ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. februarja 2000 Leto X, št. 3 OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU str.2 VELIKI OSAMLJENI HRAST str.3 Monošter, 6. februar "Da se je obdržal slovenski jezik in ob njem tudi naš človek..." Prekmurski pisci preteklih stoletij so prispevali med drugim tudi k temu, da se je v Prekmurju (Porabju), skozi stoletja odrezanem od osrednje Slovenije, uspel obdržati slovenski jezik in skupaj z njim oziroma ob njem tudi naš človek. To bi lahko bilo sporočilo otvoritvenega govora g. Jožeta Vugrinca, ravnatelja Pokrajinske in študijske knjižnice iz Murske Sobote, ki je ob slovenskem kulturnem prazniku pripravila v Slovenskem domu v Monoštru razstavo z naslovom Dragocenosti knjižnice. Razstavljeni rokopisi, listine, knjige, zemljevidi si res zaslužijo, da jim človek posveti več časa in si jih temeljito ogleda. Tudi osrednji točki porabske proslave ob Prešernovem dnevu sta bili povezani s knjigami. Zbirka novel Milana Vincetiča Parnik v ajdi/Šift v idini pritegne bralce tudi zaradi svojega slikovitega jezika, kajti kot je povedal sam avtor, on med pisanjem vidi prizore, ki jih opisuje. Hilda Čabai avtorica druge izdaje, ki so jo predstavili, je pridobila poslušalce predvsem s toplino svojega pripovedovanja o tem, kako se je od svojih babic in mame učila kuhati. Vso preprostost (za današnje čase bogastvo naravnih jedi) porabske kuhinje je zbrala - s pomočjo urednice Marije Kozar - v lični kuharici Slovenska kuhinja ob Rabi. Za svečanost proslave so poskrbele dijakinje monoštrske gimnazije, ki so pripravile dvojezični recital o delu in življenju Franceta Prešerna. Pri tem sta jima pomagali profesorica Erika Glanz in lektorica Valerija Perger. Najlepše trenutke nedeljskega popoldneva je občinstvo preživelo prav gotovo ob poslušanju kratkega koncerta ženskega pevskega zbora Petrola iz Ljubljane. Pevke so nam pod vodstvom zborovodkinje Željke Uljčnik Remic pričarale lepote slovenskega zborovskega petja. Kljub nabito polni dvorani so pa organizatorji pogrešali nekatere povabljene, predvsem porabske župane, predstavnike mesta in županije. Upajmo, da jih bomo na podobnih prireditvah v prihodnje večkrat srečevali. Da velikokrat "opevano" prijateljstvo med Slovenci in Madžari ne bi živelo le na verbalni ravni. M. Sukič Učenke gimnazije iz Monoštra (Nikoleta in Anita Vajda, Bijanka Bartakovič in Žuža Sulič) so pripravile recital. 2 Peta seja slovensko-madžarske mešane komisije o zagotavljanju manjšinskih pravic NA MESTU JE ZMERNI OPTIMIZEN Sporazumi, s katerimi se dve ali več strani zaveže, da bodo z njimi razreševali zagatne naloge ali prispevali k njihovemu uresničevanju, so koristni, ne morejo pa "delati čudežev". S tem razmislekom je mogoče brez tveganja pospremiti tudi peto zasedanje slovensko-madžarske mešane komisije za spremljanje sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov, podpisanega leta 1992. Seja je bila minuli četrtek in petek v Ljubljani. Sporazum zagotavlja obema narodnostnima skupnostma enake pravice, ki jih mora zagotoviti najprej država, v kateri manjšina živi, z aktivnim sodelovanjem matične države. Rekli bi lahko, da gre za recipročno urejanje manjšinskih pravic, čeprav tega nikjer niso zapisali, pa tudi v pogovorih se običajno izognejo besedi "reciprociteta". Ravnanje izhaja iz dejstva, da je bila raven manjšinske zaščite v normativnem, torej z ustavo in zakoni, pa tudi v konkretnem življenju, zelo različna in ta razlika se na nekaterih področjih (še) ni spremenila. O konkretnih primerih zastopanosti v političnih telesih (parlament/državni zbor), informiranju (radio), izobraževanju (dvojezične šole/narodnostne šole) in drugih pišemo tako pogosto, da ne kaže ponavljati znanega. Predsednica slovenskega dela mešane komisije, Mihaela Logar je po podpisu zapisnika, v katerega so petič zapored zapisali najpomembnejše naloge, ocenila tokratno sejo za uspešno tudi zato, ker je bila razprava dovolj konkretna, dogovori pa zavezujoči za obe strani. Enako meni tudi predsednik madžarskega dela mešane komisije Tibor Szabo, medtem ko bi predstavniki porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov želeli še več natančneje opredeljenih nalog. 'Kljub temu smo lahko zmerni optimisti, "je dejal predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök. Na razmere v šolstvu bo, so ugotovili, ugodno vplival lani podpisan program sodelovanja v izobraževanju, kulturi in znanosti. Nadaljevati pa morajo s prizadevanji za dvig kakovostne ravni v narodnostnih in dvojezičnih šolah. Rešiti morajo tudi probleme pri financiranju narodnostnih šol z majhnim številom učencev. Samouprave v Porabju nimajo denarja, da bi bile kos tem zagatam. S področja kulture in informiranja je za porabske Slovence važna točka, v kateri so zapisali obveznosti Madžarske pri nastajanju slovenske radijske postaje v Monoštru. Slovenija je denar že zagotovila, enako je tudi z denarjem iz programa PHARE, Madžarska pa je pripravljena prispevati denar za opremo in ureditev studia ter se pogovoriti o financiranju nemotenega delovanja radia v letu 2001. V Lendavi pa bodo kmalu začeli urejati prostore za novi TV-studio za oddajanje programa v madžarskem jeziku. Komisija tudi meni naj državi letos uresničita odprtje mejnega prehoda Čepinci-Verica, in pohitita s prekvalifikacijo mejnih prehodov Pince-Tornyiszentmiklós in Martinje-Gornji Senik iz meddržavnih v mednarodne. Podprli so prizadevanja mariborskega in sombotelskega škofa, da imenujeta duhovnike za verske obrede v maternem jeziku za pripadnike manjšin v Porabju in Prekmurju. Sicer pa je spisek nalog predolg, da bi naštevali vse zapisano. Manjšini bosta najbolj zadovoljni, če bo do naslednjega zasedanja, ki bo na Madžarskem, večina dogovorov uresničenih. eR OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU ... ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!... Verza iz Zdravljice, slovenske himne, ki jo je pred več kot 150. leti spesnil dr. France Prešeren, največji poet slovenskega naroda, najlepše označujeta širino misli in demokratičnost idej velikega pesnika, ki mu rojaki za življenja niso priznali njegove veličine. Tudi Zdravljica, ki so jo Slovenci ob osamosvojitvi in proglasitvi samostojne države, Republike Slovenije, pred skoraj desetletjem izbrali za svojo himno, se je cenzorjem zdela preveč revolucionarna, zato je doživela strogo cenzuro. Pesem, ki nazdravlja vsemu lepemu in dobremu, poziva k edinosti, sreči in spravi, poveličuje prijateljstvo med svobodnimi in demokratičnimi narodi, je med državnimi himnami nekaj posebnega. Letos praznujemo 200-letnico Prešernovega rojstva, lani pa je minilo 150 let od njegove smrti; 8. februar, dan pesniko- ve smrti, se v Sloveniji praznuje kot praznik slovenske kulture - državni praznik in dela prost dan. Na osrednji slovesnosti v Cankarjevem domu v Ljubljani se vsako leto podeljujejo Prešernove nagrade, najvišja priznanja zaslužnim slovenskim umetnikom za izjemne dosežke v kulturi. Letos bo dobitnica najvišjega priznanja za življenjsko delo na literarnem področju pesnica, pisateljica in vsestranska umetnica Svetlana Makarovič. (Izjemno umetnico v Porabju poznajo predvsem šolarji, ki z veseljem prebirajo njena zanimiva otroška in mladinska dela.) Vse leto pa se bodo po Sloveniji in v zamejstvu odvijale različne prireditve v spomin na velikega sina slovenskega naroda. France Prešeren je bil rojen v številni družini, v majhni vasici Vrbi na Gorenjskem; le-tej je posvetil enega svojih najlepših sonetov, O Vrba. Nadarjenega mladeniča je “uka žeja” speljala v svet. Na Dunaju je končal študij prava, se spoznaval z evropsko romantično poezijo in svobodomiselnimi idejami prebujajočih se evropskih narodov. Slovenski narod je s Prešernom dobil prvega vrhunskega poeta, slovenski jezik pa z njegovimi pesmimi dokaz za svojo evropskost. Njegove najpomembnejše literarne stvaritve so: Sonetni venec, Sonetje nesreče, epska pesnitev Krst pri Savici, Zdravljica, številne balade, romance in druge pesmi. Posebej vrhunska je Prešernova ljubezenska poezija. Danes lahko Prešernove pesmi beremo v številnih svetovnih jezikih, tudi v madžarščini. In ne smemo pozabiti, da je Prešeren za Slovence to, kar je za Madžare veliki poet Petőfi Sándor... Videc in vodnik ljudstva, božji izbranec, ki mu je dano razodevati drugim globoka spoznanja, mora pa zato vzeti nase prekletstvo usode. Oba izjemna pesnika sta ostala zvesta sebi in svojima narodoma do konca.... Valerija Perger Gondolatok a Szlovén Kultúra Napján ... mennyi rab lesz szabad és jó szomszéd a nap alatt! A Pohárköszöntő című vers sorai - ma Szlovénia himnusza -, melyeket több mint 150 éve írt dr. France Preseren a legnagyobb szlovén költő, hűen jellemzik, mily széles látókörű és demokratikus beállítottságú volt a poéta, kinek nagyságát honfitársai életében sajnos nem ismerték el. E vers, melyet az önállóvá vált Szlovén Köztársaság tíz éve himnuszául választott, a korabeli cenzúra számára túlságosan forradalminak tűnt. A költemény- mely köszönt minden szépet, jót, boldogságot sürget, kiegyezésre hív fel, s magasztalja a szabad és demokratikus nemzetek közötti barátságot - sajátos helyet foglal el a nemzeti himnuszok sorában. Ebben az évben ünnepeljük France Prešeren születésének 200. évfordulóját, tavaly emlékeztünk meg halálának 150. évfordulójáról. Február 8-a, a költő halálának napja egyben a szlovén kultúra ünnepe, me- ly Szlovéniában nemzeti ünnep és munkaszüneti nap. A ljubljanai Cankar Művelődési Központban - itt rendezik minden évben a központi ünnepséget - e napon adják át a kulturális élet jeles képviselőinek a Prešeren-díjat, mely a legrangosabb ilyen jellegű kitüntetés. Az idei irodalmi díjat Svetlana Makarovič költő- és írónő kapta életművéért. (E kiemelkedő művészt a Rábavidéken legjobban az általános iskolások ismerik, akik szeretik gyermek és ifjúsági műveit.) Ebben az évben, tekintettel a kerek évfordulóra, Szlovéniában és a határon túli szlovének körében számos rendezvényen emlékeznek majd a szlovén nép e jeles fiára. France Prešeren sokgyermekes családban született egy Bled környéki kis faluban. Szülőfalujának szentelte egyik legszebb szonettjét (O Vrba). A tehetséges ifjút a tudásvágy messze röpítette falujától. Bécsben, ahol elvégezte a jogot, megismerkedett az európai romantikus költészettel és az öntudatra ébredő nemzetek liberális eszméivel. Prešerennel a szlovén nemzet olyan ragyogó tehetségű költőt kapott, aki verseinek nyelvezetével bebizonyította, hogy a szlovén nyelv méltán sorolható az európai nyelvek közé. Legjelentősebb művei közé tartozik a Szonettkoszorú, A boldogtalanság szonettjei, elbeszélő költeménye Keresztelő a Savicánál, valamint Pohárköszöntő című verse. Sajátos helyet foglal el költészetében szerelmi lírája, melyet a soha be nem teljesedett szerelem táplált. Ma Prešeren költeményei számos nyelven, köztük magyarul is olvashatók. S ne feledjük, hogy Prešeren a szlovéneknek ugyanazt jelenti, mint a magyaroknak Petőfi... Váteszt, kiválasztottat, kinek megadatott, hogy a felismert igazságok révén népének vezetője legyen. Olyan költők ők, akik hűek maradtak önmagukhoz és nemzetükhöz... Porabje, 10. februarja 2000 3 Papiri pripovejdajo Veška baba Gnes na den že dosta taki slüžb geste na štere natečaj (pályázat) vöspišejo. Več lüdi se zglasi na takši natečaj, pa tisti, šteri so ga vöspisali, tisti si vöodabrejo tistoga, šteri se njim najbole vidi. No, tau je nika nej nauvoga, ka v začetki 20. stoletja so veške babe (babica, községi szülésznő) v naši vesnicaj tö tak gorvzeli, ka so razpisali natečaj. V novinaj 16. juniuša 1906 je bil razpisan natečaj za veško babo na Dolenjom Siniki. Na natečaj sta se zgalisile dvej ženski: Marija Geček-Lang z Dolenjoga Sinika pa Marija Pint-Gmeindl iz Stankovec (Neumarkt). 26 juliuša so na djilejši vöodabrali Marijo Pint--Gmeindl. Mariji Geček-Lang se je tau nej vidlo, pa je birauvi v Monošter pismo pisala: ,,Marija Gmeindl samo nemški guči. Slovenski ranč ne razmej. Na Dolenjom Siniki lidgé slovenski, madžarski pa nemški gučijo. Ge vse tri rejči razmejm. Ves me je silila, naj se vönavčim za veško babo, pa so donk nej nemé vöodabrali. ” Lotaroša pri Sv. Martini je tau potrdo: ,,Istina je, ka Marija Gemeindl samo nemški guči, Marija Lang pa vse tri rejči razmej. ” Gospaud plebanoš Vince Keresztury so tö tak pisali: „ Cerkev tö tak brodi, ka takšo veško babo moremo meti v vesi, štera slovenski tö vej, zato podpiram Marijo Lang.” Oktaubra so razpisali nauvi natečaj. Plačo so obečali 100 kron na leto pa eške ejkstra penaze za tau, ka bi gledat ojdla matere. Zdaj se je samo Marija Geček-Lang zglasila. Na volitvaj (választás) so edni glasovali za njau, drügi prauti. Tak ka so znauva mogli vöspisati natečaj. Monoštrski birauv je piso vesi, ka Zdaj že morejo edno od dvej ženski vöodabrati. Volitve 10. maja 1907 pa so nej mogli meti, ka poslanci (képviselők) so nej Prišli na voltive, Marija Geček-Lang pa je prej „na vöke odišla v Merko”. Marija Pint-Gmeindl pa je dojpravla, ka una neške veška baba biti na Dolenjom Siniki. Ves je dobila veško babo na volitvaj 7. oktaubra 1908, gde so vöodabrali Marijo Geček-Lang, štera je prišla nazaj iz Merke. Marija Kozar Goslarje na Gorenjom Siniki Božič, silvestrovo, novo leto je minolo, meni pa itak to odi v pameti, ka so več Svetki tö nej takši, kakši so bili inda. Stejla sam napisali moje misli na novo leto, samo ka sam odlašala. Dapa Zdaj tö nede kesno nikoma nej na stare šege nazaj broditi. Inda svejta smo čakali svetke, ka so lepi bili. Na sveto noč - pred polnočnicov, po polnočnici - sta v törmi igrala z žveglov pa s trompetov dva goslara. Daleč se je čülo. Nej za povedati, kak je to lepo bilo. Človek se je čüto, ka je v nebesaj. Telo, düšo se veselilo, tak če bi se nikam vzdigalo. Navekše ste igrala Maucek (Bajzek Mátyás) i Miokin Lori (Lazar Jožef). Žau, sta mrla, muzika pa z njima. Po božiči se je približavalo novo leto, stero je pa veselo bilo. Zakaj? Zato, ka so goslarje pozdravlat odli. Nej eden, dva, nego celi pihalni orkester. Goslarje so okrog stanili v dvoriški, lepo so kazali v uniformaj. Začnili so igrati. Zaigrali so dvej, tri note, naslednje so veselo novo leto želeli. Vert jim je zahvalo, ponüdo njim je kakšno piti, če emo, jim malo penez tö dao. Radi smo njim bili. Edno ižo so nej vönjali. Cele dneve se je čüla njigva muzika. Gde je že to? Gde so naši goslarje? Vej so pa dve bandi bile. Feičerge pa Bekaške. V vsakši bandi 16-20 goslarov. Bekašov voditeu, dirigent so bili Bakin Izidor (Wachter) Feičarom pa Dravcin Gyüra (Cserpnyak György), sledi Šaušterni Miška (Ropoš Mihaly). Vsi dirigenti so se v Žanavci včili. Goslarje so igrali, če je v fari kakšna procesija bila, na Tejlovo, na sprevodi. Svadbo so sprvajali do cerkve, v krčmej so igrali na gostüvanji itd. Sledi so bande razno spadnile. Iz dva pihalniva orkestra eden grato. Te je školnik Lang Jožef vküper pobro. Gda je odišo, so Lang Dolfi njini dirigent gratali. Za njimi znova Bakin Izidor. Redno so držali probe. Bili so takšni komadi, ka so goslarje igrali, pevski zbor A. Pavel je spevo. Na priliko eden med njimi je bio: Naša tiha mala vas. Šli smo v rovatske vesnice gostovat. 3 dni smo nastopali, ednok zadvečerka, ednok večer. Vseposedi smo meli lejpi uspeh. Izidor so na žalost stari gratali, Zdaj več vekivečno počivajo. Niške njino delo nej tadale pelo. Od dva orkestra eden nej osto. Mogoče, ka mladina znova dobi volo za igranje. Otroci se včijo s harmoniko igrati. Vči je g. Copot, Profesor iz Murske Sobote. Edni, na našo veselje, že dobro igrajo. Vüpajmo, ka do se naše doline-bregovi znova donili od igrote. Hilda Čabai Andovske zgodbe Z autonom se pelem domau proti Andovcam, gda Vidim, ka so njive vse črne, telko vran sedi na zemlej. Včasin mi edna zgodba pride na pamet, stera se je z nami zgodila pred dvajstimi lejti. Mi, andovski mlajši, ranč tak kak drügi, smo kumar čakali, naj se že začnejo vleti počitnice (nyári szünet). Zato, ka smo se te špilali pa delali, ka smo steli, nej se trbelo na drugi den včiti. Tašuga reda smo se v bando zbrali pa smo tak odli kaulak po vesi. Dvej bande sta bile, edna naša, Brgančrska, druga pa Gresčrska. Zato so je tak zvali, ka se tisti tau vesi tak zove, ka Gres. Tej so se v počitnicaj tak mogli držati kak sodacke. Zato ka je Bödraški Margit nji tak ribo kak repo. Ranč djeniti so se nej smeli. Mi smo zato na drügom brdjej fraj bili. Odli smo gora, dola po vesi. Nej bila taša gnejzda ftičina, ka bi go nej vöpobrali. Zato smo mi velki ftiči bili! Zdaj več ne žive tisti človek, steri nam je gnauk pravo, ka če ma mladoga golauba zgrabimo, nam dá deset forintov. Vsigdar od tauga gunčo, kak dobra je golaubova župa pa mesau, kak davnik nej djo on že tašo. Zato nam je pa pravo, naj ma spravimo. Nam mlajšom več nej trbelo, vsakšo gnejzdo smo poglednili, če nejga znautra golauba. Tistoga časa za deset forintov dosta cukra leko küpo. Den nauč smo iskali, dapa mlade golaube smo nej najšli. 'Ka mo zdaj?" pravimo eden drügoma. " Če nejga golauba, nejga pejnaz, če nejga pejnaz, nejga čokolade." Tijo gledamo edan drügoga, gda gnauk samo Klošin Tibi goraskriči: " Dja vejm že, ka mo delali. Na Petrnoj črešnji visi edna zdjinjana vrana, stero so s skopcom zgrabili zazranka, tista dobra bau." " Nauri si, tisto je stara vrana, "pravimo vsi. " Tau še nauri vidi, ka je tau vrana, nej golaub." " Tau istino, dapa če udjöldjana, te se več ne vidi, če je vrana ali golaub, "pravi Kmetustji. " Pa rejsan, istino ma, "pravi Sejrin Feri. Včasin smo gora na biciklin skočili pa smo šli k Petrni po vrano. Djuši so ranč pod črešnjov sejdli na ladini. " Djuši, date nam tau vrano?" začne Kmetustji. " Kakšno vrano?" pitajo Djuši. "Pa tisto, ka tam vrkar na črešnji visi." " Nauri ste, pa zato sam go gorazvezo, naj drüge vrane ne kradnejo črešnje." " Nam bi go sploj trbelo. Ka prosite za tau vrano?" pitamo. Gda smo se jim že pau vöre molili, naj nam dajo vrano, te so Djuši gorstanili pa so prajli: " Dobro, ta vam dam tau vrano, če v tau malo košaro naberete črešnje." Košaro smo brž nabrali pa z vranov smo že bejžali domau. Kmetustji go je brž udjöjlo pa smo go že nesli na oddajo. Vrano smo prejkdau, pejnaze pa v žepko. Drüdji den nas te človek, Sto vrano küpo, pita: " Mlajši, kakšnoga golauba ste meni dali, nej bijo sploj stari?" " Kak bi stari bijo, vej pa vö z gnejzda smo ga vzeli." " Zato, ka nisi sploj špajsni žmaj emo, "pravi. " Nej, nej, tau mladi golaub bijo, "pravimo vsi. Gora sedamo na biciklin, ka mo se tadale pelali, gda Klošin gnauk samo začne popejvati: " Sonce sije, vrana zija, drek pisti... " Nam je vse lagvo gratalo. " Nauri si, ka popejvaš tašo? Škeš, naj stari zvej, ka je vrano zo za obed mesto golauba?" Drüdji den v krčmej sedimo pa čüjemo, ka naš človek pripovejde drügim: " Vejte ka, včara sam na obed golauba sküjo. Ne vejm, če sam dja že starejši ali ka vrag, dapa nikak mi nej dobro spadno. Spodkar, vrkar vse od mene odišlo. "Mi smo v kauta sejdli, tijo kak müši. Že smo ranč domau steli titi, gda so Petrni Djuši nutra staupili v krčmau pa na glas so nas pitali: " Na, partizandja, ka ste delali s tisto zdjinjanov vranov, stero sam vam dau?" Tisti človek steri go je zo, vse blejdi grato. Mi smo tak trepetali kak šiba na vodej. Zdaj nas gvüšno buje, smo si mislili. Pomalek je gorastano, djau eden stopaj proti nas pa ka še v želaudci emo, tisto vse vodau tam v krčmej. Mi smo te čas vözoskakali na dvera. Dapa kak smo bejžali domau, smo čüli, ka za nami kriči: " Če te vuzgrive gnauk zgrabim, drek napravim z nji." Dugo lejt smo nej smeli k taumi človeki titi. Že smo vekši bili, gda je gnauk po špajsi za nami kričo: " Nejmate na oddajo edno vrano?" Kak se skrajej pripelam z autonom, vrane se zdignejo pa se tanesejo. Če vrano Vidim, vsigdar mi ta Zgodba pride na pamet. Karči H. Porabje, 10. februarja 2000 4 Padel tudi tretji zakon za uvedbo večinskega volilnega modela Državni zbor je zavrnil predlog Janeza Janše za sprejem zakona o volitvah poslank in poslancev po dvokrožnem večinskem sistemu. V skladu z veljavno ureditvijo bi morali volilni zakon podpreti dve tretjini poslancev (najmanj 60), od 76 navzočih pa je predlagane rešitve podprlo le 44 in proti njim glasovalo 33 poslancev. Tako je parlamentarna večina doslej zavrnila že tretji predlog za uvedbo večinskega volilnega sistema, ki naj bi ga na predlog SDS uvedli na podlagi t.i. volilnega referenduma iz leta 1996 in s tem povezane odločbe ustavnega sodišča iz leta 1998. Po omenjeni odločbi bi moral državni zbor, sledeč izidom omenjenega referenduma, na katerem so volivci odločali o treh konkurenčnih volilnih sistemih, uzakoniti zmagovalni predlog SDS za uvedbo dvokrožnega večinskega sistema. Rupel, novi zunanji minister Potem ko je odbor za mednarodne odnose podprl kandidata za novega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, so tudi poslanci slovenskega parlamenta podprli dosedanjega slovenskega veleposlanika v Združenih državah Amerike in ga imenovali za vodjo slovenske diplomacije. Dosedanji zunanji minister Boris Frlec je odstopil 21. januarja. Ameriška vojaška ladja spet v Kopru V koprsko pristanišče je za nekaj dni priplula poveljniška ladja šeste flote mornarice ZDA, imenovana USS La Salle. Načelnik Generalštaba Slovenske vojske Iztok Podbregar je sprejel poveljnika šeste flote ameriške mornarice, viceadmirala Daniela J. Murphyja. Sogovornika sta se pogovarjala o nadaljnjem sodelovanju na obrambnem področju med slovenskim ministrstvom za obrambo in ameriško mornarico. Poudarek je bil na usposabljanju potapljačev, nalogah reševanja na morju in razminiranju morskega dna. Člani posadke so se v okviru tridnevnega obiska srečali s predstavniki Slovenske vojske v ankaranski vojašnici, njihov orkester pa je v Kopru pripravil tudi dobrodelni koncert. Perge s(m)o čejsali ••• Gorenji Senik je nej mala ves, če pogledali, kak so raztraušene hiše. Pri poštiji, stera več kilometarov pela, ves ma štiri krčme, tri baute pa vse tisto, ka je ednoj vesi potrejbno. Ves je na več talov raztalana, tak ka so kakše prireditve nej za cejlo ves. Etak se je leko zgodilo, ka so nej dugo pri Cifri goščice lüpali. Dosti, sploj pa Bekaške so prej od toga nej znali, baukše povedano, nej so prej bili pozvani. Gestejo pa v vesi starejši lüdje, steri so takšomi sploj radi, vej je pa tau gnauksvejta velka šega bila. Etak pa so si tak zgrüntali, ka do prej oni tü držali od stari šegaj nika. Penzionisti, ki so členi Drüštva Porabski slovenski upokojencev, so vküp skočili pa so organizirali večer, gde so perge čejsali. Ta šega že buma sploj zanjana, v taum modernom svejti se že neškejo s tejm spravlati. Liki 29. januara, v soboto se je pokazalo, ka če stoj vküp spravi lüdi pa eške perge tü najde, te lidgé vküp segnejo, ziščejo si dobroga fudaša, pečejo perece, sküjajo kaj fajnskoga... Na G. Seniki pri Zavci je tak bilau. Zavec Hilda je dala delo ženskam, sklala je na Sto perge, pa so čejsale. Tute, hejc, norija so tü nej falile. Ge sam se tü strašno vcuj spravlala, depa dajte mi valati, nej sam dobila mesto pri stauli. Vejte, tak sam delala, ka naj tej drugi tü vcuj pridejo. V drugoj sobi pri šanki so pa stali moški, pri staulaj so tü sedli, karte so špilali, rajživali so. Fudaš iz Slovenije je pa zaigro, te so tej nistarni njali perge pa vse pa so tak polko splesa- vali, ka je vse ta letelo. Organizatori, tatica Lazarova, Hilda Čabai, Vendel Čuk pa vsi drugi so pa zatok vse na skrbi meli. Düšna vest me je samo te malo vrtala, gda sam vidla, ka Klara Fodor na svojo lejpo obleko gor djala nikši velki förtok pa je z drugimi vred čejsala. Ge sam pa tak frdolivala tam, kak bi kakša organizatorka bila. No, vejte, tau tak more biti. Gestejo, steri pelajo, gestejo, stere pelajo. Nistarni smo že rano odišli, liki, steri so tam ostali, vrag vej, ka se je kaj godilo z njimi. Ka je veselo bilo, tau je gvüšno. Pa samo eške telko: gda človek ne odi po pravoj pauti, te prej kak najoprvin nazaj dé ta, gde je kaj nej dobro naredo. Ge sam v pondejlek nazaj üšla k Zavci, ka prej, če sam nej čejsala v soboto, te tau Zdaj not doprnesem. Tak nazlük. Pa te sam gor plačala. Vejte, koga sam najšla pri Zavci že rano Zazrankoma? Ženske, stere so v soboto čejsale. Te sam se pa tak pomaleg na rit tavö šejkala, ka prej ge eške dosti dela mam. Nej, ka bi mi ženske prajle, ka si nej sčejsala v soboto, leko napraviš zdaj! I.B. Hildi Čabai je na misli prišlo, ka bi oni leko perge čejsali Veseli harmonikaš Pismo iz Sobote Duga zima moje tašče Regine Ja, rejsan je duga ta zima, ka nas je zasipala s snejgom, mrazom in dugimi nočami. Vej pa zato smo vsi gratali trno veseli, gda se je malo bole toplo sunce vöpokazalo. Tak si brodim, ka je tou sunce največ veselje napravilo mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski. Snejg je spadno že novembra, pa je te tadale zmrzavalo cejli december, pa te ške januar, februara pa, Pogledni ga, sunce, sunce pa ške inouk sunce. Vej pa tou vsi vejmo, kak je, gda se po dugom časi nekaj vcejlak na nouvo naredi. In če po dugom mrazi posvejti sunce, se tou na človeki pozna tö. Ranč tou se je zgodilo z mojo taščo Regino, trno čedno žensko. Kak prvo moram prajti, ka sam zvedo, ka sije sunce, ške prva, kak sam ga sam zagledno. Spau sam tak malo bole duže, gda čüjem, kak neške spejvle gor pa doj po rami: Sprtolejtje blüzi ide, vse se njemi veseli... Odprem oči, poglednem skouzi okno in rejsan, venej se je tam daleč nad zemlou zdigavalo sunce. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je zapopejvala ške bole na glas. Pomali sam stano, se mujo in oblejko, gda se začüje Reginin glas: Na, kaj je? Staniti de trbelo! Zima je odišla, vejpa vejn nete spali prejk cejloga sprtolejtja. Baug moj - sam si pravo - vej se je pa kumaj februar začno -in staupo vö iz sobe in sam vido. Vido sam vse zodprejta okna, vse tepihe pa fijanke na ednom küpi, moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa je mejla v vsikšoj rokej tri mekle. Gledo sam jo kak tele v nouve dveri. Ka me gledaš? mi je nej pistila, ka bi si duže brodo, kcuj se vzemi, ka se je začalo sprtolejtno pucanje rama. Vej je pa ške... Demo, demo, ka vse čaka, mi je nej pistila, ka bi njoj pravo, ka je ške nej čas za takšo delo. Še v istoj minuti sam vküper z ženo, mlajšimi in z Regino lejto gor pa doj, lejvo pa pravo, es pa ta in puco, puco in ške gnouk puco. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa je spejvala, spejvala in ške gnouk spejvala. Ranč tak je vövidlo, kak če bi njoj sunce v glavou vdarilo. Vej pa če si tak malo bole zbrodim, njoj je rejsan. Tak smo pucali pri nas ene tri duge dneve, ob tom pa sam se skur na pamet navčo vse noute od sprtolejtja. Ranč sam nej vedo, ka jij telko geste, dapa, moja tašča Regina, trno čedna ženska, una ji vej bar ške za tri takša sprtolejtna pucanja. Sunce pa svejti ške dale in bogim se, ka njoj ške bole stoupi v glavou. Leko, ka mo že vütro na gračanki sadili paradajz pa papriko. Miki Porabje, 10. februarja 2000 5 Gda je človek že več kak sedemdeset ...bi stoj mislo, ka samo na beteg, na starost misli. Istina tau je pri dosti lüdaj tak pa njim ranč nej trbej 70 lejt zadobiti. Kak so človeški prsti na rokaj nej gnaki, lüdje smo tü nej gnaki. Nistarni mamo mauč vse trpeti, drugi pa se napona taužimo. Nistarnoga človeka vse lagvo zaodi, nistarnoga pa nika. Kak pa vöponücamo, ka nam živlenje eške ponüdi, shaja od nas tü. Te dni sam pozvana bila na Gorenji Senik perge čejsat. Med "starimi" padaškinjami pa padaši sam napamet vzela edno žensko, stera se je pa ja fajn mejla. Nevola je samo tau bila, ka se mi tak vidlo, ka go ne poznam. Ženske bi pa nej bile ženske, če bi včasin nej mogle vse zvedeti. Včasin sam pitala, Sto je ta Vesela ženska. Etak sam zvedla, ka je Zavcina Micka, Zavcinoga Belana sestra, stera ne žive doma v Porabji. Slovenske pesmi je pa ranč tak spejvala kak Vsakša druga, pa je na serteli tak polko plesala, ka je tau za čüdo bilau. Mislila sam si, bau ka bau. Ge mo začnila z njauv malo pripovejdati. Na tau mi je pa nej trbelo čakati, ka je ona začnila nika meni gučati. Etak sam spoznala Zavcino Micko, Marijo Nagy (Bajzek). Sploj sam najgera bila na njau, etak sva se pa v pondejlek znauvič najšle. • Mici, gda pa kak ste prišli na Vogrsko? "Tak, kak dosta drugi. Moj mauž je tistoga reda na ednom marofi paler bio, odo je po Seniki, je lüdi vküpbrau na marof, za sezonsko delo. Tak sam ga spoznala pa me je 1950. leta odpelo za ženo. Na edno velko gazdijo sam prišla, tam smo vertivali. 1951. leta je pa cejli grünt vzeo TSZ (zadruga). Te sva se preselila v Pápo. Tam sva tü začnila z arande (najeto) zemlau delati. Te lejta se je narodila deca, edna čerka pa eden sin. 1960. leta so pa znauvič začnili vküp spravlati TSZ pa so nas tü prevzeli. Tista lejta so žmetna bile. TSZ je nej plačüvo, doma smo držali krave pa ka smo za mleko dobili, iz tistoga smo se gor držali. 1950. leta se je eške nika lagvoga Zgodilo v držini. Moje stariše so z Gorenjoga Senika vöodpelali na Alföld, pa so je 1952. leta jeseni tam vkraj püstili, depa nej domau. Te so se oni tü tam pri nas stisnili, tam so dobili stanovanje. Od starišov eške telko, ka gda so je odpelali, so vse mogli doma njati. Meli so krčmau, malo bauto, pelali so šauštarijo, Zvün toga so na velki delali z včelami. Tistoga reda so steli stari ram prejk zozidati, nalečeno so meli 60 gezero cüglov, štere smo z rokami bili, cejli lejs za ram pa vse, ka je potrejbno bilau. Tačas, ka so leko nazaj prišli na Gorenji Senik, se je skurok vse vesnilo. Mam po materi dva brata, Belana pa Joškana. Podje so te bili mladi, za šaulo. Bela je iz Pápe odo v strokovno šaulo v Győr. Joška bi pa rad postano pop. Tistoga reda je pa tau sploj žmetno bilau, depa itak je leko v Pannonhalmi gimnazijo obredo, v Szegedi pa univerzo. Med tejm ma je dosta lüdi pomagalo, ge Sama sam ga tü pomagala." • Vidim, ka se tak obračate tüj, kak če bi napona tüj doma bili pa sam vidla v soboto, ka ste slovenske pesmi tü nejpozabili. "Dosta sam pozabila pri jeziki, zatok ka v tej 50 lejtaj sam buma malo prilike mejla slovenski gučati. Depa človek tau v krvi ma. Gda čüjem slovensko muziko, moje noge ne morejo na mesti ostati. Sploj lepe spomine nosim v srcej od doma, od tisti cajtov, gda smo mladi bili. Tak sam pa, ka je nigdar nika nej kesnau. Tačas Živemo, pa kauličkaj mamo zdravje, se ne smejmo prejk dati." • Ne bodite čemerni, te cajt sam nika lejpoga čüla od vas. " Vrabli" so mi tak prajli, ka se prej vi bole držite kak nistarni od vas bole mladi. Mate nekakoga v Meriki, steri je vaša starejša lejta pomlado. Kak se je pa tau Zgodilo? " 1992. leta sam fejst betežna bila, skurok sam zgübila vüpanje, ka živa ostanem. Pa sam vörvala pa sam ozdravila. V tej lejtaj sam moža tü zgübila, etak mi je trbelo mauč za znauva živeti. Pa kak, kak nej, 1995--1996 leta sam spoznala ednoga možaka iz Merike, ki je ovak rodjeni v Soroksára, je Nemec. On je doma odo pa je tüj grauzdje pa klejt küpüvo. Pa kakoli sam že nej mlada, z našoga spoznanja je tau vöprišlo, ka gnes "odiva" eden k drugomi. Ge v Meriko, v Arizono, v mesto Fönix, on pa pride "domau" svoje gorice pa klejti no pa namé - poglednit. Sploj se razmejva. V Pápi sam Sama, zatok mi je lepau, če on pride ali ge dem k njemi. Na starejše dni se mi je odpro svejt." • Tau tü svedoči, ka smo slovenske " dekle" nej tak : Kak ste pa z domom, z Gorenjim Senikom? Vleče vas kaj domau? "Vleče, vleče. Ne morem brez njega biti. Vsakmau, gda sam doma, mi napameti odijo padaškinje pa padaši, s sterimi sam tistoga reda tak Vesela bila. Etognauk sam tüj sejdla v nedelo pri brati, pa gledala na ljubljanski televiziji glasbeni program, gde so lejpe slovenske naute igrali pa spejvali. Samo za toga volo je tü vrejdno domau priti. Takšne lejpe naute ne morem poslüšati nej v Pápi, nej v Arizoni." I. Barber Nauvo leto, nauvi načrti Slovenska manjšinska samouprava na Dolenjom Seniki je 30. januara mejla djilejš, na sterom so si zgučali načrt za tau leto. Laci Bajzek, predsednik samouprave je najoprvin ocejno lansko leto. Samouprava je dobila od veške samouprave prostore, štere so mogli vred vzeti, napuniti s pohištvom (berendezés) pa opremo. Pri tejm jim je na pomoč bila Državna slovenska samouprava, stera jim je pomagala s pejnazami. Lani 5. aprila so prejkdali te prostore pa držali 5. slovenski kulturni den. Zvün toga so nadaljevali s stiki z vrtcom iz Beltinec, ovi so bili lani pri nas. Samouprava je pomagala gorenjeseničko šolo, dolenjesenički vrtec. Nadaljevali so s športnimi stiki med Čepinci in Dolenjim Senikom. Lani so Senički športniki bili v Čepincaj. Za ohranjanje (megőrzés) stari šeg so lani kukarco pa goščice lüpali. Na božič so pa držali v cirkvi božični koncert, s sterim so lepo zaprli lanski program. Vse tau so plačali s svojoga proračuna pa s tistimi pejnazami, ka so na različni natečajaj dobili. Najlepše pa je tau, da se je na gnes na Dolenjom Seniki - gde je malo Slovencov - vküp spravilo edno zdravo djedro iz tisti lüdi, ki pomagajo, so navzauči pri vsakšom slovenskom programi. Posebno veseli samoupravo tau tü, ka so tej lüdje nej samo starejši, lepo gestejo med njimi mladi tü. Na taum sestanki se je samouprava odločila za letni program za 1.2000. Za važno (fontos) drži samouprava tau, da bi nej velko zagrabili v načrti pa malo spunili. Cilji so gnaki, kak so lani bili. Pomagati šauli, gordržati stike s beltinškim vrtcom, organizirati eden slovenski kulturni-športni den, stare šege gor držati. Specialno je pri deli samouprave, da v tauj maloj vesi živejo tri narodnosti. Od gda je samouprava začnila delati, vsigdar je pazila na tau, da bi z drugimi narodnostmi najšla skupni "jezik", da bi poštüvali eden drugoga, poštüvali programe, pomagali eden drugomi. Tak čütijo, da so po nistarni lejtaj prišli do toga, da jim - če je potrejbno - na pomoč tü skaučijo pa pridejo na programe. Oni pa ranč tak nazaj Nemcom ali Madžarom. I. B. Novi predsednik stranke 29. januarja na izrednem kongresu Fidesza se je stranka odločila za ločitev funkcij strankarskega predsednika in premierja. Za novega predsednika stranke so poslanci izvolili Lászla Köverja, ministra brez listnice, ki je nadzoroval tajne službe. Monoštrska samouprava bo sprožila ustavni spor Letošnji proračun -1 milijarda 520 milijonov - mestne občine Monošter je prikrajšan za približno 260 milijonov forintov. Mesto bo namreč iz davka na osebni dohodek dobilo le 15 odstotkov, ostalo gre v državni proračun. Država se je odločila za precej nenavaden korak. Namesto odvzema davka ne bo nakazala normativov za vrtce in osnovne šole. Monoštrski svetniki trdijo, da je šolska preskrba osnovna naloga države, zato se bodo obrnili k ustavnemu sodišču. Ponovna stavka železničarjev 1. februarja so začeli ponovno stavkati železničarji, kajti po 160-urnih pogajanjih jim ni uspelo doseči, da bi jim plače dvignili za več kot 8,5 odstotka. Tudi nove kolektivne pogodbe jim ni uspelo uskladiti z Državnimi železnicami kot delodajalko. O Prešernu v Budimpešti 7. februarja sta Veleposlaništvo R Slovenije in Inštitut za slovanske in baltske jezike ter književnosti Univerze Lóránda Eötvösa priredila v počastitev slovenskega kulturnega praznika svečani literarno-glasbeni večer. O Prešernu sta predavala dr. Marko Juvan, docent Filozofske fakultete v Ljubljani in dr. Istvan Lukács, docent Filozofske fakultete v Budimpešti. Večer sta popestrila člana slovenske filharmonije, violončelist Gregor Marinko in flavtist Matej Grahek. Porabje, 10. februarja 2000 6 Obisk Judite Pavel v Slovenskem drüštvi v Somboteli Veliki osamljeni hrast Bilo je na božične svetke l. 1945, gda je dr. Avgust Pavel že fejst betežen ležo v špitalaj v Somboteli. K sebi je dau prištölati svojo hčerko Judito in jo proso, naj piše, ka de un diktiro. Pismo Janoši Kühari na Gorenji Senik, ka naj ma plebanoš pošljejo djápka, ka indrik nin negajo takša dobra jabolka kak na G. Seniki. Ka prej vej tista djápka njega zavračijo. Sadje z rdečimi ličkami in žarečimi učkami je prišlo. Blagoslovljeno od dühovnika. Avgust Pavel pa je na silvestrovo mrau. Ranč je nej biu star 60 let. Človek, šteri je vsigdar takšega trdega zdravja biu kak tisti veliki osamljeni hrasti na robi lesa (gaušča) na Cankovi v Sloveniji, kam je nji mlajše vodila (devet ji je bilo) njim draga mati po nedeljaj zadvečarka. Družina se je pod enim takšim hrastom stisnila okoli matere, so pokleknili in molili: „...za roso, za kruh siromakov, za vseh grehov odpuščanje, za mir in srečno smrt... ” Pri takši prostni mešni daritvi so jim ftiči-dvornicke dvorili. Bogi se je takšo priporačanje vidlo, ka jim je škrilo s svojimi toplimi žarki iz pravega oka-sunca. Pri srcej jim je tö toplo bilo. Sploj te, gda so mati pripovedali. O siromačkem Jankoni, o tom, ka prej pá pride pravični krau Matjaž (samo spi pod Peco, veliko planino v Sloveniji) s svojo dugo dugo keco, štero ima devetkrat okoli svojega tela zosükano. Pa te pá pridejo srečni časi... Deca je komaj čakala, naj bo že nedelja in bi tiste pripovesti najraje poslüšali, požerali do trde kmice (temice), gda bi jim Gospodni Bog zažmejro s svojo levo oko-mesecom tö... Pavlova hči, gospa Judita Pavel Simon, je členom slovenskega drüštva v Somboteli 22. januarja o tem tö pripovedala, ka je njej kak mali dekličini naprva to čüdno bilo doma, ka oča ima nikše knjige, nikši molitvenik, šteri je nej napisani v madžar- skem jeziki. (Avgust Pavel je zavoljo svoje žene Inci, štera je bila Madžarka, doma vogrski gučo, z deco tö.) Gda je mali Pavel biu star sedem let (l. 1893), je že mogo krave pasti. Kak je sledik v eni svoji pesmi napiso, ,, krava je bila naš vsakdanešnji krü”. V njegovaj otroškaj letaj je Cankova bila na Vogrskem. Zato pa je hodo v šole v Monošter, Somboteu in Budimpešto. Tačas, ka so l. 1919 Prekmurje nej zakapčili k Jugoslaviji. Te je Pavel osto na Madžarskem (Dombóvár, Somboteu), mati, bratje, sestre in druga žlata pa na drugi strani granice, v Jugoslaviji. To, ka je s Trianonom zgübo svojo domovino, je biu veliki šok za Avgusta Pavla. Sploj pa ka so se Madžarska in Jugoslavija vse bolje srdile na eno drugo... To je bilo za Horthyna. Vse bolje žmetno je hodo na Cankovo, v svojo rojstno ves in v Šoštanj, gde je živela njegova sestra. Gospa Judita se dobro spominja, kak so vleti, gda so bile šolske počitnice, hodili v Šoštanj. Tam je doživela dosta dosta lepega. Ešče zdaj ima v lampaj ima od dinski žgonk ali dinskega šterca, štere je sküjala, spekla njena babica, ,,zlata düša”, Pavlova mati. Av- gust Pavel je takšega reda vsigdar emo šego povedati, ka,, ranč kinejzarski cesar ne živi boljše kak mi... ” Gospa Judita je kak mlada dekla leta in leta doživela pri svoji žlati v Sloveniji dosta dosta lepega. Pa bridkega tö. Gda nam je gorzela očino pesem ,, Što zmeri našo neskončno bridkost?”, je mogla staniti s štenjem, ka je od skuz nej videla litere. Pa ji je glas zavoljo globonclina v gutanjaj tö nej mogo iz grla. V leti je Avgust Pavel s svojimi mlajši dostakrat biu v Šoštanji pri svoji sestri in materi. Eno pot se na dvorišči srčno pogovarjata s svojo sestro, štero je že eno leto nej vüdo. Sestrini in njegovi otroci pa veselo naganjajo, lovijo pisane matűre in se zbrcavajo. Ednok pa samo, kak gromska strela z neba, vövdari strašanjska rabuka:,, Vi, grdi zamazani Vogri! Ka tü iščete? Spucajte se od nas!... ”,,, Vi, vönječi roparski Srbi!... ” Vacionalističn a in šovinistična grmanca, obliskanje, treskanje, trianonski Eliaš se pelje v svojem žerjavem kočüji na nebi in lüča žveplene kačine čemere na rodbino, ki je zrasla iz enega korenja... Samo tiste nesrečne vejke... Ene so poson sili nagnili proti Madžarski, druge proti Jugoslaviji... Pavel v svoji pesmi piše, ka stara lipa na dvorišči, gda vidi to bojno, istina ka mlašečo, depa don pravo, žalostno kuma s svojo stoletno glavo. Pod lipo pa ,,vogrski” brat in „srbska” sestra (oča ene in mati druge dece) skor v caglo spadneta in se z veliko žalostjo v srci obimeta. Čütita, ka so nekaki vöoropali njine bratske srca, vidita, ka je že v njini mali mlajšaj tö neskočno veliko odürjavanje... Što zmeri našo neskončno bridkost? Pri nekdešnji grobaj in novi granicaj? Ali ne vejte, ka so tisti kamni na državni meji bratske in prijateljske roke, štere je boži bič (boži bič?) te vseko, gda so zvale ene druge? Što zmeri našo neskončno bridkost, bolečino odtrganih bratov, sestre, mater, sinov...? Deca...? Deca so nej razmeli tragedijo, veliko srčno bolečino njini starišov in se že pá veselo zbrcavajo. So nej na pamet vzeli peklensko jamo pod svojimi nogami. Kak bi pa jo opazili, če pa po zraki tak veselo lečejo takši lepi pisani maturi, pisani matűri... Po (na)pisani maturi, potem ka so mlajši iz Pavlove družine (in narodi) na dve strani granice tö gorzrasli, se vse do danešnjega dneva radi majo in poštüjejo -šteri so ešče nej spomrli -kak v pravi, ljubeči rodbini. Če bi to dr. Avgust Pavel -Vören sin dva naroda -, naprej znau, bi ma nej trbelo umreti kak osamljenemi hrasti. Velikemi... osamljenemi... hrasti... Po nedeljaj so zaman molili pod hrastom za srečno smrt? Zbüdi se, naša Trnuljčica, zbüdi se! Veš, kakša dobra jabolka imamo v Porabji in Prekmurji? Pa kamni na meji, štere je boži bič (boži?) seko, se pá gibajo kak bratske roke... Francek Mukič Judita Pavel z organizatorji Marija Kozar, Rudi Čer, Vera Varga in Ibolya Dončec Judita Pavel Simon Porabje, 10. februarja 2000 7 Kak sam vido svejt spod Stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. Štükof praj Špilo sam se s kukorčnimi stučki (panjički). Sklado sam je v küpe, je palik poudro pa palik vküp klau, nad menov pa sta se za stolom zgučavala moja stariša. Zgučavala sta se od očovoga brata, mojoga najboukšoga strica. Trno rad sam ga emo, zato ka se je z meuv vsigdar rad špilo in ka mi je vsigdar prineso kakšo čokolado. Zgučavala sta se od toga mojoga strica in Oča je gračüvo čidale bole čemerasti. Tou pa zato, ka moj stric neka nej dobro napravo, več se ne spoumnim, kaj bi tou naj bilou. Spoumnim pa se, ka je oča samo inouk pravo mojoj mami: - Püsti ga vragi, nouri je kak štükof praj! Zgučavala sta se še tadale, ge sam si pa začo broditi, ka tou pomeni. Vedo sam že, ka je toü praj, od štükovoga praja pa se mi je ranč ške nej senjalo. Vsikši den sam si tam pod stolom brodo od toga štükovoga praja, ali nej sam ga mogo najti. Na, te je pa eden den palik prišo k nam moj stric s čokolado v žepki. Kak sam ga zagledno, sam ga pogledno od pet gor do glavé, od naprej pa od odzadaj, dapa nikšoga praja sam nej vido. Zato sam ga pito: - Stric, vej pa ti nikšoga praja nemaš na sebi! - Ka si pa brodiš, ti moj mali pojbič, vej pa vejn nemo takši zamazani ojdo po svejti, se mi je nasmejo. - Ka pa, štükof praj nosiš s seuv? me je zanimalo tadale. - Vejš, tou je pa tak, če človek ma štükov praj, te ga nosi v glavej, se mi je smejau tadale in iz žepke potegno čokolado. Dapa trbej skrb meti, ka se ti gor ne zvužge. Na, tak sam te zvedo, ka je nej dobro meti štükovoga praja v glavej in sam njemi zato vöovado ške neka: - Te pa ti trno dobro paziš, ka se ti gor ne vužge, ka je oča eto mami pravo... Nej sam mogo skončati, ka mi je mama pokrila lampe z rokou in mi prajla, naj se dem špilat tavö. Tak sam zvedo ške tou tö, ka se od štükovoga praja ne smejš na glas zgučavati. Miki Dijakinje so napisale ••• ... kaj pričakujejo od l. 2000? - Rada bi dosegla dober učni uspeh; - Rada bi se odločila, kje bom nadaljevala študij; - Rada bi naredila jezikovni izpit iz slovenskega in nemškega jezika; - Zdravje; - Srečo; - Mnogo prijateljev. Nikoletta Vajda - Rada bi se odločila, kje bom nadaljevala študij; -Rada bi dobila čim boljše spričevalo - Rada bi naredila jezikovni izpit iz angleškega in nemškega jezika (srednjo stopnjo); - Rada bi imela srečo; - Veselilo bi me, če bi bila družina zdrava. Bianka Bartakovič - Mir na svetu; - Mir in prijateljstvo med narodi; - Zdravje v družini; - Uspeh pri delu; -Uspeh v šoli; -Veselje v družini. Andrea Pint - Rada bi bila, če bi maturantski ples bil že za mano; -Rada bi uspešno naredila maturo; - Rada bi bila, če bi me sprejeli na Univerzi v Ljubljani; - Hočem preživeti še eno brezskrbno, lepo poletje. Beata Szabo - Uspešno učenje, zdravje, dobro poletje, veliko sreče in vse dobro. Anita Vajda - Zdravje, srečo, svetovni mir, dobre ocene, zdravilo proti smrtnim boleznim. Reka Hirnök - Zdravje, veselje, uspešno učenje, razumevanje in ljubezen med seboj v družini. Žuža Šulič Na ustnem izpitu iz slovenskega jezika Moj izpit iz slovenskega jezika je bil 11. januarja v Budimpešti. Na izpit sem se prijavila že decembra, nanj sem se pripravljala s pomočjo učiteljice Erike Glanz. Železničarji so stavkali prav tisti dan, ko sem se odpravljala v Budimpešto. Kako priti do glavnega mesta? Problem je rešil predsednik Državne slovenske samouprave tako, da nas je njihov službeni avto odpeljal v Budimpešto. Ob štirih zjutraj smo se napotili in ob pol devetih smo bili že v ulici Rigo, kjer se nahaja center za tuje jezike. Iz slovenščine smo delali izpit trije. Malo sem se bala, kajti vedela sem, da se izpit začne s poslušanjem magnetograma. Besedilo smo lahko poslušali trikrat, nakar smo morali pisno odgovarjati na vprašanja. Ustni del izpita se je začel ob deseti uri. Bila sem tretja po vrsti, komisija nas je poklicala po abecednem vrstnem redu. Najprej sem se morala predstaviti, potem sem izvlekla sliko in govorila o njej. Na sliki je bila kuhinja, zato sem povedala vse o kuhinjski opremi in o tem, kaj delamo v kuhinji. Potem sem dobila tudi situacijo, ki sem jo morala "zaigrati". Situacija je bila naslednja: z znancem želim potovati v Italijo, toda nimam zadosti denarja. Kako bi poskrbela za cenejšo pot? Znašla sem se in sem uspešno zaključila izpit. Dobila sem spričevalo za srednjo stopnjo C. Izpit mi bo pomagal pri nadaljevanju študija. Lepo se zahvalim vsem, ki so mi pomagali pri tem lepem uspehu. Slovenski koledar 2000 Kot vsako leto, smo tudi letos dobili od Slovenske zveze za božič koledar. Marijana Sukič je na začetku napisala lepe uvodne misli in želela vse dobro. Resnično potrebujemo (posebej jaz), da bi se nam uresničile želje. Skrbno so izbrani dogodki iz življenja v preteklosti, katere zelo rada berem, kakor tudi zgodbe "Za duge zimske večere". Moja babica najraje bere te. Z veseljem sem opazila Lainščkovo ime v koledarju in radovedno prebrala pesem Vse de šče, kak je bilou. Bila mi je zelo všeč. Tudi gospodinje so lahko našle zase branje, recepte za koline. V koledarju je tudi mnogo slik o starejših ljudeh in o skupinah. Rada gledam te slike in iščem znance. Šaljive zgodbe so vsakemu bralcu pričarale vesele minute. Na koncu je kronika dogodkov, tu so letošnje slike, uspehi in nastopi. Meni je bil koledar všeč, po mojem bi lahko bilo več slik, sicer je zelo v redu in lep. Rada bi se zahvalila vsakemu, ki je sodeloval pri pripravi tega lepega božičnega darila kot članica pevskega zbora, folklorne skupine in kot dijakinja glasbene šole, pa tudi kot dijakinja gimnazije v Monoštru. Kristina Nagy 12.b-r., Gimnazija Monošter SLOVENSKA SLOVNICA Slovenska slovnica Franceka Mukiča se dobi na Zveži Slovencev v Monoštru (Deák Ferenc u. 17). Cena: 1.000 forintov. SZLOVÉN NYELVKÖNYV Mukics Ferenc Szlovén nyelvkönyve megvásárolható Szentgotthárdon a Szlovén Szövetségen (Deák Ferenc út 17.). Ara: 1.000 forint. Porabje, 10. februarja 2000 Prešernov dan v Monoštru Razstavo Dragocenosti Pokrajinske in študijske knižnice v Murski Soboti je odprl ravnatelj knjižnice Jože Vogrinec. Prekmursko-porabski " Hrabal", ki zgodbe po gostilnah " vleče na vüjo" in jih napiše le na njemu značilen način. Z Milanom Vincetičem se je pogovarjal Milivoj Miki Roš. "Srečo sam mejla, ka sam mejla dvej babici pa mater, vse so rade kujale..." je rekla Hilda Čabai, avtorice porabske kuharice. Ob njej urednica Marija Kozar Sodelovanje med podjetjem Petrol in Zvezo Slovencev traja že vrsto let. Pevski zbor Petrola iz Ljubljane pod vodstvom Željke Uljčnik Remic je gostoval prvič v Porabju. Dober zet baude Ana se dosta mora čemeriti s svojov čerjov. Napona si prbera pojbe, eden je zatok nej dober, te drugi pa zatok. Etak pa se ne more oženiti. Ana si je gor djala, ka zdaj ona spravi čeri Ilonki ednoga za moža valaun. Gda se je Ilonka srečala s tejm moškim, ji je vse lagvo bilau pa etak pravi materi: "Mama, toga bi mi stejla za moža? Ne vidiš, ka je stari, banjasti pa strašno grdi? Ka je v njem dobro, tau je tau, ka je milijoner." Ana pa Zdaj etak pravi: Draga moja Ilonka! Nej je samo tau dobra, ka je sploj bogati, liki gledaj tau tü, ka je na smrt betežen. Tau je tebi nej dobra?" Na autobusni postaji Imre pa Karči sta se etognauk na autobusni postaji srečala. Imre - steri je že dugo nej vido Karčina - ma etak pravi: Doj pozdravleni. Si se že oženo?" Karči pa: "Ešče nej." "Ka pa te čakaš," ga pita Imre. Karči pa: "Ka čakam, ka čakam? Vej pa autobus čakam." Ka človek na tau leko povej? Lujza se je v nedelo oženila, za dva dni se je srečala z ednov spoznanov ženskov. Kak si etak pripovejdata, Lujza ji pravi, ka se je v nedelo oženila. Ta spoznana ženska ji vse dobra želej, gda naša Lujza etak pravi: "Tau je lepau, depa vejš, ka se mi je Zgodilo? Mauž mi je na drugi den vöovado, ka on prej ma že edno dejte." Ženska pita Lujzo: "Ka si pa te ti na tau prajla?" Lujza pa: "Ka bi pa prajla? Vej pa ge že dva deteta mam." Romantika Mladoženca v kmici sedita v sobi pa radio poslüšata. Sploj romantična muzika se čüje. Mladi mauž se zdaj vcuj potegne k ženi pa ji etak pravi: "Na koj pa Zdaj misliš? " Mlada žena pa: "Na tau, moj dragi, na koj ti." "Fajn," pravi mladi mauž. "Te pa Zdaj gor Vužgi posvejt (luč), idi v künjo, pa iz hladilnika prinesi dva glaža pira." Kriv je doktor Kristina se je etognauk v Varaši srečala s svojo padaškinjo Va- lerijo pa ji etak pravi: "Sveti Baug! Etognauk sam se srečala s tvojim možom pa sam ga skurok nej spoznala. Vej je pa tak krepak, ka gvüšno vaga 150 kil. Ka je pa včinijo, ka tak strašno vögleda?" Valerija pa etak: "Tau je vse naš doktor kriv." Kristina pa: "Zakoj bi pa doktor biu kriv?" "Zatok," pravi Valerija, "ka ma je pravo, ka prej vsakmau, gda gej, leko spije eden vrč pira. Moj mauž si je pa Zdaj takšo šegau gor vzeo, ka na den desetkrat gej." I. Barber Grbanjova župa 5 dkg ali dvej prgišči süji grbanjov, 1,5 l vodé, 2 dl vrnjoga mlejka, 2 žlici mele, eci. Süje grbanje zaperemo (leko na draubno zosejkamo) i v vodej sküjamo. Ge so grbanji meki, župo partepemo z vrnji mlejkom pa z melo. Partejpaš dobra zgraužamo s špruglanco, z vraučo vodau iz župe gorpistimo i tak vlegemo v pisker. Solimo i eci vlegemo cü. Grbanjova župa se leko küja s krumplinami. Krumpline na kocke zrejžemo iz grbanji vküper küjamo. Skaldje 25 dkg mele, 5 dkg margarine, 1/2 pecilnega praška (sütőpor), 1 žlico cukra, 2 djajcinoga žučaka, mlejko, sau. Tau vse vküpzmejšamo, vözvalekamo na prst kusto, pa na 8 cm duge i 5 cm šurke kocke zrejžemo z radlinom. Na srejdi na 1 cm šurko dvakrat nutzrejžemo. Leko eden dugi štraf na 1 cm šurki i 15 cm dugi pantlik vrejžemo. Tau na rokau zosüčemo i takšne pantlike v olini spečemo. S cukrom posipamo. ládja - haj nadarjen - hajó nagrada - kitüntetés obrámba - védelem postája - állomás pristanišče - kikötő referéndum - népszavazás roják - honfitárs samostojna država -önálló állam slovésnost - ünnepély TrnjúIjčica - Tüskerózsika umétnik - művész uspeh - siker ustavno sodíšče -alkotmánybiróság voliílni zakon - választójogi törvény zavrníti - elutasít/elvet ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deák Ferenc út 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu Tisk SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.