SLOVENSKE NOVELE I POVESTI
I. DIO.
UREDIO
DR FRAN 1LEŠ1Č.
IZDALA MATICA HRVATSKA
U ZAGREBU 1907. TISAK DION1ČKE TISKARE.

FRAN LEVSTIK.
MARTIN KRPAN.
(1858.)
i, . ,7	, 77
\l Notranjskem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je * živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki1 tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar ; ampak nosil je od morja na svoji kobilici anglčško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga meječi, da bi ga kje nehotoma zalezli; po št ¿nega boja z njim so se bali ravno tako, kakor poznčje Štempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.	-
Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Drždla je samo ozka gaz, ljudžm dov61jna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, sevčda ; saj imdmo, hvala Bogu, cesto do vsakega zelnika.8 Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov3 soli, kar mu napr6ti prižvenketa lep voz ; na vozu je pa sedel cesar J a n e z, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmetski človek, zat6 ga tudi pozndl ni; pa saj ni bilo časa, dolgo se ozirati, še odkriti se ni utegnil, temveč prijžl je brž kobilico in tovor z njo, pa jo prenesel v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo ka-li ?4 Bilo mu je, kakor komu drugemu stol6 prestaviti.
1 neki tobože 2 zelište (kupusište) 3 cent 4 ka-li što li 4 stol stolac
Cesar, to videč, veli kočijlžu, naj konje ustlvi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kdo pa si ti?"
Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo ; doml sem pa z Vrha od Svete Trojice, dve uri hodi od tukaj."
„I kaj pa nosiš v tovoru?" cesar dalje vpraša.
Krpan si naglo izmisli in reče: „I kaj ? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!"
Nat6 se cesar začiidi in pravi: „Ako so brusi, zaklj so pa v vrečah?"
Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsak človek, ki \6, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zat6 sem jih v slamo zavil in potisnil v vrečo."
Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, dalje pravi: „Anti1 včš, kako se taki reči streže?8 Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesl, pa ima vsaj kosti."
Krpan se malo zarezi in pravi: „Vem, da imajo vaši konji več mesl ; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hodi in tudi še dalje, če je treba."
Cesar si misli: „To veljl, da bi se zapomnilo" — in veli pognati.
Minilo je potčm leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom tovaril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikln, Brdavs po imčnu. Ta je vabil, kakor nekdlnji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako bojččih ljudi, da bi dej 11: Nihče se ni upal nadenj ;s toda kdor se je izkusil z njim, got6vo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srci, ampak vsakega je um6ril, kogar je obvladal. — To je cesarju začčlo iti po glavi: „Glejte si
1 anti ta ti 2 pazi 3 nadenj nada ni (nad njega).
110 ! Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso najvišjo gospodo!" Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gosp6dom, in pravi: „Cesarost, ali ne morete več pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta?"
Cesar vpraša nekoliko nev61jen. — „Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kak6 je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo1 na mizo? Če nebo Krpan Brdavsa premagal, drug tudi ne, tako vam povčm."
„Saj res," pravi cesar, „precej se mora poslati ponj."
Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo ; me-jači so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravi j a po kupčiji. Pridejo tedij nadenj ter se ga lotijo8; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je poglčdal in prijel prvega in druge z njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelje nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel,8 ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od Svete Trojice, kaj ne?"
„Krpan sem," pravi ta ; „z Vrha tudi, od Svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zav61jo soli kaj, svetujem, da mirujte ; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal,4 hvala Bogu ; samo enega se tudi ne bom."
Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni6 o soli, reče nat6: „Le urno« zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva7 na Dunaj do cesarja."
Krpan ga nevčrno pogleda in odgovori: „Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj,8 to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim s seb6j nositi, koder bom tov6ril in dokler bom tovoril."
1 zdjelu 2 late se 3 sel poslanik 4 bojao 5 se meni spominje
se 6 brzo ' podjemo (nas dva) • vani, izvana.
Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam."
„Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.
Nato zopet govori sel : „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drug, veš !"
Krpan se začudi in pravi: „Cesar?— Menda vendar ne?"
„Cesar, cesar ! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne ustrahuje. Dosti vojakov in gosp6de je že pobil ; pa smo rekli: Če ga živ krst ne zmore,1 Krpan ga bo. Glej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta."
Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj : „Če ni drugega, kakor tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim ! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti črez lužo, ki jo presk6či dete, sedem let staro ; samo varujte se, da me ne boste vodili za nos !" To reče in brž dene sol s kobile, kobilo v konj ¿k, gre v kočo ter se pražnje2 obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, priteče ven in sede v kočijo ter naglo zdri-čita3 proti Dunaju.
II.
Ko prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pre-grnjeno ; ljudje so pa žalostno lazili, kakor mravlje, kadar se jim zapali mravljišče.
Krpan vpraša : „Kaj pa vam je, da vse žaluje?"
,vO Brdavs ! Brdavs !" vpije malo in veliko, možje in žene ; „ravno danes je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sram6ta, da ne bi imčla krona junaka
1 pobiedi 2 praznički (svečano) . 3 driUm trčim.
pod sebój, kateri bi se ne bal velikana. Šel se je z njirn izkilšat: ali kaj pomaga? Kakor drugim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja."
Krpan veli urno pognati, in tako prideta na cesarski dvor, ki pravijo, da je neki silno velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, po leti in po zimi, naj bo še tako mraz ; in brž je zavpíla o Krpanovem pri-hódu, kakor imajo navado, kadar se pripelje kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno že štirinajst dnijian za dnevom, da se nikómur in nikóli ne oglasi, razen tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presnéto1 jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje,* précej ve, kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelje v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako krasno zdelo. Cesar ga vpraša : „Krpan z Vrha, ali me še poznaš?"
„Kaj bi vas ne," odgovori on ; „saj ni več nego dve leti, kar sva se videla. No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se vidi na vašem licu."
Cesar pravi: „Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse naróbe3 gre ! Saj si že slišal o velikanu? Kaj deš ti, kaj bo iz tega, če se kakó kaj ne preongávi?4 Sina mije ubil, glej !"
Krpan odgovori: „Kaj bo drugega? Glavo mu bo-demo vzeli, pa je !"
Cesar ga žalosten zavrne : „Menim da, ko bi jo le mogli ! Oh, ali ni ga, mislim, pod solncem junaka, da bi vzel Brdavsu glavo".
„Zakaj ne? Slišal sem," pravi Krpan, „da vsi ljudje vse vedó ; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa? Kakor sem ubóren6 človek, ali
1 vražki 2 vapaj, vika 3 naopako * preongávi. (dial.) pro-
mieni 5 ubog
tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hud6bne želje, po Dunaju razsajati ; če Bog da, da je res !"
Kdo bi bil cesarju bolj ustregel,1 kakor te besede ! Le nekaj ga je še skrbelo ; zato pa tudi reče : „Da si močan, o tem si me preveril ; ali pomisli ti: On je orožja vajen iz mladih dni ; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresilno gobo po Kranjskem ; sulice in meča menda še nisi videl nik61i drugje, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil?"
„Nič se ne bojte," pravi Krpan ; „kako ga bom, in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi."
Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina pa kruha in sira, rekoč: „Na, Krpan, pij pa jej ; potdm pojdeva orožje izbirat !"
Krpanu se je vse to vele malo zdelo : Polič vina takemu junaku ! pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj je menda že slišal, da gospoda so vsi malojedni zat6, ker jed6, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi. Ali kmetski človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku2 pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da takemu truplu se morajo večji deleži meriti; zat6 so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaju, dve krači,8 dve četrti janca, tri kopune in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih ; vino je imel pa na pravici, kolikor je ga mogel.
Ko prideta v orožnico, t. j., v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč sablje, meče, jekl&ie4 oklepe za na prsi, čelide,6 in kakor se imenuje to in ono, Krpan izbira
1 ugodio. 2 gore 3 pleče 1 ocjelne 5 šljemove
in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoro obide zona,1 ko to vidi; vendar se stori srčnega in vpraša : „No, boš kaj kmalu2 izbral?"
„V čem si bom pa izbiral?" odgovori Krpan. „To je sama igrača ; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za me ne, ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljšega?"
Cesar se čudi in pravi: „Če to ne bode zi\e, sam ne vem, kako bi ! Večjega in boljšega nimamo".
Nat6 reče oni: „Veste kaj? Pokažite mi, kje je katera kovačnica !"
Pelje ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru ; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladivo in nakovalo pri rokah, ako se izbosi konj ali če je kaj drugega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos želdza in najtežje kladivo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtžl8; njemu je pa v jedni roki pelo, kakor bi koso klepal. „Oj tat sežgani !" pravijo vsi, ko to vidijo ; še cesarju se je imenitno zdelo, da ima takega hrusta4 pri hiši. Krpan kuje in kuje, goni meh na vse kriplje6 ter naredi veliko reč, ki ni bila nobenemu orožju podobna ; imela je največ jednakosti z mesarico. Ko to iz-gotovi, gre na cesarski vrt in poseka mlado, košato lipo iznad kamenite mize, kamor se je hodila gospoda hladit po leti. Cesar, ki mu je bil zmerom za petami, brž priteče in zavpije : „Krpan, i kaj pa to delaš? Da te bes opali! Ne veš li, da cesarica rajši da vse konje od hiše, kakor to lipo od mize? Pa si jo posekal ! Kaj bo pa zdaj?"
Krpan z Vrha pa, ne da bi se bal, ampak odgovori: „Kar je, to je! Zakaj mi pa niste druge pokazali, če se vam te tako smili? Kaj bo pa? Drev6 je drev6! Jaz pa
1 groza, srsi 8 skoro. 3 vihteli mahati (čim) 4 ljudeskara 6 iz
petnih žila
moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakoršnega v boju potrebujem."
Cesar molči, ker vidi, da ne pomaga zvoniti, ko je toča že pobila ; pa vendar ga je skrbelo, kako bi se iz-gov6ril pred cesarico. Krpan tedaj naredi najprvo topo-rišče mesarici, potčm pa obseka pol sežnja dolg ter na jednem koncu jako debel kij, pa gre pred cesarja : „Orožje imam, ali konja nimam. Saj menda se ne bova peš lasalaM"
Cesar, zastran lipe še zmerom nekoliko nevšččen,2 pravi: „Pojdi, pa vzemi konja, katerega hočeš. Saj vem, da le širokoustiš. Kdaj bom jaz papež v Rimu? Takrat, kadar boš ti zmogel velikana. Če misliš, primi ga, pa mu odstrizi glavo, ako si za kaj, da bo imela moja država mir pred njim, ti pa veliko čast in slavo za njim!"
Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne in reče: „Kar se tiče Brdavsa, to ni igrača, kakor bi kdo iz grma zapodil vrabca, ki se boji vsakega ocčpka in kamena. Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj ? Zapomnite si, cesarost! Kar sem obljubil,3 storil bom, če prav od jeze popokajo vsi obrekovžlci,4 ki me mrazč pri vas. Da bi se le vsi ljudjč vselej držali svojih besed tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari, pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne. pomisli, da je Bog velik, človek majhen. Zdaj pa le pojdite, greva,6 da konja izbereva. Nočem takega, da bi pod mojo težo pred velikanom počenil na vse štiri noge, vam v sramoto, meni v sitnost. Dunajčanje bi se smejali, vi pa rekli : Poglejte ga, še konja mi je izpridil*!"
Cesar je kar obsteklčl, poslušaje modr6st Martinovih ust, in potdm je šel z njim. Ko prideta v konjak, poprdša : „Po čem hodeš pa konja poznal, je li dober ali ne?"
1 ta valjda se ne čemo (naš dva) pješke čupati 2 zlovoljan
3 obečao 4 opadači 5 gremo (idemo) 6 nakazio
Krpan odgovori: „Po tem, da se mi ne bo dal za rep potegniti črez prag."
Cesar pravi: „Le poizkusi! Ali daravno si mi, prekanjeni tat, storil dovolj sitnosti1 pred cesarico, svarim2 te, varuj se, da te kateri ne ubije ; konji so iskri."
Martin Krpan pak izvleče prvega in zadnjega in vse druge črez prag, še celó tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu, namreč o Veliki noči8 in pa o Svetem Telésu ; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potém reče Krpan: „Tukaj ga nimate za moje sedlo ! Pojdiva k drugim!"
Cesar odgovori čemeren : „Če niso ti zate, moraš se peš bojeváti. Ti nisi pravdanski človek ! Vem, da ga nimam v cesarstvu takega, da bi ga ti, zagovčdnež4, ne izvlekel !"
„Ta je pa že prazna !" pravi Krpan. „Jaz imam doma kobilico, katere ne izvleče nobeden vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače, da ne porekó Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem."
„Pa li ni tista," vpraša cesar, „ki si z njo plesal po snegu?"
„Tista, tista !" zavrne on.
Cesar pa se razhudi, rekoč: „Zdaj pa že vidim, da si bebee6 ali pa mene delaš bebca ! Varuj se me, Krpane ! Moja roka je dolga."
Krpan mu v smehu odgovori: „Če je s tem dalja, pa vendar ñe seže velikanu še celó do pasa ne, nikár že do brade, da bi ga malo oskúbla in zlasala.6 Toda pustimo šale takim Ijudém v napótje, ki nimajo drugega dela, kakor da z njimi dražijo svojega bližnjega ; meniva se7 rajši o Brdavsu, ki še zdaj nosi glavo. Pošljite mi hitro po kobilo ! Ali pa naj grem sam po njo ; toda potém ne
1 neprilike 2 opominjem 3 Uzkrs 4 klipan 5 luda 6 za vlasi
potegnula 7 ra ¿govorimo se
vem. — Ko bi mene več ne bilo nazáj--? Bogu je vse
mogoče !"
Ko cesar to sliši, pošlje urno na Vrh po Krpanovo kobilico.
Ko jo pripeljejo na Dunaj, reče Krpan : „Zdaj pa le vkup, dunajski junaki, kjer vas je še kaj ! Moje kobilice, kakor je videti slaba, vendar nihče ne potegne do praga, nikar že črez prag !"
Izkušali so jahači in konjarji in vsi tisti, ki so uCéni, kako veljá v strah prijéti konja, bodisi1 hud ali pa krotek, pa kobilice nihče ni premáknil z mesta ; vsakega je vrgla na gnojno gomilo. „Bes te lopi," reče eden in drugi, „majhno2 kij use, velika moč !"
III.
Prišel je čas boja z velikanom ; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame kij in mesarico, zasede kobilico, pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Bidavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati; njegova kobilica je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoro po tleh vlekle za njim ; na glavi je pa nosil star klobuk ši-rókih krajev, na sebi pa debelo suknjo3 iz domdče volne: vendar se nobenega ni bal ; celó sam cesar ga je rad poslušal, kadar je razdrl4 kako prav žaltovo.4
Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne se z grohótom smejati in reče : „Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali nad me tako daleč, tam z Vrha od Svete Trojice? Mar bi bil rajši ostal domá za pečj6, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srcé še usmiljeno.
1 pa bio 2 maleno 3 kaput * kazao paprenu (rieč)
če me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvdv, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih !"
Krpan mu odgovori: „Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni,1 kar imaš; moja misel ni dolgo čakati, mudi se mi domov za peč. Tvoje besčde so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprčj vendar ne pojdem, da tebi ne vzamem glave. Pa ne zamdri ! To mi je naročil moj gospod, cesar ; jaz nisem vedel zate, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave pob6je. Prijezdi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova poznčje ; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodnji stol."
Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi ter mu podi svo.;o debčlo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da udari precej kri izza nohtov.
Brdavs malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak si misli: Ta je hud in močan ; pa kaj bo — kmet je kmet ; saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.
Urno zasukneta vsak svojega konja in si zdirjata2 od daleč zopet naprtiti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že ob prvem odsekal sovražniku glavo ; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadčre v mehko lipo-vino ; in predno ga velikan more izdrčti, odj aha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka deval v zibel, ter mu stopi za vrat in reče : „No, zdaj pa le hitro izmoli en očenlšek ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj3; izpovedal se ne boš več, ne utdgnem dolgo odlašati,4 mudi se mi domov za peč ; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici." To izreče, pa vzame počasi mesarico ter mu odseka glavo in se vrne proti mestu.
Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, prider6 k njemu ; tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objlme
1 brzo odluči (zaključi) 2 dirjati trčati 3 pokaj 4 odgadjati
vpričo1 ljudstva, ki je vpilo na vse grlo : „Krpan je nas otel ! Hvala Krpanu, dokler bode Dunaj stal !" '
Krpanu se je to kaj dobro zdelo, da je dosegel toliko čast, in držal se je na svoji kobilici, kakor bi šel v gostje vabit. Saj se je tudi lahko ; še tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, že ne ve, na kateri grm bi jo ob&il, da bi jo videlo več ljudi.
Ko pridejo v cesarsko posl6pje,2 vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda s Krpanom, izpregovori naj-prvo sam cesar in pravi: „Zdaj si pa le izberi! Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otdl dežčlo in mesto velike nadl6ge8 in nesrčče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejil: Ne dam ti je, če jo hočeš."
Nato pristopi minister Gregor, ki je imel ključe od cesarske denarnice, ker taki imajo za vsako reč posebe služabnika. Minister se oglasi: „Cesarost, veste kaj? Vaš norec4 Stehan je umrl; včeraj smo imeli osmi dan za njim, Bog mu daj nebdško luč ! Stehan in Krpan, to si je nekam jako pod6bno. Kaj menite? Morda bi le-ta prevzel njegovo službo? Nič se ne ve. Zvitorepec6 je, debel je, smešen tudi, jezičen ravno tako ; vse krščanstvo ga nima takega !"
Krpan odgovori: „Magister Gregor, veste kaj ? Enkrat sem bil vaš bebec, dvakrat pa ne bom. Smejalo bi se malo in veliko meni in moji zarobljeni6 pameti, ko bi to na-rddil. — Zdaj pa dobro, da mi je prišlo na misel ! Kmalu bi bil pozabil, kar imam že dolgo na jeziku Cesarost, nekdaj ste me bili srečali s kobilico v snegu, kaj ne?"
Cesar: „Bilo je tako, bilo !"
Krpan : „Kaj pa sem nesel na tovoru?"
Cesar : „Bruse in pa kresilno gobo."
Krpan : „To je bilo tačas, ko ste se vi peljili v Jeruzalem."
1 u oči, pred (kim) 2 zgrada 3 muka, nesreča 4 luda 5 lu-
kavac 9 zarobljen ograničen
Cesar: „Bosa je ta ! V Trst sem šel ; za Jeruzalem toliko'vem, kolikor za svojo zadnjo uro."
Krpan : „Jaz pa za bruse in kresilno gobo ravno toliko. Takrat, veste, vam nisem bil povedal resnice, kar mi je še zdaj žal. Angleško sol sem prenlšal. Saj se nisem bal prav za prav ne vas, ne vašega kočijaša. Pa takó je le : Kadar se človek zasukne s pravega pota, naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če veja ob vejo udari."
Nato pravi minister Gregor: „Ali ne veš, da je prepovedano? To je neváren1 človek ; držlvi dela škodo. Pri-inite ga, zaprimo ga !"
Krpan odgovori : „Kdo me bo? Morda vi, dolgopétec, ki ste suhi kakor raženj, ki je vas in vašega magistrovanja z vami komaj za polno pest? Z jedno samo roko vas porinem črez Svetega Štefana streho, ki stoji sredi mesta ! Nikár praznih besed ne razdirajte !"
Cesar pravi: „Le ti meni povéj, če bi morda še kaj rad. Midva ne "bova v sovraštvu ostala, ne, če Bog da, da ne. Minister Gregor, ti ga pa le pusti ! Ze jaz vem, kako je!"
Krpan odgovori : „Poslušajte me tedaj! Moje otepanje2 z Brdavsom vém, da je imena vredno. Kaj se zna? Morda bodo postavdči" še celó skladali pripovédke in pesni, da se bo govorilo, ko ne bo ne vas, ne mene, kosti ne prsti, 4 če ne bo magister Gregor dal drugače zapisati v bukve.6 Pa naj stori, kakor hoče ; meni se ne bo s tem ne prikúpil, ne odkupil. A vendar je vsak delavec vreden svojega plačila, to sem v cerkvi slišal. Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljávno pred vsako duhóvsko in deždlsko gospósko ; pa tudi svoj pečat morate udariti, da bom brez skrbi nosil angleško sol po svetu. Če mi to
1 pogibeljan 2 rvanje 3 „postajači" (ulični), lienčine 4 prsi
črna zemlja 5 bukve (dial.) knjiga
daste, naj bom ves malopridnež,1 kolikor m; je pod klo-bfikom, ako vam bom kaj opotikal,4 dokler bom tovoril !"
Cesar je bil precej pri volji, minister Gregor pa nikakor ni pritegnil. Ali cesar ga ni poslušal, ampak še le dej 11 je: „Gregor, vzemi pero, pa zapiši, kakor je rekel Martin !"
Minister Gregor se je kislo držal, branil se pa le ni, kar so mu velčli; zakaj cesarja se vendar vsak boji. Kadar je bilo pismo narejčno in zapečačeno, pravi cesar Krpanu : „Martin, ali prodiš meni pogače in vino, pa kar je še drugih reči, cesaričinih dar6v? Najlaže bo tako, glej ! S cesarico bom že jaz govoril, da bo prav. Mošnjo zlatov ti dam, ti boš pa pustil blago. Kdo bo to prenašal z Dunaja do Svete Trojice?"
Krpan odgovori: „Poldrugo mošnjo, pa še kakšno krono po vrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo no, pii vas ne bom na tisto gledal. Samo da jaz ne bom imel pri cesarici zavoljo tega nika-koršnih ohodkov3; ne lazim rad okoli gosposke ! Pa saj imam priče,4 da ste vi prevzčli vse sitnosti, ki bodo prišle prvič ali drugič iz tega, dobro me poslušajte !"
Cesar mu de6: „Nič se ne boj; to bom že poravnll sam brez tebe. NI mošnjo, tu je pa še pismo. Saj noc6j6 še tako ne pojdeš iz grada, če le misliš iti; priklonil se je že dan, in noč se bliža."
Ali Krpan odgovori: „Lepa hvala vam bodi najpoprej za pisemce, da ga bom v zobe vrgel vsakemu, kdor me bo ustavljal na cesti; pa tudi zavoljo mošnjička se ne bom krčil.7 Kaj se vč, kaj zadčne človčka v neznlnju? Morda mi utegne še na hvalo priti. Vselej pravijo : Bolje drži ga, kakor lovi ga ! Pri vas pa ne bom ostijal črez noč, ako
1 nevriednik a spočitavao 3 ohodek (nepotrebno) hodanje
4 priča svjedok 5 reče 6 nočas ' (skvrčiti se =) skupariti
se vam ne zamerim s tem. Ze hudo me ima, da bi zopet enkrat bil na Vrhu pri Sveti Trojici. Samo še nekaj bi vas rad prosil, da bi mi dali človeka, ki bi me spremil do ceste. Mesto je veliko ; hiš je, kolikor jih nisem še videl, kar prenašam sol, akoravno sem že bil v Reki, tudi v Kopru, na Vrhniki in v Ljubljani; ali tolikih ulic ni nikjer. S ko-čijažem sva1 se hitro vozila, in toliko vem, kod sem prišel, kakor bi bil imel oči zavezane, pa sem vendar gledal na levo in tudi na desno ; ali to ni dano vsakemu človeku, da bi vselej vedel, kje je."
Cesar mu je obljubil svojega služabnika, potčm mu je roko podil, pa tudi Gregorju velel, naj mu jo podi Minister se ni branil, ali vendar je bil zavoljo pisma ves zelen od jeze.
Krpan zadčne kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: „Ko bi se zopet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Zdravi ostanite !"
„Srečno hodi !" pravi cesar, minister Gregor pa nič.
1 smo (nas dva)

Slovenske novele povest1.
2
JOSIP JURČIČ.
HČI MESTNEGA SODNIKA.
Izvirna zgodovinska1 povžst iz 15- stoletja.
(1866.)
1.
A^reh bi se mi zdelo2 in zamčril bi vsakemu, kdor bi se ^ predrznil reči, da nisi v ¿lik pesnik, France Prešeren ! Ali ne bodi nejevoljen, če se ti upam očitati,5 da prorok nisi bil. Kajti minile so že tri dolge desetine let, kar si v lepem sonetu Slovencem obžtal:
„Kaj je do zdaj Ljubljana doživčla,
Vam bo Homerov naših pesem pčla."
A zastonj4 se še današnji dan obračamo po slovenskem polju, da bi iztaknili5 kje kakega Homerja. Med gobami, ki so v deževnem vremenu vzrastle tod, naletim še kako posamezno glivo, ki živi od danes do jutri, ali krep-kejših vzrastkov vidimo le redko. Pač je že ta in oni ubral „strunico" in zaklical epiško muzo, ali nekateri ljudjč med nami pravijo — ne vem, ali tako sodijo iz zavisti ali iz kakega drugega razl6ga — da te melodije zvendečevo uho bolj žalijo, kakor razveseljujejo. Bati6 bi se bilo torej7 tudi meni enake ostre sodbe, če bi svoj odl6mek tega, „kar je Ljubljana doživela", pravil v merjenih verzih.
1 povjestnička 2 činilo 3 spočitnuti 4 uzalud 5 našli 6 bo-
j ati 7 dakle
Pa ne odvrdča me od takega dela samo strah, ne — zakaj bi ne povédal resnice — tudi spoznánje nezmožnosti me naganja, da v preprosti povesti povém, kar mi je razgrnila muza — če ni do zdaj še neslišano, da bi novelisti imeli tako dobrodejno ženo.
Ljubljana, slovenske Atene — Bog mi odpusti grehe, da te tako imenujem — ni Slovencem treba praviti, da si stara ! Poznam sicer stare žene, vém, da jih z leti popusti tudi spomin, da so pozabljive in se iz svojih mladostnih let ne domišljajo vsega. Ali vem pa tudi, če kaj vidijo v življenju, kar se veže z njihovimi prejšnjimi dogódki, da se jim tako izrodi in ponovi vse to in da potem utegnejo1 cele ure dolgočasiti poslušalke. Tako bo tudi tebi morebiti v današnjih časih, ko se ti je jela2 zopet malo živejša kri pretakati po žilah, prišlo na misel, da so nekdaj po tvojih ulicah vrli možaki koračili v dolgih črnih haljah ali če so bili „najbogatejši in najrazumnejši", celó v rdčči obléki. To so bili mestni svatoválci. In uvérjen sem, da se med temi domisliš tudi poštenega možl, Janeza S u-mereka, ki je bil mestni sodnik, glava in zaslomba3 vsega mesta ; zlasti4 se ga moraš domisliti, če današnji dan po svojih ljubih otročičih pogleduješ in vidiš med množnim številom,6 ki obseza filistre in samogoltnike, časih6 tudi kakega vrlega moži, pravega svojega sina ali hvaležnega gosta.
Posébno v štirinajstem stoletju so se vladárji habsburške rodovine, katerim je bila prišla kranjska dežela, že 1. 1282. ločena od koroške, za vedno7 v last, veliko pe-čili za naprédek Kranjske sploh, zlasti pa stolnega njenega mesta, Ljubljane. Trgovstvo in obrt, ki sta začela tu cvesti precéj zgodaj, sta v njih nahajala vedno pomoč zoper premogočne plemenitdše, ki so ali iz zavisti ali iz
1 dospiju, mogu __2 počela 3 slon, štit 4 navlastito 5 brojem
6 kadkada 7 uviek
nagajivosti mesto nadlegovali in mu zdaj pa zdaj kratili stare pravice. Lepa vrsta pisem se nahaja, ki potrjujejo to in 6no svoboščino, ki branijo meščane tega ali onega mogočnega prevzetneža, ali ki jim del d nove prost6sti. Tako na primer zatrjuje več takih svoboščin meščanom ljubljanskim pravico, da si smejo izmed sebe vsako leto voliti1 sodnika, kateri ima edini pravico, razsojevati medsebojne pravde in razp6re. Leta 1422. je to častno službo opravljal mož, ki smo ga uže imenovali, Janez Sumerek.
Pomladanskega2 jutra je sedel mestni sodnik, velik mož blizu petdesetih let, pri zajutrku. Njemu naspr6ti je sedel mož, kakih petnajst let mlajši od njega, trg6vec Simon Grniščak. Sodnik je bil popolnoma praznično, ali bolj prav, službeno opravljen ; ograjen je imel rdeč be-nečanski3 plašč, in v znamenje sodniške oblasti je slonel tanek meč pripravljen ob njegovem stolu. Trg6vec je bil oblečen sicer v preprosti meščanski obleki, a poznalo se je tudi na njegovi, da se je za današnji dan odlččil na kaj posebnega. Kar se tiče osebnosti poslednjega moži, ne bi mu bil mogel pač nihče očitati posebne nelepote na njegovem životu, pa reči bi se smelo, da se tudi ne bi bil lahko našel človek, ki bi bil trdil, da je eden takih ljudi, o katerih svet pravi, da bodo srečni pri ženskah. Kajti ko bi ga bil natančneje razgledal od nog do glave, moral bi se bil čuditi krepkim udom, velikanski roki in pogumnim4 moževim pogledom. Ali ženske, ki jim dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno čuvstvo, ločiti lepo od manj lepega, bi se bile morebiti spotikale ravno na teh naštčtih5 prednostih, češ,6 da ni pravih razmčr, katere na prvi videz ugajajo očesu.
„Le pij malo! Ne bo ti škodoval, če ga ravno nisi zjutraj vajen"7 — pravi sodnik in natoči kupcu Čašo. — „Jaz
1 birati 2 proljetnoga 3 mletački 4 hrabrim 5 nabrojenih
6 veleči 7 navikao
imam uže to navádo, da ga srknem po vsaki jedi nekaj kapljic in poznam, da mi prav dobro tekne. Ze ne pomnim, kdaj sem bil bolán. — Treba bode kmalu1 iti. Sveto-válci se bodo zbrali in potem moramo iti tlako delat, novega dež0inega glavárja pozdravljat. Bog nam pomagaj, da nismo dobili boljšega !"
„Strela božja ga naj !" — odgovarja trgovec Simon Grniščak in pije. — „Kdo bi si bil mislil pred letom, ko smo se za žive in mrtve pričkali2 z njim, da bo nam na-pósled še nad glavami ? Kaj je vendar to, da je vojvoda izvólil ravno tega Jurija iz Turjaka za glavarja ?"
„Tega si ne moreš razložiti ? To si je pač lahko razjasniti, zakaj. Saj veš, da so vsi ljudjé taki in vse, kar je Bog ustvaril, je menda tako, da si podpóre išče povsód. Drevó korenine svoje globoko po tleh razplete po prsti3 in okoli kamenja, potem še le trdno stoji. Tako tudi naš gospodar in vojvoda — Bog ga ohrani! — izkuša in mora izkušati, da ima oba življa, meščdnski in plemenitáSki, za podlágo. Oba mora imeti na strani svoji. To pa ni lahko drugače mogoče, nego da zdaj ustreza4 temu, zdaj onemu, kajti dostikrat ne more obema na enkrat."
„Pa zakaj ne ! Pravica, pravica —"
„Le stoj, daj mi, da izgovorim ! — Pravim, obema enkrat ne more, ker se ne vežeta, ne ujemata.5 Kar je za nas meščane dobro —"
„To je tudi za one ošabneže6 dobro !" mu seže zopet trgovec v besédo.
„Pa vsaj menijo, da ni, ali pa res ni dobro."
„Tega ti ne pritrdim."
„Ne ? Stoj, da ti dokažem. Saj v6š, koliko smo imeli lansko leto posla z dvema najimenitnejšima naših pleme-nitašev, z le-tem Turjačanom zavoljo pašnika in z Apfal-
1 skoro 2 rječkali 3 crnici 4 ugadja 5 slažu ' oholice
tererjem zavoljo gozda1 in ohribja. Veš, da prepira in pravde ni bilo prej konec, dokler je vojvoda sam razsodil to reč, hvala Bogu in pravici vojvodovi, da nam na korist. Vidiš prčcej, ta razsodba je bila za nas dobra, za one pa ne, ker so kolikor toliki izgubili svojih namišljenih pravic. In da zdaj zopet prideva na to volitev2 dežčlnega glavarja, vidi se meni očito, da je vojvoda samo zato Jurija iz Turjaka izvolil za glavdrja, da bi to mogočno rodovino nekako utolažil za izgubo lanske pravde. Zdi se mi to prav modro, dasi bi si jaz zaradi našega mesta želel drugega, ker, kakor ga jaz poznam, Turjačan je človek, ki ne pozabi rad, kaj je bilo nekdaj."
„Kaj ne bi bil mogel izbrati koga drugega izmed ple-menitašev ? Kaj mu neki morejo ? On je vladlr in ko bi se mu kaj stavili po robu, za Boga in sveto Trojico, saj so pesti še kje drugjč, kakor po gradovih, ki bi vedele, kje se prime meč. Jaz pravim, vojvoda ni pomislil, da nam bo Turjačan vedno delal preglavico."8
„Nič se ne bojmo ! S tisto pravičnostjo, katero nam je izkazal lani, nas bo še varoval4 zdaj in sami tudi nismo tako slabi, da se ne bi mogli varovati, čez 6jnice6 svoje oblasti ne bo udarjal."
„Ali tebi bo pisan, Janez ! Tebe pozni, on ve, da si ti tisti, ki si se največ trudil v oni pravdi, da si priče6 pripeljal pred vojvodo in govoril največ."
„Kaj mi more storiti ? Čisto niččsar ! Jaz izpolnjujem svojo dolžn6st, on svojo in še srečala se ne bova. Sicer pa jaz ne gledam t61iko na prid svoj. Če mi meščanje toliko zaupajo, da me volijo za sodnika, branil jim bom pravico do zadnjega diha. Zdaj pa pojdiva ! Pozdraviti ga moramo in sprejeti, ker je glavir, po našem vojvodi postavljen, naj bo takov ali takov, ta ali oni."
1 šume * izbor 8 glavobol ju 4 čuvao 6 rudo 6 svjedoke
„Saj se vendar ne mudi tako. Posčdfše malo, govoril bi rad še nekaj s teboj," pravi trgovec, toda z malo manj srčnim glasom, kakor je govoril poprej.
„No, kaj boš povčdal," vpraša sodnfc.
„Ti, prijatelj, popolnoma sem obiipal1 skoraj, ničesar ne opravim."
„O čem si obupal ?"
„I, saj v£š ! — Helena, tvoja hči, jaz ne v£m, vse je zastonj.2 Kakor se trudim, neoprlvim ničesar, zmerom je enaita, mrzla in se dela, kakor ne bi razumela, kaj pravim."
„Nič ne obupaj ! Ženske so vse take. Po godi jim je, če se jim moški klanjajo, samo sram jih je, to svetu pokazati, in delajo se, kakor bi bilo ravno narobe.8 Sramežljivost je najmočnejše čuvstvo v ženski, pa tudi eno najlepših in najboljših, kajti mnogokrat jih obvaruje, da ne padejo. Le pogum,4 ne odjenjaj in kar je meni storiti, to bom storil, kakor sem ti obljubil. Sicer sem Heleni že po strani dal vedeti, kako ljubo bi mi bilo, da bi ti, ki si stari prijatelj moj, bil tudi moj sin, zet; ali naravnost ji še nisem po v ¿dal, ker menim, da se še ne mudi."6
„Jaz ne vem !" — pravi Simon Grniščak in upre oči v tla — „tvoja hči je pač čudna deklica, vedno mi je na mislih, še sanja se mi o njej, rad jo vidim in rad hodim v hišo6 tvojo, ali kadar stojim pred njo, tačas sem ves drug. Tako mi nekako glavo zmeša, da sem ves ner6den in še govoriti ne znam. Saj sicer imam vendar nekaj jezika !"
„Naplka7 je le to, da se tako preveč udlš njenim muham. Ženske rade vidijo moži, ki jih po znanju in vedčnju nekako presčza. Pač nič ne skrbi in ne obupuj ! Kar na hip ne gre ; tudi bi ne bilo lepo, da bi se ti takoj obesila na vrat."
1 očaj ao 2 uzalud ' obratno 4 hrabrost 5 žuri 8 kuču ' po-
grieška
„Zdi se mi, da sem že skoraj- prestar zanjo, zato ---"
„Kaj še ! Njena mati je bila tudi tako mlada kakor ona, in jaz v tvojih letih, ko sem jo vzel:."
„Kaj pa meniš, ali ne roji deklici še vedno tisti Lah Krištof Cirijani, ali kako se pravi človčku, ki naj bi ga zlodej — —"
„A ! beži, beži ! Ne imenuj ga ! Jaz bi mu že pokazal pot, da mi le pride blizu hiše. Tudi njoj sem uže govoril o tej reči in kakor sem uvidel, ne mara čisto nič zanj. Ko bi pa res kaj imela z njim, potem že vem, kako moram kot oče1 varovati čast in poštenje hčere svoje."
Rekši vstane sodnik in se odpravlja. A Simon Gr-niščak se je bil tako zamislil v nekaj, da še s stola ni vstal.
„Če ne greš z menoj" — pravi sodnik — „pojdi k Heleni ! Menim, da se je že opravila. Želim ti veliko sreče pri njej, kajti kakor sem ti že odkritosrčno povedal, rad bi videl zaradi tebe in zaradi sebe, da bi bil ravno ti zet moj. Le ravnaj se po mojih svetih in vse bo hodilo prav. Saj se bova še kaj videla !"
Sodnik odide. Simon Grniščak pa tudi vstane, izpije ostanek vina iz kupice, da bi se malo ohrabril in omajal jezik, potem pa korači tudi on iz sobe, toda ne po stopnicah doli, ampak naravnost po mostovžu.2 Tam pred zadnjimi durmi3 malo obstane, pogleda, ali mu oblika dobro stoji, pogladi lase ter se odkašlja in potrka.4 Mehek,, pa precej glasen odziv se zaslišil v sobi, ki je velel vstopiti.
Soba, ki je v njo zdaj stopil Simon, ta je po napravah in pohištvu pričala, da je mestni sodnik Sumerek imovit mož. Kajti dasi ni bilo videti na lepotijah posebno zlata in srebra, se je nahajalo vendar več reči, ki so po delu svojem kazale, da jih je ustvarila zvedena roka laškega6 ali nemškega umetnika.
1 otac 2 hodniku 3 vratima 4 pokuca 5 talij anskoga
Tik okna je pri majhni mizi sedela deklica, stara kakih devetnajst ali dvajset let. Kdor bi jo bil videl v beli, preprosti obleki, kako je povzdignila črne oči in se nasmehnila, ko je zagledala Simona v vratih, ta se pač ne bi bil čudil, da je mož tožil, kako neróden je, kadar stoji pred njo.
„Dobro jutro, Helena !" jo pozdravlja Simon in se ji počasi1 približa.
„Tudi Vam dobro jutro! Zgodnji2 obiskovalci3 vedó gotovo kaj posebnega povedati."
„Saj veste, Helena, da jaz nikamor ne zahajam, samo k Vam. Kje bom torej slišal kaj posebnega ! To veste, da bomo danes videli novega glavarja ?"
„To je stara novica, ki sem jo še prej vedela kakor Vi. Kaj drugega ! Pa kaj vidim ? Danes ste se posebno lepo napravili. Tako pristoji Vam vse, kakor bi bili ženin."
„Prav veseli me, če Vam je opravek moj po všeči,"4 reče Simon, ki je bil v zadrégi6 za drugačen odgovor.
Deklica se glasno zasmeje in pravi: „O, gospod Gr-■niščak, napak ste me razumeli. Jaz sem mislila le reči, da bi bili taki, kakor ste zdaj, pred leti po volji nevésti svoji. Zakaj se niste ženili!"
„Zato ne, ker mi je govoril neki notranji glas, da me čaka še večja sreča."
„Kdaj bo neki prišla ta večja sreča ?"
„Helena ! saj veste, kako želim, da bi prišla kmalu 6 V Vaši moči in v Vaši roki je sreča moja, Vas — —"
„Gospod Simon, Vi neizmerno veliko oblast natve-zujete slabosti moji. Ali ne veste, da človek še sam svoje sreče ne more skovati, kako li bode še tujo. Pa zakaj niste šli danes gledat novega deželnega glavarja ? Glejte, jaz sem radovedna, kako bo prišel, kdo bo z njim, kakov je in vse. Da bi Vi bili navzočni, povedali bi mi potlej vse na tanko."
1 polako 2 rani 3 posjetniei 4 po volji 5 neprilici » skoro
„Saj so oče Vaš tam, oni Vam še laže1 poved6."
„To ni res. Oče malo govori. Zato idite, če mi hočete pokazati malo prijaznosti."
„Če pa želite, da bi šel gledat, pa grem. Vse do zadnje malenkosti Vam bom povedal."
Rekši vstane Simon Grniščak s stola, ki ga je bil, dasi nepovabljen, zasedel, in odide. Deklica je potem gledala skozi okno in ko je videla, da se je na ulicah umaknil za ogel, je sedla zopet in dejžla na pol glasno : „Idi in ne pridi tako kmalu, sitnost2!"
2.
Menimo, da nam skoraj ne bi trebalo opominjati, —ker smo z letno številko naznanili čas, v katerem se godi naša povest,—da je ljubljansko mesto imelo tedaj vso drugo podobo, kakor današnji dan. Vsak, ki pozni nekoliko zgodovino tistega časa, vsak ve, da so bile razmdre v družabnem in državnem življenju mnogo različne od teh, katere smo vajeni videti mi. Ljubljana je bila veliko manjša, kakor današnje mesto. Stanovi,3 plemenitaški, duhovski in meščanski, so se zeI6 ločili drug od drugega. Prva dva, plemstvo in duhovstvo, ki sta imela povsod prvi glas, sta se zato nosila kakor gospoda nad meščanom, ki je sicer spoznaval njiju vrhovnost, vendar pa hrabro branil sebe in svoje pravo zlasti prvemu naspr6ti.
Plemenitaš je živel ob delu kmetskih svojih podlož-nikov, meščan pak si je moral ali z rokodčlstvom ali kmetijo služiti svoj kruh. Lahko se torej posname,4 da je bilo meščanu mnogo do tega, kake gospodarje je imel, ker je bilo že tako, da so poglavarstvo čez6 deželo6 in torej tudi čez mesto dobivali plemenitaši v roko. Veliko mu je bilo do tega, da so bili to pravični možjč, kateri so ga v miru pustili skrbeti za svojo blaginjo in svoje imčnje.
1 laglje 2 dosada 3 staleži 4 razabere 5 nad zemljom
Jurija iz Turjaka pa so poznali, da je sovražnik mestnega napredka. Zato je bilo kaj malo ljudi na Starem trgu, ko je prijezdil novi glavar s svojo družbo. Le kakšen radovednež,1 ki je hotel tega mnogo imenovanega možl videti, je stopil s svojim sosedom za ogel in gledal nove pri-šlece in mestne možč, kateri so imeli z mestnim sodnikom na čelu pozdravljati neljubeznivega oblastnika.
„Poglej, kako srdito gleda okoli sebe in sedi na konju, kakor bi se vraga ne bal", pravi usnjar2 Triplje sosedu čevljarju 3 Strženu.
„In vso vojsko ima s seboj. Bog ti pomagaj dvakrat, kaj smo sami pobojniki, ka-li ? Ta bo nas še koval, pravim jaz," odgovori Stržen.
„Kaj pak ! Nismo pravi, da bi se kar dali. Tudi živa kri se ukroti in hudoba tudi nima povsod poti".
„Glej, kako je sodniku Sumereku namežikal !4 I, ta mu bo5 že5 kos".
„Mi se potegnemo zanj, kadar je treba, on pa za nas. Kaj praviš, Triplje, ali so to vsi njegovi žlahtniki6 in hlapci, ali jih je zbral po vsem Dolenjskem ?"
„Vrag ti vedi ! Onega, ki poleg njega jezdi, poznam. To je tisti Benečan. Cirijani ka-li se mu pravi. Tega je vedno v mestu videti, kaj vem, kako da se je zdaj Tur-jačanu obesil. Ima pa že kakove muhe. Ali veš, da so dejili ljudjd, da ta klek7 ogleduje sodnikovo hčer ?"
„Sodnikovo hčer ? I, ga bo pa Grniščak izpodrčcal! Takemu postopaču8 bi še jaz svoje Jedrtke ne dal, ki ne bo imela dote,9 Bog ve koliko, nikar pa že sodnik."
Med tem razgovorom so bili jezdeci odšli. Tudi soseda Triplje in Stržen sta se ločila, ker se jima je mudilo na delo in ker sta videla, da se razhajajo tudi mestni svetovalci.
1 radoznalac 2 kožar 3 postolaru 4 namignuo 5 bo kos bit če dorasao 6 plemiči (žlahtiči) ' vrag 8 (gaziulica =) lienčina * miraza
Mi pa hočemo zdaj, ko smo ta dva poštenjaka odpravili tako izlepa, pogledati za osebami, ki smo jih sicer že imenovali, vendar ne še natančneje predočili častitemu bralcu.1
Novi deželni glavar je bil sin nemške rodovine Auer-spergov, ki se je že leta 1067. naselila na Turjaku in ki je. zlasti v poznejšem času porodila veliko veliko slovečih, v zgodovini imenovanih mož, ki so mnogo storili za obrambo nove domovine svoje.
Da je bila auersperška rodovina med kranjskimi plemenitaši ena prvih že ob času naše povesti, poznamo še lahko po tem, da se je vojvoda Ernest, razsodivši že omenjeno pravdo za Ljubljančane, toliko bal zamere pri Auerspergovih in potem pri kranjskem plemstvu sploh, da je kakor v odškodovanje in potolažbo2 izvolil Jurija Auersperga za deželnega glavarja.
Pač so meščanje vedeli, da jih ta oblastnik ne bo kaj nežno pestoval. Kajti poznali so ga moža, ki je bil prepričan,3 kako visoko ga „plemenita kri" povzdiguje nad navadne ljudi, ki ne štejejo4 slavnih očetov.
Juri je bil še mlad mož kakih tridesetih let. Jezdil je vranca, ki je stopal, kakor bi vedel, da nosi prevzetnega jezdeca. Po velikanski postavi in zastavni vzrašti soditi, je bil Turjačan telesno močen. — Med njegovim spremstvom je bil mladdnič, ki ni mogel biti veliko čez tri in dvajset let star. Jezdil je ob njegovi levi strani in je bil skoraj edini, s katerim je Turjačan zdaj pa zdaj izprego-voril kako besedo. Že po zarjavelem5 obrazu, ki je bil pa lep, kakor bi bil moral pritrditi vsak, po črnih lasčh in živih, ognjenih oččh bi bil človek sodil, da je Italijan, tudi da ne bi bil slišal imena Cirijani. Bil je po deželi že precej znan kot benečanski plemenitaš z lepim licem in čedno obleko
1 £itaocu a utjehu 3 uvjeren 4 broje 5 (zardjalom) smedjem
in eden takih visokorojenih metuljev brez imenja in pravega dom6vja, ki si je s svojim gladkim jezikom in prijetno tovarišijo povsod vedel pridobivati prijateljev in gostoljubnih znancev.
Trop je jezdil ravno mimo sodnikove hiše. Cirijani se je že od daleč oziral na okna. Zagledal je tam obrazek Helenin in ves se nekako oživil.
„Pogledite tja na tretje okno, ta je !" — pravi Tur-jačanu. — „Ali ni čedno dete ?"
„Dobro znate izbirati," odgovori Juri.
„Kaj ne !"
„Rekši vzdigne Cirijani glavo in pozdravlja deklico na oknu. Helena pokima, a opazivši, da jo gleda glavar in vse njegovo spremstvo, zardi1 in se umakne od okna.
„Kaj takega je vredno, da se človek potrudi," pravi Cirijani.
„Pač, ali samo za kratek čas, za vedno Vam nima kaj pridovati. Vendar poštenega svojega imena ne boste dali hčeri mestnega psa, ki še imena nima ! Cvetlico, ki vzraste na kravjem pašniku, imamo v roki, dokler diši, potem jo vržemo strani, da morebiti umazan kravji pastir pride in dene naše ostanke na klobuk."
„No, tega Vam nisem rekel, da se mislim deklice poprijeti za vedno. Ali po všeči mi je, kakor malokatera. Jaz pa ne premišljam veliko, kaj bo pozneje. Pameten človek veselo uživa sedanjost, kajti jutri me lahko pre-b6de sovražnik moj in kaj mi pomaga, če grem s tega svetd, da ga še ne poznam."
„Če samo o Vaši stvari s to meščanko tako govorite, moram Vam pritrditi, sicer1 ne. Ko bi bila plemenite krvi, ne bi smeli tako govoriti," pravi Juri.
Benečan si je menda kaj mislil, toda odgovoril ni ničesar.
1 zacrveni 2 u ostalom
„Lepa je pa vendar, ali ne ?" vpraša čez nekaj časa.
„O pač ! Ali še lepša bi se mi zdela, ko bi ne bila tega sodnika hči. Tega ne morem videti," pravi Turjačan.
„To bi tudi jaz rajši videl, kajti ta lisjlk tako varuje svoje mladice, da sk6raj ni moči priti blizu nje. Komaj dvakrat sem govoril z njo, nikdar pa se nisem mogel ukrasti tako ali tako v hišo, vselej me je starec prestrčgel in od-p6dil."
„Ali ste govorili že z njim ?"
„2e t61ikanj sem se ponižal, da sem se najprej trudil, njega pridobiti. Ali stari „cerberus" je takoj1 vedel, kaj bi rad. Zab6del bi ga bil na mestu, kakor se je nosil proti meni. Zdi se mi, da si je izbral zeta, debeloglavega kramarja, kislega obraza. Ime sem že pozabil, pošten jezik ga še izgovoriti ne more."
„Kaj pa deklica ? Ali ste si njo pridobili ?"
„Vsaj menim, da sem jo, če vse moje znanje ženske natore ni prazno. Ko bi le starca ne bilo, potem bi smel upati nekoliko sladkih uric."
„Le čakajte, bova že naredila, da bo dobro. Jaz svojim prijateljem rad pomagam, posebno bom Vam v tej reči, ker si morem misliti, da tega sodnika ne bo nobena reč bolj jezila. Da Vam lahko pomagam, tega se bodete prepričali kmalu. Kaj je nam za to, če starega tako ali tako ukrotimo za nekaj časa, na primer, če ga vtaknemo v kako luknjo, da ne bo nekatere dni videl solnca. Potem bo krotek in obljubil bo marsikaj."
Med tem pogovorom je bil trop jezdecev že precej daleč odjahal od sodnikove hiše.
Helena, ki je bila zopet pristopila k oknu, je spremljala jezdece z očmi, dokler se niso skrili za oglom. In še potdm je dolgo dolgo slondla na oknu. Pač so morebiti le sanje rojile po njeni glavici, srce je hrepenelo po nečem,
1 odmah
po neki sreči, ki ni bila sreča, domišljija si je slikala po-dóbo, lepo podóbo ! Uboga deklica, ki svetá ne poznaš, ki ga meriš po merilu svojega dobrega srca, ki neizkušena meniš, da v lepi vnanji podóbi mora prebivati blaga duša ! Zakaj ti ni bilo dano slišati nekaj besedi in kako drugače bi bila sanjarila !
Nikdar se Heleni ni sitnejše1 zdelo, da pride Simon k njej, kakor ko je slišala v tem hipu za hrbtom njegov glas, ki ji je bil posebno zdaj zoprn,2 dasi se je Drniščak gotovo potrúdil, jo ogovoriti, kar je najlepše znal.
„Kaj ste tako zamaknjeni, Helena ?" vpraša Simon.
„Kaj bi radi ?" pravi Helena ne ravno prav prijazno.
„No, zdaj Vam lahko razložim, kako je bilo, in vse. Le tu sedite, malo lepše me pogledite in poslušajte. Oh, ko bi vedeli, da me tako zbode, kadar me tako hudóbno pogledate--"
„Pustite me vendar zdaj-Ie" — pravi deklica nejevoljna — „glava me boli."
„Glavica Vas boli ? Ko bi Vam jaz mogel pomagati, iz srca bi rad. Pa zakaj ob solncu gledate skozi okno ? To ni prav, bolni boste še bolj. Res, ko bi Vam mogel pomagati, rad bi. Še svojo zdravo glavo bi Vam za ta čas posodil in bi Vašo bolečo vzel in prav rad bi trpel, ko bi se dalo zamenjati."
„Lepo se Vam zahvaljujem za tako zaméno. Vaše glave ne bi nosila še po noči ne !"
To je bilo pa Simonu Grniščaku vendar preveč. To je bilo zadosti jasno izpovedano, da ga ne mara. Žalosten povesi glavo in ko se mu celó debela solza prikrade v oko, se obrne in gre meni nič tebi nič naravnost iz sobe.
Helena je spoznala, da je nepremišljeno poštenjaka preveč razžalila, zato ga je klicala, naj ne odide takšen,
1 dosadnije 2 protivan
da mu ima še nekaj povedati itd. Ali dasi je bil zdaj njen glas skoraj mehek in nežen, Simon ga ni poslušal, zaprl je duri1 za seboj in naglo stopal po stopnicah doli. Deklica je slišala, da ga je na stopnicah vabil njen oče, naj ostane do poludne pri njem, pa Grniščak tudi prijatelja svojega in namišljenega očeta ni poslušal.
„Kaj si mu storila?" vpraša sodnik hčer, stopivši v sobo. „Ničesar !" odgovori ona, toda na rdečem licu in po-vešenem očesu se je bralo, da laže.
Sodnik je nekaj časa molčal, potem pa dejdl : „Helena, Helena, povdm ti naravnost, da nisem zadovoljen s tvojim vedenjem proti Simonu. Jaz ti ga ne bom vrival, ali spoštovati ga moraš vsaj kakor prijatelja mojega. Dasi ti bom pustil svojo voljo v tej stvari, vendar ta tvoja volja tudi ne sme biti brez mej. Za to moram skrbeti kot oče tvoj, ki bo odgovor dajal o tvoji sreči in nesreči. Prav z nejevoljo sem danes zapazil, da me ne ub6gaš.2 Odzdravila si onemu potepilnemu in malovrednemu Ci-rijaniju, dasi sem ti prepovedal,3 da ga nimaš pogledati."
„Kaj morem za to, če me pozdravlja ?" pravi deklica. „In tega tudi ne morete reči, da je malovreden. Jaz ga ne
branim, nimam ga za kaj, ker mi je malo ali nič mari--"
Nejevolja zbere očetu obrvi vkup. „Deklica" — pravi — „jaz vem, kaj govorim, in nikakor ne morem razumeti, kako se upaš popravljati besede moje. Ravno s tem si se izdala. Pa to ti povem, in bodi uverjena, da se bom tudi držal tega, kar pravim: dokler bo z enim prstom gibal oče tvoj, dotle ne boš z le-tem človekom govorila besede. Če zdaj ne spoznaš, da hočem samo tebi, ne sebi, dobro, boš spoznala kasneje."
Deklico zalij6 solze, objame očeta in pravi: „Ne jezite se name, oče, ničesar ne bom storila, kar bi Vam ne bilo po volji."
1 vrata 2 slušaš 3 zabranio
Koliko nas je: eden je Sužnja, Piruh je eden, to sta dva, jaz sem eden, smo trije, Kolček štirje, vsi smo vkup, kaj nismo? —"
Tako je zvečer ob devetih štel1 mestni stražnik Boječ svojo kompanijo bojevitih, s strahovitimi sulicami oboroženih mož, ki je stala pred malo leseno hišo ne daleč od vrta, ki je bil za vrtom mestnega sodnika. Boječ je bil dvakrat nižji mož kakor njegovo orožje, že precej prilčten in grozovito suh. Tudi njegovi tovariši ali podložniki, kakor bi se morebiti govorilo pravilneje — kajti Bojcu je bila danes dana velika oblast, da je zapovedoval svojim neustrašljivim organom mestne varnosti2 in mirnega spanca — tudi ti so bili precej sestradani na videz razen gospoda Sušnje, ki je bil — nezvest3 svojemu vse časti vrednemu imenu — navzlic4 grbasti' svoji postavi6 vendar le nekaj obširnejši čez trebuh, baje6 zato, ker ni bil oženjen in je grozno rad jedel.
„Vsi smo, samo Podpisnika ni !" reče Piruh.
„Pa zakaj ga ni, vprašam jaz !" — odgovori Boječ s svojim veljavnim glasom. „Ali ne ve, da ga bom jaz za-t6žil jutri zjutraj pri gosp6ski7? Zakaj tega ne ve? Kaj bi pa bilo, če pride pet tatov, roparjev, razb6jnikov ali hudo-dčlcev? Jaz vprašam, kaj bi bilo, ker smo mi samo štirje?"
„Podplatnik je dejdl, da ga zob j 6 bolč in njegova babnica je bolna," odgovori Piruh.
„Marsikoga bi zobje boleli, in marsikje bi kdo ostal pri babnici domd. Jaz si ga bom zaznamenoval. Ali kaj, če jih pet pride ali pa šest?"
„Vpitje8 bomo zagnali, da bodo ljudjč na okna in na vrata prihajali, pa vsi zbežž," pravi Kolček.
^rojio 2 sigurnosti 3 nevjeran 4 uzprkos 5 stasu 6 tobože 'oblasti 8 (vapaj) viku
Slovenske novele i povesti.	3
„Dobro si govoril, Kolček ! Vpitje, dd, vpitje ! Ali jaz ga bom zaznamenoval ! — Kaj je tvoja dolžn6st, Kolček? Kaj boš storil, če boš koga videl?"
„Povprašal ga bom, kdo si? in če ni dobro odgovoril, ukldnil ga bom," odgovori Kolček.
„In če ti bo utčkel?"
„Ujčl1 ga bom !"
„Dobro si povčdal ! Ti Kolček in ti Sušnja ostaneta tukaj okrog in varujeta. Midva pa greva nekaj hiš dalje in bova stražila tam okoli Grniščakove hiše. Ako bi se kaj zgodilo, zavpijta he ! ho ! — in brž sva midva tukaj ; če midva kličeva he ! ho !, pritecita pa vidva."
Po tem izbornem in poučljivem razgovoru se razido.
Toda komaj je bil Boječ s Piruhom odšel, začneta se Kolček in Sušnja posvetovati, kam bi se dalo nekoliko nasloniti, da bi bila noč krajša. Kolček je hotel, da bi se za sodnikovim vrtom malo razkoračil na travo in malo podremal, ali Sušnja je dejal, da bi tam utegnila kaka kačja zver prilesti in se človeku še v usta skobacati, kar bi imelo zlenast6pke, kakor so : bljuvanje, gnus do jedi itd. Tako sta torej hrabra stražnika sklenila, da ni na svetu boljšega, kakor leči na klopico pri bližnji hiši, ravno na-spr6ti sodnikovega vrta.
Kolček je komaj ležal in že je po debelo hrkal in spal. Sušnja pa iz dveh razlogov ni mogel zadremati, prvič, ker je bila klopica, ki se je bil na njo razpoložil, malo preozka za njegov obili životek in se je moral vedno z rokama držati za rob, da ne bi v sanjah pal na tla, drugič pa je bilo to ležišče malo pretrdo zanj. Ko je torej mož videl, da iz spanja ne bo nič, se je sklonil toliko po koncu, da je sedel. Kaka dva pota je prav nevoščljivo poglčdal svojega tovariša Kolčka in si mislil, zakaj ta lahko spi, jaz pa ne. Ali kakor za tolažbo mu je prišlo na um, da
1 ulovio
ima nekaj deti v usta — ne sicer tobačne1 pipe,1 kajti te Ljubljančani našega časa še niso poznali, ampak — tolsto klobasico. To zatorej mož tiho iz žepa izvleče in ravno tako skrbno odgrizne četrtino, da se ne bi zbudil tovariš, kajti potem bi mu bil moral po spodobnosti dati nekaj za pokušnjo, katero svojstvo vendar Sušnji ni bilo nič posebno priljubljeno. Ne smemo pa menda tudi pozabiti, da je sulico vedno tiščal med kolenoma in kadar je sapa zašumčla, strahoma jenjal2 žvečiti,2 če je tudi imel polno založeno, ter tako dolgo poslušal, da je vedel, da ni nič. Nekateri po tem pripovedujejo, da tudi zavoljo tega ni mogel spati, ker ga je bilo malo strah. Mi ne vemo, kako je ta reč.
Kaj je Sušnja zdajci začel strmeti3 tja ob sodnikovem vrtu in zakaj je zadnji kos kloblse hitro pog61tnil, da bi se bil skoraj zadavil?
Videl je prihajati tropo mož v plaščih. Bilo jih je eden, dva, pet jih je ! O jej ! In ves živ je začčl Kolčka drezati4 v nogi in ga buditi.
„Kolček ! vstani, brž vstani ! Kolček !"
Ali Kolček je grdo zarčnčal v spanju in ni hotel biti tako dober, da bi bil vstal. Še bolj milo ga je jel5 prositi Sušnja in nap6sled je vendar Kolček vstal, obe roki pomolil od sebe in se razpotegnil vprašuj i:
„Kaj ti je li! Kaj mi ne priv6ščiš ene urice spanca?"
„Poglej, poglej, tam doli! Pet jih prihaja, to niso meščanje. Kaj hočeva?"
„Zavpijva, pa bosta še onadva semkraj prišla," pravi Kolček.
„O, za Boga nikdr !" odgovori Sušnja — „Jaz sem slišal, da je enemu nekaj zaklepetalo kakor meč. In če vpijeva, bodo naju le-ti prej slišali, kakor Boječ in Piruh,
1 duhanske lule 2 prestao žvakati 3 ukočeno gledati 4 gu-
rati 5 počeo
in pobijejo naju do smrti. Jaz ju1 grem poklicat, ti pa čakaj tu!"
„Ti ne moreš nič teči, jaz grem, ti čakaj !"
Rekši Kolček zbeži, Sušnja pak se zmuza2 tja do vrat in se stisne ob njih, a sulico dene ob sebi. Hotel je potrkati, da bi mu kdo prišel odprčt, ali domislil se je tak6j, da v tej hiši stanuje samo žena, stara kakor zemlja, z gluho svojo deklo. Torej ni bilo drugega pomččka nego vse svetnike in svetnice na pomaganje poklicati in srce ohrabriti. To je Sušnja, moder možanec, tudi storil in hrabrega duha vzdihnil še molitvico do angela varuha3 ter čakal. Kolčka z Bojcem in Piruhom le ni bilo, oni neznani možjč, ki gotovo niso bili meščanje, pa so.se bližali bolj in bolj.
Če tudi neradi, vendar moramo popustiti svojega Sušnjo za nekaj tremitkov, da se ozremo po možčh, ki so imenovanemu revežu4 napravili tolik strah. In res če reč pregledamo, kakor je v istini, pet krepkih bradatih in oboroženih korenjakov, Sušnjevo obilost čez život in njegovo negibčnost, ki jo je na skrivnem tajil, a vender sam gotovo najbolje poznal, njegovo nerbdno or6žje in še več drugega, ne smemo trditi, da je bil ta naš častiti nočni čuvlj spoštovanega ljubljanskega mesta preveč bojazljiv, temveč moramo si domišljati, kako bi se bil morebiti nas eden tresel, ko bi bil stal na mestu njegovem. In le, če si s to lučjo svetimo, spoznamo, da je mož v tej imenitni noči zaslužil, da bi mu omenjeno' mesto in njega sveto-valstvo, ko bi hotelo biti pravično, postavilo spomenik zaradi tega, ker se ni od straha zgrudil pri vratih svojih.
Prišli so tuji možjd tja do sodnikovega vrta in se ustavili pri vratih. Eden se je postavil pred njih in jim je dejal na pol tiho :
1 njih dvojicu 2 odšulja 3 čuvara 1 siromahu 6 spomenuto
„Tukaj hodite gori in doli, po dva in dva, pa vedno pazite, če kdo pride, da ga odpravite. Posebno kadar vam bom z vrta dal znamenje, gledite, da ne bo niktigar tukaj, kajti ne bi hotel, da me kdo vidi. Kmalu bom opravil in potem bom skrbel, da dobite pijžlče za vso noč."
„Kaj hočemo, če kakova mestna podgana1 pride, tistih suhopetih čuvajev?" ga vpraša eden.
„Najbolje, da jih pustite v miru, kajti premalo nas je in tega tudi ne bi rad imel, da bi se pričkali z njimi."
„Ne bojimo se jih pa res ne, če pridejo vsi vkup--"
„Ali tega nečem, da bi nastal kakšen tepež.8 Jaz bodem morebiti še kdaj utegnil hoditi to pot."
Rekši vzame vodnik te druščine nekaj ključev iz žepa in rožljdje izkuša zdaj s tem zdaj z onim odprčti vrtna vrata. Menda ni odprl noben ključ, ker kmalu jih je mož nejevoljen zopet vtaknil v žep, rekel najmočnejšemu svoje družbe, naj ob plot stopi in mu pomaga do vrha plota. Okobalivši3 teme,3 se poprime za vejo češpljevega4 drevesa, ki je rastlo na vrtu tik plota, op6mni še enkrat tovariše, naj pazijo, in skoči na vrt.
■ Ostžili štirje nekaj časa šepetajo med seboj, kakor bi se kaj posvetovali, potem se obrneta dva gori, dva doli.
V tem hipu oččta Sušnjo nekaj neslanega ugrizne, ne vem, ali je bila muha ali kakov drug mrčds,5 ki rad nagaja človčku. Nehotž in pozabivši sam sebe, se malo pri-p6gne, da bi prep6dil sitno živalco. Ali nesreča, ki človeka drevi od zibeli do groba, ta nesreča vrže Sušnjevo sulico po tleh z glasnim tleskom. Oni štirje pri plotu so obstali in gledali, kaj je, Sušnja pa je od straha odprl usta in raztegnil oči in trd kakor kamen pričakoval reči, ki bodo prišle iz te devete ner6dnosti6 njegove.
1 parcov 2 tuinjava 3 zajašivši vrh (tjeme) 1 šljivova
5 gad 6 nespretnosti
In videl je, kako je eden zinil in dejal tovarišu svojemu : „Kaj je tam na oni strani?"
In oni je dejal: „Kaka sova je, idiva je ogledat in vprašat, zakaj ne gre spat."
In oba sta se vzdignila in korakala čez prostor na to stran.
Zdaj je veljalo Sušnji, učiniti kaj važnega, da se otmé čast in poštenje, odtegnejo zdravi udje in vsa koža. Sulico pograbiti in se moško v bran postaviti — to mu še na um ni prišlo, kdo bi bil tako neúmen ! Veljalo je marveč poizkusiti hitrost in tekavost brzih petá, in to se je zgodilo, kajti kakor konj se spusti čuvaj ob hišah v dir.1
Tisto uro se je bil Sušnja uvéril, da človek ni tako počasen,2 kakor si domišlja, če le hoče. Kajti mislčč, da čuje cepetánje preganjalcev za sebój, je dirjal tako, da je bil, predno je vedel kako in kaj, pri svojih treh tovariših pod Grniščakovo hišo, ki so tudi stali v pravem božjem strahu, ne vedé, kaj bi.
Viddč Sušnjo pribežati, so mu zastavljali vprašanje za vprašanjem. Ali ta mož je bil tako upéhan, da ni mogel odgovoriti prej, predno se ni strahoma trikrat ozrl za sebój, če ga nihče ne podi več, mnogokrat debelo sape potegnil in potem zač61 oštevati3 tovariše:
„Vi strahopetci, vi koze, vi vsi, in ti Boječ ! Kaj je bilo treba mene samega tam puščati med razbojniki, tatóvi jn tolovaji? In ti Kolček, jaz jo bom tebi vedel: Kaj ti nisem rekel, kaj te nisem prosil, da še ta dva pri-pélji tjakaj? In kaj si ti storil! Tukaj stojiš, toda jaz sem moral sam, čisto in golo sam, se trem postaviti nasproti, kaj pravim, štirim !"
„Kam si pa del sulico?" vpraša Piruh.
Sušn ja jame gledati okoli sebe in še le zdaj zapázi, da je izgúbil orožje svoje. Ni za gotovo vedel, kje jo je pustil.
1 bieg, trk 2 spor 3 grditi
„Kaj ne veste, da sem jo prelomil na tri kose,1 sulico ! Na tri kose se je zlomila, pravim, ko sem ga sunil prvega tatú. In potlej sem se umaknil, ko nisem ničdsar več imel v rokah."
„Tako praviš, da so res razbojniki?" vpraša Boječ.
„Pet jih je, pravim !" zatrdi Sušnja — „Eden je šel krast k mestnemu sodniku, drugi pa stojé zadaj za vrtom. Vsi močni in hudi kakor ose."
„Za pet ran, kaj nam je po5éti !" — vzdihne Boječ. — „Če bo mestni sodnik okra d en, službo izgubimo vsi do enega. Sami jim nismo kos,3 drugi čuvaji pa vedi Bog, kje so."
„Veste kaj, mozjé ! Pokličimo gospoda Simona Gr-niščaka in druge sosede. On je zet mestnega sodnika, gotovo nam bo pomagal. In srčen mož je in tri hlapce ima. Pa jih bomo pregnali in še kaj imena bomo iméli," svetuje Kolček.
„Dobro si govoril," pravi Boječ in brž gre trkat s svojo sulico na okno gospoda Grniščaka.
„Kdo je?" se zasliši glas iz hiše.
„Jaz sem, jaz Boječ, mestni stražnik, in Sušnja in Piruh sta pri meni in Kolček. Tolovaji so pri sodniku. Toliko jih je kakor trave ! Idite nam pomagat in hlapce pokličite."
Okno se zapre in luč v Grniščakovi izbi je pričala, da je bil ta mož hitro pripraven pomagati, zlasti ker je šlo za varnost3 in imenje mestnega sodnika, kakor je mislil po poročilu hrabrih nočnih stražnikov. Kmalu je bil s svojimi tremi hlapci oborožen na ulicah.
V tem so bili Boječ in njegova drhál4 prebudili tudi nekaj drugih mestnih sosedov, in precejšnje5 krdélo5 se je vzdignilo proti vrtu mestnega sodnika, kjer so bajé6 stali tat jé.
1 komada 2 dorasli 3 sigurnost 4 mnoštvo, prostota 5 pri-
lična četa 6 tobože
Simon Grniščak je bil eden med prvimi, Sušnja in njegovi vrstniki so se pomikali bolj skrbno od zadaj, nekaj drugih pa je šlo na sprednjo stran k sodnikovi hiši, da bi tega gospodarja poklicali in tam prestrdgli namišljene tat6ve.
Štirje neznani možjč so še stali za plotom sodnikovega vrta, dva vkup, dva vkup. Ko so zapazili krdelo, so se sešli naglo na mesto, kjer je prej Sušnja videl petega plot preplezati in eden se je vzpel čez plot ter je glasno zazvižgal.
„Hoj ! Kdo ste in kaj hodite?" vpije Boječ, opri-jemši z občma rokama sulico, dasi tudi je bil med zadnjimi v krdelu.
„Vi ste hudodelci, udajte se !" je zavpil nekdo drugi.
Namesto odgovora so vsi štirje izvlekli svoje meče iz nožnic. Simon Grniščak je bil prvi, ki se jim je toliko približal, da je eden zamahnil nanj, ko ga je pozdravil ne ravno s prijaznim odgovorom.
Kolček se je tedaj tolikanj izkdzal, da je s sulico prestregel udarec, tako da se je namesto Grniščaka tuji možak hipoma zvrnil po tleh.
Pa nasprotniki meščanov niso dolgo ostali samo trije, kajti kakor bi bil iz tal vzrastel, izdrl je še eden pri njih, ki je malo niže preskočil plot, dolgi svoj meč in tovarišem pomagal iz zadrege. Tega novega je spoznal Simon, kajti brž je obrnil svoje zastarelo, po oččtu podedovano1 orožje proti njemu in vpil:
„Kaj si ti, laški2 maček? !"
Pa videti je moral Simon takoj, da naspr6tniku svojemu ni kos, kajti dobil je vprek kom61ca3 desne roke rano, da mu je meč odletel in morebiti bi se mu bila še hujša godila, ko bi se ne bilo na vik in krik steplo že toliko me-
1 baštinjeno 2 talijanski 3 lakta
ščanov tu vkup, da so neznani ponočnjaki hitro pobegnili, popustivši ranjenca svojega.
Ko so si posvetili in ogledali na tleh ležečega, ga je spoznal nekdo izmed njih in dejal: „To je hlapec našega glavarja !"
Zdajci bi bili morebiti meščanje jezico svojo ohladili nad ubogim možem, tem bolj, ker so bili tudi kaki tiije izmed njih v tepežu dobili krvava znamenja svoje hrabrosti, ali po sreči so se odprla vrata pri vrtu in sodnik Sumerek je prišel gledat, kaj pomenja krik in vik. Res, težko bi bil kdo drugi utolažil razjarjeno množico. Na njegovo besedo pak se je kmalu vse mirno razšlo in meščanje so na poti v posteljo ugibali po dva in dva, česa li so hoteli Auerspergovi ljudje pri mestnem sodniku.
Sodnik je dal ranjenega hlapca in enega meščana, ki mu je kri tako tekla, da ni mogel sam dom6v, nesti v hišo svojo. Simon pak se mu je nepovabljen pridružil in oba gresta v zgornjo sobo, kjer najdeta Heleno popolnoma opravljeno. Ko sta stopila v izbo, je deklica naglo vstala in nekako bledega lica vprašala, kaj se je zgodilo. Vest očetova in Simonova je, kakor bi se bilo lahko uvidelo, ni mogla do dobrega utolažiti. Še le, ko je iz razgovora slišala, da tega, ki je ranjen, ne poznata oče in gospod Grniščak, si je vidoma malo oddahnila in je rada slušala očeta, ki ji je velel, naj gre spat. Zdaj še le, ko sta bila sama, se je Simon primaknil sodniku bliže in dejal:
„Kaj meniš, da so bili res tatjč?"
. „Jaz ne morem soditi. Hiša je bila zaprta in nikogar nisem čutil. Vendar upam, da se bo vse jutri zvedelo. Vsekakor pa se oglasim k Auerspergu in on naj svoje ljudi tolikanj vzame v strah, da ne bodo meščanov tako čudno nadlegovali kakor noc6j," odgovori sodnik.
„Jaz pa trdim, da ta mož nima nič drugega pri t*.m, kakor da je svoje ljudi za spremljevalce in varuhe pos6d.il malopridnežu, tistemu Lahu Cirijaniju."
Rdečica1 je oblila sodnika. Nekaj časa je tiho zrl v tla, potem pa vprašal:
„Ali se ne motiš? Ali si ga videl?"
„Tukaj imaš pričo" — je dejal Simon in kazal svojo rano na komolcu. — „Za zdaj mi je uščl, toda bova že še prišla vkup. A lahko noč, moram si to reč obvezati."
Rekši vstane Simon.
„Stoj še malo !" — pravi sodnik. — „Kaj meniš, da moja hči v tej reči kaj več ve, kakor je za njo prav in za moje poštenje?"
„Menim, da ne. Pa to boš ti najlaže sam pregledal. Tudi sem uverjen, da ljudjž reči ne bodo zvedeli, kakor je. Vse misli, da so te hoteli okrasti ali kaj takega."
Potem sta se moža ločila. Simon Grniščak je šel proti domu in se je sam v sebi rotil, da bo prišel še zanj čas maščevanja,2 Sumerek pak je še dolgo sedel pri luči.
4.
No, kako srečo ste imeli sin6či? Ali ste jo videli, golobico svojo, in kako ste ji govorili na srce?"
Tako je vprašal Auerspergovec drugo jutro, pri za-jutrku sedeč, prijatelja in gosta svojega, ki je ravno stopil v sobo.
„Slabo srečo sem imel" — odgovori oni ter sede njemu naspr6ti. — „Za Boga in svetega Marka, to je prva ženska, pri kateri mi vedno izpodletuje. Če mi kakov starec ne pride navzkriž, že me čaka druga nesreča. Ali da naravnost povčm, prav to, da se mi vse upira, me izpodbuja, da ne odjenjam, dokler ne dosežem namena svojega."
1 rumen 2 odmazde, osvete
„Kaj pa je bilo sinoči? Ali niste govorili z njo?"
„Govoril, komaj sem jo bil sklical do okna, zaslišim hrup konci vrta, kjer sem bil pustil svoje spremljevalce. Nekaj teh mestnih mačkov nas je bilo zasledilo, in povem Vam, da je bila reč resnejša,1 kakor sem si mislil, da bi utegnila biti. Res, jaz nisem verjel, da bi imdli ti ljudje toliko srca, da bi se nas lotili. Pet pravih mož sem imel, pa sem se moral vendar odtegniti."
„Kdo je bil z Vami?"
„Dž, tukaj pa ne vem, kako bi Vam odgovoril. Bojim se Vas. Pet Vaših mož sem bil vzel s seboj. Vprašati Vas sinoči že nisem mogel in mislil sem si, da bi mi gotovo tega ne odrekli, posebno ker Vas poznam, da po svoji navadni dobroti vsakemu poštenjaku radi pomorete."
„To ni nič, saj ste menda vse prignali nazaj."
„Želel bi, da bi Vam mogel pritrditi, ali škoda, da ni tako. Meščanov se je bilo steplo toliko, da smo bili v zadregi in eden izmed Vaših, ne vem, kako mu že pravite, je ostal na mestu, bojim se, da mrtev !"
Od jeze je po tem Juri s Turjaka zardel,2 visoko svojo postavo sklonil s stola in molče koričil dvakrat po sobi gori in doli.
„Mrtev ! — Eden mojih ljudi? Jaz, deželni glavar bi dal meščanom, tem cunjarjem, hlapce svoje pobijati? — Povedite mi, zakaj so Vas prijeli; ali ste Vi začeli?"
„Za tatove so nas imeli, kakor se mi zdi. Tudi menim, da ne ve, razen deklice, živa duša v mestu, po kakem poti sem prav za prav bodil."
„Ze dobro ! Dasi nisem hotel prezgodaj drezati3 v osir, mi vendar prihaja dobro, kakor je prišlo. Lep izgovor imam zdaj in lahko mi bode, mestu malo stopiti na rep."
Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni sodnik Sumerek oglasil proseč, naj bi smel govoriti z glavarjem.
1 ozbiljnija 2 zacrvenio se a dirati
„Pripelji ga gori !"
Ko služabnik odide, pravi Turjačan svojemu tovarišu : „Glejte, kakor nalašč in ravno v pravem trenutku mi pride."
„Veste kaj, midva imava oba opravek s tem sodnikom, vendar moj je jako različen od Vašega. Zato mislim, da bode bolje, če jaz odstopim in se vidva v tej reči pomenita sama," reče Cirijani.
„Kakor Vas je volja. Lahko se tu v stransko sobo odmaknete in slišali boste, kaj in kako mi bo človek tožil grehe Vaše in moje."
Ko je bil potem deželni glavar sam, je zopet sedel na stol, popil polno kupo vina in jezno nagrbančil čelo. Nekaj hipov in sodnik je stopil v sobo. Bil je v svoji dolgi sodniški obleki; ta je jako pristovala resnobnemu vedenju, ki je pričalo, da si je mož dobro v svesti svojega častitljivega poklica1 in poštenega značaja. Bodi si, da se je Auersperg zdajci2 domislil, kako nevarnega3 in modrega nasprotnika svoje in svoje hiše prevzetnosti ima pred seboj, ali pa ga je vodilo neko naravno čuvstvo, katero vzbuja nehote spoštovanje do mogočnejšega duha, naj bo to ali ono — vstal je veliko prijaznejši, kakor si je morebiti domišljal, in šel do srede sobe sodniku napr6ti. Na vprašanje, česa bi tu želel, pravi sodnik:
„Najprej, milostivi gospod, naj povčm, da sem tukaj kakor pooblaščenec,4 ki ne prosi in ne govori zase, ampak za naše staro in častito mesto."
„To si lahko mislim; dalje! Povedite, kaj prosi mesto od mene? Sicer je imelo navado, od Auerspergov t er j a t i6 in jih tožiti okoli vladirja."
Sumerek je pač čutil, kam to meri. Ker je v prejšnji pravdi z Auerspergi posebno on delal za mesto, ga je ne-
1 poziva, zvanja 2 sada odmah 3 opasnoga 4 ovlaštenik
6 zahtievati
koliko bodlo, da bi tudi tako naravnost dal, kakor je dobil, a premislil si je in dejal samo : „Gospod glavar ! Mi meščan je za pravico vselej najprej prosimo, zato tudi danes. Mislimo pa po naravni svoji pameti, da ima vsak dovoljenje od Boga, pravico tudi terjati, ker je Bog enako pravičen za vse."
Deželni glavar se na to glasno zasmeje.
„Kakor še le zdaj vidim, izkazilo1 je ljubljansko mestno ljudstvo iz Vas meniha,2 kajti če se zeló ne motim, prišli ste mi delat pridigo. Pa da boste videli, da je bil moj učitelj sv. vere ravno tako moder, če ne bolj, kakor Vaš, naj Vam povém, da nimamo vsi ljudjé enakih misli o pravici. Zdi se mi, da je Bog sam nekatére ljudi više postavil kakor nekatere, da je v četrti zapovedi pokorščino zapovédal, (ki je bomo še le naučili Ljubljančane), da ni nikjér dovolil, naj bi se nizko ljudstvo povzdigovalo, in še marsikaj, kar Vam bom potlej povedal, kadar boste dobro premislili. Zdaj pa po vedite, kaj bi vendar radi?"
Sumerek je težko zakrival nejevoljo. Moško je uprl oči v glavarjev obraz, kakor bi se mu nevredno zdelo,3 na zasmehovalne besede odgovarjati, in dejal je mirno : „Gospod, Vas je naš milostni višji gospodar in vojvoda postavil za varuha in namestnika svojega v deželi in posebno v stolnem njenem mestu. Včerajšnjo noč pa je nekaj Vaših ljudi nepokoj delalo po mestu, eden izmed njih je celó plezal čez zid v zaprto mirno meščansko hišo. Tudi so se naši straži z orožjem v roki ustavljali in tako bi bilo kmalu prišlo do pobójev. Mi meščanje se nadejamo, da se vse to ni zgodilo z Vašo voljo in vednostjo4; in da ne bo kaka druga vera nastala med ljudmi, Vas prosimo, da tiste ljudi kaznujete in v bodoče blagovolite skrbeti, da se več ne kali5 ponočni mir."
1 nagrdilo 2 monaha 3 činilo 4 znanjem 6 muti
„Hem, to je vse?" pravi Auersperg. — „Le idite in potolažite uboge strahopetce po mestu. Jaz sem bolj skrben zanje in za Vas, kakor si domišljate. Vso to reč sem že preiskal, pa Vam moram povedati, da je vsa drugačna, nego ste jo razložili Vi. Vsa krivda pade na vas in Vaše meščane. Kajti jaz ne vem, zakaj bi Vaši stražniki mojih stražnikov ne puščali pri miru?"
„Ne zamerite mi, da se predrznem ugovarjati: prvič ima mesto pravico, stražo postavljati, in nihče drugi. To je ena naših privilegij, katere nam je vojvoda slovesno blagovolil potrditi, drugič pa si drznem pristaviti, da, če ljudjč lazijo čez plotove, morajo prej veljati za tatove kakor za stražnike."
„Tudi tukaj Vas niso prav poučili, ljubi moj gospod sodnik ! Kaj morem jaz zato, če eden mladih in živih mla-deničev leze k ljubici svoji?"
Sodnik je prebledčl. Vedel je, kam to kaže, vendar ni mogel odgovoriti. Ali je imela njegova hči kaj pri tem? Kako ve Auersperg to? „K ljubici svoji", saj tako je dejal ! Ko bi bila za mesto in za njegovo življenje nevarnost, Janez Sumerek bi bil stal mož, meščan krepak in neustrašen. Ko mu je pa prišla le misel o majhni verjetnosti, da njegovo dete, njegova edina ljubezen, ne bi bila take čednosti, kakor si je mislil — tu se je tresel in pozabil.
To je menda zapazil tudi Auersperg, kajti posmehljivo je rekel:
„Ne zamerite, sodnik ! Nisem se domislil, da se menim o Vaši hčeri. Lepa deklica res in skoraj vredna, da se ple-menitaš ozre po njej."
„Gospod glavar" — pravi sodnik jezno — „to so besede, na katere Vam jaz ne odgovarjam. Nisem prišel, da bi se mi poštenje moje — —"
„2e vem, že vem, kaj imate na jeziku, pa pustiva to reč in zmeniva1 se dalje. Vi mi niste vsega povddali. Eden mojih ljudi je ubit sinoči. To boste pač lahko uvideli, da jaz izgubim svojo veljavo in svojo čast, če dovolim, da meščanje moje hlapce brez kazni pobijajo. Zato jaz terjam od Vas, da mi v štiri in dvajsetih urah zveste2 in daste tistega meščana, ki je ubil hlapca mojega."
„Hlapec Vaš" — odgovori sodnik —- „ni ubit, da si je ranjen tako, da ne vem, ali bo živel. Pri meni je in kar mu more storiti ljubezen bližnjega, uživa v hiši moji. Kadar Vas je volja, pošljite ponj. Sicer pa Vam moram naravnanost reči, da ne vem, kdo ga je ranil, in tudi, ko bi ga vedel, ga mesto ne bode izdalo, ker on je bil med nepokojniki8 in se ni hotel udati4 na lepo besedo."
„Če ga v štiri in dvajsetih urah ne izdaste, kdor ga je ranil, potem bom jaz sam kaznoval."
„Jaz prevzamem vso pregreho tistega na svojo vest.6 ki se mu je ustavljal in ga ranil."
„Dobro. Torej bom kaznoval Vas. Pomislite !"
Rekši mu migne, naj odide. Sodnik se malo pokloni in odhaj aje reče: „Ne bojim se. Kadar boste prst položili na ljubljanskega sodnika, boste uvideli, kaj je pravica. Število meščanov ni ravno majhno in vsi ti bodo vddeli, da imajo še enega višjega gospodarja, kakor je deželni glavar, tudi kadar Janez Sumerek ne bo že več živel in Vi ne."
Zdaj je bilo na Auerspergu, da je izpremenil barvo.6 Razkačen se je z eno roko taknil zlatega ročnika na bo-ddlu, z drugo kaž6č na vrata, vpil : „Pes, tam so duri7!"
Ko je sodnik zaptistil stan glavarjev, je šel naravnost domčv, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajših meščanov, na katere je najbolj upal. Med poslednjimi je bil tudi naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil
1 razgovarajmo * saznate 3 nemirnjaci 4 predati 5 savjest
6 boju ' vrata
in klel, da, dokler bode on živel, ne bodo vsi plemenitaši ni lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je imela Ljubljana in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so se možjč sveto zavezali, stare svoje privilegije proti vsakemu braniti do krvi, tistega, ki je ranil vojaka, ne izdati in ko bi se reči motale na dalje, milostnega vladarja poklicati na razs6dbo in pomčč.
Juri Auersperg pak je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina splahnil jezo, se malo izklel in smejd se, klical tovariša svojega iz stranske sobe.
„Kaj pravite, Cirijani, ali ni bila izp6ved med menoj in tem sodnikom prav zanimiva ? Saj ste vendar vse slišali ?"
„Nekoliko," toda iz tega sem presodil, daste od kraja prav po glavarjevo govorili, proti koncu pa ne po Vaši navadni modrosti. Saj veste, da na svetu moramo biti vsi kolikor toliko hinivci. Svojih pravih misli ne smemo vsakemu praviti. Poslednji naslov, ki ste mu ga nataknili, vem, da je moža hudo razkačil, in to mi boste potrdili, da je eden najnevarnejših1 Vaših sovražnikov."
„Kaj ! ko bi bil še trikrat nevarnejši, hočem ga ponižati, da bodo on in vsi ljudje enake vrste vedeli, kaj se pravi, se pravdati z možmi, ki imajo nekaj imena."
„Ne zamerite mi" — pravi na to Lah2 — „če sem prav slišal, žugal3 Vam je, da se pri vojvodi prit6ži, in gotovo veste bolje od mene, da ta Ernest meščanstvo4 in beraštvo4 bolj podpira, kakor možč tistega rodu, in katerega je sam."
„Vem, in ko bi jaz to babo, Ernesta, dosegel, hotel bi ga poučiti z nožem, česar ne ve. Pa tudi vem, da imam zdaj ravno po njem toliko oblast, da tega sodnika spravim v kraj, predno bo utegnil drugam poročati, kaj delam."
„Kaj, zapreti ? vpraša Cirijani in oči se mu zasvete, kajti nekaj mu je prišlo na misel, kar je ravno njegovim nameram bilo več kakor prikladno.
1 najpogibeljnijih 2 Talijan 3 prietio 4 gradjanstvo i prosjake
„Kaj je, če ga zaprem ! Vzrok se bo dobil prav dober."
„In potlej je njegova hči---"
„To Vam mari, meni nič."
In še dobro dolgo sta se potem ta dva plemenita mozá posvetovala, kaj in kako. Kakovi so bili ti črteži in kako so se jima iztekli, naj častiti bralec povzáme iz naslednjega.
5.
Drugi dan so se zbrali vsi svetovalci v mestni hiši, ki je tačas stala na Starem trgu, in so ukrenili, kadar se zgodi še kaj enakega, da se neutégoma1 pošlje nekaj meščanov do vojvode. Za zdaj pa so zopet bili vsi te misli, se ni za dlako udati krivičnim terjatvam glavarjevim, stare mestne privilegije tudi z orožjem braniti in zvesto2 varovati2 Čast mestnega sodnika.
Nekaj dni je preteklo potem. Glavar svojega žuganja3 ni bil izpolnil, dasi tudi mu mesto ni hotelo izdati možd, ki je bil v boju na ulicah potolkel njegovega hlapca ; vse bi se bilo celó pozabilo, ko se ne bi bila tretji dan po mestu razširila novica, da se je po noči število glavarjevih vojnih hlapcev precej narastlo. Govorili so, da je vse, kar jih je imel na svojem gradu, poklical k sebi v mesto in da so mu jih nekaj posodili tudi prijatelji plemenitaši, med njimi zlasti Apfaltrerni. Ni čuda torej, da so meščanje malo utihnili, se na tihem shajali, in glave stikáje šepetali in ugibali, kaj se bo napravilo iz tega. Kakor bi hotel nagajati meščanom, je pošiljal glavar majhna krdela svojih vojakov po ulicah, kakor za stražo. Mestni čuvaji so se po Sumere-kovem povelju le-tem ogibali in tako je bil več časa pokoj.
Vendar je Sumerek vedel, da vse to pomenja4 nekaj in da glavar nekaj namerava. Ni mu bilo neznano, da posebno njega črti5 in da bo on morebiti prvi občutil nejevoljo
1 bez otezanja 2 vjerno čuvati a grožnje 1 znači 5 mrzi
Slovenske novele i povesti.
4
njegovo. Zatorej je večkrat pomišljal, ali ne bi utegnilo za mesto in zanj biti bolje, ko bi se odpovédal svoji časti in službi. Ni se bal tolikanj zase, dá, ko bi bil sam na svetu, mu ni bilo tudi za življdnje veliko, ali imel je skrbeti za blaginjo vsega mesta in mislil je, da bi v teh okoliščinah morebiti boljši bil mož, kateremu bi bil Auersperg prijaznejši, imel je — hčer, in kadar je staremu možu prišlo na misel, v kaki nevarnosti bode otrok njegov, si je želel, da ne bi imel sodniške butare,1 ampak da bi bil nepoznan rokodélec.
Helena je sedéla v svoji sobi sama. Deklica ni vedela, v kaki skrbi so oče njen in meščanje. Imela je druge misli. Pač je nekaj slišala o nočnem ravsu,2 a da je ona prvotni vzrok tega, o tem se ji še sanjalo ni. Da je bil tudi o n navzočen, mladi tujec, katerega je s pogledom nedolžne prve ljubezni imela za vzor moštva in kreposti, to jo je od kraja nekaj skrbelo. Ko pa je za gotovo zvedela, da se mu ni pripetilo nič žalega, so jo obhajali sladkejši čuti upanja bodočega življenja. Saj je bil mlad in lep, govoril je, kakor more po njenih mislih govoriti samo mož blago-čutečega srca, bil je celó — plemenitaš in vendar je ljubil njo, skromno mestno deklico ! Kako nizko si stal ti, vrli Simon Grniščak, ko je devica v svojih sanjarijah primerjala njegova svojstva s tvojimi napakami,3 prijetno njegovo gibčnost s tvojo ne-ródnostjo, lepoto njegovo in lepo govorjenje s tvojo vsakdanjostjo ! Dá, Bogu bi bil ti pot6žil, zakaj človek človeka sodi le po zunanjem, zakaj mu ni mogoče s površja doseči do notranjosti!
Bilo je že dobro pozno po poludne. Večkrat se je Helena ozrla skozi okno, da bi videla, kdaj bode šel oče iz hiše. Vselej je z neko nestrpljivostjo zopet sedla, kako delo vzela v roko in zopet odložila. Napósled je vzela iz nedrija list, na katerem je bilo zapisanih nekaj malo besedi s pod-
1 svežnja a tučnjavi 3 pogreškama
pisom : Cirijani. Brala1 je in zopet brala, poljubovala mrtve črke in oči so ji sijale od veselja.
„Grem !" — je šepetala — „grem, če tudi oče zved6. Videti ga moram in hočem. Ena beseda njegova, zagotovilo,8 da me ima rad, in zopet bom hitela dom6v. In če zved6 oče ? Naj ! Na kolenih jih bom za zamčro prosila in če jim,pov£m, kako ga ljubim, me ne morejo zamčtati, morajo mi odpustiti."
V tem hipu zasliši, da se od spodaj odpirajo vrata, naglo skoči na okno. Sodnik, Grniščak in še trije me-ščanje so šli venkaj.3 Od veselja je deklica poskočila.
Brž pokliče svojo strežajko4 in ji veli, naj ji pomaga se obleči, ker bode šla za trenutek venkaj na izprčhod.
Mrak se je bil ravno storil, ko sta šli dve ženski skozi vrtna vrata. Obe sta bili tako oblečeni in zagrnjeni s tako gostimi naličji,8 da ni mogel nihče poznati hčere mestnega sodnika in njene služabnice.
Na poldanski6 strani ljubljanskega mesta jetačas stalo nekaj drevja ne daleč od ceste, ki drži na dolenjsko stran. Tam je oborožen moždk v zasenčju držal za uzdi dva konja. Prvi je imel široko sedlo in podgrinjalo,7 na katerem je bil uvezen grb Auerspergov. Ne daleč od konj je na deblu slonel mlad mož, v žamet8 oblečen, ogrnjen z velikim, črnim plaščem. Levico je naslanjal na dolg meč, z desnico pa je glavo podpiral in premišljal. Kakor bi se hotel iznebiti9 vseh dvojeb in pomislekov, otrese z glavo in pogleda po poti. Tamkaj vidi visokega moža se bližati.
„Pozno si prišel," pravi mož pri deblu, ki ni bil nihče drugi kakor Italijan.
„Pa ko ne bi bil, bilo bi tudi dobro, zakaj danes je ne bo mačice. Boječe dete to, ne bom ničesar opravil."
1 čitala 2 uvjeravanje 3 van 4 služkinju 6 koprenama 6 južnoj
7 pokrivač 8 baršun 9 osloboditi
*
„Zdaj-le v miaku pride. Če res tako blazm1 in gori za Vas, dal bi si trideset palic nametati, če je ne bo. A če se nisem motil, ste bili prav v premislekih, predno ste me videli ?"
„Kaj meniš, da je vsak brez vesti, kakor ti ? Res sem premišljal, ali bi izvršil namen, ali ga ne bi. Kako bom dekle potem zagovoril ? In če njen oče reč2 zve,2 morebiti bi še gospodar tvoj Auersperg imel sitnosti."
„I, dvajset let že imam njegove hlapce pod seboj, torej ga poznam, da ve, kaj privčli in kaj dela. Zato pravim prvič in tudi po krivem prisžžnem na to, da Vi nič ne poznate babje natore, če pravite, da se bojite, deklice pogovoriti in potolažiti. Jaz Vas bom poučil. V drugič pa rečem, da Auersperg od njenega očeta ne bo imel nobene sitnosti, zakaj — na uho in skrivaj Vam povem — nocoj ga bo dejal v kraj, pod ključ. Ha, ha ! kaj ni to kakor nalašč za Vas ? Tako je govoriti, da gospod moj ni neumen. On je pisal do vojvode, da so Ljubljanci razkačeni nanj in so mu ubili enega hlapca. In takoj, danes zjutraj, je dobil odpis, da sme tistega meščana kaznovati, ki je to storil. Mestni sodnik je pa to reč vzel nase in zato bo zaprt in bo kruha stradal in hladil hudobno svojo kri. Ko bi Vi ne bili takov gospodek, ki, dasi tuje matere sin, vendar še rad poštenim ljudem prav po kranjsko priv6šči pijače — jaz bi bil danes na večer za vse križe in težave navz6čen in bi bil videl, kako bodo mestnega sodnika deli v malho.3 Pa si zopet tako domišljam v stari svoji glavi, morebiti bo tudi pogleda in pripovedovanja vredno, kako boste Vi njegovo hčer vtaknili v malho."
„Molči! Gre !" pravi Cirijani in ustavi zgovornega tovariša. „Odpravi mi služabnico, toliko, da jo denem na konja." Rekši gre deklici naproti. Od veselja se je deklica tresla, ko jo je prijel za roko.
1 luduje 2 stvar sazna a prosjačka torba
„Kam me pelješ ? Jaz ne grem dalje, mudi se mi do-móv, dragi! Moj oče se ne mudé dolgo in za Boga ne bi hotela--"
„Samo tja do drevja idi z menój, rožica moja, srce moje ! Očeta se pa ne boj, ničesar ti ne bo storil. Saj te vendar jaz ljubim neizrečeno, bolj kakor te more oče tvoj, ki je celó preoster."
„Ne, nikar ne govóri tega !" je dejála deklica — „ti oCéta mojega ne poznaš, on je dober, najboljši oče."
„Ali ga imaš rajši kakor mene ?"
„Tebe in njega !" pravi Helena in zardi1 — tebe rajši."
Med tem pogovorom sta bila prišla do drevja. Deset korakov strani sta stala konja. Helenino strežijko je bil Cirijanijev tovariš zadržal, dopovedujoč ji nekaj, kar ji je bilo po godi.
„Tudi jaz te imam rajši, kakor deset očetov, srček moj ! In če je to res, kar praviš, ali ne bi bila za vedno2 rajši pri meni, kakor pri očetu."
Deklica obledi, hoče roko izpuliti iz mladeničeve in pravi: „Ne brez očetovega dovoljenja."
„Tega no bo potreba. Z menoj, lepota moja ! Odja-hajva kam, kjer bova sama."
Res je zdaj Helena ugledala, da je streždj konja pripeljal. Od strménja in straha ni mogla izpregovoriti. Pogledala je n j e g a, na katerega je toliko zaupala, kakor bi ga hotela vprašati, ali ni vse šala. Toda pri tem pogledu se ji je videl mladenič ves drugi in ko je roko iztegnil, da bi jo prijél, ga je sunila strani in zavpila : „Strani, malopridnež3 ! Na pomaganje !"
Služabnica je ne daleč stala s tovarišem Lahovim. Na krik svoje gospodarice je hotela teči na pomoč, a njen novi prijatelj jo je tako trdo držal za roko, da je videla,
1 pocrveni 2 uviek 8 nevriednik
kako je oni mož v črnem plašču gospodično odnesel in na konja posadil, in ji ni mogla pomagati, da, celó vpiti ne, ker ji je velikan tiščal usta.
Še le ko je konj z jezdecem in njegovim lepim bre-ménom oddirjal, izpusti stari vojak služabnico, gre k drugemu konju, zajaha in izgine v mraku.
Jokáje si je služabnica pulila lase, ob čelo bila s pestmi in vpila: „O Jes-Marija, kaj bo, kaj bo, kaj bo !" Pa vse to ni nič pomagalo, gospodične ni bilo, hudobni ljudjé so jo odvedli.
Napósled se domisli, da je to treba naglo naznaniti sodniku. On je moder, imeniten mož, otél jo bo, mislila si je in dirjala, kar je mogla, v mesto nazaj.
Revica1 ni vedela, da je sodnika, modrega in imenitnega možd, v tem zadéla2 enaka nesréCa, kakor hčer.
6.
Kako je govoriti? Ali ne tako, da je lepa deklica, kakor sama namalana mati božja v šenklavški3 cerkvi na strani? Tako je govoriti ! Kaj misliš ti, Podplátnik? Zini nam eno, pa še ti, Kolček, eno, da bosta4 dve modri besedi. In potlej bom vaju6 zaznamenoval, dobro bom vaju pohvalil."
Tako je dejál stražnik Boječ, naslonjen na sulico, ko je kaka dva tedna po povédanih dogódkih nekega več6ra imél zbrano vse svoje kraljestvo od Podplátnika do Sušnje.
„A-ha," je rekel oče Podplátnik skozi nos.
„Slabo si se mi odrézal. Píruh, domisli me, da ga bom slabo zaznamenoval. Hči mestnega sodnika se mora bolje pohvaliti. Kaj ni tako govoriti? Je li, Píruh, da. Domisli me, da ga bom slabo zaznamenoval, pravim."
1 sirotica 2 stigla, zadesila 3 Sv. Nikole 4 budu 5 vas dva
„Bom," odgovori Piruh.
„Bom — kaj je ta beseda — bom, bom. Človek ima jezik, da več govori, kako samo : bom, bom. Še tebe bom zaznamenoval, in te bom ! Koliko je to besedi — bom. Samo ena je, kaj ne, Sušnja?" Rekši upre stražni glavar Boječ svoje male oči v Sušnjo.
„Samo ena beseda je, in še ena majhna," odgovori ta.
„No, prav si govoril. Ena, in še ena majhna ; to je res, to je dobro povedano, prav dobro. Ti si besčden. Tebe imam rad, prav po božjih in cerkvenih zapovedih te imam rad. Ti boš hodil z menčj. Midva sama bova govorila. Kaj ni res, Kolček?"
„Res je, Boječ," odgovori Kolček.
„Dobro si rekel, Kolček ! Primojduha, dobro ! Mi smo mi, in smo, kar smo, kaj ni res?"
„Res. Naj bo sodnik zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče, mi smo mi."
„Dvanajst sto zaznamenovanih ! Dobro in res je to. Kaj praviš ti, Kolček, ki si ubrisane glave, kje je hči mestnega sodnika? Kaj praviš? Lepa je bila, to pa to, lepa, kaj ni bila? Pogledal sem jo rad še jaz, ki sem v letih — ne rečem, da bi bil star, tega ne rečem, a lepa je, gov6ri ti, kakor hočeš. Kaj praviš, kje je?"
„Pes jo vedi1! Kaj mi mari, in tebi nič mari, in nam vsem nič," pravi Kolček.
„To pa jaz vem" — pravi Podpldtnik.
„Podplltnik ve; ali si slišal, Sušnja, Podplltnik ve ! Gov6ri in povčdi, kako veš. Jaz bi bil stavil, da je pol tvoje glave prazne, pol s slamo natlačene in pol vrag te poznaj kakove, potlej še le pol pametne. In ti bi bil tudi stavil, Sušnja, in ti, Kolček, mi vsi trije. Kako veš? Glejte si, Podpldtnik bo še več vedel, kakor jaz, Boječ, ki sem mu po višji gosp6ski za glavo postavljen. Kako veš?"
1 znaj
Čuvaj1 Podplatnik je malo zaniČljivo2 pogledal Bojca in kompanijo ter začčl praviti: „Kaj ne veste, da tisti ljudje, ki na pismo ber6,3 več vedč, kakor mi."
„Kaj pak da vemo, kaj pak !" mu seže Boječ v besedo.
„No" — pravi Podpisnik — „naš glavar ima nekega meniha.4 Ta zna brati in je še druge naučil; tudi tistega Laha, tistega mladega. Ta je pa nekje dobil bukve, tam noter iz Benetek je dobil bukve, v katerih se bere tako zapisano, da človek lahko samega vraga pokliče ; in ta vrag pomaga človeku, da vse stori, kar hoče."
„Kako se pokliče ta vrag?" vpraša Boječ.
„Tega niso povčdali. Pravijo pa, da je Lah, ki je pri glavarju, nekemu ribiču v Krakovem ukradel črnega mačka, ki je imel belo liso na repu. Tega mačka je nesel za rep ob Ljubljanici enajsto uro po noči. Tam ga je privezal za vrbov grm in drl in mu živo srce vzel iz drobovja. To srce je z neko maščavo mazal in ga potlej dal hčeri mestnega sodnika. Zato je pa morala iti z njim, kamor je hotel."
„Dobro povedano to, kaj ni res?" vpraša Boječ.
>> Ali prav po postavi," mu odgovori eden.
„Kako si pa ti vse to pozvčdel6?" vpraša Podplatnika.
„Kako sem zvedel? Jaz nisem niččsar zvedel. Moja babnica ima tako napeljano, da ona vse zve. Moji babnici je pravila neka soseda in ta je vso resnico slišala iz ust tiste ženske, ki je služila pri sodnikovi hčeri."
„Tako je že vse istina, babe ved6, te imajo dobre nosčve. Pa kaj meniš ti, Podplatnik, in mi vsi, kaj menimo, ali je res deželski glavar zaprl sodnika našega, ali je to prazen glas med nami, kakor se pravi, kaj menimo? In če menimo, da ga je res, vprašam jaz in mi vsi vprašamo, ali nam to škodi, ali nam ne škodi? In če nas nima
1 čuvar (stražar) 2 priezirno 3 čitaju 4 monaha (redovnika)
6 saznao
kdo soditi, ako vso noč ne čujemo, menim, da nam ne škodi, torej nam ne škodi. Kaj ni res taka postava?"
In nihče ne bi bil Bojcu izgovarjal, ko se ne bi bil Kolček na naglem domislil, da mu je v velikih silah in nadlogah ravno mestni sodnik naklonil to krušno službo ; zato je imel v tem hipu toliko moške vesti,1 da je dejal : „Veste kaj, to ni tako, kakor si rekel ti, Boječ. Gospod Sumerek je bil pošten mož, na to se jaz trikrat privčrim. Dokler je bil on, ni se nikomur v mestu drezalo v oči, da bi on ne bil stopil na nogi. Zdaj pa, kar je on izginil, naj bo že zaprt ali naj je po sVetu šel kakor ubdžen Tomaž, ta čas je že dosti ljubljanskih meščanov pobitih po glavarjevih ljudčh. In Bog vedi, če še nas katerega ne čaka kaj enakega. Zato jaz trdim, da nam škodi, ker mestnega sodnika ni."
In Boječ, najmodrejši med njimi, je hitro preudaril: če mestni sodnik pride na sodišče nazaj, bi utegnil zvedeti, da sem jaz tako in tako mislil o njem. Zato je Boječ s suho svojo sivo glavo pokimal, s sulico ob tla trčil in rekel: „Kar Kolčka poznam, zmerom ga imam za dobrega zaznamenovanega in za pametnega. Resnico je zinil in kdor pravi, da je ni, temu jaz butico8 ubijem, jaz sam."
Vem, da bi bili ti hrabri možje še več zanimljivega uganili3 ta večer, da ne bi bili ravno zdaj zagledali trope Auerspergovih čuvajev, ki so od tistega poprej omenjenega večera kakor nalašč in mestu kljubujč, vsako noč hodili okrog. Boječ in tovariši, miroljubni neškodljivi možički, so se bali kakega prepira z oholimi vojaki, zato so se brž poskrili vsaksebi, kakor piščeta v prosčnico pred kraguljem.
Meždvo4 je gledal mesec skozi gosto meglo na Ljubljano, kakor bi mu malo bilo mari za izvirne te razgovore. Pač ni čuda, kajti če je tudi nam dovoljeno, kar je tema
1 savjesti 2 lubanju 3 gatali, pogadjali 4 žmirkajuči
poetov in pravljičarjev1 pred nami že storilo, da se tej svetilnici natvezuje vid in sluh, videl in slišal je to kakor vsako noč po daljnem svetu marsikaj, kar ga je morebiti bolj zanimalo. Če se torej ravno tiste noči z njim vred ozremo še drugam, najdemo nov prizor, novo črto v našo, škoda da le površno sliko.
Na južni strani Ljubljane, kjer zdaj od vlade cesarja Franca semkaj leži rodovitna raván, se je v prejšnjih časih vleklo močvirje, gnezdo navódnih in močerldnih živali in izhlapišče nezdravja in pustobe.
Ob vzhodni1 strani je držala pot proti Ljubljani. Pozno po noči je po tej poti z brzim korakom tekla človeška podoba. Po lahki in gosti stopinji bi bil gledalec spoznal, da je ženska, ko bi že tudi ne bil razločil vsega telesa, ki je bilo zavito v dolgo, črno haljo, v vojaški plašč, ki je bil kakor za obrambo proti mrzli, mokrečij megli tesno potegnjen čez glavo.
Kakor bi se hotela oddahniti, je postala pozna popotnic;!, se skrbno ozrla po bičju in ločju, rastočem po močvirju, in napósled za seboj nazaj. Pri tej priliki je njena roka nekoliko popustila odéjo in videl se je mlad, bled obráz posébne dekliške lepóte.
„Turjak se ne vidi več ! O Bog in sveta mati božja, pomagajta mi !" Rekši se deklica zopet spusti v lahek tok. Pa pot je bila opólzla, sem ter tja celó blatna. Zato ji je stopinja večkrat zastala in čim dalje je bila, tem bolj je jela3 pešati. Videlo se je, da nežna nožica ni bila vajena dolge poti. Tudi se je pri najmanjšem šumu plaho ozrla in lice ji je vselej še bolj zabledélo.
Že precej poti je bila storila. Megla se je vedno bolj zgoščevala, tako da je komaj za dva koraka videla pred seboj. Tudi vešče,4 ki so nad močvirjem, čudovito plešoč, spremljale deklico s svojo čarobno svetlobo in ki jih poprej
1 priča laca 2 iztočnoj 3 počela 4 (vještice) divlji oganj
z neko grozo še gledati ni mogla, so zdaj izginile v gosti megli.
Nap6sled ni mogla več storiti ni kordka. Sede na jarek in vzdihne molitvico do Marije devico, naj bi le še eno uro mogla hoditi, da bi prišla do kakega stanovanja. In kakor bi se čutila nekako okrepčano, se skloni zopet po koncu in tiplje z nogama dalje. Komaj dvajsetkrat je stopila in že se ji je zdelo,1 da hodi dve uri. Mrzel pot ji oblije hrbet in hotela je leči na tla in čakati dobre ali slabe usode.
V	tem hipu zagleda brlečo luč iz megle. Videlo se je, da je prav blizu. Stala je vedno na enem mestu. Morala je tu stati kaka hiša in upanje, da so tukaj dobri ljudjd, ki jo bodo sprejeli in morebiti še — oteli preganjalcev, ji je iznova dalo moči, da je rinila dalje. Kmalu je bilo razločiti obrisje male sam6tne koče, ki ni stala daleč od poti.
Okence na sprednji strani je bilo tako visoko, da ni mogla videti, kdo je v hišici, dasi je slišala neki ravs.2 Vzpela se je kvišku in potrkala. Toda še le, ko se je lastnik prepričal, da je zunaj ženski proseč glas, je prišel na duri in odrinil zapdh.3
V	borno4 izbico stopivši, je deklica videla razen5 mladega, visoko in močno vzrastlega človeka, ki ji je odprl, samo še staro ženico, katera je brez vsega posla sedela na nizki, pol podrti postelji.
„Prosim vaju v imenu križanega Boga, imčjte me čez noč ! Jaz sem uboga, preganjana ženska brez v&ruha6 in brez pomoči," je prosila deklica.
Stara žena in sin njen sta čudoma gledala nenavadno beračico,7 ki je imela, kakor je bilo videti, zlate zapustnike8 in dragoceno obleko pod starim moškim plaščem.
1 činilo 2 rvanje 3 prečagu 4 ubogu 6 osim 0 čuvara 7 ubo-
garku * narukvice
„Andrejko !" — je dejala čezTnekaj časa starka svojemu sinu — „povprašaj to lepo gospodično, ali ni s kakega gradu in ali hoče, da jo spremiš dom6v."
Andrejko, atletski sin stare žene, pak je strmč1 in z odprtimi usti debelo gledal lepo deklico. Kaj takega še svoj živi dan ni videl in zdelo se mu je, kakor bi se mu sanjalo.
„Čez noč bi rada bila pri nas, mati !" reče sin.
„Šleva2! Kje bo pa spala, spremi jo dom6v, strah je je. Mene je bilo tudi strah, ko je bil oče tvoj še tako mlad, kakor si ti zdaj. Kje bo spala pri nas? Gosp6da ima mehke postelje. Midva nimava ničesar takega. Na klopi ali na slami je pretrdo."
Pa dekličina lepota in njene prošnje so mladega gospodarja toliko omečile, da je materi prigovarjal in na vso mogočnost ugibal, kako bi se postrčglo potnici, da bo dobro. Ali ko je deklica na njiju vprašanje po vrhu razložila, da ni iz nobenega gradu v okolici doma, ampak iz mesta, da je bila ujetnica3 hudobnih ljudi na Tur j a k u, prestrašilo je to starko zopet tako, da je še bolj odvijala, rekši: „Gospodje iz Turjaka so hudi gospodje. Če zved6, da sva Vam midva pomagala jim uiti,4 nama požg6 hišo, izvlečejo kravo iz hleva in naju požen6 po svetu. Kakor pravite, so Vam morebiti že zdaj na sledu in Bog sam nas varuj, ko bi Vas zalotili tukaj."
„Dva naj le prideta ali pa trije" — odgovori sin. — „Jutri ne bodo imdli kam kosila de vat', jaz bom vsakega razpiral, kdor bo stopil na naš prag, mati!"
Tako je bilo nap6sled ukrenjeno, da tujka6 ostane.
Ali komaj sta ji mati in sin za silo postlala,6 ko se zasliši zunaj klopotanje konjskih kopit in prčcej potem je nekdo na vrata nabijal in svetilnica je sijala skozi okno v kočo.
1 gledeč ukočeno 2 kukavica 3 zarobljenica 4 uteči 5 tudjinka
' prostrla
Andrejko je hotel sneti sekiro izza trama, pa mati, ki se je bala zanj bolj kakor za hčer druge neznane matere, mu je branila na vse kriplje.1 Tudi deklica, ki je bila za prvega, pol v nesvdsti, bleda sedla na začrnčlo klop, je stopila zdaj med mladeniča in duri ter dejala: „Poslušaj mater, pomagati mi ne moreš. Naj mi Bog pomaga, tebi pa naj bo dobro za blagosrčnost tvojo."
„Le pustite me, in videli boste, koliko se jih bojim. Vi se pa skrijte, tja pod klop, jaz Vas zagrnem. Kdor bo hotel kaj vohati po hiši, temu ubijem glavo in Bog mi odpusti greh."
Starka je v tem pri poslednjem oknu malo pomolila glavo venkaj. Bodi si, da je bilo pretemno, ali da ni že dobro videla, izmed treh mož, ki so stali pred hišo, je zapazila v naglici samo enega, ki je s svetilnico v roki trkal na vrata.
„Eden sam je, morebiti ga odpriviš izlepa, Andrejko ! Ali varuj se ga in nič žalega mu ne st6ri," pravi mati.
„Vi ste neumna žena, mati," reče sin in ob enem z nekakim čudnim glasom zarohni2 skozi okence ter pokaže sekiro. V hipu se je pri drugem okencu videl moški obraz, ki je gledal v kočo. Videla ga je samo deklica, pa zavpila je na glas. Takoj potem je pristopila k mlademu domačinu in dejala : „Stoj, pomagati mi ne moreš, to vem. Ali večjo dobroto, nego da bi me zast6nj3 branil, mi storiš, če to-le pismo neseš v mesto in oddaš trgovcu Simonu Grniščaku. Reci, da mu to pošilja hčimestnega sodnik a."
Četrtinko ure pozneje so trije jezdeci drevili od koče proti južni strani, od koder je bila prišla uboga ujetnica. Prvi je imel pred seboj na konji nesvestno deklico, bil je Cirijani.
1 iz svih sila 2 zarokče, 3 uzalud
Meščdnje ljubljanski niso vedeli, kam je sodnik na naglem izginil. Kajti dasi se je bil hitro zagnál glas, da ga je deželni glavar zaprl, raznesli so vendar glavárjevi ljudjé kmalu1 drugo novico, ki je pravila, da je mož sam pobégnil, le da bi se odtégnil glavarju, ki je imel piko nanj ; dá, celó glavar sam je oč;tno govoril, da ne ve zanj, da bi ga pa hotel kaznovati zaradi prikrivanja pobojnika njegovega hlapca. Ta poslednja novica se je nekaterim zdela tolikanj verjetnejša, ker tudi hčere ni bilo v mestu. Res se je vedelo, da je Cirijani, ki je bil poslednji čas pri Auerspergovih, odpeljal deklico. Ali vedelo se je tudi, da je bil ta Italijan poprej z mestnim sodnikom znan, da ga v zadnjih časih ni več videti pri glavarju, in tako so sklenili2 nekatéri, da je bilo to odpeljevanje samo pre-vára sodnikova, ki se je potem sam laže3 umaknil.
Drugi pa, ki so glavarja poználi natančneje, so sodili, da v vsej tej reči tiči vendar le več, kakor se je videlo. Med temi je bil tudi Simon Grniščak. Večkrat je ta mož izkušal nekaj veljavnejših svojih vrstnikov napraviti, da bi naravnost in očito stopili pred glavarja in ga obdolžili. Pa kakor vselej, tako so bili tudi tačas ljudjé oprezni in strašljivi. Dasi mu jih je veliko pritrdilo, da bi bilo to dobro in prav, bali4 so se vendar vsak zase, menili so, da jim primanjkuje dokázov, in so ukrenili, naj se reč še odloži, dokler od te ali one stiani ne posveti luč. Da so tega vsi želeli, to je gotovo. Glavar ni namreč nikakor pokazal želje, meščanom se prikupiti, temveč od dne do dne so ga sovražili bolj, ker je neusmiljeno porabljal najmanjše vzroke, da je, kakor pravi letopisec, „divjal med meščani ljubljanskimi s smrtjo in pobójem". To pa tem laže, ker mesto ni imelo samostojnega sodnika in se ga ni upalo niti izvoliti.
1 naskoro 2 zaključili 3 lakše 4 boj ali
Zdajci1 pak so se reči izpreobrnile na toliko, da so vsaj nekateri dobili izkazano to, kar se jim je pivj zdelo najverjetnejše.
Trgovec Simon Grniščak je namreč neko jutro dobil drobno pisemce, ki mu je ga prinesel mlad kmet. Hitro je spoznal, da so to črte znane roke — hčere mestnega sodnika. Pisano je bilo samo malo besedi in nerazločno, ker je bil listič star in razvaljan, vendar je Simon razbral besede : „Moj oče je v glavarjevi hiši v ječi. Mene ujetnico držč na Turjaku. Pomagajte očetu, odpustite mi mojo nekdanjo nehvaležnost ; če se še kdaj vrnejo časi, prejšnjim enaki, ne bo za očetom človeka na svetu, kateremu bi bila več dolžna in več storiti pripravljena, kakor Vam."
Zdaj je imčl trgovec dokaz v roki in nemudoma se je prijdl dela. Še tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni sodnik Sumerek ni pobegnil, temveč da ga ima glavar zaprtega. Meščanje so bili srditi. Tam pa tam se jih je zbiralo po gručah2 in posvetavalo, kako bi se dalo pomagati. Glavarjevi ljudjč so zapazili, da je večina meščanov oboroženih, da vsi gledajo nekako potuhnjeno in temno. Tudi pretčnja in rotčnja je bilo slišati. Vendar vse popoludne je bilo še ljudstvo tiho. Čakali so meščanje, kaj bodo povedali prvaki njihovi, ki so šli k glavarju.
Ko so pa ti prišli in povčdali, kako Auersperg taji, da je častite možč skoraj z grdo odgnll, je bil upor gotov in se je začčl s tem, da so rokodelci in kmetje zapodili nekoliko glavarjevih hlapcev. S krikom in vikom so se zbirali pred mestno hišo z raznovrstnim orožjem. Od tre-mitka do trenutka je naraščala drhal,3 hrum4 in hrup4 je bil vedno večji. Nap6sled se vsa truma vzdigne proti glavarjevi hiši.
Tam je bil Auersperg v hitrici zbral nekoliko svojih ljudi. A spoznal je brž, da se kakemu up6ru, kakor mu
1 sada 2 hrpa 1 množtvo 4 šum i vika
je žugal ravno zdaj, v tem hipu ne bi mogel ustavljati, kajti mnogo poprej zbranih hlapcev je bil ravno poprejšnji dan poslal na graščino svojo v Turjak. Naspr6ti pak je uvidel, da je velika nevarnost zanj, če ga razkačeni me-ščanje dobijo v roke.
V skrbi torej je koračil mož po sobi gori in doli, ko mu nazndni eden služabnih ljudi, da se vali velika drhal. Ukaže, naj se vsa vrata zapr6 in naj bodo hlapci pripravljeni, pa samo za brambo.
Potem vzame ključ in pravi sam v sebi: „Zdaj mi utčgne pomagati samo on."
Rekši koraka čez mostovže tja do zadnjega kota, kjer so bile sam6tne duri. Ko odklčne, stopi v malo sta-nico, ki je imela samo eno okence, premreženo z gostim žel ¿z jem. Pri borni mizici je sedel precej p6staren mož, bled in upadel, ter podpiral glavo. Ni bilo lahko spoznati — Sumereka, mestnega sodnika.
„Dober dan !" ga ogovori Auersperg in zapre duri za seb6j.
„Tega mi Vi ne voščite iz srca, zat6rej se Vam ne bom zahvalil," pravi sodnik. „Ujetniku ni noben dan srečen, najmanj pa bi ga smel s tem prijaznim ogovorom hinavsko nadlegovati tisti, ki ga brez pravice ima v zap6ru."
„Zapora se lahko iznebite2 to uro, ako Vas je volja. Neko malenkost mi boste obljubili."
Sodnik ga srpo3 pogleda. „Kaj Vam hočem obljubiti ?"
„Samo to, da se ne boste nad men6j maščevali,4 da ost&ne tiho, kar je bilo med nama, in da ljudi svoje spravite v red."
Nehote se je Sumerek nasmehnil in obšla ga je samo-dopadljiva misel, da se je plemenitaš visoke rodovine, njegov največji sovražnik, ponižal pred njim. Takoj pa je premagala6 njegova boljša natora in dejal je : „Gospod
1 prietjo ' riešite 3 mrko 4 osv ečivali 5 nadvladala
glavar, jaz sem kristjan. Maščeval me bo drugi, višji gospod, sam se ne bom. Jaz Vam sam rad odpuščam. Vendar govorili ste še drugo besedo, naj svoje ljudi spravim v red, kaj ste hoteli povčdati s tem?"
Zdaj je bil slišati krik in ropot. Meščanje so že nabijali na vrata.
„Kaj pomen j a to? Orožje sem slišal !" pravi sodnik. — „Vem, vidim, v najhujši sili ste prišli k meni. Mesto je oboroženo proti Vam ! Ali ni res tako? Bojim se, da imajo ljudjč vzroke, zakaj prestopajo čjnice.1 Bojim se pa tudi, da Vam ne bi mogel pomagati."
„Ti lahko pomagaš, mož, in moraš. Če ne, nabrtisil bom jaz svoj meč v krvi tvoji; potem bo rajši klal pse tvoje vrste tu doli."
Sodnik mirno sede na stol nazaj in pravi: „Tukaj sem, star, siv in brez brambe.2 Porini, usmrti me ! Prav po svoje boš storil."
Toda namesto v sodnika porine glavar meč v nožnico nazaj, in kakor bi se nekaj drugega premislil, se mu razvedri čelo, stopi dva koraka strani in pravi: „Meščan, tudi tvoja hči je v oblasti moji. Stori, kar ti velim, in obetam ti na viteško svoje poštenje, da jo dobiš nazaj."
Sodnik je izpremenil barvo. Tresel se je, ko je vstal3 po3 konci,3 in pogleda njegovega bi se bil vsak drugi prestrašil.
„Tudi hči moja ! Moj otrok ! Kje ga imaš?"
„Prisčgel sem, da jo dobiš nazaj, prisezi ti, kar ti velim, brž, sicer je prepozno."
„Prisezam na Boga, na zveličanje svoje, a daj mi otr6ka, nepokvarjenega, poštenega !" — je izgovoril sodnik in v hipu je glavar odprl duri in odvedel starega moža.
Zdajci se med krdelom na ulicah prikaže visok mož, nihče ni vedel, kdaj in od kod je prišel. Glas je šel od ust
1 prestupaju rudo (prelaze mjeru) 2 obrane 3 uzpravio se Slovenske novele i povesti.	"
do ust: „Sodnik, sodnik !" in kakor bi mignil, potihne divji hrum.
„Meščanje" — je govoril sodnik — „če sem kdaj prav govoril in delal za vas, če ste kdaj slušali moj svet in mojo besedo, slušajte me zdaj. Naj se vsak izmed vas mirno vrne dom6v ! Ne smemo si sami pravice delati, temveč pustimo to Bogu in tistim, katere je postavil on."
Dalje Sumerek ni mogel glasno govoriti. Simon Gr-niščak se je prerinil do njega. „Pomagaj, da spraviva ljudi dom6v, če nečeš prijatelja svojega zakopati v zgodnji grob in izdati hčer njegovo," mu je tiho dejal sodnik.
Če tudi ni bilo lahko delo, utolažiti razkačene ljudi, imela sta vendar ta dva moža toliko veljave,1 da se je vkratkemčasu razkropila2 drhal.3 Ko se je storila noč, stala je še tam pa tam pred hišami kaka razstdvka meščanov, ki so kleli glavarja in ukrepali, kaj se bo iz tega naredilo, ali pa ugibali, kje je bil mestni sodnik, kako je na hip prišel med ljudi in zakaj pač ni pustil, da bi bili glavarja pregnali ali potolkli.
Sodnik in nekaj veljakov4 pa je imelo druge pomžnke ob istem času v Simonovi hiši. Sumerek se je častni svoji službi odpovedal za ta čas, kar bode Auersperg glavar, in se ni nič udeleževal posvetovanj, kaj bi mesto storilo nasproti mogočnemu svojemu zatiralcu. Nihče ni vedel vzroka Sumerekovega ravnanja razven Grniščaka, ki je bil izvoljen začasnim mestnim sodnikom. Ob enem pa je bilo tudi sklenjeno, da mesto pošlje na tihem tri veljav-nejše meščane do vladarja, vojvode Ernesta, ki naj bi mu potožili, kako dela novi glavar.
8.
Auersperg ni mogel pozabiti, kako se je bil poslednji čas ponižal ne samo pred Sumerekom, ampak pred vsemi
1 vriednosti 2 razišla 3 rulja, svjetina 4 uglednikS
meščani. Mislil je torej, kako bi se dal izbrisati ta navidezni1 madež.1 Pokazalo se je bilo, da je preslab, da bi za vselej ukr6til svoje podI6žnike. Zato se je zdaj trudil, se kolikor moči zopet utrditi, nabiral večje število vojnikov okrog sebe in se preselil iz svoje hiše sredi mesta na utrjeni ljubljanski grad. Sicer pa je na vsak način izkušal razdražiti meščane še v drugič, da bi jim pri drugem uporu pokazal svojo moč, ki je pri prvem ni mogel. Zapiral je iz malih vzrokov mestne ljudi, si prisvajal kakor poprej sodstvo in na smrt obsodil zdaj tega zdaj onega. Večkrat bi se bilo ondanjšnje dejanje ponavljalo, pa vodniki mestni so na vso moč vsako enako poččtje ustavljali, obetaje si, da kmalu pride poslanstvo od vojvode nazaj, in potem se zgodi pravica in pride pomoč.
Kar se tiče glavarjevega vedenja Sumereku naspr6ti, je bilo od tistega dne drugačno. Res je Auersperg po svoji misli imel vzrok, ga bolj sovražiti kakor vsakega drugega, toda dal mu je bil pošteno svojo besedo, in dasi je napačno razumel človeštvo in njegove naturne pravice, se je vendar držal, kakor ves njegov čas, vere in verskih reči, torej tudi prisege svoje. Zatčrej ga je pustil na miru in je bil trdno namenjen, izpolniti tudi drugi del svoje obljube, namreč hčer mestnega sodnika iz Cirijanijeve oblasti poslati očetu nazaj.
Nekega popoludne so se bližali trije možje na konjih gradu Turjaku, Auersperg sam, Sumerek in Grniščak. Danes je imel stari sodnik zopet videti svojo hčer. Pa nikakor ni mogel biti vesel ; zamišljen je sedel na konju, in ker nekaj potov ni odgovarjal Simonu, je umolknil tudi ta. Grof pak je bil previsok, da bi se bil menil s tem ali onim plebejcem. Edino, kar jima je povčdal od Ljubljane do Turjaka, je bilo to, da, kadar se oprosti2 svoje obljube3 in odda deklico oččtu, bode govoril še z obema ; zdaj pak se jima ni ničesar bati.
1 prividna ljaga 2 rieši 3 obečanja
Ko so prišli v grad, sta meščana ugledala dobro znanega človeka, Cirijanija, ki je strme gledal, kako je to, da Auersperg prihaja v družbi teh dveh mož.
„Povejte temu malovrednežu, gospod glavar !" — je dej¿1 Simon — „da, če je še kaj moža v njem, naj se meni zglasi, kadar ga je volja. Jaz bi rad z njim govoril eno besedo."
Glavar ni odgovoril meščanu ničesar, ampak poklical je Laha na stran in mu dejal:
„Prijatelj moj, danes morate Vi zame nekaj darovati." „Ničesar Vam ne bi mogel odreči, vesel sem, če se Vam morem izkazati hvaležnega. Morebiti hočete, da shranim Vaša tovariša?" vpraša Cirijani.
„Ne, temveč deklico svojo morate dati očetu nazaj." Italijan je povesil oči in umolknil. Takoj pa mu je strast zavrčla vročo južno kri, stisnil je pest in dejal:
„Terjajte,1 da življenje svoje zastavim za Vas, in bom ga. Tega pa ne zahtevajte, posebno zdaj ne. Brez nje ne morem in nečem živčti. Dva dni in še pozndje, ko sem jo pripeljal semkaj, bi jo bil dal nazaj ; zdaj se mi zdi, da je malo voljnejšo, zdaj ne morem." Takov odgovor je plemenitaša Auersperga tudi razsrdil. Zaničljivo je pogledal Cirijanija in dejal:
„Vesre Vi, da sem jaz voljo svojo do dejanja dognal že druglčnim možem naspr6ti, kakor ste Vi? Zapomnite si dobro, da imam jaz Vam zapovedovati, ne Vi meni. Vsak berač se prevzame, kadar se nasiti, tako tudi Vi. To je pa zaradi tega, ker ste pozabili, da ste prišli k meni čisto z golo mošnjo ter niste prinesli ničesar, razen2 kar ste imeli na sebi in suh6tno3 kljuse pod seb6j."
„Tudi pošten meč in poštene rodovine ime in, če hočete, krepko roko, ki zna odgovarjati na enake besede kakor so Vaše," pravi Italijan.
1 zahtievajte * osim 8 suhonjavo
„Bomo -videli," odgovori grof in otide.
Znano je, da malokatero očitanje človčka, ki ima še nekaj časti v sebi, tolikanj speče, kakor če se v oči vrže beraštvo in se mu še naštdva,1 kaj in koliko dobnga je po nevrednem užil od nas.
Lahko se torej razsodi, kako je bilo Cirijaniju v tem hipu, ki je že po naturi bil burne in nagle krvi, poleg tega pak je živel še v onem času, ko je svet vsako malo resnično ali namišljeno razžalitev menil popraviti in maščevati samo s krvj6.
Gospodar Turjaški je pač vedel, da bi njegov gost njemu navzlic2 kaj poizkušal. Da bi morebiti z deklico ne pobegnil, je ukazal dvema služabnikoma, se postaviti pred duri tiste Staniče, kjer je bivala hči mestnega sodnika, in jima ostro zapovčdal, nikčgar izpustiti. Potem je šel zopet k meščanoma.
Morebiti da bi poslednjima razkazal nekaj bogastva svojega, je bil že prej zapovčdal, pogostiti meščana. Toda stari sodnik se ni ničesar hotel takniti, dokler ne bi videl hčere.
Zatorej ju3 je vedel glavar, brž ko je prišel nazaj, po stopnicah navzg6r do sobe dekličine. Ko so stopili v sta-nico, je stala deklica v sredi, belo oblečena in obrnjena proti vratom. Za roko jo je držal Cirijani. Ko je očeta zagledala na pragu, je vzkliknila od veselja, se hotela s silo izpuliti Cirijaniju, a ta jo je trdno držal. Ravno ko je izgovorila besedo „oče", izvleče Italijan nož in zavpije z divjim krikom:
„Nihče te žive ne bo vzel meni, tudi vsi grofi Auer-spergi ne !"
Rekši jo zab6de v srce.
Stari sodnik ni črhnil besedice, kri mu je šla z lica, naslonil se je na zid, zdrsnil4 in omedlčl8 na tla.
1 nabraja * uzprkos 3 njih dvojicu 4 omaknuo se 6 onesviestio se
Tudi grofa je naglo hudodelstvo tako prevzelo, da izprva ni vedel, kaj storiti.
Poštenjaka Simona je sicer tudi osupnilo, a ne toliko, da bi si ne bil v svesti, kaj je potreba po njegovi najboljši pameti. Predno je mogel Cirijani uskočiti, je bil Simonov kratki meščanski meč v trdno vajeni roki. Boj je bil kratek. Lah se s svojim nožem ni mogel braniti. Kmalu se je zvrnil.
Dve duši sta šli skoraj ob enem pred sodni stol odgovor dajat. Pač je ena laže odgovarjala od druge. V tre-notku je bila soba polna služabnikov, ki so strmč gledali, kaj to pomenja.1
Tudi gospodar je bil v tem reč premislil po svoje. Ukazal je hlapcem, naj starega sodnika in njegovo mrtvo hčer spravijo v mesto. Grniščaka pa je zapovedal zapreti, rekoč, da v hiši njegovi nima nihče pravice, koga kaznovati, nego li on sam in njegovi bratje.
Zastonj se je Simon izgovarjal, da je tudi njemu obljubljena varnost, zastonj se je hlapcem srdito branil po medvedje, polomili so ga do tal in moral je ostati v zap6ru.
Med tistimi dnevi, ob katerih je Ljubljana, osredek lepe kranjske dežele, vladajočega svojega vojvodo pozdravila z gromovitim veseljem, se šteje tudi pepelnična sreda leta 1423. Ta dan je bil Ernest sam prišel v Ljubljano, da bi mestu zopet povrnil mir in pokoj.
Takoj je bil zaslišal od poslancev mestnih, kako deželni glavar Auersperg pod noge meče sveto pravico, poslal in sklical je bil v Ljubljano več veljavnih mož, svetnega in duhovskega stanu,2 ki so imeli nalogo, Auerspergove pregrehe preiskovati in če se uresniči, kar tožijo meščanje, ga ostro soditi.
1 znači 2 staleža
Dasi so ga ne samo njegovi sorodniki podpirali in zagovarjali, temveč tudi večina kranjskega višjega plemstva, je bil vendar odstavljen in obsojen na smrt.
Ko je torej na omenjeni dan vojvoda sam prišel v Ljubljano, da bi razjarjene meščane potolažil in deželi postavil drugega glavarja, se je bratoma obsojenca, Her-bartu in Leopoldu Auerspergu, ponudila prilika, na čelu velike množine sorodnikov in prijateljev prositi pomilo-ščenja. Vojvoda se je najbrž tudi bal, se zameriti tem mogočnim možčm, zato se jim ni upal odbiti prošnje. Tako je Juri odšel zasluženi kazni, če ni bilo toliko ponižanje za prevzetnega in ošabnega grofa že kazni dov6lj.
. Na mesto njegovo je bil za deželnoga glavarja izvoljen Ulrik Šenk z Ostrovice, s katerim so bili menda Ljubljančanje zadovoljnejši, ker zgodovina ničesar slabega ne ve o njem.
Sumerek, ki je bil pri sodbi proti Auerspergu eden naj-glavnejših tožnikov1 in prič,2 ni dolgo živel. Šel je kmalu za hčerjo, poprej pak je še videl, da je bil na mesto njegovo za sodnika izvoljen njegov prijatelj Simon Grniščak, ki je bil še pred sodbo izpuščen iz zapora. Ker prve neveste, katero si je izbral, ni mogel dobiti, je ostal žive dni zvest svetemu pismu, ki pravi, da je „bolje, če človek ostane tako".
1 tužitelja 2 svjedokd
SOSEDOV SIN.
(1868.)
I.
Tjutraj ob devetih je stal pred vežo velike, precej lepo zidane kmetske hiše voziček1 naprežen. Koldsa so bila čedno osnažena2 in čez sedež je bil zelen koc pregrnjen ter skrbno na vseh straneh pripžt, da se nikjer ni videla s slamo napolnjena vreča pod njim. Nepotrpežljivo s prednjim kopitom tla kopajočega rejčnega* konja rjavca je delavno oblečen hlapec, vajeti4 in bič držeč v roki, prav prijateljski pogovarjal, naj bo miren.
Iz veže stopi mož kakih petdesetih let, srednje, trdne postave. Menda se je ravno zdaj opravil v pražnjo5 obleko,6 kajti gledaje, če je konj prav naprežen, si zapčnja še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem,6 pa o dobri hrani pričajočem obličju, po-tiplje v notranji žep svoje precej dolge kamižole od rjavega sukna, pa ko se uveri, da ima novce pri sebi, potrdplje rezgetajočega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na voziček.
„Al' bo treba iti v semenj,7 Anton, v semenj?" vpraša mimo gredčč kmetič na vozu sedečega soseda. „V semenj. — Ti ne pojdeš?" „Baš ne morem ; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič in gre dalje.
1 kolica * očiščena 3 hranjenoga 4 vojke 5 svečanu odječu
6 namrštenom 7 sajam
Ta pak se obrne in reče lepi deklici, kakih dvajset let stari, ki je ravno prišla na prag : „Le naglo, če se hočeš z men6j peljati, Franica ! Čakal te ne bom."
„Le poženite" — odgovori dekle — „n sem še opravljena in tudi rajša peš1 hodim."
„Kakor hočeš !" pravi oče, malo razžaljen, da se hči neče z njim peljati, trene z vajetmi, in kakor blisk šine konj z lahkim vozičem po gladkem poti proti cesti.
Smrekarjev Anton — tako so namreč sosedje klicali našega moža — bil je najbogatejši svoje občine, in kar je imenitno, pridobil si je bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precej imovit kmet v sosednji vasi, ali razdeliti je imel svoje imdnje med štiri sinove, in Anton, najmlajši med njimi, je dobil samo zemljišče ter hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša od današnje, na istem mestu vnovič zidane. Prve gotove novce, dve sto goldinarjev, je imel Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene dobil za doto.2 Začel je kupčevati z žitom in raznimi kmetskimi pridelki, ki jih je skupljeval in vozil v mestne zaloge. Domi pak je žena kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začdl je trgovati z vinom na debelo, kupoval ubožnim kmetičem vole in krave „na pol pri-rčje",3 in kopica je rastla od leta do leta. Ljudjdsoga cenili raznovrstno : nekateri na dvajset, drugi na štirideset tisoč, nekateri na več ; nekateri so si pa številjenje4 lajšali in rekli: Toliko ima, da sam ne ve, koliko. In poslednji niso popolnoma napak govorili, kajti na tanko Smrekarjev Anton res ni mogel svojega imetja sešteti,6 ker razen' nekoliko okornih številk7ni znal niti pisati. Za mnogo seveda se ni motil, kajti imel je čudovito dober spomin : med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali pa ta obrčsti8 na dolgu, kakor bi bilo vsakemu posebe na nosu zapisano-
1 pješice 8 miraz 3prihrane 4 brojenje 5 sračunati 6osim 7 bro-jaka 8 kamata
Novci dajo veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel ; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval1: „Ti si že mož, ti ! Kaj maraš, ker imaš vsega zadosti." Ali pokazal ni nikoli, da mu to dobro de ; modro se je držal in kaj drugega začenjal govoriti. Le kadar ga je vino omotilo, je črhnil katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati.
Občani so ga hoteli izvoliti2 za župana.3 Ubranil seje te časti, rekši, da ne utegne4 z gospdsko5 poslovati. Dal se je pa voliti za prvega občinskega svetnika.
V krčmi ni rad sam pil. Če je le našel znane ljudi, je prisedel k njim in čakal, kdaj pride kozarec,8 ki se vrsti okrog, do njega. Družil se je z vsemi, z bogatini in ubož-nimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. Tudi za vino navadno ni hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi spadalo nanj. Le kadar je dobil v krčmi kake nižje uradnike, te je nap6jil, pa samo zato, da jim je laže prav robato7 zabavljal in jih v pričo prav neusmiljeno8 mahal.
Danes je v bližnjem trgu semenj in pelja se tja, da bi nekaterim kmetom, ki so ga prosili, kupil vole v rejo. Ker poslednji tržni dan tudi ni bil v mestu, mora zvedeti, kako je bila kupčija in po čem kaže kupovati.
II.
Ko voziček drči po cesti, doide9 suhega, dolgega moža v zanošeni letni oblčki in s kosmato kučmo na glavi. Smre-karjev Anton podrži konja in pravi:
„Če imaš kaj težke pete, pa k meni sedi, Brašnar !"
Brašnar se nasmehne, skoči na voz, se posadi dobro na mehki sedež poleg Antona ter pokrije z desnim levi
1 blaženim držao, veličao 2 izabrati 3 načelnika 4 dospije
5 oblašču " čaša 7 prosto 8 nemilosrdno 9 stigne
črevelj,1 da se ne bi videla luknja, katero je preril palec. In Anton požene.
Brašnar je bil Smrekarjev sosed. Nekdaj je bila Braš-narjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je bila najbolj zadolžena, posl6pje2 opuščeno, njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoraj vse, kar je bil dobil po očetu. Ker je v svoji mladosti nekaj let hodil v mestno šolo in se naučil nemški govoriti in pisati, ga je obšla prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je imel z nekim sorodnikom. Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere3 zakonoznanske knjige, kar jih dobi v roke. S pravo strastj6 se začne tožariti.4 Kdor je imel kako pravdo, je prišel k njemu; on se je vsega lotil, bodi si krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje, in če jo je izgubil, jo je začel za nekaj časa malo zasuknjeno in predrugačeno še enkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil in zabredel je v dolgčve. Njegov dom bi bil imel pred dvema letoma biti prodan ; rešil ga je samo s tem, da ga je dal prepisati edinemu sinu in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva.
Zdaj je bil pravdar in mešetar ob enem. Vsak, kdor se je tožil, se je prišel k Brašnarju posvetavat. Plačila sicer za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potrdba vinske pijače močnejša od vesti, je pomagal na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba kupavala obilo vina. Ali pravdati se človek ne more vsak dan, želja po pfjači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi mešetar ; na vsakem semnju je za vole in krave delal kup ; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je minilo malo dni, da bi ne bil zaspal pijan, če tudi je bil ubožen.
1 cipela 2 zgrada s pročita 4 tužakati
Kar se dostaja Brašnarjevega znanja, pritegnemo sicer, da je bilo mnogo tiste modr6sti, katero si'je sam prisvajal, samo v njegovem domišljavanju. Res je pa, da si je bil po dolgi izkušnji pridobil tako iziirjenost1 v sodnih in pravnih reččh, da bi bil mnogega mladega doktorja spravil v zadrčgo. Tudi od nature je bil obilo obdarovan : imel je močan, sicer oster glas; vse je hitro razvidel in govoril je, dokler je kdo hotel, ter je znal preobračati najtehnejše dokaze, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil posebno bistroglav, jako bal, kadar je imel z njim opraviti.
Večkrat je gosposka posezala po njem ter ga iskala kaznovati zaradi ,,zak6tnega pisarstva" ; pa noben kmet ni hotel proti njemu pričati — in sodstvo, če tudi ni ver-jčlo, da Brašnar dela kmetom samo iz prijaznosti, ga je moralo zaradi nedokazov pustiti na miru. Ali namesto kvara je žel Brašnar iz takih razp6rov z gosp6sko še dobiček. Razširila se je med ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretkan, da mu še cesarski možjd ne pridejo do kože, ako bi ga tudi radi utopili v žlici vode, ker jim jemlje zaslužek. Brašnar je bil dov61j pameten, utrjati to dobro sodbo o sebi še bolj in jo obračati na svoj prid.
„Koliko jarmov volov pa kupiš danes?" vpraša Brašnar Antona.
„Kakšnih pet jarmov, pravim, da bi jih" — odgovori bogatin Anton ter nasproti vpraša, porddno2 pogledavši po strani, ubožnega soseda : „Koliko jih misliš pa ti?"
Brašnar umi ta zasmčh, stisne spodnjo3 ustnico med zobe, pa se takoj nasmdje, rekoč: „Ni hudir4! Ti nas lahko uganjaš v kozji rog, če se menimo o bankovcih ; ali ako bi te jaz imel v pravdi, pa bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošnjo, a jaz prazno !"
1 izvježbanost 2 zlo(često) 3 donju 4 (hudič) vrag
„Dobro, da ti nisem nič dolžan. Ti bi se me prčcej lotil s pečatom?"
„Prčcej na kotomacijo," reče Brašnar.
„Ne včm, ali bi me res tako krivil, ali bi se pokazalo kaj drugače," reče Anton ter pogleda soseda s takim nasmehom, kakor bi hotel reči: „Kaj boš ti, sir6ta lačna I1"
„Ali boš kaj dal za virto, Anton?" vpraša Brašnar.
„Tako menda ne mine, da ga ne bi pil polič," odgovori Anton, „pa ti ga menda tudi kaj posrkneš, ka-li?"
„Bi ga, ali novcev ni," pravi Brašnar.
„To je pa že žaltavo2 maslo, če tega ni".
Rekši udari Anton po konju. Ljudje, ki so po cesti gnali živino ali prazni šli v semenj, so ju pozdravljali vse vprek ali z glavo kimlje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega rop6ta. Oba sta bila vsem znana moža: eden zast6pnik novčne, drugi duševne aristokracije kmetske. Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar Brašnar, manj spoštovan in da je ogromna večina „dobrih juter" merila samo na Smre-karjevega Antona.
„Če boš kupoval vole, mene pokliči, ni treba drugega mešetarja iskati. Menda vendar sosedu bolj priv6ščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina, nego kateremu od Bog ve kod !" pravi Brašnar, ko sta se bližala semnju.
„Tega ne, tega," reče hudobni Smrekar. „Po nemški znaš jezik majati, kakor birič3 in komisar ; pravdarski dohtar si, učen kakor cesarski minister, pa bi te jaz jemal za meščtarja? To ni spodčbno !"
III.
Semenj v kakem slovenskem trgu ali večji vasi je prebivalcem v okrožju imeniten dan in ima nekaj praz-
1 gladna 2 gorko 3 pandur
ničnega. Veseli se ga kmetič, ki je pred letom kupil mlade voliče, jih lepo porčdil in opasel ter jih upa ta dan za lep dobiček prodati. Veselč se ga otroci, ker ved6, da jim mati, ki je šla kupovat kuhinjske pos6dein pražnje1obl6ke, prinese medčn štrukelj, rdečo2 trobdntico in še kaj lepega. Vesel ž se ga nap6sled tudi odrastli mladeniči in dekliči, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj, kar se ne da vselej in povsod.
Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v semenj, in sicer ne zaradi kakega izmed snubačev, katerih je imčla obilo, nego ker je mati hotela, da nakupi te in one stvari za hišo.
„Ne pozabi mi šivdnk !" zakliče precej debela mati Smrekarica in radostna gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa doli po vrtu.
„Vem," odgovori dekle.
„Da veš, očeta poišči in se pripelji*z njim dom6v. Če ga ne boš priganjala, zaostane pri pijancih in bo gotovo po noči hodil domov. Le priganjaj ga, da kmalu prideta."
„Bom že."
Mati gre v vežo nazaj, hči pa krene po stezi, po bližnjem peš-poti proti trgu.
Franica je bila edini otrok Smrekarjevega Antona. Vsi drugi so mu bili pomrli v detinskih letih. Dal jo je bil dve leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je sicer deklčtu potreba vedeti. Težkih kmetskih del je sicer ni silil delati, vendar je morala znati vse in biti povsod, kajti oče je dejal: gospodinja ni pridna, če samo gleda, kako drugi delajo in vedno čepi doma. Ljudjč, ki so jo tako večkrat videli pri kakem delu, so rekali: ta menda ne ve, da bo imela toliko in toliko tisočev, da bi lahko sedela v senci.
1 svečane 2 crvenu
Kakor vse matere rade svojim hčeram lajšajo življenje in jih hranijo od preobilega truda, tako tudi Smre-karica ni bila zadovoljna, da bi njena Francika bila tako ženjica kakor druga dekléta, ki nimajo takih roditeljev. Ali Anton, njen mož, je ob takih prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala,1 udaril s peto ob tla in rekel ob kratkem : „Tako hočem iméti !" In žena je vedela, da na to ni več nobene pritčžbe.
Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi dekliči in mladeniči sta jo hranila8 tiste puhle prevzetnosti, ki le prevečkrat prelesti3 otroke bogátih roditeljev proti manj imovitim. Enako poslovanje, enaka usóda nas uči, da smo vsi človeki; da so vnanje srečne ali manj srečne raz-mére samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi.
Govorila je rada z vsakim in o vsaki stvari. Zatorej so jo ljudjé radi imeli in celó stare ženice, ki ves svet ob-godrnjajo, niso vedele ničesar slabega o njej povédati, razen tega morebiti, da ji ni noben snubač po volji, dasi ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je že oglasilo.
Ni samo ogromna imovina, ki jo je imela Fránica pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo ; deklica s črnimi očmi in lepim, okroglim obrazom, kakor se ne najde povsód, z nekoliko zajétno4 ali pravilno vzrastjó gibčnega života je bila sama na sebi vsakega poštenega ženina6 vredna.
Ko je tako šla po poljski stezi, z belo, na ogléh rdeče vezeno ruto6vroki, je šumela njena na pol sviléna obleka, prepelica je v detelji prepeléla, Skrjánec7 je pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena, kdo ve, v katero misel. Ni tedáj takój slišala, da nekdo korači za njo ter da jo je že dvakrat zaklical.
1 mrmljala a čuvala 3 (prelasti) prevari 4 krupnom 5 zaruč-nika • rubcem 7 ševa
„Zakaj tako hitro?"
Obrne se in videč, da je mlad znanec, pravi: „Greš tudi v semenj, Štefan? Le naglo stopi, da poj deva vkup."
„Že od daleč sem te klical, pa si danes tako ošabna,1 da nisi hotela počakati."
„Nisem te slišala, res da ne."
„Ali smem vštric2 tebe iti?"
„Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim. Prepirala se nisva še nik61i in žalega ti menda jaz nisem storila, ti meni ne. Zakaj bi tedaj ne hodila vkup? Vsaj naju ne bo strah, ker sva dva, in lahko si pom6reva, ko bi prišla sila; ali ne?" pravi deklica.
„Takega strahu, dejal bi, ni, da bi mi tebe vzel; spogledala bi se poprej !" odgovori mladenič in veselje mu sije z obličja.
IV.
Res čeden3 človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj na }blčko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste4 hlače se ga dobro oprijemljejo, svilena ruta5 je vrhu ža-metovega6 brezrokavnika okusno zavezana za vratom, in klobuk od zajčje dlake predrzno sedi vrhu lepega čela ; izpod klobuka padajo precej dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk : izkratka ves drugačen je od očeta svojega — Brašnarja.
Po očetu svojem ni Štefan imel nobene druge last-n6sti, nego telesno velik6st. Moč, š.rjdvo čez pleči in lepo vzrastle ude mu je dala narava ; po materi, ki mu je bila umrla v njegovem štirinajstem letu, pak je nasledoval poštenost, dobro srce in še mnogo dobrih dušnih lastn6sti.
Še le dva in dvajset let star, bil je že dve leti samo-st6jen gospodar, odkar je namreč bil njegov zapravljivi7
'ohola 2 uz 5 lij ep 4 iz ustrojene kože 5rubac 6 baršunastoga
7 raztrošni
oče prisiljen, mu odstopiti svoje nepremično1 imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posčbna sreča, se umčje lahko. Dobil je opuščeno zemljišče, nobenega repa v hlevu in kup dolga, od katerega je bilo treba obr&ti2 plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam je redko prijčl za kako or6dje.
Pa četudi se je bilo Štefan u boriti z vsemi temi in drugimi neugodnostimi, pripridil in zboljšal je bil v teh dveh letih že mnogo. S pomočj6 svoje tete, Brašnarjeve sestre, in edinega hlapca, ki ga je bil vzel v službo, se je lotil kmetovanja, dobil nekaj živine v hlev, in tako mu je dobro šlo od rok, da ni samo plačeval obresti nego tudi nekoliko popravil poslopje in letos že cel6 plačal majhen del dolga. Kmetje so ga hvalili in dejali: „Ta je priden in pameten, Bog mu bo dal srečo in kmalu bo stal na trdnih nogah, to boste videli."
Pač je mladeniču časih delo3 težko, in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče ni slišal, da bi se bil pot6žil ter nik61i ni očetu rekel žal besede. Da je z očetom malo govoril, tega je bil več kriv stari Brašnar sam nego sin. Bodisi, da je starca pekla vest,4 ali da ni imel Štefana rad, ker je videl, da se ni čisto nič vrgel po njem, ali ker ni nobenega človeka imel rad : kakor se ni brigal za njegovo izrejo,6 tako se tudi zdaj ni pečal zanj. Minilo je časih po več dni, da nista govorila besede. Če je oče bil štiri dni z doma in peti dan prišel pijan dom6v, ga sin ni vprašal : Kje ste bili, kaj ste delali? In če je oče, kar se je redko zgodilo, šel sinu pomagat orati, je držal plug molčč brazdo za brazdo ter ni vprašal: Kaj boš sejal ali sadil? Če sta si imela kaj povedati, sta si povedala ob kratkem ali pa sta si izvolila kriv pot, namreč teto
1 nepokretno 2 kamate 3 činilo 4 savjest 5 odgoj
Slovenske novele i povesti.
6
Marjeto, ki je temu pripovedovala, kar je rekel oni. Štefan je bil vajen1 takega očeta ter niti mislil ni, da bi mogel biti drugdčen.
S Smrekarjevo Franico je Štefan leto dni vkup hodil v farno "šolo, predno so jo bili dali v mesto. Tedaj sta bila prijatelja, kakor so baš sosednji otróci. Ko je deklica prišla iz mesta, se je zdelo Štefanu, da imá že nekaj bolj gospós-kega na sebi. Ni se upal z njo govoriti, da, celó ogibal se je je. Še le počasi se ji je zopet približal.
Rad jo je imél, vesel je bil, kadar je mogel z njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, več — več si misliti ni mogel. Dovólj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje med ljudmi, ona, bogata Smrekarjeva hči, pa njemu, ki je bil le Brašnarjev sin.
„Kaj boš kupoval na semnju?" ga vpraša deklica.
„Teti je treba čevljev,2 usnja3 bom kupil."
Pa ni bilo res. Teti ni bilo nič treba čevljev, in usnja ni bil namenjen kupovati. Zlagáti se je moral, ker resnice ni mogel povedati. Rasnica pa je bila, da je šel Štefan, ki se je težko ločil od doma in nujnega dela, samo zato v semenj, ker je vedel, da gre tudi Smrekarjeva Franica, in sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, Bog zna.
„Drugega kupička nimaš?" vpraša Franica.
„Nič drugega. — Pač ! Prstan bi hotel tudi kupiti, tak, kakor ga imaš ti tukaj-le."
Rekši jo prime za levo roko in gleda tanek, zlat prstan ali morebiti gleda lepo ročico ali oboje, prstan in ročico, ne vem.
„Čemu ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel nositi, premajhen bi bil tvoji roki," pravi deklica.
„Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu."
„Kaj pak?"
1 naučan 2 cipeli 3 kože
„Ko bi dobil baš takega, kakor je ta tvoj, bi te prosil, da bi menjala in bi jaz imel tvoj prstan."
„Potlej bi bila pa kakor mož in žena," se smeje deklč.
„Prstan tega še ne stori, treba fajmoštra1."
Deklica se zasmeje in začne govoriti druge stvari. Sama pa zavčde govorico zopet na prejšnjo reč, vprašije :
„Ti bi rad imel moj prstan?"
„Rajši od ne vem česa."
„Čemti ti bo vendar?"
„Imel ga bom !"
„Ali dosti ni vreden. Komaj tri goldinarje morda."
„Jaz bi ga ne dal za sto kron srebra."
„Ni ga"!"
Štefan je imel prstanek v roki. Vesel je bil, da bi bil poskočil visoko v zrak. Ko bi bila zahtevala krvi od srca za plačilo, dal bi jo bil rad !
V.
Na semnju je bilo živo gibanje. Tesno je v dolgih vrstah stala živina, par za parom, tako da so se težko prerivali semtertja2 kupci, mesirji in kmetje. Volom je bilo menda jako dolgočasno ; prežvekovali so in se niso nič zmenili za vretje okrog sebe. Če je kakemu rogatemu velikanu morebiti prišlo na misel, pokazati četveronogemu svojemu bratu ali sosedu z rogmi savraštvo ali na neki drug način nedovoljeno ljubdzen, so se takoj od vseh strani vzdignile šibe in batine ter so padale po njem, da ga je hitro minilo veselje in skakanje. Tudi materam kravam ni bilo po volji, da so bile tukaj v popoludinšnji vročini na ogled razstavljene, ta ručeč,8 druga se tiho pogovarjije s svojim čez pas z višnjevo4 ruto4 prevezanim, strahoma6
1 župnika 2 amo tamo 3 ričuč 4 modrom maramom 6 u strahu, plašljivo
pri njej stoječim teletom, tretja mirno ležeč v prahu in v blatu svojem na tleh.
Smrekarjev Anton je počasno1 hodil med živino. Glavo je nosil po2 konci,8 klobuk se mu je bil nazaj pomaknil, levica je držala s srebrom okovano pipo,3 a v desnici je imel drobno šibo, s katero je malo potepel tega in onega vola, da se mu je umaknil s poti. Kakor častna straža so hodili za njim trije kmetje, prosili in mu prigovarjali. On je mirno kadil,4 nič odgovarjal, pokimal zdaj onemu, zdaj temu, ki ga je srečal in pozdravil.
„Kaj ne, Anton, da boste še meni kupili vole?" reče eden treh kmetov.
„Petnajst goldinarjev mi boste vender utrpčli posoditi," govori drugi, in tudi tretji prosi, naj bi mu vole kupil v6 rejo.6
Pa Anton ni hotel nič slišati. Še le ko se prerije izmed živine in vidi, da se ga sitneži držč „kakor laščec"6, vzame pipo iz ust, pljune po tleh in reče :
„Kaj vam nisem povedal, da sem danes že kupil vsem, katerim sem mislil? Le pojte !"
Dva, ki sta ga prosila volov, sta uvidela, da je vsaka beseda zastčnj ter da se ne da preprositi, odšla sta torej in klela. A tretjega Anton sam pokliče nazaj.
„Koliko bi rad?"
„Petnajst goldinarjev Vas prosim."
„Kaj boš z njimi?"
„Prašička bi kupil in kadar ga zredim, Vam vrnem z obrčstjo,7 gotovo."
Anton izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno, slini prst in izbere tri petake.
„Na ! Pa dosti prirčdi ! Obresti ne bom jemal od tebe. Če boš moški z vračilom,8 te bom znal še drugič, ako ne, nik61i več ne dobiš. — Ona dva sleparja znam."
1 polagano 2 uzpravno 3 lulu 4 pušio 5 „na hranu" 6 klop
7 s kamatama 8 vračanjem
„Bog Vam daj zdravje, ko ste mi dobro storili," reče kmet in spravlja novce.
Pa Anton ne posluša te zahvale, se obrne in stopi v bližnjo krčmo.
„Pojdi pit, Anton !" se je glasilo od vseh omizij1 ob enem, in mnogo kozarcev2 mu jemolčlo3naspr6ti. Ali Anton zmaje z glavo, gre naravnost v kot, kjer je bil še prostor, sede in reče : „Naprej je treba kaj založiti." Z belim prtom prepasani krčmar priteče silno prijazen in vpraša : „Po-liček dobrega, Anton, ali ne?" „Nimaš nič za prigrizek?" — „Kaj pečenega in kaj kisle zelenjadi?" — „Pokdži !" — „Pa vina pošteno mero, kaj pak !"
Takoj4 je imel velikanski obr6k pečenke pred seb6j. Še le ko je položil vilice in nož, od sebe porinil okrožnike5 in zvrnil poln kozarec vina, sklene roke ter se nasloni na mizo, pa se začne pogovarjati z okrog sedečimi možmi. Govoril je glasno, da ga je bilo slišati po vsej sobi. Pletla se je govorica o vol6vski kupčiji, o današnjem semnju, o pšenični ceni, o Judu, ki skupljuje v mestu jezice,6 in o Italijanu, ki skupljuje suhe slive, kakšno vino bo letos na Hrvaškem itd.
VI.
V zgornjem delu trga so imčli kramarji svoje prodajalne šatore. Vabljivo so bile razvčšene svilčne rute in raznega pisanega7 blaga7 v lepem neredu. Jezičen in urno-ročen skače kramar semtertja, razkazuje, hvali in se zna mladi kupovalki pridobrikati in jo uveriti, da na vsem semnju ni enakega blaga po tej slepi ceni.
Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo, visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni, drugačni pod6bi.
1 stolova 2 ča3 „(po)molilo (se)", dizalo se 4 odmah
5 pladnje (tanjure) 6 šiške 7 šarene robe
Glej, ona dva dečka polnih rdečih lic strmita1 zamaknjena1 v lepe pištblice, ki jih ima prodajalec otročjih igr&i razstavljene. Kako bi bila srečna ta dva, ko bi si mogla kupiti vsak eno pištolico ! In pride jima čas, kadar dorasteta, da bosta imela novcev toliko in še več, nego veljajo te pištolice. Ali tačas ju2 te lepe stvari ne bodo več veselile, ne bode ju brigalo, kupovati pištolic; po čem višjem in večjem bosta hrepenela, kar jima bode najbrže zopet nedosežno, in — sreče ne bo nik61i.
V gručah3 stoj6 znanci, mladi in stari. Nekateri se dolgo že niso videli, tedaj se je treba kaj pomeniti; drugi se posvetujejo, kam bi bilo bolje iti vrč vina pit, tretji opazujejo dekldta in mladeniče, ki hodijo med kramo gori in doli.
„Poglej ! Smrekarjevega Antona Franica !" kaže eden stoječih mladeničev svojemu tovarišu.
„Ta lahko hodi košato,4 bogata je in lepa. — Kdo je pa ta muha, ki za njo lazi in tako sili vanjo6?" vpraša drug. „To je Plužnikov študent. Tega so samo babe premotile, da ni šel k farjem6. Na dohtarsko študira, pa ves babjak je."
Res je hodil s Franico majhen, šibak7 človek v črni suknji,8 z naččniki na nosu in s tanko, svetlo paličico v roki. Deklici se je poznalo, da tega tovarištva ni vesela. Gospodek je govoril največ sam, jako malo mu je odgovarjala. Zdelo se ji je nesramno, da se tako vsiljuje ter ji tako ostro pogleduje v oči, da jih mora povčšati. Tudi je je bilo sram, da jo vsi gledajo v tej družbi.
„Ali si huda name?" reče študent.
„Jaz nisem na nik6gar huda, najrajša imam pa tistega, ki me pušča z mirom," odgovori Franica.
„Tega ne verujem, to ni prav nič po dekliški."
1 dive se gledeč ukočeni 2 njih dva 3 hrpah 4 (krošnjato) oholo
1 u nju 6 far pop ' vitak 8 kaputu
„Vse v eden kup."
„Ti si prav ustvarjena, da bi onesrečila Človeka, ki te ima rad."
„Jako lahko je pomagati. Ne trebate me radi imeti, pa se Vam ne zgodi nič hudega."
„Ali tvoje lepe oči..."
„Moje oči Vam tudi ne store nič žalega, nič se ne bojte. Z Bogom ! Jaz imam tukaj opravek1."
Reče in se obrne k prodajalnici, a študentek gre s po-vešenim nosom dalje svojim potem.
Komaj je začdla Framca pri kramarju izbirati blag6 za obleko, kakršno je mislila kupiti, že pride k njej drug, tudi neprijeten človek, eden njenih snubačev, Pogreznikov Peter, mlad človek, ki se ji zdi grozno pust in siten.2 Rajša je govorila s pastirjem doma, nego z njim; ali njen in njegov oče, Pogrezmk, bogat prekupec plemenih prascev, sta bila prijatelja, in morala mu je biti na videz prijazna.
Štefan pride v tem hipu mimo. Videč, da Franica stoji poleg Petra, hoče oditi; a deklica ga zagleda in pokliče : „Pojdi sem, Štefan !" Ko se vesel približa, mu reče : „Pomagaj mi izbrati! Katero izmed tega dvojega se ti zdi lepše?"
Štefan pogleda in pravi: „Ne vem, pa ko bi jaz bil kakor ti, bi vzel to z zelenimi rožami."
. „Jaz sem bila pa že bolj namenjena ono kupiti."
„Meni je tudi ono bolj po volji; zelene rože preveč mahajo v oči," reče, dasi3 ne vprašan, Pogreznikov Peter.
„E, to zeleno vzamem," reče dekle in kupi blago, ki je bilo Štefanu po godi. Potlej mu reče :
„Zdaj bi pa rada poiskala očeta. Ali jih nisi nikjer videl?"
„Na živinskem semnju bodo najbrže."
■ ' posao 2 dosadan 3 premda
„Jaz se malo bojim sama hoditi med živino. Ali greš ti z_men6j, če utegneš, da najdeva očeta?"
Umije se, da je Štefan to od srca rad storil, tem rajši, ker je videl, da bi Peter tudi rad šel z njo, pa ni Petra prosila, ampak njega.
Šel je pred njo in delal pot v gneči.1 Vse se je moralo razmikati njegovima komolcema2; razrival je može, da so godrnjali,8 in zdelo se mu je, da bi v tem hipu lahko prijel in daleč zaliičil4 največjega vola, ki se ne bi hotel umakniti.
Prideta skozi6 gnečo na ono stran, na prosto'. Deklica ugleda svojega očeta, ki je prišel iz krčme, in tudi Smrekar zapizi svojo hčer ter ide k njej.
„Tako vretje,8 da bi ne bila prišla med živino do Vas, da mi ni Štefan pomagal," reče dekle očetu.
„Mu boš pa kupila odpustka,7" odgovori Anton, in obrnivši se k Štefanu, vpraša: „Kaj pa, svojega starega nisi Še nič videl?"
„Očeta? Nič," odgovori Štefan.
„Glej ga, tam-le gre. Pijan je že, kakor krava, in ves krvav. V krčmi so pripovedovali, da je pri nekem kupu okanil* za dva goldinarja, zato so ga stepli.9"
Res je stari Brašnar taval10 med ljudmi semtertja, krvav po lici, kamižolo od rame nizdolu razparano. Vsi ljudje so se mu smejali.
Ko je sin Štefan to videl in vpričo Franice slišal, da je bil oče tepen11 zaradi sleparstva, je otrpnil, da ni vedel kam pogledati. Nekaj časa stoji kakor pribit, potem se naglo obrne ter se izgubi med ljudmi. Zdi se mu, kakor bi vsi ljudje kazali za njim: Glejte, ta je Brašnarjev! Nik6mur se ne upa v oči pogledati. Kakor bi bil sam kaj pregrešil, beži ven iz semnja !
1 stisci 2 laktovima 3 gundrali, mrmljali 4 bacio 5 kroz
6 (vrienje) vreva 7 sajamski dar 8 prevario 9 izbili 10 lutao 11 bij en
Prišedši s trga, zavije nehotč s poti, sede za sam6tno mejo na kamen, podpre giavo v dlani, in v mislih videč krvavega, zasramovanega očdta svojega, se razjoka1 krepki mladenič, kakor otroče osmih let.
Zakaj je šel na semenj, da je to videl? Zakaj njegov oče ni tak, kakor su drugi, zakaj ni pošten? Poslednja misel mu je prišla zdaj prvič, in prvič je za hip čutil v sebi se vzdigovati nenaraven, bridek čut, ki ni bil s četrto zap6vedjo v nikaki pravilni zvezi. Pa samo za hip ! Takoj se mu misel izpreobrne in reče: Kaj bi storil, kaj bi dal, ako bi našel besedo, katero bi govoril očetu, da bi se ga prijela in bi potem bil drugačen? Strašno je to ! Drugi očetje želd sinove izpreobrniti, na pravi pot nazaj zasukniti, a tukaj sedi sin, pošten sin nepoštenega očeta !
Naglo vstane, se ozre okrog sebe in prepričavši se, da ga nihče ni videl plakati, ubriše solze ter se napoti dom6v.
VII.
Vsaka praznota ima nekaj žalostnega in otdžnega v sebi. Brašnarjeva hiša je bila od znotraj prost6rna ; javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem in povprek vsaj za dvanajstero družine umerjena. Če so torej, okrog mize sedeč, večerjali samo trije : Štefan, hlapec Blaž in teta Marjeta, so morebiti čutili, kako pusto je, videti na velikem prostoru tako malo ljudi, in molčali so vsi, eden bolj od drugega, da ni bilo slišati nego ropot z žlicami in počasno, premišljeno hojo2 stare lesčne3 ure za vrati.
„Čast bodi Bogu !" reče teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, in naglo pristivi: „Zdaj pa le molit pa spat ! Blaž, nič ne hodi rose otčpat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati !"
1 razplače 2 hod 3 drvene
Toda hlapec Blaž ni bil voljan, poslušati sitne1 tete ; mislil si je : dan je gospodarjev, noč je moja. Poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, jo vrže čez pleči in odide na vas k tovarišem, ki so bili že zbrani za Smre-karjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi grede zapeli:
„Mesarja bom vzela, bom zmerom vesela, bo tele zaklal, sreč mi poslal, telččje al svoje, al pa še ob6je" itd.
Štefan navije uro, natlači pipo tabaka, jo zažge s trščico2 na leščerbi,3 ki visi nad mizo, in ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa, svetla noč je ; čuje se petje vaških4 fantov,4 ki gred6 čez polje. Štefan zna po glasovih, kateri je v družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno med nje.
Eden izmed sosedov pride čez vrt, sede k njemu na klop, ga poprosi „luknje" tobaka, se začne pomenkovati5 o kupčiji na predvčerajšnjem semnju, o današnjem vročem dnevu, in pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa da ne ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti, itd.
V hiši zgiblje teta Marjeta preobleko in pogleduje k peči na klop, kjer spi stari Brašnar. Prišel je še le danes opoludne iz semnja, vina poln, ter je potem legel.
Gane se, zast6ka6 in vstane s trdega ležišča na goli klopi.
„Uj, gnilčba gnila !" se zahudi teta Marjeta. Braš-narju se zazčha, mane7 si oči in krivened8 za omizje.9 Tam podpre suho brado in upre zardele oči v Marjeto. Ko vidi, da Marjeta neče vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja:
„Nu, ali bo kaj?"
1 dosadne 2 trieščicom 3 (prostoj) svjetiljci 4 seoskih momaka s razgovarati 6 zastenje 1 protare 8 tetura » stolno društvo
„Nič bi ti ne dala, nisi vreden, da bi te pes povohal," reče Marjeta, pa gre vendar in prinese s peči skledo, ki jo jame Brašnar, najprej malo ogledujčč menda nečislano1 jed,1 nap6sled počasi prazniti.
Marjeta nekaj časa molčd gladi in zgiblje preobldko, potem naglo prestane, zagrne z zastorom oči in jame na glas jokati.
„Teh godcev2 pa res ni treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar. — „Kaj ne bi! kako ne bi!" odgovori stara sestra. „Nisi nas še dosti globoko pokopal, treba nam je bilo še te sramote na hišo, da si se pogoljutil3 in te po semnjih pretepajo. Da bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda ! Ali nimaš nič srama več..."
„Prdcej mi molči! Kaj to tebe briga !"
„Briga naju s Štefanom, briga ! Nisem ga še videla jokati, ubogega siromaka, odkar je vzrastel, samo sinoči, ko mi je pripovedoval, kako grdčbo si v semnju narčdil in kako so s teb6j delali. Sram te bodi !"
Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz rok. Jesti ne more več, sestra njegova še dalje toži, on pak leže ter ne odgovori ničesar. Mogoče je, da ga je vendar malo ganilo in omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu hudo zaradi njega.
VIII.
Ljudjč še vendar niso tako hud6bni, kakor časih4 mislimo. Naše krepbsti sicer pišejo res radi v vodo, ali naših slab6sti in pregrčh takisto zmerom ne vrezujejo v kamen, s časom jih semtertja tudi pozabijo.
Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem seirnju nekaj dni govoiili po vsem okrožju. Dobil se je tudi kdo, ki je pošteno dejžll: „Ne lučajmo5 ga s kamenjem, saj imamo vsak svoje breme. Mož je bil morebiti pijan, pa ni vedel,
1 necijenjeno jelo 5 (gudačl) sviraca 3 goljuf varalica * (v lasih) kadkada 5 bacajmo
kaj dela, in če je tudi izmaknil dva goldinarja, kaj, za vino mu je bilo treba !" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali manj.
Štefan se je nekaj dni ogibal ljudi. Mislil je,rda pride vsakemu, kdor ga bode videl, na um, kako je njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi Franici je s poti hodil, četudi ga je v srce bolčlo.
Neki dan, ko je šel na polje, pa jo je vendar moral srečati. Sešla sta se na razpotju, in Franica ga je še malo pripočakala, da je prišel do nje.
„Zakaj si bil oni dan iz semnja tako naglo pobegnil? Lahko bi se bil peljal z nama z očetom," reče.
Štefan se zardi.1 Deklica, ki se je morebiti domislila, da mu opomin na semenj ne more biti prijeten, prevrže govorico na drugo stvar in reče :
„Tvoj lan sem zdaj mimo gredč ogledovala. Lep je, samo malo prerddko si ga vsej al."
„Preredko se ti zdi?"
„Ko bi bil mene vprašal prej, pa bi te bila naučila. — Ali me vzameš za terico2 jesčni?"
„Vem, da ga ne greš tret, ako bi ti dal vse predivo," reče Štefan.
„Kaj meniš, da ne bi znala trlice v roko vzeti?"
„Znala, vem, da bi, kakor vsaka druga, ako bi hotela."
„Nu, enkrat se mora začeti. Res nisem še trla, pa ko bi letos, bi najrajša začela pri tebi, zato — ker bolan tako lep."
„Res? In jaz bi tebe najnaprvo prosil za terico, ko bi te mati in oče pustili iti tret, kar pač ni mogoče, in sušil bi s takim vesčljem, da bi se ti samo trlo pod rokami."
Deklica se nasmehne in vpraša : „Zakaj te pa ni nič v vas zvečdr k nam ?
„Al boste drevi3 kaj čaša svetili ?"
1 zacrveni - tarilju lana s večeras
„To se ve da. — Ali prideš ?
„Gotovo, če le ne umrjem."
„Umrjem ! Beži, kdo bo to mislil, dokler je mlad in krepak, ko ves svet !"
„Umreti jaz tudi ne mislim še tako naglo, to sem le tako dejal,1 da gotovo8 pridem."
„Le pridi."
Razideta se, Franica domov, Štefan svojim potem na polje.
To je zlata in belega srebra vredno dekle, si misli Štefan ter si ne more kaj, da se ne bi še enkrat obrnil in za njo pogledal. In glej ! v istem hipu se je obrnila tudi deklica, da bi za njim pogledala, in tako sta se srečala veni misli, v enem dejanju.3 Drug pred drugim sta se svoje radovednosti sramovala, deklica se zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje.
In smejala sta se ta dva, ne toliko zato, ker bi se jima bilo zdelo smešno, da gledata drug za drugim, ako tudi se dobro znata in vesta, kakova sta po postavi in po oblčki; smejala sta se od veselja ali Bog vedi, zakaj.
IX.
Ob shodu, ki se je praznoval pri bližnji cerkvi, je plesala Smrekarjeva Franica najrajša s Štefanom, a Štefan skoraj z nobeno drugo. Nekateri ljudje, ki vse vidijo, so opazili tudi to.
Navadno se je Franica ob nedeljah vozila z očdtom in materjo k prvi jutranji maši. Kadar se je pripetilo, da se je sama s hlapcem peljala ob desetih k maši, je skočil skoraj vselej kje med potom Štefan na voz in ni bilo videti, da bi bila Smrekarjeva hči nejevoljna zaradi tega. Ljudje so opazili tudi to in še mnogo enakega ter so dejali, da vse te malosti ne morejo biti brez razloga.
1 rekao \zacielo 8 činu
Naravno je torej, da sta napó^led tudi ona dva iz-pregledala, se spoznala, si povédala, kar si je že milijon gorečih src po védalo v tihi uri, v objetju najvišje sreče.
In ta čas, ko sta si obljubila Ijubézen in zvestóbo do smrti, nista mislila na bodočnost, nista gledala zaprék, ki bi se utegnile grmáditi proti njuni1 zvezi, ni iima bila v skrbi volja ali nejevolja roditeljev niti ne vsega sveta. Čutila sta, da sta edina, čutila, da se hrepenjenje enega srca izliva v drugo srce ter da objémata ljubljenje vsega, kar je in bode ljubilo.
Ljubezen ne števili.2 Trenutka se držeč, piie srečni človek z vso dušo sladki požir,8 in blagor mu, ako uživa sedánjosti dar in ne da bridkósti4 kaliti veselja in ako utopi spomin tega, kar utégne priti grenkega,6 saj6 — grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo še prerade, mislimo nanje ali ne mislimo !
Počasi pa le vstane pomislek,7 pravega veselja so-vrdžnik. Pač je moralo obema priti na um, da se jima upanje ne smeje. Franica je znala svojega očeta, ni ji bilo lahko misliti, da bi kdaj hotel imeti Brašnarjevega sina za zeta; Štefan se tudi ni mogel motiti.
Čutila sta oba, da jima ta brezupnost8 kali veselje, zatorej nista, kakor bi se bila zmenila,9 dolgo govorila o tem. Boječ se, da ne bi iz razglašene skrivnosti njune ljubézni izviralo kaj kvarnega, sta se na očitnih krajih ogibala, govoriti med sebój.
Tako se med svetom precej dolgo ni vedelo, da je reč prišla že tako daleč.
Nesreča pak je hotela, da se je ta ljubezen vendar objavila. Eden vaških mladeničev je videl Štefana pozno zvečer, ko je pri Smrekarju že vse spalo, stati pod majhnim križastim oknom Franičine izbice in govoriti z deklico.
1 njihovoj 2 broii 3 gutljaj 4 gorčini 5 gorkoga 0 ta 'sumnja s beznadnost 9 dogovorila
Vedel je mladi Štefanov vrstnik, da do te sreče ne pride kdor si bodi, da je torej vse to kaj posebnega. Obljubil je sicer Štefanu, nikomur ne povedati, da ga je po noči videl pod oknom; a šel je še tisti večer v samotno kočo, kjer so njegovi továriSi pili žganje,1 in jim skrivnóstno povédal svojo novico. Ti so jo razodéli vsak svojemu de-klétu in dekleta materam, pa kar vedó matere, zve s časom ves svet.
Štefana je prej vse rado imelo ; a zdaj so jeli tu in tam zabavljati nanj ter ga smešiti. Zdelo se jim je neumno in prevzétno, da misli na Smrekarjevo hčer.
X.
V hišo k Smrekarjevim je zahajala stara ženica, ki je, brez gotovega domóvja, ob palici lazila, in povsod znana, preživela nekaj dni v tej, nekaj dni v oni hiši. Ker je vedela mnogo povedati, pa ker je časih tudi pomagala delati, jo je imela mati Smrekarica zeló2 rada, dokler ji ni s preveliko postrežnostjo3 nekdaj prišla povédat, da gleda Brašnarjev Štefan za Franico.
Kdor materi toži otroka, težko se ji kdaj prikúpi. Mati Smrekarica je videla, da ženica sicer skrivnostno pa s pravim veseljem pripoveduje, kaj ljudjé govoré, in mislila si je, da je gotovo pripovedovala to reč že tudi drugjé, reč, ki naposled utégne še neresnična4 biti.
„Kaj takega mi ne treba nikoli več pripovedovati, kar jeziki uganejo6 o naši hiši," reče mati. „In če bom slišala, da boš koga naših obirala6 pri nas ali kjer si bodi, ne prikiži se mi več v hišo."
Beračica,' ki se je menila s to važno pošto jako prikupiti materi Smrekarici, odide preplašena iz veže in dalje po vasi.
1 rakiju 2 vrlo 3 uslužnošču 4 neistinita 5 nagadjaju 6 ogo-varala ' prosjakinja
A skrbljiva mati je vendar premišljala ves dan to, kar je zvedela. Dozdevalo se je zvedeni1 ženi, da se je Fra-nica res nekako izpremenila v poslednjem času. Utegnilo bi resnično biti.
Zvečer gre v hčerinjo kamro, sede na posteljo k njej in začne pripovedovati, kaj je slišala. Ostreje, nego je bila njena navada, govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res. Deklica bi ji bila rada povedala resnico, materi, pa sicer nikčmur več; ali ni mogla, bala se je ! Mislila je : Zdaj še ne ! ter odgovori na materino vprašanje : „Zakaj mi ljudje ne dad6 miru !"
Mati je rada verjela, da pomenjajo ta in vsi drugi dvomni odgovori: Ni res, kaj se govori.
„Pazi se," reče mati, „ogiblji se, da te ljudje ne dobijo v besedo in v jezike. S poti mu pojdi, kjer mu moreš, njemu in drugim takim. Jaz ti ne bom prepovedovala, govoriti s tem ali onim, kar je pošteno in prav ; niti nečem, da bi bila sama svoja in topasta,2 pa da bi se ne hotela meniti,8 naj bode, s katerim je. Veselega človeka je še Bog vesel. Pa saj ti menda ni treba zabičevati, saj si pametna dovolj, in sama veš, da moraš vedno imeti Boga pred očmi in pomisliti pri vsaki reči, kaj bi oče dejal, ako bi vedel to in to. Zmerom smo te prav učili, doma in v šoli si slišala, da mora otrok tako delati, kakor hočeta oče in mati."
Hčeri stopijo solze v oči. V izbici je bilo malo svetlo, brleča sveča ni bila utrnjena, mati teh solz ni opazila.
„Sama sebe se najbolj pazi," reče mati dalje. „Dokler je človek mlad, ne pomisli in lahko se mu spesne.4 Saj veš, kaj mislim. Glej, Podselska Jerička ..."
„Mati !..."
„Le molči, le molči ! Jaz se ne bojim zate, ali moram se bati. Hočem ti le reči, da moraš moliti za pravo čednost.
1 izkusnoj 2 tupoglava 3 razgovarati se ' osklizne
Jaz ti verjamem, da ni nič, kar govore ljudje, pa pomisli, kaj bi rekel oče, ako bi kaj bilo, ako bi samo slišal to govorico ! Glej, koliko se oče trudi, koliko trpi in skrbi po noči in po dnevi ! Za koga drugega, če ne zate? Saj imava1 samo tebe na svetu."
Ta misel zbudi ženici spomin na njene zgodaja pomrle otroke, in tiho začne jokati. Deklica se je oklčne okrog vratu in tudi njej tek6 solzd, a sirota se ne upa povedati, zakaj.
„Ti boš meni in očetu na starost edino veselje in si nama že zdaj. Zato delaj zmerom očetu po volji, napak te on ne more učiti."
„Možiti® se me ne silite!" šepeče dekle.
„Ne bova4 te- silila. Sicer pa nič ne misli, da je to tako hudo, le počakaj, vse pride izlepa in počasi," odgovori mati, nasmehnivši se, vstane in med vrati reče : „Le Bogu se priporčči pa zaspi! Oče težko da bi nocoj prišel dom6v. Bog daj, da bi se kaj ne pripetilo na poti !"
Rekši zapre mati duri za seboj, a dekle se razpravi, ugasne luč in zleze v posteljo. Dolgo ihti6 pod oddjo6 in ne more zaspati.
Zdajci, že precej pozno, nekdo na lahko potrka na okence. Ve, kdo je, pa danes ne misli vstati, ne odpreti okna, danes ne in nikoli več ne, dasi tudi njej glasno tolče srce. Saj je greh, delati proti volji take dobre matere. Dolžnčst prepoveduje, poslušati glas svojega srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti čut, zaduši klic ljubezni !
Še enkrat potrka ter zakliče tiho njeno ime. Ne, ni mogoče se zatajiti; Bog, ki je ustvaril človeku čuteče srce, naj odpusti! Še enkrat bo govorila z njim, mu povedala, kaj je rekla mati, in potem — morebiti ne več.
1 imamo (nas dvoje) 2 rano 3 udavati 4 budemo (nas dva)
5 jeca 6 pokrivačem
Slovenske novele i povesti.	7
Vstane, odpre okno. Štefan stoji pri zidu. Ko ga vidi v mraku pred seb6j, izginejo vsi storjeni1 nameni,1 poda mu rok6, in začne se šepetanje.
Ko dokonča deklica svoje pripovedovanje o materi, stoji Štefan nekaj časa nem ob zidu. Naglo pa seže v žep in ji poda nekaj v roko.
„Kaj je?" vpraša deklica.
„Prstan, ki si mi ga dala, ko sva enkrat šla2 v semenj. Tvoja mati govorč prav, jaz se ti moram umakniti, daleč, daleč strani !"
„Kaj boš?"
„Na vojsko šel, po svetu — nikdar ne pridem več v to vas !"
„Ne, za Boga ne ! Na prstan nazaj, jaz ga ne vzamem."
„Imej ga ! daj ga drugemu, jaz ga ne smem imeti !"
„Če ga ne vzameš nazaj, ga vržem skozi okno v travo, naj se izgubi v zemlji za vselej ! Nikdar ne bom več vesela. Iz moje roke ne bo nik61i nihče prejel ni tega ni drugega, samo ti ! — Češ?" — In Štefan zopet vzame prstanek nazaj.
XI.
Pred pustom,3 ob času splošnih4 ženitovanj,4 so se jeli zopet bolj pog6sto shajati snubači v Smrekarjevo hišo. Povpraševal je zopet Pogreznikov Peter, oglasil se je županov5 sin iz bližnje fare in več drugih bogatih kmetskih sinov se je prišlo pomijat za zeta.
A najimenitnejši je bil in največ govorice je napravil mlad, bogat usnjar,6 ki se je bil naselil v veliki hiši pri cesti. Nosil se je po mestno, opravljen je bil po gosposki, govoril je več jezikov, bil je lep, sladkih besedi, krotak, pohldven7 in prijlzen, da ga je vse hvalilo. Govoril je po-
1 učinjene nakane 2 smo (nas dvoje) ' pokladama 4 občih ženidbi ' načelnikov 6 kožar 7 ponižan
sebno rad z materjo Smrekarico ter se ji takoj prikupil tako, da bi bila naravnost dala hčer. Zanjo je bilo že za-nimljivo in častno, da bi njena hči dobila moža, ki je bil bogat in učen, gosposki in zveden1 po svetu.
„Naša Francika se mora zdaj precej možiti, dokler je mlada. Kadar bo že bolj v letih, ne bo več tako," reče mati Smrekarica možu Antonu, ko sta bila nekdaj sama v hiši ter je ona nekaj šivala, on pa s pipo v ustih hodil gori in doli.
„Nu, naj se, jaz ne branim," odgovori Anton.
„Dobiti mora moža, ki jo bo rad imel in ki naju ne bo zaničeval na starost — katerega, ki ima dobro naturo."
„Saj babe imate nos tudi dober, le izberite ga," reče Anton.
„Pogreznikov sin je presk6p, pretrd. Taki niso pridni."
„Ne? Zapravljivci2 so pridni in mekuži,3 kaj li?"
„Vrhniščakov sin bi k hiši prinesel denar,4 ki pravijo, da ni ves po pravici dobljen ; potle bi ne bilo božjega imena pri hiši," šteje6 mati dalje.
„Ljudjž vsakega obrčkajo,6 kdor kaj ima."
„Jeličev ni delaven; nič ga ne hvalijo ljudje."
„Nu, kateri bi pa bil tebi po glavi, kateri?" vpraša Anton ter stopi pred njo.
„Tak, ki bo naju na starost imčl7 v7 Čislih7."
„In kateri je tak?"
„Ta usnjar Lovrenič," odgovori ženica.
Anton se zasmeje in gre zopet dvakrat gori in doli.
„Tedaj ta ti godi?" vpraša.
„Dober človek je, mehkega srca in zna s človekom izpregovoriti," reče mati.
„Kaj pa dekle? Kaj pravi? Ali je tudi njej v srce sedel, kakor tebi?"
1 izkusan 2 razsipnici 3 mekušci 4 novac 6 broji 6 klevedu
7 („imao u brojevima") cienio Hslo broj
„Ničesar ne reče, pa mislim, da bi ga vzela."
„Jaz mislim, da je pametnejša od tebe in da ga neče," odgovori mož. — „Le poslušaj me, stara, jaz tudi ne stavim nanj toliko, kolikor ti. Denir je lepa reč, ali denar je od danes do jutri. Kupčija je dobra, ali nesrčča se lahko pripeti. Le kdor zna delati, kdor zna vsako stvar v roko prijeti, ta je trden na svetu. Saj veš, da bi jaz rad vzel zeta sem na dom, rajši nego dekleta dajal drugam..."
„Saj nam stavi na izbiro, ali jo vzame k sebi, ali se pa priždni k nam, kar češ."
„Na mojem domu je treba kmeta. Takega jaz nečem, da bi v gosposki suknji1 hlačal okoli hiše, pa da bi ga ljudjč vikali2 in bi še jaz ne mogel govoriti z njim, kakor z vsakim človekom. Pojdite mi v kraj z gospostvom ! Moj oče je bil kmet in zet moj bo kmet; kdor poleg česa drugega prinese najprej trdno delavno roko, kdor se bode v ponedeljek drugače oblačil nego v nedčljo, tak pride pod mojo streho, pa je amen besedi!"
„Smrekarja je kmetstvo podstavilo,3 kaj ne? Iz zemlje si stotine in stotine denarja izril!" reče žena zabavljivo.4
„Baba, ti govoriš, kakor veš. Kmetstvo ne redi,6 ali pošteno živi; drži se ga, kdor ga imaš. Iz dežja je dobro, če ima človek kam pod streho pribežati. Pri trgovini človek kolne,6 pri kmetstvu pa moli. Smrekar je znal kleti in moliti, in zato se je podstavil, baba !"
„Tako rajši vzameš takega, ki ti bo na starost v zobe gledal?"
„Jaz svojega zeta ne bom nikoli ničesar prosil, če Bog da. Povčdal sem ti, da ga nečem, ki bi v petek suknjo nosil in bi ga starci vikali. Molči!"
Ni se dalo več govoriti o tem ženinu.7 Vsi drugi niso bili materi po volji, hči se ni hotela oglasiti za nobčnega,
1 kaputu 2 „vi" govorili 3 podiglo 4 ujedljivo 5 hrani 6 kune
7 zaručniku
katerega bi oče bil imel rad ; predpust je minil. Ljudjé, ki so pričakovali ženitovanja pri Smrekarju, so se zmotili tudi to zimo. Snublči so bili ali razžaljeni ali žalostni, in vse je ostalo, kakor je bilo.
XII.
Sneg je skopnel, pomlad je prišla, pšenica po polju je zelenéla, rastla, se vretenila v klasje ter napósled oru-menjála, bila požeta in omldčena.
Smrekarjev Anton je je imel v vrečah dva visoko nadeta vozá pred vežo. Namenjen je iti v mesto na trg.
„Janez je bolán, ne bo mogel iti s teboj ; koga drugega dobódi," reče mati Smrekarica, gledáje, kako mož na vozu, po vrečah hodčč, tu in tam kaj popravlja in prelága.
„Vrag še take hlapce !" se zahudi Anton, „kadar ga je treba, pa je kilav. Koga čem dobiti? Povédi mi človeka, da bi mu bilo upati."
„Glej, tam le gre Brašnarjev Štefan ! Vprašaj ga, morebiti on utegne z enim vozom iti, z enim pojdeš pa sam."
„Ta bi bil dober. — Štefan, stopi malo sem, stopi!" Štefan se približa. Smrekarjev Anton izvleče mehúr tobaka iz žepa ter mu ga ponudi z vozá: ,,Ná, natlači!"
Štefanu se zdi malo čudno, da je Smrekar danes tako prijázen in mu ponuja tobaka.
„Pojdete še nocoj?" vpraša Smrekarja, ko zažge pipo.
„Do pol poti bi še nocoj rad Šel, pa hlapec mi je zbolel. Kaj boš pa ti kaj kmetoval?"
„Nimam ničesar posebnega, storil sem že, kar je bilo velikega."
„Utegneš dva dni iti z doma?"
„Da bi z Vami šel namesto hlapca? Zakaj ne, rad, če hočete," odgovori Štefan.
„Prav je. Vsakega nečem s seb6j jemati, tebe pa rad vzamem. Stradal ne boš po poti niti trpel žejo, kadar boš vozil z men6j ; za drugo že narediva, da bo prav."
„Čez koliko časa se bo treba odpraviti?"
„V mraku zaprdževa. Le pojdi zdaj dom6v in preskrbi, kar imaš, ter potem pridi k meni, da dobiva kaj ugrizka, pa da grlo splakneva, predno poženeva," reče Anton.
Ko je solnce zašlo, so bili v oba voza naprčženi po trije in trije konji. Smrekar zamdje z dolgim bičem, konji se upr6 in kolesa se začn6 premikati po tiru.1 Mati Smre-karica, ki je s praga gledala za vozdma, reče, da Štefanu, ki je šel s poslednjim vozom, prav lepo pristujejo2 bič in vajeti8 in da bi bil čeden voznik na vsaki veliki cesti.
„Škoda je, da ne bo nik61i vozaril, ker nima s čim. Njegov oče, ki mu je vse zabil,4 je vreden, d? bi dirjal8 skozi šibe," pritakne star sosed, ki je mimo gredd postal pri Smre-karici, ker njemu je bila govorjena ona pohvala Štefanova.
„Bog ve ! pridnega človeka Bog zmerom vidi," reče žena.
„Kakor je že ! Vidi ga, ali videti mu ne da" — odgovori starec z nasmehom ter s prsti pokaže, kako se šteje srebro.
Franica je imela v veži opravek. Slišala je, kaj mati govori z onim možem, in vesela je bila.
XIII.
Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov po-magač Štefan, iz mesta dom6v gredč, v kmetski pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili ter da bi sama tudi „videla malo rdečega8", kakor je dejdl Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj besčden, kajti dobro in lahko je bil prodal.
1 kolotečini 2 pristaju 3 vodjice (vojke) 4 prosuo 5 trčao crvenoga (t. j. vina)
V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij ; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocdj ni bilo, ker so bili že odšli. Zat6rej sede s Štefanom malo bolj na samo, tjakaj na ogel v kot.
„Le pij, kolikor moreš ; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj.
„Klobukov nama ne vzem6," reče Štefa i.
„Bog me, da ne ! Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne bomo vekomaj živeli."
Smrekar je sam noc6j tudi pil precej pogosto. Jezik se mu vedno bolj in bolj razveziije ; Štefan ga ni še nikoli videl tako prijaznega poleg sebe. Pripovedoval je razne reči iz prejšnjih let: kako je počasi obogatdl ; kako je tu in tam srečno kupčeval ; kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti, pa se jim ni dal, in več takega.
„Ti nisi neumen, fant!" reče Smrekar Štefanu. „Zdaj te res vije,1 pa počasi prideš naprej. Kmetstva se drži, tvoje zemljišče je dobro ; pa tudi trg6vstva bi smel po malem poizkusiti, kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi ne bilo Smrekarja, kakor je."
„To želim že od nekdaj. Takoj drugo leto si kupim konja," odgovori Štefan.
„Dolg plačuj, pa leso za seboj zapiraj, pa boš po vsem svetu lahko hodil in ljudjd te bodo radi imeli. Pošten si in moraš tudi ostati. Jaz tvojega starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako rad, in kadar ti bo velika sila, pri meni se oglasi. Na !"
Štefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in reče : „Vi ste dober mož ! Denarja Vas ne bom prosil, a nečesa drugega. In če me boste slišali, storim Vam, kar si morete misliti, da Vam živ človek stori."
1 muči (u neprilici si)
„E, kaj boš ! Jaz ne iščem ničesar. Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lahko bi ležal domi v senci, sama navada človeku ne daje miru. Kadar dobim zeta v hišo, menim, da bi malo popustil to trgtivstvo. Staram se, pa ni dobro, če si človek vedno in vedno utrguje spanec1."
„Ni Vam treba toliko trpčti, storili ste že zase zad6sti."
„Res je tako. — Ti si pameten, kaj meniš, katerega zeta čem vzeti? Kateri bi bil najbolj pravi?"
Štefana zalije rdečica* o tem vprašanju, gleda predse v kozarec, molči nekaj časa, pije in reče malo boječe: „Vzemite zeta, ki ima Franico rajši od vsega drugega, ki Vas ima v čislih kakor očeta in ki bo materi stregel3 na starost, kakor pošten sin."
Smrekar, ki je bil že malo vinski in dobre volje, se nasmehne, izpije kozarec vina in vpraša : „Kateri je tak, kateri?"
„Vam treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben človek očitati4..."
„Vse res, takega bi jaz rad. Pa nekaj denarja je spo-d6bno5 in mora biti. Voda, tudi čista, se ne vzame s čistim vinom, samo voda z vodo, vino z vinom; sicer je pijača le za žejo."
To Štefana malo popari; ali misli si: zdaj-le je lepa prilika, morda je ne bo nikdar več take ; torej naj velja,6 kar hoče.
„Jaz nimam denarja ni imovine, pa obojega se upam pridobiti; a ne podim se nikdmur, in ko bi se dalo me-njevlti za vse, kar smo in imamo, ne menim se z nobenim ..."
„Pamet imaš ; jaz sem bil v tvojih letih in sem še zdaj tak. Vsak človek je sebe vreden."
1 san 2 crvenilo 3 pazio, dvorio 1 spočitnuti 5 primjerno, pristajalo bi 6 neka valja (bude)
„Pošteno Vam govorim, oče sosedov, vzemite mene za zeta, nikdar se ne boste kesali,1 do smrti..."
„Oh ! !" zavpije Smrekar, pa ves obraz se mu iz-premeni, in usta se raztegnejo v zaničljiv2 nasmeh.
„Jaz nisem hotel, da bi kdo drug zame pri Vas govoril ..." začne Štefan dalje.
Smrekar mu ne da govoriti.
„Fant ! Ti si pijan !" reče. „Ali veš, kaj govoriš?"
Vem. Vaša Franica me ima rada in jaz njo ..."
Ko Smrekar to sliši, plane po konci,3 upre oči v Štefana, kri mu zalije obraz in na glas zavpije : „Lažeš, berač4! Poberi se mi, da te ne bom videl. Izpred oči! Ako ne ..."
Ljudjč od drugih miz so umolknili in gledali razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je delal prenaglo, ni vedel nekaj časa kaj storiti, hitro pak je čez malo hipov vstal, položil za račtin nekoliko desetič na mizo ter naglo odšel.
Smrekar prime Štefanov denar na mizi in ga skozi odprto okno vrže ven v temo. Potem sede, kolne in izlije v se poln kozarec vina.
XIV.
Kmetje in vozniki zdaj Antona obsujejo.6
„Kaj sta imela? Kaj ti je naredil Brašnarjev?" vpraša eden.
„Jaz bi skoraj vedel," reče drugi.
„Jaz tudi," pristivi tretji.
„Da bi se vsakega potepina6 sin šalil z menoj!" se h udu je Smrekar, kakor sam s seb6j.
„Vidite!" reče prvi.
„Ženil se je pri tvoji hčeri, jaz te reči vse vem," reče drugi.
1 kaj ali 2 posprdni 3 uzpravno 4 prosjak 5 obaspu, okruže
6 skitalice
„Kaj veš?" vpraša Smrekar.
„Mnogo, česar ti ne".
„Povedi !"
„Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoje dekle; a tebi so bile oči zavezane."
„Lažeš!" zakriči Anton jezen.1
„Ne laže ne, ljudjč že dolgo govore o tem," pove drugi.
„Ne bodi hud, da ti pripovedujem; to je samo, ker te imam rad."
„Vina na mizo!" zavpije Smrekar in reče takoj nekoliko mirnejši: „Ne znajo še mene. Jaz hudiča izženem iz mladih glav, ako še toliko časa sedi v njih."
„Palice vendar ne, Anton! Te megle se še vse lepše razpode.2 Svojega dekleta ne smeš pretepati3! Ona ni, da bi jo dolžil; on ji je malo sesvedral pamet, pa se že zopet vse izlepa zamaši."
Tako je govoril star kmetič, ali Anton je dejal :
„Vsak po svoje; jaz že vem, kaj imam storiti. Vsem vam jezike zavežem. Zakaj niste poprej ust raztegnili in meni povedali, hudiči! Po zobčh nositi mene in hišo mojo, to baš zna vsaka baba. Ali ste vi možjč? Pa samo da vem ! Videli bomo, kdo bo nosil greben,4 ali mi stari ali mlada semena ! — Daj vina !"
Krčmar in kmetje so razumeli Antonovo jezo porabiti. Ved6č, da nocoj plača vse, so pili, kolikor je mogel kateri. Nekateri so se mu izkušali prikupiti s tem, da so mu bolj na drobno razpovedovali, kako se govori o tej stvari; drugi so ga tolažili15 ter mu zabičevali, da hčere ne sme kaznovati, nego naj jo, kar najhitreje more, da možu, in tako bo vse pri kraju.
Pozno po noči je že bilo, ko Anton plača, ukaže na-preči, dobi hlapca pri krčmar ju, da bi šel na Štefanovem mestu z drugim, zdaj praznim vozom, in zapodi proti domu.
1 ljutit 2 raztjeraju 3 tuči 4 tko če biti gospodar s tješili
Kmetje okrog njega so se ga bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel popolnoma upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj, in nedolžni konji, ki so morali v največjem diru1 teči proti domu, so čutili gospodarjevo jezo ter niso mogli utčči njegovemu biču.
XV.
Že se je Anton bližal svoji hiš in je videl, da imajo še luč spodaj2 v družinski stanici. Da bi tako pozno še svetili, ni bilo navada. Njega sicer niso pričakovali.
„Baš prav !" misli Anton, in z voza skočivši, glasno potrka3 na vrata. Mali hlapec pride iz hleva in razpreza konje. Sama mati Smrekarica pride vrata odpirat. Opravljena je popolnoma, sveča, ki jo drži v roki, kaže objokan4 obraz ; moža ne pozdravi z nobeno besedo, tiho mu sveti po veži v stanico.6 Tam dene svečo na mizo, molče postavi tja mrzlo večerjo z vrha peči in sede v kot na klop. Kaj in kako je mož noc6j zvedel to vč že tudi ona. Eden sosedov je bil iz one krčme prišel pred Smrekarjem v vas in ženi prinesel to novico.
Anton vrže jezno kožuh, ki ga je imel na vozu, na posteljo, postavi bič ob steni, klobuk občsi na klin — pa tudi ne govori ničesar, ne sede k večerji kakor sicer," ne pogleda nekega denarja, ki leži na mizi, nego jame po hiši hoditi gori in doli, in po strani pogleduje ženo, ki čaka v strahu, kaj bo.
,,Biljak je prinesel vrniti denar, ki si mu ga bil po-s6dil. Spravi ga z mize," reče Smrekarica s tihim, plahim glasom.
Anton poseže po mizi, pograbi papirnati denar in ga vrže po tleh.
„Kje je Franica t"
1 trku 2 dolje 3 pokuca 4 zaplakan 3 sobu G inače
Žena se zgane ; to vprašanje je bilo tako ostro, kakor ga je pričakovala.
„Franica spi," odgovori mati.
„Ponjo pojdi!"
„Noc6j ne."
„Jaz pravim, da hočem še nocoj govoriti z njo, zdaj-le prčcej. Pojdi!"
Žena pokrije z opasanim belim zastorom obličje in začne jokati.
„Tudi ti nečeš več slišati! Kaj, ko bi se ti kaj pri-godilo na starost !" reče Anton ter po strani pogleda po biču. Takoj poprime svečo in gre trdo stopaje iz izbe, po veži v stanico, kjer je navadno spala hči.
Mati, ki je morala najbolj vedeti, da je nocoj ni tam nego da je pred očetovo jezo skrita v gornji sobici, se ni premaknila z mesta. Mož pride nazaj, stopi s svečo pred ženo. Ona je vedela, kaj pomenja1 to molčeče vprašanje.
„Anton!" reče žena jokaje, „jaz sem te še malo prosila vsa leta, kar živiva vkupe. Za Boga te prosim, pomiri in premagaj2 se nocoj, ker si jezen. Lezi, jutri boš govoril z njo — tepsti3 je ne smeš!"
„Tedaj ti veš, kaj mi je! Ti si vedela poprej! Ti si ji pomagala peč&ti se z onim..."
„Bog, ki me bo sodil, ve, da mi ni bilo znano, če ima Franica kak zmenek4 ž njim."
Anton postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na hrbtu držeč ter obrnjen pred se na pol v tla, hoditi gori in doli. Zena se oddahne.
„Vsak berač naj mi pride in fni v zobe pov6,s'da se bo ženil v mojo hišo. Kaj mi je bilo, da mu nisem razt61kel čeljusti! Čakaj, dete, jaz te naučim, kdo je gospodar, kojega je treba vprašati, predno se kaj govori."
„Tepsti je ne smeš !" izpregovori žena plašno.
1 znači 2 svladaj 3 tuči 4 razgovor, dogovor 5 kaže
„Če ne "bo taka, kakor jaz hočem, raztčpem tri palice na njej. Saj veš, da je nisem še nikbli. Naj bo, kakor gre ; naj ve, kdo je njen oče !"
„Ti si bil tudi mlad."
„Bil ; pa svojemu očetu sem še danes hvaležen, da sem moral delati po njegovi volji. — Ali je to lepo, da ljudje mene in tebe po zobčh nosijo zaradi njene neumnosti? Ali je bilo treba tega, da me je bilo danes sram med ljudmi, da nisem vedel kaj reči, zaradi nje? In, ali veš, kaj lahko pride iz tega, kaj?"
„Kaj si boš to —" prestriže žena možu besddo.
„Če jo hočeš prvemu beraču dati v torbo, daj jo, kadar že mene več n bo. Dokler bo pa gibal moj mezinec,1 bosta obč plesali, kakor bom jaz godel, veš !"
Rekši začne Smrekar pobirati denar, ki ga je bil prej v svoji jezi vrgel po tleh.
„Le pojdi spat !" ukaže čez nekaj časa ženi. „Če si jo nocoj skrila, naj ti bo. A jutri zjutraj jo hočem imeti predse. Potle že naredimo, da bo vsej tej stvari hitro konec."
Kmalu potem je v Smrekarjevi hiši ugasnila luč. Mirno je spalo po vasi vse, le mati in hči, kateri je vse blagrovalo, da sta srečni, nista mogli zatisniti oči. Grenko pričakovanje drugega jutra je težilo obdma srce : ena se je tresla in bala očetove jeze, drugi ni spati dala materina ljubčzen in moževa ostr6st.
XVI.
Smrekar je bil vajen2 zgodaj3 vstajati. Zbudil se je zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devfrtih ali po polu noči, če je legel popolnoma trezen in spočit ali če malo vinski in utrujen. Po njem so se morali vsi drugi ravnati, razen matere Smrekarice, ki je smela svoj spanec za pol ure po-
1 mezinac (mali prst) 2 naučan * rano
daljšati, ako se je ji zljubilo, pa samo, odkár je bila hči Franica toliko dorástla, da je iméla vse gospodinjstvo tako v rokah, kakor ona sama.
Tud jutro po tem veččru je bil Anton vstal ob svoji uri, zájutrkoval po stari navádi malo brinovca1 in šel iz hiše v hlev k konjem poglédat, če imajo krme, če so v snagi2 itd. Po veži gred6č, je videl svojo hčer v kuhinji, jo pogledal, pa šel tiho mimo nje. Nazaj prišedši, je stopil celó v kuhinjo, vzel iz velikega ognja, pri katerem je Franica kuhala kosilo,3 žareč ogel za pipo ter molčč zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno stopila iz hiše, mislila : ne bo take sile ne !
Mati je bila že namenjena, hčeri očitati in jo izpové-dati, da se je mogla tako zeló izpozabiti ter neumno ljubezen z Brašnarjevim Štefanom začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečiite noči in solz, se je prestrašila in je prav ljubeznivo govorila z njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečdh.
0	polu osmih je bilo kosilo. Mati si je posebe kuhala kavo; oče in hči sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Danes hčere ni bilo pri mizi.
„Kje je Franica ?" vpraša oče.
Mati pové, da je zunaj, da ne more jesti.
„K mizi se pride k molitvi, naj se jé ali ne jé," odgovori Smrekar jezno, in takoj potem pride Franica. Med kosilom, ki ga je hči pokušala prav malo in prav posiljeno, ni oče govoril ničesar.
Ko je bilo dokončano, naredi vsak hlapcev pol križa, popravi malo s prsti razmršene lase in nasadi klobuk, a dekle pobére žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče Smrekar: „Le pojdite na delo !" Obrnjen k Franici, iz-pregovori: „Ti ostani tukaj!"
1	borovičke rakije 2 čistoči 3 („kusilo") ručak
Sama sta bila v hiši. Oče zaklčne duri od znotraj. Hči sedi na klopi, bleda, s povčšenimi očmi, z rokama mrtvo v naročaj spuščenima, kakor kip od belega kamena. Oče s prekrižanima rokama stopi na sredo hiše in reče:
„Semkaj predme stopi!"
Franica vstane in stopi predenj, povzdigne proseče oči k oččtu, pa videč, da je njegov pogled oster, strog in jezen, jih povesi takoj.
„Poklčkni!"
Deklica pade na kolena ter se spusti v glasan jok.1
„Kdo sem jaz ?"
Smrekar mora svoje vprašanje ponoviti, predno hči jokaje s slabim glasom odgovori:
„Moj oče".
„Moli mi deset božjih zap6vedi!"
Hči začne božje zapčvedi praviti,2 ali pride komaj do druge in dalje ne more, beseda ji zastaja v grlu. Oče menda to vidi in reče:
„Kaj uči četrta zap6ved ?"
„Spoštuj očeta in mater..."
„Prav... Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo na zemlji. — Ali ti mene spoštuješ ?"
„Spoštujem."
„In me slepiš ! Jaz menim, da si dobra, pametna hči, a ti za men6j na tihoma zveze sklepaš z beračem, s sinom takega človeka, ki veš, da ga jaz videti ne morem. Kaj je to ? Kaj bo iz tega ? Drugega nima nego sam sebe in svoj prazni žep, pa se ti meniš z njim ? Kaj imaš z njim ?"
„Pregrešnega nisem imela nikdar nič ž njim," odgovori dekle.
„Kaj ? Pregrešnega nič! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal ali mislil, potle bi drugače govoril s teb6j. Pregrešnega ! Potle pa pojdi, kakor je svet dolg in širok, očeta in
1 plač ' govoriti
matere iskat, v tej hiši bi ga ne imela več, ako bi to, še to prišlo ! Veš, kaj govorim ?"
Deklica hoče s tal vstati.
„Kleči!" — zagrmi oče. — „Obljubi mi, da se ne boš od danes, od te ure več pečala z njim, da z njim tudi govorila ne boš !"
Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in reče:
„Obljubi !"
„Obetam," izpregovori ona.
„Vidiš, kaj visi tukaj na steni ?" — reče on, kažoč1 na puško, ki je bila nad posteljo obešena. — „Rajši ga
ustrelim, nego da bi.....že veš, kaj mislim. Zahvali se
materi svoji, da te sinoči nisem dobil, sicer..."
Rekši se mož obrne proti durim in izide.
XVII.
Pop61udne je Smrekar kakor brez namčna stal na konci svoje hiše pod oknom tiste izbice, v kateri je spavala njegova hči.
„Pojdi sem, stara," migne svoji ženi, ki je baš prišla iz kašče.2
„Kaj je ?" vpraša mati Smrekarica.
„Vidiš !" pokaže mož s prstom na tla ob zidu.
„Jaz ničesar ne vidim," odgovori mati.
„Ne ? Menda si slepa. Tla so tod razhojena, odpadki od zida so razdrobljeni s stopinjo. Zid na robu okna je tudi zamazan. To je sled. Po noči se je hodil pogovarjat ž njo. Da bi ga bil jaz enkrat dobil! Od danes ne sme dekle več tukaj spati. Zgoraj ji postiljaj3."
Žena pokima in zamišljena odide v vežo.
Odšle sta pazila oče in mati na hčer. Ves dan je morala biti pri domu. Oče je hodil manj po trgovstvu nego
1 pokazujuč 2 žitnica 3 prostiraj
poprej, in kadar je moral kam iti, ni pozabil pred odhodom zabičiti1 ženi, naj bo pazna in naj ima povs6d oči.
Deklica je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla2 je materi in očetu z večjo skrbljivostjo nego poprej, a govorila je malo in vesela ni bila nikdar. Z obraza ji je od dne do dne bolj ginila cvetoča, zdravje in mladost oznanju-joča barva,3 žalost je bila razlita po njenem obličju.
Mati je poznala črva, ki jo gloje, in v srce se ji je smililo dete. S to in ono malo rečjo jo je izkušala razveseliti, molila zanjo in se jokala, kadar je bila sama. Časih se ji je mož zdel preoster, a časih bi bila ženica vso bolečino, ki se je iz hčere iztakala v njeno materino srce, izlila v jezo do — Štefana, ki je bil po njenih mislih edin kriv, da ni bilo v njeni hiši — ne, miru, miru, prazn6te, tišine je bilo še preveč — tistega veselo-pokojnega stanja, ki je kraljevalo dosle vedno na Smrekarjevem domu.
Neko nedčljo pop61udne, ko so bili šli vsi v cerkev k nauku in je Smrekarica sama doma pri oknu sedela ter bukve1 vseh svetnikov5 in svetnic5 držala v roki, je videla Štefana mimo okna iti. Hitro ga pokliče v hišo.
Ko je stal pred njo, ga začne žena oštevati6 in zmerjati,7 da more biti tako hudčben in brez pameti in premisleka zdražbo8 delati v družini, pa nevčdnemu9 dekletu, ki ga ne more nikdar dobiti v zakon,10 z nepremišljeno ljubeznijo težiti srce.
Dokler se mati Smrekarica huduje, ne odgovarja Štefan ničesar. Sedi na klopi in z eno, v ogel mize uprto roko podslanja glavo. Ko se žena umiri, izpregovori on :
„Res je, mati, nepremišljena je ta ljubezen. Jaz nisem mislil, kaj bo iz tega, niti da bi kaj bilo, niti kaj bi utegnilo biti, nego..."
1 svojski preporučiti 2 dvorila (mater) 3 boja 4 knjige 6 sve-taca i svetica 8 spočitavati (mu) 7 karati (mu) 8 svadju ,J neiz-kusnoj (djevojci) 10 brak
o
Slovenske novele i povesti.	°
„Iz glave si jo moraš izbiti, pa je. On je rekel, da te ustreli, če boš hodil še za njó."
„To me ne straši, mati; meni bi ne bila velika iz-gúba, če me zdaj ustreli ta ali ta. Tudi mi ne more nihče na svetu ukazati, da bi si jo izbil iz glave. Pozabiti je ne bom mogel, dokler bom živ. Tega vendar ne rečem, da da se ne bi s poti umaknil, daleč strani; a ne zaradi očeta in svetá, temveč njej na ljubav. Vi ne veste in nihče ne ve, kaj sem trpel te dni, ko sem slišal, da ji je hudó in da sem jaz kriv tega."
Smrekarica je videla, da je Štefan težko zatiral solzo v očesu. To jo je precej omččilo in dejala je :
„Saj jaz ti ne rečem nič. Znam te, da si priden fant. Bog ve, kako bi bilo, ako bi šlo pri naši hiši po moje. Ali to sam vidiš, da k nam ne moreš priti, saj znaš našega očeta. Jaz le ne vem, kako si mogel tako neumen biti, da si mu celó sam pripovedoval kaj takega ter ga vprašal, kar bi ti bila jaz bolj izlepa povedala ! Glej, koliko sitnosti in nesreče bi se bilo odvrnilo! — Iz glave si pa lahko iz-biješ vse, ako hočeš. Na svetu človek vse pozabi, samo greha ne lahko. Le pameten bodi in sosedje bomo, prijatelji med seboj zmerom, kakor do zdaj."
„Zmerom. Do danes mi niste rekli žal besede. Bolélo me je poprej, ko ste mi očitali toliko hudega, a zdaj sem vesel, ker vidim, da ste dobri. — Jaz ne morem in se ne upam misliti, kako se mi izteče ta reč..."
„Tako se izteče, kakor se mora."
„Časih sem želel, da bi tega Vašega bogatstva ne bilo nič, časih sem dejal,1 da bi se Franica le drugam nemožila,2 naj jo jaz dobim ali ne, časih pa me popade, da menim: Ni mogoče in ne sme biti, da bi jo dobil kateri drug. Tako mi vre po glavi, vem, kaj hočem in ne vem."
1 govorio 2 udavala
„To ni prav ; vsega tega ni treba misliti! Kako drugo si izberi, saj jih je dosti, ki te vzemo rade in lahko."
„Ljudjč govorč" — reče Štefan dalje — „da jaz Vaše Franice iščem samo zaradi denarja, ki ga bo, „imela. To je res, denar je lepa reč na svetu, jaz bi se ga ne branil, kakor se ga ne brani noben človek; ali smem povčdati Vam, mati, in vsem ljudčm, če tudi neče nihče verjčti, jaz bi Vašo Franico vzel, ako bi ji tudi moral kupiti vse, v kar se obleče pred poroko."1
„Le po umu delaj in ne sezaj tjakaj, od koder ne dosežeš ničesar. — Zdaj pojdi, ljudjč bodo šli iz cerkve; nečem, da bi kdo vedel, da sem govorila s teboj."
XVIII.
Ko se materino upanje, da bo s časom hči zopet vesela in živahna, od dne do dne ni hotelo izpolniti, jame žene skrbeti, da ne bi deklica zbolčla. Vse prijazno prigovarjanje ni pomagalo. Razodene tedaj možu svoje skrbi.
„Le počakaj, zdravilo se že napravlja. Jaz vidim in vem, kaj manjka dekletu, zato sem že skrbel, da bo naglo konec vsem njenim težavam," reče Smrekar.
„Kaj misliš ?" vpraša žena.
„Moža ji dobiti. Vse je navedeno. V nedeljo pridejo snubit, hitro udarimo v r6ke in vse bode pri kraju."
„Za križ božji! Ne, le zdaj ne!" se mati preplaši.
„Zdaj, baš zdaj !"
„Bog pomagaj ! Ti si časih kakor voda ! Ne da bi premislil in počakal, rineš svojeglavno dalje in se ne daš..."
„Nu, kaj bi pa rada ? kaj ? ti, ki si modrejša od mene!" vpraša Smrekar malo razdražen.
„Dekle naj malo pozabi, kar je bilo, potle..."
„To že pozabi. Jaz sem s Pogreznikom govoril, obljubil sem, besede ne snem,2 če se vsi postavite na glavo. Tako je!"
1 vjetičanjem 8 pojedem, progutam
Žena previdi, da so vsi ugovori bob, metan ob steno, in umolkne. Ali skrbi se ne more otresti, da bi se utegnila ta prenagla ženitev čudno raziti.
V nedeljo pop61udne pridejo trije možje v plaščih, znamenje, da so snubači, in sedejo pri Smrekarjevih okrog mize. Bil je Pogreznikov Peter, njegov oče in stric. Domačin jim prinese vina, kruha in suhega mesa na mizo ter govori z njimi nekaj navadnih reči o lepem vremenu itd. Videč, da se Franica ne pokaže v hišo, stopi ven.
Mati je bila v kuhinji, a deklica je stala na pragu. Na kamenen pokončnik1 naslonjena, je zrla na2 videz2 brez vseh misli preko polja.
„Gostje so v hiši, dekle!" reče oče. „Ni spodobno, da tukaj stojiš. Pridi notri ! Ali se hočeš morda malo čed-neje obleči ? Pojdi gori v svojo kamro in naglo naredi! Ali boš ?"
Oče je govoril prijazno in nekako mehko; hči se ni mogla ustavljati, pokimala je in šla gori po stopnicah.
Prišedši v sobo, počasi odpre predčl svetlo olikane omare. Oblek je bilo tu na izbiranje, dragih in prostejših, za velike in male praznike. Časih jih je bila vesela, a danes je ok6 mrtvo o vsej tej lepoti ; ne izbira, niti ne ve, kaj hoče. Pusti omaro odprto in sede na stol. Kakor trudna položi križem roki na koleni ter gleda v steno, kjer visi podčba žalostne Matere božje.
Gori po stopnicah se zaslišijo trdi koraki — oče stopi v sobico. Franica vstane. Približa se ji in jo prime za roko.
„Saj veš, Franicka," začne Smrekar, „da te še nikdar nisem učil napak, nikdar ti še ne ukazal ničesar, kar bi ne bilo prav. Vselej si rada slušala, slušaj me še danes. Glej, midva z materjo te imava rada, rajši nego vse drugo na svetu, in storila sva ti, kar si želela, pa ti bova še. Ali naju imaš tudi ti toliko rada, da nama danes storiš veselje?"
1 stup dovratnik 8 na oko
Tako Smrekar še nikdar ni govoril s svojo hčerjo. Kaj znači: rad imeti, ljubiti, to je menda mož pač imel v srcu, a na jeziku tega ni nosil. Ta novi glas je hčer čudno ganil. Prvič, kar je bila odrastla, se je zdaj oklenila1 očetovega vratu, in položivši mu glavo na prsi, začela jokati. Oče Smrekar jo je tako nerodno2 prijel za ramo, da se baš ni vedelo, ali jo hoče na lahko odriniti od sebe ali pritisniti k sebi.
„Nu, kaj to? Čemu to? Jokati ni treba ! Sile ti ni in ti ne bo, če Bog hoče. Pogreznikov Peter je zdolaj, ženit se je prišel k tebi, kakor veš. Jaz sem te obljubil, ker sem vedel, da me rada slušaš. Obriši solze pa pridi doli in vesela bodi! Saj potrdiš, kar sem jaz obljubil?"
Deklica ne odgovori ničesar.
„Ne bodi neumna ter ne jokaj ! Mati je tudi jokala, ko smo šli k poroki; pa je vprašaj, če se ji je kdaj hud6 godilo? Človek ne sme biti tako mehak. Pametna bodi in poslušaj nas, ki smo stari in vemo, kaj je prav. Silim te baš ne, v mesnico te ne vlečem ; a tega menda ne storiš, da bi tvoj oče ostal na sramoti in oporekel besedo ! — Dovolj čedno si opravljena, niti se ne treba preoblačiti! Le takoj pridi doli ! Stori mi po volji in verjemi, da se ne boš nikoli kesala. Ustavljati se ne smeš."
Oče se obrne in pusti duri za seb6j na pol odprte.
Kmalu za njim pride mati s tiho stopinjo. Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem licu pod očmi sled solz.
„Kaj si res taka, da ne pojdeš v hišo? Saj ne greš v pekel ! Bodi z ljudmi, govori z njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš !" nagovarja mati.
„Precej grem," odgovori hči.
„Ta-le rdeča3 ruta3 ti dobro pristoji. Deni jo za vrat!" Dekle mater molče sluša in se opravi vse po
1 ovila 2 nespretno ■ crvena marama
njenem nasvetu.1 Potle gre z njo vred po stopnicah doli in v hišo.
„Franica, pojdi pit," pokliče ženin2 Pogreznikov Peter in ji moli3 kupo. Deklica prime kozarec4 in pomoči ustne ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu.
„Bolj ga potegni, bolj —" reče Petrov stric, „saj nima kosti! Vino ti da bolj rdeče lice in veselo srce. Pa semkaj k Petru sedi, da rečemo katero modro ali pa dve."
Dekle sede k Petru ter začne na videz vesel pogovor z njim, vtikaje se tudi v pomčnke, ki sta jih starejša možd imela z očetom.
Po dolgih ovinkih5 so prišli do ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorih, reče stric Franici:
„Ni potoka brez vode, ni poroke brez žene ; a kaj naša lepa nevesta poreče? Ali prikima?"
Zdaj je bilo čas odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, beseda, ki bi imela ženinu podreti vse namere, ji ostane v grlu.
„To sVa se že midva zmenila.6 Pridni otroci vse po-trdč, kar očetje ukren6," odgovori Smrekar za svojo hčer.
Potem so se jeli meniti, kdaj se bo ženitovanjsko pismo delalo, in druge potrebne reči. Franica je nekaj časa molče sedela, a potem naglo vstala in odšla. Oče Smrekar je nejevoljen pogledal za nj6, in da bi jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: „Dekle je zdaj nekoliko dni slabega zdravja."
XIX.
Tri dni pozneje mati Smrekarica jokaje reče možu: „Moj Bog, ti si kakor voda ! Vse ob enem bi rad. Boš videl, da se to ne izteče srečno. Franica zdaj že nič ne govori."
1 savjetu 8 mladenac 3 (po-malja) diže 4 čašu ? okolišanju dogovorila
„E, kaj, pa bo že spet govorila, že ; nič se ne boj, saj je ženska in materina hči. Prav je, da zdaj manj govori. Kadar ji začn6 zobjč izpadati, potle bo klepetdla po noči in po dnevi, kakor vse vi babnice."
„Kako se moreš šaliti s tem ! Mene tako srce boli in vest1 mi očita,2 da bo ta zakon vendar prisiljen. Ti si jo prisilil."
„Kaj nisi tudi ti privolila?"
„Jaz nikoli ne. Samo zaradi tebe in tvoje trmoglavosti ji prigovarjam. Pa ji ne mislim nič več; jaz ne morem videti, kaj trpi."
„Nič ne bo hudega, nič. Jaz vem, da je tako vse prav. Ko bi bilo po tvoje, ne bil bi nobene reči začčl. Kar sem se še kdaj večjega pol6til, vselej si mi iz početka branila, potle, ko si videla, da se je dobro izšlo, potle si molčlla. Bog je že vedel, zakaj ni babam hlač dal: srčnosti nimate nobčne, vsako reč se bojite prijčti. Le molči! Jutri poj-demo pismo delat."
Drugo jutro sta bila dva konja v najlepši voz vpre-žena, in Smrekarjev brat je bil prišel v pražnji3 obleki, da bi za moža in za pričo4 pomagal pri beležniku pogodbe postavljati v ženitovanjsko pismo.
Ob tej poslednji uri se je Franica jela očetu ustavljati. Ni je bilo izlepa pripraviti, da bi se oblekla in šla z očetom v pisarnico.
A zdaj se oče razsrdi in reče : „Moraš ! Ljudi ne bomo za nos vodili. Ne vprašam te, če hočeš ali nočeš. Jaz bom videl, če boš slušala ali ne ! Pokažem ti, kaj je pokorščina !"
Mati Smrekarica se je zbala5 te moževe jeze, hitro je prijela hčer, kakor v svojo zasl6mbo,6 pod pizduho in dejala : „Saj bo, saj pojde !"
1 savjest ' spočitava 3 prazničnoj (svečanoj) 4svjedoka 5 po-bojala 6 zaštitu
Po mnogih materinih prošnjah se je Franica na-pósled oblekla ter sedla k očetu in stricu na voz.
V pisarnici pri beležniku so možjč ugibali, koliko in kako bi si ženin in nevesta imovino zaženila, kako bi otróci iz tega zakona nasledovali in česar je še treba. Fra-ničin stric je večkrat vprašal nevesto: „Ali ti je tako po volji?" A ona je bila nekako mrtva; poslušala je, kaj govoré in kaj zapisujejo, pa slišala ni nobene reči do dobrega. „Naredite, kakor hočete !" to je bilo vse, kar je bilo izpraviti iz nje ves čas.
Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano, jo je bilo treba zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni hotela prijéti za pero, dokler je ni oče skrivaj pomenljivo1 sunil1 in pogledal z ostrim očdsom.
Ubogi Pogreznikov Peter, ki se je pogumno pod-križal na ženitovanjsko pismo, je bil že po navadi malo neróden v vedénju in v govoru ; ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati, mu je še nekaj posebnega težilo je zik in srce, ko je videl svojo nevesto tako brez vsega veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto v ženitovánju rajši doma za pečj6 ali da bi vsaj že minilo to pusto pripravljanje in pomenkovanje.
XX.
Franica in Peter sta bila v cerkvi že dvakrat oklicana2 in ženitovanje se je bližalo.
Tedaj je Smrekar posebno gledal, da ni Franica šla nikamor, kjer bi bila mogla s Štefanom govoriti. Tudi je bil mož zadovoljen, ker je videl, da se Štefan ne prizadéva, k hiši prihajati, da se še celó umiče. Morda je sam raz-videl svojo nespamet, tako je mislil Smrekar.
1 znamenovno gurnuo 2 ozvana
Franica se o svoji ženitvi ni zmenila z nikomer. Če je kdo kaj izpraševal o tej stvari, je šla najrajša takoj od njega. Deklam in drugim je o prvi opomnji jezno ukazala, naj molčč.
Bilo je precej mrzlo, megleno jutro, ko je Franica z dvema deklama prala na studencu. Dokončavši delo, dene kebelj1 na glavo, pusti dekle še pri perilih ter ide proti domu.
Pot od studenca do doma je držal skozi majhno hosto2 mladih gabrov.
Bodisi, da se je bala, pasti na pomrzlem uglajenem potu, ali da je bila vase utopljena, gledala je predse v tla in stopala zel6 počasno.
Naglo jo nekdo prime za komolec. Kakor lahka groza jo prešine, in hitro z eno roko poprime kebelj, da ne bi padel z glave, in ozrši se, vidi Štefana pred seb6j.
„Kaj niti soseda nisva več, da greš tako mimo mene, kakor bi bil iz devete dežele in bi se ne bila še nikdar videla?"
To Štefanovo vprašanje je bilo govorjeno z nekim tožnim, pa vendar ostrim, očitajočim3 glasom. Deklica menda ne ve kaj odgovoriti, a obrne se v trenutku, kar žila dvakrat trene, pogleda s solznim očesom mladeniča in reče:
„Saj veš ..."
„Vse vem, da bo svatovanje. Vsaj povabila1 me boš, ne? Ali pa sam pridem, sam. Enkrat zapleševa tako, da bo vse gledalo, tako, kakor se bere6 o tisti Reziki in o po-vodnjem možu. Kaj ne?"
Ta misel je bila mladeniču menda zadnje veselje, kajti z ognjenimi očmi se pripogne k njej, da bi ji videl v lice.
„In ko odpleševa," pravi dalje in ok6 mu zatemni, „potem napčsled zaučemo na vasi, saj je svet širok in
1 kabao * šumicu 3 prikornim 4 pozvala 5 čita
dolg. — Glej ! (o teh besedah stisne Franici roko, da jo zabon; to še ni najhuje, da te jaz ne dobim. Jaz mislim, da bi bil vesel, ko bi le vsak drugi dan mogel govoriti s tebôj. A tega ne bom mogel videti — vem, da je greh, pa jaz si ne morem pomagati — da te bo drug imel."
„Ne bo me imel, on ne, drug ne..."
„Kaj? kaj?"
A veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgovoru zasvetilo, izpodrine Štefanu hitro druga, temna misel, in pozabivši sam sebe, pravi s strahom :
„Ne, ne ! — Povédi, kaj ti je na mislih? Menda vendar ne..."
Pevaj6č ženski glas se začuje zelô blizu izmed grmovja in preplašena izpuli Franica Štefanu roko iz roke.
„Beži, da naju ne bi videli ! Morda bova še govorila," reče dekle.
XXI.
Priprave za svatovščino pri Smrekarjevem Antonu so bile končane. Franica je hodila ves čas, nekako za vse neobčutljiva, tiho okrog hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja, govori in godi,1 nje ne dostajalo ni najmanj. Ljudjé so -med sebôj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je hči udala,2 da bo zopet kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred poroko grozno težko pri srcu in se je vendar pozneje vse obrnilo na dobro, in tako se je starka tolažila, če tudi se ji je hči v srce smilila, in je prav pogosto jezično govorila s hčerjo o tej in oni stvari, da bi jo obrnila na druge misli.
In prišel je napôsled določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesenski dan. Solnce se je sicer videlo na prepre-ženem3 obnebju, ali žarki4 niso bili tisti, kakor o zorénju ruméne pšenice. Hladna burja je brila čez vaške6 vrte in
1 dogadja 2 predala, podala » naoblačenom 4 zra"ke 5 seoske
tresla poslednje hruške z drevja; drdraje1 je hreščal majhen klepčtec na najvišji jablani Smrekarjevega vrta, počasneje in z debelim basom pak mu je pritrkaval večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo.
Pa Štefan ta dan ni poslušal klepetcev, ni delal — da, niti ni hotel gledat iti svatov, ki so se pred Smrekar-jevo vežo zbirali in zasedali vozove, da se k farni cerkvi odpelj6 k poroki.2
Pipo, iz katere je kadil,3 vrže na tla, prekorači vrt, podčre plot in gre dalje ven iz vasi. Kam gre, sam ne ve.
Nad vasj6 je bila hosta. Bor6vje in raznovrstno pritlikavo4 grmičje je rastlo tam. Resa6 je bila pokošena, tla gladka, in Štefan, ki je koračil preko hoste, z rokama na hrbtu in s pogledom v tla obrnjenim, gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo.
Leže čez nekaj hoda na tla in dene komolca6 za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a nap6sled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči po konci.
„Kaj delaš, Štefan? I, kaj ne greš svatovat?" ga vpraša stara nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro7 suhih drv na glavi.
Štefan ji ne odgovori ničesar. Ali kakor stisne pesti in kakor pogleda starko, je bilo videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej.
A vender mu starka nikdar ni bila storila nič žalega. Zenica se ga menda zboji, kajti hitro zavije za grm in odide.
Štefan se nasloni na staro brezo in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. Mežnar vabi k sveti maši, po sveti maši bode por6ka Smrekarjeve Franice.
1 drndajuč ' vjenčanju » pušio 4 nizko 5 vriesak, resulja
• lakte ' svežanj
Okoli farne cerkve je pokopališče. Po grobčh raste zelena trava in naznanja, da je v mali fari samo malo mrličev.1 Redki leseni2 križi spominjajo pozabljivosti tega sveta, ali morda, da tukajšnji ljudje stavljajo svojim dragim mrtvecem spomenike samo v srcu, ne na grobeh.
Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče raz-tčza stara, že črvojednasta lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno usahnilo ter jih mežnar ni oklčstil. Pod lipo stojč svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega sivca,3 ki je pol fare krstil in por6čil in pozna starost in mladost črede4 svoje vse vpreko.
„2e gred6 !" reče eden svatov, ki se je čez zid iztezal.
„Fajmošter5? Prav je," odgovori ženinov oče.
Franica je bila davi6 s svojo tovarišico še precej zgo-v6rna, dasi v lice bledejša nego kdaj.
Ko vidi fajmoštra po kamenenih stopnicah stopati proti pokopališču, zardi, zažari se ji oko in obrne se v stran.
„Kam greš?" vprašata dve ženi.
„Hitro pridi, da te ne bodo čakali," reče druga.
Franica izgine za cerkvijo. Vsi menijo, da je za trenutek odšla, pa da se povrne, in obstopijo fajmoštra, ki izpregovori nekaj besedi s svati in potem odide v cerkev, da bi se pripravil za maševanje.
Trenutek mine, mine drugi, Franice ni bilo nazaj.
Dve ženi, sorodnici Smrekarjevim, gresta za cerkev za njo, priganjat jo, naj hitro pride. Tam je drugi stranski izhod iz pokopališča. Vseh treh ni bilo nazaj.
Ministrant požvenketa, orgle zapojo, maša se ima začeti, neveste ni, žen ni! — „Kaj je to?" reče tovarišica, in še ona hoče pogledati, kaj opravljajo tako dolgo za cerkvijo.
1 mrtvaca * drveni » sieda starca 4 stada 5 župnik 6 jutros
V tem hipu prideta oni dve nazaj.
„Nikóli nikjér je ni!" rečeta preplašeni in prestrašeni obe z enim glasom.
„Jezus ! kaj je?" vzkliknejo vse ženske.
Franičine matere ni bilo onda. Ostala je bila doma in pripravljala za svatovščino ter jokala, menda sama ni vedela zakaj.
Oče Smrekar je bil tam. Prebledél je, ko je slišal, da hčere ni, ustni stisnil, klobuk na oči pomaknil in šel — iskat. Šli so malo ne vsi, ogledali povsód, klicali, in ljudjé, ki so se bili zbrali na pokopališču in v cerkvi, da bi pri poroki zijali, so prišli tudi ter pomagali iskat daleč okrog in blizu, nekateri pristavljáje1 to in ono.
Maša se je brala,2 a svatje so bili vsi zunaj; tudi drugih ljudi nihče ni mislil, da bi šel molit; dá, še iz cerkve so vreli.3 Napósled je ostalo samo nekaj starih, gluhih bab.
Neveste ni bilo nikoli nikjer najti ni doklicati.
„Domóv je šla, domóv !" Tako so ljudje obsodili, in tako je tudi verjel oče Smrekar.
Mož ni pogledal nobenega človeka. Sram ga je bilo in jeza ga je trla, da so ga barve izpremétale. V krčmi, kjer so bili pustili vozóve, je naglo napregel in se sam v diru4 peljal domóv. Kako bi hčer kaznoval, kako bi jo tepel,5 tega niti ni mogel misliti, vse je vrelo v njem.
Drugi svatje so nekaj časa zmajevali, sešli se potem v krčmi, se napili, kleli, se smejali in zbijali šale, da take poroke še niso nikoli učakali.
Celó Pogreznikov Peter se je napil in napósled bil vesel, da je s staro svojo teto plesal ter s petama tolkel ob tla.
XXIII.
Domá Smrekar ne najde hčere. Misli si: Predno solnce zajde, pride sama, in kaj potem ! Kako bi bilo oprati to
1 dodavajuč 2 čitala 8 vrvjeli * trku 5 tukao
sramoto! Po! imenja, vse imenje ! pa te sramote ne, tega ne, o čemer bodo treh far ljudjč govorili več let.
Mati Smrekarica je letala okoli hiše in jokala na ves glas, ko je to sliša a. Mislila si je, da hčere ne bode videla nikdar več, bala se je, da si je morebiti sama storila kaj žalega, da je pobegnila; Bog ve kam, in vse sosede, ki so se zgrinjale, je niso mogle utolažiti.
„K rodbi je kam šla !" tako so se žene napčsled pogovarjale, ko je nikakor ni bilo dom6v. Smrekarici se je to zdelo verjetno, in potolažila se je malo. Kjer je koli vedela za kako sorodno in znano hišo v obližju in v daljavi, povsod je razposlala ljudi, enega tja, enega sem, da bi pozvčdel, ali je Franica tam. Vsakega je dobro plačala, vsakega je za Boga prosila, naj leti, naj brž pri-dirja nazaj.
Iz bližnjih krajev je kmalu od vseh strani prišlo poročilo, da je ni nikjer. Neki star mož jo je videl pol ure od cerkve ; potem ni živ človek več povedal, da bi jo bil videl.
Nap6sled so se vrnili vsi posli,1 nekateri že po noči, nobeden pa ni prinesel glasu, kakršen bi bil ustregel.2
Smrekarjeva hiša je bila dva dni kraj nesreče in žalosti. Kaj je pomagalo bogastvo, kaj denar! Edinega otroka ni bilo.
Smrekar je bil prvi dan ves divji in jezen zaradi sramote, katero mu je naredila hči pred svetom, ker je za trdno mislil, da se je samo kam odtegnila, pa da zopet pride, potem je bil tih, klavrn,3 ni govoril, ni kadil iz pipe, ni jedel, Na obličju se mu je bralo, da trpi on toliko, kolikor mati, četudi ne joka.
Štefan, ki se je ljudčm odtezal, je zvedel4 še le drugi dan, kaj se je zgodilo. Poskočil je, in prvi čut je bilo veselje, radost. Saj je bil ta dogodek dokaz zanj! Druga misel pak je bila : Če je treba svet preobrniti in krvavo
1 poslanici 2 udovoljio s zlovoljan 4 doznao
morje preplavati, najti jo moram, govoriti moram z njo! Da bi morda ne bila več živa, kakor so ugibali nekateri drugi, to mu ni precej prišlo na misel, a vendar pozneje, in ta misel mu je bila strašnejša od sladkosti vsega veselja, kar ga je užil kdaj.
XXIV.
Tako je minilo dva dni.
Tretji dan zjutraj je prišla v Smrekarjevo hišo stara žena, prekupčevalka s kuretino,1 ki je iz mesta prinesla veselo, preveselo novico, da je Franica v mestu pri tisti ženici, pri kateri je nekdaj stanovala v svojih otročjih letih, ko je hodila v šolo.
In takoj za njo je prišel Štefan Smrekarjevi materi skrivaje povedat, da je obhodil dosti sveta, da je napčsled zvedel in našel, kje je Franica; da ji ni nič hudega ; da bi v mestu bil rad govoril z njo, samo upal se ni od kraja, in potem ko je hotel, ni mu k njej priti dovolila žena, pri kateri je.
Ta vest je bila Smrekarici na veliko tolažbo.2
A čudno je bilo vsem ljudem, kako je Smrekarjev Anton govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da je hči v mestu. Poprej je bil dva dni ves žalosten, potrt in pobit; ni govoril z nik6mer, ni tolažil, ni grajal3 plakajoče in obupne4 matere ter sploh6 se je kazalo, da on ne more biti neobčutljiv oče.
Zdaj se vsa stvar hitro izpremeni. Smrekarjev Anton je zopet stari Smrekarjev Anton, prejšnji oče svoje hčere, ko za trdno zve,6 da je Franica v mestu pri ženi, pri kateri je stanovala, ko je bila v mestni šoli. Poprej dva dni mrtvo ok6 oživi zopet; poprej tihi mož začne zopet po -stari navadi in še odločneje ter jezneje7 ukazovati in pre-
1 kuretina pilad, piliči 2 utjeha 3 prigovarao, korio 4 očajne
5 u obče 6 sazna 7 ljuče
povedovati služabnikom in domačini. Kakor je dozdaj rad na enem mestu mirno sede! in premišljal ter se. samo z notranjega nemira zdaj pa zdaj ganil in hodil časih tja, kamor ni bilo treba, časih sem, brez namena,1 tako zdaj samosvestno stopa in ukazuje — huduje se na vse in osorno kara ženo, če jo vidi jokati.
Smrekar in Smrekarica sta sama v izbi.
„Pojdi ponjo !" reče mati.
Smrekar, ki kakor po navadi, samo jezneje, sedi za mizo ter zopet vleče iz svoje navadne srebrno-kovane pipe, molči nekaj časa, a potem odgovori:
„Jaz ne !"
„Če oče ne pojde, kakov ljudski2 tudi ne pojde !" odgovori mati jezno.
„Sama je zamešala, sama naj zajema3!"
„To ni beseda, kakršno božja zapoved uči očeta !" reče mati.
„Kaj? Božja zap6ved?" — se huduje oče. — „Baba, veš katera je četrta? Kaj je bilo meni tega treba? Zdaj bom v nedeljo šel od maše, pa bodo ljudjč kazali za mendj. Pšenico bom meril, pa me bodo z nagajivostjo1 vprašali: Zakaj je tvoje dekle od oltarja zbežalo? Ako bodem polič vina pil jaz pri eni mizi, pri drugi mizi bodo mežikali5 in dejali: To je tisti ki mu je hči ubežala izpred poroke ! In če se stari mož j 6 na cesti doidejo, bodo rekli v pogovoru : Eno dete je imel, pa še to ga je spravilo na smeh ter ga dalo jezikom ; on mora biti velik tepec. — Veš, babnica, kaj je to? Vraga veš ! Jaz ti povem, da dokler bodem živ in bode gibal moj mezinec, hočem biti gospodar v svoji hiši! Kdo jo je silil k por6ki? Nihče ! Zakaj mi poslednjo uro stori to, da me vsak berač6 in vsak malhar7
1 (namjene) nakane, svrhe ' tudji 3 grabi (jelo) 4 draženjem
5 žmirkali 6 prosjak 7 torbar, prosjak
gleda in se mi smeje in me je sram med ljudi iti? Pa bi žel zdaj ponjo? A potle, kaj še potle?"
„Ti si oče ..."
„Kaj oče, oče, oče ! — Jaz sem bil ! Ona naj bi bila hči. Zakaj ne sluša? Zakaj ne dela, kakor božja zapoved uči? Če je to storila, da je od mene pobegnila, zakaj bi jaz hodil za njo? Ona dobro ve, kje je moja hiša ; ona jo je pustila, ona naj je išče. Jaz sem bil oče, bil zmerom ; a ona ta dan ni bila hči. Nikdar in nikamor je ne grem iskat !"
Te besede je Smrekar govoril jezno in kriče. Mati je dozdaj pogovarjala samo tiho in jokaje ; a na te poslednje besede svojega moža se postavi1 po1 koncu,1 kakor še nikdar, kar sta v zakonu,2 in reče v najsvetejši jezi :
„Ti nimaš človeškega srca ! Tebi se tvoj otrok ne smili, kdo se ti bode smilil? Ti imaš kamen pod prsi. Ti si trda lesena klada in mrzel, kakor led po zimi. Bodi, kjer si in kar si, in sram te bodi vseh ljudi, ker si dejal, da te jih je sram ! Jaz grem ponjo, ker ti nečeš iti ponjo ter je nečeš imeti za svojo hčer!"
„Pojdi, saj veš kam nazaj !" odgovori mirno Smrekar.
To pa mater v njeni ljubezni k hčeri še huje razjezi.
„Če nikoli več ne bodem videla praga, katerega prestopaš ti, neusmiljena zver, ki rojenega svojega otroka nečeš poznati..."
„Pojdi naglo, pojdi!" odgovori oče precej mirno.
„Grem !"
Rekši vstane žena in zaloputne vrata za seboj.
XXV.
Mati Smrekarica je bila oblekla pražnjo obleko, in ne izpregovorivši z nobčnim človekom v hiši, odšla peš, da bi poiskala in videla hčerko.
1 uzpravi se, digne se s braku
Slovenske novele i povesti.	9
Njen mož je sam sedel v hiši pri oknu, na mizo naslonjen. Gledal je za njo, dokler se ni za vrtom skrila. Jezilo ga je menda, ker se ni čisto nič ozrla, kajti dvakrat je počasno del na čelo široko roko in jo čez oči potegnil doli do brade, kakor bi hotel izbrisati vse, kar mu je rojilo po glavi.
Nap6sled se z obema komolcema1 podpre v mizo, ogleduje muhe, ki plešejo po mizi, in počasno natlači pipo, potem nažge tobak in kakih petkrat puhne iz ust cele megle dima proti svetemu Boštjanu,2 ki je, na steklo napisan, visel na steni na pol nag in poln puščic.3 Pa v pipi danes kmalu ni hotelo goreti, zato je položi od sebe.
Nobenega dela nima v mislih, pa vendar v hiši ne more biti; ide torej ven, a kmalu pride zopet v hišo nazaj. Hlapec ga pride vprašat nekaj o delu, pa ne zve ni belega ni črnega, temveč ozmerjan4 mora oditi.
Tako mine dan. V mraku se Anton opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo. Nihče izmed poslov se ga ne upa vprašati, kam je namenjen, niti sam ne pove nikomur nič.
Zvečer je bila služabna družina sama pri večerji, nobenega domačega ni bilo pod streho in o nobenem se ni določno vedelo, kje je. Kar stoji hiša, kaj takega ni bilo ! Sicer je pregovor,5 da imajo miši ples, kadar ni mačke doma, pa tu se ni uresničil. Vsi posli so radi imeli Franico, in skrb, ali jo gospodinja in gospodar pripeljeta nazaj ali ne, je vezala jezike vsem, in prav dolgočasen in žalosten večer se jim je zdel. Še le potem se je začela govorica, ko je velika dekla, staro dekle zmršenih las, v sveti jezi na Smrekarja, srdito zagnala žlico ob mizo, rekoč, da je vse te nesreče, ki jo je Bog poslal v hišo, kriva samo trma6 gospodarjeva, ki je siroto silil v zakon. Ko je stara ve-
1 laktima 2 Sebastijan 3 strjelic£ * opsovan 5 poslovica
6 tvrdoglavost
lika dekla začela jokati in ji pastirica pomagati, je minilo vse življenje ter ugasnjena luč je kazala, da so se razšli spat.
XXVI.
Smrekar je bil že blizu mesta došel1 svojo ženo, ki je peš hodila, in kakor so kazale rdeče oči, jokala med potjo. Precej prošnje mu je bilo treba, predno je jezno ženo spravil k sebi na voz ; potem je pognal kobilo, in bila sta kmalu v mestu.
Mati ide sama k znani ženi, kjer je Franica nekdaj, še mlado dekle, učeč se, stanovala, in jo najde bolno v postelji. Mater je v prvem hipu utolažilo in razveselilo že samo to, ker je videla svojo hčer, katere, kakor se ji je zdelo, že tako ni videla dolgo, zaradi katere je pretrpela toliko bridke skrbi. Mislila je, da je samo malo bolehna, da bode precej spet dobro ter da pojde z njo in z očetom domčv. Materinska ljubezen se je pokazala v tem, da je ženica sela k hčerini postelji in deklico, za vročo roko jo držeč, s solznimi očmi začela karati, ker je s tem ravnanjem napravila toliko bolečine in skrbi. A ko je hčeri pogledala v obraz in videla, da je mlado lice upadlo v teh kratkih dnevih ; ko je ugledala solzo v dekličinem očesu in njen čuden, proseč pogled brez odgovora ; ko ji je roko položila na čelo in čutila, da je žareče : je bila zopet sama mati in prijela jo je druga velika skrb, kakršno more mati imeti pred posteljo zelč bolnega, edinega otroka.
Zunaj je slišala stopinje svojega moža, in gospodinja v hiši ji tudi pove, da gre Smrekar. Hitro gre ven in ustavi moža med vrati.
„Jezus, sveti Kozma in Damijan, da ne bi umrla !" reče možu.
1 stigao
Smrekarju se nagubano lice izpremeni in strahoma vpraša:
„Kdo ? Franica ?"
Ne čakaje odgovora, odpre Smrekar duri in stopi v sobo pred hčer. Pozabljena je bila vsa pridiga,1 katero si je izmišljal vso pot, da jo bo deklici govoril.
XXVII.
V mestu sta ostala oče in mati. Hčerina bolezen je bila vedno hujša. Zdravnik je dejal, da je jako nevarna vročinska bolezen. Po treh dneh ni deklica poznala ni očeta ni matere. Bledla je in govorila mnogo o svatovščini ter mnogo drugega. Štefanovo ime je bilo vedno vpleteno v te nevezane samogovore. Mati je bdela noč in dan pri postelji z dvema drugima ženama, in imele so mnogo truda, da jim bolnica ne bi ušla s postelje. Smrekar je hodil vedno gledat, vendar dolgo ni mogel ostajati pri bolni hčeri. Spal ni, niti jedel, niti pil, niti govoril.
Vest mu je rekla: S trmoglavostjo si sam kriv, da ti otrok umira.
Zdravnik mu povž, da se nocoj razloči na smrt ali na bolje. Tisoč goldinarjev, dve tisoči, pol imovine, vse je obetal zdravniku, če da hčeri tako zdravilo, da se obrne na bolje. A zdravnik je dejal, da je zdravje v božjih rokah in v bolj ali manj trdni naturi; da hoče vse storiti, kar je mogoče, a da še ni gotovo, da bi se obrnilo na dobro. Deklica je morebiti v zadnjem času duševno mnogo trpela, k temu je utegnilo priti prehlajčnje, in treba se je vsemu pripraviti.
Tedaj je izgubljena !
Smrekar sede na klop v veži, kjer je govoril z zdravnikom, in sedi kakor okarnenel — ne gane pol ure, celo uro.
1 prodika, propovied
Njegova žena pride iz sobe. Sveti se ji nekaj upanja z obličja ter nekako pogumno reče možu :
„Pojdi, greva1 !"
On je ne vpraša, kam, vstane in gre za njo. Tiho ko-račita po ulicah. Veselo je šumelo semtertja, ropotali vozovi, ljudje se smejali in razgovarjali, zanju2 se ni zmenil nihče, in če je po drugi strani mimo šel kak človek, ki je trgovca Smrekarja poznal od trgovstva, si je mislil: Ta je srečen, ta ima !
Ko prideta do cerkve, zavije Smrekarica proti vratom, in mož gre za njo.
V cerkvi ni bilo popoludne žive duše, samo cerkveni služabnik je na velikem oltarju popravljal sveče in cvetice.
Poklžkneta k stranskemu oltarju pred podobo Matere božje. V svojem življenju ta dva nista še tako molila ! In vera je močna. Obema se srce olajša. Mati obriše solze in se ozre kvišku k sveti podobi, a očetu pade od srca nekoliko težkega bremena, ter osornemu, hudemu Smrekar -jevemu Antonu, možu krepke volje, uderd — morda prvič po dolgih, dolgih tridesetih ali štiridesetih letih — solze po rjavem obrazu, padaj6č na kamenena tla.
„Meni nekaj govori, da ne umrje," pošepeče žena in vzdahne : „O Marija !"
Smrekar si z roko otrne oči in vstane. Takoj za njim vstane žena. Prekrižata se ter vrneta.
Sredi cerkve je stal človek. On se ni oziral po njiju, a ona ga nista videla, dokler nista prišla tik njega ; potem sta še le spoznala Štefana in — obstala. Nekaj časa ni izpregovoril nobeden, potle reče Smrekar:
„Mladenič ! ako te ima Bog rad, tudi jaz te bom rad imel."
Štefan morda ni precej vedel, kaj pomenjajo te besede, a zvedel je, ko je žena dostavila :
1 idemo * za njih dvoje
„Štefan, moli še ti, da bi ne umrla, potle bo vse, vse, kar bo Bog hotel."
Ona odideta. Štefan obstane tam na mestu, kakor priklenjen. Kaj je hotel ? Namestnika1 smrt neče ; rad bi bil deklico namestoval; in bil bi se zaletaval v nebesa, kakor Titani v stari pripovedki, bil bi prosil in silil in zahteval, njo oteti2!
XXVIII.
Bilo je po polunoči. V hiši, v sobi pri tleh so bili okrog bolnice zdravnik z očetom in materjo. Noc6j se je imela bolezen odločiti, in čakali so.
Na dvorišču je bilo več vozov. Na enem je ležal precej velik mlad človek v slami, s komolcema3 podpiral glavo in se nemirno metal sem ter tja. Vselej je vzdignil glavo, kadar so zakričala kaka vrata ali se je kaj drugega ganilo.
Iz konjskega hleva, s svetilnico v roki, pride domači hlapec, si mane zaspane oči in tava4 preko dvora. Prišedši do onega voza, obstane, odstopi dva čevlja,5 in z robato6 kletvijo vzdigne svetilnico, da bi si posvetil, kdo leži tukaj.
„Kaj te vrag trese, kaj li, Štefan ? Kaj mi slamo drobiš na Dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po dolgem in šir6kem ? Rajši pojdi v hlev ; moja postelja je še gorka.7 Jaz ne bom več smel zatisniti očesa. Danes je tržni dan, pa je treba dobiti še ovsa ter napasti in napojiti one suhe kljuke Strščnove, ki je rekel že ob štirih napreči — da bi ga zlodej jemal! Saj groš ti prekleto izbira in izbira, predno ga človek vidi. — Spat, spat, Štefan !"
In gledije na zvezde, reče mršavi hlapec, svetilnico povzdignivši, kakor bi si hotel po nebu posvetiti:
' zamjenika 2 spasiti 3 laktima 4 luta, tetura 5 stope 6 ne-otesanom 7 topla
„Glej, gostosevci so že za sosedovo gredo, in svete Katarine kolesa ni že več videti. Ura je dve po polu noči tako gotovo, kakor si ti pijanega Brašnarja sin, če se ne huduješ."
„Miruj in pojdi!" reče Štefan.
„Kaj pak, kaj pak ! — Povedaj mi ti rajši, ker se že tako lepo poznava od nekdaj, s kom si se doma spri1 ali stepel,2 da se zdaj že tri dni tako tiho in na pol skrivaje poteplješ tod okoli ter si kakor Pavliha, ko je mislil, da ga je snel3 medved ?"
„To tebi ni nič mari."
„Vidiš ga ! Kaj nisva prijatelja ? Kaj nisem služil pri tvojem očetu, ko ti še hlač nisi znal obuvati ?"
V tem hipu se odpr6 duri blizu velikih vrat ter v vežo stopi zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev Anton. Štefan plane z voza in naglo pristopi bliže. Ker je stal v temi, zato ga od luči niso mogli videti. Slišal je ves pogovor in kar je slišal ter kar je pričal Smrekarjev razjasnjeni obraz, kar so zatrjevale doktorjeve obljube, vse je bilo tako veselo, da bi bil zavriskal in poskočil: bolezen se je obrnila na bolje !
XXIX.
Več čevljev debel sneg je ležal po deželi. Od petka do nedelje je melo nepretrgoma in drevje po Smrekarjevem vrtu je bilo vse belo. Po vejah ga je viselo po pedanj na debelo, in kar je bilo šibkejšega drevja, se je pripogibalo k tlom trudno in tožno pod težo. Smrekar je stal do ro-govile v snegu sredi vrta, počasi kadil iz svoje pipe ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom sneg ogrebati, da se ne odčehne še več vej, nego se jih je že. Zdaj in zdaj je pregazil za kakovih deset korakov, posebno s kake slive otresel debelo sneženo breme, ali
1 popravdao, porječkao 2 potukao 3 izio
morda zamišljen z nogo sunil kakov odlómek s tega ali onega drevesa. Vse, kar se je odčehnilo, se mu je smililo bolj nego druge krati sto goldinarjev izgube, ker sadni vrt je imel tako rad, kakor konje ali pipo.
V hiši sta sedeli mati Smrekarica in Franica. Poslednji se je poznala še bolezen, kajti lice še ni imélo nekdanjega rdečega cveta. Odkar se je bila vrnila iz mesta, je bilo precej izpremémbe v hiši in v vasi. Kakor se nam zdi solnce, če nam ga zakrije temna noč, drugo jutro mnogo lepše in vse drugačno, tako je bila po znanem dogódku v Smrekarjevi hiši nekako vsa druga razméra med hčerjo in roditeljema. Gotovo, da je bila vso to izpremembo naredila hčerina huda bolézen in roditeljski strah, da jo izgubita. Oče namreč nikdar, niti z najmanjšo besedico, ni v misel vzel hčerinega pobéga od poróke, ni ji ničesar očital ; vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril z njo; dá, celó z družino se mu je bilo izgubilo precej poprejšnje trdóbe. Mati je hčer — to se ve, še. le po več dneh — opominjala, kaj je bilo tega vsega treba ? zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila z njo, z materjo, da neče Po-greznikovega Petra ? A vse to je bilo govorjeno z neko ljubeznijo, ki je hčeri prej izvabila skrivno solzo iz oč0sa nego odgovor z jezika.
Danes sedita obé, vsaka pri svojem oknu, hči siváje, a mati ima že več minut posel s tem, da bi iz krotovice1 našla konec utrgane niti na vretínu svojega kolovrata ter ga zopet vdela v vreténsko uho. Ko se ji naposled posreči, poseže z roko po kolesu, da bi zopet zavrtéla kolovrat, kar vendar gredoč pozabi, kajti skozi okno pogle-davši na vrt, reče hčeri:
„Glej, glej, s kom2 oče govori !"
Franica pogleda tudi skozi okno, pa se hitro obrne, zardi v lice in upógne k šivanju. V snegu zunaj je stal
' zauzljaja (u predji) 2 kim
Smrekar, z nogo oprt na podrto staro jablano, in govoril s sosedovim sinom Štefanom.
Mati se obrne od okna in začne presti, malo z glavo kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje z nogo kol6vratne preslice nizdolu ali popuščavanje kvišku. Matka je gotovo med delom premišljala nekaj prijetnega kajti gubanci1 po obrazu se so nekako gladili ter na obeh plateh2 ustnic so se po nekoliko rejenem3 obrazu delale dovoljne4 globelce.4 Hči je porabila materino zamišljenost, da je zvedavo a skrivaje dvakrat pogledala skozi okno na vrt, kjer je še zmerom oče s Štefanom govoril pri podrti jablani.
„Ali sta se že kaj pogovarjala z očetom ?" vpraša nap6sled mati s pomenljivim nasmehom.
Hči pogleda od dela in vpraša po malem hipcu :
„Kaj ?"
„I saj veš, kaj ! Malo pogledi ven !"
Deklica ne odgovori.
„Saj meni smeš povedati ! Kaj nisem mati tvoja ? Glej, kako bi bilo lepo in prav, ako bi mi bila vselej vse povedala ! Ni še nič rekel oče ?"
„Nič ne !" odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo.
Mati nekaj časa prede, potem ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico, reče:
„Vesela bodi in moli, da imaš tako pametnega očeta ! Včeraj sva se menila ; vse bo prav, in kakor je božja volja."
XXX.
Dobra tri leta pozneje je bilo vse prav in kakor je bila božja volja; samo stari Brašnar ni več pil vina nego že poldrugo leto počival tam, kjer ga nihče ni več rabil za tožbe, pisma in mešetovanje.
1 nabori, mrske 2 stranama * ugojenom * zadovoljne jamice
Zopet je bil semanji1 dan v bližnjem trgu. Pred Smre-karjevo vežo je stal zopet voz za semenj naprežen, kakor o dogodkih, ki so pripovedovani v prvem poglavju te povesti. Razloček2 je bil samo ta, da je bil drug konj uprežen in da je pri vozu stal v delavni obleki Smrekar ter se veselo smejal lepemu dvoletnemu dečku, ki ga je bil posadil na sedež in ki je lovil njegovo pipo in bič.
„Kam pojde ata ? " vpraša mož otroka.
Deček pokaže z ročico in zajeca po svojem jeziku:
„Peljal."
„Kam se bo peljal ?"
Deček je bil že pozabil naučeno besedo, in predno ga stari Smrekar zopet navadi izgovarjati: „semenj", stopi iz veže mlad mož, v katerem hitro spoznamo Štefana. Ker je bil v pražnjem oblačilu, ga dete ni poznalo prvo trenutje in se je oklenilo Smrekarja, ko ga je Štefan hotel vzeti v naročaj. Smrekar se je glasno zasmejal in rekel:
„Otrok ima dedčeka rajši od očeta."
To je veselilo tudi mlado mater Franico, ki je k svojemu možu Štefanu sedala na voz. V poljubu, s katerim je dete poljubljala z voza, je bila poleg materine gotovo tudi otročja ljubezen in hvaležnost do očeta.
V tem ko je Smrekar zetu dajal nekaj naukov: kaj in kako je kupovati v semnju, komu je denarje posoditi in koga je terjati, je izkušala babica, mati Smrekarica, z raznimi zvijačami3 sinka dobiti od matere, da ne bi jokal, ko jo bo videl odhajati.
Star sosed, ki je šel mimo hiše, zamrmra: „Pa kako se zdaj vse rado ima in se ima !"
1 sajamski 2 razlika 3 varkama

JOSIP STRITAR.
ROSANA.
(1877.*)
I.
Dober dan, oče Jelenko, kaj imate na rami?"
„„Čebčle !""
Mladi kmet, ki je bil dobil ta odgovor, si ni mogel kaj, da bi se ne nasmejal, dasi ni bil videti nič prav dobre volje. Mož, katerega je bil srečal in ogovoril, je imel vrečo na rami; v vreči pa menda, odkar svet stoji, se še ni videlo, da bi kdo prenašal čebele. Težko če ne, je bil starega Jelenka, ki je pridno koračil v klanec, ustavil samo zato, da bi slišal kako norčavo iz njegovih ust.
Stari Jelenko je bil znan po vsej okolici za moža, ki je vedno praznične volje. Redko kdaj je izpregovoril resno besedo, zato ga je vse imelo rado. Kakor solnce sije pravičnim in krivičnim, tako je stari Jelenko, vedno na potu, razveseljeval in kratkočasil ves okraj, v katerem je bil doma. Vesela ja je bila vsaka hiša, v kateri se je ustavil ; kar je pustil v njej dobre volje za sabo, kratko-časnih izrekov, uganek in pripovedek, je bilo ljudem dovolj za vso mizo. Kdor ga je srečal na potu, je dobil svoj delež ter ga nesel vesel dom6v. Rad se mu je dal otrok malo za lase potegniti, ali pa za uho, nič ga ni bolelo; možiček je vselej to robato dobrikanje osladil s kako prijetno norčavostjo.
Jelenko je bil nizke ali krepke postave, visokih pleč, med katerima je bila nekoliko vdrta precčj debela glava s podolgovatim obrazom, malo zakrivljenim nosom in širokimi usti, ki so se navadno držala na smeh. Noge je imel nekoliko zakrivljene, pa ne tako, da bi mu bil lahko kolo zatočil med nogami, kakor se je govorilo. Hrbet mu je bil sključen tako, da je bil mož videti skoraj grbast. Ne to ne ono ni poviševalo njegove lepote, pač pa je delalo, da je bil videti še krajši, nego je bil v resnici. S tem kratkim popisom telesnosti njegove pač nismo moža posebno priporočili ljubeznivim bralkam,1 ali on je bil zadovoljen se svojim telesom, tolikanj bolj, ker je bil že v letih, ko človeka minejo vse ničemurne misli. Dodati nam je še, da je nosil, kar so pametovali ljudje, vedno enak rjav klobuk z nenavadno širokim krajem, tako da je bil dober za dež in za solnce. Kadar je bil na potu, je imel dolgo, krepko palico v roki, zgoraj zakrivljeno, tako da je bila nekako škofovi2 podčbna, samo da ni bila srebrna. Lesena je bila kakor druge palice, ali iz kakega lesa, tega ni nihče mogel uganiti. Mi bi skoraj sodili, da je bila iz hudolesovine; huda je bila zares, bali so je se psi in otroci, dasi jo je mož rabil redkokdaj ; in trpežna je bila kakor njegov klobuk.
Oženjen ni bil Jelenko nikoli. Govorilo se je, da je bil nekdaj že čisto blizu ženitve, ali stvar se je bila razdrla, nihče ni prav vedel, zakaj; sploh3 je bilo mnogo skriv-n6stnega v življenju tega čudnega, nenavadnega moža. Kmetijo je bil prepustil mlajšemu bratu, izgovorivši si samo kot, malo sobico pod streho, brez njive. Mož je zase potreboval malo, kadil ni, ne pil, ne igral. Koše je plel doma in po hišah ; popravljal je ljudem razna orodja in radi so ga klicali, kadar je bilo treba pomoči bolni živini.
' čitateljicama 2 biskupovoj 3 u obče
Na takem potu ga je bil tudi zdaj srečal mladi kmet, kakor smo videli.
„Kaj pa ti, Somrak? Kaj nosiš ti tako težkega na glavi, ker si tako potlačen? Preglavico,1 kaj?"
„„Preglavico, preglavico, uganili ste, oče Jelenko.""
„Težka ni bila ta uganka, Jelenko je že druge raz-luščil."
„„Sam Bog večni vedi, kaj me je motilo, da sem se šel ženit?""
„Prav praviš, motilo ; kaj te je motilo? Veš, jaz bi ti lahko povedal, prav jasno povedal, kaj te je motilo; pa nočem,3 nespodobno bi bilo. Zdaj te je došla pamet, vsakega dojde enkrat, ali po navadi prepozno ; prepočdsna je pamet, ali pa mi smo prehitri, posebno v mladosti, ko nam je pameti najbolj potreba. Ali sem ti jaz svetoval, da se ženi?"
„„Odsvetovali mi tudi niste.""
„Jaz ne prigovarjam mački, da naj pusti miši, ali pa kravi, naj ne zahaja v zelnik. Huda kri, huda kri, Somrak, to ti je naša nesreča, to je naš izvirni greh. Ali morda pa mora vse tako biti, brez tega bi ne prenašal jaz čebel v vreči in ti svoje preglavice ; to je, naju3 bi celó ne bilo na svetu, ne drugega nikógar, in to bi bilo najbolje. Kje si bil, Somrak?"
„„Tam gori na Skali pri tistem — ne vem, kako bi mu dejál, da bi ne bilo greha !""
„Kakove opravke4 imaš pri njem? Pa vendar ne kaj napačnega, da bi ti kaj narédil ali zagovoril, kaj? Govori se, da zna mož na črne bukve,5 ali si videl morda tiste črne bukve?"
„„Videl, videl sem bukve, ali so pa črne, ne vem : ni mi prišlo na misel, da bi gledal, kakove so, črne ali rjave; samo to vem, da so zame črne ; zapisanega me ima v njih.""
1 brigu 2 ne ču * nas (dvaju) 4 posle 5 knjige
„A, tako? Potem si pa že na pravem potu."
„„Ne, nič dolga, kdo bi neki Somraku kaj posodil? Na kaj? Na tisto kolibo, ki že od starosti skupaj leze? Za drva bi bila še, suha je dovólj, za kaj drugega ne. Košček1 polja imam od njega v najmu. O to vam je hud človek ; gorjé, ako bi mu ne prinesel najemnine o dogovorjenem času, précej bi imel pečat v hiši. Ta človek nima srca, ali pa je trdo, da bi lahko kresal z njim. Zbral sem, kolikor sem mogel, vsega mi ni bilo mogoče, in napotil sem se s težkim srcem ; to vam je bil pravi križev pot; zveli-čarju2 ni bilo huje, ko je šel na oljsko goro ali na goro Kal-varijo in je krvav pot potil. Kako se je zadri nad menój ! Pital me je z lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem8; kakor toča je padalo na mojo ubogo glavo. Sploh ima čudne misli o nas kmetih ; pravi, da se nam še predobro godi, da ne vemo, kaj je pravo siromaštvo, kaj je stradanje ; po mestih, pravi, so siromaki; kmet ima vsaj svojo streho in drv po zimi. Jaz ne vem, kako je po mestih. Ko sem bil pri vojakih, sem bil v mnogih mestih ali videl sem povsód samo bogastvo.""
„Ni čudo, vojaki se izprehajajo samo po velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda je siromaštva malo videti. Veš, Somrak, prav vse ni prazno, kar govori mož. Torej, kako sta se razišla?"
„„Slabo ; ko sem ga začel prositi, če nima že usmiljenja z mano, naj ga ima vsaj z ubogimi otročiči, to so bili že celó vsi križi doli. Kaj? otroke imate tudi? se zadere nad mano, in rdeč je bil, kakor purán v jezi; kaj je potem še rekel, tega ne morem povedati. Slednjič se za-reži nad mano, naj se mu poberem izpred oči. Ni mi bilo treba dvakrat veleti; vesel sem bil, da v me ni zaščiil4 tistega velikega črnega psa, ki ga povsód spremlja ; ta
1 komadič 2 spasitelju 8 rasipnikom 4 nahustio
pes je sam peklenščak, nik61i nisem videl take živali; oči se mu svetijo, kakor sovi po noči.""
„Ali denarja pa ima, denarja, pravijo." „„Bog ve, odkod ga jemlje, ali ga sam dela ali mu ga pa prinaša huddbni duh. Za tisto staro podrtijo na Skali je dal toliko denarja, da bi bil lahko zanj kupil vso nŽšo vas. In koliko je potem potrošil za popravljanje ! Naredil si je grad, ki je že bolj trdnjava, kakor da bi se bal Turka. In v njem živi sam se svojim hlapcem, ali kaj je? Streže1 mu in kuha in kaj vem, kaj še? In pa s tistim črnim psom !"" „Pravijo, da nik6mur ne upa, vedel bo že, zakaj. Jaz bi sodil, da mora ta mož imeti žalostne izkušnje. Morebiti pa ni sam ob sebi tako hudoben, kakor se sploh govori ; mogoče, da ga je svet naredil hudobnega."
„„Jaz samo toliko vem, da bi ne hotel za ves svet prenašati njegovih kosti. V cerkvi ga tudi še živa duša ni videla. Eni pravijo, da hodi v mesto k božji službi; v mesto res hodi, toda Bog ve, po kaj. Angelci ne bodo čakali njegove duše, ko bo ležal na smrtni postelji.""
„Vidiš, Somrak, najnesrečneji človek vendar nisi še na svetu. Če se ti tukaj slabo godi, bo se ti pa na onem svetu bolje."
„„Tisto pa zopet prav pravite ; vsaj upam, da bo tam gori bolje ; siromaki imamo pekel že na tem svetu ; zato menim,2 da se nam ga ni bati na onem. Kje bi pa bila potem pravica? S tem Skalarjem bi res ne menjal. Sam Bog ve, kaj ga je prineslo v naše kraje in odkod je prišel. Nič dobrega nam ni prinesel; odkar je on tukaj, tri leta bo v jeseni, nam je vsako leto pobila toča."" „Torej meniš, da jo sam dela?" „„Tistega ravno ne pravim. V šoli se nam je pravilo, da se toča sama dela, razumel nisem, kako: duhovniki nas pa učč, da je toča božja kazen, torej bi jo moral
1 dvori 2 mnijem
Bog sam delati, kar se mi pa zopet zdi čudno. Ali to pa tudi ni samo ob sebi, da, kakor pravijo, tiči1 ves božji dan v tistih knjigah. Tudi po gozdu se časfizprehaja z bukvami v roki in čudno mrmra sam se sabo."" „Ali so tiste bukve črne?"
* „„Tistega ne vem ; ali pisane so v takem jeziku, da nihče ne more uganiti, v katerem."" „Ali si jih sam videl?"
„„Jaz ne, Adamov France, ki je bil v mestu v latinskih šolah, jih je bil našel enkrat, ko jih je bil Skalar pozabil na kamenu. Pogledal je bil vanje ali razumel ni nič."" „To bi ne bilo še nič posebnega ; Adamov Franc ni prišel daleč se svojo učenčstjo, do pete, kali'2."
„„Kaj pa tisto, kar pripovedujejo, da ima neko skrivno shrambo,3 v katero ne sme živa duša, vso polno čudnih, steklenih pos6d, kakor jih ni nikjer videti v pošteni krščanski hiši. V tisti shrambi tiči po več ur na dan, pre-ceja, zliva in prekuhuje neke tekočine in druge stvari ; ogenj, pri katerem kuha, ni navaden ogenj ; zdaj ima višnjev plamen, zdaj rumen, zdaj rdeč, to mora biti pravi peklenski ogenj, tudi diši tako čudno ! Kaj mislite, kaj kuha ta človek? Jaz pravim, da zlato ali pa kakestrupove,4 kaj menite, Jelenko?""
„Jaz nič ne menim, ker ga nisem videl, kaj dela. Morebiti je pa kak učenjak, ki napravlja zdravila."
„„Podobno ni, da bi kaj dobrega vršil tako hudoben človek. Veste, jaz pa menim, da je kak hudodelnik ; Bog ve, kaj je storil, potem je pa pobegnil in se priklatil v naše kraje, ali jim je pa celo ušel iz ječe.6 Čudno se mi zdi, da ga naša deželska gosposka pusti tako v miru. Pa naj ima ubogi kmet kje v hosti gredico tobaka, če je še tako skrit, precej ga izvohajo — pa plačaj ali pa kravo iz hleva!""
1 „zaboden", uduben je 2 (kaj li) što li 3 (shranište) skrovište ' otrove 6 tamnice
„Hudoben človek, praviš, da je Skalar; ali si pa že slišal, da je, odkir je tukaj, komu storil kaj žalega?"
„„Tega ne ; nič se mu ne more očitati, delavce dobro plačuje, jaz sam sem mu že delal na polju, dov61j jedi je bilo in pijače, Skalar nik6mur ne ostane dolžan ; škoda samo, da si je prihranil tako malo polja, lep zaslužek bi bil pri njem in ne težak. Rokodelci, ki delajo zanj, ga ne morejo prehvaliti, to gre iz roke v roko, samo da je delo dobro in pa o pravem času gotovo. O tako neumen ni, da bi tod po okraju počenjal kaj hudobnega; saj tudi tat ne krade pa vasi, v kateri prebiva ; še lisica, pravijo, da ne lovi kok6ši blizu po okolici, zato je tudi lisica.""
„Torej je dobro imeti tatu in lisico blizu, ne samo, da sama ne kradeta, če sta pametna, še drugih ne pustita blizu, da nanju ne leti sum, če se kaj zgodi. Zato se nam tudi Skalarja ni bati, tega hudobnega človeka. Nič te naj ne skrbi, kar si mu dolžan ostal. Le mirno pojdi dom6v, Somrak, težko te morebiti čakajo žena in otroci. Glej, solnce je zašlo ; tudi meni bo dobro stopati, da pridem pred mrakom domčv."
Tako sta se razšla Jelenko in Somrak, vsak na svojo stran. Jelenko ni bil že dolgo časa z nikomer govoril toliko resnega, kakor zdaj se Somrakom ; starček je imel dobro srce, smilil se mu je ubogi Somrak, ki so ga težile navadne gospodarske skrbi. Morebiti bi bil Jelenko, ki je poznal kraj in ljudi kakor malokdo, vedel več pripovedovati o Skalarju, ali poslušal je rajši, bodi si, da ga je mikalo1 slišati, kar se govori o tem čudnem, skrivn6stnem človeku po okraju, ali je pa hotel Somraku dati priliko, da si z razgovorom olajša srce.
II.
Takega sejma niso pomnili najstarejši ljudje v Za-lesju. Ne da bi se ne bilo še nik61i raztržilo toliko blaga
1 zanimalo
Slovenske novele i povesti.
10
in živine ; mnogi kmetic je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano dom6v, in po cesti se je vrstil voz za vozom z blagom, ki ni bilo dobilo kupca. Vendar takega življenja, tako veselega gibanja ni bilo morebiti še nikdar prej na Zaleškem sejmu, kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so bili posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci raznih sladkarij za nepokvarjena kmečka1 grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za „odpustke2". Sveta se je bilo sešlo, zlasti3 na večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni sluga deželske gospčske, kateremu je bila izročena skrb za red po sejmu, sam ni vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo lahko naše! se zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, se mu ni še nikoli zdelo tako neizmerno dolgo in široko ; zdaj je bilo slišati hrup4 na tem koncu vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo, da je bil stari mož skoraj z uma : on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro oko je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih bi bilo morebiti najbolj potreba. Da bi bilo le že kdaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo toliko preglavice5 poštenemu Potrebniku? O ko bi bilo šlo po njegovi volji, nikoli bi ne bilo te nadloge" v vas: ali gospod „komisar" so delali po svoji glavi, poslušali niso dobrih svetov izkušenega, sivoglavega služabnika.
Ze prej ta večer je bila prišla med drugimi sejmarji iz daljnih krajev čudna družba, kakoršne Zaleščani še nikoli niso videli prej, ne mladi, ne stari. Bog vedi, od kod. Še najbolj podobni so bili ti ljudje ciganom, vendar cigani
' seljačka '-' sajamske darove 3 riavlastito 4 viku brige 15 muke, zla
niso bili. Imeli so velik voz, ki je bil skoraj hišici podoben, vrata je imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem koncu. Dobivši privoljenje od gospčske, krenejo z vozom s ceste v stran in se ustavijo na trati konec vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti, pač brez posebnega privoljenja, na pašo ; vrata se odpr6 in iz voza se usuje kakor skozi ulovo1 žrelo1 čudna druhdl,a moški in ženske, mlado in staro vse vprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili zadaj dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko upala, bleda lica. Kdor ga je videl, ni mu bilo treba po-praševati, kdo je poveljnik3 tej družbi; saj tudi taki ljudje ne morejo biti brez poveljnika.
Videti ni bilo tem ljudem, da se jim godi posebno dobro ; rejenega,4 okrogloličnega človeka ni bilo med njimi ; njih obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu umerjena po životu. Vendar dobre volje so bili vsi. Eden izmed njih se je, izstopivši iz voza, celo takoj postavil na glavo, drugi je prevračal5 kozčlce* in tretji je kolo zatočil od konca do konca po trati, menda iz samega veselja, da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak je moral na svoje delo. Začn6 se čudne priprave. Dva krepka, visoka stebra zabijejo v tla, pod-krepivši ju od vseh strani; potem potegnejo debelo vrv od kola do kola, tako da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna orodja.
Strahoma se približuje vaška6 mladina6, med njo pač tudi odrasli ljudje, neznani druhali; strmeč7 gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj
' ulištno leto (otvor) 2 rulja ® zapovjednik 1 ugojenoga pre-kobacivao se c seoska mladež 'bulječ
so neki ti ljudje, kaj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed njih si je zastbnj1 belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v voz ; čez nekaj časa se povrnejo čudovito izpre-menjeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi so bili tako lepi ! Zlasti ženske so imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj več med njimi, in vse so bile tak6 lepo oblečene ! To je bila vse sama svila, ali kdo ve, kako drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro, to so morali biti vendar bogati ljudje ! Približalo se je bilo že več vaških mlade-ničev ; kako so gledali zale ženske ; nikoli prej niso videli tako cvetočih lic, tako drobnih ročic in nožic ! In kaj je bilo še videti ! Imeli so pse, navadne živali, prej se ni nihče zmenil zanje, a zdaj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in po'! koncu2 so hodili, nekoliko časa vsaj, potem pa zopet po vseh štirih, kakor je psom spodobno.
Ko so bili vsi pripravljeni, jih uvrsti glavar kakor procesijo, in tako gred6 v vas; spredi sta dva dečka bob-nala in tretji je trobil. Kadar je utihnila godba, se oglasi eden izmed družbe, posebno smešno opravljen, ter oznanja s krepkim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo gledali Zaleščani jutri. Tako so prehodili vso vas po dolgem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo reči, da ni bilo hiše v Zalesju, v kateri bi se ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno oko ; v svesti si je bil, da se sme nadejati pri-h6dnji dan obilega zaslužka, samo da bi bilo vreme ugodno.
Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna večerja.
1 uzalud 2 uzpravno
Mine noč, nap6či dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu Potrebniku. Vreme je bilo lepo, mnogo ljudstva je bilo privrélo od vseh strani. Poveljnik družbe je bil zadovoljen ; zjutraj že so se prtééle predstáve ; stoli okóli igrališča so bili skoraj posedeni, res da sedeži niso bili predragi. Največ občinstva seveda je stalo bliže in dalje okoli. Ali tudi ti niso bili sami zastonjiki.1 Ženska s to-rilcem2 v roki je hodila okrog in tako prijazno je prosila in prigovarjala ljudém, da je vendar ta in oni, če tudi ne-ródno, posegel v mošnjo ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je tako ljubeznivo zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno.
Ali tudi občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti, in razvajeni3 niso bili Zaleščani. Zdaj se je eden čudovito zvračal, znak4 z usti pobiral denár s tal, po samih rokah hodil in delal druge take čudeže; zdaj je drug za njim požiral goreče predivo, potem nastopi sam glavar ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč. Znak ležečemu položita dva na prsi velik kamen ter mu ga razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce.s Se zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug, krepak človek, težko privzdignil z obéma rokama. Največ veselja pa je delal, zlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen, z različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikdar pošle. Na posebnem mestu je sedela starka, ki je vsakemu, kdor je hotel, prorokovala iz rok ter za malo denárja radodarno delila obilo sreče. Celó stari Jelenko se je bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo ter ji roko podal. Ali pri njem starka ni imela sreče. Menda ker je slišala, da mu pravijo : oče, je mislila, da je mož oženjen, in prorokovala mu je, da bo imel mnogo sreče z otroci. Ko se mož zareži in vpraša, s čigavimi otroci, tedaj še le spozna prorokinja,
' muktaši 2 zdjelicom 3 „raz-(na)vadjeni", razmaženi 4 na-uznak 5 komadiče
da ni na pravem sledu ; sploh je bilo videti, da ni ženica prebrisanega moža nič prav vesela ; pametnim ljudem je težko prorokovati!
Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj, dasi silno za-nimljivo, ni bilo še senca1 proti temu, kar je še čakalo slavnega zaleškega občinstva. Kaj bode z vrvjo, ki je nateg-njena od stebra do stebra tako visoko od tal? Nekoliko časa je bilo vse mirno ; videti je bilo iz vsega, da sedaj pride kaj posebnega. Glavar sam se približa ter poizkuša s krepko roko steber za stebrom, ali sta dovolj trdno zabita, in nategne vrv, ki je bila nekoliko odjenjala. Na to pa se prikaže mlada deklica, nihče ni videl, odkod je prišla, kar stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi jo bil videl poprej. Lepa je bila ta deklica, Zaleščani niso še nikdar videli nič enakega; kakor angel se jim je zdela, samo brez peruti.2 Še to jih ni motilo, da ni imela rdečih lic, brez česar si kmet sicer ne more misliti prave lepote ; orjavela3 je bila, kolikor je bilo videti šibkega4 životka.4 Lahka, tanka obleka brez rokavov ji je sezala samo do kolen. Goste, črne lase ji je oklepal zlat ali pozlačen obrčček okoli glave. Ali nad vse lepe so bile njene velike črne oči, ki so se ji jako skrivnostno žarile izpod tamnih obrvi z dolgimi vejicami; te vejice so se ji čudno lesketale, kakor bilke5 v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo ; ali to veselje ni bilo pravo, čisto veselje ; deklica ni bila vesela, ot6žna je bila videti, tako otožna !
Ko je tako stala nekoliko časa, stopi k njej poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom:
„Ljudje čakajo, naprej, Rosana !"
Urno kakor veverica spleza dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrhu stebra postoji, potem začne počasi
1 sjena 2 krila 3 pocrnjela 1 tankoga stasa, tlela 6 slamke
stopati po vrvi. Gledalcem je od straha utripalo1 srce. Ko je bila prišla do srede, zopet nekoliko postoji, potem pa je pokleknila na vrv, zdaj je skakala po éni, potem po drugi nogi ; nato leže znak,2 skoči kvišku ; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj — srce je zaostalo gledalcem — zdaj je pala zarés, ali ujame se z roko ob vrv — vsem je bil kamen od srca ; da bi pa vedeli gledalci, da je vse to na videz,3 pade zopet na drugo stran in se ujame z drugo roko.
Dovršivši svoj posel, spleza zopet doli. Prikloni se na vse strani s posiljenim nasméhom, potem izgine. In kaj jé bilo njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščani še tega niso znali. Uboga deklica !
In tako so se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. Ravnatelj družbe je bil vesel, dolgo že ni imel tako dobre letine. Zadovoljen je bil se svojimi ljudmi, posebno z Ro-sano ; že dolgo ni bil tako priljuden z njimi; Rosani je večkrat prijazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti deklici nič prav po volji. Vselej se je skoraj nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo : vesela ali žalostna, da mu je le denar služila !
Na večer celó je bilo vse polno ljudi na igrališču. Od vseh strani so prihajali sejmarji, nekateri že dobre volje zaradi dobre kupčije, ali pa ker so bili že pogledali v kozárec. Ravnatelj ni imel vsem prostora dovolj. Ali hitro si pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben svojemu očetu, kolikor je mogel se svojimi petnajstmi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov svoje družbe ter mu veli, naj gre z njimi na drugi konec in si tam napravi svoje igrališče, Tako so imeli ta večer Zaleščani, kakor velikomeščani, dvoje gledališče.
1 trepetalo 2 nauznak 3 na oko
Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mra-čilo se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala poleg stebra, jo obide slabost. Onemogla se zgrudi na tla : huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala šibko dekletce. Ko je ravnatelj to videl, je mislil, da deklica noče,1 da se samo taji, ali pa ničesar ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako hud6ben človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorje mu, kdor se je ustavljal njegovemu povelju! Hud gospodar je bil, in mnogokateri njegovih podldžnih je že čutil težko roko njegovo. Razsrdi se: dva koraka, in stal je pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh za znamenje svoje oblasti.
„Ali boš ali ne boš?" se zagrozi nad njo ; ves za-ripljen2 je bil v obrazu, in strele so mu švigale iz temnih oči.
„Ne morem," vzdahne deklica.
„„Čakaj, videl bom, ali moreš ali ne moreš, ti nepridiprav !""
„Če me ubijete, ne morem !"
„„Pomagal ti bom, če ne moreš ; po koncu3!""
Dekletce se ne gane. Sur6vež zavihti bič nad njo.
„Še enkrat, vstani!"
Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo ; ali toliko poguma4 vendar ni imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto.
V tem hipu plane tuj mož pred srditega človeka. Z obema komolcema je bil razmetal kakor snope narazen množico pred sabo.
III.
, „Človek", zavpije, stopivši med deklico in razkačenega5 glavarja, „ali te ni sram, tako ravnati z ubogim otrdkom?"
1 ne če 2 zažaren, crven 3 uzpravno ! (ustani!) 4 srčariosti 5 razljučenoga
Mož pobesi nehote nekoliko zavihteni1 bič ter gleda svojega nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo2; meri ga z očmi od nog do glave — bil mu je komaj do rame — kakor bi mu hotel reči: Ti nisi, da bi mi branil ! Tako je pač meril Golijat Davida pastirja.
„Bič iz roke, in da se mi ne ganeš, če ne —"
To je bilo glavarju preveč ; take sramote ni smel trpeti pred svojim občinstvom. Bič zavihti nad njim.
V tem trenotju potegne tujec kratko puško iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika, z očesom ni trenil.
„Gani se in izprožim," mu reče z mirnim glasom.
Takega orožja se ni nadejal glavar ; močan je bil za tri take, ali puška ga je prijela v strah ; s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Ne-hotoma stopi za en korak nazaj. Prej ni nič govoril, zdaj pa poizkusi z besedo :
„Kdo vam daje pravico, da mi branite, kaznovati nepokornega otroka?"
„„Tako ! Ta je druga ; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico do tega dekleta. Ali se mi upate reči v lice, da je ta deklica vaša hči? Saj poznamo take stvari !""
Mož ne odgovori. Videti je bilo, da mu je bilo to vprašanje silno neprijetno.
„Poizkusite, rad bi videl, kako daleč seza pogum takega klateža !"
Ta priimek je bil razžaljiv, ali te vrste ljudje niso preobčutni in tudi ne smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu se ni upal iskati pravice. Poizkusil je torej drugače, da bi izbil kolikor mogoče dobička iz te neprijetne pravde.
1 zamahnuti 2 priezirno
„Tega tudi nisem rekel," pravi mirno, „da je moja hči, ali služabnica moja je, in več ko to."
„„Sužnja vaša je, kar naravnost govorite."" „Vi ste videti pameten mož, gospod, z vami se da govoriti. Vi poznate svet in veste, kako se godi po njem. Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil."
„„Kupil, recimo ; koliko ste dali zanjo, ne vprašam ; sram me je govoriti o človeku kakor o živali."" „Iz zadrege1 sem mu pomagal." „„Ne govoriva dalje o tem ! Odkod je dekle?"" „Ne vem, kje jo je pobral ; vprašal ga nisem, pri nas ni taka navada."
,„,In ko bi vam zdaj jaz, ki tukaj pred vami stojim, dejal: Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo2; vi nimate nikake pravice do tega otroka ; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče : ko bi vam tako govoril, kaj b1' rekli vi?""
„Ne samo pameten, plemenit mož ste, gospod, kakor vidim ; vaša volja ne more biti, da bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse moje premoženje, ona me preživlja ; brez nje bi bil z vso ostalo družbo berač.3 Pomislite, gospod !"
Blagi branitelj ubogega otroka nič ne odgovori na to. Molče potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter ih pomoli možu.
„Menim, da bi smeli biti zadovoljni." Mož je bil res zadovoljen.
„Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo," reče in spravi z veselim obrazom denar.
„„Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče — če more sirota !""
Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepčla ob stebru. Ženske so jo bile obstopile ter jo okrepčale z mrzlo
' neprilike 2 (po njem.: gesetu) zakonom 3 prosjak
vodo, da se je zopet zavedela.1 Deklica je bila kakor v om6-tici, vendar je vedela, kaj se je godilo. Molči poda svojemu dobrotniku bledo ročico in ga hvaležno pogleda se svojimi lepimi, velikimi očmi. Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti dal polovico svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna2 pohvala zaleškega občinstva. Šum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda ter se zagrozi nad njimi:
„Sram vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi ; mož vas ne morem imenovati. Seme3 ste, ne možje ! Zijaje gledate te vrtoglave, vratolomne igre ; da bi branili ubogo dekle sur6vega divjaka, toliko srca nimate vsi skupaj. Sramota !"
Vse je molčalo ; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari Jelenko, ki je stal blizu, je imel toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo je majal, a to je bila njegova navada, glava se mu je tresla od starosti. Poda mu roko ter pravi:
„Lepo ste govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar !"
Gospod Skalar — tako so ljudje sploh imenovali moža po njegovem gradu, zidanem na skali — se obrne zopet k deklici, potiplje ji, kakor zdravnik, žilo, potem senci1 in čelo. Nič ni bil videti prav zadovoljen. Drobno skle-ničico potegne iz žepa ter da iz nje nekoliko kancev deklici na jezik. Torej je bilo morebiti vendar res, kakor je ugibal Jelenko, da napravlja mož morebiti zdravila !
Ali kaj zdaj začeti z deklico? Izročil bi jo komu v vasi ; ali imel je malo zaupanja do Zaleščanov, in deklici je bilo treba skrbne strežbe,5 celo zdravniške pomoči. Po kratkem premišljevanju se mož odloči. Z roko migne staremu Je-lenku ; videti je bilo, da ima nekoliko zaupanja do njega. 1 osviestila 2 obča 3 kukavice 4 sljepočice 5 dvorbe
„Vi ste pameten mož, če se ne motim ; vi poznate ljudi tod okoli, jaz jih ne poznam. Glejte, da mi preskrbite kako žensko, kateri bi se smelo zaupati, ki bi znala streči1 bolnemu dekletu ; in ako jo najdete, mi jo pošljite na dom !"
Pošteni Jelenko mu rad obljubi in takoj začne premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila biti najsposobneja za ta posel.
Na to veli Skalar nesti deklico v bližnjo gostilno. Tam jo položi na klop, in ukaže nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem jo poda deklici. Zdaj se je pokazalo, da je bilo njene slab6sti krivo zraven tudi stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala z jedjo, ji prigovarja, da naj zaspi, ako mogoče. Vsem ostro zapovd, da naj jo puste v miru in da naj ne delajo preveč rop6ta. Čez nekaj časa deklica res zaspi.
V tem času gre Skalar v hlev, kjer je imel svojega konja spravljenega. Hlapcu zapove, naj skrbi, da bode konj osedlan, kakor hitro se deklica zbudi.
Mračilo se je že, ko so gledali Zaleščani nenavadno prikazen : moža na konju z otrokom v naročju. Počasi je jahal po cesti Skalar z Rosano proti svojemu gradu. Konj je lahno stopal, kakor bi vedel, da nosi poleg svojega gospoda tudi bolnega človeka na sebi.
Ali imenitnih dog6deb še ni bilo konec v Zalesju. Ko so bile igre končane, pride vodje sin se svojega igrališča na drugem koncu vasi k očetu, da mu izroči, kar je bil zaslužil se svojo družbo. Oče je bil zadovoljen z njegovim zaslužkom, tako da mu da, kar ni bila sicer njegova navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo, kakor mu drago. Sin je bil vesel, upal je, lep večer preživeti se svojimi tovariši. Ali njegovega veselja je bilo kmalu konec. Ko pride med zbrano družbo, je bilo videti, da2 nekoga2 pogreša.3 Po-prašuje, kje je Rosana. Od nikbgar ne dobi odločnega od-
1 streh (komu) dvoriti (koga) 1 osječa (opaža), da nekoga nema
govora ; a kazalo1 je vse, kar je videl, da se je moralo, ko njega ni bilo, zgoditi nekaj posebnega. Povrne se k očetu.
„Kje je Rosana, oče ?"
„„Kaj jaz vem ? Išči jo, če hočeš.""
„Oče ! Še enkrat vas vprašam, vi morate vedeti : Kje je Rosana ?"
„„Ne bodi mi siten,2 rekel sem ti že, da ne vem ; pusti me !"'
„Jaz pa vam pravim, da ne pojdem od vas, predno mi poveste, kaj ste storili z njo. Strašen sum se mi zbuja3; oprostite me grozne misli, ki mi roji po glavi, oče !"
„„Tebi nisem dolžan odgovora, mladič !"'
„Oče !"
„„Ti se mi zgroziš, sin očetu ?"" . „Ne, samo prosim vas, oče !"
„„Tako je prav, tako se govori z očetom. Se silo se pri meni nič ne opravi. Ker pa prosiš, ti povem, kaj sem storil z dekletom. Prodal sem jo."'
Kakor okamenel gleda mladenič očeta.
„Svojo hčer ste — prodali ? !'
„„Rosana ni moja hči.""
„Kaj pravite ?"
„„Ne moja, ne tvoje matere hči.""
„Rosana ni moja sestra, pravite ?"
„„Nikoli nisi imel sestre. Tako, zdaj veš, kar si hotel, pusti me v miru in hodi, Marko !""
Marko se ne gane z mesta. Preveč je slišal na enkrat. Zmedeni4 čuti5 so mu prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu, znamenje nevihte6 za gorami. Marko je ljubil Rosano, ki je menil, da mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo ; in to je bila njena sreča. Gorjd mu, kdor bi se je bil dotaknil s prstom,
1 po kaziva lo 5 dosadan 3 budi 4 smeteni 5 očuti, osječaji
11 bure
žalil jo z nespodobno besedo ! To je bilo znano vsej družbi ; in' kakor so bili ljudje sirovi, izprijeni1 in razuzdani, moški in ženske — sveta jim je bila bratova ljubezen. In Rosana ? Prijazna je bila z njim kakor sestra z bratom, ali posebne ljubezni mu ni kazala. Trpela je tako rekoč, da jo ljubi in ji streže po svoji moči. Vedno je bila tiha in otožna tudi z njim ; nik61i je ni mogel pregovoriti, da bi mu razodela,2 kaj ji teži srce. Slednjič3 se je mladenič umiril, vesel je bil in zadovoljen, da ga sestra trpi poleg sebe, njega edinega, drugih se je skrbno ogibala. Nekoliko starejši je bil mimo nje, nihče ni prav vedel, koliko. Ko jo je oče dobil — prav majhna je bila še — je rekel svojemu sinu, da je njegova sestra, ki jo je bil dal po materini smrti nekim sorodnikom v hišo. To se je vsem zdelo verjetno in vsi so jo do tega časa, vsaj na videz,4 imeli za Markovo sestro.
Dolgo Časa je Marko tako stal, oče je bil odšel v gostilno. Slednjič se zdrami in gre iskat očeta. Ko ga najde pri vinu, stopi predenj in mu reče s krepkim, moškim glasom :
,,Oče, komu ste dali Rosano ?" „„Jaz nisem vprašal človeka, kdo je in kaj je ; meni to nič mari. Ne bodi mi nadleženfl !"" „Oče, jaz morem vedeti, kje je." „„Saj sem ti že rekel, pojdi je iskat, in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj, tem bolje, hvalil te bom ; poizkusi !""
Mož ni poznal svojega sina, sicer bi ne bil tako v šali govoril z njim. Marku je bilo videti, da je sklenil,0 kaj mu je storiti. Mirno reče očetu :
„Z vašim privoljenjem torej, oče, grem ; ne pozabite, da ste mi sami velčli. Vedite,7 da se ne vrnem brez Rosane. Z Bogom, oče !"
1 pokvareni 2 odkrila 3 napokon 4 na oko 6 nepriličan ' za-ključio 7 znajte
,„,Z Bogom, hrabri junak, ki te ni strah samega po noči; noč ima svojo moč ! Dobro srečo ! Samo glej, da se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo iz tega kraja."
Tako se razideta oče in sin. Mož je imel malo zaupanja v sinovo junaštvo, menil je, da bode Marko nekoliko časa popraševal po vasi, potem pa se truden in lačen vrnil k svoji družbi.
V	tem času je bil Skalar dospel do svojega doma z otrokom v naročju- Mesec jim je razsvetljeval pot, samo enkrat se ni bila spotaknila umna žival. Deklica je bila zaspala kakor dete materi v naročju.
Debelo je gledal stari sluga, ki je bil prišel z lučjo v roki gospodu naproti, ko je videl svojega gospodarja z otrokom ; ali popraševal ni, kaj to pomeni.1 Poznal je svojega gospoda, da nima rad zvedavosti.'- Na Skalarjevem domu se je malo govorilo. Tudi Skalarju se ni zdelo potrebno, da bi razlagal svojemu služabniku to nenavadno prikazen. Molče mu položi spečo deklico na roke, naj jo drži, da stopi sam s konja. Potem mu jo zopet vzame ter jo nese v grad. Še tega ni bilo treba zapovedovati poštenemu staremu slugi, da naj ne dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je stopal mož, kolikor je mogel se svojimi okornimi nogami.
V	mali izbiri napravita posteljico za silo. Potem gre sluga po svojih opravkih — konj ga je mirno čaka! na dvorišču, gospod pasi postavi stol3 vkot, sede nanj, da bi tako prečul noč poleg spečega otroka.
Čez .nekaj časa se začujejo koraki zunaj. Sluga pride se staro ženico, ki ni vedela, kam bi se dela od samega straha. Jelenko je bil dobro in urno opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel je pripravno žensko in je pregovoril, da je šla še tisti večer v grad z njim ; sama bi se ne bila
1 znafii 2 radoznalosti 3 stolac
upala za ves svet. Skalar gre ženi naproti, ji prijazno poda roko, kar je ženico nekoliko potolažilo, ji naroči, kar se mu je zdelo potrebno; potem ji vošči lahko noč in odide.
III.
Drugo jutro zgodaj1 je gospod Skalar jezdil v mesto po zdravnika. Dasi je imel sam dovčlj zdravniške vednosti, vendar ni hotel prevzeti sam prevelike odgovornosti za mlado življenje, ki je bilo prišlo tako nenadoma v njegovo varstvo.2
Ko pride zdravnik, najde deklico v hudih vročinah. Nemirno, neredno življenje, vedno potovanje od mesta do mesta, slaba hrana, trud : vse to je že dolgo glodalo in razjedalo njen šibki životek ; dolgo se je premagovala in vse voljno prenašala ; molče je trpela, saj ni imela nikogar, da bi mu potožila svoje trpljenje ; ni ji sijalo milo materino oko, ki je otroku to, kar je pomladno solnce cvetici. Slednjič so jo premagale težave ; nagnila je glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu je glodajoči črv prišel do mladega osrčja.
Skalarju ni bilo treba dolgega posvetovanja z mestnim zdravnikom : ene misli sta bila, da tu nič ne more človeška pomoč. Zdaj pa zdaj nekoliko kapljic hladilne pijače, pokoj, tihota, ne preveč svetlobe v sobo — in potem mirno čakati, ali se še oživi in razvname3 tleča* iskrica življenja.
Dobro strežnico5 je bil tako v naglici izbral Jelenko. Stara ženica je bila sama nekdaj mati ; zgodaj je bila izgubila moža in otroka. Samotarila je v svoji koči, a ne brez dela ; ljudje so jo radi klicali o raznih potrebah : hodila je na porčde, stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih.6 In zdaj je stregla ubogi Rosani; zdela se ji je tako
1 rano 2 čuvanje, pazku 3 razgori 4 tinjajuča 5 dvorkinju
6 mrtvacih
podobna njeni hčerki, ki je zdaj v nebesih. Rosana bi ne bila mogla dobiti boljše strežnice ; ženica se skoraj ni ganila od njene postelje. Zdravnik je moral obljubiti, da pride vsak dan iz mesta pogledat k bolnici. Skalar sam je bil pozabil vse svoje navadne opravke, edina skrb, edina misel mu je bila Rosana. Težko mu je bilo gledati bolno deklico tako ničemurno1 oblečeno. Ko je bil šel v mesto po zdravnika, ji je kupil lepo belo, dolgo obleko ter velel ženi, da naj jo preobleče takoj, ko se bode prebudila.
Bilo je že na večer, ko se deklica predrami; rada se je dala preobleči. Vidno vesela je bila, da se more iznebiti2 obleke, ki jo je spominjala neprijetne preteklosti. A ko ji žena začne odpenjati staro obleko, si seže Rosana naglo v nedrije ter vzame iz njega nekaj v papir zavitega, kakor bi se bala, da ne pride v tuje roke. Zavitek skrije pod odejo in še le potem, ko je bila preoblečena, si ga zopet vtakne v nedrije. Videlo se je iz vsega, da ji je ta zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem je zopet mirno ležala, ne vedoč, kaj se godi okoli nje.
Po noči se j: je začelo blesti3 po glavi. Na glas je govorila, in sicer tako, da Skalarju, ki je čuk poleg nje, ni bilo pretežko, si iz vsega, kar je slišal, posndti poglavitne dog6dke iz njene zgodovine. Vse njeno prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat. Podoba1 se ji je vrstila za podobo pred očmi, same žalostne podobe !
Videla se je v borni5 izbici zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda mati in šivala. Solze so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi, ji podaje košček15 suhega kruha, ki ga je prihranila, ter jo prosi, naj je, ona ni lačna,7 lahko gre spat brez večerje. In ko se mati nato še huje zjoka, jo začne tolažiti, naj se ne joka ; čaka naj malo: kadar bode ona nekoliko večja, pojde v službo,
1 tašte 2 riešiti 3 (bluditi) motati * slika ubogoj 8 komadič 7 gladna
Slovenske novele i povesti.	^'
pridno bo delala in prislužila toliko, da jima bode obema vsega dovolj.
Čez nekaj časa potem kleči in joka pri zglavju materine postelje. Se slabim glasom jo tolaži mati: „Dete, moja zadnja ura je prišla, zapustiti te moram. Gori grem k očetu, kjer bom prosila zate, da naj te vzame on v svoje varstvo ; saj nimaš nikogar na svetu, da bi zate skrbel, sirota ! Pač živi nekdo na svetu, Bog ve kje ; on bi imel dolžnost, zate skrbeti ; ali on te noče1 poznati, dete; zavrgel, sunil te je od sebe, tebe in mene. In vendar sem nedolžna. Ti ne veš, dete, kaj pomeni ta beseda, ali zapomni si jo, zapiši si jo globoko v srce : nedolžna! In kadar pride čas, pričaj2 zame glasno pred svetom : Moja mati je bila nedolžna, nedolžna. In ta čas pride, mora priti, dete ! Preveč sem trpela na svetu ; trpela sem tudi zate, ti ne smeš trpeti, če je kaj pravice na zemlji. Vsega ti ne morem povedati, ti si še premlada. Glej, tukaj — in umirajoča žena vzame izpod zglavja zavitek — to je vse, kar ti morem zapustiti. Vzemi to in zvesto:i hrani,3 to je vse tvoje premoženje ; morebiti ti bode še kdaj v korist. Zdaj vstani, dete, in pojdi po sosedo." Ko je bila hčerka odšla, vzklikne žena še enkrat: „Nedolžna, nedolžna !" nato zaspi. Glasni jok hčere, ki je prišla kmalu potem se staro sosedo, je ni več zbudil.
Zopet čez nekaj časa je bila v temnem gozdu1; jagode je brala. Utrujena leže poleg pota in zaspi. Tu pride tuj5 mož, jo zgrabi in odnese. Srce je pretresel Skalarju mili krik deklice, ki je vpila na pomoč. Potem utihne, kakor ko bi ji bil razb6jnik zamašil usta.
Dolgo časa je molčala. Skalar je slonel nekaj časa, globoko zamišljen ; potem vstane in hoče oditi, ko deklica zopet izpregovori ; nehote vstane mož, mora jo poslušati. Bila je v nebesih. Med zveličanimi" duhovi zagleda svojo
1 ne če 2 svjedoči 3 vjerno čuvaj 4 šumi 5 tudj " spašen, blažen

mater. „Mati, mati!" zavpije, „tukaj sem, presrčna moja mati ! O naj ostanem pri tebi; na zemlji je žalostno, tu gori, v nebesih, v tvojem naročju je veselje !"
Nato utrujena zaspi.
„Uboga sirota ! Tam bi bilo pač najbolje," vzdihne usmiljena starka.
Skalar molče vstane in odide. Ves drugi dan je bil še bolj tih in redkobeseden, nego že po navadi. Stari sluga bi bil rad govoril z njim. Prej se ga je ogibal, zdaj mu je večkrat nalašč1 hodil naproti; ali nagovoriti ga se ni upal; čakal je, da bi ga gospod sam ogovoril. Vse je kazalo, da ima mož nekaj posebnega na srcu. Slednjič se vendar ujunači ter mu pravi:
„Gospod ! povedati vam moram ; včeraj je bil mlad človek tukaj ; povpraševal je, ali ni neka mlada deklica tukaj v gradu, taka in taka. Rekel sem mu, da nič ne vem. Ali človek se ni dal odpraviti. Hotel je po vsej sili z vami govoriti. Dejal sem mu, da vas ni doma. Kdaj pridete? Jaz da ne vem. On pa, da mora govoriti z vami, bodi si ne vem kaj. Komaj sem ga odpravil. Zdaj pa hodi vedno oprezovat2 in zalazovat3 okoli gradu. To sem vam moral povedati, da boste vedeli, gospod ! Kaj naj mu rečem, ako me bode zopet nadlegoval?"
„„Ti ne znaš govoriti s takimi ljudmi !"" se zajezi gospod nad slugo. „,,Ako pride zopet blizu, po skalovju doli ga vrzi, da si glavo razbije ; ako pa nisi sam dovolj močan, mene pokliči !""
Ali čez nekaj časa se premisli ; Bog ve, kdo je ta človek ; ko bi pa vendar imel kako naravno pravico do dekleta? Mirneje reče slugi:
„Kakšen pa je bil tisti človek?"
„„Kakih petnajst let ima, visoke postave, črnih oči
1 navlaš 2 paziti 3 uhoditi
in las, zarjavelih lic, čudno opravljen; videti ni, da bi bil iz tega kraja.""
„Ako pride zopet, mu reci, da naj se oglasi čez kakih štirinajst dni ; potem se bode videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je deklica tukaj, a bolna je, nikakor ne sme prednjo, dokler se bolezen ne obrne tako ali tako. Dekle je v dobrih rokah, brez skrbi naj bode, kdor koli je ta človek. Zdaj veš."
#
* *
Mlademu Marku ni bilo treba dolgo popraševati po Rosani ; kmalu ji je bil na sledu. Popotni sejmarji so mu pravili, da so videli moža na konju z deklico v naročju. In tako se je vedno bolj približeval Skalarjevemu gradu. Dovolj je vedel za zdaj. Ponoči je bilo že, ko je prišel do grada ; zdaj ni bilo mogoče vanj. Čakati je bilo treba do jutra. Kakor je bil rekel očetu, tako je hotel storiti; nazaj ne pojde brez Rosane, ne noc6j, ne nikdar ! Pod milim nebom je bilo treba prenočiti. Zakaj ne? Lepa, topla noč je bila ; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa je pohajal pod gričem, na katerem je stal trdni grad, zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom zre tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega na svetu. Ona pač ne sluti, kako blizu ji je on ; in ko bi slutila, kdo mu je porok1, da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti ne more, da ona sploh kdaj misli nanj, da ni on tako tuj njenemu srcu, kakor kdor si bodi na svetu. Vendar tako ali tako ; drugega ni zahtčval, bivati je samo hotel blizu nje, en zrak dihati z njo, videti jo zdaj pa zdaj, besedo z njo govoriti. Dalje niso sezale njegove želje, to pa je moral imeti, naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta. V takih mislih migne z roko proti gradu, vošči ji lahko noč ; potem leže v travo in kmalu mirno zaspi.
1 jamac
Drugo jutro se je zgodilo, kakor je sluga pravil svojemu gospodu. Mladenič se ni dal oplašiti; stanovitnost vse premaga. Ali kaj zdaj začčti? Kam se obrniti? Zivčti je bilo treba. Ni se dolgo premišljal. Sklenil1 je v službo stopiti, kjer kako najde, samo, ako mogoče, ne predaleč od grada ; vsako delo mu je bilo po volji, samo nazaj ni-kedar več v prejšnje življenje! Šel je od vasi do vasi po okolici in popraševal, ali ne potrebujejo delavca, hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi kake četrt ure od grada, da ga vzame premožen kmet za malega hlapca. Kmet ga je sicer čudno gledal, nič mu ni prav upal ; ali mladenič je znal tako lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo oko, da je kmet slednjič sklenil, poizkušati z njim. Marko ga je prosil najprej, da mu da druge obleke, kar mu je kmet rad storil. Preoblečen je bil mladenič prčcej ves drugačen, tako da je bil kmet zadovoljen z njim ; a sklenil je vendar, da hoče vsaj nekoliko časa skrbno paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno povedal, da ni vajen * dela ; prosil ga je, naj ima se začetka potrpljenje z njim ; rad bode storil vse, kar in kakor se mu bode velelo.
Marko ni obetal preveč. Čez malo časa mu je šlo vsako delo lepo izpod rok, da ga je bilo gledati veselje.
IV.
Pravega vrta ni imel Skalarjev grad, samo proti večerni strani je bilo nekoliko ravnega prostora ; a tu ni bilo videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med katerimi se prijetno vij6 z belim, drobnim peskom posuta pota ; zastonj3 bi bil tu iskal plemenitiega drevja in grmovja. Redka, kratka trava je tu neveselo rasla po peščenih tleh in okrog je bilo navadno gozdno4 drevje, robi-dovje5 in drugo trnje, ki je sezalo notri doli do pod griča.
1 odlučio 2 naučan, vičan 3 uzalud 4 šumsko 1 kupine
Malo prijazen, skoraj odljuden1 je bil ta prostor, kakor grad, kakor grajski gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej od drugih dreves, kakor da bi notel2 biti z njimi v vrsti. V njegovi senci si je bil postavi! Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka.
Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski večer ! Solnce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici pod hrastom. Skalar ni bil sanjač ; malokdaj ga je videl kdo zamišljenega ; zdaj pa je vse kazalo, da je zamišljen. Vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči. Vse je bilo mirno in tiho okrog, samo zdaj pa zdaj je za-ukal kak pastir pri čredi, ki se je pasla po strnišču pod gričem. Lep razgled je imel Skalski gospodar proti za-h6dnji strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh daleč, daleč pred njim sinje gore, in za njimi so snežniki visoko v jasno nebo molili svoje bele glave.
Nekoliko časa je Skalar, morebiti radostno, gledal to lepoto ; potem pa je naslonil na roko glavo in se globoko zamislil. Sam je bil in čutil je, da je sam, morebiti še nikdar tako. Vse življenje, kar ga je imel za seboj, se mu je zdelo tak6 prazno, pusto, ničevo ; njegovo življenje, vse človeško življenje ! In vendar, česa je pogrešal3 ? Zdrav je bil in krepak ; ostrozoba skrb mu ni glodala srca ; dov61j, obilo dovolj je imel posvetnega4 blaga, mnogo oko je za-vidno gledalo bogatega moža ; a on je zavidno gledal siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka !
In spominja se časa, ko je bil srečen, ko bi ne bil menjal z nik6mer na svetu. Tedaj ni bil sam ; ljuba družica je bivala poleg njega ; s trudom in bojem si jo je pridobil
1 pust 2 ne htio 3 osječao da nema < svjetskoga, zemskoga
Bil je čislan1 zdravnik, bil je celo na glasu učenjak ; duh njegov je neutrudno izsledoval narávine skrivnósti, in ne brez uspeha. Njegovo ime se je s častjo imenovalo v uče-njaških zborih, in vendar glavno njegovo delo, v katerem je reševal imenitno2 vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu je posvečevll, kolikor mu je prostega časa puščal težavni zdravniški stan:1 — njemu in pozneje družici svoji. Kratka sreča, kratke sanje ! Nič posebnega, nenavadnega, vsakdanja prikázen ; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je zadelo njega. 2ena je bila njega nevredna. Nič dvoma ; v rokah je imel dokaze nje nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal,4 vajen5 je bil, naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si jo iz srca : in mesto, kjer je prej ona v njem kraljevala, je bilo posle prazno ; slava mu ga ni izpolnila, ne bogastvo.
V take misli utópljen, začiije stopinje za sabo ; od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se, in oko se mu zvedri, ko zagleda Rosano pred sabo. Zahajajoče solnce je se svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo, bledo obličje.
„Ti, Rosana?" jo ogovori Skalar z nenavadno mehkim glasom. „Pozno je že. Slaba si še, večerni hlad ne dé" dobro ravnokar ozdravélemu človeku ; ko bi se povrnila bolezen !"
„„Gospód,"" mu odgovori deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, „„nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikdar tako, hvala vam, ki ste tako po očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto.""
Beseda „gospod" je bila nekako čudno spekla Skalarja, ravno v tem trenotju, sam ni vedel zakaj ; tako okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je bil vendar tako vajen ! Vendar se premaga in jo vpraša prijazno:
1 pošto van ' znamenito 3 stalež 4 odlučivao 5 vičan u čini
„Kaj želiš, Rosana? Videti je, da imaš nekaj na srcu, govori !'
„„Pač imam nekaj na srcu, že več časa, gospod ; samo da ne vem, kako bi povedala, da bi bilo prav. Jaz ne znam lepo govoriti ; saj veste, kako je bilo moje življčnje do tedaj, ko ste prišli vi in me rešili. In vendar bi tako rada znala lepo govoriti, ravno zdaj; zdaj ko slov6' jemljem1 od vas in bi se vam rada, tako rada srčno zahvalila."" „Slovo jemlješ?" vzklikne Skalar prestrašen. „„Da, slovo, dragi gospod! Jutri zjutraj moram odt6d. Videla sem vas, da sami tukaj sedite. Mislila sem si: Bog ve, ali bom imela jutri tako prilčžnost, govoriti z vami, in tak6 sem se vam približala.""
„Jutri moraš od tod? Kdo te sili?" „„Nihče me ne sili, ali tako mora biti, to čutim, gospod !""
„Ali si se naveličala2 življenja pri nas, ali česa po-gržšaš? Pusto je res pri nas, samotno, dolgočasno, rad verjdmem : ti si mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic ; samo reči ti je treba in precej jutri bodo deklice iz vseh bližnjih vasi tukaj zbrane okoli tebe. Skakajte, plešite, razgrajajte, vse razbijte, razdrobite, pokončajte, samo da bo veselje ! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem, da si se naveličala, vedno gledati zgr-bančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem !"
,„,0 ne govorite tako, prosim vas, dragi gospod ; to me boli, prav v srce me boli. Kako bi kaj takega mislila ; saj vi ste toliko zame storili, kakor nihče na svetu — razen moje matere ! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali mene, če ne še zdaj, pa pozneje. Kaj sem jaz vam, kaj vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje delala nadlego. Bolje, da grem, predno me sami izženete iz hiše. Jaz nimam doma, gospod ; po svetu se 1 praštam se 2 zasitila
moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamena do kamena.""
„Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu, kakor vidim, ne moreš ga pozabiti."
„,,0 ne tako, gospod ! Da ste me rešili tega strašnega življenja, zato sem vam najbolj hvaležna. Nikdar več, rajši v vodo, kjer je najglobččja !""
„Kako torej hočeš živdti ? Nepošteno vendar ne, upam, kaj?"
„„Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost; vendar zdi se mi, da doseddj nisem ničesar storila, da bi me moralo sram biti ; in tako hočem zanaprej živeti; drugače bi ne mogla.""
„Ali s čem si hočeš kruha služiti? Človek mora vendar jesti, in za delo se mi zdiš prešibka,1 kdo bi te vzel v službo?"
Na to Rosana nekoliko časa ne odgovori nič. Bila je vidno v zadrčgi.2 Slednjič se ujunači in izpregovori : „„Nikoli še nisem prosila ; drugega bi tudi ne mogla, ali vas, sama ne vem, kako je to, vas nekako lahko prosim."" „Nič prositi, kar govori, česa želiš ; vse ti storim, samo da je v človeški moči."
„„Moja največja, edina moja tolažba je bilo petje, in tudi na kitaro sem nekoliko znala. Imela sem jo, ali ostala je tam, pri mojem nekdanjem gospodarju.""
„Saj ni da bi morala ravno tista biti, kaj? Če pa hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta." ,,„0 ne, vsaka je dobra."" „Jutri jo bodeš imela, toliko moraš že počakati." „,,0 potem je pa vse dobro. Hodila bom po deželi od mesta do mesta, ne ! od vasi do vasi, od hiše do hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih : povsod je dobrih ljudi, ki bodo radi poslušali ubogo siroto, dasi bodo ža-' (pretanka) preslaba 2 neprilici
lostne njene pesmi ; veselih ne znam, gospod ; jaz morem samo peti, kakor mi srce vel.va."" „Kje si se pa učila takih pesmi !" ,„,Da jo le enkrat sliširr, pa jo znam, samo da se mi prilega1; časi mi pa tudi sami pride kaj na um ; saj peti je tako lahko, gospod, samo da je srce polno, potem se cjmo ooie. Kje ¿o se pa ptiči učili ? in vendar tako lepo poj6 I""
„In kadar dobiš kitaro ?"
„Dejala2 vam2 bom2: z Bogom prav iz srca : z Bogom — in pojdem.""
„Nič te ne pregovori ?" „„Nič, gospod ; tako mora biti."" Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju izprele-tila srce; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nik61i več videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj, kakor vsak drug človek. Privadil,3 tako privadil se je bil ljubeznivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel zanaprej živeti brez nje. Skoraj nevedoma4 zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, ga ogleduje nekoliko časa, kakor da bi hotel skriti svoje ganotje, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki ter zaždne strani in reče s trdim, skoraj osornim glasom :
„Pojdi, kamor te je volja, ti si nehvaležna." Prehuda je bila ta beseda ubogi deklici. Zdrzne se sirota, solze ji zalij6 oči, jok6 ji brani govoriti. Hudo je bilo možu ; takoj je čutil, kako trdo, krivično jo je sodil; ali beseda je bila izgovorjena, izprožena puščica ji je tičala v srcu. Rad bi bil poravnal svojo krivico, ali tudi njemu ni hotela iz ust beseda. Oba molčita nekoliko časa. Slednjič izpregovori Rosana :
1 svidja -' reči ču vam 3 privikao 4 neznalice, nehotice
5 plač
„„Nehvaležna nisem, gospod ; Bog mi je priča, da nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali kaj hočem ? Pri vas ne morem dalje ostati; za deklo vam ne morem biti; sami ste rekli, da sem prešibka ; in kaj bi vam mogla biti drugega ? Pustite me, naj grem po svetu ; ali predno grem, mi dajte prijazno besedo, prijazen poglčd, hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas.""
In približa se mu ter mu poda prijazno roko. Mož prime roko ter govori z mehkim glasom :
„Nisem te hotel žaliti, Rosana ; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda. Če ne more biti drugače, srečno hodi! Pesmi svoje poj po deželi ljudem, ali časi se tudi spomni ubogega starega moža, ki samotari tam v odljud-nem Skalnem gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga imela rada, ljube1 roke, da bi mu, kadar pride čas, zatis-nila trudne oči. Spomni se včasi, da bi tudi on rad slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe !"
Mož ni mogel dalje govoriti ; obrne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani; milo se ji je storilo v srcu, težko se je premagala, da ni skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter se izjokala v njegovem naročju. „„Jaz ne pojdem !"" mu reče čez nekaj časa. „Kaj hočeš torej storiti, sirota moja ?" „„Pri vas bom ostala, dokler me boste trpeli poleg sebe.""
„O, ti si dobro dete, Rosana ! Pri meni torej hočeš ostati; skupaj bova živela, skupaj se igrala ; po rokah te bodem nosil, vsako željo ti hočem izpolniti. Drage obleke; zlata in biserov, vsega ti hočem prinesti, kar ti more razveseliti oko in srce. Nobena deklica ne sme biti tako lepa, tako srečna in vesela, kakor je Rosana tam
1 mile
v onem temnem, odljudnem gradu poleg sivoglavega, odurnega starca, ki jo hrani in čuva, kakor čarovnik zaklčto kraljično."
,,„0, tako ne smete govoriti, gospod ! Jaz nisem kra-ljična, ne zakleta, sirota sem in bivam rada pri vas.""
„Če si res rada pri meni, kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim ; ne rekaj mi ,gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust."
„„Kako pa naj vas imenujem, da bode prav ; kaj nisem vaša in vi ste moj gospod ?""
„Reci mi: Stari prijatelj, reci mi: Stric, kakor hočeš, samo tiste grde besede ne !"
Ubogi mož Se ni upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova, sladkega imena — oče !
V.
Gorka1 južna kri je vrela Marku po mladih žilah, vendar znal se je moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da je Rosana prebolčla, da se ni več bati za njeno življenje, je bil miren in zadovoljen. Rad, nad vse rad bi jo bil videl, govoril z njo, ako mogoče ; ali nadležen2 ni hotel biti, mirno je čakal, da mu sama pride zaželena prilika. In prilika je prišla.
Ne daleč od grada je bilo temno smerečje, divji, malo prijazen kraj ; na dnu globokega jarka se je vil med skalovjem peneč potok ; gole peči so kvišku molele ob stra-nžh in med njimi so siromaško životarile pritlikave3 sme-reke, macesni4 in grmovje. Sem je rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla doli v peneče, šumeče valove. Tako dobro ji je tu dela samota in tihota, čuti ni bilo glasu razen prijetno šumečega pot6ka ; tu so se
1 vruča 2 nepriličan s nizke 4 tise
ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In te misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena, ji je donela1 pesem iz gladkega, mehkega grla.
Tako je sedela neko popoludne s kitaro v naročju in pela. Pod hribom na polju je Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na levo ; debela, ravna red za njim je pričala, da je dober kosec. Še toliko ni postal, da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko je brusil koso. Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi to, da je med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove; trava in cvetica — ena osoda ! Ali kaj je to ? Kosa se mu ustavi, osupel posluša, iz gozda nad njim doni pesem, pesem tako sladka, tako ot6žna;
Kam se ti mudi, ked6 te podi, kje, p6tok, ti konec je pota ??
Na bregu sedi, tako govori dekle, zapušččna sir6ta.
Od kodi in kam jaz tečem, ne znam, naprčj mi je vedno hiteti;
povelje imam, da ubijam se sam brez mira, pok6ja po sveti.
Potoček, postčj, jaz pojdem s teb6j, sirota iz tujega kraja,
Ne moreš z menoj, jaz moram nocoj še biti, kjer solnce zahaja.
Znan mu je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo v srcu. Ko je bilo petje prestalo, stoji še nekaj časa, kakor da bi pesmi še ne bilo konec. Potem pa vrže koso iz roke, nobena moč bi ga ne bila držala; z urnimi2 koraki premeri polje, že se je skril v gozdu ; še nekaj tre-notij, in stal je pred njo.
1 odzvanjala 2 žurnimi
Rosana se ga ne prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala. Čez nekaj časa vstane, stopi mladeniču naproti ter mu prijazno poda roko.
„Ti tukaj, Marko, in v taki obleki ?" „„Rosana, kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer ni tebe, mogoče živeti brez tebe ? Za tabo bi bil šel do konca sveta. Našel sem te, vidim te, čujem tvoj mili glas ; srečen sem, Rosana! O kaj sem pretrpel, ko si ležala bolna ! Zdaj je pa zopet vse dobro.""
„Ti veš torej, Marko, kaj se je godilo z mano ?" „„Vse vem — ne vsega ; kak6 si prišla v ta grad, ne vem ; tega mi ni vedel povedati grajski sluga, in drugega človeka nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati, Rosana.""
Nato mu deklica vse razloži, kako jo je gospod Skalar rešil iz rok njegovega očeta, kako je zanjo skrbel in kako jo je pregovoril, da naj ostane v gradu. Govoreč o prizoru na igrališču, se je skrbno ogibala vsake besede, ki bi bila razodela Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost.
„In zdaj sem tukaj," je končala deklica svojo pripo-vest; „kaj bode dalje, ne vem ; tudi mislim ne. In ti, Marko, zdaj si ti na vrsti."1
Marko ni imel mnogo pripovedovati. Ko je bil končal, ga vpraša Rosana: „In tvoj oče?"
Zdaj prvič je tako imenovala svojega nekdanjega gospoda.
„„Moj oče ! Ne imenuj mi ga tako, Rosana ; vreden ni tega imena ; nikoli ni imel iskrice ljubezni do mene. Bil sem mu, kar moji tovariši; najljubši mu je bil, kdor mu je največ pridobil.""
„Ne gov6ri pregrešno, Marko ; oče je vendar le oče !"
1 redu
„„Saj ga ne sovražim1; ali ko se spominjam, kaj si ti
pretrpčla od njega, Rosana--""
„Pozabi, kakor sem jaz pozabila. Ne sovražiš ga — kaj je to? Rad ga moraš imeti. O Marko, ti ne veš, kaj je oče?"
Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali deklica se premaga.
„Ti si srečen, Marko, in sam ne veš, kako. A kaj govorim? Ti si moški, moški ne čutite tako globoko."
Mladenič zardi,3 nehote položi roko na srce, in pogled njegov je govoril: O Rosana, ko bi ti videla moje srce ; ko bi vedela, kako čutim zate, ne govorila bi tako. To bi ji bil rad rekel, a beseda mu ni hotela iz ust. Čez nekaj časa se vendar toliko ujunači, da ji reče :
„„Jaz ne poznam moških, nikoli se nisem menil za to, kako čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz koga imel rad, vse bi storil zanj, vse; z veseljem bi prelil svojo kri, da mu izpolnim najmanjšo željo. Glej ta jarek tu, Rosana !"" In mladenič stopi na rob skalnatega brega, se pri-pogne in gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč: „„Samo eno besedo in planem tja doli !"" Skoraj nehote skoči Rosana za njim ter ga potegne za roko nazdj. Resno ga pokara:
„To ni lepo, Marko, da si me tako prestrašil." In res se je deklica tresla po vsem životu. Presrečen je bil Marko ; Rosana se je bala za njegovo življenje ; kaj je hotel več?
„Pozno je že, jaz moram dom6v," reče deklica in vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla.
,„,2e? Ali te smem nekoliko spremiti, Rosana?"" „Zakaj ne?"
„„Samo do pod grada; potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo mi bode kosa pela sedaj, ko sem te videl, draga Rosana.""
] mrzim 8 pocrveni
Mrak je nastajal že po gostem smerečju, ko sta se napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota, se je spotikala ob korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum,1 da jo primeža podpazuho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni hodil Marko v svojem življenju. Oh, kako hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer se mu je bilo posloviti2 od svoje družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda.
„Z Bogom, Marko, zdaj me ni treba več voditi."
„„Moram torej že iti, Rosana?"" vpraša Marko malo žalosten.
„Tako je bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče."
Marko stoji nekoliko časa molče, težka mu je bila ločitev.3
„„Ali te smem še kdaj videti, Rosana?""
„Mislim, da ni nič napačnega — če utegneš."
„„Morebiti tam gori, tako prijeten je ta kraj !""
Deklica mu molče prikima. Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da odide ; ali v tem trenotju mu vzkipi prepolno srce ; strastno prime deklico za roko, govoreč:
„Bodi huda ali ne, Rosana ; jaz si ne morem kaj. Toliko časa sva bila skupaj, toliko sem govoril s teboj in vendar ti nisem povedal, česar mi je polno srce. Zdaj pa bom govoril, moram govoriti; vse ti povem, naj se zgodi, kar hoče. Rosana, jaz ne morem živeti brez tebe. Glej, vse sem zapustil, samo da bi mogel bivati blizu tebe."
„„Kaj hočeš, da ti odgovorim, ljubi prijatelj?""
„O nič, nič ; ne odgovarjaj mi ničesar; saj, kar bi rajši slišal ko ne vem kaj na svetu, tega mi vendar ne moreš reči. Samo to mi obljubi, Rosana, da ne pojdeš od tod, da bi jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje izpred oči — in jaz bi bil nesrečen !"
„„To ti rada obljubim !""
1 srčanost 2 oprostiti 3 („lučitba") rastanak
„In še nekaj. A kaj bi govoril ! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dne do dne. Razcvitaš se kakor roža o mladem poletju. Ves moški svet bode obračal oči za teb6j. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega prestola; in vendar, Rosana, tako rad, tako iz srca rad te ne bode imel nihče, kakor te ima ubogi Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato in srebro proti zvesto1 ljubečemu srcu? Ali tega ti ne umeješ ; tvoje mlado, nedolžno srce ne ve, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel bode čas, in ta čas ni daleč; prišlo bode trenotje, ko se ti bode zbudilo srce, in tega trenotja se bojim. V tvoji roki je moje življenje, moja smrt. O kaj sem jaz, kaj naj ti obetam, siromak? In vendar, Rosana, sama misel nate mi daje pogum, mi zbuja moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka volja in pod6ba tvoja pred očmi — kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko bi hotela, ko bi mogla čakati dve, tri leta ; ko bi se ti vrnil, z obilim blagom obložen, in bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje ; ali hočeš biti moja? Kaj bi mi odgovorila, Rosana?"
Kdo ve, kako bi se bil končal ta prizor, ko bi se ne bil v tem trenotju začul od grada doli krepki Skalarjev glas: „Rosana, Rosana !" Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta roko, in Marko krene proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že od večerne rose. Z griča doli pa je donela po tihi dolini otožna pesem :
Pot6ček, postoj, jaz pojdem s teb6j, sirota iz tujega kraja.
Ne moreš z men6j, jaz moram nocoj še biti, kjer solnce zahaja.
VI.
Nekaj časa že je bil Skalar čudno izpremenjen. Prej je bil vedno enake volje, ne žalosten, ne vesel, tih, miren,
1 vjerno
Slovenske novele i povesti.
malo prijazen, a navadno tudi ne preos6ren ; zdaj je bilo vse njegovo vedenje nekako nemirno, strastno, skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna opravila1 v onem hramu,2 kamor ni smela živa duša. Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodeval okoli gradu, po vrtu, po hosti3; časi je celo sam se sabo glasno govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj nepremično zrl tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil kvišku ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel šiloma iznebiti neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z Rosano je bil zdaj nenavadno prijazen ; čudno mehak, ginjen4 je bil njegov glas, ko je govoril z njo ; potem je bil zopet — ne vedi zakaj — odljuden, trd, skoraj os6ren z njo. Zgodilo se je cel6, da jo je prijazno prijel za roko, jo potem strastno sunil od sebe. Zdaj jo je nalašč srečaval, kjer je mogel, potem se je zopet ogibal deklice ; večkrat se je hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti. Prej ji ni nikoli prav pogledal v obraz, tudi ne, ko je govoril z njo, taka je bila njegova navada. Tudi Rosana je vedno nekako boječa povešala oči pred njim. Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval po strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli jelo5 zopet polniti in rdeti upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otem-nelemu očesu, naravna živost in gibčnost vsemu njenemu životu : zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se razcvita v prvem poletju in jutranje rose kapljica trepeče na njej v žarku zgodnjega solnca; ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval, ko je videl te oči, to hojo,6 to gibanje ; se mu je zamislil duh v pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati pod6ba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, potem tako sovražena podoba ! Te oči, to rast, to gibanje, to hojo, o, vse to je videl nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka je bila ena sama ženska na svetu !
1 poslovi 2 zgradi 3 šumi 4 ganut 5 počelo 6 hod
In ta glas, kdor ga je slišal enkrat, ne pozabi ga več ! O sladki spomin, o bridki spomin !
Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otrččje vesela z žarečim jabolkom v roki, in njen je glas, ki ga čuje :
„Glejte, kako lepo jabolko ; tam pod ono staro jablano sem ga pobrala."
In Rosana mu poda jabolko ; ali sreče ni imela se svojim prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame iz roke, ali v tem trenotju ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten spomin ; jezen zažene jabolko v stran. Kdo ve, kak pomen je imel ta sad v njegovem življenju !
Rosani se milo stori v srcu, solze ji silijo v oči. Molče se obrne ter odide. Ves dan potem mu ni prišla pred oči. Žal je bilo možu, rad bi bil poravnal svojo krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala.
Tisto noč ni dolgo časa mogla zaspati. Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila, s čim je razžalila svojega dobrotnika, da je zdaj tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal,1 imeti jo še dalje pod svojo streho. Ako se pokaže, da je tako, je sklenila, da hoče takoj zapustiti njegovo hišo ter iti dalje po svetu, sama ni vedela kam. Takoj drugi dan, ko ga zagleda, hoče stopiti predenj in ga vprašati, zakaj je hud.
Tudi Skalar ni imel pokoja. Očital si je sam svojo ostrost z ubogim, nedolžnim dekletom. In če je tudi res njena hči, si je dejal, najgrše pregrehe sad,2 kaj more ona zato; kaj ni že dovolj nesrečna, milovanja vredna? Žalosten zakon narave je, da se otrok pokori za svojih roditeljev grehe, trd, krivičen zakon, ki v nebo vpije, ali nebo nima usmiljenja. Ali ni dolžnost človeku, zlajšavati to krivico po svoji moči? In ti? Dozdaj si si domišljal, da si blagega srca, da nisi storil še nik6mur krivice, če tudi si jo sam trpel vobili meri, in zdaj žališ3 brez usmi-
1 zasitio 2 plod 3 na žao činiš
ljenja ubogo siroto, maščuješ1 se nad njo, ki ti ni storila ničesar: zakaj je nisi rajši pustil, kjer je bila? Sram te bodi takega podlega čuta ! Ne, uboga Rosana, nesrečno dete ; ti se mi ne bodeš pokorila za svoje matere pregreho ! — Ali kdo mi je pa porok,2 da je Rosana res njena hči? pomišlja se zopet čez nekaj časa. Da ji je tako po-d6bna? Kolikrat se primeri, da je človek človeku podoben, če tudi sta si popolnoma tuja ! Te negotovosti bodi konec : Najprej se prepričam, je li res njena hči, potem bodem vedel, kaj mi je storiti.
Tako je v tem boju premagala boljša stran njegovega srca ; strast se mu je polegla ; ali kdo ve, koliko časa bode mirovala?
Drugo jutro sta se kmalu sešla, ker sta se iskala. Ko ga zagleda Rosana, ga pozdravi prijazno kakor po navadi, potem se mu približa, rekoč :
„Nezadovoljni ste z mano, kakor vidim in čutim, gospod ; ako ste se me naveličali, prosim, povčjte mi naravnost, takoj zapustim vaš dom."
Beseda „gospod", ki jo je zdaj zopet slišal čez dolgo časa, je zadela Skalarja neprijetno ; nekako užaljen je bil, zato mu je bilo v tem trenotju nemogoče, govoriti z njo tako prijazno, kakor je bil sinoči sklenil; premagovala je zopet druga stran srca. Nekako mrzlo ji odgovori :
,,,,2e zopet tako govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš3 svoje obljube. Nestanovitna stvar je ženska, tudi ti si ženska !""
Te bridke besede so v zadrego pripravile ubogo deklico, tako da ni vedela pri tej priči, kako naj bi odgovorila. V tem se Skalar pomisli, da ji ni dal pravega odgovora na njeno vprašanje ; mirno ji reče, a tudi ne kaj prijazno:
„„Jaz se te nisem naveličal, brez skrbi bodi !""
1 osvečuješ se 2 jamac 3 kaješ
Na to Rosana:
„Če je res tako, zdaj pa drugo vprašanje, kaj sem vam storila, da vam ni prav ; s čim sem vas razžalila, da ste tako hudi name ; kaj sem pregrešila, če tudi nerada?"
„„Ti nič, ti nič !"" ji odgovori strastno, obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela ; vedeti ni mogla, da mu je se svojim nedolžnim vprašanjem razdražila staro rano ; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal1 besedico : ti. Molče je stala, ne vedoč, kaj bi mislila, kaj govorila. Čez nekaj časa se obrne Skalar zopet proti njej :
„„Rosana, kako je bilo ime tvoji materi?""
„Matilda."
Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to ime, kakor blisk je nekaj šinilo čez njegovo obličje. Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti2; čez nekaj časa vpraša v zam61klem glasu :
„„Iz katerega kraja?""
„Imena ne vem ; ali ga nisem slišala nik61i ali sem ga pa pozabila. Samo toliko se spominjam, da niso bili prav iz mesta, vendar blizu nekega mesta doma ; v samski hiši pod gričem ; kolikokrat so mi pripovedovali, kako srečni so bili tam !"
Zdaj je bilo Skalarju vse gotovo, vse jasno. Molčal je nekoliko časa ; nasprotna čuta sta se borila v njegovem srcu ; boj je bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki mu je obdajal srce ; tako gorko mu je bilo srce ; tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje, oko mu rosi: lep je bil Skalar v tem trenotju.
„„Pridi, pridi sem na srce moje,"" jo vabi z odprtima rokama, „„pridi, Rosana ; če tudi nisi moja, bodi moja. Tolažba mi bodi, radost moja na stare dni; pozabljeno bodi, kar je bilo ; poleg tebe hočem pozabiti, kar sem pretrpel; skupaj bodeva živela kakor oče in hči!""
1 naglasiv;.) 2 sigurnosti
Rosana se ne gane z mesta; čudne, nerazumljive so ji bile njegove besede.
„Vi ste poznali mojo mater?"
„„Poznal — zdi se mi, da sem jo poznal. Ali pustiva to ; misli si, da sem tvoj stric, ujec, ali kaj takega. Ali nočeš biti moja, Rosana?""
„Ali ste mi v rodu?"
„„V rodu ali ne, kaj to ! Jaz bi tudi lahko imel tako hčerko, prav v tvojih letih bi bila in ravno taka, ravno tako lepo, ljubo, srčno dete, kakor si ti, Rosanka moja !""
„Govorili ste o moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi je govoriti o njej. Poznali ste jo, morebiti veste kaj več."
,,„Dov61j, preveč ; ali govoriti ne morem, ne smem ; ne bi me umela, in to je dobro ; ti si še mlada, nepokvarjena, nedolžna.""
„Moja mati so bili tudi nedolžni," zavpije strastno Rosana. Vsa izpremenjena je bila v tem trenotju ; to ni bila več krotka, boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in govorila slovesno kakor priča1 pred sodbo, priča za nedolžnost svoje matere. Pred očmi ji je bila bleda materina podoba, ko je ležala na smrtni postelji, spominjala se je njenih zadnjih besed, njene oporoke, da naj priča za njo pred svetom; zdaj prvič je imela priliko izpolniti svojo dolžnost. „Moja mati so bili tudi nedolžni !" te besede je govorila v tako prepričanem, iz globočine srca izhajajočem glasu, da bi bile tudi pri sodbi veljale. Skalar ji odgovori z nesk6nčno bridkostjo:
„Tvoja mati nedolžna ! Ne gov6ri, dekle, česar ne umeš!"
„„Jaz ničesar ne urnem, samo to vem, da so bili moja mati nedolžni ! Molčala ne bodem, pred vsem svetom hočem pričati in vpiti: Moja mati so bili nedolžni!""
1 svjedok
„Tvoja mati nedolžna !" ponavlja Skalar.
„„Da, nedolžni; sami so mi rekli, in kako so mi rekli ! Na smrtni postelji, ko se najhudčbnejši človek ne laže, in moja mati se niso lagali!""
Oba molčita. Čez nekoliko časa, po kratkem premisleku seže 'Rosana v svoje nedrije, vzame iz njega povezane liste, ki jih je ves čas zvesto hranila1 ter jih poda možu, rekoč :
„Jaz ne vem, ali je prav ali ne ; vendar ne morem si kaj ; ako ne verujete mojim besedam, nate, tu so dokazi, berite2!"
VII.
Roke so se tresle, kolena se šibila Skalarju, ko je prijel izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo najimenitnejše, odločilno trenotje njegovega življenja ; zdaj se mora razsoditi njegova usoda, in bal se je te razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj mu pač razodenejo3? Vendar, zgodi se, kar hoče, vedeti mora vso resnico ! Da ne omahne, sede na bližnjo klop pod hrastom ter začne razvezavati skriv-n6stni zavitek. Kakor sodnja priča je stala Rosana molče poleg njega in oči upirala vanj.
Prvi list, ki ga zagleda, je imel napis : „Mojemu možu," in govoril je tako :
„V črni zemlji bodo trohnele moje kosti, ko ti pride, in trdno vero imam, da ti pride ta list v roke. Zapovedal si mi — to je bila zadnja beseda tvoja, moje slov64 — da ti ne smem nikdar več pred obličje. To zapoved sem izpolnila, težko ali lahko, izpolnila sem jo. Nikdar te ne bodem videla več, ne mene ti. Ali prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi s pisanjem te nisem nadlegovala ; pišem ti še le sedaj, ko čutim, da se mi bliža zadnja ura. Ta list naj ti izroči, ko te najde, moje dete, tvoje dete — Rosana:
1 čuvala 2 čitajte 3 odkriju 4 oproštaj
to je vse, kar ji morem zapustiti.1 Zase ne govorim : moja usoda je sklenjena, z življenjem mojim je pri kraju moje trpljenje — zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični ve, zakaj me pokori. Zase ne govorim ; neopravičena pred tabo, pojdem mirno pod zemljo ; naj bode, saj nisem prva. Moje dete, tvoje dete Rosana ti bode pričala, da iz mojih ust ni bilo bridke besede zoper tebe. Vprašaj jo ; ona ti pove, kako sem ji govorila o tebi ! In govoriti sem morala. Sirota je videla, da ima vsak otrok mater in očeta. Kje je njen oče? Kod hodi po svetu ; zakaj ne mara za svoje dete kakor drugi očetje? Tolažila sem jo, dejala sem ji — edina moja laž — da naju išče po svetu. Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem trenotju, naj te išče tudi ona, naj ne miruje, dokler te ne najde.
Slaba je roka, ki ti piše te vrstice : hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma, predno ti povem, kar ti moram povedati. Tvoja žena je nedolžna ; zvesta ti je bila od trenotja, ko te je prvič zagledalo njeno oko, zvesta do zadnjega diha. Tvoj prijatelj — ime njegovo naj ne pride iz mojega peresa — tvoj prijatelj ti je bil nezvest, lažniv prijatelj. Laž, obrekovanje je bila vsaka beseda njegova o meni; ti si mu verjel; svoji ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj prijatelj. To sem ti dejala, več — nisem smela. Šla sem ti izpred oči, „lažnica, nesramnica" — ! Šla sem molče, ko mi je bilo treba samo v nedrije seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje, dokaz moje nedolžnosti, in ti bi bil padel pred me na kolena — o gotovo, saj je dobro, blago tvoje srce — in prosil me : Odpusti2 ! In že sem bila segla po tem orožju, ali pri tej priči, o pravem času še mi stopi pred oči častita podoba mojega ubogega očeta. V srce bi ga bilo zadelo ono orožje starega, sivolasega moža, mojega očeta ! Ne, hči ne bodi izdajalka očetu, mirno naj
1 ostaviti 8 oprosti
živi, kakor do sedaj, in hči naj zanj trpi. Tvoja žena se je darovala za svojega očeta. Darovala je sebe, to ni nič, a darovala je svoje dete, tvoje dete, ki ga je nosila tedaj pod svojim srcem.
Moj oče je bil zapleten v neko zarčto1; jaz sem ženska, tuje so mi take stvari, a samo to vem, da je bil izgubljen, ako bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj, on sam ; imel je v roki dokaze, kateri bi bili, pokazani, po-gubili mojega očeta. To je bilo njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje njegovi pregrešni strasti. Ko ti je bilo, kmalu po poroki, nanagloma odpotovati, si me izr6čil njemu v varstvo,2 golobico jastrebu ! Ne bodem ti na tanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal, kako me je zalezoval in pregovarjal ; zdaj prosil, zdaj pretil, kako je govoril o tebi ! Ko ni smel več pred moje oči, izpozabi se v svoji slepi strasti, da mi piše list — beri ga, veruj svojim očem, ker nisi verjel mojim besedam — ta list ti razodene vso resnico, on ti je tvojega prijatelja tožnik, nedolžnosti moje zagovornik. Razveselila sem se tega lista, imela sem orožje v roki ; odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne bode miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj si je prizadejal,3 da bi dobil nesrečni list zopet nazaj ! Zastonj4! Skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal tvoj prihod — on je vse vedel — ko je bil v najhujši stiski, mi pokaže on svoje orožje ; pošlje mi prepis dokazov, ki so pričali zoper mojega očeta. In jaz? K njemu hitim — di, pri njem, v njegovi hiši sem bila, zvečer je bilo tudi; njegove priče niso krivo pričale — na kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje. Zastonj ! Ne da se omečiti trdosrčni človek mojim prošnjam, mojim solzam ; samo nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo — svoje poštenosti mu nisem mogla dati.
1 urotu 2 čuvanje 3 uznastojao, se trudi 4 uzalud
Obljubil mi je vendar molčanje za molčanje. Pustiti ni mogel upanja, da vendar že kdaj doseže svoj pregrešni namen. V svoji pesti me je imel, to sva vedela oba.
Kar je bilo potem, veš sam. Jaz sem molčala, 011 je govoril, on je lagal — Golo !
Upal je, da se, zavržena, izgnana, zapuščena, slednjič omečim. Na dom, k očetu nisem smela ; tam bi me bil našel. Potikala, skrivala sem se po svetu, kakor preganjana zver po zakotjih. In kmalu ne sama ; dobila sem družico. Imenovala sem jo Rosano, se svojimi solzami sem jo ro-sila — zakaj ji nisem dejala : Solzana? Ne, tako žalostnega imena naj bi ne imela sirota ! Kako bi jo mogel klicati kdaj njen oče, da bi ga vselej srce ne zabolelo ! To bi bilo maščevanje, kakoršnega nisi zaslužil. Vse ti ne bode jasno — kaj hočem? Saj meni tudi že ni.
Krivico bi ti delala, žalila bi te, ako bi ti priporočala svoje, najino1 dete. Poznam te, nemogoče, da bi bil srečen. Tvoje srce je polno ljubezni in hrepeni po ljubezni ; o koliko si pač pretrpel od tistega nesrečnega časa ! Tvoja ljubezen do mene se je izpreobrnila v bridko sovraštvo in ti ne moreš živeti brez ljubezni. Saj ni mogoče, da bi bilo drugače ; žalosten, nesrečen, izgubljen hodiš po svetu, vse ti je tuje — ubogi mož ! O čakaj, čakaj ! pride ti tolažba, Rosana ti pride in pozabljene bodo vse bolečine. O da bi se skoraj, skoraj zgodilo ! Jaz ne doživim te sreče ; moje življenje je pri kraju, ali z nebes doli bodein vaju2 gledala, se veselila z vama. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi ti zdaj se sladkimi solzami ! O srečna Rosana, kolika ljubezen te čaka! Dvojna ljubezen, tvoj bode zdaj tudi moj delež. Tolažba3 in veselje bodi svojemu očetu, kakor si bila materi svoji!..."
1 naše (nas dvaju) 2 vas dvoje 3 utjeha
Dalje ni mogel brati1; vzkipelo mu je srce, oči so mu bile zalite se solzami. Vstane, omahuje, kliče Rosano, ki je stala nekoliko korakov od njega.
„Rosana, Solzana, dete moje ! Pridi, pridi sem na moje srce ! Moje dete, moja hčerka si ti ; svojega očeta si iskala ; glej, tu stoji pred tabo tvoj oče ! In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? Jaz sem tvoj oče ! Ti me gledaš, ne veruješ? Glej to pismo! Kaj pismo? Ali ti ne govori srce? Meni je moje že zdavnaj govorilo, a nisem ga hotel umeti2 — trdovratnik ! — Našla si svojega očeta, a ti nočeš takega očeta ; za očeta nočeš3 človeka, ki je tako ravnal s tvojo materjo ! O saj sem se dovolj pokoril, ti ne veš, kaj sem trpel ! Ko bi vedela, odpustila bi mi iz usmiljenja, zase in v svoje matere imenu. Glej, kličem te, vabim te kakor koklja svoje pišče, in ti se ne daš izprositi !"
Kakor okamenela je stala Rosana nekoliko časa, skoraj brez zavesti4; prenagloma ji je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenotij, in vendar najhujša pokora ubogemu možu ! Ko je videl, da Rosana še vedno stoji in stoji, se mu užali srce, solze ga posilijo, stari mož se na glas zajoka.
Ta jok — saj bi bil risa omečil — zdrami5 Rosano. Na prsi mu plane :
„Moj oče !"
In dolgo časa se jokata oče in hči.
„In ti," se obrne oče čez nekaj časa proti nebu, „ti, ki gledaš zdaj doli na naju z nebes, zveličana duša, pre-srčna, zvesta, čista žena moja, druga Genovefa, odpusti, odpusti, Genovefa!"
VIII.
Dve leti potem sta bila oče Jelenko in Somrak zopet v pogovoru. V Somrakovi hiši je bilo zadnji čas, da gre
1 čitati 2 razumjeti 3 ne češ 4 sviesti 5 probudi
skrbni gospodar gori „na izbo" pogledat po zibeli. Pra-skaje1 se za ušesom, se napoti Somrak gori pod streho, kjer je častito orodje, gnezdo mladih Somrakov in So-mračic, počivalo v kotu med drugo navlako.2 O prvem pogledu je bilo Somraku jasno, da potrebna poprava razpale zibeli preseza njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba spretnejše roke ; stari Jelenko je moral v hišo ; saj je tudi še mnogo druge poprave !
Na dvorišču pred Somrakovo hišo, pod staro košato hruško, se je trudil Jelenko, primerjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa je gledal, ugibal in pomagal, kolikor je vedel in znal.
„Veš kaj, Somrak," reče Jelenko tehtno3 in resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, „to ne bo nič; nove bo treba, nove, Somrak !"
„„Za enkrat menda bo vendar še kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat.""
„Kakor bo volja božja. Samo to ti pravim, da ti zdaj ni več take sile, zdaj se že lahko malo ganeš; lepo si se okoristil z božjo pomočjo in Skalarjevo. Ali boš zdaj še tako govoril o Skalarju?"
„„Nič napačen mož !""
„Menim, da ne ! Tiste njive, tisti gozdek4 —"
„„Res, na pol zast6nj6 sem jih dobil!""
„Na pol zastonj ! Kaj boš? saj sva sama ; reciva : skoraj zastonj ; tisti božj&ki, to je bilo samo za ime, da bi se ne dejalo: Vb6gajme mu jih je dal ! Kako si se vendar tako prikupil možu, Somrak?"
,,„E, kaj bom jaz, oče Jelenko ! Veste, to sovam bila čudna pota ; ženske ! ženske! Ženska vse opravi s tistim svojim sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako se-
1 stružuči, češuči 2 (stare) skupa navučene stvari, ropotarija 3 težko, važno 4 šumica * badava
znanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho in namignila, kaj bi bilo dobro. Dekletce pa in oče — saj veste, ona z njim dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da bi ji jo odrekel, zvezdo, menim, bi ji sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je ves izpremenjen, odkar je ta vražjica v gradu. Saj tisto ti je pa tudi res, dekle ni, kakor so navadna dekléta. Lepa je kakor misel, in dobra, prijazna je tudi. Ko pogleda človeka z onimi velikimi, lepimi očmi, tako čudno ! kar neka sladka groza obide človeka ! Ali mislite, Jelenko, da je res njegova hči, prava hči?"" „Zakaj bi pa ne bila?"
„„On sam pravi ; čudno je res, pa naj bo ; meni je prav, pri gospôdi se godé čudne stvari. Ali ste videli, kako je zdaj na Skali? Vse posnaženo in pobeljeno po gradu zunaj in znotraj, vse polno rož in pisanega cvetja okoli gradu ; vse veselo, prijazno, kamor oko pogleda ; on sam se je pomladil za deset let ; in dobre volje je vedno, prijazen z vsakim človekom. In kadar ona vzame svojo kitaro, sede na klop pod drevesom, ali pa tudi na tla in začne peti — ali ste jo že slišali peti?"" „Slišal, slišal."
„„Torej veste, kako poje ! On jo pa gleda in posluša in srečen je ; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari se godé na svetu, in to v našem kraju. In pa Marko ; ravno o tistem času je prišel v naše kraje, kakor Rosana, sam Bog vedi, odkod. Jaz bi sodil, da je kak Primorec, prav tak je, kakoršni so bili tisti zidârji, ki so našo cerkev zidali, črnih las in oči, orjavelega lica, in zateza tudi tako čudno, ko govori.""
„Lep dečko ; in krepak je tudi in močan." „„Ali ste slišali, kako je bil zleknil in na tla položil Voznikovega Antona, ki smo ga vendar imeli za najmočnejšega v tem okraju?"" „Slišal sem praviti."
„„Jaz sem bil zraven.1 Anton mu je zabavljal, ga dražil, kjer je mogel; saj veste, zaradi Rezke. Prej smo vsi mislili, da bosta mož pa žena ; ali ko je prišel Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton — obriši si usta ! Ni čudo torej, da ga ni mogel živega videti. Nagajal,2 zabavljal mu je, kadar je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako voljno trpi in prenaša vedno zbadanje njegovo. Ali slednjič mu je vendar zavrela kri. Bilo je v nedeljo po krščanskem nauku, ravno tukaj. Marko je bil pri nas „v vasi" ; v pogovoru sta stala, kakor zdaj midva pod to hruško; kar pride Anton mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, mu začne zopet zabavljati; Marko mirno posluša ; besede ni žugnil, tako da sem mu se čudil. Mislil sem si, to je pa že vendar preveč, da daje delati se sabo, kakor svinja z mehom, in da se gane. To je dajalo Antonu še več poguma3; mislil si je, temu človeku ni do živega priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki se je sem pritepel ne vedi od kod, da se tu liže okoli naših deklet, naj gre tja za ono Rosano, zanj je dobra ona ciganka! Ko bi ga bili videli pri tej priči; zdrzne se po vsem životu, kakor bi ga bil gad4 pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela prašči5 vanj. Okoli pasa ga zgrabi, privzdigne, ga drži nekaj časa in stiska — kar kosti so hreščale — potem ga trešči ob tla kakor snop. Groza nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti ter mu reče mirno: „Tako, zdaj hodi!' Nato se vrne k meni, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Anton se pobere in odide tiho se svojima tovarišema.""
„To ni bilo Bog ve kako moško !"
„„Kaj pa da ni bilo; ali kaj se hoče? Videl je, vsi trije so videli, da se ni norčevati z njim.""
„Torej tista beseda .ciganka' ga je tako zbola ; to bi kazalo, da stvar ni sama ob sebi."
1 polag 2 prkosio 3 srčanosti 4 zmija 6 bane
„„Ljudje res tako govore, ali jaz ne verjamem, da bi bilo tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji je zapustil1 Gregor in gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada ga ima, in kako ga ima rada ! Prej je vse dejalo, da je prevzetna ; res, nobenega ni po. gledala ; vsak ji je bil preslab. Ali ta Marko jo je ukrotil, vso jo je izpremenil; za njim se obrača, kakor solnčnica za solncem.""
„In Marko?"
„„Marko? Kako bi je rad ne imel, če tudi ne dela z njo, kakor ona z njim? Marko je mož.""
„Kaj pa mati?"
„„Mati in hči, ena misel, ena volja. Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor živel, vedno dajala2 potuho2.""
„Gregor bi pač ne bil svoje hčere nikdar dal človeku s praznimi rokami."
,,„Ej bežite, bežite ! Ustil3 se je res, ali žena ga je vendar imela v strahu. Kaj menite, da bi ga ne bil rad spravil iz hiše? Ali kaj je mogel proti obema? Ni vsak v svoji hiši gospodar, ki hlače nosi, oče Jelenko !""
Zadnje besede je Somrak nekako moško govoril. Pri tej priči se prikaže mati Somračica. iz veže ; pred ognjiščem je slišala njun pogovor.
„Kaj boš ti?" se oglasi žena precej osrtrno ; „ti govoriš, kakor urneš. Jaz pa pravim, da iz te moke ne bo kruha !"
Somraku ni bilo nič prav po volji, da se žena vtika v pogovor ; kazalo je, da se ne spušča rad v prepire se svojo ženo, zakaj? to je sam najbolje vedel. Vendar zdaj ni mogel odjenjati ; kaj bi si mislil oče Jelenko?
„Kaj pa ti veš?" se obrne k svoji ženi, kolikor more pogumno. „Jaz pa pravim, brž ko izpolni Rezika svoje sedemnajsto leto, pa bo por6ka4."
1 ostavio a tajno svjetovala, pomagala 3 razmetao 4 vjenčanje
„„Poroka bo že in kmalu morda tudi, samo čigava, to se vpraša.""
„No, čigava? Ti, ki vse veš?"
„„Jaz vem, kar vem, ali tebi ni da bi pravila ; to bi bilo, kakor da bi dala stvar na oklic. Kaj tu stojiš in če-ljustaš in motiš moža pri delu, ko pomagati ne znaš ! Krave pa stradajo v hlevu, klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče Jelenko, da poslušate to klepetuljo.""
Somrak bi bil svoji ženi gotovo kaj prav jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu je bila dala tako nespodoben priimek. Vendar tega ni storil; bodi si, da mu ni prišla prava beseda na misel, ali pa je bil premoder, da bi se se svojo ženo pregovarjal pred tujim človžkom ; ali je pa morda čutil, da žena prav govori, opominjdje ga pozabljene gospodarske dolžnosti, tem bolj, ker so se krave res nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je bil prej preslišal v živem pogovoru. Bodi si to kakor koli, Somrak se molče nap6ti proti hlevu.
Pri tej priči prisopiha, ves preplašen, starejši sinek Somrakov gori po vrtu, kakor da bi mu bil volk za petami.
„Za božjo voljo, kaj je, Drejče !" zavpije mati prestrašena. Otrok ne da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan, grabi mater za krilo.
„„Torej govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?"" vpijeta oče in mati.
„O joj, joj ! — tam doli v ločic.i — za potokom —"
„„Kaj je tam doli?""
„Marko leži — o joj, joj ! — Nič se ne gane — pa ves krvav je, o joj, joj !"
„„Kaj?"" zakriče vsi trije enoglasno. „„Kaj praviš?""
„Marko, Marko, ves krvav, pa nič se ne gane !"
„„Kje praviš?"" vpraša Somrak.
„V ločici, za potokom, pri lesi ! Mene je strah ; tako strah me je, mati !"
„„Jezus Nazarenski!"" javka žena. „„Taka nesreča ! Kaj stojiš, pa gledaš? Pojdi, teci, leti! Morda je vendar še moči pomagati. Oče Jelenko, pojdite tudi vi, pomagajte, za pet krvavih ran božjih ! Pomagaj, kdor je živ! Jaz se ne morem ganiti z mesta.""
Žena se je tresla po vsem životu, kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu mestu. Da bi ne prišla prepozno !
IX.
Skalarjevo domovje je bilo zards, kakor je pravil Somrak, vse izpremenjeno; kakor odurno prej, tako prijazno je bilo zdaj. Grad je bil z nova ometdn in pobeljen ; okna prej oprašena, otemnela, bila so zdaj čista kakor zrkalo. Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt. Kjer je nekdaj životarila med peskom redka trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj v snažnih gredicah žareče centifolije, pelargonije in druge pisane cvetice, kakoršnih ni bilo prej nikdar videti v tem kraju. Bodčče robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla na Skalarjev dom in njeni žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostori in njih prebivalce.
Skalar je bil zdaj vrtnar, samo vrtnar. Glejte ga tam, kako se pridno kreta med gredicami sključen, a ne od starosti, s pralico1 v roki. Tam popleve malo sitnega plevela, tu cveticam zrahljava prst,2 presaja in kar je enakih vrtnarskih opravil.3
Ne sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi, se škropilnico v roki se suče med cveticami Rosana, lepa vrtnarica ! Zdravje, veselje, sreča ji sije z obličja, iz oči. Tako zdrava, vesela in srečna, kako bi mogla tiha biti! Zdaj se pogovarja z očetom, zdaj se sladko zasmdje, vmes
zapčje kratko pesmico, kakor ji pride ravno na misel. Srečni oče odgovarja, posluša, zdaj pa zdaj si ne more kaj, da bi se ne sklonil po1 koncu1 ter se ozrl vanjo. Srečni človek malo misli, eno misel pa je Skalar skoraj gotovo imel, ko je gledal svojo lepo hčerko: „Med cveticami najlepša cvetica je vendar moja Rosana !"
V tem trenotju priteče in prisopiha deček iz vasi na grajski vrt. Ko zagleda Skalarja, vpije že od daleč:
„Hitro, hitro, gospod ! Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še diha. Somrakov stric vas prosijo. Tecite, tecite, da ne bo prepozno !"
„„Precej pridem ; teci pa povej jim, da naj bodo mirni.""
In Skalar pusti svoje vrtnarsko orodje ter hiti v grad, da vzame se seboj, česar treba v takih slučajih.
Konj je že stal osedlan na dvorišču, kakor je bilo rečeno slugi, ko pride Skalar s potrebnimi pripravami doli. Mudilo se je, vendar predno zasede konja, ne more, da bi ne skočil pogledat, kako je hčeri na vrtu ; gotovo se je ubožica hudo prestrašila take novice.
In res se je bila Rosana prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na tleh je čepela, kakor brez zavisti, ko pride oče. Njegove stopinje jo zdramijo ; kvišku plane, okoli vratu se oklene očeta in strastno vpije :
„Rešite2 ga, rešite ga, oče! Hitite, pomagajte, dvojno življenje rešite ; jaz ne morem živeti brez njega !"
Zdaj je bilo Skalarju vse jasno. Mlada ljubčzen, tako dolgo skrivana, zatajevana je prodrla deklici šiloma iz deviškega srca v tem strašnem trenotju.
„Mirno bodi, ljubo dete," jo tolaži oče, „jaz storim, kar je v moji moči."
„„Hitro, hitro, oče, čas poteka ; midva tu govoriva, in on umira ! Z vami grem, vzemite me se sabo, oče ; jaz
1 uzpravno 2 spasite
ne morem sama tu ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost ; videti ga moram živega ali — o Bog, o Bog !""
Kaj je hotel oče? Moral je ustreči1 želji svojega otroka. Kako bi jo bil mogel samo pustiti v takem stanju !
Malo potem je dirjal na vso moč konj se Skalarjem in njegovo hčerjo iz grada proti Somrakovi hiši.
Vse polno ljudstva je bilo zbranega pred Somrakovo hišo, kamor so bili prinesli ranjenca, ker je bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno. Glave so stikali in ugibali. „Voznikov ga je, nihče drug." — „Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor divja zver po Prilesnikovem smerečju, strah me ga je bilo, prav tak je bil, kakor Kanj !" — „Jaz sem zmerom mislila sama pri sebi, da iz tega ne bo nič dobrega." — „Po Skalarja so poslali; če mu more kdo pomagati, on more." — „Da bi le že skoraj prišel!" — „Glejte ga, tam le doli, na konju, kako drvi2! Zdaj, zdaj bo tu !" — „Pa dekleta ima pred sabo na konju !"
Govorica potihne, ko pridrvi Skalar med nje. Toliko da ni konj koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja ustavi, izpusti Rosano na tla, potem stopi sam s konja.
„Kaj tu zijala prodajate!" se zagrozi nad ljudmi. „V stran, vsak po svojem opravku! Tu ne potrebujemo nikčgar. Pokoj!"
Množica se nehotoma odmakne nekoliko v stran. Skalar gre z Rosano v hišo. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, tako da se iztežka prerineta skozi nje. Skalar jih vse odpravi, potem zaklene vrata.
V stranski izbici, kjer je ležal ranjenec, najde Somra-kove, starega Jelenka, Reziko in njeno mater ; prosi jih, naj gred6 iz sobe vsi.
„Miru, pok6ja je bolniku najprej treba, ljudje !"
Vsi gredč, dasi s težkim srcem. Zdaj še le je bilo videti Marka. Znak3 je ležal, bled, mežeč4; desnica mu je visela bleda ob postelji.
1 udovoljiti 2 jezdi 3 nauznak 4 žmireč
„Marko !" ga zakliče Rosana, pade na kolena, mu prime mrzlo roko ter jo strastno poljublja.
Pri tem glasu, ki bi bil zbudil mrliča,1 izpregleda Marko, a takoj zopet zameži. Vendar tudi to je bilo že dov61j tolažbe2 Rosani.
„Marko, moj Marko, ne zapusti me ; brez tebe ne morem, nočem3 živčti !"
„„Če ti je drago njegovo življenje, tiho bodi!"" ji reče oče resno,4 žilo tiplje bolniku. Potem mu preišče rano, ki jo je bil za silo dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana upira vanj oči nepremično, da bi mu brala5 z obličja svojo sodbo — življenje ali smrt.
Storivši vse, kar more umen zdravnik storiti v takem slučaju, se obrne Skalar proti svoji hčeri ter ji reče:
„Mirna bodi in — upaj !"
To je bil Rosani angelski glas z nebčs. Mirna je bila posle ; samo eno željo je imela, eno misel, da ostane pri njem in mu6 streže.6 To ji je moral dovoliti oče.
Ko se je to godilo v stranski izbi, je koprnelo7 precej8 zraven8 — samo stena je bila9 vmes9 — ljubeče srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva hči je vedela, o dobro je vedela, kaj je Marku Rosana ! In zdaj je ona pri njem ; ona prestreza morebiti zadnje poglede, zadnje besčde njegove, in sama mora stati zunaj ! Srce ji je bilo prepolno neskončne bridkdsti. Ali deklica je Marka resnično, iz srca ljubila ; njena ljubezen ni bila samopridna.10 V tem strašnem trenotju stori na tihem pri sebi — samo da bi ga rešila, ako mogoče, sveto obljubo11 — da se mu hoče prostovoljno odreči, ako ozdravi, da ga rada prepusti njej, ki jo on ljubi, vedela je, da jo ljubi. „Živi naj in srečen naj bode, če tudi ne z men6j." Ta sklep12 ji je čudovito olljšal srce.
1 mrtvaca 2 utjehe » ne ču 4 ozbiljno • čitala ' ga dvori
7 čeznulo 8 dosta blizu 9 razstavljala 10 sebična 11 obečanje 11 odluka
Ko odpre čez nekaj časa Skalar duri1 ter naznani čakajočim, da je rana pač globoka, nevarna, vendar ne smrtna, da se sme upati z božjo pomočjo, mu poljubi deklica roko s prevelikega veselja. Potem gre tiho v stransko izbo, podá Rosani roko ter ji reče :
„Bodi vaš, gospodična, rada se vam umaknem. Samo to vas prosim, pustite., da mu smem streči z vami vred2!"
Rosana ginjena3 objáme blago deklico.
V dobrih rokah je bil Marko.
X.
Zopet je sedéla na ljubem svojem prostóru v temnem smerečju poleg šumečega potóka ; zopet je pela, se pogovarjala s potokom, a sedáj malo drugače.
Pot6ček ti moj, ne morem s tebój, sam teci čez skale, čez polje !
Dom našla sem svoj, tu oče je moj, moj dragi tu — kje mi je bolje?
Ti teci napréj, mirú4 ne iméj, takó ti zapóved je dana.
Razglasi po vsej dezéli, povéj, kakó je zdaj srečna Rosana !
Ko videl bi kje, po svetu hité, siroto, ki joka v samoti,
sladkó ji Sumé tolázi srcé, ubogi nesrečni siroti !
Tudi zdaj jo je poslušal Marko, ali ne na ravnem polju, travo kosé ; po gozdu je pohajal blizu nje ter je cvetic nabiral svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal, kjer je videl • posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko začiije petje, sede vrhu skale in posluša ; v presladkih
1 vrata 2 zajedno 3 ganuta 4 mira
čutih se mu ziblje srečna duša. Ko petje potihne, se približa pevki ter ji pomoli nabrane cvetice:
„Lepih, plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana ; ali jaz ne vem, kako je to, take so mi vendar še ljubše."
„„Meni tudi,"" mu pritrdi Rosana ter si vtakne cvetice v nedrije. „„Ali je pa tudi prav, Marko, da se tako trudiš po gozdu? Slab si še !""
„Jaz slab?" se nasmehne mladenič ter zgrabi z eno roko debelo parčbkovo1 korenino, ki je na pol gledala iz tal. V hipu je bila izrvana in stari parobek je visel na stran. Ali dalje Marko ni smel izkazavati svoje krep6sti. Zapo-vedno mu migne Rosana, da naj miruje.
„Dov61j ! Sem sedi k meni, pa miren bodi ! Zdaj si še meni v strahu, veš ; poznčje pa —"
„„Ti meni, kaj? O Rosanka, Rosanka, Bog vedi, kako bo tisto; svojo glavico imaš, svojo trmico2; vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo ; bodi mi milostna gospa !"" „Ti se me bojiš?" ga vpraša deklica ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim, sladkim nasmehom. Ubogi Marko je bil v grozoviti stiski; od njegovih ust do njenih je bilo tako blizu, tako strašno blizu ! Ali Bog ne daj ! Rosana ga je imela v strahu, samo ganiti se ne ! V tem žalostnem stanju obraz Markov ni kazal kake posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti, usmiljenja je bil vreden, ali Rosana ni bila usmiljena. Prizadeval si je po vsej moči, da mu pride kaka druga misel, in res mu je prišla.
„Zdaj je priložnost,"3 ji reče kolikor more resno in moško : „ne izpustim te, nič ti ne pomaga, povedati mi moraš, jasno, razločno,4 brez okolišev."
„„Kaj tako strašnega? Bojim se, Marko."" Ali njeno obličje ni kazalo, da bi se bala.
1 panjeva ' tvrdoglavost 3 prilika 4 razgovjetno
„Ako bi se ne bila zgodila ona nesreča, kako bi bilo zdaj, Rosana?"
„„Pustiva to, Marko ! Bodi zadovoljen, da je tako; zakaj? ne vprašaj !""
„Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti moram vso resnico, drugače nimam miru. Rada me imaš torej samo iz usmiljenja1 ?"
„„Vedno sem te rada imela, Marko ; kako bi te ne bila? Tako po bratovsko si skrbel za ubogo, zapuščeno siroto, ki ni imela prijazne duše na svetu, razen tebe, moj Marko ! V tvojem zavetju2 sem bila varna3 vsake — nad-ležnosti; saj veš, kako je v takem življenju. Ne spominjaj me dalje onih žalostnih časov !""
„Ali kazala mi nisi nikoli, da me imaš rada, če si me res imela rada, kakor praviš."
„,,0 rada imela, rada! Ali čislala4 sem te, spoštovala; poznala sem te, dasi sem bila še otrok skoraj, kako dober, blag, plemenit mladčnič si ti, ne tak, kakoršni so bili tvoji vrstniki. Kdo in kaj sem bila jaz? Ti si bil vreden najboljšega dekleta. Kaj sem hotela jaz, uboga sirota, brez matere in očeta ! Vsega ti ne morem povedati, samo to: Na smrtni postelji so mi izročili mati sveto dolžnost, da naj iščem po svetu očeta, da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim. Druge misli nisem smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko !"
„„In ko si slednjič našla očeta? Z mano si bila vedno enaka.""
„To je bilo zopet nekaj drugega. Ali ti moram tudi to povedati?"
„„Vse moram vedeti.""
„In ako ti rečem samo: Rezika, ali ti ni to dov61j?"
1 samilosti 2 („zavjetarje") okrilje 3 občuvana, sigurna (od) 4 cienila
„„Jaz sem počasne1 glave, Rosana ; kaj je ta deklica med nama?""
„Rada te je irndla, in kako ! Tudi ti jo, sem mislila, imdš rad : zakaj pa ne? Vsi ljudje so govorili, da bosta mož in žena, kaj sem se hotela jaz vrivati med vaju ! Molčala sem, skrivala sem svojo ljubezen ; naj te ima, sem dejala, da bodeš le srečen ; kaj meniš, da mi je bilo lahko, Marko!"
Globoko ginjen, ji podd Marko roko:
„Ti si blaga deklica, Rosana !"
Pri tej priči pristopi oče k njima. Nista se prestrašila.
„Bodita srečna, otroka moja," jima reče oče slovesno.2 „Marko, izrččam ti, kar imam najljubšega na svetu. Ljubi svojo ženo, veruj in zaupaj ji; njej veruj in zaupaj, ne svojim prijateljem !"
*
• *
Nekoliko dni potem se je razlegalo grozovito pokanje in bobndnje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih so mislili: Zdaj je sodnji dan, in bežali so zbegani, ne vedi kam, da so jih komaj dohajale petd. in vendar se ni nihče pečal zanje, vsaj za žive ne ! Zenitovanje3 se je praznovalo v gradu, ženitovanje, da ni bilo takega v tem kraju, kar stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti izlepa4 ne bode.
Za svata sta bila tudi Somrak in oče Jelenko. Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj po koncu držal, da bi ga bilo, kar naj več moči, dobro videti. Ni čudo! Grajska nevdsta mu je, nekaj dni poprdj, mlado Somračico držala pri krstu, kako da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in ponosno pripovedoval vsakemu, kdor ga je hotel poslušati, tudi po dvakrat. Za družico je bila Gre gorjeva Rezika, lepa družica še lepši nevesti.
1 spore (glave, misli) ' svečano * ženitba 4 tako lako
Dobre volje so bili. Govorilo se je celó, da se je stari oče Jelenko sam slednjič enekrati zasúkal.1 Nemogoče ni, ker pili so tudi „tistega, ki zamáSke2 ven meče". Vsega je bilo dovólj, tako da so se mize3 šibile.3 Na vrsto so hodile vmes4 tudi take jedi, da je bil oče starejšina večkrat v za-drégi, ne vedoč, kako bi začčl. Težko obloženi so se vračali gostje od pojedine domóv. Mladi Somrakov zarod6 ni mesec dni potem pogledal črnega kruha.
Oče Jelenko je ostal do smrti v gradu. Da bi jim bil stare zibéli popravljal, kakor Somraku, to ni verjetno; Marko in Rosana sta si lahko novo kupila, kadar in kolikor -krat je bilo treba. Zato pa ni bil čisto brez dela; povsód je bil za rabo.6 Posebno rad pa je pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče, in dober pestún je bil Jelenko, zlasti po leti pod milim nebom, ker je otróku na kolénih dobro senco delal se svojim rjavim, širokokrajnim klobukom.*
1 medju inim 2 rod, djeca 3 stolovi savijali 4 zavrtio 6 če-pove 6 potrebu
* „Jos. Stritarja zbrani spisi", Ljubljana, Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1887 si., 7 svezaka.
AGITATOR.
ROMAN. (XIV. POGLAVJE.)
NAPISAO JANKO KERSNIK.
(1885.)
r\oktor Hrast je dolgo pričakoval svojega koncipijenta. L,/ Tako je bil nemiren, da se mu niti večerjati ni ljubilo niti govoriti z ženo. Venomer1 je hodil k odprtemu oknu ter zrl na ulice, če li že prihaja Koren. V jasni mesečini se je videlo daleč, a Korena vendar ni bilo ugledati. Napčsled je hotel odvetnik ven v krčmo, kjer je mislil dobiti Andreja. Šel je res, akoravno ga je žena ustavljala, češ. da se bo še bolj razburil, v čitalnico, a tam tudi ni našel kon-cipienta. Nihče ni znal, kje je. Domov se vračajoč, je povpraševal doktor v Korenovem stanovanju po njem, a zamdn. Silno nejevoljen je prišel domov.
Drugega dne je bil Koren ob navadni uri v pisarni.
„Kje ste hod'li snoči? Kaj novega, kako stojimo?" je hitel Hrast z vprašanji.
„Obupal2 sem — slabo, slabo za nas ! Najbolje bo, ako odstopite od kandidature !"
„Kaj, Vi to svetujete, Vi?"
„Da, prepričan3 sem, da propademo ; Bole se je zvezal z Antonom, in potem lahko sodite sami."
„A dobro ! Odst6pil pa ne bom ; če hočejo, naj imajo boj ! Če propadem, propadem pač častno !"
„Jaz bi dejal, gosp6d doktor, da bo morebiti za vse bolje, ako odstopite," je ugovarjal izn6va Koren.
1 neprestance 2 očajao 3 osvjedočen
„Kdo Vam je vdihnil to misel, kdo Vas je preródi! v tej noči?"
„Prepričanje, da je vse brezuspdšno ! Obénem pa čutim, da nam bo trdovratno nasprotovánje nakopálo še več sovražnikov ; — le pomislite, sedaj je že Bole ..."
„Aha, ta Vam hodi najbolj po glavi — uméjem, umejem — zakaj» .."
„Ne žalite me, gospod doktor ! Uverjeni ste o moji dobri, resni volji, toda, če je vse zaman, vse agitiranje ..."
„Bolje pošteno propasti, nego se umakniti bojazljivo — tako vsaj ste še včeraj trdili!"
„To trdim tudi sedáj ! Toda v politiki morate pomisliti tudi vse mogoče posledice !"
„Oh, izvrstno ! Sedaj ste postali celó oportunist."
Ločila1 sta se oba nejevoljna.
Dva dni pozneje je prijávil dnevnik, da doktor Hrast ne kandidira. Ta novica je prišla tako nenadno, da je posamezni2 izmed odvetnikovih pristdšev niso hoteli verjeti. Stoprav, ko je Koren pritrdil povprašujočim, so zmajávali glave in glasno izražali svojo nezadovoljnost.
Na dan volitve3 pa Hrastovih pristašev res r.i bilo na volišču.4 Ko bi oni trdovrátni mesár, ki se je še vedno hu-doval na glavarjevega pinča, ne bil navzlic Hrastovi izjavi, da ne kandidira, dal svojega glasú njemu, bi bil Medén enoglasno izvoljen. Pa navdušenja je bilo malo. Volilci so smejoč se prihajali in odhajali, — a kaj to ! — voljen je bil vendar nemškutarski graščdk,6 ker je narodna disciplina tako zahtevala !
Tudi Bole je bil prišel in glasovál za onega. A mudil se ni dolgo v trgu ; pravili so o njem, da je bil jako slabe volje.
Nekoliko dni po volitvi je bila zabava na Medenovem gradu, kamor so bili vabljeni vsi odlicnjáki iz okolice in iz trga. Tudi Hrast in Koren sta prejéla6 vabili,' a prvi se
1 razstala 2 pojedini 3 izbora 1 biralištu 5 vlastelin 6 pri-mila 7 pozive
je izgovoril z nujnim potovanjem, koncipijent je pa dolgo premišljal, bi li šel tja ali ne ; vedel je, da bo Milica tam, pa mislil je, da ne bi imel dov61j poguma,1 da. bi govoril z njo, če tudi le med plesom. Nap6sled je vendar šel.
Veselica je bila sijajna, tako da se je vse čudilo ob znani Medenovi štedljivosti. Gostje pa so nam povse znani. Nekateri so se le čudili, da se je udelžžil te zabave tudi gospod Anton. Zašel je bil v družbo oficirjev, brez katerih na Medenovem gradu ni bilo veselice. Kvartali so, in taroka je bil gospod Anton tudi vešč, medtem pa pili plzenjsko pivo in močna vina.
„Hoch, hoch, der Herr Abgeordnete !" je klical venomer mali, pijani lajtnant, in gospod Anton je trkal z njim. Rad bi vpil2: „Zivio !", pa v družbi, ki je le nemški besedovala, se še tega ni upal. Tudi koncipist Ruda je bil v tej družbi, a zaptistil jo je kmalu ter lazil za Medenovo gosp6, zlasti ko se je priččl ples.
„Sedaj smo zmagali,3 milostiva!" je dejal, plešoč z njo prvi valček ; „in meni ne pripisujete nobenih zaslug?"
„Oh, seveda, en glas ste oddali!" se smeje malomarno Elza.
„In da smo Boleta pridobili?"
„Oh, pozabila sem skoraj ! Toda tam je glavna zasluga moja!"
„Vi se šalite!"
,.Ne, ne, nikdar ne !"
To rekši se mu je zahvalila in plesala z drugim.
Koncipist je od jeze prebledčl in hotel oditi k igralcem. A tu je Koren mimo njega pripeljal Milico.
„Haha, Vi ste tudi tukaj, gospod agitator! To je fino, izvrstno — sedaj se veselite zmage svojega nasprotnika ! Kaj ne, gospodična, to je moč prepričanja,4 haha !"
S temi besedami je usti vil onadva.
11 srčanosti 2 („vapio") vikao 3 pobjedili 4 uvjerenja
„Gospod koncipist," je zavrnil Koren z razburjenim, tresočim glasom, „tu ni mesto, da bi se razgovarjala, kakor gre med nama."
„Oh, izvolite, izvolite !" je sikal oni.
„Zunaj, na vrtu torej, če dovolite !"
„Oh le pridite ! Počakal Vas bom."
Koren je peljal Milico nazaj k materi.
„Za božjo voljo, nikari ne hodi doli!" je šepetala deklica, tresoča se na vsem životu.
„Ne boj se t Povedati mu moram, kar mu gre !"
Bole ni nič kaj prijazno pogledoval Korena, ko je pripeljal hčerko na njen sedež, a ozdravil mu je vendar uljudno. Nocoj sta se tu prvič srečala.
Korenu je šinila nova misel v glavo. Stopil je k gra-ščaku in ga prosil, naj gre z njim. Ta je slušal, akoravno začuden, ter šel za koncipijentom iz grada na vrt.
Ne daleč od vhoda sta dobila Rudo, pušečega cigareto.
„Prosil sem Vas, da idite z menoj, in sedaj Vas vnovič prosim, da me poslušate," je dejal Koren graščaku in stopil pred koncipista, ki se je naglo umaknil za cel korak ; „treba je, da Vam razjasnim, česar morebiti še ne veste."
Povčdal je potem v kratkih besedah vso zgodbo svoje mlade ljubezni — kako je rešil Milico iz koncipistovih rok in kako sta Ruda in Medenovka osnovala vso zadnjo spletko, da bi prekanila graščaka in ga odvrnila od starega prijatelja Hrasta.
Koncipist je jecal nekoliko besed, graščak je pa molčal. Morebiti pa bi bilo prišlo vendar do besedovanja, ko bi ne bila v tem trenutku prispela Medenovka mimo. Vodil jo je mlad oficir.
,,Gosp6dom je tudi vroče !" je dejala glasno in mahala s pahljačo.
„O, mi se razgovarjamo o lesni1 kupčiji1," je zavrnil Bole z ironičnim naglasom in odšel za Korenom.
„Vas li smem spremiti2?" je silil Ruda, ves upehan. „Hvala, gospod lajtnant tu je že tako prijazen." Rekši je zavila s svojim spremljevalcem v stran po peščeni poti, ki je jasno odsevala v mesečini.
Ruda je čul še kratek posmeh in potem hitel nazaj v grad.
„Nemarna koketa !" je sikal med zobm'.---
Minuli sta za tem dve leti.
Doktor Hrast in graščak Bole sta zopet prijatelja, kakor nekdaj, in to tembolj, ker sta sedaj oba najhujša nasprotnika Medenova, ki je tudi po deželnem zboru krenil v nemški tabor.
Koncipist Ruda je bil kmalu po zadnjih dog6dkih premeščen v drug kraj, in tam si po starem pravilu političnih uradnikov išče zopet novih ženskih znanstev.
Tudi gospoda Antona ni več v Borju ; dobil je faro v daljnih hribih in čaka, da pride na boljšo; njegovi politični prijatelji mu jo bodo gotovo preskrbeli.
Koren pa je napravil svoje izpite ; sedaj je še vedno pri Hrastu zvest in spreten koncipijent, vendar v kratkem bo otvoril v bližnjem mestecu svojo pisarno, in tedaj bo tudi por6ka3 njegova z — Boletovo Milico. Pravijo pa, da je še vedno stari, strastni — agitator.
1 drvnoj trgovini 2 pratiti 3 vjenčanje
OČETOV GREH.
POVEST. (PRVO POGLAVJE.)
NAP1SAO JANKO KERSNIK.
(1894.)
„Jaz sem gospod, tvoj Bog, goreč Bog, ki pokorim krivico očetov na otr6cih do
tretjega in četrtega rodu---"
V. knjiga Mo^esova, V. pogl. g. vrsta.
I.
Dilo je pred svetim dnevom.
^ V sodni1 sobi okrajnega sodišča se je vršilo zadnje dejanje2 v pravdi, po nje vsebini3 in formalnem teku skoro vsakdanji: prisega zatoženčeva. Navz6čni so bili samo oni, ki so po zakonu za to poklicani ali upravičeni: sodnik in njegov pisar, zatoženec, ki mu je bilo danes priseči, in tožite-ljica, mlada, komaj dvajsetletna deklica, bleda in objokana, ki je imela pravico, poslušati prisego. In še ena oseba je bila pris6tna : drobno, rdečelično dete, ki ga je držala toži-teljica v naročaju ; venomer je radostno iztezalo roke proti užganima svečama na vsaki strani razpela sredi sodne mize.
„Ata, ata, ata !" je jecalo dete in se smejalo na glas ; videlo je samo plamena nad svečama, ki sta se zibala ; vse drugo v sobi je bilo — morda ne samo otroku — trdo, prazno, pusto, temno.
„Ata, ata !" je zvenel otrokov glas med temi stenami kakor zvonček v prazni cerkvi.
„Tiho !" veli sodnik, resen, postaren mož, in stopi za zeleno mizo. Pisar, dosedaj sedeč na drugem koncu, odloži pero in vstane, deklica v kotu pri vratih pa teši veselega, glasnega otroka.
1 sudskoj 2 čin 3 sadržaju
Pred mizo stoji velik, krepak fant in zre nepremično v črni železni križ med brlečima svečama. Bled je v lice, toda razburjenosti ni poznati na njem.
„Bodeš li prisegel?" vpraša sodnik os6rno.
„Bom !" deje oni z istim naglasom; čuti je, kakor bi mu ugajal takov strog, osoren ogovor, da se lahko tudi sam odz6ve tako.
„Oh, Janez !" vzklikne deklica v kotu pri vratih.
„Ata, ata !" se zasmčje otrok.
„Miruj !" deje sodnik deklici, „poslušati smeš, govoriti pa ne ! Če ne, pojdeš iz sobe !"
Deklica se nato še bolj stisne v kot.
„Ti hočeš torej prisdči?" deje sodnik in vzame z mize zavitek sodnih spisov, majhen, tenak zavitek, kakor bi v njem ne mogla tičati bridka zgodba dveh, treh oseb.
„Hočem !" pravi zatoženec; „desetkrat, stokrat — tisočkrat, če hočete !"
„Molči !" veli sodnik. „Samo enkrat je treba, da te potem hudič vzame !"
„Zato me pač ne bode !" zagodrnja fant, toda ne ozre se ni na levo ni na desno, ampak klobuk v rokah tiščeč, gleda srepo1 v tla.
Iz kota pa se čuje ihtenje2 dekličino in smeh otrokov.
„Ti bodeš prisegel!" povzame sodnik vnovič; „položi klobuk tja na stol in stopi bliže !" Prisegel bodeš, da nisi imel s to deklico ničesar opraviti, da ni bila tvoja ljubica, da nisi ti oče tega otroka ! Poglej ga, poglej njo! Ali umeješ, o čem bodeš prisegel?"
Zatoženec se ne gane.
„Ali bodeš prisegel?"
„Bom !" deje fant trdovratno in odI6čno, pogleda pa nikamor, nego samo v tla upira oči, kakor bi štel3 žeblje4 v talnih deskah.
1 ljuto 8 ječanje 3 brojio * čavle
„Janez, oh Janez ! Saj tega ne moreš!" zazveni klic iz kota.
„Ata, ata ! Hi—hi !" se oglasi detetov smeh po sobi.
„Ta lopov bode res prisegel po krivem !" deje sodnik poluglasno svojemu pisarju. „Stopi semkaj ! Sem pred križ in poglej na Križanega !"
Zatoženec stori tako.
„Oh, gospod, gospod sodnik — za grunt mu je, samo za grunt, ne pa zame, ni za otroka ! Za grunt bode prisegel, da mu ne odide, pa — preklet bodi tvoj grunt in —"
„Tiho, dekle !" zakriči sodnik ; „rekel sem ti že, da ti je le poslušati, sicer te odvedemo ! Ta-le tu — ta bode pa sam dajal odgdvor, plačan bode morda že tukaj na zemlji, plačan pa bode gotovo tam na onem svetu ! Poslušaj, fante ! Ti bodeš prisegel tu pred Bogom Vsemogočnim, Vsevedočim — prisegel bodeš čisto prisego, prisegel, da je vse do pičice res, kar izpregov6riš ! Ako se zlažeš, ti pridemo na sled, zaprt bodeš kot slepar in sleparski oče bodeš tega otroka, Bog pa te bode kaznoval na tem in na onem svetu, in ne samo tebe, ampak ves tvoj rod ! Ali bodeš prisegel?"
„Stokrat — če treba !" deje zatoženec s hripavim glasom.
„O joj, o joj !" — se zasliši bolžsten klic iz kota in zatem: „Hi — hi!" ljubko, prijazno in veselo.
„Vzdigni tri prste desne roke ! — Ne tako! — Prve tri prste!"
Pisar pohiti k zatožencu in mu uravna na desni roki palec, kazalec in srednji prst. Sodnik pa narekuje prisego. Pisar je bil slučajno tako stopil poleg zatoženca, da je otroku v kotu zakril brleči luči, in dete je jelo na glas jokati.
„Tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj !" konča sodnik, in prisezajoči zatoženec ponovi: „Tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj !"
Slovenske novele i povesti.
14
Zadnje besede prevpije krik otrokov.
„Sedaj pa podpiši !" veli sodnik.
Zatoženec okorno nariše črke svojega priimka pod zapisnik, ne da bi se mu stresla roka.
„Sedaj pa še ti," deje sodnik deklici, „ker si poslušala !"
Ona stopi k mizi, pa ne ve, kam bi dela otroka, ki ga je dosed^ij ves čas držala v naročaju.
„No, vzemi ga, vzemi ti — kaj se ga bodeš bal? Saj ni tvoj ! Saj si prisegel, da ni tvoj !" veli sodnik zatožencu. „S v o j e g a otroka se boj, ne pa tujega !"
Zatoženec stoji za trenutek kakor okamenel, potem pa stopi bliže, prime otroka s svojimi nerodnim 1 rokami in držeč ga daleč od sebe, se ne ozre v njega zdravo, rdeče lice. Deklica pa podpiše zapisnik. Potem vzame zopet mirno dete iz zatoženčevih rok in pravi:
„Janez, Boga si zatajil, otroka in mene ! Ako ti midva oprostiva, — Bog ti ne bode odpustil !"
Iz sodne sobe sta šla skupaj, drug za drugim ; takisto po stopnicah do vežnih vrat ; molčala sta oba.
Zunaj na dvoru pred vežo pa krene on na levo stran, naglo korakajoč, ona pa postane in dvigne pest za njim:
„Še enkrat, Janez ! Preklet ti in tvoj grunt — in pa — in pa — tista — ona — ki jo bodeš jemal2 !"
On ne zine besede, dete v nje naročaju pa maha z rokami in jeca : „Ata, ata !" .. .
Od bližnje cerkve sem zap6je prvi glas prazničnega zvona : „bim, bim, bim, bim, bim bim !" oznanjaje — sveti večer...
1 nespretnimi 2 uzimao (za ženu)
IZ RAZTRESENIH LISTOV.
NAPISAO JANKO KERSNIK.
7a pečjo je prevrnila mačka skledo1 kislega mleka.
Hrum in ropot po hiši, in eno uro star dečko v zi-beli je zagnâl glasen jok.
„Kaj pa je?" prisopiha oče v hram in mlada mati v postelji zast6če.2
„Dobro znamenje," prorokuje stara babica, tešeč mladega kričača v zibeli ; „le mirni bodite, to je dobro znamenje. Ta fant, pri čigar rojstvu se godé take reči, ta fant bo še imeniten3 gospôd."
Oče posluša strmeč te pror6ške beséde in ko pobira izza peči mlečnate črepinje, se utrdi v njem misel, da bo fant moral študirati.
In tako je tudi bilo.
Par let se je plazil po trebuhu pred hišo in po hiši, par let je tekal kot samosrajčnik4 okôli, par let je „prodajal platno", — kakor pravijo — par poznejših let se je uklânjal šibi vaškega5 šolmoštra, in ko je prišel zopet sveti Mihel, je peljal oče našega junaka, spominjâje se besedi stare babice, — v glavno mesto — študirat.
In tu je bil mnogo, mnogo let ; študiral je, v prostih urah pa se je vznemirjal in poganjal za „narod" — bil je vnet rodoljub.
Nosil je tedaj še okorne črevlje,6 prekratke hlačice iz domačega sukna in dolge črne škrice.7
1 zdjelu s zastenje 3 znamenit 4 „samokošuljnik" (djete u samoj košulji) 5 seoskoga 5 postole, cipeie 7 okrajci kaputa (skuti)
Pa „svet vrti se neprestano", in naturna postava, o kateri pravi Kant, da je „die Beziehung der Idee auf die Form der Erscheinung", vlada svet.
Črevljina „kveder" so se izpremenili v elegantne „šti-flete". In od nog navzgör je jela1 napredujoča kultura lizati in prekucoväti2 ter je lizala in prekucovala tako dolgo, da je vendar nap6sled dospčla do vrhunca, do glave. Kaj moremo mi za to, da je šele nazadnje prišla tja gor?
V tistem času, ko se je končno vršila ona izpremčmba, je premetaval naš junak že pandekte in kanoniste na dunajskem3 vseučilišču.
Z lepo palico v rokah, o kateri je pripovedoval, da jo je nek6č minister vnanjih zadžv4 z desnim očesom postrani pogledal, je ponösno koräkal mimo svojih nek-dänjih kolegov in rojakov. Kaj bi ne, prihodnji „hofrat" je tičal v njem.
Stara babica in mačka za pečjo sta vedeli dobro, kaj pomčni5 kislo mleko.
In tudi naš dvorni svetovälec je vedel, da „človek toliko velja, kar plača", pa to ni „srcu ran vsekalo krvavih", in tudi „vera v sebe mu ni bila vzeta", nego mislil si je z Goethejem : „O Weisheit, du red'st wie eine Taube", in ko se je nekega dne predstavljal v fraku različnim „hof-ratom" in „sekcionsšefom", se ni več spominjal, da je nosil nekdaj črevlje na kveder, prekratke hlače in dolgo suknjo,6 narejeno pri kmetskem krojaču.
Mnogo zelenih pomlädi je minolo, in tudi pri nas doma na Slovenskem, kjer — kakor pravijo nekateri — ostaja vedno vse pri starem, se je vendar mnogo predrugičilo.
In našega junaka najdemo zopet v domovini. S svojim praktičnim realizmom si je pomagal kvišku,7 in sedaj je bil samostojen „paša" v lepem kraju lepe naše domovine.
1 počela 2 prekobacivati 3 bečkom 4 posala 6 znači 6 kaput
7 u vis, gore
Ozénil se je bil. Pravijo sicer, da so ženitve v nekih urádniSkih krogih to, kai je dobra gnojnica sadnim dre-vésom; prej hirajo in hirajo — drevesa namreč — ko jim pa skrbni gospodár prilije, potem rastejo in rastejo, rodé cvet in sad in gledajo ponosno na one male revčke,1 katerim manjka take gnojnice. Pa mi ne vemo tega, in tudi o našem junaku hočemo le konstatirati, da si je bil — prilil.
Sedaj je bil „paša."
O mačka za pečjo, zakaj si prevrnila kislo mleko !
Paševal je dolgo ; predolgo za tiste, ki so mu bili podl6žni.
In ko je nekoč zlati majnik zelénil goro in plan, je šla po beli, ravni cesti dolga velikanska procesija.
Križev ni bilo, tudi duhovnika ne poleg.
Star kmetski mož je molil litanije vseh svetnikov in svetnic. In kadar je izgovarjal imena apostolov, mu-ééncev in spoznavalcev, je šel od ust do ust v mnogo-brojnem spremstvu globokočuten klic : „Pros' za našega —, da bi ga Bog prel6žil2."
Pri cesti so kopáli delavci prekóp. In ko so čuli, za koga moli procesija, so popustili motike in lopáte, vzeli klobuke pob6žno v roke in šli za procesijo vzdihujoč: Prosi za našega —, da bi ga Bog preložil, reši nas njega."
0	ti grda muca v zapččku, zakaj si prevrnila kislo mleko!
Teklo bo še nekaj let ! Kakova bodo, tega ne vemo;
pa nekega dne bodo zvonili zvonóvi, in po mestu pojde tih pogréb. Nesli bodo venkaj v tiho, črno zemljo starega penzijonista, dosluženega moža. On je služil, in to pove vse. —
Zvečer bodo prijatelji sedéli v navadni gostilni — brez njega, in ta in oni bo vedel povedati kaj zanimivega o umrlem. Drugi dan pa bodo govorili o — vremenu.
1	siromahe 2 premjestio
VANDA.
POVEST. (PRVO POGLAVJE.)
NAPISAO JOSIP STARE.
(1888.)
r>il je lep pomladanski1 dan, v nedeljo dop61udne. Solnce ^ je prijazno sijalo in tudi toplo je bilo toliko, da je drevje že poganjalo zeleno popje. Ljubljanska gospčda se je zatorej po cerkvenem opravilu rada še nekoliko mudila v „Zvezdi", izprehajaje se po srednji poti semtertja od gledališča do kazine, v tem ko so preprosti ljudje ob stranskih potih sedeli po klopeh in ograjah ter med seb6j kra-moljaje2 počivali od šestdnevnega truda. Vsakdo je bil po svoje zadov61jen in se dobro počutil v prijetnem izpreha-jališču, ki so ga eni zvali „Zvezdo", drugi pa „Kapucinski vrt". Poslednje ime se je marsikomu zdelo čudno in jel3 se je zanimati za mimilost ljubljanskega mesta sploh, zlasti pa za to njegovo središče, ki je v našem stoletju učakalo že več izprememb. Prvi čas je tu še stal kapucinski samostan s cerkvijo in prost6rnim vrtom ; potem so vse to podrli, poravnali svet4 ter z akacijami zasadili javno šetališče v pod6bi zvezde, ki je bilo kmalu središče ljubljanskemu življenju. Pripravna5 leža5 tega kraja je napotila go-sp6do, da si je pri „Zvezdi" sezidala društveni dom ali kazino ; na drugi strani pa sov viharnem letu 1848. prav ti-koma dvorskega vrta postavili stražarno narodne garde.
Zdaj je „Zvezda" zopet izpremenila lice svoje; akacije so jeli sekati, a namesto njih so drevored zasadili
1 proljetni 4 divaneči a počeo 4 zemlju (mjesto) 6 zgodan položaj
z divjim kostanjem ; stražama pa je bila zapuščena razvalina in nihče se ni več oziral po njej, ki je bila še nedavno jako živahna po dnevi in po noči. Težek zimski sneg je udri ploščnato streho in utrl strop, da se je zrušil v prazne, zdaj nepotrebne prostore. Tem veseleje je bilo na drugi strani pred kazino. Tu je kar mrgolelo nižjih in višjih častnikov v belih, prazničnih suknjah. Ponosni so bili ter se glasno in živo pomenkovali. Kakor bi trenil, so se ozrli vsi proti vzhodu. Od gledaliških ulic sta stopala dva krepka vojaška hrusta1 v dotle nepoznani oblaki s svetlim šlemom na glavi. Bila sta žandarja, kakoršne so ravno tedaj osnovali za novi državni red. Ljudje so z izprehajališča radovedni hiteli proti kazini, povpraševali drug drugega, različno ukrepali2 in si razlagali to novo znamenje nove dobe. Lahko so si vojščaka do dobra ogledali, kajti višji častnik ju je sredi ceste ustavil in se dolgo menil ž njima.
V tem so zapeli zvon6vi ljubljanskih cerkva in oznanjali poludne. Ljudje so se po malem razkropili in bilo je prazno v „Zvezdi" in po ulicah. Tu pa tam si srečal hlapca, ki je z lončenim vrčem šel po hladne pitne vode na kakšen oddaljen vodnjak, ali pa strežaja v modri vojaški suknji, ki je nosil na jermenu nanizane skledice3 z obedom za gosp6da svojega; časih je mimo tebe tudi še zašumela kaka gospa v težki svilnati obleki, ki se je zamudila v po-setihf potem pa je za dobro uro bilo mirno in tiho po trdem mestnem tlaku. Drugače je tedaj bilo doma po hišah. Tu so se družine zbrale k obedu, in kolikor več jih je bilo za eno mizo, živahnejši so bili pogovori; vsakdo je vedel kaj povedati, kar je videl, čital ali od drugih čul. Malo jih je bilo, da bi bili razumeli izpremembe, ki so se godile v javnem državnem življenju. Poštene in delavne meščane je zanimalo, kar so videli in kar so mogli presoditi z zdravim umom svojim. Da bodo odšle žandarji lovili tat6ve, rokov-
1 ljudeskare 2 rješavali s zdjelice
njlče1 in razb6jnike, to so odobravali; tudi to se jim je zdelo pametno, da jim ne bode več treba puščati opravil2 svojih ter hoditi na stražo in po težkem delu vso noč prebijati na trdi klopi, namesto da bi počivali doma v mehki topli postelji; čemu bi se pač gospodje igrali vojščake, ko ima cesar dovolj pravih vojščakov ! Pa kolike pomoči se je dežila mogla nadejati od „garde", ki jo je vsak poulični razposajenec3 smel zasmehovati in s priimki4 obkladati in katero so trzinski6 fantje s koli6 pretepli, ko se je s pota za vajo7 o mraku vračala iz Mengiša.
Tako so umovali eni, drugi pa so poudarjali8 drugo stran nove dobe. Gosp& Glovacka je bila povsž zadovoljna, da je konec tistih burnih časov, ko je bilo vse zbegano in nisi več vedel, kdo je gospod, kdo kmet, kdo sme ukazovati, kdo mora slušati. Bila je „plemenita" po rodu in po možu, s katerim se pa nikdar ni ujemala,9 kajti tudi njemu so rojile po glavi slobodoumne „muhe", akoprem je bil stari poljski „šljahtic". Cesto je kar vzkipevala od neke „stan6vske" jeze, kadar je nje mož jel nove prevratne nazore razlagati njej, ki je bila tolikanj ponosna na nemško svojo kri in nemško svoje ime, dasi ni več vedela, kdaj so se stari predniki njeni z Nemškega preselili na Kranjsko. Navzlic10 temu zdaj ne bi marala, ko bi ji soprog bil tudi rdeč jakobinec; da bi le še živel. Toda umrl je in črno oblačilo njeno je pričalo,11 da še ni mimlo leto in dan, kar je vdova. S hčerjo svojo, Vando, je bivala na starem domu svojem, v hiši, kakoršnih ne pogrešaš od svetega Jakoba do svetega Nikolaja. Visoka na dva poda, je imela le troje oken vštric12; dve lepši sobi sta bili na ulice, vse ostale na ozkem dvorišču pod Gradom.
1 hajduke 2 posala 3 nestašnik 4 nadimcima 5 iz sela Trzina
• kolcima ' vježbu 8 naglasivali ' slagala 10 uzprkos 11 svjedo-čilo 12 nasuprot
Gospa Glovacka je bila sama doma ; zamišljena je po večji gostinski sobi hodila semtertja, ali pa je skozi odprta vrata stopila v bližnjo spalnico in se takoj zopet vrnila. Ni imela pravega dela, saj je bila nedelja, in vendar je vsak čas imela kaj opraviti ; zdaj je pobrisala lahki prah, ki je zopet padel po gladkem klavirju, zdaj je pri-lila čiste vode šopku ranih cvetlic, ki so v lični1 pos6di stale sredi mize. Malo je pogledala čez okno, ko se je go-sp6da vračala iz stolne cerkve od poludvanajste maše, potem pa je obstala sredi sobe in gledala oljnate slike, ki se visdle po zidu. Srednja je bila največja. Kazala je pred gradičem trato, na kateri se je igralo četvero bujnih otr6k, dva njena sina in dve hčerki. Spomini so to iz boljših časov. Prijazni gradič ima zdaj druge gospodarje; otrok ima samo še dvoje in tudi teh dveh je Žiga slabega zdravja, pa ga je zaradi tega poslala v Gorico, da bi se dobrovoljec pri bogatem trgovcu brez nap6ra slabih telesnih sil svojih po malem izuril2 v najpotrebnejših trgovskih znanostih. Poleg velike slike sta bili na vsaki strani še po ena. Desna je kazala pokojnega gospoda Glovackega v črni suknji.3 Gosti, črni kodri4 so mu robili6 obriti podolgasti obraz z or-lovim nosom. Mirne rjave oči so še na podbbi pričale o dobrem mehkem srcu. Na levi strani pa je bila podoba njegove žene iz mlajših let. Takoj si spoznal pon6sno, plemen i t6 gosp6. Svetle, kostanjeve lase je imela visoko spletene in spete z dragoceno iglo, in v njih sta bili zataknjeni rdeča in bela rožica. Okoli vrata ji je visel niz biserov, a čez razkrite prsi si je prav okusno ovila rdeč šal, kakor bi šla na ples. V resnih6 njenih očeh si videl neko odl6čnost, ki bi bolj pristajala možu nego ženi.
Pred temi podobami se je gospa Glovacka zamislila in debela solza ji je stopila v oči, ko nekdo močno potrka7
1 liepoj 2 izvježbao 3 kaputu 4 („kudri") vlasi 6 obrublji-
vali 8 ozbiljnih ' pokuca
na vrata. Gospa si hitro otre solzo. Vrata se odprč in v sobo stopi mlad človek v črnem fraku. Čez levico je imel vrhno suknjo tako zloženo, da se je videla svilnata podlčga, v desnici pa je držal nov, svetel klobuk. Globoko se nakloni gospe, jo pozdravi, odloži klobuk in suknjo, in v tem ko si je snemal gladke, rumene rokavice, sede v naslanjač, ki mu ga je ponudila gospa. Ta gizdalin je bil avskultant doktor Maček, dober znanec v rodbini Glovackega. Njegov starejši brat je bil prvi trgčvski pomočnik pri pokojnem gosp6du, ki mu je zaupal, kakor samemu sebi; toda ko je nanagloma umrl za1 legarjem,1 je Glovacki iz hvaležnosti podpiral njegovega mlajšega brata, da se je laže izščlal. Tako se je bil sedanji doktor Maček po malem čisto udomačil v Glovackega hiši, in gospa ga je tudi zdaj še smatrala svojcem, ko se je doktor vrnil z Dunaja, in bila ga je vesela, kadarkoli je prišel. Posebno po volji ji je bil tudi zato, ker je vedno le nemški govoril ter preziral narodno napiranje rojakov svojih, v tem ko bi z gosp6skim vedenjem najrajši zatajil kmetski svoj rod.
„Kaj je novega v svetu?" ga vpraša gospa, ko je sedel v naslanjač.
„Novega? — Mnogo, ali nič gotovega" ji zavrne pomenljivo mladi gizdalin, kakor bi ji hotel razodeti kako prav imenitno stvar.
„Gospod doktor, to je preveč diplomatski odgovor zame; meni Vam je smeti kar2 naravnost2 povedati, ali morebiti zopet kje vre tam na Ogrskem ali na Laškem?"
Maček se zadovoljno nasmehne in zavrača skrbno gosp6:
„Kaj pa mislite, milostiva ! Teh rovarjev se danes nihče več ne boji; a po novem državnem redu niti za naprej ni misliti, da bi se še kdaj mogli povzdigniti tisti nevarni sanjači, kakoršnih je tudi že pri nas bilo videti.
1 od tifusa 2 sasvim ravno
Nekaj drugega sem Vam hotel povedati. Na Dunaju iščejo zanesljivih in zmožnih uradnikov za Ogrsko in Hrvaško, zlasti takšnih, ki znajo kakšen slovanski jezik. 2e se govori o tem in onem, ki ga bodo povišali v službi ter poslali v one kraje; tudi mene imajo neki že v mislih. Malo prehitro bo prišlo ; vsaj toliko časa bi rad še ostal v Ljubljani, da bi se rešila še druga usoda življenja mojega. Pa kaj hočem? Treba bo iti, to je naš poklic1."
Tako je govoril in ves čas je sam s seb6j imel mnogo opraviti. Bil je plavih las, ki si jih je z dišečo mastjo namazal ter tako počesal, da sta mu dva zlepljena čopka molela2 do oči. Zdaj si je s prsti popravljal čopka, zdaj je iz žepa vzel lično ščetko in si naravnal redke brke, potem pa se je kakor slučajno ogledoval v malem zrcalu na ščetki. Gospa ga je zadovoljno poslušala, le pri zadnjih besedah je malo zardela in se vznemirila. Dobro je vedela, kam meri, in prav zato bi bila rada besedo navrnila na drugo stvar ; začela je torej:
„Pač srečni mladi ljudje, ki so se čemu učili in zadnja leta niso izgubili vse pameti !"
„Tako je!" pritrjuje mladi doktor nekako oblastno, „kolikokrat sem na Dunaju to prerokoval tovarišem svojim in jih svaril,3 naj se nikar ne vtikajo v tiste neumne homa-tije.4 Marsikdo se bo kesal vse žive dni !"
„A drugi se niti kesati ne bo mogel," dodala je gospa in globoko vzdihnila.
„Oprostite, milostiva, da Vam budim žalostne spomine ; ali večkrat sem ugibal, kako je vendar bilo mogoče, da je Kazimir, Vaš sin, šel med upornike,5 in da je on, ki je vendar bil plemenite krvi, na dunajskih barikadah dal življčnje za stvar, od katere se ravno plemstvu ni bilo nadejati nobene koristi. Ne bi se čudil, ko bi bil Madjar. Ti ljudje se že od mladih nog odgajajo v nekakih domiš-
1 zvanje 2 virila 3 opominjao 4 zapletaje nemire 5 buntovnike
ljijah in se pozivajo na minulost svojo, ki pa nikakor ni bila tako slavna, kakor jo opisujejo. Ali, prosim Vas, kaj hoče ubog Kranjec, ki se najprej mora prekrstiti v Slovenca, da bi baje1 kaj več veljal v svetu. Kranjska je od nekdaj bila nemška dežela, vsekdar zvesta nemškemu cesarju svojemu. Da kmetje ne umejo vsi nemški, to nič ne pomenja. Le dajte jim dobrih nemških šol, in v petdesetih letih ga ne bo več Slovenca med njimi, in hvaležni Vam bodo za to."
„Prav od srca mi govorite, gospod doktor, prav tako, kakor Vi, sodila sem jaz od nekdaj o teh stvareh. Narodnost je neumnost, sem rekla večkrat pokojnemu možu svojemu, pa vse zast6nj. Izprva je strašno vzkipel in hudo sva se spordkla; sčasoma pa se je privadil ugovorom2 mojim in samo po strani me je milo pogledal in dejal, da jaz tega ne umčjem. To me je še huje bolelo, kajti videla sem, da me prezira in da se niti prepirati neče z menčj. In kaj imamo od tega? Kazimir je poginil žrtev tega sanjirstva, a Vanda še danes prisdza na besede očetove, in akoprem je deklica, ki ji ne bi imelo biti mari takšnih stvari, vzki-peva, kadar ji le količkaj nasprotujem, vzpne se, kakor bi bila na gledališkem odru3 in mi prerokuje o neklkem solncu, ki zašije tudi še Slovencem."
„Res čudno," ji seže Maček v besedo, „da se je gospod Glovacki tolikanj trudil za slovensko stvar ; saj ni bil Slovenec, ime je poljsko, in kolikor vem, Poljaki niso baš veliki prijatelji drugim Slovanom."
„Jaz teh stvari nikdar nisem prav razumevala. Bila sem še dete, ko je Glovacki prišel v Ljubljano k pokojnemu mojemu očetu. Nihče ni popraševal po njegovem rodu ; saj je bil plemenitlš in to je bilo dov61j, da ga nismo imeli, kakor navadnega prodajalniškega pomočnika. Z ličnim4 gosp6skim vedčnjem6 se je takdj znal vsakemu prikupiti in
1 tobože 8 prigovor 3 daskama 4 liepim 5 vladanjem
kmalu je bil znan po vseh prvih hišah ljubljanskih ter vsekdar dobro došel gost. Pok6jni oče moj pa je najbolj cenil trg6vsko znanje njegovo; ljubil ga je, da svojega sina ne bi bil mogel ljubiti gorkeje,1 in ko sem jaz, edinka njegova, jela odraščati, ni imel druge želje, nego da bi mu bil kdaj Glovacki zet in naslddnik. Zgodilo se je po volji njegovi. Toda nikar ne mislite, da so me silili; niti prigovarjati mi ni bilo treba, saj je bil najlepši in najčisla-nejši mladi mož, kar jih je takrat imela Ljubljana, in nikdar ne bom zabila, kako zavidno so se ozirala druga dekleta po meni, ko sva prvikrat ženin in nevesta šla pod Turen na izprehod.
„Pod Turen?" se čudi Maček, „kje pa je to?"
„Vidite, kako sem se zamislila v davno minulost. Pod Turnom smo zvali sedanji Tivoli. Takrat seveda tam ni bilo tako lepo, kakor dandanes. Na koncu Latermano-vega drevoreda se je razprostirala zelena trata, a čeznjo je proti gradu držala steza. Tam, kjer so zdaj široke ka-menite stopnice, so bile slabe lesene, toda v samem gradu je bila gostilna. Pa kam sem zašla ! Stara sem že."
„Prosim, milostiva! Zdaj Vam moram ugovarjati. Pripovedovanje Vaše je prezanimivo; živahnost Vaša priča o čisto čem drugem, nego o starosti; ta ogenj prihaja iz mladostnega srca."
„Gospod doktor, Vi ste preljubeznivi ! Vidi se, da ste na Dunaju bili v dobri šoli."
„Nikakor ne, še nisem dosti oprčzen ; vse moram povedati, kar mi je na srcu. Pa brez zamere ! Ne vem sicer, koliko ste mi namenili razodeti2 iz lepih dni življenja Svojega ; vem, da nisem vreden tolike časti, ali presrečen bi bil, ko bi hoteli nadaljevati dog6dbe Svoje."
„Prav rada, če ste voljni poslušati. Povem kar moči kratko. Lepi dnevi so bili kmalu pri kraju. Dasi je Glo-
1 žarče 2 odkriti
vacki bil zveden1 trgovec, trg6vstvo le ni bilo veselje njegovo. Vedno je imel v mislih spomine iz otr6ških let, ko je doma na Poljskem njegov oče še imel svojo graščino.2 V tem je umrl oče moj in sama sva gospodarila. Zdaj Glo-vacki ni več imel miru, dokler ni ob dolenjski cesti kupil gradiča, ki ga vidite tu-le na podobi. Trženje je vodil Vaš brat, mi smo se pa vozili semtertja, vabili goste iz mesta in bili zmeraj veseli in dobre volje. Živeli smo sijajno, kakor prava poljska gosp6da. Kmalu so rajnkemu3 mojemu tudi druge muhe jele rojiti po glavi. Sprijaznil se je s Ko-ritkom in drugimi poljskimi prognanci in begunci, a po njih se je seznanil tudi s Prešernom, ki je zlagal ostre zabavljice ter jih po maškarah in kletaricah4 trosil5 po mestu. To ni bila druščina zame. Večkrat sem na samem premišljala naše stanje in čutila sem, da smo hudo za-vozili v stran. Zal, da je strah moj bil upravičen. Kupčija je šla rakovo pot, zlasti po nagli smrti brata Vašega; otroci pa so jeli6 bolehati, in zdravniki so trdili, da je temu kriv mokri, nezdravi kraj, v katerem smo imeli svoje tolikanj hvaljeno posestvo. Kaj se je dalje godilo, Vam je znano. Preveč so nas težili dolgovi, pa smo v izgubo prodali gradič, opustili trgovino in le toliko smo rešili,7 da moremo zmerno in pošteno živeti. Huje nego vse to pa je bila prerana smrt dveh ljubljenih otrok. Naše graščaštvo nam je vzelo hčer Jadvigo, narodna prenapetost pa sina Kazimira. Vanda je pač zdrava, ali sicer mi ni po volji; edini Žiga se je vrgel bolj po meni, ali bolehen je, pa sam Bog ve, kaj še bo z njim !"
Po drugi sobi je nekdo počasi in drobno stopal. Doktor Maček skoraj ni več čul zadnjih gospenih besedi kajti ves razmišljen se je nemirno oziral proti vratom, kjer se je zdaj pokazala deklica kakih dvajsetih let, v pre-
1 izkusan 2 vlastelinstvo 3 pokojnomu 4 konobaricama • „trusio" sijao 6 počeli 7 spasili
prosti žalovalni obléki. Bila je srednje postave, podolga-stega obraza, cvetočih, rdečih lic, a črne lase je imela od temena na obe strani gladko razčesane. Bliskave njene modre oči so kazale duševni-ponós, ki je omikanega1 človeka takoj prijetno očaral, plitkega gizdalina pa zmedel,2 da ni vedel, kaj bi rekel, kakor bi čutil, da tu nič6sar ne opravi s praznim besedičenjem.
Bila je Vanda.
Maček hitro vstane s svojega naslanjáca, gre gospodični nekoliko korakov napróti in se globoko nakloni. Mati je v tem tudi vstala in šla iz sobe. Vanda sede na sofo in veli doktorju, naj zopet sede na mesto svoje. Mladi gizdalin je imél polno glavo uljúdnih besed, toda zdaj se mu le nobéna ni zdela prava za rabo, kajti dobro je vedel, da z Vando ne sme karkoli blebetati. In vendar ni smel molčati ali kazati kake zadrége.3 Začčl je torej:
„Gospodična, skoraj bi se moral srditi na Vas."
„Name !?" se čudi Vanda, „zakaj pa name? Saj Vam vendar nisem storila nič žalega?"
„Zalega ne, to je res; ali Vi ste hudo izkušali potrpežljivost mojo."
„Gospod doktor, ne zamerite, ali jaz Vas ne umejem."
„Ali pa me nečete umeti."
„To mi je pa celó uganka,4 Vi danes nekako skriv-nóstno govorite."
„Hodil sem po „Zvezdi" semtertja, srecával sem skoraj ves mladi cvet ljubljanski, ali zastonj so se oči moje ozirale, kje bi ugledale ponosno gospodično Vando."
„Kaj pa mislite, gospod doktor, to bi bilo vendar na vsako stran nespodobno, da bi jaz, ki še nosim znamenja velike žalosti, da bi jaz hodila v „Zvezdo" med srečne ljudi. Sicer pa tudi ne razumem, kako morete Vi mene iskati na šetališču ; saj Vam je hiša naša vsekdar odprta."
1 obrazovanoga 2 smeo (smutio) 3 neprilike 4 zagonetka
„To redko odlikovanje si štejem v posčbno čast, a ravno zato, ker to srečo znam ceniti, nečem, da mi postane vsakdanja. Prišel sem, ko je že davno odzvonilo poludne, ali še sem moral dolgo čakati, predno sem Vas dobil pred željne svoje oči."
„V druščini matere moje ste mene pač lahko pogrešali,1 ona ve mnogo več povedati nego jaz."
„Na to res ne vem, kako bi Vam odgovoril; skoraj bi rekel, da ste me ujčli2 v zanko. To bi se pa le upal trditi, da Vaša duhovitost ne zaostaja za materino dolgoletno izkušnjo."
„Pazite, gospod doktor, da, povzdiguje eno, ne znižate druge."
„Gospodična, ugnili ste me. Pokoravam se Vašemu svarilu,3 ali dovolite mi drugo vprašanje."
„A to bi bilo?"
„Kam pa Vi ob neddljah najrajša zahajate v cerkev?"
„To je pač vse eno, jaz se na nobeno cerkev ne vežem. Kamor mi ravno kaže, tja grem."
„Jaz bi pa rekel, da to ni vse eno, vsaj zame ne."
Vanda mu na to ničesar ni odgovorila. Kakor slučajno je pogledala strani in se držala, kakor ne bi bila čula zadnjih besed. Ali do dobrega pritajiti se le ni mogla ; čelo se ji je zmračilo in kazalo notranjo njeno nejevoljo, da je po društvenih pravilih bila obsojena, poslušati neslano dobrikanje neprijetnega gosta. Maček je to zapazil, pa je hitro zopet izpregovoril.
„Veste, gospodična, da še zmeraj ugibam, zakaj Vas toliko časa ni bilo v gostinsko sobo, ko ste vendar morali vedeti ali čuti, da je nekdo pri milostivi gospe, materi Vaši."
„Zakaj me ni bilo? — Zato, ker me sploh ni bilo doml"
„Ne vem, ali bi Vam verjčl ali ne."
1 bili bez mene 2 ulovili 3 opomeni
„Kakor hočete ; a da si ne boste dlje1 glave belili zaradi stvari, ki je prav brez vsega pomena,2 Vam povem kar naravnost, da sem se bila zamudila pri gospe Do-bravčevi."
„Že vem, to je tista stara gospa, ki vedno hvali francosko dobo in francoske oficirje."
„Vsakdo hvali dobo mladih svojih let; a da je gospa Dobravčeva ravno za francoske okupacije bila mlada, to je slučaj, za katerega ona nič ne more."
„Gotovo ne ; jaz ji tega nikakor nisem mislil očitati.2 Le to bi se predrznil opomniti, da je ta gospa vendar nekoliko prestara in da tudi sicer ni za Vašo druščino."
„Oprostite, gospod doktor, to so čudni nazori. Od starčjših se moramo mlajši učiti; ali deklica, kakoršna sem jaz, mora biti hvaležna, če se stara gospd hoče z njo pečati. Čisto brez napak pa ni nobčden, bodisi mlad ali star."
Maček je hotel nekaj zavrniti, v tem stopi gospa Glo-vacka, zadovoljno se smehljaje, v sobo in napovč, da je juha na mizi. Mladi gizdalin skoči kvišku in že je hotel desno roko ponuditi Vandi, da bi jo vedel v obednico, ko ga mati nekaj vpraša ter tako odvrne od njegovega naklepa.4 Vandi se nehote ukrade porčden5 smehljaj in bila je vesela, da se je tako izlahka iznebila6 sitnega7 doktorja. Pri obedu je največ govoril gospod Maček, ki je na tanko in prav okretno oponašal vse navade, katere je na Dunaju videl domači učitelj v grofovski hiši. Gospč se je s tem še bolj prikupil in bil ji je povse tako po volji, da si ne bi mogla želčti boljšega zeta. Tudi ona je bila jako zgovorna, le to je kalilo njeno dobro voljo, da Vanda ni bila prav nič ljubezniva z gostom in da se je le toliko udeležila8 po-menkov,9 kolikor je zahtevala društvena olika.10 Pa saj ni bilo mogoče, da bi deklica, ki je s plemenitim srcem svojim
1 dulje 2 značenja 3 spočitnuti 4 odluke 5 vragoljast 6 oslo-bodila 7 dosadnoga 2 sudjelovala 9 razgovora 10 obrazovanost
Slovenske novele i povesti.	15
hrepenčla le po vzvišenih idealih, da bi taka deklica marala za plitkega nečimurneža, kakoršen je bil doktor Maček, ki se ji je z zoprnim1 nastavljanjem le še bolj omrzil. Kar odleglo ji je, ko je po obedu odšel. Tem teže je bilo materi pri srcu. Da bi nekoliko popravila, kar je po njeni sodbi2 pokazila3 hči, je bila pri odhodu na vso moč ljubezniva z doktorjem in spremila ga je čezmostovž4 do stopnic; a vrnivši se proti hčeri, ni zinila niti besedice, ampak silno togotna se je zaprla v spalnico svojo, zagrnila okno in na divan legla k počitku.
. „Ljublj. Zvon" 1888.
1 protivnim 2 sudu 8 pokvarila 4 hodnik
ABADON.
BAJKA ZA STARCE. PRIPOVEDUJE NEJAZ NEMCIGREN. (PRVO POGLAVJE. „LJUBLJ. ZVON" 1893.) NAPISA O DR. JANEZ MENCINGER.
ndu, kjer se lena voda zelene Krke druži z bodrimiva-I6vi bistre Save, sedita v ozkem, lahkem čolnu dva gosp6da. Na krmi sedeči, ki vesla varno1 in spretno, to je mož velike rasti in krepkega života. Opravljen je okusno in lično.2 Na obrazu se mu bere priletnost, toda brez tistih črt, ki značijo strasti ali pešanje telesnih moči. Rjave oči so mu duhovite in prijazne, vender ne kažejo in ne pridobivajo sočutja.
Sredi čolna na prččni deski sedeči gospod pa je lepa podoba zdrave mladosti, visok, vitek, črnolas. Na okroglem, bledem, prikupnem obličju mu je sicer razlita nekova bolestna rdečica,3 vender kaže vse, da se je mladeniču, ki ima blizu petindvajset let, življenje dosedij snovalo in sanjalo brez duščvnih težlv in brez gmotnih4 skrbi. Zaupne modre oči mu zvedavo in nestanovito gledajo izpod gladkega čela. Opis naj zadošča, ako še pristavim, kar se tiče mladeničeve obleke, da ni imel druge oprave nego plavne hlačice. Blagovoljni bralec se pa ne spotikaj ob tem nedostatku. Na drugi ali tretji strani te povesti bode moj junak oblečen že prav spodobno in sijajno.
Stari gospod izpregovori:
— Prav kakor kaplja na bilki je viselo vaše življenje, ko sem prihitel s čolničem in vas otčl5 iz vrtinca.8 Izvolite torej priznati, da imam nekaj pravice do vaše osčbe.
1 sigurno 2 liepo 3 crvenilo 4 materijalnih 6 spasio 9 vrt-loga, vira
—	Oprostite, da vas v svoji osuplosti in razburici nisem še zahválil, kakor mi je sveta dolžnčst.
—	Nič ne dé, saj ste se jedva odsópli.1
—	Vendar prva dolžnost mi je, izreči vam zahválo, neznani rešitelj2; in druga dolžnost mi bode, vam povrniti veliko dobróto, kolikor mi je možno. Kako se bode razveselila ljuba moja mati, ako ji smem predstaviti vas, ki ste ji oteli življenje edinega otroka?
—	Kaj ne, gospodič, voda ima svojo moč? Istinito, ne samo ohladila, temveč tudi obnovila vas je. Prav pozabili ste, kako ste pred pol ure drugače mislili o življenju in da se niste kar nič spominjali ljube svoje matere.
—	Oprostite, gospod, toda vašega očitanja ne umejem.
—	Nikar praznih beséd, gospodič ! Brez šale in va-ranja govoriva iz oči v oči ! Videl sem, kje ste se slačili; opazoval sem, da vrlo plavate in da dobro poznate so-vodje Krke in Save ; tajiti ne morete, da ste plavali, premagujoč valove, naravnost v najsilnejši vrtinec, iz katerega se človek ne more otéti. Po pravilih rednih možgan morava torej soditi, da vašega utópa v tem vrtincu ni učinil slučaj nego premišljen namen.3 In še to: obleko ste pustili na očitem prostóru blizu hojenega pota, da bi mislili ljudje in posebe mati vaša : Ponesrečil se je pri kopanju! Oj, vi pristni vzornik svojega veka: celó umirajoč varate !
—	Res je, gospod, brezupnost mi je omamila glavo, in v slepi strasti sem se hotel končati.4
—	Bodisi, za vzroke se ne bodem prepiral. Nekova doslednost je bila v vaši omami; sicer pa tisti, ki se z ognjem šali, ne sme tožiti, če se mu hiša zapáli nad glavo.
—	Ne zamerite, neznani gospod, pri meni ni bilo šale. Oh, ko bi vedeli...
—	Nagibe,5 sevéda ! seže stari gospod mladeniču v be-sédo. Dobro jih vem in poznám, stari so kolikor človeški
1 odahnuli 8 spasitelj 8 nakana 4 usmrtiti 6 razloge
rod. Tisto preklétje, ki je vžgano v človeški zarod kakor nekovo Kajnovo znamenje. Ljubezen ! Tista pošlst, ki pod krinko divne lepote nase vabi in priklépa mladost in starost, ki zbuja neizkušencem najnežnejša čuvstva, ki v duhobolnih pesnikih porája čarobne, večnosti vredne poezije ! In ta nakazen, kako nesrečno deluje? Mladeniča zavaja v pogubo, mami moža, osmešdje starčka, izpre-minja pridnega obrtnika varčnost1 in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja2 blaginjo srečnih družin in se vzpenja celó do prestolov, zatirajoč pravico, slepeč državnike in kakor požar vnemajoč vojne in krviprelivanje bednih narodov. Ta velesila, ki posameznika3 neusmiljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, je omamila tudi tebe, ker si ji nepremišljeno pogledal v vabeči obraz. Vendar ne žaluj — taka usoda je pred tebój in bode za teboj zadéla milijone zemljánov, ki vsi kakor vešče4 letate v plamen, da vas vpepeli! Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telésa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samo zato, da ta človdški zarod ne izmre in da ne prestanete, prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi ! Oj, bede človeške ! Kako pa tudi prevzetujete5 v svoji zaslepljenosti? Kako že poje psalmist o človeku :
„Le malo njega si ponižal pod Sebój, ovenčal s slavo si ga in češčdnjem, da gospodúje človek Tvoj nad Tvojih rok stvarjénjem"
(Ps. VIII., prev. Vesel.)
1 štedljivost 1 zatire 3 pojedinca 4 lepirice 5 ste obiestni
In kaj je vaše gospodovati je? Zgolj meteor ste, v katerem gomaze brezštevilne strasti in bede: kaos, v katerem brodita eros in anteros — ljubezen in črt.1 „Ljubeč roditi, črteč moriti", to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo Zemljanov ! Izjeme2 so, toda teh je le malo. Vi, mladenič, pa niste izjema, nego samo atomček iz tega kaosa, ne najslabši, vender tolikanj vreden, da sem iztegnil roko v vašo rešitev.3 — Stari gospod umolkne, kakor bi si hotel odpočiti, zakaj govoril je s prestanki in strastno. Mladi gospod pa komaj premaguje veliko muko. Srce mu se krči zaradi tega preklinjanja ljubezni in človeštva; zdrobil bi bil vodnika, ali v njega oblasti je kakor uklenjen in ne more se braniti, ako se mu oni tako roga v obraz. Ohrabri se in reče :
—	Nimam časti, da bi vas poznal, gospod. Samo to vem, da ste me oteli. Dvojim pa, da imate pravico do takšnih besed. Pripeti se časih tako, da človek ne more več živeti. Jaz bi moral skočiti nazaj v vrtinec, ako še delj tako žalite4 osebno moje razmerje. Druge brambe nimam.
—	Počasi, gospod, odgovori starec mirno in hladno. Jaz vas poznam že dolgo, tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili name. Kar sem govoril, govoril sem po svojem prepričanju. Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, katero je pridobljeno po opazovanju mojih prostih oči. Vaše neizkušene zaljubljene oči pač vidijo drugače; toda slobodno imejte drugačno svojo sodbo.5 Slobodno vam je tudi poizkusiti, ali je iz Save ali iz Krke krajši pot do dna pekla, in drugič ne iztčgnem roke za vami. Toda čemu prazne besede! Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otm6, kadar hoče baš uničiti življenje svoje, ne poizkusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik ; marveč goreče se oklene življenja
_ 1 mržnja 8 iznimke (izuzetci) s spas 4 vriedjate 6 sud
in sladke navade človekovanja. Torej zagrinjálo1 čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, kateri se itak ne morete umakniti. Oménil sem že, da sem pridobil nekaj pravic do vaše osebe. Ali mi to še priznavate?
—	Gotovo, gospod ! Zagotávljam2 vas iz nova neomejene svoje hvaležnosti.
—	Zopet prazne besede ! Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobróte zató, da bi ga osrečenci hvalili; slab poznatelj ljudi, ki pričakuje iskrene hvaležnosti za storjene dobrote ! Odklanjam in odpuščam vsako hvaležnost, mladi človek.
—	V vaši oblasti sem, gospod, in vam na razpolago.
—	Res ste v moji oblasti, vendar slobodni ste bolj, nego si mislite. Ali nisva ravnokar poudarjala, da se lahko celó zopet utopite, ako vas je volja? Torej, trdno, moško pogódbo dogovoriva, kako mi — dovóli, da te tičem — pošteno odsliižiš to življenje, za katero moraš zahvaliti mene.
—	Pripravljen sem, gospod!
—	Ne, nisi pripravljen ! Ko bi bil čoln bliže brega, skočil bi na zemljo, predno izrečem prvo besedo najine pogodbe. Umevno je, da ti je tesno pri srcu: nekoliko te zebe, obleke nimaš, solnce gre za goro, in čoln plava v krajino, tebi men j znano. Res, da se me nekamo bojiš ; vendar vse to ni tako mučno, kakor bi ti bilo sedaj neznosno, ako bi bil tam, kamor si bil namenjen, ko sem te potégnil iz vrtinca.
—	Prosim, gospod, usmiljenja; saj vidite, da se kar tresem.
—	Mene sicer nikóli ne zebe, vendar izpijem požirek iz te tebi znane steklenice. Potegni tudi ti krepek požirek,3 da te mine mrazota.
1 koprenu ! uvjeravam 3 gutljaj
Gospod vzame čutarico iz žepa in jo ponudi mla-dčniču, kateri jo slastno nastavi na usta.
—	To greje, gospod ! Lepa hvala za izvrstno okrepilo.
—	Taka tvoja gorečnost mi je po godi. Treba dalje, da se seznaniva.1 Ti si stari moj znanec, Samorad Veselin. Meni pa je ime Abadon, in jaz nisem človek.
Stari gospod se pri zadnjih zateglo izgovorjenih besedah skloni proti mladeniču, in temu se zazdi, kakor bi ga oni kar prebódel z žarečim svojim pogledom. Nezavesten2 pade v čoln. Omotil ga je nekaj požirek neznane, otrovne pijače, nekaj po gospodova izpóved. Zdajci priplava sedem velikih somov pred čoln in vsi se uvrsté predenj. Abadon jim vrže dolg motvoz,3 tega somi primejo in potlej vlečejo ladjico gladko in hitro po Savi navzgor proti Brežicam in krškemu mestu. Zajedno prifofotáta4 dve vjeri5 in prineseta Samoradovo obleko na čoln, in ta obleka se précej sama ob sebi obleče na teló omedlelega6 mladeniča.
Abadon položi roko Samoradu na čelo ; ta se précej zavé7 ter osúplo vpraša :
—	Od kod ta izprememba? Oblečen sem, in čoln se sam pelje.
—	Majhna reč, odgovori Abadon. Po obleko sem se peljal in te opravil, ko si bil nezavesten. Čoln mi vlečejo somi, katere sem naiičil vožnje, kakor vi vole in konje. Toda nadaljujva svojo reč. Gotovo so vas v srednjih šolah nadlegovali s Klopstockovo Mesijado, in nemara ti je v spominu ostal skesáni peklenščdk Abbadóna?
—	Še se ga spominjam, res. Prav sočuten značaj mi je bil Abbadóna. V devetnajstem spevu Mesijade, če se ne motim, se preslávlja, kakó je bil zopet sprejet med ne-bčške krilatce. Miri in greje se mi srce, ako ste vi tisto blago nadzemeljsko bitje.
1 upoznamo 8 bezsvjestan 3 vrpca 4 dolepršaju 5 sove ušare 6 onesvieštenoga 7 osviesti
'— Bodisi. Vendar, ako bi bil Sveto pismo bral tako pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka, našel bi bil ondu tudi mojo malenkost. V devetem poglavju Janeza, blagovestnika apokalipse, bereš,1 da sem krilátec iz brezdna in kralj kobilic,2 morečih človeški rod. V nebesih Klopstocka ne čitajo; zato je ostalo vse pri stari apokalipsi, in Klopstockov Abbadóna ostane še dolgo zgolj licentia poética.
—	Torej ne vem, kako naj vas zovem.
—	Gotovo svojega rešitelja ! Sedaj zopet dihaš zrak izp*»d neba, mlad si in zdrav, imovit in izobražen. Odprta so ti vrata v veselo, slobodno življenje. To je dokaj. Nemara pa tudi tvoja Cvetána tebi ni izgubljena.
—	Oh, gospod, izgubljena je, prav sedaj poročena z drugim.
—	Res je poročena, ali to je tudi vse. Pred dobro uro nisi mislil, da bodeš sedaj še živ. Predno potiče druga ura, se utégne zopet kaj pripetiti, česar tudi nisi pri-éakovál.
—	Je li možno, gospod, da si otmem3 Cvetáno ?
—	Zakaj bi bilo nemožno ? Toda o tem ne gov rim, dokler ni sklenjena4 pogodba med nama.
—	Kar narekujte, gospod ! Vse storim, kar ukažete, da si le zopet pridobim Cvetáno.
—	To ne gre tako, Samorade moj ! Ukaz ni pogodba. Sicer pa vedi,8 da se tudi zel duh lahko prilagodi šegam in potrebščinam sedanje dobe in da jaz nisem toliko hu-dóbec, kakor morda sumnjaš. —
—	Lepa hvala, gospod, osrečujete me. —
—	Duše tvoje ne zahtevam, saj bi jo bil ravnokar dobil zastonj.6 Tudi so človeške duše sedánji čas prav po ceni. Tako silijo v pekel, da bi jih tam doli odvračali, ako bi smeli. Celó tvoje sence ne iščem, dasi bi nje nedostatek
1 čitaš 2 skakavaca 3 spasim 4 sklopljena 5 znaj 6 badava
tebi dejal manj sitnosti nego Petru Schlemihlu v znani Chamissovi bajki. Toda oslepariti se tudi ne dam, kakor je mojega tovariša prevaril poljski pan Twardowski in še marsikdo drug. Ti daš nekaj meni, jaz nekaj tebi. Nečem pa, da bi dal ti več, nego dam jaz. U s t o p i 1 mi bodeš nekaj vsakdanjega spanja.
—	Spanja? Kak6 se bode to vršilo?
—	Prav lahko. Vi ljudje toliko jadikujete o krat-kosti svojega življenja ; vendar še od tega prespite skoro polovico. Koliko več bi živeli, koliko si prihranili dni in let; koliko več bi si v sedanji dobi urnega delovanja brez počitka, v dobi brezozirnega tekmoval ja brez prestanka nakopičili bogastva in zaslug, ako bi manj spali ! Ti spiš na dan po debelih devet ur. Zadošča ti pet ur, štiri pa prepustiš meni.
—	Malo spanja bode, gospod.
—	Dosti ga bode, samo da se navadiš. Ako ne moreš, pa pozneje predrugačiva. Tvoj oče je v tvojih in poznejših letih tudi potreboval samo po pet ur spanja na dan, in to je sedaj tebi v veliko korist. Tudi tvoj dobiček je očividen. Vsak dan živiš štiri ure delj ; in karkoli počenjaš pametnega v teh štirih urah, vse je bolje nego spanje — začasna smrt med življenjem.
—	Če smem vprašati, čemu vam bode spanje?
—	Odpusti mi odgovor na to vprašanje. Čas poznaš. Da bi poznšl večnost, ti nedostdje duševnih zmožnosti. Torej tudi ne moreš preceniti, koliko je zame vredno spanje, bodisi kratko: pretrgljaj večnosti, pozaba samega sebe, prestanek neprestanega trpljenja.
—	In kaj mi izvolite podeliti za spanje?
—	V odplačilo za spanje te hočem obsipati z dobrotami. Neviden in neslišen bodeš, kadar in dokler hočeš. Stopal bodeš, kamor te je volja, na zemljo in nad zemljo. Videl bodeš vso sedanjost, videl nekdanjost in bodočnost.
Da ima hudič neizmerno denarja in da čuva vse zaklade, to je znana reč. Povrhu ti bodem služil vseh dvajset ur na dan, kar jih ne bodem prespaval.
—	To bode preveč, gospod.
—	Nič preveč. Saj si bodeš sam izbiral in rabil mene in mojih dobr6t le toliko, kolikor bodeš sam želel. Moja služba pa ne bode šala. Z mojo pomočjo lahko tekmiiješ z najbogatejšim Židom, in kmalu dosežeš plemstvo in odlične rede v mnogih državah ; prikupiš sijajne palače, plodovita velika posestva in neusahne rudokope. Slavljen podp6rnik bodeš pesnikom in umetnikom, veljavno ime si pridobiš med učenjaki, dobrotnik bodeš narodu in državi ter vrednim in nevrednim bližnjikom. Sploh, kadarkoli se bodo imenovali prvaki tega planeta, bode takisto imenovano tvoje ime.
—	Take slave, gospod, ne želim. Vsega imam dov61j za življenje ; želim si samo srečne, večne'?zveze z ljubljeno Cveta ao.
—	No, bodemo videli. Slast pride med jedjo. In Cve-tana ! Morebiti dobiš to, morebiti drugo. Sedaj ti jedna bega glavo, potle jih bodeš hladnosrčno izbiral lepe, bogate in omikane, pametne in neumne. Toda pustiva to. Torej velja štiri ure spanja na dan?
—	Velja, gospod.
—	Prav. Vsaka pog6dba pa ima, kakor morda veš, postranske zaveze. Tudi najina ni brez njih. Vode se bodeš moral ogibati ; ne smeš je piti, ne umivati se v njej. Če prideš z vodo v dotiko, opeša najina pogodba ali celo izgubi svojo moč. Z vodo dojdeš v veliko nevarnost ali nesrečo, in jaz bi te več ne mogel oteti iz nje. Zatčrej ti vodo ostro prepovedujem.
—	Milo prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere človek skoraj ne more biti ! Rad se odrečem mnogi drugi vaši blagosti, da mi vsaj privolite nekoliko vode.
—	Biti mora tako in ne drugače. Voda ima nekaj posebnega, česar ti ne umeješ. Jakši sem nego vse zemeljske sile in mogočnejši nego vse, kar je rojeno in smrti podl6žno ; vendar nisem sloboden : vezan sem na večne svoje zakone, in prav zaradi teh ti ne pripuščam vode. Pil bodeš pivo, vino in sok od zelišč in saddv,1 katerim sedaj še imena ne veš, umival pa se bodeš kakor sloveče krasotice v mleku in vinu. Sčasoma bodeš vode prav lahko pogrčšal.
—	Bodisi, gospod ! Tudi ta pogoj2 je sprejet. Izvolite mi še povedati, do kdaj naj bi veljala najina3 pogodba?
—	Pametno vprašanje, kateremu se spodobi iskren odgovor. Naj velja prvič samo za štirinajst dni. Če se privadiš, če ti bode moja pomoč delj ugajala, če me bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo podaljšava4 na gotov ali nedoločen čas. Samo tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne vem meje tvojemu nezemeljskemu bivanju in da višja oblast, katera je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo.
Po teh besedah stopi Abadon pred mladeniča in seže z drobno lično roko v mladeničevo desnico, katero prikupno strese in stisne.
Abadonova roka je bila nenavadno gorka, in njega nohtje so pustili na mladeničevi desnici viden sled, kakor bi se bili vžgali v kožo. Abadon pa osuplega mladeniča potolaži, da to znamenje njune zveze vidita samo onadva in duhovi, kateri jima morajo streči.5 Nat6 potegne iz žepa tanek, kovan obr6č in ga pomoli Samoradu, rekoč: S tem obročem si neviden, neslišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušal bode tvoje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bode gore in zaklade, pa tudi misli in usta ljudi, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo bodeš videl v vsako daljo skozi temo in
1 plodova 2 uvjet 8 naša 4 produljimo 5 dvoriti (ih)
zid ; kadar pa pokličeš mene, prčcej pritdčem, najsi mi je priti od druge zvezde. To ti je menda dov61j za noc6j. Druga čudna svojstva tega obroča ti povem pozneje.
Nat6 Abadon obroč raztegne kakor gumielastiko in ga dene strmečemu mladeniču okolo vratu. Obroč sede na vrat, kakor bi bil vlit, in se ne premakne in ne odtegne od kože. Mladeničevo zadrego pomiri Abadon, rekši, da je ta obroč vsakemu tretjemu človeku neviden ; kože pa se zato drži takč trdno, da se ne izgubi in da Samoradu ne bode nadl6ga, temveč dragocen čaroben pomočnik. V tem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu. Gospoda stopita na breg. Abadon potegne čoln za seboj, preobrazi ga v veliko volneno ogrinjačo in ko se ž n<jo ogrne, poda Samoradu desnico ter prijazno reče:
— Sedaj ležem spat — prvič v večnosti. Te štiri ure naj mi bodo spanje — brez sanj ; tebi pa naj pokažejo spretnost in urnost mojih služnih duhov, ki bodo vestno slušali povelja tvoja. Svarim1 te, ravnaj premišljeno in varuj2 se vsakega strastnega ali po zakonih prepovedanega dejanja. Baš sedaj, ko so ti podeljene tolike kreposti, ko se ti lahko izpolni malone vsaka želja, bodi oprčzen in preudaren3 ter kroti svojo voljo, sicer zabredeš v nadloge, v katerih se bodeš brezupno kesal in zaman žaloval po zaigrani sreči, ki se ne vrne nikoli.
Abadon izgovori in izgine, nevidno kam. Samorad Veselin ostane tako sam na savskem produ med Brežicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov om6tnega sestanka. Zdi se mu vse kakor morna sanja ; vendar da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in k koži prirasli lanec na vratu. Naglo je osnovdn ukrep,4 napotiti se proti domu, vrniti se k ljubi materi, odreči se vsej zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, pozabiti Cvet a no in začeti novo, koristno življenje.
1 upozorujem 2 čuvaj 3 premišljen 4 odluta
Proti izvédbi tega sklepa pa se dvigujejo neprelazne zapréke: Sava narašča v povódnji, za ozkim prodom1 se razprostira nepredorna vrbina, grmovje mladih vrb in topoli, gosto pomešano s češminjem in glogom, in to vse je zvezano in prepreženo z dolgo krepko srobótino2 in vi-niko. Samorad je kakor priden lovec poznal vrbino in védel, da bi bil prezuspešen vsak poizkus, predreti skozi táko pragrmovje. In kam se obrniti? Poznál je precéj savske bregove, toda kraj, kjer je stal, bil mu je popolnoma neznan. Videl je samó široko, očito rastočo Savo, breg pod nogami, ki se je ožil čim dalje bolj, gosto zapleteno vrbino za seboj in zgoraj in spodaj ob Save véliki strugi postranske struge, ki so bile tudi ograjene s takšno vrbino. Spoznál je, da iz tega prostorčka uiti ni mogoče, in lotila se ga je brezupna slutnja, da ga je Abadon namenoma zavédel v to zagato.3
V tem obúpu4 mu nasprótne misli zmedeno5 rojé po glavi. Morda bode slučajno otet, če je blizu človeška naselbina ali če se pripelje čoln ali plav doli po Savi. Na ves glas kliče na pomoč, toda njegov glas se utáplja v šumečih valovih. Morda umre od gladú, do omaganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odnesó in utopé valovi rastoče povodnji. Zgolj smrtni strah brez rešilne misli !e
Ko mu takó brezupnost in kesánje pretresata dušo, mraz pa utrujeno, lačno teló, se ozre na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebó in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvonjenju v materinem nar0čaju in da bi od Boga izprósil pomoči, katere mu ne more prinesti zemeljska sila.
1 prud, šljunak 2 neka šumska bilina 3 tjesnac 4 očaju
6 smetao 6 spasiteljne
Solzeč in ihteč, sklene roke, kakor ga je naučila pobožna mati. V tem hipu zadene ob čutarico v naprsnem žepu gorenje suknje1; potegne jo iz žepa, odmaši2 jo in nastavi na usta. Notranji glas mu pravi: Ne pij, to je dar peklenski, tista čutara, iz katere požirek te je nedavno omamil do omedlevice. Ne udaj se Abadonu ! Rešitev že morda dohaja. — In prav takrat ugleda Samorad v me gleni dalji čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu doli po Savi. Odgovarja pa drug notranji glas: Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom ; prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala?
Premagala sta sla3 in hladni um opomin vesti,4 in Samorad, ribiča na ves glas prizvavši, krepkč potegne iz steklenice. Zazdi se mu, kakor bi bil živ ogenj vlil v vse ude. Ribiča se odzoveta glasno in dobrovoljno ter naravnata čoln proti bregu. Samorad pa vzklikne: Blaga, rešna kapljica, zopet si mi oživila srčnost! Obroč, izkaži svojo moč ! Služni duhovi, služite ! Nesite me na Cve-tanin dom ! Prej pa podajte tema čolnarjema vsakemu kilogram cekinov !
Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak. Ribiča pa uzreta vsak na svojem sedežu skledico, polno svetlih zlatov. Ko naglo?'odrineta od brega, začuje Samorad, počasi se dvigajoč, nastopni pogovor iz bežečega čolna :
— Najubožnejši ljudje so ribiči, in jaz sem vseh ribičev največji siromak; vendar se ne dotaknem tega bogastva. To je hudičev dar. Ali si videl, kak6 je zažarčlo okoli tiste pošdsti, ko sem jo krščanski pozdravil: Hvaljen bodi Jezus Kristus? Kak6 naju je gledal mož s krvavimi očmi iz zabuhlega rdečega obraza?
1 kaputa 2 odčepiti, otvoriti bocu * pobj edili su, požuda 4 savjesti
In prvi ribič dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom raz svoj sedež v globoko Savo.
—	Ako ti ne maraš tega zaklada — odgovori drugi ribič, jaz tudi prebijem brez njega. To je povódnji mož, ki nikdar ne prinese sreče. Glej, kakó raste in se vzpenja v zrak ! Beživa, hitiva !
Drugi ribič potegne veslo iz vode in brsne1 bogato skledico daleč od sebe. Cekine požre savsko dno, lesena skledica pa se ziblje na pljuskajočih valovih.
—	Škoda skledice, ki je takó lepó ostružena, pristavi drugi ribič.
Ribiča molči veslata dalje, Samorada pa nesó nevidne roke lahno in varno proti vzhodu.
1 odturne
DODATAK.
p-vo primjera* slovenske pripovjedne književnosti od po-
četka do pod konac „klasičnoga" doba!
Gdje je početak slovenske, beletrističke proze ?
Na prvo mjesto metnut je u ovu knjigu Levstikov „Martin Krpan" iz god. 1858., dakle iz dobe absolutizma. Baš kaošto kod Hrvata! I hrvatsku su beletristiku osnovala vremena absolutistička, gdje su duhovi tražili odštetu za zabranjeni politički rad u lijepoj knjiži.
Polovinu je vijeka dakle stara naša beletristika; mlada je, za 50 godina mladja od umjetne pjesme, koju je odnjihao več Val. Vodnik (oko 1811.)
Ne ču ovdje izpitivati, zašto se beletristička proza javila toliko kasnije od pjesme; volim pitati, nije li ipak bilo pripoviedaka i prije Levstika.
POČETCI SLOVENSKE PRIPOVJEDNE KNJIŽEVNOSTI.
I.
Slabi su zametci beletristike prije Levstika. Bilo je jedva snage za život („vivere"); filozofije („philosophari") je nedostajalo.
Prvi, koji poče zabavljati slovenski narod, bio je M. P o h 1 i n, izdavač „kunštnih" zagonetaka u doba jožefinsko. Malo kasnije ugadjao je radoznalosti naroda
* Gdje je bilo samo moguče, uzete su cijele slike, ne komadi, iztrgani iz večih spisa. Kadkad mi nakladnik nije dozvolio više štampati.
Slovenske novele i povesti.	16
Val. Vodnik prvim slovenskim novinama, „Ljubljanskim Novicama" iz svih krajeva svijeta (1797.—1800.), pripo-viedajuči u njima o dogadjajima francezkih ratova. U opce Vodniku je dosadilo uviek samo pisati, „je kaša zavrela, se trga kaj nit", volio je čuti, „al umnosti imajo po svetu kaj več, al drugega kaj znajo, ko kruške samo peč'."
Baš uspomene na francezka vremena dale su gradju prvoj slovenskoj pripoviesti, C i gl e r o v o j „Sreči v nesreči" (I836.) — da bi povjest bila lokalizovan prijevod kojega tudjega djela, do sada nije poznato — više beletristike ni je stvorio Prešernov krug ljubljanski. Ilirska vremena znače u Slovenaca uz Prešerna još i Beiweissove „Novice'' (iza g. 1843-) ; u ovima, kao u „univerzalnoj smotri" ili „majci zemlji" naše literature, bilo je doduše i koristno i lijepo, ipak beletrističke proze jako malo ; anekdote, dosjetke i moralne povjestice — to je beletristika Blei-weissovih „Novica".
Veča raznolikost nastaje s god. 1848., kad poče izlaziti prvi, skromni beletristički list „Vede ž, Časopis za šolsko mladost" (do 1851.), a za njim Janežičeva „Slov. B č el a" (Celovec 1850.—1853-). Sliedečoj za tim praznini učinio je kraj isti Janežič g. 1858. sa svojim „Glasnikom za literaturu in umetnost", koji je prvo ozbiljno beletrističko glasilo, uzgojiv nam Levstike, Jurčiče itd. „Glasnikova" baština pripala je Stritarovu „Zvonu", koji je Slovence budio iza g. 1870., dok se nije g. 1880. preselio u Ljubljanu, gdje izlazi još i danas. U zadnjih 25 godina razvoj je naših beletrističkih listova stalan ; bez beletrističkoga lista nismo više bili, dapače više smo ih imali u isto vrijeme. „Zvon", „Dom in Svet" i „Slovan" razdijeliše si u novo doba polje svoga rada.
Sve je išlo naravnim putem razvoja. Bleiweiss je patrijarhalno učio i pomalo zabavljao, držeči se „patriae potestatis". Medjutim se je mladež (osobito iza opčega na-
rodnogaiškolskogapokretag. 1848.) počela učiti. S r e d n je-školski djak čitao je „Vedež", „Slov. Bčelu" i pisao u njima; djak visokih škola uzdržavao je „Glasnik", a o d r a s 1 o j inteligenciji zvonio je več „Zvon". Književni rad i čitanje slovenske knjige bilo je do najnovijih vremena „narodno delo", a danas je delo, kaošto svako drugo. „Glasnik" je brojio jedno 400 pretplatnika i jedno 10 mladiča suradnika, „Ljublj. Zvon" brojio je g. 1881. više nego 1000 pretplatnika i preko 50 suradnika. Naravno je i to: literarna poduzeča, koja su nastala izvan Ljubljane, prestala su ili se preselila u Ljubljanu. S „Ljublj. Zvonom" postala je Ljubljana našim literarnim središtem.
Da si lakše predočimo uzporedni razvoj hrvatskih i slovenskih beletrističkih listova, evo da ih uzporedo stavimo :
U „i 1 i rs ko" doba: hrvatska „Danica" (1835) — slovenske „Novice" (1843).
za absolutizma: hrvatski „Neven" — slovenski „Vedež" i „Slov. Bčela" (1852 do 1858)	(1848 do 1851) (1850 do 1853)
hrv. „Naše gore list" — slov. „Slov. Glasnik" (1861 do i866)	(1858 do 1868)
za ustavnoga života: hrv. „Vienac" — slov. (Dunajski) „Zvon", „Ljublj. Zvon" (1869 do 1903) (1870, 1876 do 1880.) (1880 do 1908)
II.
Sada kad vidjesmo, koliko je stara naša beletristička proza i gdje se je uzgajala, promotrit čemo njezin unu-trašnji razvoj.
Kao što biskup Vrhovac u Hrvatskoj, tako se je počeo njegov vršnjak, slovenski pjesnik Val. Vodnik, zani-
mati za narodne p j e s m e ; ovo se je zanimanje preneslo preko ilirskoga Prešernova doba u drugu polovinu prošloga vijeka i tu se pro širilo i na narodne priče, gatke. Treba zaboravnosti oteti one mnogobrojne „kratkočasne „pravljice" i pripovjesti", koje samo još stari ljudi pripovijedaju
—	kazala je „Slov. Čbela" 1850.; „ta ove su priče svjedoci domišljatosti slovenske te stižu duboko u — rekao bih
—	neznabošku slovensku prošlost". Zato se počimlju objelodanjivati takve narodne priče, poslovice itd.
A kaošto narodne pjesme jednomu Vodniku, Prešernu, Vrazu nisu bile drage samo kao takve, več su ih ovi pjesnici smatrali gradjom i uzorcem svojih umjetnih pjesmotvora, baš tako su i prozaičke priče postale piscima gradjom i temeljem njihovih spisa. Na obradbu narodnih motiva upozorivala je več g. 1850. celjska „Slov. Čbela", pišuči o narodnoj priči „Nočni lovec' (sličnoj „Vječnomu Židu"): „Kad bi se ipak našao tko i medju Slovencima, koji bi ovu pripoviest htio uzeti osnovom kojega vedega spisa...!", a deset godina kasni je kazao je Janežič, kako se je dotle „sasvim zanemarila naša historijska i narodna pripovjest, koja se, po narodu poprimljena, najbrže uhvati narodnoga srca."
S ovim zanimanjem usporedo je išlo proučavanje srpske narodne pjesme (Cegnar, Levstik !) i prevodjenje iz „ilirskoga" („Nevena").
POSTANAK I RAZVOJ KLASIČNE SLOVENSKE PRIPOVJEDNE KNJIŽEVNOSTI.
III.
Baš onda, kad su se javljali prvi slovenski listovi sa beletrističkim obilježjem, učio je na ljubljanskoj gimnaziji Fr. Levstik. Malo godina kasnije ukloni se u seosko zatišje svoga dolenjskoga zavičaja, gdje je imao priliku, da po putničkim krčmama motri kirijaše i prosjake te
pronikne u njihovu jaku, kako prirodjenu, tako i iskustvom stečenu životnu filozofiju. I nastao je junačina „Martin Krpan".
Jak, otvoren, bistrouman, dobrodušan, a sasvim neobrazovan i nekulturan je čovjek Martin, bez smisla za poeziju.
Opetuje čine Lambergara u narodnoj pjesmi „Pegam i Lambergar", a i čine Kraljeviča Marka. Martin Krpan je dakle koncepcija motiva jugoslavenskih narodnih pjesama.
A i povjest jugoslavenska, čini mi se, odsjeva iz Martina Krpana. Krpan čini to, što je Jelačič činio, a ministar mu je „zahvalan", kaošto je bio „zahvalan" Jelačiču.
Za narodne tipove znao je Levstik predobiti i mladjega svojega zemljaka Jos. Jurčiča, koji je kao gimnazijalac revno čitao „Krpana" i usvojio Levstikov zahtjev, da treba pjesnički obradjivati prije svega ličnosti i dogadjaje, koje je več usvojila narodna mašta.
U smislu ove nauke Jurčič je najprije pričao, što je čuo, pričao priče o starim gradovima, a onda se je, ostaviv romantički taj sviet, približio narodnomu životu, slikar obič-nomu seljaku, kojega je on uveo u liepu knjigu. Seljaka slika realistički, bez poljepšavanja i parfuma, a originalniji mu je prosjak, zanimivi pripovijedač, koji sve vidi i sve zna te može tako odlučno posezati u razvoj dogadjaja. Jurčič je napisao prvi slovenski roman — „Deseti brat".
Levstik i Jurčič na ovaj su način pretražili, tako rekuč, obzorje onoga, komu je bila književnost namienjena — obzorje slovenskoga naroda. Jurčič nam je dao vjernu sliku života našega naroda, a zajedno upotrebio i svu pripovjednu gradju, koja je ležala u narodnim historijskim uspomenama. Bila je to analiza našega duševnoga svieta.
Jurčič je u razvoju literature sličan pedagogu, koji učeči hoče da najprije dozna, kakav je obzor njegova učenika, hoče najprije da upozna njegovu individualnost.
To vrijedi prije svega za sadržinu Jurčičevih spisa. Isto se može reči i o Jurčičevu jeziku ; Jurčič poprimi narodni govor bez obzira na to, jesu li izrazi fini ili nisu — narodni su, pa dosti! — Jurčič pozna č i n j e n i c e te nam ih slika zorno; preko zora ne ide. U svoju osjetljivu dušu prima g r a d j u, što mu se pruži, no novim je pogledima ne rasvjetljuje. Jurčič je rapsod, koji pri-povieda, kako je i kako je bilo, a nije učitelj ili propo-vjednik, koji kaže, kako bi trebalo da bude.
U ovom smislu Jurčič je r e a 1 i s t a (kaošto i Levstik). Značajno je, da je realistima Levstiku i Jurčiču savreme-nikom bio prvi znameniti prirodopisac Fr. Erjavec. Slo-venac se je obazro po stvarima.
IV.
Analiza onoga, što jest, zdrava je osnova svakoga daljnjega rada, no ne može i ne smije zajedno biti i konac i vrhunac. Prije ili kasnije treba da čovječji duh ostavi pretraženo polje te krene naprijed, da osvaja nova poprišta, nove probleme.
Analiza trijezno i objektivno in o t r i činjenice vanj-skoga ili duševnoga svijeta, radi dakle oštrinom uma, sdružena sa izumljivošču mašte, te opet djeluje na spoznaju i domišljatost. A na ovoj intelektualnoj osnovi prije se ili kasnije (obično) kod drugih duhova razviju čuvstva i hti-jenje ; ovi duhovi ne proučavaju života, več reagiraju na njegove prilike žalošču ili radošču, ljubavlju ili mržnjom, htijenjem, voljom.
Za analizatorom staroga našega obzorja, Jurčičem došao je s novim svijetom sintetičar Stritar, za realističnim motriocem oduševljeni (idealistički) p r o-p o v j e d n i k.
Stritar diže narod sa stanovišta Jurčičeva, to jest, s njegova dotadašnjega, historijskoga stanovišta — na
stanovište novo, više. Iz seljačke krčme vodi ga u evropski salon ili u idilsku prirodu, samoču, iz tijesnih medja zavičaja u svijet.
Značajno je, da u Stritara nema h i s t o r i j s k i h spisa ; ta Stritar ne gleda u prošlost, več u budučnost. Snujuči budučnost, uči, kakvi bi trebali da budu ljudi. U ovom idealizujučem pravcu povela se je za njim napose do one dobe naša najplodovitija spisateljica, Pavlina P a j k o v a.
Što smo baš kazali o duhu Stritarova rada, isto se može reči o njegovu jeziku. Stritar ne piše narodnim jezikom sa svim njegovim izvorno krepkim, a i surovim izrazima, več iz seljačkoga prostoga govora čini francesku, finu konverzaciju, iz pravilnosti eleganciju. I to je sasvim u redu, to je napredak.
Stritar je uvijek živio u tudjini (u Franceskoj, u Beču) te je svoj „Zvon" pokrenuo iz njemačkoga Beča. Tako neodvisan od prilika i razmirica u domovini, mogao se tim lakše oduševljavati za tudji idejni svijet, no zajedno mu je prijetila opasnost, da mu izčezne konkretno tlo pod nogama. Kako da čuje i posluša Slovenija udaljeno bečko „Zvono" ! I zbilja „Zvon" je morao da se preseli iz Beča u Ljubljanu.
V.
Ni Jurčič ni Stritar nije govorio uzalud. Mladji ljudi, iznikli iz naroda, razumješe i uzljubiše narodno stanovište Jurčičevo, a čuše i Stritarovu novu nauku.
Levstikov je Krpan išao u sviet, a po kratkom bo-ravku u tudjini „žurilo mu se kuči za peč" ; Stritar dolazi iz svieta, gdje se je dugo obrazovao, kuči: sretaju se Krpan i Stritar.
Oboje se u mladim duhovima udruži i spoji te dade rezultat, što ga vidimo na jednoj strani u Gregorčiča,
na drugoj u Kersnika, Stareta, Mencinger a, Detel e, Tavčara i Trdine.
Iz Jurčičeva muža, kunučega, punoga svježe neposrednosti, i iz Stritarove žene, koja ljubi finesu, umjerenost, sentimentalnost, rodi nam se klasična naša literatura.
Od Jurčičeva slovenskoga s e 1 j a k a prešli smo preko Stritarova Evropi j anina kslovenskomu rodoljubu.-
U malogradsku čitaonicu, gdje se sakupljaju notari, odvjetnici, njihovi koncipijenti i pisari, prvi rodoljubi i agitatori, te se odigravaju ljubavne i političke spletke, vodi nas K e r s n i k, a pokazuje nam i gradove, gdje se naš študent druži s tudjom gospodom, i život u seljačkoj kuči. Jednaku političko-socijalnu pozadinu imadu S t a-r e t o v e pripovijesti.
Inteligenciju našu pokazuje i Mencinger, i to ne samo opisujuči ju, več kritizujuči. Mencinger je pisao več u Levstik-Jurčičevo doba (u „Glasniku"); ustajuči protiv ove dvojice, več je onda kazao: „Nemojmo se brinuti samo za seljaka!" Htio je, da bi se brinuli i za gradjanstvo, za onodobnu gradsku kulturu narodnih od-metnika, koji su na naš narod i jezik gledali onako, kako odrasao čovjek gleda na svoju kolijevku — prošlo stano-vište! Duhoviti „kozer" podliježe opisujučemu pravcu Levstik-Jurčičevu. Stritarovo doba toliko je promijenilo prilike, da je Mencinger mogao staviti narodu — problem.
Po predmetima svojih spisa Jurčiču su najbliže Detela i Tavčar ; oba obradjuju seljački život i povjest, Tavčar dodaje još i vlastelu. U ostalom su si dijametralno oprečni. Detela je „konservativan", Tavčar „naprednjak". Tavčar načini iz malene tvari psihološku crticu, Detela izvrstno označuje ljude te je pun zdrava humora.
Povjest i sadašnjost miješa Trdina u — bajku te je po tome modernoj najbliže.
Naravno je, da se razvoj preokreče, kad je'postignut vrhunac. Za visinom klasičnosti mora da počne drugi smjer.
I u istinu svrši se oko 1895. u našoj književnosti onaj naravni preokret.
A što je bilo u novoj jedinici, koja po svoj prilici nije još postigla vrhunca, novo, bilo je opet evropskoga izvora. Naturalizam, koji je u ono vrijeme buknuo u ide-lastične predjele Stritarove muze velikom šilom, bacio je kola iz stare kolotečine solidnih tradicija, tako da su si morala tražiti, pa su i našla nove puteve. Da si utaru pouzdanu stažu, povratila su se k izhodištu, k narodu. Na svjetlo izidoše narodne pjesme (Štrekelj) i poete su kao seljaci hodali za brazdom te slušali narodne priče. I opet su u radovima naših pisaca narodne umotvorine zauzele važno mjesto ; a pisci ne gledaju u njima više tek pukih činjenica, dogadjaja, koji bi kao takvi morali da zani-maju, več traže i iztiču njihovu ideju. Činjenice postadoše im simboli (Lepa Vida, Kralj Matjaž). Ovu simbolistiku pripravio je Stritarov vršnjak Trdina, a dovršuje ju Cankar.
Iztraživatelji su ideja dakako prije svega triezni mo-trioci i analizatori; ipak je ovaj prvi stepen novoga razvoja več prekoračen, buduči, da se več može konsta-tovati oštra reakcija spisateljske individualnosti protiv istinitih i proučenih prilika naše domovine, koju ljube s „gnjevom u srcu", ili ju persifliraju kao tobože najne-moralniju bludnicu.
Što dolazi revolucijom, prilagodi se prilikama i obstoječemu, tako da se rodi nešto treče.
Na koncu evo pregledna shema slovenske beletri-stike:
Pripravno doba (do 1868.): Časopisi: „Vedež" (1848.—1851.) — „Slovenska Bčela" (1850.—1853-) — „Slovenski Glasnik" (1858.—1868.). Pisci: Levstik, Jurčič (klasični pisac početaka), (Erjavec).
Klasično doba (1870.—1895.) : 1. (Dunajski) „Zvon", 2. „Ljubljanski Z v o n".
Stritar, Kersnik, Staré, Mencinger, Detela, Tavčar, Trdina.
Moderna (od 1895.) : Sinjerovi i pisci: 1. Naturalizam (Govékar); 2. Simbolizan! (Cankar) itd.
Časopisi: Pisci:
ŽIVOTOPISNE BILJEŠKE.
FRAN LEVSTIK.
Rodjen 1831. kod Velikih Lašča (Velike Lašče) pod Ljubljanom u Dolenjskoj. Ostavivši bogoslovje, vodio je malone 20 godina tešku borbu za ideje i život; u ovoj borbi protiv prvaka-konservativaca po-bijedio je napokon (službovao je kao skriptor u licejskoj-knjižnici ljub-janskoj iza g. 1872. do smrti 1887). Prvi je glasno isticao potrebu književne kritike. Poznavao je pučki govor i Vukov jezik, bio je je-zikoslovac-samouk, uzkrisio je (rekbi) sadašnji književni jezik. Za svoje teoretičke zahtjeve dao je praktični uzor baš „Martinom Krpanom" 1858. — „Zbrani spisi." (Gl. „Cvieče slov. pjesn." str. 46.)
JOSIP JUROIO,
slovenski Šenoa, prvi klasični slovenski romanopisac, rodjen 1844. na Muljavi kod Zatičine u Dolenjskoj Kranjskoj, uinro 1881. kao urednik „Slovenskoga Naroda" u Ljubljani. G. 1870. bio je suradnik „Zatoč-nika" i „Siidslavische Correspondenz" u Sisku. Gradju je crpao iz narodne predaje i istorije. Uz romane i pripovijesti, kaošto su „Deseti brat", „Doktor Zober", „Lepa Vida", „Cvet in sad" (u ovim potonjim vidi se Stritarov utjecaj) itd. imamo od njega „Rokovnjače", „Hči mestnega sodnika", „Klošterski žolni", „Sin kmetskega cesarja", „Juri Kobila", „Erazem Tatenbach" itd. Uspio je sa dramama „Tu-gomer" i „Veronika Deseniška". Bio je vatren i odlučan Slaven. — „Zbrani spisi" („Nar. tiskarna.")
JOSIP STRITAR.
R. 1836. u Velikim Laščama u Dolenjskoj Kranjskoj, gimn. prof. u Beču, gdje i sada živi umirovljen. — Proputovao je zapadne zemlje, te je njegova kultura sasvim zapadnjačka ; zapadnjačka je i njegova pesimistička filozofija („svetožalje"), baš kao i njegovo teoretično humanitarno slavenstvo. — Bježeči zbiljski svijet, punio je našu književnost izmišljenim tvorinama te propagirao u njoj idealizam. (Gl. „Cvieče" str. 56.) — „Zbrani spisi". (Ig. pl. Kleinmayr et Fed. Bam-berg, 7 svezaka, Ljubljana.)
JANKO KERSNIK.
Rodjen 1852. na Brdu u kamničkom kotaru (Gorenjska), javni bilježnik isto tamo, umro 1897- Kersnik je vrijedan nastavljač te raz-vijatelj Jurčičeva rada. U realističkom smjeru opisuje nastajuču slo-vensku inteligenciju (vlastelu, djake, čitaonice) i savremeni politički život. — „Zbrani spisi", 5. svezaka.
JOSIP STARE.
R. 1842. u Ljubljani, gimn. profesor i ravnatelj u Osijeku, Po-žegi, Varaždinu, Bjelovaru, Zagrebu, a umro 1907. u Ljubljani. U „Ljublj. Zvonu" izvješčivao je „Pismima iz Zagreba" o hrv. kulturnom i javnom životu. Po predmetima kao beletristički pisac nalikuje Kersniku.
DR. JANEZ MENCINGER.
R. 1836. na Brodu u Bohinju (pod Triglavom), več dugo vremena odvjetnik u Krškom kod Brežica. Njegov se književnički rad raspada u dva doba, u doba „Slovenskoga Glasnika" u šestdesetim godinama i u doba „Ljublj. Zvona". Esprit i humor.