FRANCE FORSTNERIČ, DOLGO POLETJE. Poezija Franceta Forstne-riča,* zbrana in objavljena v zbirki Dolgo poletje, se s svojo metaforiko in snovjo neprizanesljivo izmika interpretaciji in zato tudi vrednotenju. Kje je vzrok za to, ko vendar takoj spoznaš, da so to pesmi z negovanim izrazom. nedvomno napisane z veseljem do oblikovanja, do ustvarjanja, do presnavljan ja določene lirične snovi v posebne pesniške oblike. Pesmi so stkane z razkošno metaforiko, prepletajočo se med seboj, zven besednih zvez je tekoč in blagoglasen, pa vendar ob branju nisi deležen tistega posebnega, enkratnega doživetja v takšnem ali drugačnem smislu, da bi potem lahko zapisal, da si se srečal s svetom takšne razsežnosti in takšne moči. ki je sicer čisto individualne narave. sega pa tudi v tvojo zavesi, v tvoje čutenje, v tvoje doživljanje.
\ pesmih Dolgega poletja je razpredenih veliko drobnih snovi: nekatere imajo miselne, druge čustvene osnove. Najbolj nazorno jih nakazujejo že naslovi sami — pohod besed, razpravljanje o tišini. Drava, zgodnja maša. na paši. selitev gozdov, spomenik. To so naslovi ciklov in nekaterih pesmi. Za nekatere besedne ustvarjalce odpirajo možnost spoznavanja njihovega sveta že posamezne pogosteje  uporabljene  besede  in   ne  brez  namena   ali  brez  doživljajske
* France  1'orstnerič.  Dolgo  poletje. Državna  založba  Slovenije  1968.
663
osnove. 2e takoj v začetku vzbujajo pozornost besede, voda. tišina, ki se večkrat ponove in zato gotovo razkrivajo določene sestavine v pesmih upodobljenega sveta. Cikli Drava, Zgodnja maša in Na paši, ki pomenijo jedro zbirke, lovijo v svoj /apis domačijske, spominske drobce, izvirajoče iz mladostnih doživetij. V tem prepletu krhkega doživljajskega tkiva ima Drava posebno vlogo; predstavlja simbol vrednot (Drava, po tebi merimo življenje in pijanost) in nekakšno utrjeno izhodišče (Ti, naš spomin na kače. meja straha). V iskanju otipljivejših sestavin v pesmih Dolgega poletja se pozornost pomudi pri nekaterih sentencab. spoznanja Ikdor prvikrat ne skoči, nikdar ne skoči) v pesmi Balada ali kot odgovor na to v pesmi Epilog: Kdor nikdar ne skoči prvič, zmeraj skače ...
Poezija Franceta Forstneriča, katere opaznost se giblje predvsem in daleč najbolj v mejah kultiviranega leporečja. je s svojo brezidejnostjo in neanga-žiranostjo (to je mišljeno % mejah, sprejemljivih za poezijo) očitno brezčasovna, nekakšna čista poezija za vse čase. zato pa tudi bolj ali manj brezodmevna. Če je pesnikov namen s tem izpopolnjen, potem je sama sebi zadostna in je treba avtorja spoštovati za dosledno ustvarjalno prizadevanje. Tiste funkcije, ki je od poezije pričakujemo, da namreč intimo angažira, prevzame odjemalca. pa, žal. ne izpolnjuje.
France  Vur n i k
664