bukvah materinskega srca Marijinega. “
Ti, o Marija, bodi tedaj naša knjiga,
ker ti si vsem, tudi onim, ki čitati ne
znajo, neprecenljive vrednosti, ker polna
si najkrasnejših naukov in najspodbud-
Ijivših sv. čednost.

41

Krasne v oziru zunanje lepote, ime¬
nitne glede notranje vrednosti, ter v
vsakem oziru dragocene bukve dobe se
na svetu. Gostokrat že sami biseri in
žlahtni kamni, s katerimi so kake bukve
kot obsejane, pričajo visoko vrednost
tacili bukev. Druge bukve so, ne glede
na zunanji blišč in krasoto, pa glede
na obseg, preimenitne in neprecenljive
vrednosti. Njega dni se je pripetilo slav¬
nemu Juliju Cezarju, da je moral, če
je hotel sovražnikom ubežati in oteti si
življenje, skočiti v neko reko in jo pre¬
plavati. V tej nepopisljivi smrtni nevar¬
nosti ni mu bilo ležeče tolikanj na nje¬
govem življenju, kakor na bukvah, v
katere je zapisoval vsa svoja imenitna
in slavna dejanja v vojski, ter vse dejanje
in nehanje celega svojega slavnega živ¬
ljenja. Da bi otel si ta dragoceni zaklad,
plaval je samo z eno roko, z drugo je
držal kviško bukve, da ne bi jih valovi
zmočili in oškodovali. Tako dragocene
so mu bile te bukve. Kolikanj bolj ljube
in drage morajo pa biti še le Bogu pre-

42

krasne in neprimerljive cene, bukve z
imenom „Marijav  katerih so zapo-
padena vsa čudežna dela božje vsega-
mogočnosti. Bog ni dopustil, da bi se
te bukve bile potopile v vesoljnem po¬
topu, ni dopustil, da bi se bile omade¬
ževale v dereči reki strašnih pregreh
Sodome in Gomore; s svojo mogočno
roko jih je varoval, da jih ni okužil
izvirni greh naših prvih staršev, kateri
je poplavil vse Adamove otroke in Jih
pahnil v strašno večno gorje. Knjigo
„ Marija Devica", katero je Bog na pre¬
čuden način obvaroval pred madežem
izvirnega greha, obdal je s toliko kra¬
soto, da jo kralj David opeva tako-le:
„Kraljica stoji ob tvoji desnici v zlatem
oblačilu, v pisani obleki". (Ps. 44, 10.)
Te besede kralja Davida merijo, pravijo
vsi cerkveni učeniki, „na prelepe čed¬
nosti Marije Device; kajti nad njo se
svetijo lepše, kakor vsi žlahtni kamni,
njene visoke čednosti". Žlahtni kamni
so mnogobrojni: nekateri so svitlobeli,
kakor svečna luč; drugi modrovišnjevi,

43

kot jasno nebo; zopet drugi žolti ali
rumeni kot jutranja zarija; nekateri lepo
zeleni kot najlepše spomladansko zelenje,
in zopet nekateri rudeči kot plamen.
Lepo se svetijo vsi ti kamni, ali še lepše
se svetijo Marijine čednosti: njena de¬
viška čistost; njena ponižnost; njena
goreča ljubezen do Boga in bližnjega,
ter še vse druge njene čednosti, ki so
imenitnejše in lepše memo vseli žlahtnih
kamnov celega sveta.

Sv. cerkveni učenik Tomaž Akvinski
je spisal veliko bukev, ki so vse nepre¬
cenljive vrednosti; kajti, kakor beremo
v njegovem življenopisu, dal jim je On,
večna modrost in resnica, Jezus Kristus
sam, to spričevalo. Ko je namreč ta
svetnik klečal nekega dne pred bridko
rnartro (sv. razpelom) in goreče molil,
nagovori ga Kristus in mu reče: „Dobro
si pisal o meni, moj Tomaž 1“

Iz teh besedi Kristusovih sledi, da
so vsi nauki sv. Tomaža brez zmote,
brez madeža in brez vse graje. Toda
še lepše in Bogu dopadljivše so bile

44

bukve „Marija kar stoji nad vsakim
dvomom; kajti tega ne najdemo zapisa¬
nega v kakem pobožnem berilu, temuč
pravi nam sv. pismo samo naravnost,
da je ravno tista večna resnica in
modrost govorila sledeče besede Mariji
Devici: „Ni ga madeža nad tabo, moja
prijateljica, ti si vsa lepa! “ — Ni ga
nad tabo, o Marija, ne madeža izvirnega,
ne lastnega — dejanskega greha, ti si
tedaj prav lepa, vsa lepa, vsa brez greha!
Na povelje Božjega veličanstva pozdravi
nadangelj Gabrijel Marijo, rekoč: „Bla¬
žena si med ženami in blažen je sad
tvojega telesa!" Ce je pa knjiga „Ma-
rija“ Bogu tolikanj dopadljiva in pred
njegovimi očmi tolike vrednosti: kdo bi
ne imel veselja brati, pogostoma pre¬
birati to knjigo? Kdo ne bi se potem
z največim spoštovanjem in veselo dušo
zamisilil v premišljevanje prekrasnega
berila, ki ga nam daje knjiga „Marija"
iz svojega življenja? — Kedar beremo
to knjigo, kedar klečimo pred Marijinim
materinskim srcem; naj nas vsikdar pre-

.šine božji strah, kakor je Mojzesa, sto¬
ječega pred gorečim grmom, in tedaj
naj sezujemo čevlje, t. j.: rešimo se po-
zemeljskih misli; vse posvetno hrepe¬
nenje in poželjenje odpravimo iz srca,
in z vezmi prave ljubezni, češčenja in
zaupanja povzdigujmo srce do prestola
milosti in usmiljenja, — do Marije.

Sv. evangelist Janez je med vsemi
apostoli najbolj učeno pisal in je bil
med njimi edini, ki se je s svojim evan¬
gelijem povzdignil celo do Božjega pre¬
stola. Zato ima podobo orla zraven sebe.
Kakor se namreč orel med vsemi ptiči
najvišje v zrak povzdigne in more v
solnce gledati, ne da bi mu bilo treba
migati z očmi, tako se je tudi sv. Janez
povzdignil gori do Boga, ter je s skriv¬
nostnimi besedami popisal Jezusovo večno
rojstvo od Očeta. Zamaknjen v nebeški
Jeruzalem, nam popisuje v svojem skriv¬
nem razodenji njega lepoto in krasoto.

Kje je zajemal sv. Janez toliko uče¬
nost ? Jezus Kristus mu je viseč na križi
izročil najbolj učene in modrostne bukve

46

z besedami: ,,Sin glej, ta je tvoja Mati!“
Božji Sin je tedaj umirajoč na križi iz¬
ročil svojo mater Janezu, in tako je po¬
stal Janez Marijin sin. Kakor pa dobre
in skrbne matere pridno podučujejo svoje
otroke, tako je tudi Marija podučevala
sv. Janeza v skrivnostih Božjih. Ona mu
je bila tedaj knjiga, polna največe uče¬
nosti in modrosti. Tudi za nas je Marija
knjiga polna nebeške učenosti, če radi
in z veseljem premišljujemo njeno živ¬
ljenje.

Imamo pa še druge bukve, namreč
bukve svoje vesti, v katere zapisujemo
vsa svoja dobra in slaba dela. Te bukve
naše vesti bodo enkrat na Božji sodbi
odločile^ ali naše izveličanje ali pogub¬
ljenje. Če hočemo, da bodo bukve naše
vesti sodnji dan dobro za nas govorile,
storimo tako, kakor delajo oni. ki ho¬
čejo take bukve prepisati. Oni polože
bukve pred-se. zvesto vanje gledajo, kar
v njih berejo, to tudi natanko v svoje
bukve zapišejo; če se kaj zmotijo, po¬
pravijo hitro, in če drugač ni, tudi z

47

ojstrim nožem zmoto iz bukev izpras¬
kajo. Tako glejmo tudi mi zvesto v
bukve Marijinega življenja. Kar vidimo
v njih, zapišimo zvesto v svojo vest.
Ako nas pa zmota prehiti, odprimo bukve
svoje vesti in z ojstrim nožem prave
žalosti zbrišimo in izmimo iz njih vse
napake, da, kaderkoli nas pravični sod¬
nik zakliče na ojstro sodbo, najde bukve
naše vesti popisane s samimi dobrimi
deli, in nas tako sprejme v družbo svoje
Matere, v večno veselje.

Neki mladeneč peljal se je v družbi
s pobožnim duhovnom po morji. Da bi
mu pa bil krajši čas, bere neke bukve.
Med branjem večkrat zakliče: „0, to so
bukve, to je lepo branje, to je meni
všee!“ In na to poda mladeneč te bukve
duhovnu in mu zaničljivo reče: „Te
bukve poglejte, tudi Vam morajo do-
pasti!“ Duhoven vzame bukve, pogleda
vanje, bere v njih nekoliko ter jih mla-
denču nazaj da in reče: „Ze vem, kakšne
so te bukve. Polne strupa so in zape¬
ljivosti. Branje taeih bukev mora vsa-

48

cega mladenča pohujšati in privesti ga
tako daleč, da postane podoben zgub¬
ljenemu evangeljskemu sinu. 0 nespa¬
metna kupčija, s katero kristijan proda
satanu svojo dušo in zato ne prejme
druzega, kakor zastavo večnega pogub¬
ljenja! 0 da bi vsaj taki k Mariji pri¬
bežali, ona bi jih še rešila!“ Na to od¬
govori mladeneč z otožnim srcem : „0k,
tudi jaz sem nekdaj Marijo goreče ljubil.
Nosil sem celo njen škapulir, ali pozneje
sem vse to opustil, in na vse zadnje
sem se še sramoval biti Marijin častivec.
Kako bi smel tedaj upati, da bi mi Ma¬
rija hotela pomagati?" „Upati smete in
se zanesti”, odvrne mu duhoven, „da
vas bo Marija s srčnim veseljem spre¬
jela. ako se le k nji povrnete. Dajte ji
precej danes, precej zdaj en dar, in ta
dar naj bodo te zapeljive bukve, katere
berete in ž njimi si srce pačite. “ „Mar
mislite", reče mladeneč, „da ji bo to
ljubo in da bo potem hotela zopet biti
moja mati?" ..Grotovo vas bo vesela;
le bukve te iz ljubezni do nje zavrzite.”

49

„Tu jih imate 11 , veli mladeneč, ,,storite
ž njimi, kar je dragoter  poda du¬
hovnu bukve. „Vi sami prinesite dar
Mariji", pravi duhoven, „sami vrzite
bukve v morje". „Nisem vreden", od¬
govori mladeneč, „da bi moje umazane
roke prinesle dar Mariji". „Naj bo!"
reče duhoven. „ Raztrgajva bukve in
vsak polovico jih vrziva v morje!" In
to sta tudi storila. — S tem, da je mla¬
deneč zapeljive bukve vrgel od sebe,
odprle so se mu druge drage bukve
Marije Device, kateri je svoj dar pri¬
nesel. Marija mu je odprla zaklad ne¬
beških milost, spoznal je svojo zmoto,
zapustil zapeljivi svet in postal tudi sam
duhoven, ter je do konca svojega živ¬
ljenja častil Marijo in razširjeval na vso
moč češčenje njeno. In tako mu je Ma¬
rija postala knjiga modrosti in nebeške
učenosti. — Ko so se mu pri sodbi
bukve njegove vesti odprle, mu je Ma¬
rija, mati milosti, naprot prišla, ter ga
spremila v večno življenje. Kakor je ta
mladeneč, dokler je zapeljive bukve bral,

4

50

hodil po potu pregrehe in še le, ko je
kužne bukve od sebe vrgel, postal je
častiveo Marijin; tako storimo tudi mi.
Morebiti tudi marsikateri izmed nas bere
zapeljive bukve. Nekateri berejo bukve
napuha, katere je spisal Lucifer. Taki
nočejo podložni biti, ne svojemu bliž¬
njemu odpustiti. Nečimurnost in pre¬
vzetnost razodeva vse njihovo govorjenje
in vsa njihova dejanja. Vrzi proč od sebe
bukve napuha, in odprle se ti bodo Ma¬
rijine bukve ponižnosti. Drugi berejo
bukve, ki so se kupovale v Sodomi in
Gomori in tem dopada le to, kar me¬
seno poželjenje vnema in srca v grešne
zveze kuje. Toda pomislite, da črvi bodo
oglodali vaše kosti in snedli vse meso.
v katero se zdaj nespametno ozirate.
Vrzite tedaj proč bukve mesenega po-
željenja in odprle se vam bodo bukve
Marijine čistosti, na katerih je na prvi
strani zapisano: „Blagor njim, ki so
čistega srca 11 , in na zadnji strani: „Boga
bodo gledali". Zopet drugim so najljubše
bukve, katere je spisal Judež Iškarijot,

51

pravi se jim: lakomnost. Le uri se v
nezmernem hrepenenji po časnem pre¬
moženji; le kopiči si bogastvo po zati¬
ranji ubozih, vdov in sirot; le srkaj kri
svojega bližnjega s tem, da se bogatiš
po krivici z blagom in premoženjem
svojega bližnjega; le vdiraj in teri svo¬
jega brata; toda vedi: konec Judežev
bila je strašna smrt; kajti v obupnosti
se je obesil z vrvjo. Vrzi tedaj od sebe
presilno hrepenenje po časnih rečeh in
odprle se ti bodo bukve Marijine, v ka¬
terih je zapisano: „Blagor ubogim v
duhu, ker njih je nebeško kraljestvo 1 *.
V teh Marijinih bukvah boš našel bo¬
gastvo nebeških zakladov, od katerih
sam Kristus veli, da jih tatje ne ukra¬
dejo, molj in rij a ne razjesta. Imaš ka¬
terokoli hudo in grešno navado, danes
odloži jo pred Marijinim altarjem in jo
Mariji prinesi v dar. In ta dar ti bo
začetek novega, boljšega in v resnici
svetega življenja, in začetek večnega
zveličanja.

52

Molitev.

0 Marija, sedež modrosti! uči nas
spoznavati, kar nam je edino potrebno
in po tem tudi hrepeneti. Sprejmi naše
darove, ki jih danes polagamo pred tebe.
Pomagaj nam s svojo mogočno pomočjo,
da srčno vse vržemo od sebe, kar
nas je dosedaj ločilo od tebe. Pomagaj,
da se zvesto poprimemo tvojih naukov,
bukev tvojih zgledov, bukev tvojega
sv. življenja, da tako v bukvah svoje
vesti popravimo vse, kar nam zapira
vrata v nebesa. Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

53

VI. dan.

Marija, moj vrt!

Zaklenjen vrt si ti, sestra,
moja nevesta, zaklenjen vrt.

Vis. pes. 1.

Bilo je velikonočno nedeljo na vse
zgodaj, ko je Marija Magdalena hitela
v vrt, kjer so bili veliki petek v nov,
v skalo vsekan grob položili Jezusa.
Ali kako se prestraši, ko najde grob
prazen. V neizrečeni žalosti teka po vrtu
semtertje in kliče: „Kam so položili

mojega Gospoda, kdo mi ga je uzel ?! “
Ne zmeni se za žvrgolonje ptičev, ki
skakljaje po drevju prepevajo svojo ju¬
tranjo pesem; ne zmeni se za krasoto
cvetlic, ki po vrtu razširjajo svojo vo¬
njavo. Neobčutljiva je za vso krasoto in
prijetnost vrta ter ne miče je še tolikošna
vabljivost narave. Le ena misel ji je v
glavi in jo napolnuje z nepopisljivo bo¬
lestjo: „Kje je moj Odrešenik 1 ', vpije,
„kam so položili mojega Gospoda?!“

54

Ko bi trenil stoji pred njo Jezus, Go¬
spod. a ona ga ne pozna in meni, da
je vrtnar. Jezus jo ogovori, rekoč:
„Marija!" Po tej besedi ga spozna, po¬
klekne predenj, poljubi polna srčne lju¬
bezni noge Gospodove, ki ji na to zgine
spred oči. Vsa iz sebe po tej nenavadni
prikazni čuti v svoji duši nepopisljivo
radost in navdaja jo nebeški mir. In
kakor ji je bil ta vrt poprej vrt poln
britkosti. tuge in žalosti, tako ji je sedaj
vrt srčnega veselja in radosti, ker je v
njem našla svojega Učenika. Kje in v
katerem vrtu naj tudi mi iščemo svojega
Boga? Sv. E vodij imenuje Marijo raz-
veseljevalni vrt večnega Boga in vseh
ljudi. Sv. Hieronim pravi, da Marija je
vrt, poln vonjave in dišečih čednost.
Toraj naj bode tudi nam Marija vesel
in prijeten vrt, v katerem si hočemo
dušo napajati s studencem nebeškega
veselja, ter si kakor bučele skakljaje
od dišeče cvetlice do cvetlice pridno na¬
birati medu — neminljivih zakladov za
večno življenje.

55

Velikaši tega sveta si zidajo imenitne
in drage palače, zraven kateri)i naprav¬
ljajo krasne vrtove, polne najžlahtnejših,
cvetlic in najimenitnejšega drevja iz
raznih delov sveta.

Tudi vsegamogočni Bog naredil je
tako; kajti sv. pismo nam pove, da je
Bog, vstvarivši svet, zasadil si prelep
vrt — raj, in vanj je postavil prvega
človeka, ki ga je naredil iz ila in mu
dušo vdihnil. — Nebeški ženin Jezus
Kristus in njegova nevesta — s katero
se misli človeška duša — imata tudi
svoj prelep vrt, v katerem se shajata.
Zato kliče Ženin: ,,Pridi v moj vrt,

sestra, moja nevesta!" in duša ga zopet
vabi z milim glasom: .,Naj pride moj

ljubi v svoj vrt! -1  (Vis. pes. 1.) Kaj
neki je ta prekrasni vrt. v katerem Jezus
Kristus tako rad vidi ljubljeno dušo in
se mu v njem tako rada najti da?

Cerkveni učeniki nam imenujejo
trojni vrt, ki ga je zasadil večni Bog.
Prvi je vesoljna zemlja s svojimi gorami,
hribi, holmci, dolinami, travniki, logovi,

katere kinčajo pisane cvetlice, zeleno
grmovje, vsakovrstno rodno in divje
drevje, po čijih vejevji skakljajo tisočeri
tički, vsegamogočnost in slavo božjo pre¬
pevajoč. Prvi vrt je naša zemlja, nad
katero se v neskončnem oboku spenja
višnjevo nebo, z njega nam sveti po
dnevu zlato solnce, po noči pa po njem
plava bela luna, spremljevana od mili¬
jonov in milijonov lučic, katere je vse-
gamogočna Božja roka prižgala na ne¬
besnem oboku. Prvi vrt je zemljina
krogla, na kateri izvirajo neštevilni
studenci, po nji pa se raztaka nešteta
množina rek, in obdajajo jo nepregledna
morja, polna čudovitih živali, ki plavajo
po morji in žive v njegovi globini. Naša
zemlja je prvi vrt, ki ga je Bog dal v
stanovanje tolikih in tako mnogoterih
živali, pa ljudi, katere je postavil go¬
spodarje čez vse te zemeljske stvari.

Drugi vrt imenujejo cerkveni učeniki
bukve sv. pisma, v katerem je toliko
lepih, s sadjem obloženih dreves in dišečih
cvetlic, kolikor je v sv. pismu lepih

57

naukov, modrih pregovorov in sv. besed.
Tretji vrt je sv. raj ali paradiž. Pred
njega vratini stoji angelj z gorečim me¬
čem in ne pusti pred srečno smrtjo vanj
nobenega. Zato pravi sv. Pavel: ..No¬
beno oko ni videlo, nobeno uho slišalo,
in nobenega človeka srce ne občutilo, kar
je Bog pripravil njim, kateri ga ljubijo!“
Vendar pa vsi ti vrti niso pravi
Božji vrti; kajti vstvarjeni so le za nas,
božje stvari. Zemljo nam je vstvaril Bog
za naše prebivališče ves čas našega
življenja; sv. pismo spisano je po možeh,
navdihnjenih od sv. Duhu, le v naše
podučenje in razsvetljevanje; sv. raj ali
paradiž postavljen je v plačilo zvestim
služabnikom Božjim. Tedaj tudi nebes
Bog za-se ne potrebuje; kajti, kakor je
zamogel od vekomaj brez njih ostati
in je sam v sebi našel najpopolnejše
veselje, tako tudi za prihodnje v svoje
osrečevanje ne bi potreboval nebes, ka¬
tere je, kakor govorita Izaija in sv.
Pavel, edino tem in za te pripravil, ki
njega ljubijo.

58

Vendar pa je Bog, čigar veselje je
bivati s človeškimi otroci, vstvaril še
drugi vrt. katerega sam popisuje z be¬
sedami: ,,Zaklenjen vrt si ti sestra, moja
nevesta, zaklenjen vrt 1“ Sv. Bernard,
ki te Božje besede premišljuje, prilastuje
Bogu take-le besede: »Marija, moja naj-
ljubeznjivša nevesta, ti edina si moj vrt.
Tebe, najžlahtnejšo stvar, sem od veko¬
maj sebi v nebeško radost in veselje
izvolil ter te v svoj prijetni in krasni
vrt pripravil. Vse druge vrte: svet, sv.
pismo, nebesa, prepuščam ljudem v njih
korist in razveseljevanje; toda Marija,
ona je moj vrt, čigar cvetje in sadje
je vse moje.“

Kakošno sadje pa raste in dozoreva
v tem Božjem vrtu? Marija sama ga
nam popisuje, ko pravi: »Kakor ceder
na Libanu sem povišana, in kakor ci¬
presa na gori Sijonski. Visoko kakor
palma v Kadezu sem zrastla, in kakor
zasajena roža v Jerihu, kakor lepa oljka
na polji, in kakor, javor ob vodi na potih
sem visoko zrastla. Kakor sladka skorja

59

in lepo dišeče mazilo sem dišala, kakor
izbrana mira sem dajala prijeten duh
od sebe." (Sir. 24.) Tako popisuje Marija
vrtni sad. kateri sad pomenja v duhov¬
nem oziru njene lepe čednosti, ki dajejo
prijeten duh od sebe in jo povzdigujejo
visoko nad vse svetnike. Najdražji sad
tega vrta pa je On, katerega imenujemo
z besedami Elizabete: „in blažen je Sad
tvojega telesa, Jezus. 11  In na katerem
vrtu je prirastel ta Sad? V vrtu, kakor
si ga ne moremo lepšega misliti ne na
zemlji in ne v nebesih. Vrt, ki nam je
rodil samega Boga, je gotovo vrt Božji.
— Po prvem grehu naših prvih staršev
je bil Bog zemljo preklel in njegovo
prekletstvo je zadelo vse stvari na zemlji;
le Marija, brez madeža izvirnega greha
spočeta, bila je obvarovana tega pre¬
kletstva. Na-njo merijo besede Davidove:
„Ti, o Gospod, si posvetil in blagoslovil
svojo zemljo! 11

Marija je sicer Božji vrt, vendar pa
zamore vsak kristjan, ki Jezusa in Marijo
ljubi, po vsej pravici reči: Marija je

60

tudi moj vrt, nad katerim je Giospod
zapisal: „Za-me in za one, ki so moji
in moje matere prijatelji!" Saj nam
Marija sama govori: „Jaz sem kot trta
sladek in dišeč sad rodila, in iz mojega
cvetja je častit in obilen sad. Pristopite
k meni vsi, ki me poželite in mojega
sadu se nasitite, zakaj moj duh je slajši
od medli in moj del slajši od medli in
satovja." (Eccl. 24, 26.) Hitimo tedaj
v ta Božji vrt. Vživajmo prijeten duh,
katerega nam razširja cvetje njenega tako
svetega in spodbudljivega življenja. Vži¬
vajmo sad njenih dobrot in milost, ki
nam jih ona izprosi od Jezusa Kristusa,
ki je njen vekomaj blaženi Sad.

Sv. Cerkev govori Kristusu o devici
in mučenici sv. Ceciliji te-le lepe besede:
,, Tvoja služabnica Cecilija ti služi kakor
pridna bučela"; pač iz tega vzroka, ker
je bila posebna čestiteljica duhovnih
cvetlic, sv. čednost. Čebelica je majhna
živalica, pa s svojo pridnostjo daje sad,
ki ima prednost pred vsemi sladčicami.
(Ecc. 11, 3.) „Kdo kaže bučeli pot na

61

vrt?“ vpraša sv. Bernard, in odgovori:
„Dvojni kažipot: lepota vrta jo klice,
lastno hrepenenje jo žene.“ — Marija,
moj vrt, je napolnjena rajske dišave in
je lepši kot raj; kajti v njem cvete ci¬
presa strahii Božjega in dišava ljubezni;
v njem raste balzam čistosti in sladka
skorja sv. premišljevanja; tam je lepo
zelenje zatajevanja in velikanska Aloe
(stoletnica) popolnosti življenja.

Sveti Anzelm pripoveduje o nekem
Marijinem služabniku, da je imel navado
vsaki dan Marijo počastiti z molitvijo,
v kateri se je spominjal peterega veselja,
ki ga je Marija imela na svetu. S tem
ji je hotel osladiti bolečine, katere je
njeno srce občutilo, ko je videla pod
križem odprte petere rane Kristusove. Ko
se temu Marijinemu služabniku približa
smrtna ura, obide ga grozen strah pred
njo: pa Marija se mu prikaže in mu
govori: ..Ker si pogostoma premišljeval
moje bolečine, naj se tvoja duša loči
brez njih iz tega sveta! “ In ves miren
in vesel je v Gospodu zaspal, kakor

62

otrok v naročji svoje matere. Ta Marijin
služabnik je bil draga čebelica, ki je v
svojem življenji najraje brenčala za svojim
kraljem, Kristusom, v njegov prelepi
vrt, in se tamkaj v pobožnem premišlje¬
vanju vsedala na dišeče cvetlice žalosti,
veselja in čednost Marijinih; to ljubav
mu je Marija ob smrtni uri z velikimi
milostmi poplačala.

Čebela je snažna živalica, in če še
toliko leta po cvetlicah, nobene ne umaže;
zato je pa tudi sad njenega truda čist
vosek. V tem se tudi mi učimo od čebel,
da ne smemo svoje duše umazati z no¬
benim, sosebno ne s smrtnim grehom.
Kajti še le potem bode Marija imela nad
nami veselje, in naša srca bodo podobna
čistim voščenim svečam', ki gore v
Marijino čast v plamteči ljubezni. Po¬
božni vojvoda Bavarski, Maksimilijan I,
je bil poseben častilec Marije Device.
V kapeli Matere Božje v starem Etingu
je veliko in dragih spominkov, katere
je on podaril Mariji. Posebno znamenita
je skrinjica s predalcem, ki je bogato

63

okinčana z raznimi dragocenostmi. To
skrinjico je daroval Mariji, da se je vanjo
shranjevala podoba Matere Božje, v pre¬
daleč pa neko pismo, ki ga je bil pisal
Mariji. Ko po njegovi smrti odprejo
predaleč, najdejo v njem pismo, ki se
tako-le glasi: „Marija Devica! jaz se v
tvojo službo darujem, in to potrjujem
s tem pismom, ki sem ga pisal z lastno
krvjo.“ In res, vse njegovo življenje,
vse njegovo dejanje in nehanje bilo je
obrnjeno v povišanje Marijine časti. V
svoji oporoki zahteva, naj se njegovo
srce hrani v kapeli Matere Božje in
zraven pridene napis: „Tu počiva srce
Maksimilijanovo, katero, dokler je živelo,
je z največo ljubeznijo Marijo ljubilo.
In slehern, ki to bere, vedi, da Maks
tudi po smrti ljubi Marijo." — Srečen,
pač ves srečen tedaj, kdor v življenju,
v smrti, in po smrti ljubi Marijo; kajti
po smrti bode prebival v nebeškem vrtu
in gledal cvetlice, ki nikdar ne usahnejo,
in vžival sad svojega truda.

04

Molitev.

0 Marija, ti moj rajski vrt! Prosim
te ponižno, naj bom vsaj najmanjši
služabnik tvojega presrečnega vrta, naj
se vdeležujem njegovih cvetlic in sadu,
to je, najlepših čednosti tvojega pre¬
svetega Srca. Sprosi mi cvetlico in sad
prave, žive, goreče ljubezni do Boga,
kakoršen je v tvojem srcu cvetel in
dozorel. Sprosi, da ljubim tebe in tvoje
čednosti v življenji in v smrti. Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

VIL dan.

Marija, moja jed!

Kristus je imel svoje meso
od Marijinega mesa in to svoje
meso je nam zapustil v jed.

Sv. Avguštin.

Grški cesar Andronik je na svojem
vratu vedno nosil svetinjico Matere Božje.

Ko se mu je približala smrtna ura, pa
ni mogel dočakati, da bi prejel sv. Obha¬
jilo, vzame zlato svetinjico, jo dene v
usta, naj bi mu bila tako vsaj Marija
zadnja jed ali popotnica v večnost. S
tako pobožnim srcem, kakor ta umira¬
joči cesar, pozdravimo tudi mi danes Ma¬
rijo, rekoč: Marija moja jed!

človek obstoji iz duše in telesa;
oboje potrebuje hrane, če hoče živeti.
Če telo nima živeža, oslabi, zgine mu
vsa moč, in omedli. Tako tudi duša, če
nima dušne jedi, zgubi vso svojo živost
in brhkobo, postane mlačna in čisto
oslabi. Za dušo in telo je tedaj jed tako
neobhodno potrebna, da brez nje bi v
gnadi živeti in obstati ne mogla. Jed,
katero človek uživa, se s človekom tako
zedini, da vse človeške ude prešine, se
v kri in meso spremeni in tako njegovo
moč vtrjuje in pomnožuje. Zato je pa
tudi veliko ležeče na tem, kakšne jedi
človek uživa; kajti jedi ne vplivajo mo¬
gočno samo na njegovo telo, ampak
tudi na njegovo dušo. Dobro, sladko

66

duhovno jed, katera telesu in duši dobro
služi, hočemo danes premišljevati, in
ta duhovna jed naj bo: Marija!

Zveličani brat Nikolaj Fluenški, ki
skozi celih dolzih 20 let ni užival no¬
benih jedi, vprašan, od česa se vendar
živi, odgovori: „0d sv. Obhajila". Iz
tega in veliko družili zgledov je jasno
kot beli dan. da sv. Obhajilo ne poživlja
samo duše, ampak tudi telo, katerega
redi, krepča in mu moč daje. Tako be¬
remo od sv. Grerazima in sv. Katarine
Sijenske in družili Svetnikov, da jim je
bilo sv. Obhajilo tudi v telesni živež,
ker po njem jo njihovo oslabljeno telo
novo moč in krepost dobivalo. Sv. apo-
stelj Pavel veliko bolezni in telesnih sla¬
bosti pripisuje opuščenju ali nevrednemu
prejemanju sv. Obhajila, s čemur očitno
spričuje, da pa vredno prejeto sv. Ob¬
hajilo služi k zdravju in moči duše in
telesa. Sv. Klemen, škof Aleksandrijski,
opominja kristijane k večkratnemu pre¬
jemanju sv. Obhajila in pravi, da ta
najsvetejša jed pomore h koristi in sreči

duše in telesa. In sv. Tomaž Kempčan
pravi: Tako velika je nekaterekrati

milost skrivnostnega Zakramenta, da tisti,
ki ga pobožno prejme, ojačen j a svojih
slabih moči ne občuti samo na duši,
ampak tudi na telesu." — Mana v pu¬
ščavi je predpodoba najsvetejšega Za¬
kramenta ; kakor je mana telesa Izraelcev
bolezni varovala, tako služi človeku ta
posvečeni Kruh k zdravju in življenju,
ker je mogočno zdravilo za vse dušne
in telesne bolezni.

Presv. oltarni Zakrament je pa pravo
telo in kri Jezusa Kristusa; pa je v du¬
hovnem pomenu tudi telo in kri Marije
Device, ker je Jezus Kristus po človeški
natori Sin Marije Device. Sv. Avguštin
govori še bolj jasno v svojem razlaganji
98. psalma, ko pravi: „Kristus je imel
svoje meso od Marijinega mesa, in to
svoje meso je nam zapustil v jed.“

Sv. Alfonz Ligvori je s posebno go¬
rečnostjo častil in molil Jezusa v naj¬
svetejšem Zakramentu. Toda to mu ni
zadostovalo, da je sam tako gorel za

68

Jezusa, ampak je želel tudi še vsa druga
srca vneti za to ljubezen. Zategadel je
zložil veliko lepih pesem in spisal lepe
bukve, polne ljubeznjivili opominjevanj,
gorkih molitev in srčnih zdihljejev k
časti presv. Zakramenta. Pa vsakemu
premišljevanju sv. E. T. dodal je še tudi
ginljivo molitvico v čast Marije Device;
kajti pobožni častilec presv. E. T. je
vedel, da kjer je Jezus, je po duhovno
tudi njegova Mati Marija.

Oe tudi ti kristijan Marijo ljubiš, je
ne moreš ljubiti, da bi tudi Jezusa ne
ljubil. Jezus pa je pripravljen v sv. Ob¬
hajilu skleniti se z nami, on pride po
duhovno v naše srce in v njem ostane,
in če pride Jezus, pride tudi Marija ž
njim.

Pripoveduje se prijazna pravljica, ko
je Marija z Jezusom in sv. Jožefom be¬
žala v Egipet, jih je nekega dne huda
žeja nadlegovala. V tej stiski jih sreča
deklica, ki je nesla vrč mleka. Marija
jo poprosi, naj ji da mleka piti, kar
deklica z veseljem stori. Marija vzame

69

ponujeni vrč in da piti iz njega najpo-
prej Jezusu, in med tem ko sama pije,
poda Jezusa deklici v naročje. Deklica
se ne more načuditi Detetovi lepoti in
ga nekaj časa z vidnim veseljem pestova.
Potem ga da Mariji nazaj in gre z vrčem
naprej. Kader pride do vode, si hoče
svoj umazani obraz umiti. Ali kako se
začudi, ko ugleda v vodi svoj obraz,
kateri je bil poprej grd in ostuden, zdaj
pa tako krasen, da se ga nagledati ne
more. Toda ta sedanja telesna lepota je
ni motila, da bi hrepenela ljudem do-
pasti, pač pa gnalo jo je odsihmal še
večje hrepenenje, edino le Bogu služiti.
Tudi k tebi, krščanska duša, se pri
sv. obhajilu Jezus poda, ž njim pride
tudi Marija. Mar li ne bo ta sklenitev
z Jezusom in z Marijo preobrazila tudi
tvoje duše, da bo lepa in dopadljiva
večnemu Bogu in angeljem nebeškim?
Tedaj le k Jezusu in k Mariji zahajaj,
in nebeška lepota te bo vedno v  obdajala.

Jezus Kristus je rekel: „ Človek ne
živi samo ob kruhu, temuč tudi od

70

vsake besede, ki pride iz ust Božjih. “
Tedaj živež naše duše so večne resnice,
kedar jih poslušamo ali premišljujemo.
„Kako sladke so tvoje besede mojim
ustam, o Gospod, nad med in satovje
pravi David kralj. In če je kdo izmed
Svetnikov v življenji žejin bil božje be¬
sede in je tisto si globoko v srce za¬
pisal, bila je gotovo Marija. Ona je tista
nvetlica. katera se je najbolj napila ne¬
beške rose, in tista vinska trta, katera
rodi najboljši sad. Krščanska duša! ako
želiš napiti se nebeških sladkost, hiti k
Mariji, pri njej se navžij tudi njenega
sadu, ter premišljuj njeno življenje, ki
je polno najlepših čednost. Najbolj raz-
svitljeni in učeni možje vadili so se v
pogostem premišljevanju Marijinega živ¬
ljenja, katero je bilo njihova prava dušna
hrana.

Sv. Bonaventura spričuje o sebi, da
mu je Marija bila vedno pri srci, in da
je zmiraj mislil na-njo: Zjutraj je vstal
z mislijo na Marijo; ko je po dnevu
pisal ali bral, ali kaj druzega delal,

71

vedno je mislil na-njo. In kakor je sam
ravnal, tako je tudi drugim priporočal.
„Vsak čas", veli on, „spomnite se Ma¬
rije!" Sv. Janez Damaščan pravi: pri¬
pravimo svoj spomin za Marijino pre¬
bivališče!" Tudi časti vredni Bernardin
Bustiški je enacih misli, ko piše: »Spo¬
min na Marijo imej zmeraj v svojem
srci in pri vseh svojih delih."

Kako huda je lakota, to vedo naj¬
bolj oni, ki so jo skusili, in jih mori
vedna skrb za, najpotrebnejši vsakdanji
živež. Pa tudi zgodovina vseh časov
nam spričuje, da jih je veliko že umrlo
in jih še dandanašnji umira za lakoto.
Slavni zgodovinopisec Jožef Flavij pri¬
poveduje nam, da je za časa olilego-
vanja Jeruzalemskega mesta neka mati
svojega lastnega otroka zaklala in po-
vžila, da si je ž njim grozovito lakoto po¬
tolažila. Lakota je bila tedaj močneja od
čuta materinske ljubezni! Tudi naša duša
občuti gostokrat strašno lakoto, čeravno
je ob enem ne čuti telo. Nasitovati pa
zamoremo svojo dušo s kruhom, ki ga

72

nam ponuja Marija. Njene lepe čednosti
so poživljajoči kruh naših duš. Cim bolj
uživaš jed Marijinega zgleda, tem bolj
te žene hrepenenje po njem in tem večjo
sladkost občutiš v njem.

Sv. Dominik je živel s svojimi sa¬
mostanskimi brati, katerih je bilo 40,
v Bolonjskem samostanu. Ko jim živeža
zmanjka, pošlje dva svojih tovarišev
precej zjutraj vbogajme prositi, da bi
opoldne kaj jesti imeli. Pride poldan,
tovariša se vrneta in prineseta samo dva
majhna hlebčeka, katera bi bila komaj
dvema zadostovala. Menihi se pogleda-
vajo, kako kosilo bo danes za toliko
ljudi. Zdajci se obrne sv. Dominik k
Mariji, od katere je že tolikrat pomoči
dobil. Po opravljeni goreči molitvi veh
svojim 40 tovarišem sesti za mizo. Vzame
izberačeni kruh in ga jim razdeli. In
glej, o čudež! vsak je od teh dveh hlebov
dobil toliko, da je bil do dobrega na¬
siten in na vse zadnje je bilo še kruha
več, kakor poprej. Tudi Marija nam po¬
nuja dva kruha v dušni živež: prvič telo

73

in kri svojega Sina, kar je tudi njeno
telo in kri. in drugič lomi nam kruh
Božje besede, katera se v njenem živ¬
ljenju po tako krasnih zgledih nam
razodeva.

Molitev.

Marija, nebeška Kraljica! bodi nam,
prosimo te, živež našim dušam. Tvoj
presv. zgled naj nas uči živeti tako. da
bomo vsikdar vredni v življenji preje¬
mati telo in kri tvojega Sina. In kedar
se bode dan našega življenja nagnil,
sprosi nam, o Marija, še to milost, da
nam bode sv. obhajilo naša zadnja po¬
potnica v večno življenje. Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
■dan ašnjega premišljevanj a.

74

VIII. dan.

Marija, moj škit!

Turn kralja Davida.

Lavretanske litanije.

V starih časih so imeli vojščaki,
kedar so šli v vojsko, zraven orožja na
poseben način izdelan in okovan ploh,
katerega je vojak nosil na levi roki ter
se ž njim varoval, da ga sovražne pu¬
šice, sulice in drugo tako orožje ni tako
lahko zadelo. To brambeno orodje so
imenovali škit. In to orodje je bilo pri
judih v toliki časti, da so pri kronanji
svojega kralja ne samo njega, ampak
tudi njegov škit mazilili s sv. oljem, v
znamnje, da kakor škit varuje pred so¬
vražnikovimi pušicami, tako mora tudi
kralj varovati svoje ljudstvo pred so¬
vražnikovimi napadi. Kedar David govori
o svojem sinu Salomonu, imenuje ga
varha ljudstva, škit svojih podložnih,
kateri s svojim varstvom svojce tolaži
in jih s srečo in blagoslovom oblago-

75

daruje, sosebno pa revne in nadložne
s svojo mogočno roko brani.

Tudi Marija, pravi sv. Anzelm, je
od samega Boga izvoljena mati milosti,
pomočnica in varhinja kristjanov. Zato
se Marija tudi imenuje škit, za katerim
so kristjanje varni pred sovražniki.

Sv. Janez Damaščen zove Marijo
pribežališče, v katero se v svojem (Jušnem
boji zateka in varnosti išče, kakor se
skriva vojščak za svoj škit, da mu so¬
vražno orožje škodovati ne more. Kolika
sreča tedaj za nas kristjane, da nam je
Bog dal tako mogočno brambo zoper
vse sovražnike 1

Imenitni vojščaki so na svojih škitili
imeli vdolbena znamnja svojega žlaht¬
nega rodu, da jih je zamogel vsakdo
spoznati. Tako je imel kralj Alfonz
Aragonski v svojem srebrnem škitu tri
zlate rože, umetno vdelane. Tudi v Ma¬
rijinem škitu se blesketajo v čudovitem
svitu tri zlata vredne rože in te so:
ljubezen, skrb in moč, tri kraljeve last¬
nosti — velika ljubezen do onih, katere

76

ona brani; neutrudljiva skrb za one,
kateri so ji izročeni, in nepremagljiva
moč zoper vse nasprotnike njenih varo¬
vancev.

V skrivnem razodenji popisuje sv.
Janez imenitno, prekrasno in veličastno
mesto, katero je videl. To mesto pomeni
sv. katoliško Cerkev, pa tudi nebeško
mesto', kjer prebivajo izvoljeni Božji.
Razsvetljeno je to mesto s svetlobo Je¬
zusovega nauka in obdano z obzidjem
trdne vere sv. Cerkve. Dvanajstera
vrata pomenijo pastirje in učenike, kateri
nas vodijo po pravem potu sv. vere.
Dvanajsteri vogleni kamni obzidja po¬
menijo dvanajst apostolov. Tlak tega
mesta, ki je iz čistega zlata, pomeni
medsebojno krščansko ljubezen; stude¬
nec, ki sredi mesta izvira in nikdar ne
usahne, pomeni sv. zakramente, in dre¬
vesa, ki vedno cvetejo in sad rodijo,
so pobožni kristjani, kateri s svojim
krščanskim življenjem dajejo lepe izglede
in rode sad dobrih del. Sv. Janez je pa
tudi videl nad mestom ženo s solnčno

77

svetlobo obdano, katera je svoje lju-
beznjive oči imela neprenehoma obrnjene
na to mesto. Kakor vse to mesto po¬
meni sv. katoliško Cerkev, tako pomeni
tudi žena nad mestom — Marijo Devico,
katera vedno čuje nad sv. Cerkvijo, jo
varuje in brani. — V očeh se razodeva
ljubezen; kajti ljubezen srca se najlepše
bere iz oči. Ako ima tedaj Marija svoje
ljubeznjive oči vedno obrnjene v nas
in na sv. katoliško Cerkev, je to ne-
ovržljivo znamnje njene velike ljubezni
do nas in naše sv. katoliške Cerkve.
Ona je mati Jezusova; tedaj ljubi vse
ljudi, ker je Jezus za vse prelil svojo
predrago kri.

Sv. Peter Damijan pravi, da ima
Marija toliko ljubezen do kristjanov in
sv. Cerkve, da se ta njena ljubezen
nobeni posvetni primerjati ne da. Kajti
ta njena ljubezen je podobna oni Jezusa
Kristusa, iz katere je on na ta svet prišel
nas odrešit. Zato pa tudi sv. katoliška
Cerkev Marijo vedno časti kakor svojo
mogočno pomočnico. Saj se je pa tudi

78

zares ona že velikrat skazala mogočno
pomočnico kristjanov.

L. 1571 so se bili vzdignili kruti
Turki na svojem silnem brodovju proti
krščanskim deželam, jih ropat, požigat,
kristjane morit in sv. vero mandrat. Le
z majhnim brodovjem so se zamogli jim
krščanski knezi v bran postaviti. Trda
se jim je godila že zavoljo tega, ker
jim je od ene strani nasproti veter na¬
gajal. od druge strani so jim pa solnčni
žarki tako slepili oči, da niso mogli
prav razločiti gibanja zakletega sovraž¬
nika. Že se bliža turško brodovje krščan¬
skemu. Kristjanje to vidijo, da je Turkov
večje število in njih brodovje mnogobroj-
niše,in so se silno bali in zgubljali pogum.
V tej sili začnejo vsi goreče klicati Marijo
na pomoč. Komaj nekoliko časa molijo,
že jim Bog pošlje vgoden veter, oblak
solnce zakrije in zdajci ohrabreni pla¬
nejo s klicanjem v Marijo nad sovraž¬
nika, katerega na čudežni način popol¬
noma premagajo. To seje godilo 7. oktobra
istega leta v bitki pri Lepantu. Tukaj

79

se je Marija očitno skazala kristjanom
kar mogočna Pomočnica.

Kakor pa Marija svoje varstvo nad
sv. Cerkvijo razodeva, ravno tako je
ona milostna pomočnica slehernemu krist¬
janu, kateri pribeži pod mogočni škit
njenega varstva. V dušnih in telesnih
potrebah pomaga ona vsakemu, ki se
nji priporočuje.

Neki mladeneč se poda pozno v noč
sam domu. Da bi prej prišel, jo zavije
po bližnji poti. Noč je bila temna, da
se čisto nič videlo ni. Ni čuda, da zaide
in ne more več priti na pravi pot. Dolgo
tava semtertje, ali zastonj; le ne more
pogoditi prave poti. Ves poten od truda
in skrbi, si vendar ne upa nekoliko sesti
in odpočiti se, ker je mrzla sapa brila.
Zato gre zmeraj naprej, in da bi mu
čas krajši bil. vzame molek v roke ter
moli sv. rožni venec. In ko ravno spre¬
govori besede: „Sveta Marija, Mati Božja,
prosi za nas grešnike zdaj . . kar
ga ustavi neznana moč v  in ne more ene
stopinje naprej storiti. Čudno se mu zdi,

80

kaj bi moglo to biti, zre okoli sebe, in
ko se v tem hipu oblaki prepode in
luna posije, vidi mladeneč, da stoji na
robu globokega brezdna, v katerem bi
bil našel svoj grob, če bi bil storil le
še eno samo stopinjo. Komu drugemu,
ljubi kristjani, se je imel zahvaliti za
rešitev, ako ne Mariji in goreči molitvi,
katero je med potjo opravljal k njeni
časti? Bila mu je to noč Marija bramba
ali škit, ker mu dalje stopiti ni dala ter
ga je tako rešila gotove smrti. — Oe
pa Marija že tolikanj skrbi za telesni
blagor svojih častilcev, kolikanj bolj od¬
vrača od njih še le dušne nevarnosti,
skušnjave, ki obdajajo njih dušo!

Ko je bil kralj David mesto Jeru¬
zalem dobil v svojo oblast, je v njem
postavil v pribežališče prebivalcev močen
stolp — turn, kateri je bil sovražnikom
pravi strah; kajti tega turna niso mogli
vzeti in ne ga premagati. Temu mogoč¬
nemu stolpu primerja sv. katoliška Cerkev
Marijo, ko jo v Lavretanskih litanijah
imenuje „turn kralja Davida". Tak močen

81

in nepremagljiv turn, zoper katerega
vsa sovražna sila ne zmore, je Marija
Devica vsem tistim, kateri pod njeno
varstvo pribežijo. Oe se tudi vsi peklenski
sovražniki vzdignejo zoper nas, nam nič
škodovati ne morejo, ako nas Marija s
svojim škitom materne ljubezni varuje
in brani.

Sv. Vincencij Pavljanski bil je nekoč
poklican k bolniku, kateremu se je že
bližala smrtna ura. Ko pride k njemu,
ga ljubeznjivo opominja, naj skrbi za
svojo dušo, katera bo krnalo stopiti
morala pred božji sodni stol. Toda bolnik
ni hotel nič o tem slišati. Sv. Vincencij
ga zopet prijazno ogovori in mu reče:
„Moj brat! saj veš, da je Jezus tudi
za-te umrl, čemu obupuješ nad njegovo
milostjo. 1 * „Jaz pa hočem biti zavržen
in ne potrebujem usmiljenja Božjega**,
— odgovori osorno bolnik. „Jaz pa te
hočem iz ljubezni do Kristusa rešiti**,
mu de na to svetnik. Obrne se tedaj
do okoli stoječih in jih poprosi, naj
molijo ž njim za tega bolnika sv. rožni

6

82

venec. Še niso bili sv. rožnega venca
zmolili, že začne bolnik zdihovati in točiti
solze ter prosi svetnika, naj ga spove,
kar se je tudi precej zgodilo. Po skesani
in čisto opravljeni spovedi prejel je bolnik
z veliko spodbudnostjo vse sv. zakra¬
mente za umirajoče, in je v zaupanju
na Božjo milost z veliko hvaležnostjo do
Marije mirno v Gospodu zaspal. — Z
vso močjo si je hudobni duh prizadeval
to dušo dobiti v svojo oblast, ali kakor
je v nebesih proti luciferju sv. Mihael
vzdignil svoj škit, na katerem je bilo
zapisano: „Kdo je, kakor Bog", — tako
je tudi Marija vzdignila svojo mogočno
roko nad skušnjavca tega bolnika, ga
jo premagala in zagnala v beg. Zatoraj,
preljubi! v vsaki nevarnosti pribežimo
k Mariji, kakor nas sv. katoliško Cerkev
napeljuje moliti:

Molitev.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sv.
Božja porodnica! ne zavrzi naših prošenj

83

v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vseh nevarnost, o častitljiva in blažena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim
Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas
priporoči, svojemu Sinu nas izroči. Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

IX. dan.

Marija, moj biser!

Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta, za nas Boga prosi!

Lavr. litanije.

Pri neki priliki je rekel Jezus svojim
učencem: „Nebeško kraljestvo je po¬
dobno kupcu, ki išče dražili biserov, ko
najde drag biser, gre in vse proda, da
si ga ukupi.“ Ta kupec je podoba Jezusa
Kristusa, kateri je zapustil nebeški pre¬
stol, prišel na ravno zemljo, da je Marijo

84

Devico svojo mater izvolil ter jo potem
zapustil nam kakor drag biser — mater.
— Biseri se visoko cenijo in se tudi
silo drago prodajo. Cesarji, kralji in
drugi imenitni zemlje jih vdelujejo v
svoje zlate krone, drage prstane, na-
pestnice in v ovratne k inče, in jih visoko
cenijo. Pa kaj so vse te dragocenosti
sveta proti Mariji, katero je sam Bog
tako visoko cenil, da si jo je izvolil
svojo mater. Zato jo imenuje sv. Metod
nebeški biser in meni, da vsak kristjan,
ki Marijo ljubi in časti, ima pravico
pozdravljati jo z besedami: »Marija, moj
biser!

Kako se biseri počnejo in nastanejo
in kako velika je njih vrednost, hočemo
danes v Marijino čast premišljevati. Kakor
stari prirodoslovci trde, nastanejo in se
gojijo biseri od rose. Biserne matice
pridejo zjutraj k vrhu morja in odprejo
svoje lupine, da čista nebeška rosa nanje
pada. Tako se biseri narejajo iz čiste
nebeške rose. V tem nastanku in življenji
biserov je krasna podoba Marije Device.

85

Kajti tudi ona je že v svojem spočetju
vsa cista in brezmadežna, kakor kristalna
rosa neba, ker bila je že od vekomaj
namenjena, da bo Kraljica vseli čistih
angeljev in mati najsvetejšega Boga.
Tisti, kateri je nebeške angelje varoval,
da se niso s svojimi sodrugi spuntali
zoper Boga in niso pahnjeni bili v strašno
gorje, je obvaroval tudi Kraljico angeljev
pred vesoljnim spridenjem ljudi, ter rekel
Mariji, kakor kralj Ahasver Esteri: „Po¬
stava, katero mora vsakdo spolnovati,
ni za-te dana. 1 ' Tisti, kateri je po Mariji
človeško natora na-se vzel, je tudi Marijo
obvaroval pred sleherno sužnostjo greha.
Tisti, kateri je že v raju Marijo izvolil,
da bode glavo strla kači, moral je Marijo
obvarovati tudi pred izvirnim grehom,
da ni mogel satan nikdar reči, da je
bila ona tudi en sam trenutek pod nje¬
govo oblastjo.

Zato govore o nji že bukve modrosti
božje: „Gospod me je v lasti imel v
začetku svojih pot, preden je kaj storil,
od začetka. Od vekomaj sem postavljena,

86

in od nekdaj, preden je bila zemlja
storjena. Se ni bilo brezen, in jaz sem
bila že spočeta; vod studenci še niso
izvirali; gore še niso bile s svojo težo
vstanovljene; preden so bili hribje, sem
bila jaz rojena. “ Tudi sv: cerkveni očetje
ne najdejo dosti besed, s katerimi bi
Marijino brezmadežno spočetje, njeno
čast, lepoto in visokost nad vsemi drugimi
stvarmi zadostno povzdigovali. Sv. Efrem
pravi, da je Marija biser iz Adamovega
rodu, ki pa pregrehe po njem podedo¬
vala ni. Sv. Justin mučenec imenuje
Marijo najčistejšo srednjico človeškega
odrešenja. Sv. Trenej jo zove novi rod
nove vredbe sveta. Sv. Hipolit jo pre¬
stavlja kot neoinadežano srednjico med
Bogom in ljudmi. V čast in slavo Ma¬
rijinega brezmadežnega spočetja govori
obširno Origen in zagovarja jo sv. Ata-
nazij: za-njo povzdiguje sv. Leon svoj
mogočni glas in navdušuje se sv. Bazilij;
njo jemlje v varstvo sv. Epifanij, in sv.
Avguštin dokazuje njeno brezmadežno
spočetje; sv. Hieronim jo razlaga in

87

sv. Ildefonz jo tolmači; o njej govori
sv. Ambrož in razliva nad njo sv. Kri-
zostom svoja zlata usta; o nji piše sv.
Bernard in za-njo gori Don-Skot. Toda.
kje smo zmožni našteti vse lepe besede,
s katerimi sv. cerkveni učeniki Marijo
prestavljajo in njeno češčenje vsem drugim
priporočajo? Ta nauk o brezmadežnem
spočetji Marije Device, katerega so tako
jasno učili sv. cerkveni očetje in nad
katerim nobeden nikdar dvomil ni. so
blagega spomina rimski sv. oče papež
Pij IX 1. 1854 povzdignili v versko
resnico. Tisto leto je bilo 8. decembra
krog rimskega papeža v cerkvi sv. Petra
zbranih okolo 200 škofov, 400 višjih
duhovnov in okolo 40.000 ljudi. Papež
povzdignejo svoj glas in kakor poglavar
sv. Cerkve in namestnik Jezusa Kristusa
na zemlji očitno spričujejo in okličejo,
da je bila Marija brez madeža
izvirnega greha spočeta.  In  ta
veseli govor je prešinil srca vseh vernih
kristjanov po vesoljnem svetu, in v naj¬
lepših pesmih in veličastnih pobožnostih

88

je po vsem krščanstvu odmeval veseli
glas v Marijino čast in poveličevanje
njenega brezmadežnega spočetja.

To veselo preslavljenje Marijinega
brezmadežnega spočetja in počeščevanje
Marije Device je našlo gotovo glasen
odmev tudi med angelji in svetniki
Božjimi, in dvoma tu ni, da je Bog
obilnih milost za to rosil iz nebes na
vernike.

Marija je tedaj tisti krasni in dragi
biser, kateri ima neprecenljivo vrednost
in veljavo v nebesih in na zemlji. K
Mariji tedaj hitimo, počeščujmo njeno
čistost in brezmadežnost, ob enem si pa
tudi prizadevajmo posnemati njene čed¬
nosti.

Marija je tisti biser, kateri je zrast el
v morji Božje vsegamogočnosti, napolnjen
je s čisto roso nebeških milost. Lep je
in svetel, da tudi najmanjši madež ne
kazi njegove lepote. Daši tudi je ta dragi
biser od vekomaj lastnina Božja, se vendar
tudi nam ponuja, da občudujmo njegovo
lepoto in se v njem razveseljujmo.

89

Biseri so silno dragi, večji in lepši
ko so, tolikanj dražji so tudi. Že v starem
zakonu pripovedujejo o biserih, katerih
vrednost je bila čudo velika. Nekateri
so se cenili nad sto tisoč goldinarjev.
Vendar pa, kaj je vsa zemeljska biserna
vrednost proti vrednosti nebeškega bisera,
,,Marije“! Njena vrednost je tolikanj
velika, da smo si jo le zmožni misliti,
ne pa je izgovoriti, njena vrednost je
zapopadena v besedah: Marija je Mati
Božja. Sam nebeški poslanec jo tako
imenuje, ko jo ogovori: ,.Sveto, katero
bo iz tebe rojeno, bo Sin Božji imeno¬
vano. “ Tudi sv. Duh jo po teti Elizabeti
imenuje mater, ko Elizabeta Marijo tako-le
nagovori: „Kako je to, da me obišče
mati mojega Gospoda'?" Marija sama
imenuje Jezusa svojega Sina; aposteljni
jo najraje imenujejo mater Jezusovo, in
tako jo nazivlje sv. Cerkev od začetka.
Sv. apostelj Pavel piše v pismu do Ko-
rinčanov, da tisti je „ hvale vreden, ka¬
terega Bog hvali“. In kdo je večjo hvalo
prejel od Gospoda, kakor ravno Marija,

90

katera je bila med vsemi stvarmi v ne¬
besih in na zemlji povzdignjena k naj¬
večji časti. Le roka vsegamogočnega
Boga jo je zamogla tako visoko povzdig¬
niti. le njegova moč s toliko častjo ob¬
dati. Nebeški Oče jo je obdal s tolikim
nebeškim bogastvom, kakor se spodobi
hčeri večnega Boga; Bog Sin jo je
navdal s tolikošno modrostjo, kolikoršna
gre njegovi materi; Bog sv. Buh jo je
ovenčal s tolikošno obilnostjo svetosti,
kolikoršna se spodobi njegovi nevesti.

Zato piše sv. Bonaventura: ,,Bog bi
bil lahko večji in prostornejši svet vstvaril;
nemogoče mu je pa bilo, katero stvar
višje povzdigniti, kakor izvoliti si jo za
svojo mater. “ Samo že s tem, pravi
sv. Epifanij, da je Marija mati Božja,
je izrečena vsa njena visokost in ime¬
nitnost. Te in enake besede sv. cerkvenih
učenikov.nam zadostno spričujejo veliko
vrednost bisera, katerega smo danes
premišljevali, in kdo bi si ne želel po¬
sesti ga ? Imeti ga zamore slehern izmed
nas, ako le v resnici hoče. Marija, ta

'JI

nebeški biser, se rada vsakemu izroči,
ako le mara za ta predragi biser ter si
prizadeva ga vreden biti. Ze kako majhno
počeščenje nji v čast opravljeno, kaka
gorečnost pri vdeleževanji njenih po-
češčenj, kako majhno zatajevanje samega
sebe v raznih skušnjavah, kaka kratka
molitvica nji v čast vsaki dan oprav¬
ljena, kaka svetinjica, ki jo pri sebi
nosiš, včasih pogledaš in poljubiš, —
glej že take majhne reči te vedno bližej
pripeljejo k Mariji.

Ko so pred več leti francoski vojščaki
v hudi zimi bili na vojski, imeli so
večjidel vsi okolo vratu svetinjice čistega
spočetja Marije Device. Čeravno je bila
vojska silo huda, so jo vendar slavno
in srečno skončali. Njih vojskovodja sam,
general Kanrobert, je nosil svetinjico
Matere Božje, katero mu je bila francoska
cesarica sama poslala z naročilom, naj
jo nosi pri sebi, ter da ga bode varo¬
vala v vseh nevarnostih. In pobožni ge¬
neral je očitno razglasil, da zmaga nad
sovražnikom in ohranjenje v nevarnostih

pripisuje češčenju Marije' Device, katero
so ž njim vsi vojaki goreče častili. Pa
še drugo moč je imela svetinjica, katero
so nosili vojščaki, namreč to, da tisti,
ki so jo nosili, če so bili tudi ranjeni,
vendar niso brez tolažil sv. Cerkve duše
izdihnili na bojišči. Ni li bila ta svetinjica
za vojščake drag biser, kateri jim je
več pomagal, kakor vse posvetno bo¬
gastvo ? — V tej vojski se je pa zgodil
še drug čudež s svetinjico brezmadežnega
Marijinega spočetja. Nek vojak se da
prenesti v bolnišnico. Vse njegovo ve¬
denje je prijazno in priljudno. Svoje
nesrečne sodruge tolaži, kakor ve in zna,
in če vidi. da se jim bliža zadnja ura,
jih lepo opominja, naj prejmejo sv. za¬
kramente za umirajoče. Med tem pa
tudi sam oslabi tako hudo, da na njegovo
ozdravljenje ni bilo več misliti. Usmiljene
sestre, ki bolnim vojakom strežejo, opo¬
minjajo tudi njega, naj bi se dal pre-
viditi. Kdo bi mislil, da bo on, ki je
druge tolažil in tako goreče prigovarjal
k prejemanju sv. zakramentov, od sebe

m

odbijal s toliko trdovratnostjo tolažilo
sv. Cerkve? Na prigovarjanje usmiljenih
sester izgovarja se, da je pošten človek
in da ni mu treba spovedati se, čeravno
je bilo znano njegovo slabo življenje.
Ker same pri njem nič opraviti ne mo¬
rejo, pokličejo duhovna, ali tudi ta se
trudi zastonj. Ko ga drugo jutro du¬
hoven zopet obišče, najde bolnika s po¬
stelje, ki se muči, nekoliko časa hoditi,
ter reče: .,Vidite, da nisem še tako slab.“
Toda kmalo se vleže nazaj in začne mu
huje ter huje prihajati; ali pri vsem tem
noče od spovedi in sv. zakramentov nič
slišati, le enkrat žalostno zdihne: „Zgub¬
ljen sem!“ Na večer mu je bilo tako
slabo, da se skoraj zavedel ni. Usmiljena
sestra vzame svetinjico Matere Božje,
mu jo položi na tihem pod zglavje in
potem prav goreče zanj moli. Ko zjutraj
zopet pride pogledat k bolniku in ga
vpraša, kako mu je kaj, odgovori, da
prav dobro. Ko že strežnica od njega
proč gre, jo zakliče nazaj in ji reče:
„ Danes se bom pa vendar le spovedal. “

94

Zaprosi jo tedaj, naj mu pokliče du¬
hovna. kateri tudi hitro pride in skesa¬
nega bolnika spove. Po prejetih sv. za¬
kramentih očitno spoznava, da od tistega
časa, odkar je prejel prvo sv. Obhajilo,
do danes ni bil še nikdar tako vesel
in zadovoljen. In ko mu potem usmiljena
sestra pove, da mu je bila na skrivnem
svetinjico Matere Božje dejala pod zglavje,
reče: „A, toraj se mi je zdelo v spanju,
da je nekaj pod zglavjem; tedaj lju-
beznjiva podoba mi je storila sladko
spanje in mi omečila srce." Na to prosi
usmiljeno sestro, naj mu podari to sve¬
tinjico in mu jo prišije na vojaško
suknjo z namenom, da jo hoče, če mu
Bog zdravje da, vedno očitno nositi na
prsih, ako pa umre, naj bo ž njim vred
dejana v grob, da bi se nikdar več ne
ločil od nje. Gez dva dni potem umre
in nese seboj svetinjico Matere Božje
v grob ; njegova duša pa, kakor je upati,
šla je gledat pravo podobo Matere Božje
gori v sv. nebesa. Vprašam vas, pre¬
ljubi. kje in kakošen biser bi bil mogel

95

ta vojščak najti na smrtni postelji v
bolnišnici, da bi bil zanj tolike vred¬
nosti ?

Molitev.

0 Marija, brez madeža spočeta, sprosi
nam milost, da imamo odsihmal svoje
srce obrnjeno vedno na-te, nebeški biser,
katerega posesti bodi naše največe pri¬
zadevanje. Dodeli nam milost, da, kedar
tudi nam smrtna ura bije, si s tem
biserom nebeška vrata odpremo. Sveta
Marija, Mati Božja, prosi za nas greš¬
nike, zdaj in ob naši smrtni uri! Amen.

Moli trikrat Cešena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

Marija, moja beseda!

Nikoli ne izgovoriš zastonj
imena Marije; kajti vsikdar
ti ona odgovori s kako milostjo.

Sv. Bernard.

Cesar je polno srce, od tega usta
govore. Marijino srce je polno ljubezni
do boga in do bližnjega, polno svetih
misel in želja: kako sveto in ljubeznjivo
je moglo tedaj biti tudi njeno govorjenje!
Toda, le malo je zapisano v sv. pismu
od njenega svetega govorjenja. Kaže
nam le sedem prilik, v katerih je Marija
spregovorila nekoliko besed; pa vselej
so bile besede zveličanja, katere je go¬
vorila s povzdignjenim glasom radosti
in s srčnim glasom ljubezni.

Ko ji angelj Gabrijel prinese ne¬
beško pozdravljenje, se silno prestraši
in mu začudena odgovori: .,Kako se bo
to zgodilo, ker moža ne poznam ?“ Te
njene besede jasno pričajo, kako čista

97

in lepa je bila njena duša. kako sveto
njeno devištvo. In ko ji angelj razodene,
da bode od sv. Duha spočela in rodila
sina, katerega naj imenuje Jezus,  ki
bo Sin Najvišega imenovan, vda se v
Božjo voljo in reče: „Glej, dekla sem
Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!“
„Glej, dekla sem Gospodova “, ta beseda
spričuje njeno ponižnost, katera jo vredno
dela, da je povzdignjena nad vse stvari;
kajti, ker je ona zadovoljna biti dekla
Gospodova, postane Mati njegova. Da
se je razveselilo nebo in zemlja, dovolj
je bila beseda: .,Zgodi se mi po tvoji
besedi“; kajti s temi besedami se je
pričelo delo odrešenja, katero je toliko
veselja vzbudilo med angelji v nebesih
in med ljudmi na zemlji. — Svojo hva¬
ležnost, katere ji kipi srce, daje naznanje
z besedami: „Moja duša poveličuje Go¬
spoda!" Te besede je Marija takrat
izgovorila, ko jo je Elizabeta pozdravila,
rekši: „ Blagoslovljena si med ženami

in blagoslovljen je sad tvojega telesa.
Marija pa vso hvalo daje le Bogu, in

7

98

želi se vsa z vsim le Bogu v čast da¬
rovati. Ali besede, katere je Marija spre¬
govorila, niso le pričale, kako hvaležna
je do Boga, da jo je mater svojemu
Sinu izvolil, ampak so imele tudi čudežno
moč do deteta še ne rojenega sv. Eli¬
zabete, ki je bilo pred rojstvom svojim
v tistem trenutku posvečeno in očiščeno
vsega izvirnega greha. Kako mile in
polne materinske ljubezni so bile tudi
besede, katere je v tempelji po tridnev¬
nem iskanji svojega sina izgovorila: „Sin,
zakaj si nama to storil ? Jaz in tvoj oče
sva te z žalostjo iskala ! 11  V Kani Galileji
reče: „Vina nimajo ! 11  kar priča in kaže
njeno ljubeznjivost, pa tudi skrb za tisto
skrivnostno vino, katero se sleherni dan
spreminja v Jezusovo kri in daruje ne¬
beškemu Očetu. „Vse, kar vam bo rekel.
storite 11 , reče svatom v Kani Galileji, pa
pravi tudi vsem svojim otrokom: Kar vam
poreče moj Sin, vse storite. In kakor je
Jezus v Kani Galileji vodo v vino spre¬
menil, tako bo tudi. ako na Marijino
besedo vse storimo, kar nam Jezus reče,

99

vse težave našega vsakdanjega življenja
spremenil v nebeško sladkost.

Ti, o Marija, bodi tedaj naša učiteljica
v govorjenji, ti bodi naša besednica in
priprošnjica 1

Velika je moč besede. Na eno samo
besedo kraljevo podajo se cela krdela
vojakov v boj, v katerem si jih toliko
najde grob. Koliko število je pa tacili,
ki se hudo pohabijo, in niso ves svoj
živi dan za nobeno delo več 1 Pa glejte!
kralj spregovori kratko besedo, in storjen
je zopet mir. Na Mojzesovo besedo po¬
suši se morje in omehča se skala, da
iz nje privre voda. Na Jozuetovo po¬
velje se v hipu ustavi solnce. Na Elijevo
besedo se nebo zapre in odpre. Na be¬
sedo mašnikovo pride sam Sin Božji
pri daritvi sv. maše na oltar, da se
daruje po mašnikovih rokah nebeškemu
Očetu. V zakramentu sv. pokore moli
spovednik kratko molitvico sv. odveze
nad grešnikom, in glej! satanove verige,
v katere je bil vkovan, mu odpadejo
in nebeška vrata se mu odpro. Oe pa

100

Marija svojo mogočno besedo izreče, in
za nas prosi, tedaj tako rekoč premaga
ž njo Boga samega — nepremagljivega.
Marija je premogočna priprošnjica pri
Bogu; njen glas se zmeraj posluša,
njena prošnja ima nezmerno moč. Zato
jo pa tudi katoliška Cerkev pozdravlja
z besedami: ,,Obrni tedaj, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči v nas!“ In
če se mi zavoljo svojih velikih grehov
bojimo stopiti pred Boga samega, tedaj
posnemajmo zgled otrok, kateri, kedar
se boje razžaljenega očeta, se zatečejo
k materi, ker vedo, da mati jih ne bo
zavrgla in bo prosila za-nje. Zatecimo
se tedaj tudi mi k Mariji, ker dobro
vemo, da Bog jo je zavoljo tega k sebi
vzel v nebesa, da bi pri Božjem pre¬
stolu prosila za nas.

Ljudje se radi navadijo, da nekatere
besede pogostoma izgovarjajo. 0 tacih
pravimo, da imajo ta ali oni pregovor
ali rek v navadi. Se ve, da je veliko
tacih ljudi, ki imajo le grešne reke,
celo preklinjevalske, v navadi. Drugi

101

sv. besede, pa brez vsacega spoštovanja
in premisleka izgovarjajo, kar tudi ni
prav. Dobri kristjanje se pa radi tolažijo
s svetimi besedami.

Vojvoda Henrik Avstrijanski je bil
zmeraj tako v Božjo voljo vdan, da je
to svoje pobožno mišljenje v reku: „Tako
mi Bog nakloni", zmeraj, tudi v svojem
govoru, razodeval. Zavoljo tega njegovega
pobožnega reka nadala mu je zgodovina
ime: „Henrik Jasomirgott". Ludovik
Bavarski je pa imel navado rekati: „ Jezus
moje veselje!" Te besede je zapisaval
pod svoj podpis še celo pri vseh ukazih
in družili državnih pismih v znamnje,
da pri vseh rečeh išče in najde svoje
veselje le v Jezusu. Tudi mi, preljubi
kristjani, če hočemo biti dobri otroci
Marijini; pogostoma njeno sv. ime izgo¬
varjajmo ; to izgovarjanje naj nam preide
v navado, to izgovarjanje imejmo za
najslajšo znamnje ljubezni. Kakor se
spozna ptica po petji, tako se tudi človek
spozna po govorjenji. Tedaj po svojem
govorjenji dajajmo na znanje, da smo

102

otroci in častivci Marije Device, ne pa
otroci spačenega sveta ali otroci zavrže¬
nega duha. Radi se tedaj pogovarjajmo
o mogočnosti in usmiljenji Marije Device,
in gostokrat izgovarjajmo s častjo njeno
sveto ime. Na ta način bode očitno, da
pobožnost in počastenje Marije Device
prešinja naše srce.

..Nikoli ne izgovoriš ",  pravi sv. Ber¬
nard, ,,imena Marija zastonj; kajti vsikdar
ti ona odgovori s kako milost j o Njen glas
predere oblake in je podoben Mojzesovi
palici, s katero je vdaril po skali, da je
iz nje privrela voda. Na njeno prošnjo
odpre se studenec milosti iz oblakov, če
bi bili zaklenjeni tudi kakor trda skala.

Presv. Devica! pred tabo je že lepo
pela Marija, Mojzesova sestra; molila
in jokala Ana, Samuelova mati; stokala
je Estera, Asuerova soproga; klicala
Judita, junakinja Betuljska. Toda tvoj
glas, o Marija, je v zboru vseh teh
žen najlepši in prekosi vse druge gla¬
sove, kakor slavčevo prepevanje prekosi
vseh druzih tičev žvrgolenje.

103

Pred altarji starega zakona so mu¬
kala goveda in bleketale eele cede koz
in ovac; razlegali so se kraguljčeki ali
cim bali devic, peli so mogočni vojni
bobni, bučale so trobente duhovnikov,
šumelo je veselo radovanje ljudstva, da
bi tako ganili s svojo pobožnostjo Boga,
naj bi se odprla, nebesa in on stopil na
zemljo, ljudstvo osrečit. Toda Bog ne
usliši prošenj svojega ljudstva poprej,
dokler ne predere do neba najmogočnejši,
čistejši in milejši glas Marije Device.
Marijin glas je še le omečil Božje srce,
da so nebesa rosila Pravičnega na svet.
Toliko moč je tedaj imela Marijina mo¬
litev, da se večni Bog na njeno prošnjo
usmili pogubljenju zapadlih ljudi ter svo¬
jega lastnega, edinorojenega Sina pošlje
v odrešenje na svet.

Kakor se svetna ljubezen otrok nikdar
ne utrudi z zgovarjenjem besede „mati“,
tako imejmo tudi mi presladko ime Marija
vedno v čislih, vedno v svojih ustih.
J n najlepši pripomoček k temu je po¬
gostna , pobožna molitev sv. rožnega

104

venca, v katerem se ime naše nebeške
matere Marije tolikokrat imenuje. Po
pogosti molitvi sv. rožnega venca se
bodemo po lahki poti navadili izrekanja
presladkega imena Marije. — Kakor ni
sv. Edvard, Angleški kralj, nobenemu
prošnje odbil, ako je kaj prosil v Ma¬
rijinem imenu, tako tudi Kralj nebes in
zemlje nam ne bode ničesar odrekel,
ako ga bodemo prosili v imenu Marijinem.

Zveličani Klemen Ana Hofbauer je
zmeraj, tudi hode po ulicah dunajskega
mesta, na tihem molil sv. rožni venec
in prebiral jagode na moleku, katerega
je nosil ovitega okolo rok. On je imel
sv. rožni venec za svojo bukvarnico in
ga je imenoval najmočnejše zdravilo za
spreobrnjenje grešnikov, in to še po¬
sebno — umirajočih. Oe me pokličejo h
kakemu bolniku, pravi zveličani Klemen,
o katerem že naprej vem, da ni za spoved
pripravljen, ali da bode jo celo zaničeval;
tedaj molim med potjo sv. rožni venec
in svest sem si, da se mi bode vse
dobro izšlo. Verjemite mi. da Marija

105

vse stori in nobenega ne zapusti, kateri
jo pobožno in v resnici prosi pomoči.
Nekoč pride on ves utrujen iz nekega
dunajskega predmestja ter pripoveduje,
da je bil pri bolniku, kateri že sedem¬
najst let ni bil pri spovedi, ki je pa
vendar skesan umrl. A, v takem slučaju,
pravi on, če kdo daleč kje v kakem
predmestji prebiva, se že stori, ker imam
časa dovolj med potjo moliti sv. rožni
venec, in ni mi znan primerljej, da ne
bi se kateri bolnik spreobrnil, če sem
imel le časa dovolj, za vgodni- vspeh
moliti sv. rožni venec.

Molitev.

O presveta Devica! prepričani smo,
da spoštljivo izgovarjanje tvojega pre¬
sladkega imena nakloni nam tvojo pomoč,
in da tvoja priprošnja pri tvojem Božjem
Sinu več premore, kakor združena prošnja
vseli druzih svetnikov. Pod tvojo mo¬
gočno pomoč pribežimo toraj v vseh

106

dušnih in telesnih potrebah, posebno pa
se ti priporočamo v strašni smrtni uri,
ko bodo nas najhujše sile stiskale, in
nam noben drugi pomagati ne bo mogel.
Vzemi nas v svoje mogočno varstvo in
reši nas vseh nevarnost, o dobrotljiva
in blažena Devica Marija! Amen.

Moli trikrat Gešeena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XI. dan.

Marija, moje drevo!

Drevo iz raja si ti, o Marija!

Sv. Bernard.

Sv. (dregorij Veliki svetnike v ne¬
besih in izvoljene na zemlji primerja —
drevesnici. Cedrova drevesa, ker imajo
najtrši les. so podobna tistim svetnikom,
kateri so pri obilnih skušnjavah, ki so
jih morali prestati, vedno stanovitni ostali
v dobrem, ter se niso zmenili ne za

107

trpljenje in ne za dobrote tega sveta.
Trnje, katero ima v Palestini posebno
prijetno dišeče cvetje, so bogoljubni
kristjanje, kateri si prizadevajo grešnike
spreobračati, svoje srce od greha od¬
vračati in jih navdajati s prijetnim vonjem
čednosti. Mira so oni, kateri žalostne
tolažijo in imajo ž njimi sočutje. Oljke
so usmiljeni, kateri z oljem krščanske
ljubezni celijo rane svojega bližnjega.
Visoke hoje so oni, katerih je največje
veselje, premišljevati Božje resnice. Zim¬
zelen (pušpan) pomeni slednjič one, kateri,
čeravno v svetosti niso posebno napre¬
dovali in obilo sadii obrodili, so vendar
ohranili zelenje svoje nedolžnosti in sv.
vero, ki so ji prejeli pri sv. krstu. Hugo
od sv. Viktorja še spopolnuje to razla¬
ganje ter meni, da korenike drevesa
pomenijo vero, deblo upanje, veje ljubezen,
stržen čisti namen, skorja pomeni čujoč-
nost, perje dobre zglede, cvetje dobro
ime, in sadje bogoljubna djanja.

Pa le eno drevo je, katero kinčajo
lepe lastnosti vseh dreves skupaj; le eno

108

drevo je, katero celo nad vso mero v
lepih lastnostih presega vsa druga dre¬
vesa. In to drevo je Marija, katero sv.
Bazilij imenuje drevo življenja, in sv.
Hezihij najbolj blagoslovljeno in trikrat
počeščeno drevo sv. raja. Zategadel
smemo, preljubi kristjanje, tudi mi Marijo
prečisto Devico pozdraviti z besedami :
Marija, moje drevo ! Premišljujmo danes
sad in senco tega prečudnega drevesa.

O nebeško drevo življenja! nagovori
sv. Andrej Jeruzalemski Marijo, čigar
medeni sad si odvzel vodi „Mara“ gren¬
kobo. Drevo iz raja si ti, o Marija, kliče
sv. Bernard, drevo iz raja, katero si
rodilo sad, ki daje večno življenje za-
vživajočim ta sad. In kateri sad je to,
preljubi? — Jezus; zakaj v sv. pismu
se bere: ,,Marija, od katere je rojen

Jezus, ki je imenovan Kristus; Sveto,
katero bo rojeno iz tebe, imenovano bo
Sin Božji, ta bo velik in Sin Najvikšega
imenovan." Sad tega drevesa je tedaj
Jezus Kristus. Ker pa sv. pismo pravi,
da ljudi bodemo po njih sadu spoznali ;

ioy

v koliki velikosti in imenitnosti se nam
pač razodeva Marija! V resnici, ona je
tisto drevo, o katerem govori prerok
Izaija: „Tisti dan bo drevo veličastno

in slavno in njegov sad prestavljen ter
v veselje rešenim v Izraelu. “ (Iz. 4, 2.)
Kralj David, ki opeva to drevo, pravi,
da je zasajeno ob vodi in svoj sad o
pravem času dozoruje. Zato pa vsak
pravoverni kristjan pozdravlja vsaki dan
Marijo z besedami: „Blažena si med
ženami, in blažen je sad tvojega telesa,
Jezus. “ — Ona je kakor oljka na polji,
katera rodi sad, iz katerega se izžimlje
drago olje za vživanje, polajšanje bo¬
lečin in za svečavo. Prečista Devica
govori sama o sebi: „Jaz sem ko trta
sladek in dišeč sad rodila, in iz mojega
cvetja je častit in obilen sad. “ (Sir. 24,23.)
Ge ste tudi oljka in trta ponižni drevesi,
ki ne razširjate svojih vej tako na široko,
kakor veličastne hoje, obširne bukve in
mogočni hrasti, ste vendar zavoljo ime¬
nitnega sadu, ki ga rodite in katera
sadova služita v službo Boga in človeštva.

110

neprimerno imenitneji memo vseh dreves.
Tako tudi Marija. Daši tudi Marija ni
pred svetom vživala visoke časti in te
tudi iskala ni, je vendar zavoljo sadu,
ki ga je rodila in kateri je bil Bog in
človek skupaj, je vendar zavoljo sadu
tolikih milost in zasluženja, zavoljo tolikih
čednost in tolike svetosti, povišana nad
vse stvari neprimerno visoko.

Ponižnost Marijina, katera je bila
pravi magnet, ki je usmiljenega Boga
vlekel na-se, podobna je gorušičnemu
zrnu, o katerem pravi sv. evangelij, da
je sicer najmanjše med vsemi semeni;
ko pa zrase, je večje od druzih rastlin
v vrtu in zraste v drevo, tako da ptice
neba pridejo in prebivajo na vejah nje¬
govih.

Marija je živela tiho in samotarsko
na svetu brez bleska, šuma in truša so
ji tekli dnevi njenega življenja. Ne da
bi bila obračala kake pozornosti sveta
na-se, končala je svoje popotovanje na
zemlji. Ali po skončanem teku tega
življenja se je vse predrugačilo. Ko

111

nebeški vrtnar to žlahtno in dragoceno
drevo po smrti iz veselega zemeljskega
vrta presadi v nebeški vrt — raj, zraste
to drevo naenkrat v toliki meri na visoko
in široko, da se ne more nobenemu
druzemu drevesu primerjati, razun onemu
vzvišenemu, mogočnemu drevesu, kate¬
rega je Bog pokazal kralju Nabuhodo-
nozarju in o katerem govori sv. pismo:
„ Jaz pogledam, in glej! tu zagledam
sredi zemlje rasti silo visoko, veliko in
močno drevo; njegova visokost je segala
do neba in videti ga je bilo od skrajnih
mej celega sveta; njegovo perje je bilo
silo lepo in njegovega sadja silo veliko,
vsem je dajalo svoj živež; pod njim so
stanovale domače in divje živali, na
njegovih vejah pa tiči neba in vse, kar
je iz v  mesa, se je živilo od njega. “
Čeravno je to drevo v pravem be¬
sednem pomenu značilo kralja Nabuho-
donozarja in njegovo obširno kraljestvo,
kakor razlaga to prorok Danijel, se
vendar še lepše da obrniti na Marijo.
— Nebeška kraljica je bila na vrtu tega

112

sveta skrito ubogo drevesce. Pa, ker je
svet ni bil vreden, presadil jo je Bog
v sv. raj. Zdaj stoji ona na najkrasnejšem
prostoru nebeškega raja, kakor najve¬
ličastnejše in najkrasnejše drevo. Njena
visokost sega gori do prestola nebeškega
Veličanstva. S svojo mogočnostjo in ve¬
ličastvom razprostira se od enega do
druzega konca neba in od enega do
druzega kraja sveta. Njeno perje je ne¬
izrečeno lepo, vendar pa čez vse ime¬
niten je blaženi sad njenega telesa, Jezus.
0 njeni tolažbi in njenih milostih žive
se vse domače in divje živali, — vse
duše, duše pravičnih in grešnikov. V
njeni senci najdejo vsi počitek. Zato
prepeva sv. Cerkev od nje: „Vsi ob¬
čutijo tvojo pomoč, katerikoli obhajajo
tvoj spomin. 1 * Vsi tiči spod neba, t. j.
vsi angelji in vsi svetniki v nebesih,
ki so se že preselili iz le solzne doline
v nebeško očetnjavo, razveselujejo se na
vejah Marijinega drevesa; pa tudi vse
umne zemeljske stvari vživajo v obilni
meri Marijine dobrote.

113

Le en razloček je med Nabuhodo-
nozarjevim in Marijinim drevesom, ta
namreč, da njegovo drevo ni imelo
dolgega obstanka; kajti, med tem ko se
Nabuhodonozar neizmerno radnje nad
tem drevesom, zasliši božjo sodbo, ki
se glasi: „Poderite drevo in mu od¬
sekajte veje; odtrgajte njegovo perje in
raztrosite njegovo sadje. Vse naj beži,
kar je v njegovi senci, tudi tiči z nje¬
govih vej.“ — Vse to je pomenilo, da
bo Nabuhodonozarjcvega kraljestva kmalo
konec. Ali od kraljestva Marijinega dre¬
vesa je prorokovano, da njegovemu kra¬
ljevanju ne bode konca. Zato se nam
ni bati, da, če smo se zatekli v senco
Marijinega drevesa, bodemo kedaj morali
bežati od ondot; bati se nam ni, da
bode se njegovo perje osušilo, drevo se
postaralo ali usahnilo, ali da bi nam
kedaj pošel sad njegov.

Stari prirodoslovni so trdili, da v
lorberjevo drevo nikdar ne trešči, in da
vsak, kateri ob hudi uri pribeži pod
tako drevo, je varen pred strelo. Ge tudi

8

114

je to samo mnenje starih naravoslovcev,
kateremu mnenju dandanes nobeden ne
pritrdi, je vendar zares Marija tako drevo,
v čigar senci si ne ohladimo samo ognja
svojih nerednih strasti, ampak smo tudi
varni pred gromenjem in šviganjem strel
Božje jeze in pred večnim peklom.

V senci tega drevesa najdejo pra¬
vični  mir in počitek: porok tega je
nam sv. Frančišek Salezij, kateri je vselej
v silnih dušnih brhkostih našel mir,
kedarkoli je pribežal v senco Marijinega
drevesa. Pod tem drevesom najdejo pa
tudi grešniki  svojega Boga in zadobe
nazaj zgubljeni dušni pokoj.

L. 185(5 živel je na Nemškem inla-
deneč, kateri je z vednim pravdanjem
prišel ob vse svoje lepo premoženje.
Kaj je zdaj storiti? Dela ni bil vajen,
pač pa dobro živeti od otročjih let. Po¬
šteno služiti si kruh, si ne upa; beračiti
ga je sram. Sklene tedaj svojemu živ¬
ljenju konec storiti. Da bi zvršil svoj
namen, poda se do reke Ine. Tu misli
skočiti v vodo in si tako uzeti življenje.

115

Tjekaj gredočemu se strašne misli pre¬
ganjajo v duši. Na eni strani mu vest
strašni pekel odpera, v katerega se bode
sam prostovoljno pahnil, in na večno,
o groza! Od druge strani mu pa pravi
hudobni duh: „Saj ni pekla, in če je,

te ne bo Bog vanj pahnil, saj ne skočiš
iz hudobije, ampak iz sile v vodo.“ Na¬
posled zmaga vendar hudoba in on sklene
za trdno, skočiti v vodo. Že je pri reki,
že se Aaletuje, da bi skočil čez ograjo,
kar zapoje zvon milostne kapelice Matere
Božje, kjer je že večkrat poprej molil.
Z nadzemsko močjo žene ga nekaj tjekaj,
da bi še enkrat pred smrtjo pomolil v
Marijinem svetišči. Ali komaj ga obsenči
zidovje milostive kapelice, komaj stopi
vanjo, že je ves spremenjen: črni obup
ga zapusti, umiri se mu srce in začne
prav prisrčno moliti k milostljivi Materi
Božji. Spove se skesano svojih pregreh
in postavi si tako temeljni kamen k
boljšemu življenju. Tudi se zaobljubi,
ves čas svojega življenja oznanovati
Marijino varstvo, jo slaviti in častiti.

116

Ljubljeni kristjanje! ali ni tedaj Ma¬
rijino drevo za nas pravi zaklad, ki
nam rodi toliko nebeškega sadja in nad
nas razširja tako mogočno senco? Po¬
treba je tedaj, da bodimo zmeraj pri
tem drevesu, da se od njega nikdar ne
oddalimo. To drevo moramo zasaditi s
pobožnostjo in ljubeznijo v svoja srca.

V zemeljskem raji ste bili dve dre¬
vesi posebno imenitni; kajti na nji je
bila zastavljena sreča ali nesreč«, prvih
staršev in nas vseh. Prvo je bilo drevo
življenja, katero bi nam bilo obrodilo
večno srečo, ako bi bili naši prvi starši
vživali sad samo od tega drevesa. Drugo
je bilo drevo spoznanja dobrega in hu¬
dega, od katerega sta jedla vkljub izre¬
čeni prepovedi Božji ter tako ne samo
sebe, ampak tudi ves človeški rod pah¬
nila v večno pogubljenje. — Katero
teh dreves si hočemo tedaj mi vsaditi
v srce? Marija s svojim Sinom in s
svojimi veličastnimi čednostmi je drevo
življenja; drevo pogubljenja je pa greh
z vsemi svojimi žalostnimi nasledki. Ako

117

je morebiti to drevo dosedaj rastlo v
našem srcu, izrujmo ga s korenikami,
in oklenimo se Marijinega drevesa, čigar
nebeški sad Jezus nas osrečuje in čigar
čednostim sadje nam vrata nebeška od¬
pora. če si tedaj to drevo zasadil v
svoje srce, potem zamoreš z nevesto v
visoki pesmi reči: „V njegovi senci po¬
čivam in sladek je njegov sad mojim
ustam.“ — Da ti pa to ljubeznjivo drevo
ne usahne, prilivaj mu s srčnimi mo¬
litvami, in ogrevaj svoje srce z večkratnim
prejemanjem sv. Obhajila; kajti le v
gorkoti božje ljubezni bo Marijino drevo
v tvojem srcu živelo, lepo rastlo in ti
dajalo nebeškega sadja.

Molitev.

O Marija, ti nebeško naše drevo!
s sadom svojega drevesa poživljaj in
nasituj naše duše za večno življenje. V
senci svojega drevesa nas napajaj z
nebeško ljubeznijo in roso svojih čednost.

118

če nam ti, o Marija, ne stojiš na strani,
smo zgubljeni. Potrebni tvoje pomoči
v dušnih in telesnih nadlogah, ki nas
tarejo, pribežimo k tebi in se izročujemo
v tvoje varstvo; ne zametuj naših prošenj
in pokrivaj nas s svojim mogočnim
plajščem; svojemu Sinu nas priporoči
in izroči, kakor si unega obupnega mla-
denča priporočevala, — in kakor njemu,
sprosi tudi nam vsem odpuščanje grehov,
pomoč v dušnih in telesnih potrebah
in slednjič nebeško zveličanje. Naša ljuba
Gospa, varhinja in pomočnica, prosi za
nas Boga! Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

119

XII. dan.

Marija, moje veselje!

Za Bogom je Marija naše
edino veselje.

Sv. Bonaventura.

„Kolikorkrat mislim na Marij o‘Spravi
sv. Bernard, „občutim veselje, katero
daleč preseže vsako zemeljsko veselje
in vse bolečine sveta osla j vij e.“ Mi ga
tedaj boljšega zdravila zoper britkost in
žalost, kakor spomin na Marijo, katero
sv. Cerkev v lavretanskih litanijah ime¬
nuje „začetek našega veselja". Sv. Janez
Damaščan jo pa imenuje „ neizmerno
morje veselja". V sv. pismu se bere,
da Bog ljubi veselega darovalca. Ker
tedaj vse Marijino življenje ni bilo nič
druzega, kakor neprenehan dar, vedna
vdanost v Božjo voljo, in ker je Marija
dobro vedela, da Bogu je po volji le
dar veselega darovalca, zato je ona tudi
se vsa in popolnoma, vse svoje življenje
z veseljem Bogu darovala. Brez dvoma

120

je morala tedaj Marija zmeraj v srcu
mirna, zadovoljna biti, ker je natanko
spolnovala Božjo voljo in vse, kar je
posedla, tudi sama sebe vso in popol¬
noma, z veselim srcem Bogu darovala.
Zato pa trde nekateri cerkveni učeniki,
da je Marija celo v trenutku največe
žalosti, ko je stala pod križem svojega
Sina, občutila zopet veliko veselje, da
s- smrtjo njenega Sina bo odrešen člo¬
veški rod. Najbolj je pa Marija svoje
veselje razodevala v prelepi pesmi, ki
se začenja z besedami: „Poveličuj moja
duša Gospoda!" To prelepo pesem je
enkrat sv. Terezija neki otožni samo¬
stanski sestri velela zapeti, in naenkrat
se ji je otožnost v veselje spremenila. —
V tej pesmi je tudi rečeno: „In moj

duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarji" ;
Marija se je tedaj v Bogu razveselje¬
vala, mi se pa razveselujmo tudi v Mariji.
Zatoraj pa hočemo njeno in naše ve¬
selje bolj natanko premišljevati.

Ko je David premagal velikana Go¬
ljata, mu je kralj Savel svojo hčer obljubil

121

dati za ženo. On si je to v toliko čast
štel, da je rekel kralju: „Kdo sem

jaz, ali kaj je moje življenje, ali kaj
je moja rodovina v Izraelu, da bi postal
jaz kraljev zet?“ Gospodom kraljevega
dvora pa je rekel: ,,Mislite, da je to

majhna reč, biti kraljev zet?” — Oe
je tedaj David sorodstvo s kraljevo hišo
že tako visoko cenil, kako ne bi se bila
Marija veselila, da je po milosti Naj-
vikšega bila izvoljena za mater edino-
rojenega Sina Božjega? Gospod je bil
vzrok njenega veselja.

Ko se je na binkoštno nedeljo sv.
Duh razlil nad aposteljne, je prišel tudi
nad Marijo, ki je bila med njimi. Ker
je pa po besedah sv. Pavla veselje sad
sv. Duha, kako je tedaj morala biti
Marija, tempelj sv. Duha, polna veselja,
ker je bila napolnjena s sv. Duhom?

Astiagu, kralju Medijanskemu, se je
nekoč sanjalo, da je iz njegove hčere
zrastla vinska trta, katere mladike so
obsegale vso Azijo. Njegovi modrijani
so mu te sanje razložili in rekli, da

122

njegova hči bo mati sina, kateri bo po¬
stal gospodar čez vso Azijo, kar se je
tudi zgodilo; kajti ona je bila mati Čiru,
kateri je bil pozneje vso Azijo spravil
pod svoje žezlo.

Marija Devica pa ni v sanjah, ampak
naravnost po nebeškem angelju zvedela,
da bo rodila Sina. kateri pravi o sebi:
„.Jaz sem vinska trta, in vi ste mladike. “
Jaz sem prava vinska trta, katera s
svojimi mladikami ne obsega samo enega
ljudstva, ene dežele, enega kraljestva,
ampak celo zemljo, pač da, celo zemljo
in nebo, in čigar kraljestvo ne bo nikdar
minulo. Ni li bilo to za Marijo zares
začetek neizmernega veselja? Zato pravi:
„Moj duh se razveseljuje v Bogu, mojem
Zveličarji. “ Če to Marijino veselje po¬
božno premišljujemo, ali se ne bodemo
tudi mi z Marijo veselili. Sv. Bonaventura
pravi: „Za Bogom je Marija naše edino
veselje . 11  Zategadel so pa tudi svetniki
tako radi premišljevali Marijino veselje.
Sv. Arnolf je premišljeval vsaki dan
Marijino veselje na zemlji, in sicer:

1. Veselje, katero je občutila njena
duša, kedar ji je angelj oznanil, da bo
Mati Sina Božjega.

2. Veselje, katero je občutila takrat,
ko jo je Elizabeta pozdravila.

3. Veselje, katero je vživala Marija
pri rojstvu svojega Sina v betlehemskem
hlevcu.

4. Veselje njeno o prihodu sv. treh
Kraljev, kateri so prišli Jezusa molit.

5. Veselje, katero je imela pri da¬
rovanji svojega Sina v tempelju, ko ji
je starček Simeon pojasnoval, da to Bete
je Zveličar sveta.

6. Marijino veselje pri vstajenji Je¬
zusovem iz groba.

7. Veselje njeno pri Jezusovem vnebo¬
hodu.

To sedmero veselje je ta svetnik
vsaki dan premišljeval in njegovo srce
je bilo polno radosti. Marija je pa hotela
to veselje svojega služabnika še povekšati.
Nekega dne se mu prikaže in reče:
„Zakaj premišljuješ, ljubi moj, samo le
tisto veselje, katero sem jaz tako sladko

124

občutila na zemlji? Spominjaj se tudi
onega, katero vživam v nebesih, ki je
neprimerno večje od zemeljskega. Nato
mu razloži nebeško veselje, rekši:

1. AVselim se, da kadar sem bila
vzeta v nebesa, sem bila z večjo slavo
obdana, kakor sem upala ali si misliti
zamogla.

2. Veselim se, ker so nebesa od moje
časti razsvetljene, kakor dan od solnca.

3. Radujem se, da so mi vsi ne¬
beški prebivalci pokorni, in da me ko
mater svojega Kralja časte.

4. Veselim se, da ste volja Božjega
Veličanstva in moja popolno ena, in da
mi presv. Trojica vse, karkoli mi je
ljubo, v svoji dobrotljivosti dovoli.

o. Veselim se, da se mojim služab¬
nikom na tem in na unem svetu po moji
volji poplačuje.

6. Veselim se, da sem nad vse an-
gelje povišana in najbližje Božjega sedeža
postavljena.

7. Veselim se, ker vem, da se moja
slava nikdar zmanjšala ne bo.

125

Lastnost dobrega srca je, da se ve¬
seli z veselimi. Ako tedaj naše srce v
resnici in odkritosrčno ljubi Marijo, mora
tedaj ž njo tudi deliti njeno veselje. Ve¬
selimo se tedaj, da nam je Marija rodila
Jezusa Kristusa, Odrešenika sveta, brez
katerega ne bi se mogli zveličati. Ve¬
selimo se, da nam je Bog dal Marijo
za mater, ki pozna naše slabosti, ve za
naše potrebe in pozna našo nezmožnost.
Veselimo se, da Marijino srce gori za
nas in ima usmiljenje z nami; kajti
ono samo je vse britkosti in trpljenja
te solzne . doline okusilo v najobilnejši
meri.

Le enkrat se bere od Jezusa, da je
bil v veseli družbi, in sicer v Kani Ga¬
lileji. Takrat je bila tudi Marija ž njim.
Sv. Alfonz pravi, da je hotel Jezus s
tem pokazati, da Marija je začetek na¬
šega veselja. „Z Marijo je veselje in
radost‘ ; , pravi zveličani Henrik Suzo, —
„brez nje žalost in bolest 1“ Zato tudi
mi pri veselji ne pozabimo Marije, in
naše slovesnosti in razveseljevanja so

126

še le tedaj popolnoma, ako imamo Marijo
med seboj, če se o nji lopo pogovarjamo
in kako lepo Marijino pesem zapojemo.
„čudno je‘ - , pravi sv. Ignacij, „da že.
sam spomin na Marijo nam napolni srce
z veseljem". Notranji nagib te prikazni
je tedaj pač ta, ker je .Jezus srce svoje
Matere s tolikim veseljem obdal, da se
njen obraz kakor solnce od veselja žari,
da tedaj njen blišč, ako se vanjo ozremo,
vso temo žalosti in britkosti iz našega
srca prežene. Kdo more popisati vse
sveto veselje, katero je ves čas svojega
življenja na zemlji pripravil svoji Materi
Božji Sin? Mislite si Marijino veselje,
katero je ona občutila, ko je Jezus že
kot majhen deček ž njo molil in delal,
in kako je rastel, v modrosti in milosti
pred Bogom in pred ljudmi. Katero pero
je zmožno popisati dneve svetega veselja,
katere je Marija preživela s svojim Sinom
v Betlehemu, v Nazaretu, v Jeruzalemu
in v Egiptu?

Sv. Frančišek Solan je po bolnišnicah
stregel bolnikom. Ako so bili žalostni,

127

obupni in neutolažljivi, jih je na poseben
način razvedroval in razveseljeval. Godel
jim je namreč na gosli in s svojim Iju-
beznjivim glasom je prepeval najlepše
pesmi Marijine. To je pomagalo. Vsi
bolniki, če jim je srce trla še taka bolest,
ali če jih je še tolik obup preganjal in
jih v otožnost in zamišljenost deval, bili
so naenkrat razveseljeni in njih srce je
vselej občutilo najslajšo tolažbo.

Ko nekoč tudi prednik sv. Frančiška
zboli, ga on obišče v njegovi celici ob
10 zvečer ter vpraša bolnika, kaj ga
boli? Bolnik molči. Sv. Frančišek pa
mu reče: Ze vem, kaj je! Zapeti in za¬
gosti bo treba. Vzame tedaj po svoji
navadi gosli in začne pred Marijino po¬
dobo z nebeškim glasom prepevati: »Ma¬
rija, moje veselje!" — Ko pesem skonča,
odide in zgubi se natihoma. Bolnika
je zapustila vsa žalost in bolest, mir in
veselje povrnilo se mu je v srce.

Kdo izmed nas ni še nikdar žalosti
občutil? Kdo pa tudi ne pozna Marije,
katera tolažbo vliva v žalostna srca ?

128

Žaluješ zavoljo grehov, — o srečna ža¬
lost! — zateci se k Mariji, ona je pri¬
bežališče grešnikov; žaluješ zavoljo rev¬
ščine, pribeži k Mariji, ona deli nebeških
zakladov; žaluješ zavoljo smrti ljubljenih
staršev, zateci se k Mariji, ona je naj¬
boljša Mati; žaluješ v katerikoli stiski
in nadlogi, hiti k Mariji, saj ona je
tolažnica žalostnih in pomoč kristjanov.
Marija te sliši, ona te sprejme, ona ti
pomaga, bodisi kdorkoli, kjerkoli, povsod
in vselej ti bode ona polajšala žalost in
bolečine; kajti ona je naše veselje. O
srečni, tisočkrat srečni mi, ki imamo
tako dobro in usmiljeno Mater! Zato si
pa tudi prizadevajmo delati Mariji veselje
s tem, da se varujemo greha in vsega,
kar žali Marijo. Storimo radi in z ve¬
seljem vse, kar nam ona veleva. Vsaki
tlan ji kako veselje naredimo s tem, da
to ali uno skušnjavo srčno premagamo ;
to ali uno dobro delo storimo; to ali
uno molitvico nji v čast obmolimo.

Mladeneč mora v vojake. Tužnim
srcem jemlje slovo od svoje dobre matere.

129

„Ne žaluj, moj sin", mu veli ona, „če
tudi jaz ne bom mogla biti pri tebi,
bo pa Marija zmeraj s teboj. Da te
žalost preveč trla ne bo, moli, sine moj,
vsaki dan 7 očenašev in češčenasimarij
v čast sedmerega Marijinega veselja in
obljubim, da boš vesel. “ Mladeneč gre
in spolnuje zvesto materno naročilo.
Vsaki dan opravlja kleče svojo molitev.
Čestokrat se je zgodilo, da se je ulegel
že spat, pa spomni se, da svoje molitve
še opravil ni; vstane tedaj s postelje
in gre kleče opravit svojo večerno molitev.

Imeli so nekdaj vojaki planiti nad
sovražnika. Nameri se, v da je v prvo
vrsto postavljen tudi on. Žalostno, kakor
še nikdar ne, odkar je šel od doma,
mu je srce. Spomni se, da tisti dan ni
še svoje molitve opravil. Brez pomisleka
poklekne pred očmi neštevilnih svojih
sobojevnikov in odmoli svojo navadno
molitev v čast Marije Device. Za posmeh
tovarišev se ne zmeni. Komaj odmoli,
dobe naenkrat povelje v naskoku pla¬
niti nad sovražnika. Bil je hud boj.

9

130

Kakor snopje leže njegovi tovariši mrtvi
ali ranjeni po tleh. Strašno razdjanje je
sovražnikova moč napravila med njimi.
On pa je ostal obvarovan smrti in naj¬
manjše rane. In ko je pozneje še v
večih ognjih bil, vselej je nepoškodovan
prišel iz boja, in se po prestani vojaški
službi zdrav in vesel povrnil k materi
v svojo domovino.

V resnici srečen in vedno vesel za-
more biti. kedor Marijo, svojo mater,
goreče časti.

Molitev.

O Marija, moje veselje! glej tukaj
pred teboj klečim jaz žalosten revež in
zdihujem k tebi pod težo svojih križev.
Ozri se milostno na moje dušne britkosti
in rane mojega srca! Ti poznaš zdravilo
za moje bolečine in me zamoreš oteti.
Oh! vlij v moje rane vsaj eno kapljico
svojega zveličavnega mazila, katero osladi
vse grenkosti in žalost spremeni v ve-

131

selje. Potolaži me ubozega grešnika, ki
v te zaupam, in dodeli, da bom zamogel
tukaj na zemlji tvojo slavo prepevati,
po smrti pa v nebesa priti, kjer ni ne
smrti, ne žalosti, ne britkosti več. Amen.

Moli trikrat Geščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XIII. dan.

Marija, moje zrkalo!

Podoba pravice.

Lavret. litanije.

Cesar Ferdinand II. dobi nekdaj ko
otrok za svoj godovni dan krasno zrkalo
v dar. Kaj stori pobožni otrok ? Gre in
vzame iz zlatega okvirja zrkalo in po¬
stavi vanj na mesto njega podobo Matere
Božje. Ko ga čez nekaj časa njegov
odgojitelj vpraša, kje ima zrkalo? gre
hitro v svojo sobico, prinese podobo
Marije Device, poda jo učeniku ter reče:

132

„To je zrkalo, v katerem se ogledujmo!“
O blagi otrok! te modrostne besede ti
je navdihnil sami Bog! Bes, preblaga
misel, da naj se v Mariji ogledujmo!
V njej vidimo vse, kaj nam je storiti,
kaj opustiti, da dosežemo svojo večno
srečo. — Toraj se oglejmo tudi mi,
preden mesec maj mine, v tem prelepem
zrkalu Marijinem.

Najlepši zgled popolnosti nam je
Jezus. Ali kdo je v stanu gledati v
svetlo solnce Jezusove Božje popolno-
masti? Zategadel nam je Božja dobrota
podarila drugo zrkalo, Marijo, izmed
vseh ljudi najlepši zgled vseh čednost.

Zato pravi sv. Peter Alkantarski, da
je Marija zrkalo devištva; sv. Atanazij
pa, da je zrkalo brez madeža, in sv.
Cerkev jo zove v lavretanskih litanijah
podobo pravice. — Oglejmo se danes
tudi mi v Marijinem zrkalu; kajti ona
nam je izgled najčistejše in najobilnejše
ljubezni do Boga in do bližnjega.

Njega dni pristopi k Jezusu farizej
in ga vpraša, katera je največa zapoved

133

v postavi? Jezus mu reče: „Ljubi Go¬
spoda svojega Boga iz vsega svojega
srca, iz vse svoje duše, iz vse svoje
pameti in iz vse svoje moči. To je prva
in poglavitna zapoved. Druga je pa tej
enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor

sam v  sebe. “

Ge je tedaj Jezus zapoved ljubezni
tako visoko povzdignil, kdo bi dvomil,
da si je Marija prizadevala to zapoved
natanko spolnovati. Ona je ljubila Boga
iz celega srca, bolj kakor vse, kar ji
je zamoglo na svetu prijetno in dopad¬
ljivo biti; ona ga je ljubila iz cele duše,
bolj ko svoj lastni život in življenje, bolj
ko svoje lastno meso in kri; ona ga je
ljubila iz vse svoje pameti, bolj ko vse
nebeške in duhovne zaklade. Sv. Bernardin
pravi, da je Marija bila s sv. ljubeznijo
tako obdarovana, da je evangeljsko za¬
poved popolnoma spolnovala. Ona pa
tudi že sama o sebi pravi: „Jaz sem

Mati lepe ljubezni. “ Ona je bila tako vneta
lepe ljubezni, da je zamogla z Davidom
reči: „Moje srce plamti od ljubezni.“

134

Sv. Janez evangelist je pri zadnji
večerji slonel na Jezusovih prsih. To
Janezovo srečo ceni sv. Cerkev tako
visoko, da jo v dnevnicah tega svetnika
s sledečimi besedami omenja: „To je

tisti Janez, kateri je pri zadnji večerji
slonel na Jezusovih prsih; pač presrečen
apostelj, kateremu so razodete bile tako
visoke skrivnosti: obilnost evangelija pil
je iz studenca Božjega srca.“ Ta apostelj
je bil tako poln ljubezni, da je bil po¬
doben žareči peči. Kar je govoril, kar
je pisal, vse je bilo polno čiste ljubezni.
Njegov evangelij govori le o ljubezni;
njegova pisma priporočajo le ljubezen.
Naj je govoril ali pridigoval, bile so
njegove besede ljubezen. Oe je tedaj
sv. Janez toliko ljubezen zajemal iz Je¬
zusovega srca, na katerem je počival
pri zadnji večerji, koliko ljubezni je mogla
še le Marija zadobiti od Jezusovega srca,
s katerim je bila toliko časa v najtesnejši
zvezi!

Znamnje, po katerem se spozna, da
kdo Boga ljubi iz vsega srca, nam večna

resnica Jezus Kristus sam razodeva, ko
pravi: „Kdor ima moje zapovedi in jih
spolnuje, ta je, ki me ljubi. “ (Jan. 14, 21.)
Ako moje zapovedi spolnujete, ostanete
v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnoval
zapovedi svojega Očeta in ostanem v
njegovi ljubezni. (Jan. 15, 10.) Kdo je
pa bolj zvesto spolnoval Božje zapovedi,
kakor ravno Marija. „Glej, dekla sem
Gospodova 1 *, pravi angelju, „zgodi se
mi po tvoji besedi. “ Ona je bila tako
popolnoma vdana v Božjo voljo, da ji
ni bilo moč kaj druzega storiti, kakor
samo edino to, kar je bila volja Božja.

Kralju Davidu daje Bog spričevanje,
da je bil mož po volji Božji, in da je
spolnoval njegove zapovedi. Koliko hvalo
bi bil moral Bog dati še le Mariji Devici,
katera je še v veliko popolniši meri spol-
novala vso voljo Božjo 1

Goro Olimp so imeli stari za najvišo
goro. Menili so, da vrh te gore presega
najviše oblake, da ga solnce vedno ob¬
seva, in da na njem ni nikdar kakega
viharja, ampak da kraljuje gori večna

tišina. Zato, češ, da so se stopinje hribo¬
lazcev, vtisnjene v pesek, čez veliko let
ravno tako poznale, kakor takrat, ko so
bile storjene. Ali če je kdo svoje ime
zapisal s prstom v pesek, da se je za-
moglo čez veliko let še zmeraj natančno
brati. — Marija se tudi v sv. pismu
primerja gori, katere temelj, kakor pravi
kralj David, sloni na sv. gorah. In
prerok Izaija piše: „In gora bo stala
vrh gora in se vzdigovala čez vse griče. “
Vsi svetniki so namreč v primeri z nami
grešnimi ljudmi prave gore, katere so
pa proti Marijini visokosti komaj majhni
liomci. Pri najviši stopinji njihove po¬
polnosti začenja se v  namreč prva stopinja
Marijine svetosti, čeravno so tedaj svet¬
niki s svojimi čednostmi visoko nad
nami, je vendar Marija v svoji svetosti
še nezmerno višje nad vsemi svetniki.
To najvišo goro je vedno obsevalo solnce
Božje milosti; noben vihar skušnjav,
nobena britkost in bolečina je ni mogla
zmotiti, da bi bila ravnala zoper Božjo
voljo. Postava, katero je Bog sam s

prstom svoje vsegamogočnosti zapisal v
njeno dušo, v njeno srce, v njeno voljo,
se ji je tako neizbrisljivo vtisnila v njenem
notranjem, da je zamogel sv. Duh po
vsej pravici o nji reči: „Velike po¬

vodnji niso v stanu izbrisati ljubezni."
„Ce hočeš tedaj vedeti 11 , pravi sv. Tomaž
iz Vilanove, „kako moraš ljubiti Boga,
poglej v zrkalo Marijinega presvetega
srca . 11

Pa v tem zrkalu se nam jasno in
čisto razodeva tudi ljubezen do bližnjega,
katera ima svoj sedež v materinskem
Marijinem srcu. V njem najdemo detinsko
ljubezen, v kateri je bila ona svojim
roditeljem, sv. Joahimu in sv. Ani, po¬
polnoma vdana, ju je spoštovala in jima
vselej do zadnjega dihljeja tako ljubeznjivo
stregla. Nad njo se sveti zgled zakonske
ljubezni, v kateri' je tako natanko spol-
novala dolžnosti do svojega deviškega
ženina. Pa tudi sv. Janezu, Magdaleni,
sv. Elizabeti in drugim skazovala je
redko ljubezen, ter jim bila z besedo in
djanjem v pomoč. — Ko po angelju

138

zve, da bo mati Sina Božjega, hiti k
svoji teti Elizabeti, oznanit ji to veselo
novico in njeno hišo s svojo pričuj oč-
nostjo posvetit. V Kani Galileji zmanjka
svatom vina, ona poprosi hitro svojega
Sina, naj jim pomaga iz zadrege in stori
čudež. In čeravno nam iz sv. evangelija
ni znano, koliko dejanj prave krščanske
ljubezni do bližnjega je ona na zemlji
skazovala ljudem, smemo vendar pre¬
pričani biti, da je tudi ona, kakor Jezus
Kristus, katerega je v vsem zvesto po¬
snemala, povsod zapustila znamnja svojih
dobrot.

Sv. German pravi: „ Izven Boga nima
nobeden večje ljubezni do nas, kakor
Marija." Sv. Hieronim pa piše: „Kakor
nebesa prekose zemljo glede zveličanja,
tako prekosi Marija v ljubezni vse druge
stvari." ,,Kje je kdo", pravi sv. Bona¬
ventura, „da ne bi ga obsijalo solnce, in
kje je kdo. da ne bi občutil Marijinega
usmiljenja ?“

Kako nas ljubi Marija, spričujejo
neštevilne Božje poti, toliki čudeži, kateri

so glasne priče njenega usmiljenja in
ljubezni do nas. — Po zgledu Marijinem
si prizadevajmo tudi mi proti svojim
bližnjim usmiljenim biti in v pravi krščan¬
ski ljubezni živeti med sabo. Kajti sram
ga bodi vsakega, kateri pred Marijinim
oltarjem klečeč s povzdignjenimi rokami
prosi Marijo usmiljenja, sam pa sovraštvo
in jezo kuha v svojem srcu do svojega
bližnjega, kateremu si prizadeva na vse
mogoče načine delati škodo in vsakoršno
krivico!

L. 1854 poda se mlad francoski
častnik na goro La Salette, na kateri
se je Marija prikazala pastircema in je
na njej začel izvirati čudodelni studenec.
Ni pa bila kaka sv. želja ali pobožna
misel, ki ga je gnala gori na goro:
kajti bil je že dalj časa kristjan le še
po imenu. Ko pride na svojem popoto¬
vanji v mesto Kor (Corps), zve marsikaj
o tem božjem potu. Ker vidi veliko
romarjev memo iti na božjepotno goro,
poda se tudi sam za njimi. Dospevši
na to gorsko planino, ne najde na tem

140

samotnem kraji nič vabljivega in se od
samega dolzega časa odpravlja že na
odhod, kar zadene na patra Burnousa,
snperijora ondašnjih misijonarjev, ki nam
pripoveduje to zgodbo tako-le: Nekoliko
časa sva s častnikom govorila samo o
navadnih rečeh, slednjič ga vendar po-
prašam, če je videl čudodelni Marijin
studenec? Ne! bil je njegov odgovor.
Nikar tedaj ne hodite poprej s te gore,
dokler ne vidite čudodelnega studenca
ter pijete iz njega. Veliko jih je bilo že
tu, ki so pili čudodelno vodo, pa ni
nobenemu škodovala, pač mnogim že
pomagala, če je tedaj temu tako in
Vam jaz s tem posebno veselje napravim,
pojdem jo pit, reče, ter se s temi besedami
poslovi s patrom superijorom. Jaz, pri¬
poveduje nadalje misijonar, nisem potem
nič več mislil na častnika, kar me pride
na večer nekdo klicat, naj bi šel spo¬
vedat nekega imenitnega vojščaka, ki
že ves dan kleči in joče v kapelici Matere
Božje. Pa še preden se odpravim, mi
pride sam naproti ter mi reče: Tukaj

141

vidite zgubljenega sina, velikega grešnika.
Oh, kako težka je butara, ki me teži,
moram jo odložiti! Odkar sem pil ko¬
zarec vode iz Marijinega studenca, sem
ves predrugačen. Ne najdem poprej po¬
koja, dokler se z Bogom ne spravim v
zakramentu sv. pokore.

Nato skesano opravi vesoljno spoved
in drugo jutro, svojih grehov očiščen,
spodbudno prejme sv. Obhajilo. Solze
hvaležnosti, katere so mu po licih drle,
so me tako ginile, da sem mu z drhta-
jočo roko položil na jezik telo Gospo¬
dovo. Vračajoč se z gore, pripoveduje
sam povsod o čudežu svojega spreobr¬
njenja. Čeravno so se mu slaboverni
tovariši posmehovali, on vendar ne neha
Marije častiti in se je vsaki čas za za-
dobljeni dušni mir hvaležno spominjati.

Molitev.

0 Marija, deviška Mati! ti si v
resnici najčistejše in najkrasnejše zrkalo.
v katerem se nam kažeš z vsemi svojimi

142

nebeškimi čednostmi in s čudodelnim
studencem svojih milost. Kdor pri stu¬
dencu tvojega usmiljenja pije, ne bo
zavržen, spreobrnil se bo, če je še tolik
grešnik. Kakor si francoskega častnika,
ki je pil kozarec vode iz tvojega čudo¬
delnega studenca, tako čudežno ozdra¬
vila na duši, tako sprosi tudi nam revnim
grešnikom milost stanovitnega spreobr¬
njenja, da zadobimo dušni mir, kateri
edini nas zamore osrečiti že tukaj na
zemlji. Kdor pa v dobrem do konca
stanoviten ostane, bo tudi zveličan.
Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

143

XIV. dan.

Marija, moja sestra!

„Ti si hči nebeškega Očeta,
kateri je vsem, ki kličejo nje¬
govo sv. ime, dal oblast, biti
otrokom Božjim . 11

Sv. Ildefonz.

Očaku Abrahamu je došlo božje po¬
velje, da naj zapusti svoj dom, svojo
rodbino, ter naj gre v kraj, katerega
mu bo Bog odkazal. Pokoren božjemu
povelju, se loči od svoje domovine in
pride v deželo Kanaan, katero mu je
Bog pokazal.

Tako zapusti tudi Sin Božji po večnem
božjem sklepu nebeški raj, svoj nebeški
prestol, in se poda na grešni svet, da
bi zanj trpel in umrl in ga tako rešil
večnega pogubljenja. Bog je svet tako
ljubil, da je dal svojega edinorojenega
Sina, da kedorkoli vanj veruje, se ne
pogubi, temuč ima večno življenje. Adam
in Eva sta v raji prelomila božjo za¬
poved in sta s tem zaslužila vekomaj

144

pogubljena biti. Ta greh je prešel tudi
na nas, ki smo njuni otroci, njuni sinovje
in hčere. Po Adamu in Evi smo si tedaj
vsi bratje in sestre, smo ž njima vred
otroci večnega pogubljenja. Vsi smo po¬
dedovali greh svojih staršev; le ena je
bila izločena, le ena naših sester, Marija
brez madeža izvirnega greha spočeta. —
Vsled prvega greha naših staršev nismo
več srečni v svojem rojstnem kraji,
nimamo tukaj na zemlji prave blažene
domovine, povsod, kamorkoli gremo,
smo tujci na njej. Adama in Evo je
greh pregnal iz raja in jima popotno
palico potisnil v roke; tako tudi nam,
ki smo njuni sinovje in hčere. In nikdar
ne bi dospeli v svojo pravo domovino
več, da se nas ni usmilil Božji Sin. Na
tej poti pa v našo pravo domovino na¬
stavljajo se nam brezštevilni sovražniki,
ki hočejo nas usmrtiti, večno nesrečne
storiti in nas odrezati od naše prave
domovine, od sv. nebes. Nikdar tudi v
sv. nebesa priti nam ne bo moč, ako
sovražnikov svojega zveličanja ne pre-

145

magamo, ako se tu na zemlji ne trudimo,
obogatiti se z dobrimi deli. Kajti ob
koncu svojega zemeljskega popotovanja
pokazati se bodemo morali pred Sinom
Božjim, kateri bo vsa naša dejanja in
nehanja dejal na tehtnico svoje pravice.
Kedo naj nas tedaj zagovarja pred božjo
pravico, kedo naj za nas prosi usmiljenja
Božjega Sina ? Ljubljeni bratje in sestre!
nobeden drugi ne, kakor naša sestra,
Marija Devica, katero je bil večni Bog
že od vekomaj izbral izmed vseh Adamovih
otrok za mater svojemu božjemu Sinu,
našemu Odrešeniku. Blagor tedaj nam,
če si prizadevamo biti pravi bratje in
sestre Marijini!

Ko je bil Itafern v vojski zoper Darija,
Perzijskega kralja, vjet, bila sta ž njim
zajeta tudi njegova žena in njen brat.
Bariju se kraljica smili in jo izpusti iz
ječe. Dovoli ji tudi, da si sme izprositi
iz ječe moža ali brata. Dolgo časa pre¬
mišljuje, za katerega bi prosila. Odloči
se za brata. Darij se temu čudi in jo
praša zavzet, zakaj da raje prosi za

10

146

prostost bratovo nego za moževo? Ona
mu odgovori: ..Moža zamorem še druzega
dobiti, brata pa, če tega zgubim, ne
morem dobiti več druzega. “ Toliko lju¬
bezen je imela kraljica do svojega brata.
Toda še veliko večjo ljubezen ima Marija
do nas, ki se zovemo njeni bratje in
sestre; kajti ona dobro ve, če se zgu¬
bimo, da smo zgubljeni na večne čase.
Da se tedaj večno ne pogubimo, prosi
ti za nas, o Marija, in vzemi nas za
prave brate in sestre svoje! „Ti si liči
onega nebeškega Očeta 11 , pravi sv.Ildefonz,
..kateri je vsem, ki kličejo njegovo sv.
ime, dal oblast, biti otrokom Božjim . 11
Ker mi tedaj verujemo v Boga in kličemo
njegovo sveto ime, si ti, o Marija, naša
sestra; kajti mi vsi imamo s teboj Boga
za svojega Očeta. Reci tedaj, da si naša
sestra, da se nam dobro izide in naša
duša živi po tvoji milosti. Marijin Sin,
Jezus Kristus, je učil, da kedor ljubi
Boga, mora ljubiti tudi brate svoje. —
Ni je pa stvari, ki bi bolj goreče ljubila
Boga, nego Marija; toraj je ni tudi

147

stvari, ki bi bolj ljubila brate in sestre
svoje, kakor Marija.

Grinljiv zgled bratovske ljubezni nam
je zapustil imenitni Katon Utikarski. —
Ko je bil nekoč že kot otrok vprašan,
kedo mu je najljubši na celem svetu?
odgovori: „Kampio, moj brat.“ — Kedo
še? „Moj brat Kampio;“ več niso mogli
zvedeti od njega. In ta bratovska lju¬
bezen je rastla z njegovimi leti. Kajti
kot odraste! mladeneč ni nikjer mogel
biti brez brata, ne potovati brez njega.
Kjerkoli se je pokazal, bil mu je tovariš
njegov ljubljeni brat. Brez brata bi skoro
živeti ne bil mogel. Toda kmalo razruši
smrt ta bratovski par. Silno je žaloval
in tugoval Katon na gomili svojega brata.
Vso bogato bratovo zapuščino obrnil je
v  to, da kolikor je bilo najbolj mogoče,
mu je priredil veličasten pogreb in mu
silo dragocen nagroben spominek postavil.

Smemo li misliti, preljubi, da bo
Marija, naša sestra, ki je najbogatejša
z božjimi darovi, sama za-se nebeške
zaklade hranila in ne delila jih z nami?

148

Nikakor ne! Ona deli vse svoje bogastvo
v najobilnejši meri z nami. Kaj pa
zahteva Marija od nas, da bodemo vredni
njeni bratje in sestre? Pred vsem, da
bežimo pred smrtnim grehom, katerega
sovraži Marija; kajti smrtni greh je, ki
nam jemlje dušno življenje in vnieuje
njeno ljubezen. Ogibati pa se moramo
tudi malih grehov, ki nas tirajo v mlač¬
nost, žaloste pa Marijo. In slednjič mo¬
ramo posnemati njene krasne zglede in
se vaditi v njenih prelepih čednostih.
Napuhnež in prevzetnež, posnemaj tedaj
njeno ponižnost; nečistnež njeno čistost;
jezovitnež njeno krotkost; obupnež njeno
vdanost v voljo Božjo!

Marijo moramo goreče, zaupljivo,
pogostoma in stanovitno klicati na pomoč,
in bati se nam ni, da bi nam ne po¬
magala.

Sv. Kazimir se je vsako jutro vprašal:
„Kaj naj danes storim, da dopadem
Mariji ?“

Posebno se pa skažemo Marijini bratje
in sestre, ako se zapišemo v Marijine

141 )

bratovščine; kajti ona gleda s posebno
milim očesom na brate in sestre svoje,
ki se združijo v bratovščino s tem na¬
menom, da bi poviševali Marijino češčenje.

Imeniten in bogat vojvoda Neapoli-
tanski pokliče svojega sina k smrtni
postelji in mu reče: »Verjemi mi, moj
sin: če sem v življenji kaj dobrega storil,
kar me zdaj tolaži, to pripisujem bratov¬
ščini, v katero sem bil zapisan. Ne
morem ti zapustiti boljšega deleža, kot
je bratovščina Matere Božje, in sedaj
na smrtni postelji povem ti očitno: v
večo čast in srečo si štejem, da sem
bil v Marijini bratovščini, kakor vse drugo
na svetu. “

Preljubi! vem, da tudi izmed vas
je veliko zapisanih v eni ali drugi Ma¬
rijini bratovščini. Ali vas pa tudi Marija
spozna za svoje brate in sestre? Ali
zvesto, z gorečnostjo opravljate majhno
molitvico, katero naklada vam bratov¬
ščina ?

Venec iz lepih svežih rož, okusno
spleten, kako prijeten je za oko! Vse

drugač pa venec, v katerem so na-
mešane sveže cvetlice s suhimi, ali
pa če so še celo poruvane nekatere iz
njega.

Petnajst bratov ali sester sv. živega
rožnega venca plete vsaki dan venec
Mariji. Ako zamudiš opraviti svojo mo¬
litev. iztrgana je cvetlica iz njega. Ako
jo z mlačnim srcem opraviš, vpletaš v
venec suho. zvenjeno cvetlico; ako pa
moliš, služiš pa smrtnemu grehu, tedaj
venec daruješ z umazanimi rokami Mariji.
Se li spodobi to za brata in sestro Ma¬
rijino, da se tako malo prizadevaš do-
pasti Mariji? Kje je bratovska ljubezen
do mene? očita Marija mlačnim, lenim
in grehu vdanim bratovskim udom.

Hočemo biti bratje in sestre Marije
Device? Gotovo največa sreča za nas,
imeti nebeško Kraljico za sestro! Bodimo
tedaj njeni pravi bratje, zveste sestre.
Ona nam bo pomagala v sleherni sili,
posebno pa ne bo dopustila, da bi ob
koncu zemeljskega popotovanja zavrženi
bili na veke.

151

Kedor dosedaj še ni zapisan v kakšni
Marijini bratovščini, naj ne odlaša, hitro
stopiti v vrsto Marijinih častilcev. Vi
pa, ki ste že zapisani v Marijinih bratov¬
ščinah in ste že začeli opuščati bratovsko
molitev, ali pa ste jo morda popustili že
popolnoma, hitro se nazaj vrnite k Mariji
in vsaki dan ji z vso gorečnostjo zopet
darujte prijetni dar bratovske molitve.

Sv. Leander imel je pobožno sestro
devico, z imenom Florencija, ki se je
bila vsa in popolnoma izročila svojemu
ženinu Jezusu. Ko je bilo nekdaj govor¬
jenje od upanja priti v sv. nebesa, reče
sv. Leander: „Trdno upam, da, četudi
zavoljo svojega zasluženja nebes ne za¬
služim, sodnik Jezus Kristus vendar ne
hode dopustil, da bi bil jaz, brat Jezu¬
sove neveste, zavržen. “

Ce se je že ta svetnik tolikanj za¬
našal na svojo sestro, kolikanj bolj
smemo zaupati mi v Marijo, da nam bo
pri svojem Sinu Jezusu sprosila sv. ne¬
besa, ako smo njeni vredni bratje in
sestre in nas ona tudi za take spozna.

152

Sv. Janez Damaščan pripoveduje o
Mariji, ko je bila na smrtni postelji, da
je stegnila roke nad aposteljne ter molila
nad njimi tako-le: „0 moj ljubi Sin

Jezus! dodeli svojo milost tem, katere
ljubim kot svoje brate. “ In izgovorivša
to kratko molitvico nad aposteljni izdih¬
nila je svojo sv. dušo.

Zadnja molitev Marijina bila je tedaj
za njene brate. Blagor njim, blagor pa
tudi nam, če nas Marija spozna za brate
in sestre svoje! Ponovimo tedaj danes
trden sklep, da hočemo molitve, katere
smo morda zanemarjali, odslej vsaki
dan zvesto in natanko opravljali, grehov
očistiti svojo vest, se resnično poboljšati
in tako postati vredni bratje in sestre
Marijini.

Da pa naš ta sklep ne bode zopet
splaval po vodi. kakor jih je že toliko,
prosimo Marijo za milost stanovitnosti
v dobrem, ter molimo nji v čast na¬
slednjo

Molitev.

0 Gospa moja, o Mati moja! tebi
se vsega in popolnoma darujem. In da
se tebi vdanega skažem, ti danes po¬
svetim svoje oči, svoja ušesa, usta in
svoje srce! Ker sem tedaj tvoj, o dobra
Mati! varuj me, brani me, kakor svojo
lastnino in posestvo. Amen.

Moli trikrat Cešeena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XV. dan.

Marija, moj studenec!

Ti si studenec vrtov, studenec
živih, z Libanona derečih vod,
ki se s hrepenenjem po zdru¬
ženji od sedeža Vsegamogoe-
nega, od srca nebeškega Očeta,
izlivajo v ubogo človeštvo.

Vis. pesem 4, 15.

V Kordovi, mestu na Spanjskem, je
živel ubog delavec, Gonzalec Garcija, s

154

svojo ženo in hčerjo v strašnem po¬
manjkanji in največi revščini. Ženo je
mučil hud protin, kateri jo je vrgel v
dolgotrajno bolniško posteljo, in si zarad
tega nič več zaslužiti ni mogla. Hči mn
je tudi vedno polegala, in ni bila za
nobeno delo. Dokler so vsi zdravi bili,
se je še izhajalo, čeravno jim od za¬
služka ni nič ostajalo. Ali sedaj jim je
vzela dolga bolezen kruh spred ust in
jih je pahnila v največo revščino. Mož
se trudi in dela, se ubija in trpi noč
in dan. da bi sebi in bolnima preskrbel
živeža in jima pomagal tudi k zdravju.
Toda revščina raste z dolgo boleznijo
obeh. Oe tudi je stan ubozega Garcija
zelo obupen, vendar ne zgubi zaupanja
na Boga in išče tolažbe posebno v go¬
reči molitvi do Marije Device. Utrujen
od prelivanja solz in molitve zaspi neki
večer. V sanjah se mu prikaže nebeška
Kraljica, ki mu pokaže studenec in mu
veleva, naj da piti ženi in hčeri. Pri¬
kazen mu zagotovlja, da ta studenec
bode pomagal njemu k blagostanju, bol-

155

nima pa k zdravju. V zahvalo pa skrbi,
mu reče nebeška Kraljica, da se izkoplje
moja podoba, ki je zakopana tam-le pod
smokvenim drevesom. Ko se zjutraj
zbudi, poda se ubožec precej na v sanjah
mu odkazano mesto, kjer najde tudi
kmalo studenec bistre vode, katere se
napije sam, pa je hitro nese pit tudi
ženi in hčeri. In res, zdravje in sreča
se povrne kar precej nazaj v njegovo
hišo. Ta čudež, ki ga je storila Marija
nad njim in nad njegovo družinico, ne
da mu počivati, ter se ves vesel in
radosten poda brzo k škofu istega mesta,
razodet mu prikazen in storjeni čudež.
Tudi pove škofu, da mu je nebeška
Kraljica, ki se mu je v spanji prikazala,
velela na odkazanem mestu iskati njeno
podobo. Škof ukaže tedaj na rečenem
kraji kopati, in res kmalo izkopljejo
prelepo in ljubeznjivo podobo Matere
Kozje. Kordovljanje, razveseljeni vsled
najdene dragocenosti, postavijo nad stu¬
dencem prekrasno cerkev, v katero z
veliko slovesnostjo prenesejo milostivo

podobo Matere Božje. Od tistihmal roma
vsako leto tisoče in tisoče pobožnih
romarjev k prečudni podobi Matere Božje,
jo počastit, se ji priporočat in pit iz
čudežnega studenca, ki pomaga k dušnemu
in telesnemu zdravju.

K tej romarski cerkvi in temu čudo¬
vitemu studencu roma nekdaj tudi mla-
deneč, ki bi bil rad postal jezuit, pa
ga zarad jecljanja niso hoteli sprejeti.
Ves potrt zavoljo tega poda se „k naši
ljubi Gospej Studenčni" in kliče k Mariji:
„Ne grem poprej od tod, dokler me ti,
o Marija! ne uslišiš in mi ne izprosiš
milosti, katere želim." Na to pije iz stu¬
denca in glej — bil je ozdravljen. Ker
je precej potem lahko in gladko govoril,
so ga tudi oo. jezuitje z veseljem med-se
sprejeli. Postal je potem on, Tomaž
Sanhec, najbolj učen bogoslovec in naj¬
bolj sloveč pridigar svoje dobe. Njegove
lepe pridige in učene bogoslovske bukve
so povsod oznanovale in poveličavale
Marijino čast. — Pijmo danes v duhu
tudi mi iz tega čudežnega Marijinega

157

studenca, da bodemo zamogli z zgovorno
besedo in gorečo ljubeznijo premišljevati
naslov, s katerim danes pozdravljamo
Marijo: „Marija, moj studenec!“ Ona
je studenec milosti in tolažbe.

Mislimo si, ljubi kristjanje, najlepši
vrt celega sveta, v katerem rastejo naj¬
žlahtnejše in najlepše cvetlice, ki so pa
zbog neprenašljive vročine in žgečega
solnca vse pousahnile. Skoda, velika
škoda, da so ovenele in usahnile; ža¬
lostno jih je gledati, in če pogledamo
vrtnarja, se nam mora smiliti, ker ves
njegov trud in vsa njegova skrb je
zastonj. Ko bi pa mi drugo jutro prišli
v ta vrt, in bi videli spet vse obnovljeno
in oživljeno, koliko veselje bi navdajalo
naše srce! — Temu suhemu vrtu po¬
doben je bil svet, dokler se ga ni Bog
usmilil ter mu svoje pomoči poslal. Ta
Božja pomoč pa je podobna bistremu
studencu, kateri suhi vrt obnovi in oživi.
In ta studenec je Marija Devica. Ne¬
beška Kraljica, pravi sv. Peter Damijan,
je bila tista reka, katera se je na štiri

158

kraje razlivala in je obnovila ne samo
nebeškega raja, temuč je tudi zopet oživila
vesoljni svet in ubogi človeški rod, ki
je bil vsled prvega greha ne samo časni,
ampak tudi večni smrti zapadel. Marija
je izvirek vseh milost. Zategadel moli
sv. Cerkev, kakor je nadangelj izgovoril:
„Cešena si Marija, milosti polna!" V
visoki pesmi (4, 15.) se bere o nji:
„Ti si studenec vrtov, studenec živih,
z Libanona derečih vod, ki se s hre¬
penenjem po združenji od sedeža Vsega-
mogočnega, od srca nebeškega Očeta,
izlivajo v ubogo človeštvo." — Sv. Bo¬
naventura piše: „Naša nebeška Mati

ima darove in milosti Božje, katere so
med druge svetnike razdeljene;" zato
ona sama pravi: „V obilnosti svetnikov
je moje stanovanje!" — Sv. Bernard
uči: „Bog je obilnost vseh svojih milost
Mariji podelil, naj bi mi spoznali, da
vsako upanje, ki nas navdaja, da vse
milosti in dobrote, katere smo prejeli,
da sploh vse po nji prejemamo." Zato
smemo o nji, kakor o Jezusu, z apo-

steljnom reči: ..Od njene obilnosti smo
vsi prejeli. “ Radi tega tudi ona po vsej
pravici govori in kliče: »Kogar žeja,
naj pride k meni in naj pije, jaz sem
studenec milost, kateri vas na novo
oživlja, in sicer v obilnosti in z veseljem. “
Da pa nam studenec koristi, je po¬
trebno, da mu vode ne zmanjka, da
lahko do njega pridemo in iz njega
zajemamo. Ko bi studenec izviral sredi
nezmernega morja, bi se nam ne bilo
bati, da bi usahnil; drugač pa usahne
slehern studenec, ko hitro mu zmanjka
pritoka vode. — Marija pa zajema obilnost
svojih milost iz nezmernega morja Je¬
zusove človeške in Božje natore, kakor
pravi sv. pismo: „Globočino brezna sem
predrla.“ (Ekl. 24. 8.) Kako bi mogel
tedaj studenec pri toliki obilnosti vode
usahniti? — Da nam pa Marija sladko
vodo svojih milost dobrovoljno in rada
deli, sklepamo lahko iz tega, ker jo je
Bog v to izvolil, naj bi bila ona delivka
njegovih darov in milost, in ker se sama
imenuje mater lepe ljubezni. Ko materi

so pa Mariji dobro znane materinske
dolžnosti, po katerih mora svoje otroke
srčno ljubiti, z vso skrbjo za-nje skrbeti,
nad njimi čuti: sploh svojo ljubezen do
njih v dejanji kazati, kakor pravi sv.
Gregorij: ,,Dokaz ljubezni so dejanja.“
Zategadel zove sv. Kazimir Marijo „vir
tolažbe 1 ', in sv. Efrem, „vir zveličanja",
ker nobeden, ki k nji pribeži, je brez
tolažbe ne zapusti. Kdo bi tedaj ne
hitel k temu studencu, ki tako obilno
teče, in iz njega željno in poln hrepe¬
nenja ne zajemal ? Kdo izmed nas, pre¬
ljubi, ni potreben tolažbe na svetu, kateri
nam tako malo tolaživnega daje? —
Zato je res neobhodna potreba našega
srca, da se do te Tolažnice žalostnih
obrnemo, in s kraljem Davidom zdihu¬
jemo. „ Kakor žejin jelen hrepeni po
mrzli vodi, tako hrepeni po tebi moja
duša, o Bog!" — Marija nam pa sama
kliče: »Zajemajte z veseljem vodo iz

studenca, ki ga je moj Božji Sin odprl
v mojem maternem srcu, in kateri iz
ljubezni in usmiljenja do vas izvira in

161

vaše duše napaja s tolažbo, kakoršne
vam nihče na svetu ne more dati!"

V nekem samotnem gorskem kraji
Francoske pasla sta ovčice 1. 1846 ne¬
dolžna otroka, brat in sestra. V te visoke,
samotne, gorske kraje je do tistihmal,
razun revnih prebivalcev tega kraja,
redkokedaj kdo prišel. Od tega leta pa
počenši je na tisoče in tisoče ljudi z
velikim trudom začelo gori hoditi, in
marsikateri, ki so priromali na to strmo
goro, vračali so se na duši ali na telesu
poživljeni nazaj.

Kaj pa vleče od tistega leta ljudi
na strmo goro, kaj jih vabi na daljno
in težavno pot? Bister studenček, kateri
od takrat izvira v gori in ga ljudje
hodijo pit. Pa ne samo ta studenček
vleče toliko ljudi na-se, ampak veliko
več ona, ki je duhoven studenec milost
in tolažbe, katerega smo danes tudi mi
premišljevali. Dogodba je pa ta-le: Ome¬
njenima pastircema, ubogima otrokoma,
se je istega leta na tem kraji, kjer stu¬
denec izvira, prikazala Marija Devica.

li

162

Ljubeznjivo ju jo nebeška Gospa podu-
čevala in jima svoje nebeške skrivnosti
razodevala, ter ju potem kot glasna pri¬
digarja poslala med svet oznanovat po¬
koro. V znamnje, da se je Marija pa¬
stircema res prikazala, začel je tamkaj
izvirati bister studenec čudne zdravilne
moči. Veliko bolnikov, ki so pili iz tega
studenca, je ozdravelo; hromi so se
zdravi in trdni vračali od ondod; greš¬
niki. kateri so kot radovedneži dohajali
tje gori, zapuščali so goro kot spokor¬
niki. Marija se je tu gori res skazala
studenec milosti in tolažbe. Izmed družili
čudežev, ki so se godili pri tem studencu,
hočem vam navesti le enega.

Neki dan roma, kakor večkrat, velika
procesija pobožnih iz obližnje fare k
omenjenemu studencu Matere Božje na
goro. Pridružiti se jim hoče tudi neka
znana pohujšljivka in zapeljivka, katere
se pa vsakdo izogiblje. Nobeden noče ž
njo v procesiji stopiti v vrsto. Ko vidi
zapeljana sirota, da jo vse zaničuje, po¬
čaka. da ji procesija spred oči odide,

163

ter gre potem žalostna od daleč za-njo.
Dospevši na goro, podajo se romarji
najprej v kapelico, katera stoji nad ču¬
dodelnim studencem, opravijo v njej
svoje molitve in pobožnosti, potem pa
pijejo zaporedoma iz Marijinega studenca.
Od vseh zavržena sirota dospe že tudi
do čudapolnega studenca. Toda ne upa
si blizo, dokler niso že vsi pili iz njega.
Še le, ko so se vsi drugi napili, približa
se plaho tudi ona studencu. Zajame si
s kozarcem vode, v katerem pa, ko ga
do ust prinese, vidi plavati prazen klas.
Hitro ga iz vode vzame, skrije v nedrije,
vodo pa naglo povžije. Zapazil sicer ni
bil tega nobeden. Kot lešniki debele
solze se ji vderejo sedaj iz oči; pre¬
magana od srčne bolesti jame glasno
jokati in stokati. V njenem srcu se zbudi
srčno kesanje zavolj hudih pregreh in
s studom zre v svoje preteklo pregrešno
■življenje. Toraj sklene, ne zapustiti poprej
gore, dokler ne odloži težke butare svojih
pregreh. Stopi tedaj vsa skesana, potrta
m objokana pred namestnika Božjega, da

164

bi jo on nazaj pripeljal k Bogu po za¬
kramentu sv. pokore. Bes skesano, cisto,
odkritosrčno opravi spoved, ter se vrne
vsa predrugačena kot ljubljena Marijina
hči z gore. Pride domu, zapusti za vselej
greh, živi odsihmal tako pobožno, da
vsim, ki jo poznajo, daje najlepši zgled
spokornosti. Bil ji je tedaj Marijin stu¬
denec zares izvirek obilnih milost, in
prazen klas, ki ga je našla v vodi,
postal ji je rodoviten, poln klas.

Premišljevali smo tudi mi danes ču¬
dodelni studenec Matere Božje. Zajmimo
tudi mi vsi iz njega, pravični in greš¬
niki, obrnimo se polni zaupanja k Mariji,
da prejmemo od nje milost in tolažbo.

Kakor je pa ubogi delavec, od ka¬
terega sem vam v začetku pripovedoval,
iz čudodelnega studenca zajel tudi za
svojo ženo in hčer, tako zajmimo tudi
mi za svoje domače v Marijinem stu¬
dencu. Vi starši, zajmite in molite za
svoje hudobne in razujzdane sinove in
hčere; vi otroci, za svoje trdovratne
starše, vsi skupaj za vse trdovratne

165

grešnike, posebno naše fare, ter molimo
prelepo molitev sv. Bernarda.

Molitev.

Spominjaj se. o predobrotljiva Devica
Marija! nikdar ni bilo slišati, da bi bil
kdo zapušen, ki je pod tvojo brambo
pribežal, v tvojo pomoč klical, se tvoji
prošnji priporočal. S takim zaupanjem
navdušen k tebi, o devic Devica, pri¬
tečem, k tebi pridem, pred teboj zdi-
hajoči grešnik stojim. Nikar, Mati Besede!
ne zavrzi mojih besedi, temuč milostno
nae sliši in usliši. Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

166

XVI. dan.

Marija, moja nevesta!

Nočem druge neveste, kakor
tebe, o Marija! Tvoji ljubezni
posvetim rad vso pozemeljsko
ljubezen. Tebi darujem vso svojo
mladost, svoje bogastvo, pleme¬
nitost rodil in to meni name¬
njeno nevesto.

Sv. Bernard.

Sv. Bernardin Sienski je pri pre¬
mišljevanji Marijinega življenja na svetu,
in sosebno pri premišljevanji onega dne,
ko je bila Marija deviškemu ženinu sv.
Jožefu dana v nevesto, vskliknil: „0
srečni Jožef! Da bi zamogel tudi jaz,
kakor ti, Marijo svojo nevesto imeno¬
vati!" Ljubezen je vez med ženinom in
nevesto, katera se pa, žali da! dan¬
današnji prepogostoma pogreša. Ali če
se nahaja, je lahko premalo sveta lju¬
bezen. Takošna ljubezen, kakoršno je
imel deviški sv. Jožef do svoje deviške
neveste Marije, mora tudi v naših srcih
plamteti do Marije prečiste Device. In

167

če imamo tako ljubezen v srcu do Marije,
zamoremo jo po vsej pravici tudi mi
zvati svojo nevesto. Ta ljubezen pa mora
biti resnična, čista in stanovitna.

V Mariji je bila telesna lepota z
dušno tesno sklenjena. Zato jo pa tudi
sv. Duh v visoki pesmi zove najlepšo
med ženami. Od tod tudi prihaja, ljubljeni
kristjanje, da se naše srce tako hitro
vname za Marijo, kedar se nam pred
oči postavi kak lep kip ali podoba Matere
Božje, ali če si pred oči postavimo njeno
sveto življenje. Pobožni pisatelji so nam
zapustili zapisano v svojih knjigah, da
kdorkoli je v življenji deviško Marijo le
videl, bil je v tem hipu od ljubezni do
čistosti tolikanj prevzet, da ni več čutil
v sebi grešnega nagnjenja. Tega smo se
že lahko prepričali sami, ali pa se lahko,
če n. pr. gremo na kako božjo pot in
molimo pred njeno čudodelno podobo,
ali pa doma klečimo pred kako njeno
podobo: le čisti občutljeji prešinjajo našo
dušo in občutimo natanko, da deviški
Materi so všeč in prijetne le čiste duše.

168

Sv. Ambrož pravi: „Marija je stala
pod križem v sredi vojščakov, pa se ji
ni bilo bati vojaške razujzdanosti, ker
je samo njen pogled slehernega vnel
za sv. čistost. “

Častiti brat Gerard Majella je do
smrti svojo deviško čistost ohranil in
oblačila nedolžnosti ni nikdar omadežal
s kakim smrtnim grehom. Zakaj ne? —
Zato. ker je prečisto Devico s čisto lju¬
beznijo častil in večkrat dejal, da Marija
je v oblast vzela njegovo srce. Kolikor-
krat je bil kak Marijin praznik, se ves
dan ni mogel ločiti od Marijinega oltarja.
O neki priliki je v svoji gorečnosti v
pričo veliko zbranega ljudstva tekel k
Marijinemu oltarju in nanj položil lep
prstan. Vprašan, čemu je položil prstan
na oltar, odgovori, da zato. ker je hotel
svojo čistost z Marijino čistostjo poročiti.
In v svoji navdušenosti je vsikdar Marijo,
kolikorkrat je bilo o nji govorjenje,
imenoval svojo nevesto, če hočemo tudi
mi Marijo svojo nevesto zvati, tedaj
ji moremo služiti s čistim telesom, z

169

nedolžno dušo in jo ljubiti s čisto lju¬
beznijo.

Sv. Bernard je bil plemenitega rodu
in sin jako bogatih staršev. Bil je čvrst
na duhu in na telesu ter krasne zuna¬
njosti. Vse lepe prednosti so bile v njem
združene. Svojih staršev bil je on največe
veselje. Posebno oče je bil ponosen na
vrlega sina, kateremu je bil sklenil izro¬
čiti vse svoje grajščine z obširnimi po¬
sestvi in v njem ohraniti svoj rod v
pozne čase. V to svrho mu je oče sam.
ker Bernard ni kazal veselja do ženitve,
izbral bogato in brhko nevesto, Marjeto,
hčer grofa Miolanskega in je hudo pri¬
tiskal nanj, da bi to grofico si poročil.
Ban poroke se bliža. Kaj je početi? si
misli mladeneč Bernard. V zadregi je
silo veliki. Ves otožen poda se zvečer
pred poroko v svojo spalnico, zapahne
duri za seboj, poklekne pred podobo
Matere Božje in s trdnim ter razločnim
glasom reče: „Nočem druge neveste,
kakor tebe, o Marija! Tvoji ljubezni po¬
svetim rad vso pozemeljsko ljubezen.

170

Tebi darujem svojo mladost, svoje bo¬
gastvo, plemenitost rodu in to meni na¬
menjeno nevesto!" In zginil je še tisto
noč za zmeraj iz očetove grajščine. Bil
je potem zares sv. Bernard ves čas
svojega življenja zvest ženin Marije De¬
vice, in blagor mu, ker se sedaj pri nji
v nebesih veseli.

Dasiravno, ljubi verniki, mi ne pre¬
moremo tolikih darov Mariji darovati
in se tudi od nas na taki način ne
zahtevajo, ji vendar zamoremo v dejanji
skazati svojo ljubezen in češčenje.

O, kolikokrat se nam ponudi lepa
priložnost, iz ljubezni do Marije kaj pre¬
trpeti, se čemu odreči, pritrgati si kaj
v jedi, v pijači; oči proč obrniti pri
nepotrebnih in celo pregrešnih pogledih:
ušesa zatisniti pri nepotrebnih pogovorih;
jezik brzdati, kedar bi radi veliko ne¬
potrebnega ali celo pregrešnega govorili.
Ako zjutraj, ko naše telo še počitka želi,
urno vstanemo in gremo k Šmarnicam,
s tem Mariji vsaki dan v majniku dar
darujemo.

171

Zveličani raladenee Abulher Bišarah
iz Egipta imel je navado venčati sle¬
herni dan podobo Matere Božje s cvetli¬
cami, natrganimi v očetovem vrtu. Od
vsake jedi si je vsaki dan kaj pri trgal,
naj si bodo že dateljni, smokve ali kruh.
Vse, kar si je pritegoval, daroval je
Materi Božji in vsak večer jemal je te
darove zopet z Marijinega oltarja, da
jih je razdelil ubogim. Njegova mati ga
je čestokrat našla čisto zamaknjenega na
obrazu pred Marijino podobo zdihajočega:
„Oh kako rad bi Ti, o Marija, z večimi
darovi svojo ljubezen do tebe razodeval!“
Ce je naša ljubezen do Marije resnična,
se nam ne bode nobena reč smilila dati
jo Mariji v dar. Posebno pa ta mesec
ne ločimo se nikdar od njenega oltarja,
da ne bi ji kaj darovali. Pa kaj hočemo ji
darovati? Darujmo Mariji svoje srce, misli,
dejanja, molitve, trpljenja, če tudi včasih
nimamo veselja do molitve in občutimo
nekako nezaupljivost, ker morda nismo
precej uslišani, vendar naj nas to ne
moti in zdihujmo k njej za pomoč.

Ko je zveličani mladeneč Janez
Berhmans ležal na smrtni postelji, vpraša
ga eden izmed njegovih tovarišev, kakšen
dar je Mariji najbolj po volji? Vsak še
tako majhen ji je všeč, odgovori, samo
da je stanoviten. Sv. Avguštin pravi,
da ljubezen, katera mine, ni nikdar bila
prava ljubezen.

Zato pravi tudi sv. Bonaventura: ,, V
vsaki sili se smeš zanesti na Marijino
pomoč, da le ne opustiš noben dan jo
spodobno počastiti. “ Marija sama nas
opominja k temu z besedami Božje mo¬
drosti: „Blagor mu, kdor čuje pri mojih
durih vsaki dan.‘ ;  Bomo li mar mi kateri
dan opustili, da ne bi ji prinesli kakega
dani. Ge smo tudi vsled trdega dela
utrujeni, če nas tudi nadlegujejo časne
skrbi in nas vsakoršne skušnjave od¬
vračajo od gorečega češčenja do Marije,
naša ljubezen do nje naj bo vendar sta¬
novitna in naj se razkazuje v gotovih
vsakdanjih darovih, njej v dar prinesenih.

Sv. Alfonz pravi, da srčna in stano¬
vitna ljubezen do Marije nam je že na

173

tem svetu okus nebeškega veselja. 0.
kolika sreča za one duše, ki so že na
tem svetu z Marijo sklenjene!

Ako potuješ po veliki cesti iz Kranj¬
skega na Štajersko, vgledaš kmalo, ko
prideš čez mejo, lepo romarsko v  cerkev
Matere Božje v Petrovčah. Oe notri
stopiš in si ogledaš ljubeznjivo podobo
Matere Božje, zapazil bodeš kmalo na
njeni roki lep prstan in videl bodeš, da je
prst, ki je s tem prstanom okinčan. za¬
krivljen. Pripoveduje se, da je imeniten
grof Marijo posebno častil ter v svoji
veliki gorečnosti in ljubezni do Marije
rad hodil molit v cerkev Matere Božje
v Petrovčah. Ko je nekega dne njegovo
srce bilo posebno vneto za počeščenje
Marije Device, sname zlati prstan s svoje
roke ter ga Mariji na prst natakne.
Pridšemu na dom začne vest očitati,
kako se je mogel predrzniti najsvetejši
Devici in nebeški Kraljici, kakor svoji
nevesti, ponuditi zlat prstan. Ker mu
vest pokoja ne da, vrne se nazaj v
cerkev popravit svojo predrznost, ter

174

Mariji darovani prstan zopet snet. Ali
ko se sv. Marijini podobi približa, da
bi ji zlati prstan snel s prsta, zgane
Marija pri tej priči skupaj svoj prst
tako, da mu ni bilo mogoče prstana
sneti. Zdajci ga obide sv. groza, in lju¬
bezen do Marije, katera mu je očitno
pokazala, da ji je njegov dar dopadljiv,
se v njegovem srci še bolj vname. Bil
je pa tudi ta grofovski častilec Marije
v hudih bojih, v katerih je večkrat
bival v smrtni nevarnosti, po Mariji
čudežno varovan. Njej, kateri je bil po¬
svetil vse svoje življenje in svojo čistost,
podaril je konečno tudi vse svoje pre¬
moženje. Kakor je živel, tako je tudi
umrl. Umrl je sklenjen z Marijo Devico.
Njegovo truplo počiva v cerkvi Marije
Device, njegova duša se pa veseli pri
njegovi nevesti. Mariji Devici.

Kakor ta grof. izvolimo si tudi mi
Marijo Devico za svojo nevesto, če tudi
ji mi ne moremo podariti zlatega prstana,
darujmo ji pa najlepši in najimenitnejši
dar, ki ga premoremo, svojo čistost in

175

nedolžnost svojega srca, ter zdihnimo
k Bogu v ta namen.

Molitev.

Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog!
tla bodo Tvoji verni,, kateri se vesele
imena in varstva Marije Device, po njeni
pobožni prošnji vseh zlegov oteti na
zemlji, in da zaslužijo v večno veselje
priti v nebesih, po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Moli trikrat Češeena si Marija v namen
današnjega premišlj evanja.

XVII. dan.

Marija, moja podoba!

„Podoba, katero najraje v
duhu premišljujem in jo naj¬
večkrat v resnici gledam, je
podoba presv. Device.

Sr. Evtihij.

„Podoba vtisnjena mi je v srcu, po¬
doba krasna, podoba čudežna, podoba

176

vseh dobrih darov, podoba Božje Matere! “

— 0 da bi se te besede, katere v neki
pesmi izražene nahajam, tudi res vresni-
čile, da bi podoba preblažene Marije
Device bila podoba naše ljubezni in kaži¬
pot našega življenja, da bi se tako
zamogli v dobrih in hudih dneh, v
radosti in britkosti nanjo ozirati in jo,
kakor danes pozdravljati: Marija, moja
podoba!

Neki dan si da Božji Sin pokazati denar
in vpraša: „Cegava je ta podoba in

napis?“ In ko so mu odgovorili: ce¬
sarjeva, reče: ..Dajte tedaj cesarju, kar
je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. “

— In če bi nam on pred kako Marijino
podobo enako vprašanje stavil, in bi
mu mi odgovorili: to je Marija z nad-
pisom: Mati Božja; bi nam on, kateri
je s križa vesoljnemu človeštvu dal Marijo
za mater, brezdvombeno veleval: Dajte
ji tedaj, kar ji gre: ljubezen, hvaležnost
in častenje! Zakaj ? — Zato, ker je ona,
kakor je brati v bukvah modrosti, odsev
večne luči in neomadežano zrkalo ve-

177

ličastva Božjega in prava podoba nje-
gove v  dobrote.

Ge imamo koga prav radi, ga imamo
zmeraj in povsod pred očmi in smo v
dahu zmeraj ž njim združeni. Ker je
pa ljubezen do Marije tako rekoč v
našem srci vstvarjena z nami tudi prišla
na svet, ker je bila po krasnih besedah
Fenelonovih takorekoč z nami rojena,
imamo vsled te prirojene ljubezni tudi
Marijo vedno živo pred očmi. In ako so
nam nepozabljivi trenutki, v katerih nas je
naša dobra mati moliti učila prvo Ceščena
si Marija, prvo podobo Matere Božje
razlagala in nas prvikrat peljala v njeno
svetišče, ako so nam tako nepozabljivi,
da se spomini na te blažene čase po
dolgotrajnih letih, katere smo morebiti
v lahkomišljenosti in pregrehi preživeli,
kakor svitle zvezde, ki noč našega srca
razsvetljujejo, povračajo nazaj: — nam
je podoba Matere Božje še bolj živo in
povsod pred očmi in nam je za Jezusom
Kristusom najlepši predmet našega ve¬
selja, našega sladkega tolažila in našega

12

178

največega češčenja. Kdor prav ljubi, si
prizadeva tudi posnemati predmet svoje
ljubezni. V  tem obstoji tudi poglavitni
del Marijinega češoenja. Bolj ko ljubiš
Marijo, de sv. Efrem, bolj si boš pri¬
zadeval posnemati jo in ji biti podobnejši.

Marija bodi tedaj moja podoba;

O da bi tudi jaz bil njena podoba!

To naj bo predmet današnjega našega
premišljevanja.

Pozdrav naš: Marija, moja podoba,
razjasni se nam najlepše po izreku sv.
Evtihija.: ,. Podoba, katero najraje v duhu
premišljujem in jo največkrat v resnici
gledam, je podoba presv. Device. “ Po
goreči ljubezni in večkratnem premišlje¬
vanji postane moja podoba, in moja po¬
doba je v dvojnem obziru, v duhovnem
po premišljevanji in v materijalnem po
roki človeka. Ker nam, žali da, svet s
svojim trušem zatemneva naše duhovno
oko, ker, žalibog! na tej revni zemlji
nismo svetniki, in ker se mi s svojim
notranjim ne mudimo tako radi v ne¬
besih. kakor bi morali, potrebna nam je

179

vidna podoba, da se zamoremo po pre¬
mišljevanji taiste dvigniti do nebeške
Kraljice; potrebna nam je zrezljana po¬
doba, potrebna slika Marije Device.

Da se verni kristjanje v svojih stiskah
zatekajo h kaki Marijini podobi, je čisto
v soglasji s svetim pismom in od Boga
samega potrjeno v stari zavezi ter v
novi zavezi odobreno po samem Jezusu
Kristusu.

Ko je bil Bog poslal vesoljni potop,
kam se je zatekla Noetova družina, da
bi si življenje rešila? K oni barki, ki
ni bila druzega nego predpodoba Ma¬
rijina.

Ko je šlo izraelsko ljudstvo iz Egipta
v obljubljeno deželo, prišlo je v pušavo,
kjer mu ni bila znana nobena pot. Kdo
mu je iz zadrege pomagal? — Bog in
Marijina podoba; kajti oni steber, ki je
hodil pred njimi in bil po dnevi z oblaki
zakrit, po noči pa v ogenj zavit, ni bil nič
druzega, nego predpodoba Marijina!

Ko je usmiljeni Samarijan usmilil se
nesrečneža ob cesti ter mu olja in vina

180

vlil v njegove rane in jih obvezal, —
ta ranjenec bil je grešnik, usmiljeni Sa¬
marijan Jezus Kristus, olje pa, ki je
bolečine lajšalo, in obveze, s katerimi
je bil obvezal rane, bile so predpodobe
Marijine dobrotljivosti in usmiljenosti.

Ko je bil Lazar umrl, kedo se je
posebno za njegovo oživljenje prizadeval,
kedo je jokal in prosil za-nj'? Marija
in Marta, predpodobi Marije Device. Kar
je pred rojstvom Marije Device in pred
njenim vnebovzetjem predpodobovalo
nebes Kraljico, to so po njeni presrečni
ločitvi iz doline solz predstavljale in pred¬
stavljajo resnične podobe, čijili častenje
odobravali in potrdili so razni cerkveni
zbori. Kakor dandanašnji tisoč in tisoč
Marijinih častilcev leto za letom roma
k čudodelnim in milostnim podobam
Marije Device v Loretto, na sv. Višarje,
k Mariji-pomagaj na Brezje, na Tersat,
sv. Goro, k Lurdski Materi Božji itd.,
tako ima tudi slehern pobožen kristjan
kako podobo Matere Božje v svoji hiši,
ali pa nosi njeno svetinjico na svojih

181

prsih. Po večkratni molitvi pred Marijino
podobo, po pogostnem gledanji in pre¬
mišljevanji Marijine podobe vtisnejo se
kristjanu krasne poteze nebeške Kraljice
tako globoko v dušo in tako živo v
spomin, da mu Marijina podoba v nje¬
govem notranjem zmiraj stoji pred očmi
in ga spremlja povsod in on zamore v
resnici reči: Marija, moja podoba! —
Na ta način prišel je bil sv. Lenart
Porto-Mavriški tako daleč, da je večkrat
na prižnici ponavljal te-le besede: „0e
pomislim, kolikere in kako velike milosti
sem že od Marije prejel; če kleče molim
pred Marijino podobo, dozdeva se mi,
kakor bi bil jaz sam cerkev z milostno
podobo Matere Božje, čije stene so vse
zakrite z zaobljubljenimi tablami, na ka¬
terih vseh stoji zapisano: „Iz hvaležnosti
za milost, po Mariji zadobljeno! Tako
se mi zdi, da te besede so tudi na meni
povsod zapisane."

Ko je zveličana Marija Viktorija
Sarntheimska 1. 1722 bolna ležala v
postelji in od prevelikih bolečin nobenega

182

uda več ganiti ni mogla, dobi iz daljine
prav lepo podobo Matere Božje, za katero
je že bila v notranjih prostorih samo¬
stana postavila lepo kapelico. Praznično
oblečene in goreče sveče v rokah držeče
gredo samostanske nune do vrat došli
podobi Matere Božje naproti. Ko jo
sprejmejo, zapojejo prekrasno pesem:
„ Peščena bod', morska ti Zvezda!“ —
Te pesmi glas prodre tudi do bolne
Marije Viktorije, ki jo gane z nebeško
močjo. Takoj skoči lahno s svoje po¬
stelje. Na golih kolenih drsa se podobi
naproti, in v gorkih solzah vtopljena
pozdravi Kraljico nebes v njeni podobi.
Potem se zopet vleže potrpežljivo nazaj
v svojo posteljo. Tako se moramo tudi
mi, ljubljeni Marijini častivci, v veselji
in žalosti, v sreči in nesreči k podobi
Matere Božje zatekati in nositi jo du¬
hovno v svojem srci, kakor jo je v
resnici nosil na svojih prsih Poljski kralj
Janez Sobieski v vseh svojih vojskah.

Ko nekoč mati Karola VIII., franco¬
skega kralja, s pridevkom Lepi, svojega

183

•sina zarad njegove lepe zunanjosti po¬
hvali, odgovori ji ta z otročjo hvalež¬
nostjo: „Saj sem jaz tvoja podoba, o

mati!“ — 0 da bi, pobožni kristjanje,
tudi mi Mariji reči zamogli v resnici:
Mi smO tvoja podoba, naše življenje je
podoba tvojega življenja in naše čednosti
so odsev tvojih čednost!

Kolikor časa si ne prizadevamo ne
samo moliti pred tvojo podobo, marveč
tudi posnemati tvoje čednosti, toliko časa
je tudi nemogoče, da bi nas, o Marija,
Ti ljubila popolnoma!

0 zveličanem beraču Benediktu La-
bru govori njegov življenj opis: „0n

svoje srčne ljubezni do preblažene Device
ni razodeval samo po svoji vneti vda¬
nosti, ne samo po pogostem romanji
na njene božjepotne kraje, marveč po¬
sebno po posnemanji njenih čednost. “ To
mu je bila glavna reč, in tako bi moralo
biti to tudi poglavitna stvar slehernega
kristjana, slehernega Marijinega častivca.

V 14. stoletji živela je na Laškem
v neki grajščini žlahtna družina z dvema

184

otrokoma. Njuni roditelji pomro zgodaj
in tako prideta siroteja pod varstvo ne¬
kega strica. Brezbožen človek bil je ta
stric, ki je sklenil siroteja spraviti s
sveta, da bi se njunega premoženja po¬
lastil hudobnež. Otroka hodila sta slehern
dan z grada v bližnjo cerkev k sv. maši.
Pot pa peljala je tjekaj čez grozne pre¬
pade. V te hotel je grozovitnež pahniti
otroka; zategadel je pa zmeraj lazil za
njima. Umirajoča mati jima je bila iz¬
ročila zabojček z naročilom, da ga poprej
ne smeta odpreti, kakor kedar bi ob¬
čutila kak velik strah. Taki čut poloti
se ju na tem potu tako hudo, da ju
obide strah in trepet. Odpreta tedaj
zabojček, ki sta ga vedno nosila seboj.
Bila je pak notri z briljanti ozališana
podoba njune ranjce matere. Žarki vzha¬
jajočega solnca sijejo na žlahtne kamne,
da se blesketajo v čudovitem blesku.
Ta nezapopadljivi blesk, ki je prihajal
od otrok, prestrašil je hudobneža, ki je
tičal za drevesom, tako zelo, da je bil
čisto iz sebe in da se v črnem obupu

185

strmoglavi sam v prepad, v katerega
je kotel pahniti otroka. Siroteja bila sta
rešena. — Materna podoba ju je bila
obvarovala! — S srčno gorečnostjo ča¬
stimo tudi mi Marijo, posnemajmo jo v
življenji in kličimo iz srca pogostoma
k njej: Marija, moja podoba! Ce v to
podobo imamo vedno duhovne oči vprte,
je svoj dan ne bomo več gledali v po¬
dobi, ampak od obličja do obličja v
svetih nebesih.

Molitev.

O Marija, podoba vse svetosti! Upo¬
dobi v svojem presvetem Srcu tudi nas
vse, svoje sinove in hčere, ki pred tvojo
podobo klečimo in tebe Mater na pomoč
kličemo. Pomagaj nam, da te enkrat,
hi tvojo sveto podobo zdaj častimo in
tebe na pomoč kličemo, v nebesih od
obličja do obličja gledali bomo. Amen.

Moli trikrat češeena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

186

XVIII. dan.

Marija, moja cvetlica!

„Lepa si ti, moja pri¬
jateljica, prav lepa in ma¬
deža ni ga na tebi.“

Modri Salomon.

Aled neživimi stvarmi je gotovo naj¬
prijetnejša cvetlica in ni ga človeškega
srca, da ne bi ga njena podoba raz¬
veselila in s svojim blagim duhom ne
vedrila. Svetniki, kateri so si z močjo
svoje vere podvrgli ne le ljudi in živali,
marveč še celo mrtvo naravo, razve¬
seljevali so se nad cvetlicami, najlepšimi
stvaricami v naravi. Sv. Ignacija je na¬
vduševal njih pogled in sv. Frančišek
Asiški imenoval jih je svoje ljube sestrice.
Sv. Eoza Limanska venčala je vsako
soboto v letu podobo Matere Božje s
cvetlicami, ki jih je sama izgojila v
svojem vrtiči, ter čudovito bilo je gledati,
da ni bil vrtič blage Roze nikdar prazen
cvetlic. Tudi v najnevgodnejšem in mrzlem

187

vremenu cvetele so tamkaj cvetlice za
venčanje predrage podobe.

Toda, kaj so proti Mariji zemeljske
cvetlice, katere sv. Duh pripodoblja v  krat¬
kemu človeškemu življenju, rekši: „ človek
je kakor cvetlica, ki zjutraj cvete in
zvečer ovene ?“ Kaj so te cvetlice proti
cvetlici Mariji, katero jaz z vami, ljub¬
ljeni kristjanje, pozdravljam in jo ime¬
nujem svojo cvetlico? — Marija sama
zove se cvetlica: „Jaz sem poljska cvet¬
lica." Prerok Izaija gleda jo v svojem
preroškem duhu iz korenine Jeseta raz-
cvitati. V visoki pesmi kliče se Marija
lilija med trnjem, in v bukvah modrega
Siraha pa roža jeriliunska. Sv. Epifanij
čisla jo ko najlepšo cvetlico v vrtu Go¬
spodovem, in sv. German pravi: „Rad
umrjem, če sem zagotovljen, da smem
to cvetlico svojo imenovati."

•Jelite, ljubljeni Marijini častivci, da
hočemo toraj danes to nebeško cvetlico
premišljevati? Učeni ITugon od sv. Viktora
daje nam k temu povod. Popolna cvet¬
lica mora imeti tri lastnosti: mora biti

188

lepa, lepodišeča in zdravilna. V Mariji
je v največi popolnomosti združena vsa
lepota žen stare zaveze. Njeno čelo ob¬
daja nebeška miloba, iz njenih oči se
odsevajo sveta nebesa in vso njeno zu¬
nanjost obdaja rajska lepota. Lepše
cvetlice, zdi se sv. Anzelmu, ne bi bil
dobrotljivi in vsemogočni Bog mogel
vstvariti. Ali se je tedaj čuditi, če divni
Salomon svojo nevesto tako-le popisuje :
„Lepa si ti, moja prijateljica, čisto lepa,
in ni ga madeža na tebi! “

Marija je najpopolniša cvetlica, ker
je najlepša in ker razširja tak vonj okolo
sebe, ki presega vse vonje bogate Indije.

Turčini menijo, da je cvetlični vonj
vzduh njihovega preroka Mohameda.
Toraj tudi ne vrže nikdar mohamedanec
cvetlice na tla, in če katero na tleh vidi
ležati, poberejo takoj. Kar je pri Turčinih
prazna izmišljotina, to je pri nas kristjanih
prava istina. Naša cvetlica diha vonj
Kristusa, Marijin vonj je vzduh vsegamo-
gočnega Boga. Zategadel nas tudi vleče
nekaj neprestano k njej, pravi Gerzon,

189

ker nam od nje nebeška radost naproti
pihlja, ker se iz nje izliva rajski vonj,
in ker nas v njenem obližji obdaja bal-
zamska dišava svetosti.

Vonj Jezusa Kristusa, kateri jo je
obdajal, vonj njenih vzvišenih čednost
je vlekel srca vseh na-se. In kaj hočemo,
ljubljeni Marijini častivci, tudi mi druzega,
kakor da vskliknemo k Mariji z bese¬
dami visoke pesmi: „ Vleci nas za saboj,
mi tekamo za vonjem tvojih mazil. “ Ta
mazila ne pomenjajo druzega, kakor
vonj njenega lepega zgleda, njene vzvi¬
šene svetosti, njenih čednost in dobrih del.

Tretja lastnost popolne cvetlice se
redko kedaj nahaja združena z obema
unima. Nahajajo se cvetlice lepe in dišeče,
pa brez zdravilne moči, in tudi narobe:
nahajajo se cvetlice z zdravilno močjo,
pa brez lepote in vonja. Le v eni sami
cvetlici najdemo v najobilnejši meri
združeno z vonjem in krasoto zdravilno
moč, v Mariji namreč, katero sv. Cerkev
kliče zdravje bolnikov. Kakor je njen
Božji Sin, ko je bival na zemlji nešte-

190

vilne in vsakoršne bolnike ozdravljal,
tako odjemlje tudi Marija vso bolest,
in ni je bolečine niti dušne niti telesne,
da ne bi rešila od nje ubozega človeka
trpina. Preberi, o kristjan, tisoč in tisoč
knjig, ki govore o ozdravljenjih na pri¬
prošnjo Marijino; preštej, če moreš,
množino zaobljubljenih podob, ki so raz-
obešene po božjepotnih svetiščih Marije
Device, katere oznanujejo čudeže njene
zdravilne moči vernemu ljudstvu, in pre¬
pričal se boš, da v Mariji častiš po¬
polno cvetlico.

Papež Klemen XI. mudil seje večkrat
po dolgo časa v kapucinskem samostanu
na krasnem jezeru Abanoškem, ker je
v njem živel zveličani Krišpin Viterbski
kot laik. nad čigar svetostjo so se vsi
zgledovali. Ko so bili nekdaj sv. Oče
zopet v samostanu in so se pri tej priliki
vdeležili daritve sv. maše, napade njih
kainornika Adrijana nenadoma strašno
grizenje tako, da je moral iti iz cerkve.
Iz cerkve gredoč sreča brata Krišpina,
katerega globoko v srce ganejo hude

191

bolečine papeževega kamornika. Da bi mu
jih polajšal, pelje ga pred svoj oltar, s
katerega mu veli vzeti eno Božji Porod¬
nici darovanih cvetlic, na kar je bil za
vselej rešen te hude bolezni. Ko domači
papežev zdravnik o tem ozdravljenji zve,
reče Krišpinu: „Tvoja zdravila imajo

večjo moč memo mojih.“ Na to mu
odgovori zveličani Krišpin: „ Gospod,

vi ste spreten zdravnik in kot tacega
pozna vas celi Rim, pa presv. Devica
je še spretnejša od vas in vseh zdrav¬
nikov celega sveta. “

Molitev.

Res, o Marija, ti si cvetlica krasnejša
od nebes, lepše dišeča kot rajski vonj,
in zdravilneja memo vsakih zdravil!
Nazaret, kjer si bila rojena, zove se
cvetlica, in iz groba, v katerem so za¬
stonj iskali tvojega trupla, vzrastle so
cvetoče cvetlice. Tako so dičile tvojo
zibel in tvojo gomilo cvetlice v skriv-

102

nostni spomin, da te bode enkrat krščan¬
stvo kot cvetlic najlepšo častilo. — O
da bi te slehern kristjan od svojega
rojstva do smrti goreče častil in po-
gostoma iz globočine svojega srca k tebi
klical: Marija, moja cvetlica! Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XIX. dan.

Marija, moj prstan!

Marijina ljubezen je prstan,
kateri njeno materinsko srce
združi z našim srcem.

Sv. Andrej Kretanski.

Za časa poganskih cesarjev se je
na Laškem malokedaj omenjalo Marijino
češčenje. V podzemeljskih duplinah —
katakombah — so se na tihem častili
svetniki in mučenci, katerih grobovi
služili so vernim za oltarje, na katerih
so se obhajale Božje skrivnosti.

193

Plemenite rimske gospe nosile so
prstane z žlahtnimi kamni, v katerih so
bile vdolbene Marijine podobe. Te za¬
puščale so umirajoče svojim otrokom
kot predpodobo svoje vere. G-alla, Sim-
mahova vdova, zidala je dolgo potem
cerkev, da bi v njej shranila nek prstan,
ostanek verskega preganjanja. Ta njena
stavba bila je tako krasna, kakor bi jo
bile nadzemeljske roke kakega umetnika
naredile. Zato se je pa v časti imela,
kakor kak dar sv. nebes.

Pasi strahu in krvavega verskega
preganjanja so zdaj minuli, saj po naših
krajih. Prerokovanje presv. Device se
je spolnilo: ,,Od sedaj me bodo srečno
imenovali vsi narodi. “ Očitno se časti
njena podoba v neštevilnih cerkvah in
kapelicah, pred katero tisoč kristjanov
kleči v  in jo na pomoč kliče.

Ce tudi nam ni treba sedaj Marijine
podobe nositi na prstanih, da bi jo za-
mogli ob času preganjanja hitro skriti,
moramo vendar preblaženo Marijo Devico
v znak svoje najsrčneje ljubezni pogo-

13

194

stoma s sv. Janezom Damaščanom po¬
zdravljati: ,,Marija, moj prstan!“ In

zakaj? Zato, ker je prstan podoba edi¬
nosti, katero zamore razrušiti le smrt,
podoba ljubezni, katera do groba zvesta
ostane. Naša zveza z Marijo mora biti
ravno sveta in vzvišena, prav trdna,
nerazrušljiva in stanovitna. Marija naj
bode tedaj naš milostni prstan,
naš prstan n a j s v e t e j š i ljubezni,
o čemur naj nas poduči današnje pre¬
mišljevanje.

Slavnoznani milostm podobi Matere
Božje na Montseratu na Spanjskem poslal
je bil Frane I., francoski kralj, iz ječe
svoj prstan z naslednjimi besedami: „To
je edini dar, ki ga zamore kralj jetnik
darovati nebeški Kraljici. “ Kralj ji je
podaril prstan, Marija njemu svojo milost.
Franc se je bil z edinim darom, ki mu
je bil še ostal, obrnil za pomoč do
Marije, in ona mu je zato pri Bogu
sprosila rešitev iz njegovih verig. Bil je
to pravi milostni prstan! Kar je tir samo
podolja, to je Marija v resnici.

Ako je tedaj po besedah sv. Leona
Velikega vsak grešnik vjeti kralj, obrne
naj se s povzdignenimi rokami za pomoč
do nebes Kraljice, in Marija ga bo verig
greha in skušnjav rešila, obvarovala pred
nesrečo in preganjanjem, pred boleznijo
in uboštvom; kajti ona je oni milostni
nebeški prstan, v katerega je Bog vkoval
celo človeštvo, kakor pravi sv. Atanazij.

»Milosti si polnatako  pozdravil
je nadangelj Marijo. Pa te polnosti mi¬
losti ni prejela samo za-se, ampak tudi
za nas. Sv. Cerkev lepo uči, da milosti,
katere prejmemo od Boga, zadobivamo
po Mariji. Od njene polnosti smo vsi
prejeli in prejemljemo še zmeraj; kajti
kakor je prstan okrogel in brez konca
in kraja, tako so tudi milosti, katere
po Mariji prejemamo, brezmerne, brez¬
številne, brezkončne. Sv. Brigita, ta ve¬
lika Marijina častivka, dobila je bila
nekdaj prikazen, v kateri je videla ne¬
beško Kraljico, kako v neskončni milosti
in ljubezni s svojima rokoma objema
ves svet. Njeno materno srce žarelo se

196

je kot najbolj ognjeni rubin in njene
roke, vpognjene kot prstan, svetile so
se kot bliščeče zlato. Glej, ljubljena hči,
pravi prikazni, tako objemam, kakor
milostni prstan, milostno celi svet! —
Kamor se obrnemo, ljubljeni Marijini
častivci, povsod nas objema prstan njenih
neštevilnih milost, katere nam izprosi
od Boga. Kar posedemo, kar sleherni
dan prejemamo in kar bodemo še v
prihodnje prejemali, je Marijina milostna
prošnja, in v tem, ko se za eno prejeto
dobroto zahvalujemo, pripravljeno ima
že drugo, da nas ž njo poplača za ska-
zano hvaležnost.

Pred milostno podobo Matere Božje
na Montseratu klečala sta Ferdinand
Katoliški, kralj Spanjski, in njegova so¬
proga Izabela, da se zahvalita Mariji za
zmago nad Saraceni in zmago križa na
obzidji Granadaškem. — Komaj končata
svojo pobožnost, pripluje v Barcelonsko
luko ladija, najimenitnejša morda izmed
vseh. ki so kedaj se zibale po valovih
Srednjega morja. Bila je to ladija velikega

197

in pobožnega Kolumba, kateri je pod
varstvom križa in Matere Božje iznašel
novi svet, in takoj naznanil veselo no¬
vico kraljevemu paru, da sta postala
gospodarja novega kraljestva unkraj
morja.

Ako si dva večno ljubezen in zvestobo
obljubita pred oltarjem, podasta si v
znamenje te zvestobe prstan. Ta prstan
natakne se na četrti prst leve roke, ker
poleg starega poročila od tega prsta
drži žila naravnost proti srcu, ki je
ravno sedež ljubezni. — Marija je naš
prstan svete ljubezni, katera se iz njenega
maternega srca po srčni žilici mogočno
pretaka v nas. Marijina materna ljubezen
nas objemlje, kakor je sedmerobarvena
mavrica po vesoljnem potopu v znamnje
mini in sprave objemala ves svet. Njena
materna ljubezen nas tako obdaja, da
smo vstanu s sv. pevcem naravnost reči:
»Če bi se podal v nebesa, bila bi tu,
če bi se podal v pekel, bila bi tu. če
bi se s perutami jutranje zarje podal
na skrajni konec morja, da bi tamkaj

prebival, bi me tudi tam tvoja desnica
držala in tvoja roka vodila! — Pač
srečna tedaj duša, katera je z nerazvez-
ljivo zavezo zedinjena z Marijo, katere
ljubezen je ravno prstan, kateri naše
srce veže z njenim maternim srcem.
Srčno ljubezen, katero so svetniki Božji
Materi skazovali, poplačala jim je ona
gostokrat na čudežen način.

Zveličani Alan de Bupe, iz reda sv.
Dominika, bil je eden najiskrenejših za¬
govornikov češčenja preblažene Device
in eden najgorečnejih pospešiteljev sv.
rožnega venca. Pred svojim vstopom v
samostan bil je vojak. V neki bitvi bil
je okolo in okolo od sovražnika obdan.
Njegova smrt bila je tedaj neizogibljiva.
Zdajci zateče se k Mariji in ona ga z
mogočno roko nepoškodovanega skozi
vrste sovražne izpelje na varen kraj.
Drugi pot rešila ga je gotovega potopa
v nevarnosti na vodi. Zategadel pa je
bil vdan Mariji prav iz srca, ter je svoje
življenje posvetil v službo Marijino.

Molitev.

0 Marija, mati moja! S svojim usmi¬
ljenjem obsegaš nebo in zemljo. Kakor
prstan nima kraja in ne konca, tako
brezmejne so tudi tvoje milosti, katere
skazuješ grešnim Adamovim otrokom,
ki k tebi pribeže. O usmiljena mati, do¬
deli, da prstan tvoje ljubezni našo dušo
tudi v večnosti na večne čase s teboj
združuje! Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XX. dan.

Marija, moje orožje!

„Marija je orožje, s katerim,
vselej zmagamo. “

Sv. Peter Krizolog.

Leta 1212 premagal je Alfonz IX.,
s pridevkom žlahtni, zamorce v veliki

200

bitki. To zmago pripisovali so po vsem
Španjskem varstvu presv. Device. — Že
so bežali v divjem begu Spanjei, zmagal
je bil polumesec; — zdajci razvijejo
zastavo s podobo žalostne Matere Božje,
in zmaga je na strani kristjanov. ,.Ti
si bila. o Marija, moje orožje 11 , vsklikne
zmagonosni Alfonz: „toraj gre vsa (za¬
hvala za Bogom) tudi tebi!“ Tako govorimo
tudi mi, ljubljeni kristjanje: kajti skušnja
nas uči, da smo na Marijino priprošnjo
mnogokrati premagali svoje sovražnike.
„ Marija, tvoje ime je moje orožje 11 , de
sv. Alfonz, in sv. Peter Krizolog pravi:
„ Marija je orožje, s katerim vselej zma¬
gamo . 11

Kak pogum nas mora toraj navda¬
jati, ljubljeni kristjanje, ko vemo, da je
Marija naše zmagovito orožje! Zatoraj
tudi krščanstvo časti Marijo ko pomoč
kristjanov. Kakor o njenem Božjem Sinu,
smemo tudi o njej reči: „Ako je Marija
z nami, kdo bo zoper nas ? 11  — Zatega-
del pravi tudi sv. German: „Kedo, o Mati
usmiljenja, ima za tvojim Sinom večjo

201

skrb memo tebe za nas? Kedo nas brani,
kakor ti, v težavnostih našega življenja ?
Kedo brani grešnike in se za-nje tako-
rekoč bori, če ne ti? Tvoja pomoč je
krepkeja in zmagovitneja memo vsaeega
zemeljskega orožja! Pač da, Marija je
moje orožje, in sicer v vojski  in v
m i r u!

Ne pravi ne zastonj pobožni Job:
„človeško življenje je vojska na zemlji 11 ,
vojskina služba; zakaj vsakdo izmed nas
prav dobro ve, da nebeško kraljestvo
silo trpi in le silni ga bodo na-se po¬
tegnili. Imamo pak raznoterih sovraž¬
nikov, ki se vzdigujejo zoper nas in
nas ne puste nikoli pri miru. I)a, še
celo v nas samih skrita tiči neka so¬
vražna snov, katera je vsled podedova¬
nega greha še tudi po sv. krstu ostala
v nas, neko nagnjenje k hudemu, katero
se zmeraj vojskuje zoper dobro. Toraj
pa pravi apostelj: „Čeravno čutim v

sebi drugo postavo, žene me vendar
zmeraj nekaj, da storil bi hudo.“ —
Poželjenje oči, poželjenje mesa in napuh

202

življenja preži napasti nas in pripraviti
k padcu. — Hudobni ljudje trpinčijo
nas z vsakaterim preganjanjem, obreko¬
vanjem in se ko pravi sovražniki boju¬
jejo zoper nas. Opraviti pa nimamo samo
z ljudmi, ampak po besedah aposteljnovih
tudi „z nevidnimi duhovi v zraku 1 '. In
na zadnje gostokrat še Gospod nas po¬
skuša z raznimi in težkimi obiskovanji,
da je očitno, kakor pravi sv. pismo, če
ga ljubimo ali ne.

Sredi tega vročega in težkega boja,
obdan od notranjih in zunanjih sovraž¬
nikov, zapleten v vsakatere skušnjave,
v tem vednem boju na življenje in smrt,
znajde se kristjan vse svoje žive dni do
trenutka, ko moli mašnik nad truplom
njegovim: „Gospod, daj mu večni mir
in pokoj!“ — Vendar pa ni brez brambe,
brez pomoči, brez orožja v tem boju!
— Marija je orožje njegovo, čije ime
zatira zlobnost hudobnih ljudi in prežene
hudobe, ona, čije moč prepodi skušnjave
vse, razprši vse duhove v ozračji in
pomaga nositi vsa obiskovanja vdano v

203

Božjo voljo; ona, o kateri govori visoka
pesem tako-le: „Kedo je tista, ki vzhaja
ko jutranja zarij a, lepa ko luna, izvoljena
ko solnce, in strašna ko zvrstena vojska ?“
Marija! — Zatoraj pa pravi sv. Epifanij :
„Ako vidi pekel v tvojem srci Marijo
in čuje s tvojih usten njeno ime, zapahne
plamensko brezdno, in vse hudobe, ki
jih je bil pekel izposlal v tvojo pogubo,
vrniti se morajo sramotno nazaj.“ —
Zavoljo tega nas opominja veliki Marijin
častilec o. Segneri, razlagajoč besede
aposteljnove: „Bojuj se ko dober vojak
Jezusa Kristusa: Taki ne nosi druzega
orožja, kakor vdano češčenje do Marije;
taki ni opasan z drugim mečem, kakor
s Ceščenamarijo, ker se zamore še le
tedaj vojščak Jezusa Kristusa zvati, če
njegovo presv. Mater časti in ljubi. “
Njegova čelada je ime Marija, njegov
oklep ljubezen Marije, njegov škit pri¬
prošnja Marijina. S tem orožjem je
zmožen premagati vsacega sovražnika,
konec svojega življenja pa v srečnem
samosvestji vsklicati: ■„ Hrabro sem se

204

vojskoval, zato me pa čaka krona pra¬
vice ! “

„Ce hočeš imeti mir, pripravljaj se
za vojsko “, glasi se prav moder rek,
kateri priča, da, če hočeš mir imeti,
ne vrzi orožja od sebe, ampak ž njim
bodi zmeraj opasan, ker le v tem slučaji
bode sovražnik imel strah pred nami
in se ne bode upal nas napasti. Ravno
to velja tudi na polji duhovnega življenja.
Saj zgubljena bi bila duša, ki bi še le
tedaj iskala orožja in za-nj zagrabila,
ko jo je že napadel sovražnik. Tudi za
časa miru, tudi za časa, ko počivajo
strasti, mirujejo skušnjave in nas hu¬
dobni duh popusti, ne sme se iz rok
orožje dejati. Zmeraj je in ostane resnično,
kar pravi sv. pismo: „Moj sin, če hočeš
ljubiti Boga, pripravi dušo na skušnjave, “
in čim mirneje je bilo v tvoji duši po¬
prej, tim ljuteji je boj, kedar se vname.

Ko je hrabrega vojščaka Sigvarta,
vojvoda Northumberlandskega 1. 1505
napadla huda bolezen, ko skušen in po¬
gumen vojak ni hotel čakati svoje bližnje

205

smrti v mehki postelji; hotel je umreti
z orožjem v rokah. Ko je cul, da bliža
se mu smrt, veleva svojim ljudem, da
naj ga oborože z vsem orožjem, katero
je nosil v tolikih vojskah, potem usede
se v svoj naslonjač, potegne meč — in
izdihne dušo.

Tako bi moral tudi slehern kristjan
zoper svojega sovražnika, ki ga hoče
na duši usmrtiti, čakati pripravljen za
boj. Tudi on ne sme ob času miru in
tišine ležati v mehki postelji lahkomišlje-
nosti, lenobe in mlačnosti, temue vaditi
se mora v bojevanji, pripravljen mora
biti za napad, in ne sme iz rok orožja
dejati. — Marija pak je orožje, ki pre¬
maga sovražnika, v resnici napadajo¬
čega; Marija je orožje, katero napa¬
dajočega sovražnika zadržuje in pre-
plašuje.

Molitev.

O nebes Kraljica! Kedar se bode
začelo temniti nam pred očmi in nas

206

bo dušni sovražnik napadal od vseh
strani, tedaj vojskuj se za nas, prosimo
te, o Marija Devica, da nas otrneš več¬
nega pogubljenja in nas pridobiš za
sveta nebesa. Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXI. dan.

Marija, moje sidro!

„ Kliči Marijo na pomoč,
in poginil ne boš.‘ ;

Sv. Efrem.

Havana, eno najbogatejših tržišč, je
glavno mesto Kube, največega zahodnje-
indiških otokov, kateri se razprostirajo
v Mehikanskem zalivu. Ta otok zove
se tudi biser Antilskih otokov, ker raste
na njem vsakatero najžlahtnejše sadje.
Boljši in žlahtnejši pridelki ne dobe se
nikjer v onih krajih. Kar pa potujoče

207

bolj zanimiva, kakor otok in mesto Ha¬
vana, je milostni kip naše ljube Gospe,
kateri se nahaja na mestni trdnjavi, na
takozvanem Moro, kateri nadkriljuje
morsko luko mesta Havane. Kolikorkrat
je katera ladija zapustila to luko in plula
čez Veliko morje v Evropo, vselej so
pred svojim odhodom pomorščaki okolo
obzidja te trdnjave nosili kip Matere
Božje v procesiji, da bi na njeno pri¬
prošnjo sprosili od Boga srečno popo¬
tovanje v daljno Evropo.

Ako po pravici sv. Avguštin pravi,
da naše življenje ni druzega, nego sta¬
novitno viharno in nemirno morje, na
katerem ni barčica našega življenja tudi
cn sam trenotek varna, marveč v večni
nevarnosti, v morskih valovih potopiti
se; kam se nam je obrniti v tej nevar¬
nosti našega življenja, na koga se z
zaupanjem ozirati'? — Kam drugam,
ljubljeni kristjanje, če ne na Marijo,
katera je za Jezusom naša edina pomoč;
kakor na Marijo, katero sv. Andrej Kre-
tanski močno in nepremakljivo sidro

208

imenuje. Toraj naj tudi mi danes in
vselej Marijo pozdravljamo, rekše: Ma¬
rija, moje sidro!

Da, presv. Devica je moje sidro in
sicer: v viharjih sedanjosti in v
luki večnosti.

Ljubljeni kristjan! naj bi ti obiskal
Mater Božjo Lampaduško, katera ko
svetilnik sredi pustega otoka med Malto
in Afriko stanuje, čije svetilnico kristjanje
in mohamedanje menjajoč preskrbi j ujej o
z oljem, ker na morji v njeno pomoč
zaupajo; naj bi ti molil pred podobo
Matere Božje Monte Neroško, h kateri
romajo vsako leto neštevilni romarji in
katere cerkev se veličastno dviga nad
mestom Livorno in nad obrežjem Tus-
ciškega morja; naj bi ti pokleknil pred
podobo Matere Božje Lavasinaške in
Korziške, na katero se z zaupom ozirajo
mornarji Srednjega morja; naj bi ti
romal k Hutski Materi Božji, čije ka¬
pelica je bila zidana v 13. stoletji na
strmi pečini: po vseh teh božjepotnih
krajih in kapelah našel bi shranjeno

209

sidro v znamnjc hvaležne ljubezni za
Marijino varstvo in pomoč v morskih
viharjih.

Kakor je pa Marija že velikokrat
pomagala onim, ki so klicali na pomoč
v raznih nevarnostih, tako je tudi nam
Marija mogočno sidro, ki v viharjih
barčico našega življenja pred potopom
obvaruje. Ako se nebo stemni, morje
nemirno postaja, pomorski ptiči nad
ladijami v kobaru vršče, vihar tako
strašno buči, da škripljejo jadra, ako
se valovi vspenjajo zmeraj višje in višje
in divji šijon premetava peneče in šumeče
valove, ako ladijo valovi kakor turen
visoko zaženejo, da se zopet v enako
globok in strahovit prepad pogrezne; —
takrat v viharji vrže se sidro v globočino
morja, toda, če čudeža ne stori Bog,
je navadno zastonj, ker komaj zarije se
v  dno, že ga vihar zopet izdere in ladija
se večidel potem razbije ob morskih pe¬
činah, ali se pa pogrezne v globočino morja.

Toda naše sidro, Marija, ne goljufa
nas nikoli; ono drži nas zmeraj trdno

14

210

in ne dopusti, da bi bili potopljeni, ugo¬
nobljeni. Klici Marijo, pravi sv. Efrem,
in nikoli ne bodeš utonil! Ako buta v
te strasti vihar, ako se zaletavajo v te
hudobni ljudje in tvoje duše najsilovitejši
sovražnik, hudoba; pribeži k Mariji, opo¬
minja nas sv. Jožef Kalasanški, ona te
rešila bo, ker je glavo strla kači, namreč
ona, Mati Njega, ki zapoveduje vetrovom
in morskim valovom. — Ko je bil vse-
gamogočni Bog grešni svet z vesoljnim
potopom pokončal, oteli so se samo oni,
ki so pribežali v barko, katera je Ma¬
rijina predpodoba. Še zmeraj pak je,
ljubljeni kristjanje, Marijino materno srce
naša rešivna barka, še zmeraj je njena
materna roka ono sidro, ki nas stano¬
vitno drži v viharjih sedanjega časa ter
srečno in varno spremlja do luke več¬
nosti. Ko se ladija približa suhi zemlji,
do katere so že željno pričakovali priti po¬
morski popotniki, vrže se sidro v brezdno
morja, da bi ladijo držalo, ali pa pri¬
klopi se na sidro, katero je že od po¬
prej vtrjeno v morski luki. —• Ko je

211

popotovanje našega življenja končano,
viharno morje tega sveta srečno pre-
vesljano, ko je ožina med tukaj in tamkaj
prebita in dosežena luka večnosti; kakega
sidra potrebuje, ljubljeni kristjanje, duša
tedaj, da bi se obdržala na bregu srečne
domovine, na kraju večnosti? Gotovo
sidra Device Marije! Z njeno pomočjo,
z njeno mogočno priprošnjo pri Bogu
mogoče nam je srečno dospeti v sveti
raj. Kardinal Hugo pravi: „Po Marijini
priprošnji je veliko svetnikov v raju, ki
bi sicer ne bili vanj prišli", in sv. Antoniu
še govori tako-le: ..Kakor je nemogoče.

bi se zveličali, od katerih Marija
obrne proč svoje obličje in usmiljenje,
ravno tako je gotovo, da se oni, katere
Marija ljubi in za-nje prosi, zveličajo in
dosežejo večno čast.“ Res, Marija stopi
pred sodnji stol Božji in zagovarja dušo.
katera zapuščena in brez pomoči, svesta
si svoje revščine in nezmožnosti, trepe¬
taje čaka naznanjenja sodbe iz ust sod¬
nika živih in mrtvih. Ona govori za-njo,
in našteva vse ono malo dobrega, kar

212

je duša v življenji iz ljubezni do Boga,
njej na ljubo in v njeno čast storila.
In njene zagovorne besede padajo s
toliko težo na tehtnico, da to malo do¬
brega prevaga hudo. Na to sprejme
Božji Zveličar, ki nobene prošnje Mariji
odbiti ne more, kakor pravi sv. Atanazij,
dušo v večno veselje svojih nebes, in
vresničil se je v luki večnosti duše klic,
s katerim je v viharjih sedanjosti po¬
zdravljala presv. Devico, rekoč: Marija,
moje sidro!

Molitev.

0 Marija, sidro ti mojega upanja!
k Tebi zatečem se danes, in se zatekal
bom ves čas svojega življenja. V mo¬
gočno varstvo Tvoje izročim se, proseč,
ne zavrzi me, Mati ti moja! Glej me,
revo ubogo, borečo se s silnimi viharji
tega življenja, in vojskujočo se s sa¬
tanom. večnim sovražnikom moje duše.
Zgubljen sem na večno, če ne braniš

213

me ti, o Mati moja! Poln zaupanja tedaj
kličem k tebi, o Marija: Kraljica ne¬
beška, ti sidro si moje! Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXII. dan.

Marija, moje pribežališče!

„Marija je naše pribeža¬
lišče po volji Božji. 11

Sv. Bernard.

Ako koga na polji zasači huda ne¬
vihta, hiti do bližnje hiše, da bi v njej
našel zavetje, in če je bil tako srečen,
kam priti pod streho, kako lepo zahva¬
ljuje se onim, ki so ga prijazno vzeli
pod streho! Če bi kedo vedel, da zale¬
zujejo ga hudi sovražniki in da vsak
trenutek utegnejo ga kje zaslediti in ne¬
usmiljeno umoriti; ali pa, ko bi videl,
da se krvoločne zveri, srdite divje po¬
šasti drvijo za njim ter ga vsaki hip

-214

utegnejo doteči in na drobne kosce raz¬
trgati; oh, kako srečnega bi se čutil,
ko bi se mu nenadoma kje odprla vrata,
da bi bil v varnem zavetji ter tako
rešen gotove smrti! Bi li zamogel kedaj
pozabiti ta kraj ? bi li mogel se do¬
brim ljudem zadosti zahvaliti za tolikošno
prijaznost ?

Kje najde pa, ljubljeni kristjanje,
naša duša zavetja, ako je smrtno grešila
in jo greh preganja, žuga pogubljenje?
Kam pribežal bode kristjan, ako trpinčen
po grizeči vesti nikjer ne najde počitka?
Kje našel bode zavetje? Pri Mariji.
Marijino preljubeznjivo srce je grešnikom
najvarnejše pribežališče. Kako bi mogla
mati pozabiti svojega otroka, da bi ne
imela usmiljenja ž njim. (Izaija 49, 15.)
Kedar ves svet zavrže človeka, materno
srce ga popolnoma zavreči ne more;
če že vse milosti zapuščajo grešnika,
Marija ga še ne zapusti, ona mu hoče
biti zadnje pribežališče. Toraj sv. Cerkev
Marijo imenuje pribežališče grešnikov,
katero danes tudi mi pozdravljamo, rekoč:

Marija, moje pribežališče! Presveta De¬
vica je naše pribežališče po volji Božji,
po volji Svoji.

Sveti Bonaventura se ne more na¬
čuditi Božjemu usmiljenju, ki nam je
dalo Marijo pribežališče grešnikov. Sle¬
herna krščanska duša, ako bi se za¬
voljo svojih velikih pregreh ne upala
naravnost k Bogu obrniti, bi pa zaupljivo
pribežala za posredovanje k Marijinemu
maternemu srcu, bode usmiljeno in Iju-
beznjivo sprejeta. S križa je Jezus svoji
ljubi Materi priporočil Janeza aposteljna
z besedami: „ Marija, glej tvoj sin P

Pa ne samo Janeza, — vse svoje učence,
vse kristjane je s temi besedami izročil
Marijini materni skrbi. Sv. Avguštin veli:
,,Pod križem zastopal je Janez celo člo¬
veštvo in Gospod je njemu Marijo za
mater izročil, rekše: „ Janez, glej tvoja
mati!“ Marijin poklic, daje  ko mati
človeštva pribežališče grešnikov, je Božja
naredba, je nebeški poklic! Iz ravno
tega vzroka je tudi razvidno, zakaj je
Bog odločil svoji presv. Materi toliko

210

trpljenja in dopustil, da je bila pogrez¬
njena v toliko globočino bolečin. Marija
je morala občutiti vso grenkobo te solzne
doline, okusiti vse hudo tega sveta, da
je njeno srce postalo veliki studenec
usmiljenja in sočutja do ljudi in posebej
do nesrečnih grešnikov, zatekajočih se
k njenemu maternemu srcu. Ona občuti
tembolj naše gorje, čim večje bolečine
je trpela sama!

Bog je odločil Marijo v naše pribe¬
žališče, ker je Mati; kajti srce matere
ima zmeraj nekaj vabljivega na sebi,
nekaj kar manjša bojazljivost in odjemlje
strah; nekaj kar daje človeku pogum
in mu obuja zaupanje, kar v srcu obuja
kesanje in očem solze izžema, kar člo¬
veka največkrat k odkritosrčnemu spo¬
znanju nagne. Od tod tudi prihaja, da
otroci, če so očeta razžalili, ali če jim
kaj srce teži, zatekajo se k materi, da
bi posredovala pri očetu.

Gospod, ki je vstvaril človeško srce,
pozna ga tudi najbolje; zategadel dal
nam je pa tudi Marijo za mater in nas

217

je Njej po svoji lastni najsvetejši besedi
izročil. Revni človek", pravi sv. Anton
Padovanski. ,, zatekaj se kakor otroci v
Marijino naročje". Izrek sv. Bernarda,
ki smo ga ravno dokazali, se pa glasi:
Marija je naše pribežališče po volji Božji!

Toda Marija hoče biti naše pribe¬
žališče tudi po Svoji volji, ako k nji
pribežimo. Kajti, kakor je rada videla,
da so se gostje na ženitnim v Kani
Galilejski v svoji zadregi k njej zatekli,
in je ona bila takoj pripravljena na¬
prositi svojega Sina, da naj bi storil
prvi čudež; tako hoče in želi ona še
zmeraj, da naj se kristjanje zatekajo k
njej, kakor je sama razodela sv. Brigiti,
rekoč: „Hči moja, povej ljudem, da jim
hočem biti pribežališče!"

To se je pokazalo očitno nad sv.
Cerkvijo, nad aposteljni in učenci, ka¬
terim je bila v vsih njihovih preganja¬
njih mogočna podpora in bramba; so-
sebno pa še nad Janezom in Magdaleno,
tema predpodobama pravičnih in greš¬
nikov, čistih in spokornih duš, skazala

218

se je ko pravo in varno pribežališče.
— Oe je bila tedaj že Marija na zemlji
pribežališče kristjanov, kolikanj bolj je
še le v nebesih! Toraj de sv. Gertrud:
.,Ako ima tudi najbolj zavrženi grešnik
resnično voljo poboljšati svoje življenje,
če se zateče k Mariji in prosi pomoči,
sprejela ga bo in ne odbila od sebe.“
Po mnogoterih potih se Marija ska-
zuje ko pribežališče: enim izhaja ko
jutranja zarija, da jih prebuja iz smrt¬
nega spanja, v katero so se zazibali,
omamljeni po pregrešnih sladnostih;
drugim vzhaja kot svitlo solnce, ki pre¬
žene temne mrzle megle, da se jim v
umu razdam, da jim zamrza do božjih
reči mine, in se njih srce ogreje k
upanju in ljubezni do Boga. — Za¬
puščenim, obupajočim, slabovernim po¬
daje svitlo luč, katera jih vodi iz temne
noči obupa, iz malovernosti in dvomov
na ravno pot trdne vere. Kedo bi za-
mogel popisati vsa pota, po katerih
Marija grešnike išče, kliče in jih lju-
beznjivo sprejema v svoje pribežališče!

219

Kedo bi zamogel prešteti vse čudovite
prigodke, pri katerih se je Marija ska-
zala ko pribežališče grešnikov!

Sveti Frančišek Šaleški pripoveduje,
da so v njegovem času študentje Pa-
dovanski imeli grdo navado, oboroženi
po noči po ulicah hoditi in memogre-
doče nadlegovati z besedami: „Kedo si
tu?“ Kedor jim ni odgovoril povoljno,
bil je izpostavljen njihovim napadom.
Zgodilo se je, da je bil študent, ki
takemu razposajencu na njegov klic ni
dal odgovora, po njem umorjen. Ubijalec
zateče se v hišo vdove, čije sin bil je
njegov součenec in prijatelj ter jo, razo-
devši ji strašno dejanje, zaprosi, naj bi
ga kje v kakem kotu svoje hiše skrila.
Usmiljena vdova zapre ga v neko od¬
daljeno in samotno sobico, pa kmalo
zatem zve strašno smrt lastnega sina.
Dosti ugibati treba ni bilo, kedo je
umoril njenega sina. Plakajoča poda se
k morilcu in mu reče: „0h, kaj ti je

storil moj sin, da si ga nečloveško
umoril!“ Ko morilec zve, da je usmrtil

220

svojega najboljšega prijatelja, uderejo
se mu vroče solze iz oči, puli si lase
z glave, tolče se na prsi, vije roke,
glasno zdihuje in joče. In namesto, da
bi prosil nesrečno odpuščenja, vrže se
na kolena pred-njo ter jo zarotuje, naj
ga izroči pravici, da se bode zamogel po¬
koriti za tolikanj strahovito dejanje.
Žalostno mater, katera je bila zelo kr¬
ščanska in usmiljena žena, ganila je
bolest nesrečnega mladenča tako zelo,
da mu veli: „če prosiš Boga odpuščenja
in svoje življenje poboljšaš, te izpustim 11 ,
kar je tudi storila na njegovo obljubo.

Preljubljeni kristjanje. V tej resnični
dogodbi odseva se vzvišeni poklic Matere
Božje ko pribežališče grešnikov. Kedo
ne vidi v tej materi vdovi Marije, katere
edinega, preljubega Sina kristjan toliko¬
krat in tolikokrat s smrtnim grehom
pribija na križ in ga mori?

Molitev.

0 Marija! očitno spoznamo, da smo
grešniki. Vemo, da smo že davno za-

221

služili na dnu pekla goreti; pa tvoja
usmiljena roka nas je obvarovala, ali
še sedaj se bojimo, da bi nas šiba Božja
ne doletela, ker se še premalo varujemo
greha; — zatoraj pribežimo k Tebi in
Te prosimo, bodi nam pribežališče v
vsaki nevarnosti, pomagaj nam, da po¬
boljšamo svoje življenje, se grehov va¬
rujemo in dopolnujemo svoje sklepe. O
Marija, pribežališče grešnikov, za nas
Boga prosi! Amen.

Moli trikrat Cešeena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXIII. dan.

Marija, moje prebivališče!

Modrost si je zidala hišo.

C Preg. 9, 1.)

Ko je Jakob patrijarh potoval v Mezo¬
potamijo, prehiti ga na planem noč. Ker

222

ni bilo blizo nobenega stanovanja, vleže
se ves utrujen in zdelan na tla, si dene
kamen pod glavo in zaspi. V spanji imel
je čudne sanje. Videl je namreč lestvico,
ki je segala od tal do neba in angelji
so gori in doli hodili po nji: Prešinjen
od sv. strahu se prebudi in zakliče:
„Kako strašen je ta kraj! Resnično, tukaj
ni druzega, kakor prebivališče Božje. “

Ljubljeni kristijanje, poznate li ono
prebivališče, katerega predpodoba je bila
lestvica nebeška? — Marija je Vsegamo-
gočnega resnično prebivališče, sv. hiša. v
kateri prebiva sam Bog. To nam pove
določno nadangelj Gabriel z besedami:
„Pozdravljena bodi. Marija, Gospod je
s teboj!“ Ti tempelj si sveti njegov,
njegov si čist tabernakelj, izvoljena hiša
njegova, njegovo prijazno stanovanje, v
katero je prišel, ko je kot tujec z nebes
prišel na zemljo, ko je prišel v svojo
lastnino in njegovi ga niso sprejeli.
(Jan. 1, 11.)

Sv. Andrej Jeruzalemski imenuje Ma¬
rijo prebivališče nebes in zemlje; sv. Gre-

228

gorij stanovanje vsakoršne čednosti. Še
lepše in veličastneje se o Mariji izreka
sv. Bernard, govoreč : „Ti si hiša, v kateri
stanoval je Gospod, o Marija, — kako to
spoštovanje! Ti si stanovanje, v katerem
prebivati smem, — kako to veselje!“
— Gospod je v Tebi stanoval s svojo
vsegamogočno močjo; jaz pa smem v
Tebi prebivati s svojo molitvijo in lju¬
beznijo, kolika sreča, koliko zveličanje!
Marija je v resnici moje krasno in
varno  duhovno stanovanje!

„Modrost si je hišo zidala", tako
govori sv. pismo. (Preg. 9, 1.) Ako s to
hišo razumemo Marijo, kako krasna in
veličastna je pač morala biti! — „Pojdi
sem, moja Izvoljena", pravi zopet sv.
pismo, „postaviti hočem Ti svoj tron“.
Kako krasno je moralo pač tedaj biti
prebivališče Večnega in kako veličasten
Njegov tron! — Kralj Salomon postavil
si je dve palači, eno za-se, drugo veliko
krasnejšo za svojo soprogo, kraljico, ka¬
tera je bila egiptovskega kralja Putiferja
hči. Trinajst let stavila se je njegova

224

palača, o kraljičini pa govori sv. pismo,
da je bila sozidana iz samih dragocenih
in bleščečih kamnov. Oe so pa po be¬
sedah sv. Pavla vse stvari stare zaveze
le senca, katero provzročuje luč novega
zakona, tedaj spoznamo v kralju Salo¬
monu onega, ki sam o sebi tako-le go¬
vori: „Glej, tu je več, kakor Salamon
(Mat. 12, 24), Jezus Kristus, večna ne-
vstvarjena Modrost Božja, kateri si je
nebesa za palačo vstvaril in na zemlji
prebivališče v Oni, ki sama pravi: ka¬
teri me je vstvaril, počival je v mojem
šotoru". (Ekl. 24, 17.) Marija je prebi¬
vališče Božje in tempelj sv. Duha.

Smemo pa Marijo, prebivališče Naj-
vikšega, tudi naše stanovanje imenovati ?
— Pač da, ljubljeni kristjan, Marija je
tudi tvoje stanovanje, kajti Ona te nosi,
kakor lepo pravi sv. Bernard, kakor mati
v svojem srcu, ako jo ljubiš in si ji iz
celega srca vdan.

Spoznaj tedaj svoje bogastvo, če si
tudi ubog s časnimi stvarmi in posvet¬
nimi darovi, če tudi v revnem stanovanji

225

in nizki hišici prebivaš. Smeš pa stano¬
vati v srcu Marijinem, tej tako veličastni
palači, kakoršne celi svet ne premore.

Kaj bi pa pomagalo še tako lepo
stanovanje, če bi pa v njem varni ne
bili! Mir pred napadi in varnost pred
sovražniki, to dvoje dela stanovanje po¬
polnoma. Kedor pa stanuje v Marijinem
srcu, ne more mu po besedah sv. Kazi¬
mira sovražnik škodovati. Nepremagljivi
turen kralja Davida je predpodoba Ma¬
nje. Zatoraj pa tudi sv. Cerkev v lavre-
tanskih litanijah Marijo zove turn Da¬
vidov, zategadel spodbuja svoje verne
Pri vsaki priložnosti, zatekati se k Ma¬
rijinemu srcu in po najsvetejši čednosti
m stanovitni pobožnosti v njem stano¬
vati. K temu nas spodbujajo tudi nešte-
vilni zgledi iz njene zgodovine.

Hudoben, razbrzdan nesramnež je že
dolgo časa zalezoval in prestrašno nad¬
legoval nedolžno vso pošteno deklico.
Hovsod lazi • za-njo, in bolj ko se mu
°na izogiblje, bolj jo zasleduje in zale¬
zuje. Ni popisati, kako ostuden in pre-

15

226

drzen je bil ta razuzdanec. Neki dan
gre deklica obiskat svojo sorodovino
in moli rožni venec; pa tudi tukaj je
preganjana od hudobneža ter se nahaja
v največi nevarnosti. V tej veliki sili in
dušni stiski kliče Marijo na pomoč in
dospe do neke Mariji posvečene kape¬
lice, ki je stala samotno v gojzdu. Bila
je k sreči odprta. Stopi tedaj v kapelo.
Vrže se na kolena pred Marijinim al-
tarjem in moli s povzdignjenimi rokami:
„0 Marija, nikar ne dopusti, da bi se
kedaj reklo, otrok, ki je k Tebi pribežal,
bil je osramoten . . . Zgubljena sem, ako
mi Ti ne pomagaš, o Marija! Daj, da
mi bode ta tvoja kapelica mogočen in
varen turen, v katerem sem varna pred
svojim sovražnikom ... Če uslišiš mojo
ponižno prošnjo, hočem Tvoje usmiljenje
zmeraj in večno poveličevati in nikdar
se več ne ločiti od Tvojega maternega
srca. katero naj bode in ostane na večno
prebivališče moje!“ — In glej! zalezo¬
valec. ki je tudi stopil v kapelico, ji nič
ne stori žalega. Stal je kakor v verige

227

ukovan nepremakljiv. Naenkrat zapusti
Marijino svetišče. Srce krvavi mu za
smrtno ranjeno, toda ne k večni smrti,
temveč k smrti, ki oživlja človeka in mu
daje novo življenje. Gre v se in postane
drugi, boljši človek. Kakor se je tukaj nad
deklico Marija skazala varno prebivališče,
tako se bodo tudi nad nami spolnile be¬
sede: ..Potlej stanuje moje ljudstvo v
varnih  šotorih, v lepoti miru in v
preobilnem pokoji. (Iz. 65.)

Molitev.

Bodi češčena, o prebivališče Naj-
vikšega, preljubeznjiva Mati Marija! 0
odpri našim dušam zaklade svojega presv.
srca in pomagaj nam k pravi svetosti,
da postanemo tudi mi vredna prebiva¬
lišča Tvojega Božjega Sina, da posta¬
nejo tudi naše hiše srečne po zadovolj¬
nosti in miroljubnosti. Pomagaj nam
toraj, predobrotljiva Mati. da začnemo
z zidanjem teh zlatih. prebivališč, da se

228

popolnoma podamo v voljo Božjo in da
smo zadovoljni z vsem, kar nam milost
Božja deli, da ostanemo v blagem miru
z Bogom in bližnjim — zvesti Bogu
in Tebi do smrti. 0 Marija naše prebi¬
vališče, za nas Boga prosi. Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXIV. dan.

Marija, moja trdnjava, moj turen!

„Bodi nam močen turn
pred sovražniki." Ps. 60.

Hvala Bogu, da imamo ljubi mir!
Ni treba se nam bati, da bo danes ali
jutri, ali čez noč prihrula sovražna drulial
v naše kraje, nam požgala vasi in po¬
hištva, odgnala goveda in drobnico, po¬
končala žitne zaloge, pomorila ali odgnala
v trdo sužnost ljudi. Nekdaj ni bilo tako.
Okoli starih mest in trgov še vidite močne

22 !>

ograje in trdno zidovje; iz grmovja in
gošč visokih hribov in strmega^ skalovja
strle podrtije starih gradov. Čemu so
zidali prednamei svoje gradove na str¬
minah in belih pečinah ? Čemu so obda¬
jali mesta in še celo cerkve s trdnim
zidovjem in jih spreminjali v močne
trdnjave? Bili so pred stoletji silni in
zelo hudi časi, katerih sicer ne pomnijo
naši starši, pa zapisani so s krvavimi
znamnji v bukvah slovenske zgodovine.
Kedar so žita stala najlepše in obetala
žetev bogato, prihruli so neverni Turki
na brzih konjih, so ropali in požigali
po deželi, klali ljudi, da je strašen jok
in stok zaznamoval njih grozni sled.
Pa tudi grajščaki v deželi so se med
seboj gostokrat sprli, so eden drugemu
poškodovali posestva. Pri tem so pa
največ trpeli ubogi podložni grajščakov,
Por se niso mogli nikakor braniti ali
nikamor bežati. V teh nevarnih in silo¬
vitih časih so bile tedaj trdnjave, turni,
trdne ograje ljudem v zavetje in brambo.
Zatoraj nahajajo se turni ali stolpi že

230

v starodavnih časih. In dandanašnji!
kedo ne ve, kake neizmerne važnosti
so stolpi in trdnjave za vspešno vojsko¬
vanje ?

Med vsemi turni starodavnih časov,
bil je eden posebno visok in močen.
Stal je na visokem kraji in je bil na
skali zidan, ves iz velikega rezanega
kamna, vezan z močnimi železnimi vezmi
in s stopljenim svincem zalit. Po slo¬
večem kralji, ki ga je postavil, imeno¬
vali so ga turn kralja Davida. — Temu
najlepšemu in mogočnejšemu turnu pri¬
merjamo Marijo, prečastito Devico. Ne¬
kdanji Jeruzalem je podoba novega Jeru¬
zalema, sv. katoliške Cerkve. David kralj
in rešitelj svojega ljudstva, je predpo-
doba Mesijeva, kralja in odrešenika vseh
ljudi. Kakor je David, zmagovalec so¬
vražnikov, bil postavil močen turn v
Jeruzalemu, tako je novi David, Jezus
Kristus v novem Jeruzalemu, v sv. ka¬
toliški Cerkvi Marijo prečisto Devico
postavil kot visok turn, mogočno trdnjavo.
Zatoraj naj jo tudi mi danes pozdravimo

231

z besedami: Marija, ti si moja trdnjava,
moj turen!

Premišljujmo danes: 1. V čem je
Marija podobna močnemu turnu. 2. Komu
je Marija močen turen, nepremagljiva
trdnjava ?

Čeden, visok in močen turen je lepota
hiši, vasi, trgu in mestu, kjer stoji. Na
daleč in široko se vidi po ravnini in
nam pravi, da zidališče, pri katerem
stoji, ni navadna stavba. Krasnemu turnu
.je podobna Marija v nebeškem Jeruza¬
lemu, kajti visoko je povzdignjena nad
vse Adamove otroke, nad vse svetnike,
nad vse angelje, kakor je bil povzdignjen
turn kralja Davida nad hiše Jeruzalemske
in nad druge turne.

Močen in visok turen je mestu varno
branišče, ker ž njega sovražnika že od
daleč ugledamo in se ubranimo nepre-
videnega napada. Na trdnem turnu, na
močni trdnjavi, razbije se strašna sila
sovražnikov, da so premagani. V du¬
hovnem pomenu je Marija močnemu
turnu podobna. Postavljena je na živi

skali trdne, neomahljive vere, in zveste
ljubezni, katere ne more zmajati noben
napad. Kedor je pod njenim varstvom,
zavarovan je dobro pred sovražnim na¬
padom. Sovražniki pa, ki nas napadajo,
so: hude skušnjave, katere nam na¬
pravlja meso, svet in napuh; hudoben
duh, zapeljivec in morivec od začetka.

V močnem turnu, v mogočni trdnjavi
se pripravljajo vojščaki za boj. Močen
turen je neoboroženim varno pribežališče,
kamor stiskani pribeže, da uidejo roki
morivni. Tudi v tem pomenu je Marija
podobna močnemu turnu, in zategadel
jo sv. Cerkev kliče „turn kralja I)avida“.
Kedor se k Mariji zateče, najde vselej
in v sleherni stiski varno pribežališče,
gotovo pomoč: pomoč v stiskah, v brh¬
kostih, v dušnih in telesnih nevarščinah.
v potrebah mladosti in starosti. Zatoraj
so pobožne duše vseh časov zdihovale:
„Pod tvojo pomoč pribežimo, sv. Božja
Porodnica! “

Komu je Marija posebno močen
turen'?

233

Pobožnemu Hermanu, mlademu me¬
nihu, se je Marija večkrat vidno pri¬
kazala, pa vendar ne vselej v enaki
lepoti. Kolikorkrat je bil v svoji službi
pobožen in goreč, prikazala se mu je
v neizrekljivem blesku; kedar je pa bil
len in mlačen, videl jo je v revni obleki.
Ta prigodba nas uči, da tudi vsi kristjani
niso v enaki meri deležni Marijinega
varstva, ampak po meri svoje pobožnosti
in gorečnosti: proti gorečim je Marija
radodarna, proti mlačnim nekako skopa,
slabim in nevrednim kristjanom pa svoje
darove navadno pridržuje. Tisti krist-
janje tedaj, ki so zvesti in goreči v spol-
novanji Božjih zapoved, ki gore za čast
Božjo in slavo Marije Device in si njene
čednosti prizadevajo posnemati, bodo de¬
ležni Marijinega varstva v dušnih in
telesnih potrebah. „Blagor človeku, kateri
me posluša in kateri čuje pri mojih
vratih vsaki dan, in streže pri podbojih
mojih duri. Kedor mene najde, bo našel
življenje in prejel izveličanje od Gospoda. “
(Prip. 8, 36.) 0 ljubljeni krščanski bratje

234

in sestre! bodimo zvesti in goreči krist-
janje, da bomo v enaki meri deležni
Marijinega varstva; kajti mlačnim Marija
le s pridržkom darove deli. Kateri so
pa mlačni kristjanje? Oni, ki žive, kakor
navadno živi sedanji svet, ki prejemajo
še včasih sv. zakramente, pa tudi le
bolj iz navade, ne s pravo pobožnostjo,
ki se danes v spovednici svojih grehov
obtožujejo in obetajo poboljšanje, jutri
pa v starih grehih tiče; ki se sedaj s
svetom vesele in bi se po smrti tudi
radi s Kristusom veselili: kako mislite,
da se tem Marija skazuje? Cujte podučno
prigodbo. Neko nedeljo mladoneč, ki se
je bil zapisal v bratovščino prečiste
Device, gre na sprehod, ravno ko so se
bili drugi družbeniki snidli v češčenje
Marije Device, Ko ga opomnijo, da naj
ne zanemarja predpisanega opravila v
čast prečastite Device, se jim posmehuje
in jim odgovori: „Saj nisem dolžan".

Gre svojo pot naprej, pride k jezeru,
stopi v čolnič in začne ribariti. Kmalo
pripiha mu nasprotni veter in prihajati

jame čedalje močneji. Več ko se trudi
in vesla, tolikanj očitnejše žuga nevar¬
nost. Že ves trd od strahu jame klicati:
„0 Marija! hiti mi revežu na pomoč.“
Zdelo se mu je, kakor da bi slišal od¬
govor: ..Nisem dolžna!" Trikrat tako
kliče in trikrat dobiva ta odgovor. Kaj
se je potem z mladenčem zgodilo, ne
vem, pač pa iz tega lahko vsakdo po¬
vzame, da mlačen, len, nemaren kristjan
bo le v pičli meri deležen milost Marijinih.

Nevrednim kristjanom pa Marija čisto
pridržuje zvišene darove. Nevredni, slabi
kristjanje so pa tisti, ki že več časa
žive v privajenih pregrehah in se za
zveličanje svoje še zmenijo ne. Grešnik,
grešnica! hočeš se Marijinega varstva
vdeleževati tudi ti, idi in delaj pokoro,
potem bo tudi tebe uslišala Marija, od-
pria ti bode vrata svojega mogočnega
turna, vzela te bo pod svojo brambo
in te varovala, da več ne zablodiš v
stare pregrehe in se ne pogubiš. Brez
pnave pokore, ali vsaj brez resnične volje
s e spokoriti, ti bodo molitve in prošnje

236

malo pomagale. Grešniki! le po poti po¬
kore pridete v turen kralja Davida.

Molitev.

0 Marija, mati ljubeznjiva! kako nas
veseli, da si Ti naš močen turen, naša
trdnjava, naše zavetje, naše pribežališče.
Sovražniki nas vedno obdajajo in nam
vedno prote, vjeti in pogubiti hočejo
duše naše; kako jim bomo odšli, kako
jih zmagali, če nam Ti ne pomagaš, če
se Ti za nas ne vojskuješ. Oh nikar ne
pripusti, da bi nas sovražniki imeli v
zasmeh! Saj si Ti naša mati, mi Tvoji
otroci, nikar ne dopusti, da bi bili večno
pogubljeni? V Tvojo pomoč upamo. Toraj
se hočemo pogostoma k Tebi zatekati in
v Tvojem srcu kakor v močnem turnu
pribežališča iskati. O Marija, naš turn,
za nas Boga prosi! Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

237

XXV. dan.

Marija, moje zdravilo!

„Dajte bolnikom ko zdra¬
vilo ljubezen do Marije, in
njihovo velo telo bo čudežno
ozdravelo. “

Sv. Filip Nerij.

Misli si v duhu, kristijan, človeka,
katerega je teža njegovih let ali kaka huda
bolezen že tako daleč privedla, da smrt
se mu bliža z vsako uro. Bolezen nje¬
gova je taka, da so upanje zgubili zdrav¬
niki že vsi, oteti ga smrti. Bled, medel,
reven in zapuščen leži v bolniški postelji.
Mrtvaški pot se mu v podobi velike rose
pokazuje na čelu, zdihuje in sloka. Njegov
pogled priča, da bo kmalo zatisnil trudne
oči. Zastaja mu že sapa, kar je gotovo
znamenje, da kmalo bo ugasnil. Boke
in noge so mu mrzle ko led, in srce
njegovo nima občutka več. Komaj, da
daje od sebe še znamenje življenja. —
Oe bi ti tedaj katerega človeka videl v
tolikanj zapuščenem, revnem stanu, pa

bi tudi videl potlej, kako naenkrat svoje
bolezni oproščen čvrst, zdrav in vesel
skoči s postelje, bi si li ti ne moral mis¬
liti, da je k njemu iz zemeljskega raja
angelj prišel ter mu prinesel sadja od
drevesa življenja, katero povrača zdravje,
moč in mladost ? — Kedor bi bil videl
svet, kateri je bil celih 4000 let živa
podoba onega na smrt bolnega moža,
kako se je pomladil naenkrat, po pra¬
vici vprašati bi smel, mu li ni nebo ne¬
pričakovano poslalo zdravila, ki ga je
v tako kratkem času ozdravelo ? Oe me
vprašaš, ljubi kristijan, kedo je bil dal
svetu tako vspešno zdravilo, rečem ti:
Marija dala mu je to mogočno zdravilo
z Jezusom.

Kakor je pak Marija takrat svet po¬
mladila, tako je ona tudi še danes mo¬
gočno zdravilo za vse bolezni telesa
in duše.  kar potrjuje tudi sv. Cerkev z
naslovom, ki ga nadevlje Mariji: „ Zdravje
bolnikov!“

Marija je mati usmiljenja po Božji
naredbi in lastni volji. Da pa zamore

usmiljenje, store revščine in nadloge.
Pa katera nadloga more biti večja, bolj
grenka in pekoča memo bolezni? Naj¬
večji in najdražji dar na svetu je zdravje;
njegove zgube ne morejo nadomestiti niti
kraljevi prostol niti vsi zakladi bogate
Indije. — Marija je stala ob mrtvaški
postelji svojih roditeljev, sv. Joahima in
Ane. Ona je bila tudi pri mrtvaški po¬
stelji sv. Jožefa. Stregla mu je s svojimi
rokami in nad njim cula s svojo lju¬
beznijo, ki ga je spremila tudi v večnost.
Stala je nadalje tudi pri mrtvaški po¬
stelji svojega Sina, stala pod križem
Jezusa Kristusa, in ni hotela, da bi njen
Sin umrl v nenavzočnosti svoje matere.
V onih trenotkih tedaj, v katerih so njene
uči pretakale najbritkeje solze in v ka¬
terih je njeno srce bilo najglobokeje
ranjeno, postala je Marija zdravje bol-
uikov, najvspešnejše in močno zdravilo
vse betežne kristijane. Toraj lepo
pravi še sv. Filip Nerij: „ Dajte bolnikom
ko zdravilo ljubezen do Marije, in nji¬
hovo velo telo bo čudežno ozdravelo “. —

240

— In sv. Vincencij Pavljanski govori:
„Kaj pomaga zemeljsko zdravilo, če ga
Marija ne blagoslovi, in kako žalostno
je pri bolniški postelji, ako pri njej ni
najti zaupanja v Marijo!” To zaupanje
pa zamorejo, da! morajo bolnikom dati
nauki sv. Cerkve, izreki sv. očetov in
brezštevilni zgledi čudežnih ozdravljenj
na Marijino priprošnjo.

Ko si je bil sv. Alfonz vsled prego-
rečega pridigovanja nakopal tako hudo
bolezen, da ga je položila na smrtno
posteljo, da se prevideti s presv. popot¬
nico. Ko je bil v sv. obhajilu prejel Je¬
zusa, želi posesti tudi Mater njegovo, da
bi tako umrl v naročji Jezusa in Marije.
Zaprosi toraj, da bi se mu k postelji
prinesla podoba Matere Božje od odre¬
šenja, pred čije altarjem je bil storil
obljubo in na njem obesil svoj meč.
Brez odlašanja prinesejo mu čudežno po¬
dobo. Ko jo ugleda, ne more zmago¬
vati občutkov; toliko je bilo njegovo ve¬
selje, da bi se bilo lahko reklo, da se
nad njim spolnuje že to, kar je upal

241

doseči v večnosti. Besed ne najde, s
katerimi bi dovoljno razodel neomejeno
ljubezen in zaupanje do Marije. Radosti
in veselja se mu je vidoma jelo širiti
srce in žarno postajati mu obličje. Ve¬
selilo ga je, da sprejela ga bosta v sv.
nebesa Jezus in Marija, ko se bode nje¬
gova duša ločila od sveta. Toda, ko ga
je Marija potolažila, videlo se je, kako
so v tem hipu jela giniti vsa znamnja
bolezni in bolečin, in zopet je zadobil
ljubo zdravje. — Kakor je Marija njemu
odvzela bolezen, tako je ona zdravilo
tudi drugim, ki se zaupno k njej zate¬
kajo. Kakor so si ljudje po obrazu
različni, tako mnogovrstne so tudi člo¬
veške bolezni. In vendar ni je bolečine,
ni je bolezni, da bi se ne ozdravila na
Marijino priprošnjo. Po njej so zadobili
slepi vid, mutasti govor, ranjeni, gobovi,
mrzlični in vsakoršni bolniki našli so
po Mariji premnogokrati zdravilo. Pa
Marija ni bila zdravilo samo posameznim
knstijanom, marveč tudi celim mestom,
deželam in krajem ob času kuge in

•• 16

242

kolere. Dežele in mesta vedo povedati,
da so na Marijino priprošnjo bile ču¬
dežno obvarovane ali pa rešene kužnih
bolezni.

čim višje je pa duša postavljena nad
telo. tim večje so tudi bolesti duha memo
bolezni telesa. Nobena živa stvar ne ve
bolj duše ceniti, ne pozna bolj vrednosti
njene, kakor mati Njega, ki je na križi
spričal nauk celega svojega življa: „Zeja
me“ — po zveličanji ljudi, žene me,
duše rešiti! Marija polajša vsako dušno
bolest s tolažbo, ali jo pa tudi čisto od¬
strani s svojo priprošnjo. 0 Mariji pravi
sv. Vincencij Fererij, da ne more videti,
da bi kedo jokal izmed njenih otrok.
Ona je, ki dušne bolesti, po besedah sv.
Bernarda, najrajše ozdravlja, ker je sama
na duši trpela največe bolečine.

Zveličana Marjeta, devica iz tretjega
reda sv. Dominika, bila je dokaj ljubeznjiv
otrok preblažene Device Marije. Dasiravno
ni svoje krstne nedolžnosti s kakim grehom
omadeževala, trpinčila jo je vendar zmeraj
nesrečna misel, da je oropana Božje

243

milosti. Radi tega ni mogla več ne jesti
ne spati; telo ji je tako shujšalo, da je
bila le bolj kostnjaku podobna, in na
vseh udih je trepetala. Sama rekla je
večkrat, da peklensko trpljenje bi ne
moglo huje biti. Neko noč pade na ko¬
lena in utopljena v solzah kliče Mater
Božjo, zdravje bolnikov, na pomoč. In
glej! Marija se ji prikaže in pravi: „Na
duši in na telesu te ozdravim, moja hči,
in te zagotovim, da ti je moj Sin od¬
pustil vse grehe tvojega življenja. “ Kakor
hitro je bila zginila Marija, tako hitro
je bila tudi devica ozdravljena na duši
in na telesu. Nebeški mir povrnil se je
nazaj v njeno čisto dušo.

Molitev.

O Marija! sladko zdravilo, bodi mi
pri delu podpora, v bolečinah zdravilo,
v vročini hladilo, v vsem dejanji pomoč,
v trpljenji tolažba. Potegni moje srce k
sebi in napoji ga z ljubeznijo do svojega
Sina, da nič druzega ne mislim, kakor

244

le njega ljubiti, le njemu služiti, njemu
dopasti in ga vežno v nebesih vživati. O
Marija, zdravje bolnikov, za nas Boga
prosi! Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXVI. dan.

Marija, moja pot!

„Marija je pot, ki k Jezusu
pelje.“ Sv. Bonaventura.

Ce imamo opraviti kako dolgo pot,
ki nas pelje skozi temen gozd, in če
neprevidoma zgrešimo pravi sled in ne
vemo več, kod naj bi jo mahnili, da bi
prišli na pravo pot, poloti se nas groza
in velik strah, ki z vsako minuto večji
postaja. Ce potem nastopi še noč, v
kateri je nemogoče več korak storiti,
tedaj dosegel je naš žalostni stan vrhunec
svoj, ki žene nas v črno tugo. Pa, če

v tem britkostnem stanu mesec razsvetli
nebo in se nam naenkrat prava pot
odpre, kedo bo popisal radost, ki se v
tem trenutku srca polasti! Zginil je strah,
bežala tesnosrčnost, minula vsa utrujenost
in kakor da bi se nam ničesar ne bilo
pripetilo, z veselim srcem korakamo zopet
po poti. ki nas pelje v hišo očetovo v
zaželjeno domačijo.

Ljubljeni bratje in sestre! ni li to
podoba človeškega življenja, katerega pota
se večkrat križajo in zginjajo v tmini
skušnjav in v mračni noči nesreče? Oh,
kako lahko zgrešimo pravo pot in zajdemo
v smrtni mrak in proč s ceste čednosti,
ki pelje v zveličanje! Ako nas potem
nebeška luč Božje previdnosti razsvetli,
in pokaže nam zopet pravo pot. kako
srečni se v novo čutimo!

Ko je pobožni Gerzon premišljal be¬
sede: ..Sin. glej tvoja Mati!“ zakliče
radostno: „Ti, o Jezus, si naš nebeški
kažipot, ker pokazal si nam svojo Mater,
po kateri zamoremo priti na svoj pravi
dom.“

246

Marija je tedaj prava in najvarnejša
pot do Jezusa in do nebes!

Rekel je nekdaj Zveličar naš: „No-
beden ne more k Očetu, če ne po meni.“
Sv. Bernard pridevlje tem besedam sle¬
deče: ,,Nobeden ne pride k Sinu, če
ne po Mariji." Kakor je zamogel reči
usmiljeni Zveličar: „Jaz sem pot, res¬

nica in življenje “, tako reče lahko
tudi Marija: „Jaz sem pot, ki pelje k

Jezusu“.

Le po tem potu zamogli boste priti
zopet k svojemu vojskovodju, pravi Robert
Hautevillski vojščakom imenitnega Tan-
kreda, junaka križevskih vojsk, ko so
se bili v vojski s Saraceni odločili od
druge krščanske vojske. Enako bi se
moglo zaklicati tudi vojščakom Kristu¬
sovim, ako so se v vojski za večno
življenje z grehom odločili od svojega
nebeškega vodnika: Samo po tej-le poti
zamorete zopet k Jezusu priti, in ta pot
ni druga, kakor Marija, o kateri na¬
vdušeno kliče sv. Bonaventura: „0na

je pot, ki pelje k Jezusu!“

247

Po poti, katera nam je najljubša in
nam najbolj dopada, hodimo največkrat.
— Ako odkritosrčno častimo Marijo,
tedaj hodili bodemo zmeraj za-njo po
poti njene ljubezni. Na ti poti se bo¬
demo vtrjali v ljubezni in češčenji do
Marije tako zelo, da se bodo nad nami
spolnile besede sv. Anzelma, ki pravi:
„Kedor ljubi Marijo, ljubi njega tudi
njen Sin.“

,, Besede mičejo, zgledi vlečejo “; si
pa li moremo izven Boga bolj vzvišen
zgled čednosti misliti memo Marije ? —
Ako nas premišljevanje njene svetosti
k nji vleče in nas z neko nadzemeljsko
močjo priganja po njenem zgledu živeti,
tedaj bodemo z vsakim dnevom prihajali
čednostnejši, popolniši in čedalje bolj
podobni Bogu. Marija je tedaj magnet,
ki Jezusovo srce na-se vleče, po tej poti
zamoremo tedaj tudi mi priti do Jezusa.

„Ravna pot je najboljša pot, “ pravi
pregovor. Ljubezen do Marije je pot
brez stranskih stez, katera čisto po ravnem
pelje k cilju, pelje k Jezusu. Ravna pot

248

je pa tudi najkrajša pot, zategadel mo¬
remo tudi po Mariji najhitreje priti k
Bogu. ..Časti presv. Devico“, pravi sv.
Bernard, ..in v kratkem času bodeš
prijatelj Jezusa Kristusa.“ „Po nobeni
poti ne pride se hitreje do Jezusa, kakor
po ljubezni njegove preblažene Matere, “
govori sv. Efrem.

Ko je bilo v 44. letu po Kristusovem
rojstvu nastalo hudo preganjanje, pri¬
siljena je bila presv. Devica s sv. Janezom
v Efez bežati. Dasiravno so ondotni kraji
kar obsejani z bogatimi mesti in je zelo
mikavna in prijetna cela okolica; vendar
Marija ni mogla zatreti v sebi gorečih
želj po svoji domačiji, ni mogla ugasiti
hrepenenja po svoji domovini.

Tudi mi, ljubljeni kristjanje, hrepe¬
nimo ko pregnani Kvini otroci po svoji
pravi domovini, po sv. nebesih. In to
naše hrepenenje je tem večje, čim bolj
plamti v naših srcih ogenj Božje ljubezni.
Marija je pot. ki nas ne vodi samo do
Jezusa, ampak tudi v nebesa. Znamenit
je izrek sv. Gregorija Nikomedijskega,

240

katerega si vtisnimo globoko v srce:
„ Hočeš zveličan biti? Ljubi Marijo. Hočeš
večno živeti? Ljubi Marijo. Hočeš v
nebesa priti? Ljubi Marijo. Ona je pot.
ki pelje v nebesa."

O pač. kako srečni se smemo ime¬
novati kristjanje, da imamo v Mariji pot,
ki pelje nas do Jezusa in v sv. nebesa!

V velikem mestu na Francoskem
živel je mož štirinajst let brezbožno in
v največik pregrehah. Neki dan iz same
pregrešne zijalosti gre v cerkev zarad
neke osebe, katera pa se mu med mno¬
žico zgubi; pač pa je slišal besede,
katere je ravno pridigar govoril z leče,
vekši: „ Obrni, o Marija, svoje usmiljene
oči na to čedo, med katero se nahaja
zgubljena ovčica! Oh! prosim te, bodi
ji ti pot, katera jo pripelje k Jezusu
nazaj in enkrat v sv. nebesa."

Te besede zadele so grešnika v srce,
kakor ognjena pušica. Kakor obupan
zapusti cerkev. Njegov žalostni dušni
stan mu dan za dnevom strašneje stopa
pred dušne oči. Od tačas nima niti po

250

noči niti po dnevu mini in počitka več.
Po večtedenskem notranjem boji hiti k
onemu duhovnu, ki je takrat pridigoval,
da se mu čisto spove vseh pregreh
celega svojega življenja in se za zmeraj
resnično poboljša.

Molitev.

0 Marija, moja ljubljena mati! Kakor
si bila temu grešniku pot do spreobr¬
njenja, pot do Jezusa in pot do svetih
nebes; tako bodi nam vsem, ki k Tebi
pribežimo in Te na pomoč kličemo, pot
k pravi pokori in v nebesa! Spoznali smo,
da Ti si edina pot, po kateri zamoremo
priti do Tvojega Sina Jezusa in v sv.
nebesa. Sprosi milost nam, presv. Devica,
pri svojem Sinu Jezusu; da nikdar ne
zgrešimo te prave poti, da ne zgubimo lju¬
bezni do Tebe, ki si ključ do Jezusovega
presv. srca in do nebeških vrat. Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

251

XXVII. dan.

Marija, moja čudo delnica!

„Pristopite k meni vsi, kateri
me želite, in mojega sadu se
nasitite." Sirah. 34, 36.

Slavna cesarica Marija Terezija je
popotovaje po svojih deželah neki dan
stopila z voza in šla v revno kmetiško
hišo ob cesti. Prijazno se pogovarja s
prebivalci te hiše in jim tudi pove, da
je cesarica. Vsi osupnjeni od tolike časti,
da jih obišče cesarica, in zavzeti vsi
tolike priljudnosti in priprostosti visoke
gospe, ne vedo kaj početi v tej veliki
zadregi. Ko se cesarica poslavlja od
teh dobrih ljudi in odpravlja na odhod,
stopi pred njo najstareja gospodarjeva
hčerka in ji reče: „Za veliko čast in

veselje, da ste nas, presvitla cesarica,
obiskali v naši revni hiši, ne moreni se
vam drugače hvaležna skazati, kakor da
vam ponudim, kar imam najdražjega.
Tu blagovolite sprejeti tolar, ki sem ga

o birmi prejela od svoje botre. Ta prizor
gine cesarico do solz in srčno objame
ljubeznjivo deklico. Z dovoljenjem staršev
vzame jo potem saboj, jo da dobro pod¬
učiti v vsem potrebnem in odgojiti lepo.
Deklica, preskrbljena z vsem potrebnim
in lepo odgojena, stopi nato v samostan,
postane nuna ter živi vse dni svojega
življenja pobožno in sveto.

Poznam pa jaz še bolj imenitno gospo,
katera je tudi vas obiskala že večkrat.
Nebes in zemlje Kraljica prišla je večkrat
že k vam. Prišla je k vam, ko vam je
sprosila Božjo ljubezen; ko vas je od¬
vračala od hudega; ko vas je obvaro¬
vala premnogih nesreč in rešila iz obilnih
nevarnost. Sv. Bernard pravi, da po
Mariji nam dotekajo vse milosti nebeške.
O. koliko milost je že marsikdo prejel
od Marije! Da si pri tolikih nevarnostih
ohranil čisto dušo in telo, to milost ti
je sprosila Marija. Da se nisi pogubil
na potu pregreh, ampak spoznal nevar¬
nost in se spreobrnil, zahvaliti se imaš
Mariji. Da si v britkih urah zamogel

prestati žalost in britkost, stala ti je s
svojo pomočjo Marija na strani. Da si
zalezovanju dušnih in telesnih sovražnikov
odšel, zahvaliti se ti je Marijini priprošnji.
Pa si bil rešen te in une bolezni, da
si ozdravel na svojem telesu, zahvaliti
se imaš čudodelnici Mariji. 0 koliko
slepih, gluhih, mutastih, hromih in družili
betežnih je že ozdravelo na priprošnjo
čudodelniee Marije Device! Vsa božja
pota današnjih dni pričajo živo, koliko
čudežev se je že zgodilo na taistih božje-
potnih krajih na priprošnjo nebes Kra¬
ljice !

Pojdi na Trsat; podaj se na Sv.
Goro pri Gorici; stopi na Gorenjsko k
Mariji-Pornagaj; romaj na Sv. Višarje;
Podaj se na daljno Božjo pot v Lurd
na  Francosko itd.: povsod nahajal bodeš
glasne priče storjenih čudežev na Ma¬
njino priprošnjo. Povsod bodeš videl
neštevilno romarjev, ki leto za letom
»apolnujejo Marijino svetišče, da bi od
Marije čudodelniee si izprosili potrebnih
^dost na duši in na telesu.

18. julija 1868 prineseta dva tujca
151etnega fantiča na stolu sedečega k
čudovitemu studencu v Lurd. Glava mu
je omahovala, noge so mu pa kakor
mrtve visele s stola. Pred dvema me¬
secema stopila mu je bila neznana bo¬
lezen v noge. da ni mogel ne ležati ne
hoditi. Na slamnatem stolu je moral
sedeti in mati varovati morala ga je,
da ni padel s stola, ali pa pestovati ga
kakor majhno dete. Vsaki dan po dvakrat
trgalo ga je tako zelo po vsem životu,
da se je zbog hudih bolečin ves zvijal
in pretresajoče cvilil. Neki dan vilo ga
je tako zelo, da je obledel v obrazu
in da se mu je bil jezik skrčil tako hudo
v ustih, da ni mogel ne govoriti več.
Poklicani zdravnik proglasil je bil za
neozdravljivo to bolezen, katera ga je bila
zdelala tako, da je bila mati pripravila
za-nj že mrtvaški prt.

Enkrat hotel je ubogi trpin z močnim
dihanjem in gibanjem dopovedati neko
posebno željo, katere pa ni mogel uganiti
nobeden. Fantič kazal je na neko reč

v daljavi. Z gibanjem rok je razodeval,
kakor da bi se umivati hotel. Roke je
sklepal kakor k molitvi; z nogami, kakor
bi želel hoditi. Njegovi starši, ki so ga
v navadnih potrebah razumeli lahko,
niso mogli uganiti njegovih posebnih
znamenj; toraj se loti klavrnost ubožčeka.
Ubogi mutec ponavljal je še zopet in
zopet s prejšnjimi znamnji svojo željo.
Cez nekoliko dni vpraša ga oče: „Ali
bočeš mar iti k naši Gospej v Lurd?“
Nepopisljivo veselje se pri tej priči po¬
lasti dečka. Prikimaval je z glavo, se
smejal in s šumečim dihanjem ter so¬
penjem razodeval je zadovoljnost. Ob¬
ljubijo mu precej spolniti njegovo željo;
pa odkladali so to zbog uboštva in druzih
zadržkov nekaj dni. Naposled odloči
njegov oče 18. dan julija za odhod in
najame si voz. Od samega veselja ni
mogel prejšnjo noč spati ubogi deček.
2 močnim sopenjem je večkrat očeta
zbudil iz spanja. Komaj so ga do zora
zamogli obdržati v postelji. Ko zjutraj
ob zoru vstanejo vsi, posadijo fantiča

na stolu njegovem sedečega na priprav¬
ljeni voz. Daši tudi so ga trpinčile gro¬
zovite bolečine, bralo se mu je vendar
z obraza, da je sedaj, ko se popelje v
Lurd, najsrečnejši človek na Božjem
svetu. Ko se približajo Lurdu, zamore
mutec že gibati z jezikom. Na stolu
sedečega neseta oče in voznik kromca
k čudodelnemu studencu. Kantu majati
začel se je med tem časom jezik še bolj.
Voznik in oče poklekneta in vsi trije
molijo prav goreče dečku za ozdrav¬
ljenje. Cez nekoliko časa ga oče začne
potapljati v čudovito vodo, tudi vliva
mu je na glavo. Kmalo potem izreče
mutec glasno in razločno besedo: „Oče!“
in zopet nato pa: „0 moj Bog! Oče
potegnite me iz vode, sem že ozdravljen!“
Ko je oče potapljal fanta v čudežno
vodo in umival ga ž njo, čutil je fant,
kako mu nov živelj prešinja vse ude.
Ves ginjen stoji oče pred ozdravljenim
sinom in potok solza se mu od veselja
udere iz oči. Na to obleče in obuje se
sinko sam. Drugo jutro opravi prav

257

pobožno spoved in sv. obhajilo ter ozdrav¬
ljen na duši in na telesu koraka veselo
na svoj dom.

Ko ob 11. uri zvečer nepokojna
mati zasliši drdranje voza, naglo prižge
luč, da bi sprejela svoje romarje. Urno
skoči sinček z voza, objame mater in
zakliče: „Mati, zdrav sem!“ Skrbljiva
mati bila je skoraj omedlela od samega
veselja. Lastnim očem ni verjela, da ima
zares sina pred saboj: bil je vendar le
on, ali prišel je z naročja druge Matere,
z naročja presv. Device, v naročje lastne
matere.

Molitev.

0 Devica, moja čudodelnica, ozri se
na-me klečečega pred taboj! Močno se
veselim, da si že tolikim pomagla k
zdravju, dušnemu in telesnemu. 0, prosim
Te, čuj tudi nad mano, da bodem zdrav
ua duši in na telesu. Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

17

258

XXVIII. dan.

Marija, moja srednica!

„Ako je kedo izmed vas
bolan, naj gre k Mariji in
bode ozdravel."

Sv. Anzelm.

0 darovih stare zaveze bere se iz¬
rečno, da so se morale klavne živali,
janci in ovni razsekati in razdeliti na
tri dele: en del dobila je duhovščina,
drugi del darovatelj. tretji del pa se je
moral sežgati in pepel v nalašč za to
pripravnem kraji shraniti. Ce se je pa
kak golob daroval, bil je sicer umorjen,
ni se smel pa razsekati in razdeliti, temuč
moral se je celi v dar sežgati. „Prve
živali' 1 , pravi sv. Bonaventura, pomenijo
one pobožne kristjane, ki so vdani Bogu
in sv. službi njegovi. “ Na njih se spol-
n ujejo besede sv. pisma: „Prah gre

zopet v svojo zemljo, iz katere je bil
vzet, in duh povrne se k Bogu nazaj,
ki ga je dal.“ (Ekl. 12, 7.) Oni — po¬
božni kristjani — morajo biti razdeljeni:

259

telo in duša se morata ločiti; telo izroči
se zemlji, duša pa povrne se v nebesa
k Bogu nazaj. — Golob je pa podoba
Marije Device, katero je njen Sin sam
iz groba poklical, rekši: ,, Vstani, hiti,

moja golobica in pridi k meni; vstani,
ti moja golobica in pridi iz strmih pečin
svojega groba, iz votlinskega obzidja
svoje gomile!“ — Ni brez globokega
pomena, kar se bere v sv. pismu, da
je Noe spustil iz barke goloba, in ker
se ni imel kam vsesti, stegnil je skozi
okno svojo roko in ga vzel nazaj notri.
To je podoba Marijinega vnebovzetja;
kajti Marija je izvoljena golobica Vsega-
mogočnega.

Večni Bog poslal jo je v vesoljni
potop te solzne doline, pa ker tu doli
ni našla pokoja, želela je priti k Stvar¬
niku svojemu nazaj, nazaj v nebeško pre¬
bivališče in Jezus je stegnil svojo roko,
jo prijel in vzel z dušo in s telesom
nazaj v barko svojega nebeškega raja.

Poleg besed večnega Boga in podob
sv - pisma je očitno, da je Marija zares

260

golobica vsegamogočnega Boga; ona j e pa
tudi golobica in posrednica nas ljudi na
zemlji. Marija je golobica, ker ljubi čistost.
Sv. pismo pravi, da se je golob, ker
se ni imel kam vsesti, in ker si ni hotel
svojih nožič v blatu in močvirji zemlje
umazati in onečediti, povrnil nazaj v
barko. — Nebeški Noe pripustil je sicer,
da je nebeška lepa golobica, o kateri
pravi večna Modrost: „Prav lepa si r

moja prijateljica, in ni ga madeža na
tebi", okolo 70 let na svetu semtertje
tekala, toda nikjer ni dobila stanovit¬
nega počitka. Marija je imela, kakor
aposteljni, vse zemeljske stvari za mla-
kužo, za blato, in govorila je s svojim
pradedom: „0 nečimurnost nečimurnosti
in vse je nečimurnost, razun ljubiti Boga
in njemu samemu služiti. “ Edino le v
barki Gospodovi, edino le v Božjem srci
zadobila je ljubi mir.

Marija je golobica, ker je menda
golob, kakor zdravniki in naravoslovci
trde, najboljše zdravilo zoper nalezljive
bolezni in ker človeka o času kuge pred

261

okuženjem obvaruje. — Katero sredstvo
je pa zoper kugo greha močneje, katero
zdravilo ozdravi kugo greha hitreje in
gotoveje, če ne ljubezen, vdanost in
češčenje do Marije, zdravja bolnikov,
ne samo telesnih, pač pa še bolj dušnih!
Zategadel pravi sv. Anzelm: „Ako je

kdo izmed vas bolan, naj gre k Mariji
in bode ozdravel. “

Marija je golobica, ker je sovražnica
jastreba satana, in ker še ni bilo slišati,
da bi bil hudi duh kedaj v podobi go¬
loba skušal ljudi, dasiravno se je v
raznoterih podobah ljudi in živali pri¬
kazoval, kar najdemo spričano v živ¬
ljenji svetnikov in svetnic Božjih. —
Hudobnemu duhu ni nič bolj zopernega,
kakor Marija, nebeška golobica. Ona
umeva najhitreje zapoditi ga in nas ob¬
darovati pred njegovim zalezovanjem.

Kedor hoče tedaj pravi otrok Božji
biti, mora Marijo spoznati ko milosti
polno in usmiljeno golobico, njo mora
prisrčno častiti in se k njej zatekati v
dsaki stiski in brhkosti, sosebno pa v

262

tisti največi sili, ko se ima njegova duša
ločiti od tega sveta. K Mariji moramo
zmeraj zaupno zdihovati: „Pod tvojo

pomoč pribežimo, o sv. Božja porodnica,
ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah! “

Marija se primerjati sme golobici še
v drugem oziru. Mnogokrat so se go¬
lobje porabljali za prenašanje pisem in
naznanil. V zadnji nemško-francoski voj¬
ski so golobje s prenašanjem pisem ve¬
liko opravilo zvrševali. Dokazano je, da
se pisma po golobih dajo veliko hitreje
prenašati, kakor po pošti od enega do
druzega kraja. So tedaj golobje zelo urni
pismonoši.

Ko je Marka Antonij v mestu Modeni
oblegal Decija Bruta, kaj stori ta v ti
svoji stiski"? Mesto je bilo od sovražnika
okolo in okolo tako zelo obdano, da ni
bilo še misliti, da bi se moglo iz mesta
kako sporočilo venkaj poslati. V ti stiski
priveže toraj Decij pismo golobu na no-
žico. Golob se spusti v zrak in leti čez
sovražni tabor k Rimljanom ter jim pri¬
nese natančen popis obleganega mesta-

263

Rimljanje se na to golobje naznanilo
vzdignejo nad sovražnika, katerega pre-
ženo od mestnega obzidja in tako rešijo
mesto in Decijevo oblegano armado.

Kolikokrat je bila, ljubljeni kristjanje,
Marija že nam golobica poštarica, ki je
nesla naša pisma in prošnje, naše stiske
in nadloge, naše molitve, zdihovanja in
solze od naših ust, od naših oči in iz
našega srca pred sedež Božjega veli¬
častva, pred katerim je govorila za nas,
potegovala se za nas, in ni jenjala pro¬
siti za nas, dokler ni večni Bog uslišal
naše molitve, naših prošenj! In ni ga
dvoma, da Marija še dandanašnji nosi
vse naše bogoljubne misli in prošnje,
vse naše dobre sklepe, občutke našega
potrtega in skesanega srca pred sedež
večnega Boga. Toraj piše sv. Bernard
tako lepo: „Če tebe, o Marija, pogledam,
ne vidim druzega, nego usmiljenje; kajti
za usmiljenja vredne postala si ti Mati;
vrh tega si pa še usmiljenje rodila, in
slednjič si za deljenje usmiljenja postav¬
ljena; od vseh strani si z usmiljenjem

264

obdana; vidi se ti. kako hrepeniš po tem,
kako da bi zamogla usmiljena biti, tako
zelo so ti na srci vsi usmiljenja vredni. “

Kedo je pa bolj usmiljenja vreden,
kakor mi, katere nas je greh pahnil v
tako hudo nesrečo?

Molitev.

Usmiljena Mati nebeška! poglej nas
revne stvari. Ako nam ti ne pomagaš
vstati iz mlakuže naše pregrešnosti, zgub¬
ljeni smo mi reveži. Kakor je golob
Noetu v barko prinesel v kljunčeku ze¬
leno oljkino vejico v znamnje rešenja
in božjega usmiljenja, tako prinesi tudi
Ti, naša golobica, Marija Devica, nam
zgubljenim sinovom in hčeram zeleno
oljkino vejico v znamnje Božjega usmi¬
ljenja in našega otenja. Mati usmiljenja,
ne zavrzi nas grešnikov! Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

265

XXIX. dan.

Marija, moja mati!

„Saj ona je moja Mati."

Sv. Stanislav Kostka.

Rimski vojskovodja Korijolan bil je
iz nevošljivosti in za vidnosti po nedolžnem
k smrti obsojen. On pa pobegne in tako
uide gotovi smrti. Poda se k sovražni¬
kom Rimljanov. Od njih dobi veliko
vojsko, s katero plane nad Rim, da bi
se maščeval nad svojimi zoprniki. Mestne
prebivalce obide grozoviten strah. Mestno
starešinstvo pošlje v ti veliki stiski po¬
slance za poslanci z velikimi svotami
denara do Korijolana, da bi ga pre¬
prosili, naj mestu prizanese in vojsko
odmakne od mesta. Pa vse je bilo zastonj.
Korijolan ne da se preprositi. Ko vse
nič ne pomaga, zaprosijo mestjani mater
Korijolanovo, da naj se ona poda do
svojega sina, naj bi ga pregovorila, da
prizanese mestu. To je pomagalo. Kori-

266

jolan bil je ginjen do solz, objame svojo
ljubljeno mater, opusti nakanjeni napad,
zapusti mirno s svojo vojsko Rimsko
mesto in odide, kakor je prišel.

Ako je pa že ta poganski vojsko¬
vodja iz ljubezni do svoje matere od¬
pustil svojim sovražnikom, bo li mar
Jezus odbil katero prošnjo svoje Matere,
če se k njemu zateče za naše rešenje?
Gotovo ne. Zatoraj tudi pravi po vsej
pravici sv. Bernard: „Ni bilo še slišano,
da bi bila Marija zapustila katerega, ki
je k nji pribežal.”

Ljubljeni Marijini častilci! danes ho¬
čemo premišljevati Marijo ko mater,
katero veže z nami trojna vez, vez n a-
tore, milosti in ljubezni.

Vprašali so sv. Stanislava Kostka o
neki priliki, kako zelo da ljubi Marijo;
na to on odgovori: „Nisem vstanu na
to nič druzega odgovoriti, kakor: Saj
ona je moja mati!” — In te besede
izgovoril je sv. mladeneč s tako ognjeno
ljubeznijo, da je bil bolj podoben angelju,
kakor človeku. Tak spremen se je razo-

267

deval na obličji sv. mladenča vsikdar,
kedar je govoril o ljubezni do Marije.

In v resnici, s temi besedami po¬
vedal je vse, naznanil neprecenljivo ceno
Marije Device. „0na je moja mati 1 - —
mati je zapopadek vsega velikega, vsega
lepega, vsega veličastnega, zapopadek
srčnosti in milobe, moči in usmiljenja,
žalosti in veselja, srčnih bolečin in srčne
ljubezni.

Mati ljubi zmeraj, odpušča zmeraj:
vse njene misli in vsi njeni čuti obrnjeni
so na njenega otroka; ona skrbi za-nj,
moli in dela; radosti triplje ji srce, če
vidi otroka srečnega; plaka in joče, če
vidi nesrečnega in razbrzdanega. Mati
je zaklad, čigar cena spozna se še le
tedaj, kedar ga človek zgubi. Ni je
stvari na zemlji, da bi zamogla nado¬
mestiti ta neprecenljivi zaklad.

Marija dana nam je od Boga s križa
za mater z besedami: „Sin, glej tvoja
Mati! “ Njo veže z nami med drugim v
prvo vez natore. — Sv. vera nas uči,
da prejmemo Jezusa Kristusa v zakra-

268

mentu presv. Rešnjega Telesa z dušo in s
telesom, s krvjo in z mesom, po božji in
človeški natori. Ker je pa Jezus Kristus
po človeški natori Marijin Sin, je toraj
razvidno, da se tudi naša zveza z Marijo
po sv. Obhajilu nekako ponavlja. S tem
nam je jasno, daje zainogel veliki Fenelon
reči: „Ljubezen do Marije pride tako

rekoč s kristjani na svet.“

Ta ljubezen, katero smo v rojstvu
prejeli od staršev, ki so se v svojem
življenji pogostoma poživljali z mesom
in s krvjo Jezusa Kristusa, se v nas po
vsakem sv. Obhajilu še bolj in bolj vtrdi
ter spremlja nas skozi vse naše življenje
do groba. To je tisti natorni nagon,
kateri krščansko srce s toliko silo vleče
do Marije Device. Ta ljubezen ne ugasne
v človeku celo še tedaj ne, če je v po¬
zabljivosti do Boga zabredel v pregrehe,
čez leta in leta vname se tleča iskrica
te ljubezni, ki se je sicer zaduševala, a
ni mogla nikdar do čistega ugasniti;
ona je tolikrat povod človeškega spre¬
obrnjenja. To je tedaj blaga vez, katera

269

nas potrja za prave Marijine otroke,
resnične njene sinove in hčere.

„Vse zemeljsko je minljivo", pravi
apostelj; „vse nadzemeljsko pa večno,
neminljivo". Iz teh besedi smo zmožni
spoznati velikanski razloček, ki se na¬
haja med zemeljsko natoro in nadzemelj¬
sko milostjo Božjo. In ravno s to brez¬
končno visoko in neminljivo vezjo, z
vezjo milosti Božje, združeni smo tudi z
Marijo. Prav za prav se vrši to druženje
od naše strani; kajti kakor nismo v
stanu živeti brez jedi in pijače in ne
sopsti brez zraka; tako nismo tudi v stanu
brez milosti Božje storiti kaj dobrega
in za večno življenje zasluženega. „Brez
mene ne morete ničesar storiti," pravi
Kristus; „v njem živimo, se gibljemo in
smo," pravi apostelj; brez milosti ne
moremo še celo izreči imena Jezus.
Ta popolna odvisnost, čista nezmožnost
in potreba Božje milosti žene nas ne¬
ogibno in potrebno tudi do Marije, ki nam
jo je Gospod dal za mater, rekši: „ Glej,
tvoja mati!" Marija je studenec, po

•270

katerem nam milosti pritekajo od Boga.
Po nji, to je, po njeni molitvi, po njeni
priprošnji pri Boga zadobivamo milosti
od Boga. Zategadel pravi o nji sv. pismo:
„Pri meni je vsa milost življenja in
■čednosti." — Z Marijo nas veže tedaj
močna vez natore, močneja vez milosti.
Veže nas pa tudi najmočnejša vez ljubezni.

Močna kot smrt je ljubezen. In kako
močna je vendar smrt, zruši orjaško
moč in ne prizanaša nobeni starosti in
nobenemu stanu? Tako tudi ljubezen ne
pozna nobenih opovir. Ona užuga vse,
premaga vse. Noben dar in noben trud
ni ji prevelik. In bolj ko je čista, resnična
in sveta, tem močnejša je tudi. Ni je
pa ljubezni čisteje, resničnejše in svetejše
inemo materne ljubezni. Zategadel pravi
sv. Frančišek Šaleški: Ni je trdneje vezi
na svetu memo materne ljubezni, katera
jo veže na njenega otroka."

To veste, ljubljeni kristjanje, Marija
je naša Mati; zamorete pa li dvomiti,
da vas tudi ona ljubi? Nikakor ne! —
Ona nas ljubi in nas mora ljubiti. Kajti,

271

če nas pogleda, vidi v nas podobo Boga,
ki je njo in nas vstvaril, in vera jo sili
ljubiti nas. Če nas pogleda, vidi stvari
vstvarjene za nebesa, vstvarjene za večno
veselje in upanje jo žene, ljubiti nas.
Ce nas pogleda, vidi nas s krvjo Jezusa
Kristusa odrešene, in ljubezen jo sili,
ljubiti nas. Če na nas pogleda, vidi uboge
duše solzne doline, katere napadajo razne
skušnjave in katere tare toliko trpljenje;
vidi nas uboge grešnike, in sočutje in
usmiljenje jo priganja, ljubiti nas. —
In če bi kje bila katera mati, da bi se
ne usmilila sina svojega, usmiliti se ga
hočem jaz, pravi Marija. Ce človeka vse
zapusti in kadar je on že na robu po¬
gubljenja, do katerega privedel ga je
greh, Marija ga ne zapusti. Ona prosi
in še prosi usmiljenja, in Gospod, ki je
hil že pripravljen, skleniti svojo sodbo
In pogubiti grešnika, pošlje mu na Ma¬
rijino priprošnjo svojo milost, da vstane
Iz svojih pregreh, se poboljša in živi.
Rešila ga je Marija.

272

Molitev.

0 Gospa moja, o Mati moja! nikar
ne zavrzi mojih prošenj, ki jih iz te
solzne doline pošiljam k Tebi. Glej me
ubozega grešnika, klečijočega pred Taboj.
Poslušaj glas revne sirote in ne obračaj
od nje svojih milostljivih oči, temuč bodi
mu usmiljena Mati v življenji, posebno
pa še ob smrtni uri. Amen.

Moli trikrat Ceščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXX. dan.

Marija, moja krona!

„ Veliko znamnje se je pri¬
kazalo na nebu, žena ogrnjena
s solneem, z mesecem pod
njenimi nogami in na glavi
je imela krono dvanajseterih
zvezd. “ Sv. Janez.

Sv. oče papež Pij VII. so bili po
Napoleonu I. s svojega apostoljskega


273

sedeža pahnjeni in pregnani v Zavodnjo,
kjer so živeli kakor jetnik. V svoji veliki
žalosti so našli posebno tolažbo pri Devici
Mariji, katere ljubeznjiva podoba se je
pobožno častila v cerkvi ondotnega mesta.
Njeni priprošnji je pripisovati, da je bila
osramotena moč trdovratnega trinoga
sv. Cerkve in preganjavca njenega vid¬
nega poglavarja na zemlji. Ko je bila
Napoleonova vojska na Ruskem popol¬
noma razdjana in njegova moč zatrta,
povrnili so se sv. oče v veselje vseh
kristjanov nazaj v sv. mesto Rim, od tam
vladat sv. Cerkev. V spomin te srečne
vrnitve postavil se je praznik, kateri se
vsako leto obhaja 24. maja. Da bi se pa
sv. oče Mariji hvaležnega skazali, dali so
narediti prelepo zlato krono, s katero
so sami v pričo velikega števila škofov
in duhovnov ter neizmerne množice po¬
božnega ljudstva v mestu Zavodnji kro¬
nali Marijino podobo. To je bila slo¬
vesnost, kakoršne še to mesto videlo
ni. Toda ta slovesnost je bila le slaba
podoba, — le senca one slovesnosti,

18

katera se je obhajala v nebesih veliki
Šmaren, ko je bila Marija v nebesih
kronana.

Keclar kedo imenitno in veliko delo
srečno dokonča, pravijo, da je s tem
postavil krono svojemu početju. Tudi
mi se bližamo koncu prelepega, čeravno
od naše strani slabega šmarničnega,
vendar upajmo, da Bogu in Mariji do¬
padljivega opravila; tudi mi postavimo
h koncu Mariji venec, in tega imenujemo
krono, — tedaj: Marija, naša krona!

Sv. Bernard je zategadel v svoji pri¬
digi v praznik vnebovzetja Marijinega
zaklical z besedami sv. pisma: „S slavo
in častjo sem te kronal!“ in sv. Metod
nazivlja jo z nami vred z besedami:
„Marija, moja krona!“

Neki slikar, ki se je hotel posebno
prikupiti svojemu kralju, naslika njegovo
podobo, katero mu obda z mnogim šte¬
vilom kron. Pod to podobo pa je za¬
pisal pomenljive besede: ,.Najlepša krona
te pa čaka v nebesih!" S tem je hotel
reči: vso lepoto posvetnih kron presega

nebeška krona. Zato piše tudi sv. apostelj
Pavel v pismu do svojega učenca Time-
teja: „Dobro sem se vojskoval, tek do¬
končal, vero ohranil, zdaj mi je pa pri¬
pravljena krona pravice, katero mi bo
podelil tisti dan Gospod, pravični sodnik!
(Tim. 2, 4.)

Kako krasna je morala biti še le
krona, s katero je Bog Marijo v dan
njenega vnebovzetja kronal. Saj ona si
je že v življenji ne le samo ene, ampak
v eliko kron zaslužila! — Kaj si je Marija
pač zaslužila s svojo deviško čistostjo
pri Bogu, kateri tudi kozarec mrzle
Vode, v njegovem imenu potrebnemu
podeljene, brez plačila ne pusti? Kaj
druzega kakor častno krono iz samih
snežnobelih lilij! Kako drugo plačilo si
jo ona zaslužila s svojim mučenstvom
skozi ves čas svojega življenja, kakor
vndeči venec iz dišečih vrtnic. — S svojo
gorečnostjo in skrbjo za ohranjenje de¬
viške Cerkve si je zaslužila venec spozno-
valcev, in lavorov venec se ji spodobi
zavoljo tolikih zmag, s katerimi se je

obogatila pri brambi človeškega rodu in
prave Jezusove cerkve.

Kaka krona se ji spodobi kakor od
Boga samega izvoljeni Kraljici? Zlata.
Kakošna kot materi usmiljenja? Venec
iz oljkinih vejic. Kakošna kot milostljivi
varkinji vseh izvoljenih? Krona iz dra¬
gocenih biserov in samih dragih kamnov.
Toda zraven vseh teh kron si je Marija
zaslužila poveličevalno krono v nebesih,
katero ji je Bog podelil z besedami:
..Pridi z Libanona, moja nevesta, da te
kronam!“ — Ta krona njenega veli¬
častva pa ne obstoji le iz lilij in vrtnic,
ne iz oljkinih vejic lavorjevega perja,
ni skovana iz zlata in zložena iz drago¬
cenih kamnov; ampak sostavljena je iz,
dvanajst zvezd, s katerimi jo je njen
varovanec, sv. Janez, v skrivnem raz-
odenji v resnici videl kronano: „Veliko
znamnje se je prikazalo na nebu, žena
ogrnjena, s solncem, z mesecem pod
njenimi nogami, in na glavi je imela
krono dvanajseterik zvezd . 11  S to krono
je kronal njeno glavo sam večni Bog-

277

Častitljivi cerkveni učenik Beda nam pri¬
poveduje, da svetniki v nebesih nosijo
krone po vrednosti in zasluženji, kakoršne
so si pridobili na zemlji. Ali kje je katera
svetost, ali kje kako zasluženje med
svetniki, da ne bi Marija vsega tega
imela še v veliko večji meri?

14. maja obhaja sv. katoliška Cerkev
spomin sv. Viktorija in sv. Korone.
Viktor pomeni po našem „Premagovalec“,
»Korona“ pa toliko, kakor „Krona“.
Korona bila je nevernica in je prišla
gledat, kako so sv. Viktorija na morišče
peljali. Stanovitnost in potrpežljivost sv.
mučenca jo tolikanj gane, da sklene v
svojem srci takoj kristjana postati; kajti
yera, katera toliko srčnosti in krotkosti
človeku podeluje, mora biti prava. Po
Mučenikovem zgledu ohrabrena, začne
očitno potegovati se za sv. vero in jo
hvaliti. Naenkrat zagleda priti angelja
z  nebes, ki nese dve kroni, eno na¬
menjeno sv. mučencu Viktoriju, eno pa
oji ponudi. Ko Korona ugleda prekrasni
kroni, prineseni po angelji z nebes, začne

278

glasno pričevati, da tudi ona veruje v
Kristusa. Peljajo jo pred sodnika. Ker
očitno spričuje vero v Kristusa, bila je
obsojena k smrti in grozovito mučena
ter si je tako po mučeniški smrti za¬
služila krono nebeško. Ge je tedaj ti
mučenici že samo zato, ker je nekoliko
časa spričevala sv. vero, odbrana bila
tako lepa krona; kakošno je moral še
le Mariji odbrati večni Bog za toliko
ljubezen, s katero mu je služila ves čas
svojega življenja! Vse to nas prepri¬
čuje, da neskončno veličastna mora biti
krona, katera se sveti na glavi nebeške
Kraljice.

Aleksander Veliki je nosil krog svoje
glave, v znamnje kraljeve časti, drago
vezilnico. Prigodilo se je, da je njega
dni, ko je v vojski bil, hudo bil ranjen
na čelu nek njegov vojščak. Kralj, videti
ranjenca, hiti k njemu, odveže svojo
dragoceno vezilnico raz glave, ter obeže
ž njo ranjenega vojščaka. Lepo znamnje
ljubezni! Toda kaj je ljubezen tega kralja
proti ljubezni Marijini. Tudi ona ne nosi

279

zastonj krone nebeške; ona želi, da bi
tudi mi enkrat po njenih sv. rokah
kronani bili v nebesih. Kedar vidi Marija
naše dušne rane, število naših pregreh;
položi tudi ona svojo krono pred sedež
Božji ter za nas večnega Boga prosi
milosti in usmiljenja. Zato pravi sv.
Bernard: „Zmeraj in večno ostane ona
(Marija) pomoč kristjanov, zdravje bol¬
nikov, tolažnica žalostnih; zmeraj in
večno ostane resnica, da je ni rane, ki
ki je ne obezala njena ljubezen, ni je
solze, ki bi je ne usušilo njeno usmi¬
ljenje, pa tudi ni ga grešnika, katerega
ne bi peljalo njeno usmiljenje nazaj k
Bogu, ako je k njej pribežal!“

Gonsalvi iz Barcelone, da bi napasel
svojo častilakomnost s slavnimi djanji,
poda se v Ameriko. Želel si je pa tamkaj
ne samo časti, ampak tudi veliko bo¬
gastvo pridobiti. Da bi se pospel tudi
do častne in visoke službe, stopi v vo¬
jaščino. Ko se je Gonsalec Pižamo
vzdignil zoper cesarja Karola A 7 ., da bi
mu španjsko Ameriko s silo odtrgal,

280

pridruži se temu vstajniku tudi Gonsalvi
ter se vojskuje z vso hrabrostjo proti
lastnemu pravnemu vladarju. V Pizarro-
vem vstaj niškem taboru pospne se kmalo
do generala, katero čast je pa malo časa
vžival; kajti 1. 1548 bil jo s Pizarrom
v glavni bitki premagan ter je s hitrim
pobegom komaj še rešil si življenje. Ne¬
koliko dni se klati preoblečen po gozdovih.
Ker je imel silo malo živeža saboj, začne
ga kmalo huda lakota nadlegovati.

Bilo je v jutro neke nedelje, ko zasliši
zvon bližnje cerkvice, ki je ravno vabil
ljudi tistega kraja k službi Božji. Glas
tega zvona ga je tako pretresel, da si
tudi on ni mogel kaj, da ne bi šel k
službi Božji. Toda kako se prestraši,
ko sliši s prižnice brati cesarsko povelje,
s katerim se pomiloste vsi vstajniki:
samo on ne. Celo še darilo se je po¬
stavilo na njegovo glavo. Kdor namreč
Gonsalvija živega ali mrtvega gosposki
izroči, dobi za-nj visoko plačilo. To je
bila za-nj zares strašna novica. K sreči,
da ga nobeden v tistem kraji poznal ni.

281

Ko Božja služba mine, poklekne pred
oltar Matere Božje in jo potrt in skesan
prosi, naj mu pomaga v ti strašni stiski.
Ko tako goreče moli in se Mariji pri¬
poroča, šine mu misel v glavo, podati
se v samoto in tamkaj kot spokornik
živeti in nevernikom, katerih je bilo v
onih divjih krajih veliko, sv. vero ozna-
novati. Kar je sklenil, to je tudi storil.
Glre tedaj v samoto, kjer si brlog izvoli
za svoje stanovanje. Preživlja se z ze¬
lišči in druzimi gozdnimi sadovi. Na¬
posled loti se še zveličanskega dela, ozna-
novanja sv. vere na pol divjim Indijanom,
oijik jezik je še precej dobro razumel.
S pogumom in gorečnostjo posreči se
mu, neštevilno Indijanov pridobiti za sv.
vero. Sl o vez njegovega vspešnega dela
med nevernimi Indijani pride kmalo do
cesarjevih ušes, kateri pomilosti tudi njega
ter mu dovoli, brez strahu vrniti se zopet
na svoj dom. Toda Glonsalvi ostane zvest
svojemu poklicu, ostane med Indijani,
med katerimi si služi še večega pomi-
Jostenja. Marija mu je pomagala k spre-

282

obrnjenju divjih Indijanov in po apostol¬
skem mučnem delu do krone nebeške!

0, koliko je nebeščanov in na njih
glavah se svetijo krone nebeške, do ka¬
terih jim je pomagala Marija Devica!
Tudi mi, preljubi, želimo enkrat nositi
krono izvoljenih Božjih. Kako bomo
zmagali vse skušnjave? Z Marijo, z
vernim zaupanjem na Marijo!

Zato se obrnimo, preden sklenemo
ta mesec, vsi k Mariji. Na njen oltar
položimo vse težave, skrbi in nadloge
svoje. Iz ljubezni do nje odložimo enkrat
za vselej v odkritosrčni spovedi butaro
svojih pregreh. Začnimo pobožno in sta¬
novitno Marijo častiti. Obljubimo ji, da
hočemo biti za vselej njeni hvaležni
otroci in njeni častivci. Ce poslušamo
njen glas, se bodemo gotovo tudi ž njo
veselili večne krone v nebesih.

Molitev.

O Marija! čeravno ne moremo še
gledati lepote Tvoje krone; čeravno ne

283

moremo razumeti je: veselimo se vendar
iz globočine srca s Teboj, da Te je večni
Bog tako visoko povzdignil. Ti pa ne
opusti, prosimo Te, za nas Boga prositi,
da bi nam enkrat skazal to edino srečo
usmiljenega Boga vživati in Tvojo krono
vekomaj gledati v nebesih! Amen.

Moli trikrat Češčena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

XXXI. dan.

Marija, moja kraljica!

,,Kralj ji je položil kraljevo
krono na glavo in jo naredil
kralijeo.“ Estr. 2, 17.

Ko je bil grški cesar, Janez Komen,
premagal Perzijane, šel je v slavnostnem
sprevodu v Carigrad. Namesto da bi se
pa sam peljal kot zmagovalec po mestu
na slavnostnem vozu, postavi na-nj po¬
dobo prečiste Marije Device, kateri je

284

zmago pripisoval; sam pa gre peš pred
tem slavnostnim vozom, držeč britko
martro (sv. razpelo) v rokah.

Ta lepa podoba podložnosti nam
predočuje ono lastnost, pod katero naj
danes Marijo ko kraljico premišljujemo.
Kot tako jo kliče sv. Cerkev v pre¬
krasni molitvi: „Ceščena bodi Kraljica.“
Sv. Atanazij pravi: Ako je Sin, ki je
rojen iz Device, sam Kralj, tedaj mora
biti tudi mati Kraljica in Gospa. Ob
koncu šmarničnega opravila poglejmo
Marijo še v njeni popolni krasoti in
častitljivosti. Premišljevati hočemo njeno
kraljevo čast in dolžnost naša je, da smo
ji podložni.

Marija je pela v svoji visoki pesmi
„Magnifikat“: Odslej me bodo srečno

imenovali vsi narodi, ker veliko reči mi
je storil „On, ki je mogočen". S temi
besedami je hotela naznaniti izvirk svoje
moči, Njega, ki je začetnik njenega veli¬
častva, pokazati na Boga, ki jo je postavil
kraljico nebes in zemlje, rekoč: „Pridi
moja nevesta, pridi z Libanona, hočem

285

te kronati!" — Njena moč je moč po¬
deljena od Boga,  zato je ona velika;
njena moč je moč podeljena materi,
toraj je kot mati usmiljena in krotka.
Zategadel jo tudi pozdravlja sv. Cerkev
s kraljico usmiljenja.

Najlepšo podobo moči in ljubezni
Marijine nahajamo v zgodbah sv. pisma
nad kraljico Estero, katera je bila pred-
podoba Marijina.

Kralj Asver ukaže vse jude pomoriti.
Mardohej poda se k Esteri in jo roti in
prosi, naj se potegne za-nje pri kralju,
da jim prizanese. Ko se Estera spočetka
ustavlja, reče ji Mardohej: „Pomisli, da
te je Gospod samo zategadel postavil
in poklical na prestol, da bodi vsem
judom v pomoč." Na to se poda Estera
k kralju in prosi za ljudstvo, kateri tudi
iz ljubezni do nje judom prizanese. Kakor
je Mardohej Esteri rekel, enako zamo-
remo tudi mi govoriti Mariji: Zato te
je, o Marija, Bog postavil kraljico ne¬
bes in zemlje, da bodi Ti pri nebeškem
Kralju kristjanom pomočnica in priproš-

286

njica. če je tedaj že Asver na priprošnjo
svoje ljubljene kraljice se usmilil judov,
kako naj bi Bog ne uslišal Marije, nje,
katero neizrečeno ljubi in katero je po¬
stavil za usmiljenjo Kraljico?

Sv. Bernard odgovarja na vprašanje,
zakaj sv. Cerkev imenuje Marijo Kraljico
usmiljenja, in pravi: zato, ker verujemo,
da Marija odpira brezdno usmiljenja,
komur hoče, kedar hoče, in kakor hoče,
tako, da ni ga grešnika pod solncem
tako velikega, da bi se pogubil, če Marija
za-nj prosi. Marija je kraljica, iz tega
se razumeva samo ob sebi, da mora
kot taka imeti podložne, in ti smo mi.
Poslušajte sv. Bernardina Sienskega, ki
pravi: ,,Jezus Kristus je Kralj vesoljnega
sveta, tedaj je tudi Marija Kraljica sveta.
Ker tedaj vse stvari služijo Bogu Jezusu
Kristusu, morajo služiti tudi Mariji. Mi
smo tedaj podložni sinovi in hčere Marije
Kraljice.

Kakor že Marijin Božji Sin, Kralj
nebes in zemlje, tako kliče nam tudi
Marija Kraljica : ,.Pridite k meni vsi.

287

ki ste revni in trudni, jaz vas kocem
poživiti: kajti iz mojega srca teče vir
tolažbe, ki nikedar ne usahne. Naravno
je že, da se podložni in otroci v žalosti
in v srčni britkosti zatekajo k materi, k
svoji kraljici: še bolj pa nas vleče sv.
vera k oni sv. Materi in Kraljici, katero
nam je Bog dal kot tolažnico žalostnih.
Da bi Marija iz lastne skušnje poznala
vsako človeško gorje, morala se je sama
ves čas svojega življenja vaditi najhujšega
trpljenja; zato jo je pogreznil Bog v
celo morje bolečin, da lajšala bi ko
ljubljena mati in Kraljica vsakoršno bo¬
lečino z nebes in da bi bila vsikdar
žalostnih tolažnica. „ Marijine solze po-
suše naše“, pravi sv. Tomaž iz Milanove,
*in njeni zdilii zadušujejo naše“. „Le
pusti, da tečejo, presveta Devica, potoki
tvojih solzazaklical je sv. Bonaventura,
ko je premišljeval Marijine bolečine pod
križem ; „kajti čim veči so ti potoki, tim
večajo tvoja tolažba za trpeče človeštvo! “
Če smo mi podložni Marije Device,
imamo pa toraj tudi dolžnosti do nje.

288

Moramo ji tedaj služiti, in zakaj bi tudi
ne? Saj njej služiti ni težko in se toliko
pravi, kakor gospodovati. Kajti ona vsako
najmanjšo molitvico, vsako češčenamarijo,
še tudi najmanjše češčenje, kar nji v
čast opravimo, stoterno poplača. Tudi
nam ona ne naklada nobene druge za¬
povedi memo one: „Moj jarem je sladek
in moja butara lahka.“ Ona nam kliče:
„Pridi, sin moj, poslušaj moj svet in
reši svojo dušo!“

Ljubljeni kristjanje! spoznajmo Ma¬
rijo za svojo Kraljico s tem, da ji služimo
in ji dolžno čast skazujemo. V starem
zakonu, ko je. še veljal zakon strogosti,
pravi sv. Avguštin, veljala je zapoved:
„Oko za oko, roka za roko“, v novem
zakonu pa, v postavi krotkosti, se bere:
„Srce za srce, ljubezen za ljubezen.“ In,
ali nam ni Marija podarila svoje ljubezni
tedaj, ko je pod križem stoječa oblju¬
bila biti naša mati?“ — Ali nam ni
Marija podarila tedaj svojega srca, ko
je svojega Sina Jezusa Kristusa za nas
dala v strašno smrt? — Ona ima tedaj

289

pravico, drago odkupljeno pravico, klicati
nam: „Sin, podari mi svoje srce!“

Molitev za sklep.

0 Marija, Ti moj počitek in moje
bogastvo, Ti moja tolažba, moja ljubezen
in moje življenje, Ti moja vzvišena Kra¬
ljica, z eno besedo: Ti moja mati!

Zadnjikrat v cvetočem maju klečim z
veliko množico Tvojih otrok pred Tvojo
podobo. Vsem nam je danes težko pri
srci, da je preubog in preokoren naš
jezik, s katerim bi Te zamogli zadostno
hvaliti in častiti, naše srce premrzlo,
da bi te po vrednosti ljubili, naš razum
preslab, da bi zapopadli Tvoje veličastvo!
Kar smo tudi v tvojo čast in hvalo v
tem meseci storili in govorili, oh! kako
pičlo je vse to v primeru z neskončnostjo
Tvoje materne ljubezni in Tvojega veli¬
častva! — Vendar pa, kakor je Tvoj
Božji Sin pohvalil dva vinarja uboge

19

290

vdove in jo blagoslovil, tako ne boš tudi
Ti, njegova mati, zametavala revne cvetke
naše ljubezni, malih darov našega hva¬
ležnega srca; marveč nas s tem blago¬
slovila. da nam izprosiš milost od Boga,
da bi zamogli vse dobre sklepe, ki smo
jih delali v letošnji majevi pobožnosti,
tudi obraniti in stanovitno izpeljati. —
Bodi tedaj, o naša Kraljica in Marija,
še enkrat pozdravljena z vsemi edenin-
tridesetimi pozdravili, s katerimi smo
Te po pobožnem navodu naših sv. cer¬
kvenih očetov in po nagonu naših lju¬
bečih src ves mesec pozdravljali. In vi
svetniki nebeški, prosimo vas. združite
vse te naše pozdrave ko bisere in drage
kamne v krono za našo nebeško Kra¬
ljico. — saj so ji darovani od ubogih
človeških otrok, darovani njihovi naj¬
boljši materi, katero za Bogom ljubimo
najbolj, in katera naj ostane naša Mati
in Kraljica sedaj in na veke!

201

In če bi se smel Tvoj nevredni slu¬
žabnik, o Marija, približati k Tvojim sv.
nogam in pred njimi izliti svoje srce v
preponižni prošnji, prositi bi Te hotel,
naj bi nas, o Marija, vse, prav vse, ki
smo celi mesec k Tvojim majnikovim
opravilom zvesto hodili, Tebe častili, po¬
slušali Tvoje nauke in pevajoč Te hvalili,
da bi nas Ti blagosloviti blagovolila.
Prosim tedaj, Kraljica nebeška, blago¬
slovi Ti mene in vse moje poslušavce;
blagoslovi njihove hiše, njihove otroke,
njihovo živino, njihova polja; blagoslovi
vsa njihova prizadevanja; blagoslovi vse
naše dejanje in nehanje, katero naj tekne
v naš časni, sosebno pa v večni prid.
Spominjaj se, ljubljena Kraljica nebeška,
da mi vsi smo Tvoji otroci, zdihajoči
v tej solzni dolini in proseči Te, ostani
nam v življenji in smrti naša besednica
in tolažnica, na sodbi naša zagovornica
in rešiteljica, in v nebesih naše popolno

292

veselje in krona nebeška. Z Bogom tedaj,
majnikova Kraljica Marija! Amen.

Moli trikrat Oeščena si Marija v namen
današnjega premišljevanja.

I fe&%9fc80$9l9gl iji

.' J '- 1 l; if '■: j'-'i'.-' >? Wl j ''; '. 1;  :c : hlID

^■s^efen " J

E1X

■ji

P

Ig

EK

Sveta maša.

Pripravljanje.

V imenu Boga f Očeta, in f Sina,
in svetega f Duha. Amen.

Večni Oče, vsegamogočni Bog, po¬
nižno te prosim, sprejmi to daritev sv.
maše v svojo najvikšo čast in hvalo, v
vedni spomin bridkega trpljenja našega
Gospoda Jezusa Kristusa, tudi v hva¬
ležni spomin za vse visoke milosti, katere
si skazal Mariji prečisti Devici, naši be¬
sednici. materi in pomočnici, pa tudi v
dolžno zahvalo za vse dušne in telesne
dobrote, katere nam neprenehoma ska-
zuješ. Po ravni ti daritvi mi odpusti,
o usmiljeni Oče! vse moje grehe, mlač¬
nosti in pomanjkljivosti, in dodeli mi
moč in trdno voljo, bogoljubno živeti
in enkrat zveličano umreti.

294

Kerubini, serafini, moj sveti angelj
varh in vsi nebeški duhovi! Vi obdajate
Božji prestol v nebesih in imate jasno
spoznanje, kako nezmerno sveta in ča¬
stitljiva je daritev svete maše, v kateri
se živo Jagnje Božje daruje za nas revne
ljudi nebeškemu Očetu: oh sprosite meni
milost, da tudi jaz spoznam to visokost,
da bom globoko od nje presunjen ter
se s svetim strahom in z vso spodob¬
nostjo obnašal pri tem presvetem opra¬
vilu in dosegel vse preobilne milosti,
katere nam je zaslužil Jezus Kristus na
križu in s to neskončno sveto daritvijo
v našo korist sklenil. Amen.

Presveta Marija Devica, ki si pod
križem stala, kadar se je Jezus Kristus,
večni Bog in tvoj Sin za nas daroval
na križu; stoj tudi meni na strani, da
bom z zbranim duhom, s potrtim srcem
in z gorečo ljubeznijo to presveto, ne¬
krvavo daritev z mašnikom zvesto sprem¬
ljal. Oh, naj zasadi ta presveta maša
vse cvetlice najlepših čednost v moje
revno srce, da bodem vreden enkrat

med vsemi izvoljenimi Božje obličje
gledati.

Začetek.

0 presveti Bog! ki v srce vidiš in
mojo slabost poznaš; nikar me ne zavrzi
spred svojega obličja. Ozri se milostljivo
na-me, ki sem tvoj otrok. Skesan spo¬
znam pred teboj svoje grehe in iz srca žal
mi je, da sem te razžalil. Oh, naj opere
predraga Kri našega Gospoda Jezusa
Kristusa mojo grešno dušo in naj zbriše
vse njene madeže.

Darujem ti tudi solze, žalost in brh¬
kosti Marije, prečiste Device, lepo življenje
in spokorna dela vsih svetnikov in iz¬
voljenih v nebesih. 0 Bog, bodi mi
milostljiv, odpusti mi moje grehe, daj
mi gnado nedolžno živeti in zveličano
umreti. Amen.

Oče naš. Oeščena Marija, čast bodi.

Glorija ali slava.

Gast bodi Bogu na visokem in mir
ljudem na zemlji, ki so svete volje!

296

Hvalimo te, častimo te, molimo te, po¬
višujemo te, hvaležni smo ti za tvoje
veliko usmiljenje, o Bog nebeški Kralj!
Bog vsegamogočni Oče! Gospod edino-
rojeni Sin, Jezus Kristus, Bog Jagnje
Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas! Sprejmi našo molitev, ki sediš
na desnici Boga Očeta, usmili se nas!
Ker ti sam si svet, ti sam Gospod, ti
sam najvikši s svetim Duhom v veli¬
častvu Boga Očeta. Amen.

Molitve.

Vžgi, o Bog! z ognjem svetega Duha
naša srca, da ti bomo s čistim telesom
služili in z očiščenim srcem dopadli.

O Bog, ki tistim, kateri tebe ljubijo,
vse v dobro obračaš, vnemi naša srca.
da te bomo ljubili z gorečo ljubeznijo,
katere ne bodo mogle nobene skušnjave
premakniti.

Dodeli nam, o dobrotljivi Bog, vedno
zdravje na duši in na telesu, da bomo
zamogli z dušo in s telesom le tebi

297

samemu služiti in vsega greha se varo¬
vati. Na prošnje prečastitljive Marije
vselej Device nas reši sedanje žalosti,
in dodeli nam enkrat z Marijo in vsimi
svetniki večno veselje pri tebi vživati.
Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Oče naš. češčena Marija. Čast bodi.

Evangelij.

O Bog, stori |p e močnega, resnice
sv. vere dobro spoznati, po njih vsak
čas živeti, se vere in čednosti nikoli
nikjer ne sramovati, in Jezusa Križanega
vselej z besedo in v djanji pričati. Stori
me srčnega raji vse hudo, tudi smrt
pretrpeti, kakor tebe, o dobrotljivi Bog,
zatajiti ali z grehom razžaliti.

Ti, o Marija, presveta Devica, si vse
Jezusove nauke in besede zvesto ohranila
in v srcu premišljevala: oh, sprosi tudi
meni ubogemu grešniku to milost, da
bom vselej imel prisrčno veselje in živo
gorečnost za vse svete Jezusove nauke,
da bom v skušnjavah na-nje mislil in

298

vselej zvesto po njih živel, ter se po
njih zveličal. Amen.

Vera.

(Se moli, če jo mašnik moli.)

Darovanje.

0 sveti Oče, vsegamogočni večni
Bog! tudi jaz, ubogi grešnik, ti z mašni-
kom vred darujem kruh in vino, katero
se bo spremenilo v Jezusovo sveto Rešnje
Telo in njegovo sveto Rešnjo Kri. Darujem
ga tebi, pravemu, živemu Bogu, in te
ponižno prosim, zbriši mi zavoljo tega
čistega dani vse moje grehe, zamere in
zanikarnosti.

Darujem ti tudi samega sebe, o ne¬
skončno usmiljeni Bog! Tebi zročim
vse svoje misli, želje, besede in djanja;
nikar nikoli ne pripusti v moje srce,
kar bi mene omadežalo in tebe razžalilo.
Tebi zročim svoje roke, oči in vse po-
čutke; dodeli mi, o Bog! da bo vsako

-m

moje djanje in nehanje tvojo čast po-
vikševalo.

Presveta Devica Marija! Sprosi mi
milost, da s takimi svetimi občutki, kakor
si ti nekdaj Jezusa v tempeljni darovala,
tudi jaz zdaj ta pričujoči dar na altarji
z mašnikom vred Bogu darujem in obil¬
nost vsih božjih milost dosežem.

Na priprošnje presvete Marije Device,
nam dodeli, o Bog! da nam tekne ta
mašnikova daritev na altarji v odpuščenje
naših grehov in zasluženih strahovanj,
ter v časni in večni mir in blagor.

0 Bog. ki nam daješ skrivnosti ob¬
hajati, in zapovedi deliš, da bi bili tebi,
neskončni lepoti, zmiraj bolj podobni:
daj nam moč, popolnoma po tvojih za¬
povedih živeti, in po neprecenljivi da¬
ritvi svete maše nam dar goreče ljubezni
v naše srca vlij, po Jezusu Kristusu,
Grospodu našem.

Predglasje.

Z vsemi angelji in vikšimi angelji,
s Kerubi in Serafi se sklenem, o Bog!

302

Daj, o dobrotljivi Jezus, da tvoja
draga Kri nad menoj ne bo zgubljena.

Po povzdigovanju.

0 živi Bog, pričujoč na altarju!
prosim te, otmi me vsega hudega,
usmili se grešnikov, potrdi pravične,
ohrani nedolžne, daj svojo gnado vsim
pričujočim, in reši uboge duše iz vio.
Spomni se posebno tistih duš, za katere
sem dolžan posebej moliti (imenuj jih
po imenu), in daj jim večni pokoj, in
večna luč naj jim sveti. Tudi nam daj
mir v našem življenji, in brani nas vseh
sovražnikov, da nas v grehe ne zapeljejo
in od tebe ne odvrnejo.

0 Marija! kolike nezmerne brhkosti
si ti trpela pod križem, ko jo tvoj Sin
Jezus Kristus na križu kri prelival, ne¬
zmerne muke in še zaničevanje trpel!
Zavoljo teh prevelikih Jezusovih in tvojih
težav mi sprosi, da bom mogel vse svoje
pritežnosti voljno trpeti in s stanovitnostjo
do konca večno veselje doseči. Amen.

Oče naš. Ceščena Marija. Čast bodi.

303

Jagnje Božje.

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjem¬
lješ, usmili se nas! Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ. usmili se nas!
Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ,
dodeli nam mir!

Pred zavživanjem.

0 Jezus Kristus, Sin živega Boga!
sv. Rešnjo Kri si prelil, na križu umrl
in s svojo smrtjo svet odrešil. Reši me
s. presvetim Telesom in presveto Krvjo,
ki je zdaj na altarju, od vseh mojih
grehov in vsega hudega. Daj mi gnado,
kadar tudi jaz k Božji mizi pristopim,
da bom angeljski Kruh vselej vredno
vžival, ž njim poživljen vsak čas tvoje
zapovedi spolnoval, in da se nikoli od
tebe ne bom ločil.

Ta trenutek pa zavolj tvoje ljubezni
in neskončne popolnosti obžalujem iz cele
duše vse svoje grehe in jih studim; in
ako smem. te želim, o Jezus! saj v duhu
prejeti. Na prošnje Marije Device me

304

stori vrednega te milosti, o Jezus, moja
večna ljubezen!

Oče naš. Ceščena Marija. Čast bodi.

Mašnikovo obhajilo.

O Jezus, angeljski Kruh! nisem
vreden, te z mašnikom vred prejeti, ker
sem te velikrat in obilno žalil. Iz srca
mi je žal, in za trdno sklenem se res
poboljšati in tvojo voljo vselej zvesto
spolnovati. Stori me toraj deležnega tega
svetega Obhajila, pridi v duhu s švojo
gnado v moje srce; razveseli, potolaži
in poživi me k vsemu dobremu. Navdaj
mojo dušo z veseljem do vseh lepih
čednost, in napolni jo s sovraštvom do
vsega greha. Daj mi živo vero, trdno
upanje, gorečo ljubezen. Amen.

Po zavživanji.

Naj, o Gospod! vžitje tega presve¬
tega Zakramenta madeže mojih grehov
zbriše, me z resnično ponižnostjo navda
in v nebeško veselje pripelje.

305

Ponižno prosim. o Gospod! naj
milost sv. Duha moje srce razsvetli in
s sladkostjo popolnoma ljubezni obilno
napolni, po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem.

Dokončuje se sveta maša, neprecen¬
ljiva daritev nove zaveze. Prosimo, o
Gospod, večni Bog! po tvojem trpljenji
in na blažene priprošnje Marije Device
naj bomo vselej in povsod obvarovani
vsega dušnega in telesnega zlega. Amen.

Konec.

Blagoslovi nas, prosimo te, sveta
Trojica: Bog f Oče, Bog f Sin, in Bog
f sveti Duh, in tvoj blagoslov ostani
vselej pri nas.

Sprosi, o mi Marija, da najobilniši Božji
blagoslov vedno pri meni ostane, me
obvaruje grešne priložnosti in vsacega
greha, obogatuje pa s čistostjo in vsemi
najlepšimi čednostmi, ter da po tem živ¬
ljenji večno zveličanje dosežem. Po Go¬
spodu našem Jezusu Kristusu. Amen.

20

306

Po sveti maši.

0 presveta in prečastitljiva Marija
Devica. Mati našega Gospoda Jezusa
Kristusa, vsega sveta Kraljica! prosim
te, pristopi k Jezusu za-me grešnika,
da mi po tvoji milostljivi prošnji dobrot¬
ljivo dopusti, kar koli sem pri ti visoki
skrivnosti svete maše vedoma ali neve-
doma zagrešil. Amen.

307

Molitve,

katere naj se z mašnikom vred oprav¬
ljajo po vsaki tihi sv. maši.

(Kleeč.)

v

Oešeena si Marija . . . (trikrat.)

Oeščena bodi kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci, k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni
tedaj, naša pomočnica, svoje milostljive
oči v nas, in pokaži nam po tem revnem
življenju Jezusa, blaženi sad svojega
telesa, o milostljiva, o dobrotljiva, o
sladka Devica Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

0. Da bodemo vredni obljub Kri¬
stusovih.

Molimo.

0 Bog. naše pribežališče in moč,
poslušaj pobožne prošnje svoje Cerkve

308

in dodeli, da na posredovanje častitljive
in brezmadežne Marije Device, Božje
porodnice, svetega Jožefa, tvojih svetih
aposteljnov Petra in Pavla in vseh svet¬
nikov, kar v sedanjih stiskah ponižno
prosimo, v resnici dosežemo, po ravno
tistem Kristusu, Gospodu našem.

Od. Amen.

300 dni odpustka po vsaki sv. maši. Leon XIII.
6. prosenca 1884.

309

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas!
Kog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas!
Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brezmadežna,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

za nas Boga prosi!

310

Mati našega Stvarnika,
Mati našega Odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeške,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,

za nas Boga prosi!

311

Kraljica angeljev,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica marternikov,

Kraljica spoznovavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega
greha spočeta.

Kraljica sv. rožnega venca.

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš itd. češčena Marija itd.

za nas Boga prosi!

312

Molitve.

I. K presvetemu Rešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V.  Kruh z nebes si jim dodelil.

0. Kateri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

0 Bog! kateri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega trpljenja za¬
pustil. daj nam. te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojega Telesa in tvoje Krvi tako
častiti, da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. (Kateri živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha,
Bog vekomaj.)

2. K sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vseh navarnost. 0 častitljiva in blažena
Devica, naša gospa, naša srednica, naša

besednica, naša pomočnica. S svojim
Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas
priporoči, svojemu Sinu nas izroči.

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

0. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Dodeli nam. svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog! da vedno zdravje
na duši in na telesu vživamo, in da
bomo po častitih prošnjah presvete Marije
vselej Device sedanje žalosti rešeni in
večnega veselja deležni.

3. K sveti Devici, Materi Mariji.

Ceščena bodi, Kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upauje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni tedaj,
naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas; in pokaži nam po tem revnem živ¬
ljenji Jezusa, blaženi sad svojega telesa:

314

o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

0. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, da
bi vredno prebivališče tvojega Sina biti
zaslužila, s pomočjo svetega Duha pri¬
pravil, daj, da bomo, ki se njenega
spomina veselimo, po njenih milostljivih
prošnjah prihodnjega zlega in večne smrti
rešeni.

4. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, ka¬
terega je postavil Gospod čez svojo
družino.

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

0. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

315

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod! zaslu-
ženje ženina tvoje presvete Matere Marije
pomaga, da, kar naša slabost ne pre¬
more, nam bode po njegovih prošnjah
dodeljeno.

5. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi, in
ohrani po prošnjah svoje izvoljene Matere,
ljube Device Marije in vseh svojih svet¬
nikov, nas svoje služabnike, naše do¬
brotnike in naše pohištvo v vsi svetosti;
očisti tudi vso našo rodovino in naše
prijatelje od hudobe in grehov, in na¬
polni jih z lepimi čednostmi; dodeli
nam mir in zdravje, odvrni od nas vidne
in nevidne sovražnike, in odženi vse
hude želje; daj nam zdravo vreme in
dobro letino, skaži milost našim prija¬
teljem in neprijateljem, in obvaruj to
duhovnijo z vsemi, kateri v njej prebi¬
vajo, kuge, lakote, vojske, ognja, po-

-316

tresa, povodnji, in dodeli milostno vsem
vernim kristjanom, živim in mrtvim, v
nebeškem kraljestvu večno življenje, mir
in pokoj. Obvaruj našega papeža I., na¬
šega škofa I., našega cesarja I., in vso
našo duhovsko in deželsko gosposko,
in vse krščansko ljudstvo vseh nadlog
in vsega zlega. In tvoj blagoslov pridi
z nebes na nas, in bodi vselej nad nami.
Po Gospodu našem Jezusu Kristusu,
Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetega Duha Bog ve¬
komaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

0. Amen.

v

Oče naš itd. Oeščena Marija itd.

(petkrat.)

31 ?

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas t
Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas l
Svela ” "

za nas Boga prosi!.

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel,

Sv. Bafael,

Vsi sveti angelji in arhangelji, za nas
Boga prosite!

Vse svete vrste zveličanih duhov, za nas
Boga prosite!

Sv. Janez Kerstnik, za nas Boga prosi!

318

za nas Boga prosi!

Sv. Jožef, za nas Boga prosi!

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga
prosite!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakob,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakob,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barbara,

Sv. Lukež,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga
prosite!

Vsi sv. nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

319

Sv. Štefan, j

Sv. Lavreneij, za nas Boga prosi!
Sv. Vincencij, J

Sveta Fabijan in Sebastjan, za nas Boga
prosita!

Sveta Janez in Pavel, za nas Boga
prosita!

Sveta Kozma in Damijan, za nas Boga
prosita!

Sveta Gervazi in Protazi, za nas Boga
prosita!

Vsi sveti marterniki, za nas Boga prosite!
Sv. Silvester, '

Sv. Gregorij,

Sv. Ambrož,

Sv. Avguštin,

Sv. Jeronim,

Sv. Martin,

za nas Boga prosi

- • • *'ixvuxu IJ j J

Vsi sveti škofje in spoznovalci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sv. Anton, j

Sv. Benedikt, za nas Boga prosi!

Sv. Bernard, j

320

za nas Boga prosi!

Sv. Dominik. 1 „ .,

Sv. Frančišk, } za nas Boga  P rosl!

Vsi sveti mašnki in leviti, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti mnihi in puščavniki, za nas Boga
prosite!

Sv. Marija Magdalena, za nas Boga prosi!
Sv. Agata,

Sv. Lucija,

Sv. Neža,

Sv. Cecilija,

Sv. Katarina,

Sv. Anastazija,

Vse svete device in vdove, za nas Boga
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Go¬
spod !

Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Go¬
spod !

Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smrti,

05  ~
03 O
a Pj

05

O

'g ci5

Skušnjav hudičevih,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,
Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

Kuge, lakote, in vojske,

Večne smrti,

S skrivnostjo svojega svetega včlo-
večenja,

S svojim prihodom, '

S svojim rojstvom,

S svojim kerstom in svetim po¬
stom,

S svojim križem in trpljenjem,

S svojo smrtjo in svojim pokopom.

S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitim vnebohodom,

S prihodom Tolažnika svetega Duha.

V dan sodbe,

Vi grešniki,

Da nam zanesi.

Da nam odpusti,

Da nas k' pravi pokori pripelji,

Da svojo sveto cerkev vladaj in
ohrani,

'* 21

prosimo te,

322

Da pastirja apostolskega in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri
ohrani.

Da sovražnike svete cerkve po¬
nižaj.

Da našega cesarja obvaruj.

Da krščanskim kraljem in oblast¬
nikom mir in pravo enovoljnost
daruj.

Da vsemu krščanskemu ljudstvu
mir in edinost dodeli,

Da nas vse v svoji sveti službi
potrdi in ohrani.

Da naše misli k nebeškim željam
povzdigni.

Da vsem našim dobrotnikom večne
dari dodeli.

Da duše naše in naših bratov, bliž¬
njih in dobrotnikov večnega po¬
gubljenja reši.

Da sad zemlji daj in ohrani,

Da vsem vernim dušam večni pokoj
dodeli.

Da nas usliši.

Sin Božji,

prosimo te, sliši nas!

323

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš (itd. tiho.)

V. In nas ne vpelji v skušnjavo.

0. Temuč reši nas hudega. Amen.

Molitve po litanijah.

K svetemu Rešnjemu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

0. Kateri ima vso sladkost v sebi.

324

Molimo.

0 Bog! kateri si nam v prečudnem
Zakramentu spomin svojega trpljenja za¬
pustil, daj nam, te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojega Telesa in tvoje Krvi tako
častiti, da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. (Kateri živiš in kraljuješ
z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha,
Bog vekomaj. Amen.)

Za odvrnjenje vsih nadlog in nevarnost.

Vsegamogočni, večni Bog, nebeški
Oče! poglej z očmi svoje neskončne
milosti naše reve in nadloge. Usmili se
vseh vernih kristjanov, za katere se je
tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in
Zveličar Jezus Kristus, voljno grešnikom
v roke dal, in je tudi svojo drago kri
na lesu svetega križa prelil. Po tem
Gospodu Jezusu odvrni, milostljivi Oče!
zaslužene šibe, sedanje in prihodnje ne¬
varnosti, punte, vojske, kugo, lakoto,
dragino, bolezni in žalostne revne čase.

325

Vsegamogočni, večni Bog! usmili se
svojega služabnika, našega papeža I.,
in vodi ga po potu večnega življenja,
da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi pri¬
jetno, želel in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vladar vseli vernih!
glej milostljivo na svojega služabnika
našega škofa L, ki si ga pastirja naši
škofiji postavil; dodeli mu, da tistim,
čez katere je postavljen, z besedo in z
djanjem k dobremu služi, in tako s
čedo, ki mu je izročena, večno življenje
doseže.

Bog, varh vseh kraljestev, dodeli
svojemu služabniku, našemu cesarju I.,
spoznati in častiti tvojo moč, s katero
se sovražnik premaga, da bo, ker je iz
tvoje volje cesar postal, tudi v tvojem
varstvu vselej mogočen.

Razsvetli in potrdi v vsem dobrem
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke, da nas bodo na vse to napelje¬
vali, kar more k tvoji Božji časti, k
našemu zveličanju in k miru in sreči
vsega krščanstva pripomoči.

326

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam
je prositi, za svoje prijatelje in nepri-
jatelje, za zdrave in bolne, za vse ža¬
lostne in revne kristjane, za žive in
mrtve.

Vsegamogočni, večni Bog, ki gospo¬
duješ čez žive in mrtve, in se usmiliš
vseh, katere iz vere in dobrih del za
svoje spoznaš, pohlevno te prosimo, da
vsi, za katere smo se namenili moliti,
kateri so še pri življenji, ali pa so se
že s sveta ločili, na prošnje vseh tvojih
svetnikov od tvoje dobrote odpušenje
vseh svojih grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog miru! pravo
edinost v veri brez vsega razdrtja in
ločitve. Preobrni naše srca k pravi po¬
kori in k poboljšanju našega življenja.
\ žgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj
nam goreče želje po vsi pravičnosti, da
ti bomo kakor tvoji pokorni otroci v
življenji in v smrti prijetni in dopadljivi.

Tebi, o Gospod! bodi vedno pripo¬
ročeno vse naše djanje in nehanje, naše
delo in opravilo, naše življenje in naša

327

smrt. Daj nam tvojo milost tukaj vživati,
in tamkaj z vsemi izvoljenimi doseči,
da te bomo v večnem veselji in zveli¬
čanji hvalili in molili. To nam dodeli,
Gospod, nebeški Oče! po Jezusu Kri¬
stusu , svojem ljubem Sinu, Gospodu
našem in odrešeniku, kateri s teboj živi
in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog
vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

0. Amen.

Oče naš itd. Oeščena Marija itd. (petkrat).

±±±±JtkA ±±±


J<=l . .v - ■ ■-' T- - ,~ HZ  ■ r : -22, iT ■ 'i/š t . :, “Ji  ; ^

t^niiimiimiitiitiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiMmimiitiiiiiiiiiiiiiiuiiiHitiiiiiiiiiimiuumuiiiiiiiiiii itiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiir;/%

329

Molitev h križanemu Jezusu.

Glej, o dobri in presladki Jezus!
pred tvojim obličjem se vržem na ko¬
lena, in te prosim in rotim z vso go¬
rečnostjo svoje duše, vtisni mojemu srcu
prav žive čutila vere, upanja in ljubezni,
in resnično kesanje nad mojimi grehi
z najtrdnišo voljo, se poboljšati. Močno
ginjen in z veliko žalostjo premišljujem
in v duhu gledam tvoje petere rane,
ter si k srcu vzamem, kar je od tebe,
o dobri Jezus, govoril prerok David:
„Moje roke in moje noge so prebodli
in vse moje kosti so prešteli. “

Kdorkoli to molitvico po opravljeni sv. spovedi in
prejetem sv. obhajilu kleče pred podobo križanega
Jezusa, katera je gotovo na vsakem altarju (zadostuje
tudi podobica križanega Jezusa v bukvieah), s skesanim
srcem opravi in moli v papežev namen, dobi vselej po¬
polnoma odpustek. Pij IX. 31. mal. srpana 1858.

-'=t=S5=-i.-

Tri Božje čednosti.

Vera.

Verujem v tebe, pravi trojedini Bog,
Oče, Sin in sveti Duh, kateri si vse
stvaril, kateri vse ohranuješ in vladaš,
kateri dobro plačuješ in hudo kaznuješ.
Verujem, da se je sin Božji včlovečil,
da nas je s svojo smrtjo na križu od¬
rešil, in da nas svet Duh s svojo mi¬
lostjo posvečuje. Verujem in trdim vse,
kar si ti, o Bog! razodel, kar je Jezus
Kristus učil, kar so aposteljni oznano-
vali. in kar nam sveta rimska katoliška
cerkev zapoveduje verovati. Vse to ve¬
rujem, ker si ti, o Bog! večna in ne¬
skončna resnica in modrost, ki ne moreš
ne goljufati ne goljufan biti. 0 Bog!
pomnoži mojo vero.

331

Upanje.

Upam in se zanesem na tvojo ne¬
skončno dobroto in milost, o Bog! da
mi boš po neskončnem zasluženji svojega
edinorojenega Sina Jezusa Kristusa v
tem življenji spoznanje, pravo obžalo¬
vanje in odpuščanje mojih grehov, po
smrti pa večno izveličanje dal, in dodelil,
tebe z obličja v obličje gledati, ljubiti
in brez konca vživati. Upam tudi od
tebe potrebne pomoči, vse to doseči.
Upam to od tebe, ker si ti to obljubil,
kateri si vsegamogočen, zvest, neskončno
dobrotljiv in usmiljen. 0 Bog! potrdi
moje upanje.

Ljubezen.

0 moj Bog! ljubim te iz vsega srca,
čez vse. ker si največja dobrota, ne¬
skončno popolnoma, in vse ljubezni
vreden; ljubim te tudi zato, ker si do
mene in do vseh stvari neskončno do¬
brotljiv. Želim iz vsega srca, da bi te
ravno tako ljubil, kakor so te tvoji naj-

332

zvestejši služabniki ljubili, in te še ljubijo.
Z njih ljubeznijo sklenem svojo nepo-
polnoma ljubezen; povikšaj jo v meni,
o dobrotljivi Gospod! bolj in bolj. Ker
te tedaj resnično in iz srca ljubiti želim,
in si to trdno prizadevam, mi je iz srca
žal, da sem tebe, svojo neskončno do¬
broto, katero čez vse ljubim, tebe, svo¬
jega Stvarnika, Odrešenika in Posveče¬
valca, razsrdil. Žal mi je, da sem grešil,
da sem tebe, svojega vsegamogočnega
Gospoda, svojega najboljšega Očeta raz¬
žalil. Trdno sklenem, vse grehe in vse
grešne priložnosti zapustiti, storjene grehe
čedalje bolj obžalovati, in nikdar več
zoper tvojo sveto voljo ne ravnati. Vzemi
me spet za svojega otroka, in dodeli mi
milost ta svoj sklep dopolniti. Prosim
te po neskončnem zasluženji tvojega
Božjega Sina, našega Gospoda in Izve-
ličarja Jezusa Kristusa. Amen.

Sv. Križev pot

Molitev.

Predobrotljivi Jezus! vtisni v moje
srce vso ljubezen in britkost, s katero
si sv. križ na Kalvarijo nesel in na njem
za nas umrl.

Kesam se iz celega srca vseh storjenih
grehov, ker sem tebe neskončno ljubezen
z njimi razžalil. Sklenem s tvojo gnado
svoje življenje resnično poboljšati. Keši
Jne, o Jezus, s svojim zasluženjem greha
in večnega pogubljenja.

Želim biti deležen vseh odpustkov
Križevega pota ter jih darujem nebeškemu
Očetu za svoje grehe in za duše v vicah.

334

I. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus je k smrti obsojen.

O Jezus! po tej krivični sodbi, katero
sem s svojimi grehi že tolikrat podpisal,
me reši sodbe večne smrti, katero sem
že tolikokrat zaslužil.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno bodi najsvetejše
Srce Jezusovo v visoko častitem Zakra¬
mentu sv. Rešnjega Telesa.

Odg. Križani Gospod Jezus Kristus!
usmili se nas, in pomagaj ubogim dušam
v vicah.

II. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus križ na-se vzame.

O Jezus! ki si voljno težki križ na-se
vzel, katerega sem ti jaz s svojimi grehi
pripravil; daj, da spoznam njih velikost,
ter jih objokujem ves čas svojega življenja.

335

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Grospod itd. (Kakor na str. 334.)

III. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus prvikrat pade pod križem.

Teža mojih prevelikih grehov, o Jezus,
te je pod križem na tla potrla. Mrzi
se mi nad grehi ter jih sovražim; od¬
pusti mi. te prosim, in s pomočjo tvoje
milosti nočem nič več grešiti.

Oče naš. Češčena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

IV. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

O prežalostni Jezus! O prežalostna
Mati! Ako sem vama do zdaj toliko
žalosti delal s svojimi grehi, se to v
prihodnjič nič več ne sme zgoditi. Z

336

vajino pomočjo vaji hočem ljubiti, in
zvest biti do smrti.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

V. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti.

O Jezus! kako srečen je Simon, da
ti zamore pomagati križ nesti! Kako
srečen bi bil pa tudi jaz, ako bi odslej
ti pomagal križ nositi s potrpežljivostjo
v vsem. karkoli me zadene.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

VI. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus sprejme od Veronike potni prt.

O Jezus! ki si se tolikanj ponižal,
svoj presveti obraz vtisniti Veroniki v

387

potno ruto, vtisni globoko tudi v mojo
dušo spomin svojega britkega trpljenja
in grenke smrti.

Oče naš. Oeščena si Marija.
Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

VII. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus v drugič pade pod križem.

Moji večkrat storjeni grehi so krivi,
da ti, o preljubeznjivi Jezus, že zopet
padaš pod križem. Daj mi pomoč, da
se ne povrnern zopet v greh.

Oče naš. Oeščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

VIII. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

Ti, o Jezus, tolažiš žene Jeruzalem¬
ske, ki žalujejo nad tvojim trpljenjem.

.. 22

338

Tolaži tudi mojo dušo s svojim trpljenjem,
v katero zaupam in si ga hočem v prid
obračati.

Oče naš. Oeščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

IX. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim krjžem svet odrešil.

Jezus v tretjič pade pod križem.

Od prevelikega trpljenja, ki si ga že
prestal, o Jezus, v tretjič padeš pod
težkim križem. Stori, da so nič več v
greh ne povrnem. Moj Jezus, rajši
umijem, kakor da bi zopet grešil.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

X. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusa slečejo ter mu kisa in žolca piti dajo.

O Jezus, ki so te slekli in ti kisa
in žolca piti dali, reši me vendar vsega

nagnjenja do časnih reči in stori, da
vse zaničujem, kar je posvetnega, ali
kar me v greh napeljuje.

Oče naš. Ceščena si Marija.
Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

XI. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet ogrešil.

Jezusa na križ pribijajo.

Po tistih grozovitih bolečinah, katere
si občutil, ko so tvoje svete roke in
noge z žeblji prebodli, stori o Jezus, da
svoje meso neprenehoma križam s kr¬
ščanskim zatajevanjem.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

XII. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezus umrje  na križu.

O Jezus! ki si na križu umrl potem,
ko si tri ure v najbritkejših smrtnih

340

težavah na njem visel, daj mi, da pred
umrjem, kakor da bi še kdaj grešil. In
ako moram še živeti, naj živim, da tebe
ljubim in tebi služim.

Oče naš. Ceščena si Marija.
Hvaljeno in češčeno itd,

Križani Gospod itd.

XIII. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusa njegovi deviški Materi v naročje poiože.

O prežalostna Mati! kako je bilo pač
z britkostmi napolnjeno tvoje Srce, ko
si svojega ljubega Jezusa mrtvega v na¬
ročji imela. O sprosi mi milost, da greh
sovražim, ki je bil kriv njegove smrti
in tvojih britkost, da spokorno živim in
v tvojem naročji sveto umrjem.

Oče naš. Ceščena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

341


XIV. postaja.

Molimo te, o Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo,

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Jezusa v grob polože.

O Jezus! vsemu hočemo odmreti in
ie v tebi živeti. Dokler mi je še tu živeti,
hočem le v tebi in s teboj živeti, da
enkrat v nebesih v tebi večno živim,
ter tamkaj sad tvojega britkega trpljenja
in tvoje smrti večno vživarn.

Oče naš. Češčena si Marija.

Hvaljeno in češčeno itd.

Križani Gospod itd.

Molitev.

Moj Zveličar Jezus, bodi zahvaljen,
da si mi tako dolgo prizanašal in moje
pokore tako milostljivo čakal!

Daj, o Jezus, da se ne pogubi, ka¬
terega si toliko ljubil in za njegovo zve¬
ličanje toliko pretrpel!

Usmili se duš v vicah; naj počivajo
v miru!

Oče naš. češčena si Marija.

342


Opomin: Ljubi kristjan! Kakor vidiš, je ta Križev
pot prav kratek, a vendar zadostuje k zadobljenju od¬
pustkov. Kadar imaš pa več časa, ali o posebnih pri¬
likah, tako v postu, o petkih, svoj rojstni dan ali dan sv.
obhajila itd., premišljevaj obilneje prebritko trpljenje
Kristusovo in poglej natančneje v svoje življenje, ker
gotovo nobena pobožnost človeka bolj od greha ne od-
vračuje, kakor spomin na prebritko trpljenje našega
Zveličarja. Spominjaj se ga toraj rad in pogosto, da ti
bo k obilnišemu duhovnemu pridu in v višje zveličanje.

<

KAZALO.

Stran

24. dan. Marija, moja trdnjava, moj turen . . 228

25. dan. Marija, moje zdravilo.237

26. dan. Marija, moja pot.244

27. dan. Marija, moja eudodelnica ....  251

28. dan. Marija, moja srednica.258

29. dan. Marija, moja mati.265

30. dan. Marija, moja krona.272

31. dan. Marija, moja kraljica.283

Sveta maša.293

Molitve, katere naj se z mašnikom vred opravljajo

po vsaki tihi sv. maši.307

Lavretanske litanije.309

Molitve ..312

Litanije vseh svetnikov ... ....  317

Molitve po litanijah.323

Molitev h križanemu Jezusu.329

Tri Božje čednosti.330

Sv. Križev pot.333

Priporočljive

slovenske molitvene knjige,

katere ima v zalogi

»Katoliška Murn* ? Liljani.

Družbene bukvice /.a dekleta. Vse v usnji 1 gld.

30 kr., zlata obreza 1 gld. 70 kr.

Dušna paša. Vse v usnji 1 gld. 30 kr., zlata obreza
1 gld. 70 kr.

Gospod usliši mojo molitev. Vse v usnji 1 gld. 10 kr.,
zlata obreza 1 gld. 50 kr.

Hoja za Kristusam. Vse v usnji 1 gld. 30 kr., zlata
obreza 1 gld. 60 kr.

Jezusa in Marije, dvoje najsvetejše Srce. Vse v
usnji 1 gld. 10 kr., zlata obreza 1 gld. 50 kr.

Ključ nebeških vrat. Vse v usnji 70 kr., zlata obreza
1 gld.

Kruli nebeški. Pol v usnji 70 kr., vse v usnji 90 kr.,
zlata obreza 1 gld. 20 kr.

Lilija v Božjem vrtu. Vse v usnji 70 kr., zlata
obreza 70 kr.

Mali duhovni zaklad. Pol v usnji 45 kr., vse v usnji
60 kr., zlata obreza 75 kr.

Marija Devica, Gospa Jezusovega presvetega (Srca.
Vse v usnji 1 gld. 24 kr., zlata obreza 1 gld. 70 kr.

Marija, žalostna mati. Vse v usnji 90 kr., zlata
obreza 1 gld. 30 kr.

Mašne bukvice. Vse v usnji 90 kr., zlata obreza 70 kr.

Mašne in druge molitve. Pol v usnji 45 kr., vse v
usnji 56 kr., zlata obreza 80 kr.

Naša ljuba Gospa presvetega Srca! (Volčič). Vse
v usnji 90 kr., zlata obreza 1 gld. 30 kr.

Nebeške iskrice. Trdo vezane 20 kr., vse v usnji
35 kr., zlata obreza 55 kr.

Nevesta Kristusova. Vse v usnji 1 gld. 24 kr., zlata
obreza 1 gld. 70 kr.

Pobožni otrok. Trdo vezane 20 kr., vse v usnji
35 kr., zlata obreza 55 kr.

Pomoč dušam v vicah. Vse v usnji 75 kr., zlata
obreza l gld. 10 kr.

Pot v nebesa. Vse v usnji 90 kr.

Razlaganje sv. maše. Vse v usnji 1 gld. 40 kr., zlata
obreza 2 gld.

Steza v sveti raj. Vse v usnji 42 kr., zlata obreza
60 kr.

Sveta Ana. Pol usnji 60 kr., vse v usnji 80 kr., zlata
obreza 1 gld.

Sveta ura, moliti Jezusa v Zakramentu ljubezni
Božje. Vse v usnji 1 gld., zlata obreza 1 gld. 40 kr.

Svete molitve z odpustki. Pol usnji 1 gld., vse v
usnji 1 gld. 20 kr., zlata obreza 1 gld., 50 kr.

Sveti augelj varit. Trdo vezane 14 kr.

Šopek lepih mašnih in drugih molitvic. Trdo ve¬
zane 10 kr.

Ura, moliti Jezusa v Zakramentu ljubezni. Mehko
vezane 12 kr., trdo vezane 20 kr.

Vedno češeenje sv. Rešnjega Telesa. Vse v usnji
1 gld. 24 kr., zlata obreza 1 gld. 70 kr.

Zvonček nebeški. Vse v usnji 52 kr., zlata obreza
80 kr.