GEOGRAFSKI OBZORNIK VZHODNOAFRIŠKI ŽIVALSKI RAJ - TURISTIČNA ATRAKCIJA NA BOJIŠČU ZA OBSTANEK Drago Kladnik UDK 502.74(676) VZHODNOAFRIŠKI ŽIVALSKI RAJ - TURISTIČNA ATRAKCIJA NA BOJIŠČU Z A OBSTANEK Drago Kladnik, Inštitut za geografijo Univerze, Trg fran- coske revolucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenija Živalski svet v Vzhodni Afriki je tako po raznovrstnosti kot številčnosti izredno bogat. Njegova pestrost je pogo- jena z različnimi tipi rastja. Med živalmi sc je vzpostavilo naravno ravnovesje v smislu sklenjenih prehranjevalnih verig, ki pa ga s svojim delovanjem vse bolj ogroža člo- vek. Tudi zaščitena območja, kakršna so Serengcti, Ngo- rongoro in Bogoria ne zagotavljajo ugodnega razpleta v tekmovanju na rclaciji narava - človek. Obisk vzhodnoafriškega cvetočega življenja je slikovit in poučen hkrati. Tu se bije en sam boj za obstanek. Boj med živalskimi vrstami na eni ter boj med človekom in živalskim svetom na drugi strani. Kdo bo zmagovalec in v kolikšni meri bo vzpostav- ljeno morebitno sožitje, tega ni mogoče zanesljivo napovedati. Življenje divjih živali je povsod odvisno od naravnega okolja (podnebja, prsti, reliefnih pogojev in vodnega odtoka), razvojnih vidikov okolja (kak- šno je bilo v preteklosti) in od vplivov človeka ter njegovega spreminjanja naravnega okolja. Vse rast- line in živali potrebujejo hrano in vodo ter so odvis- ne od njunih razpoložljivih količin (8). Značilnosti in razporeditev živalskega sveta so v tesni zvezi z značilnostmi naravne vegetacije (ek- vatorialni gozd, savane, polpuščave . . .). Ta odvis- nost je lahko neposredna (rastlinojedci so npr. odvis- ni od rastlinske hrane) ali posredna (plenilci so npr. odvisni od razporeditve rastlinojedih živali, ki jim služijo kot hrana), (8). Življenje rastlin in živali je v določenih območ- jih v ravnovesju (takozvani klimaks), kjer so različ- ne vrste uravnotežene in v medsebojno soodvisnem odnosu. Rastline zagotavljajo hrano za živali in žu- želke, ki povratno hranijo rastline in pomagajo opra- ševati ter razširjati njihova semena. Vsaka trajnejša UDC 502.74(676) EAST AFRICAN WILDLIFE PARADISE - TOURIST ATRACTION ON THE SURVIVAL BATTLEFIELD Drago Kladnik, Inštitut za geografijo Univerze, Trg fran- coske revolucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenia East African wildlife is very rich in its numerous specics and high densities of animals. Its differentiation depends on different vegetation types. The natural balance among different animals was established as far as feeding con- cern. This balancc is nowdays strongly affcctcd by hu- man interference. Protected areas, like Serengcti, Ngo- rongoro and Bogoria can not assure positive outcome in the competition between the man and the nature. sprememba v okolju povzroči spremembe v narav- nem ravnovesju, ki jih narekuje prevladujoča vloga drugače prilagojenih rastlin in živali (8). Na spreminjanje okolja danes najbolj izrazito vpliva človek s svojo aktivnostjo: krčenjem gozdov, obdelovanjem ekološko labilnih območij, čezmerno intenzivnostjo obdelave, čezmerno pašo, pa tudi s pretiranim lovom divjih živali (8). Vse to je pripo- moglo k uničenju življen jskega okolja številnih žival- skih vrst v večini območij afriške celine skoraj v takšni intenziteti kot v ostalih predelih sveta. Z naraščanjem števila prebivalstva rastejo potrebe po hrani in s tem po vse večjih površinah obdelovalnih zemljišč. Na ta način sc poglablja nas- protje med človekom in živalskim svetom. Med obema se je razvilo tekmovanje za gozdove, pašni- ke in pomembne vodne vire. Nasprotovanja divjim živalim so porasla tudi med kmeti - živinorejci, saj mesojedi plenilci napadajo tudi domače živali. Sloni, bivoli, pavijani in drugi povzročajo občutno škodo na posevkih. Nekateri insekti prenašajo nalezljive bolezni (komar anofeles, muha ce-ce (orig. tsetse), živinski klop). Velik obseg je dobila trgovina z žival- skimi produkti, kot so kože, slonovina, rogovi, zobje, perje in drugi, ki je mnoge živalske vrste povsem ali skoraj iztrebila. Vlade prizadetih držav so tovrstno dejavnost prepovedale (Kenija 1977), ne morejo pa 21 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: Ena največjih gostot najrazličnejših živalskih vrst, značilnih za savane, je v dnu kraterja Ngoron- goro. 260 km2 veliko območje sestavljajo različni eko topi, zato se ustvarjajo sistemi prehranjevalnih verig, ki pogojuje jo zagrizen boj za obstanek. Bivoli (Syneerus caffer) so sicer strogo rastlinojede živali, brez izrazi- tih naravnih sovražnikov, vendar pa je njihova nepredvidljiva narava vzrok, da si jih človek ogleduje ra je s primerne varnostne razdalje. (Foto: Drago Kladnik.) Slika 2: Dno tektonskega jarka južno od jezera Natron je zelo vroče. Količina padavin je odvisna od višine in lege okoliških gora. Spreminja se na kratke razdalje, zato je rastje zelo pestro. Prevladuje po/puščavsko, stepsko in savansko rast je. Za slednjega je značilna akacija, drevesna vrsta, ki nudi senco in pašo številnim žirafam (Giraffa camelopardalis). Drugače je to pokrajina Masa je v, zato se mešajo številne divje živali z udomačenim govedom. (Foto: Drago Kladnik.) 22 GEOGRAFSKI OBZORNIK je v celoti preprečiti in povsem odpraviti (8). Na območju vzhodno od Viktorijinega jezera živi danes že več kot 4 milijone ljudi, medtem ko jih je bilo leta 1948 le 1,5 milijona (1). Na severu in vzhodu ekosistema Sercngetija se naravne zakonitosti življenja prepletajo z živino- rejskimi nomadi Masaji (slika 2). Le-ti so v svoji borbi za preživetje močno prilagojeni naravi. S šte- vilnimi čredami se premikajo sem in tja, iščoč dobro pašo. Ta gibanja pa so z naraščanjem števila prebi- valstva postala otežena ali celo onemogočena. Da- nes je že več kot 300 000 Masajcv, šc leta 1958 pa jih je bilo vsega 115 000 (1). Obenem se je njihovo ozemlje močno skrčilo pod pritiskom naraščajoče intenzivnosti kmetovanja (predvsem poljedelstva) okoliških plemen. Masaji, ki so že tako in tako svoje pašnike prekomerno obremenili s pašo, se le s teža- vo prilagajajo novonastalemu položaju. Višek prebi- valstva se odseljuje, a se le s težavo adaptira v no- vih okoljih (7). Ena od najbolj ogroženih živalskih vrst je črni nosorog. Rogove rabijo v jugovzhodnih azijskih državah za afrodizijak, predvsem pa v Jemnu za ročaje džambij - zakrivljenih nožev. V celi Afriki jih je bilo na začelku osemdesetih let še 15 000 do 25 000, leta 1969 pa jih je živelo samo v Keniji 15 000, deset let kasneje pa le še desetina. Število se še nadalje krči (4). Druga močno ogrožena živalska vrsta je slon. V začetku osemdesetih let je bilo v Afriki le še 1300 000 primerkov (7). Pritisk na slone je opre- deljen tudi prostorsko. Leta 1925 so sloni obvlado- vali še okrog 90 % celotnega ozemlja Kenije, leta 1951 še 71 %, 1975 le še 23 %, danes pa je površi- na upadla že daleč pod 20 % (3). Usoda slonov je problematična ne le zaradi krivolova, temveč tudi zaradi načina prehranjevanja, ki zahteva vedno nove in nove zaloge mladega drevja, kar izpolnju- jejo s stalnimi selitvami. Sloni niso neposredno vklju- čeni v različne prehranske verige, kar je pravzaprav velik minus za njihov obstoj. Za vzdrževanje bogastva različnosti živalskega sveta je pomembno razumevanje njegovih potreb in spoznanje, kateri ukrepi so potrebni za ravnotežje in zaščito ogroženih živalskih vrst. V ta namen so bile ustanovljene posebne inštitucije, kakršna je npr. Univerza za upravljanje z afriškim živalstvom v tanzanijskem mestu Mvveka (8). Za zaščito popol- nega iztrebljanja živalskih vrst pa so bila formirana številna zaščitena območja. Narodni parki so na- menjeni izključno populaciji divjih živali, medtem ko se v zavarovanih območjih prepletata prisotnost tako divjih kot domačih živali. Površina vseh zaščite- nih območij v Keniji je 44 359 km 2 (7,6 % celot- nega ozemlja), (8). Tanzanija porabi povprečno 4 % narodnega dohodka za varovanje življenja v zaščitenih območ- jih. V 83-ih tovrstnih območjih različnih kategorij (narodni parki, zavarovana območja, rezervati, območja s prepovedjo lova) ščiti 264 526 km 2 (28,2 % vsega ozemljil), (4). Enega največjih problemov v zavarovanih območjih predstavlja ogenj, ki prepogosto uhaja nadzoru. Večino požarov zanetijo divji lovci, čebe- larji in pastirji. Hitrost širjenja ognja je zlasti v rav- nih savanah tolikšna (do 5 m/sek), da se mnoge živali ne uspejo pravočasno umakniti na varno. Mnogo požarov je tudi posledica neprevidnih turis- tov (4). Pod zahodnimi obronki Lengaia in Ngoran- gora leži brezkončna ravnica Serengeti. Razmere na ravnici so v prvi vrsti posledica delovanja niza kar- bonatitnih vulkanov v zadnjih treh milijonih let. Plas- ti karbonatitnega pepela so pretežno plod aktivnosti danes že ugaslega soseda Lengaia Kerimasija. Pada- vinska voda je sčasoma spremenila plast pepela v trdno skorjo nekaj dm pod površino, ki je nepredo- rna za drevesne korenine, zato v tem delu prevla- dujejo travne vrste s kratkimi koreninami (7). Dre- vesa se nahajajo samo ob samotnih inselbergih. Serengeti je največji tanzanijski narodni park in meri 14 763 km 2 (5). Na splošno večina žival- skih vrst v parku povečuje svoje število oziroma ga vsaj ohranjuje na istem nivoju. Število gnujev se je v letih 1960 do 1978 povečalo z 250 000 na 1,5 milijona, nakar se je ustalilo. Zebre so ostale pri številu 200 000, verjetno zaradi porasta števila le- vov, ki jih je v parku okrog 3000 (1). Tu je še ok- rog 250 000 Thomsonovih gazel in 70 000 impal (5)- Največji znamenitosti ekosistema v Serenge- tiju sta izjemna koncentracija velikih sesalcev, kak- ršne ni nikjer drugje na našem planetu ter letne migracije gnujev zaradi hitrega izčrpavanja paš- 23 GEOGRAFSKI OB/ORNIK Slika 3: Na travnatih prostranstvih Serengetija je mogoče doživeti enega največjih svetovnih spe k taktov. Množica zeber, gnuje v in gazei popase sočno tra vo, nakar se seli proti se veru, kjer zaradi zenitalnih pada vin ozelene pašniki v narodnem parku Masai - Mara v južni Keniji. Gnuje v (Connochaetes taurinus) je na pašniku toliko, da sicer zeleno barvo trave zamenja rjava barva živalske kože. (Foto: Drago Kladnik.) M v v- k . f i a ' Slika 4: Voda v večini jezer v dnu tektonskega jarka vsebuje raztopino sode. Plitvine so raj za ene najstarej- ših ptic na svetu - flaminge oziroma plamence. Ptiči se zbira p v ogromnem številu v zalivih in na obalnih plitvinah. Vedno se selijo z jezera na jezero tako, da si poiščejo primerno globoka mesta, kjer se veliki fla- mingi (Phocnicopterus ruber) prehranju je jo z rakci, mali (Phocnicopterus minor) pa izključno z algami. Na fotografiji je jezero Bogoria v Keniji. (Foto: Drago Kladnik.) GEOGRAFSKI OBZORNIK nikov, ki silijo živali v stalno seljenje (slika 3). Migra- cije se prično spomladi na jugovzhodu v območju kratke trave. Nato se črede pomikajo proti zahodu v smeri Viktorijinega jezera skozi visokotravno savano, nakar krenejo na sever v kenijsko Maro, novembra pa se ponovno pomaknejo na jug v območje kratke trave. Celotna krožna pot meri okrog 800 km, v njo pa so vključeni tudi številni plenilci in mrhovinarji, ki žrtve izbirajo med šibkej- šimi, bolnimi, izgubljenimi in zaostalimi živalmi. Celo- ten cikel predstavlja enega največjih svetovnih nara- vnih spektaklov. Gažcnje, teptanje in muljenje trave je dodobra spremenilo pokrajinski videz (1). Selitve gnujev v ekosistemu Sercngeti - Mara so tako po številu udeležnih živali kot prostorskih značilnostih relativno nov pojav (6). Ena izmed značilnih posebnosti ravnic z dolgo in kratko travo je tudi časovna različnost pasočih se živali, ki temeljito izrabijo isto območje. Govorimo o sukcesivni paši ali takoimenovanem pašnem zapo- redju. Prve v verigi izkoriščanja so večje živali kot so sloni, bivoli in vodni konji, ki pojedo grobe trave in steptajo teren. Povzročene spremembe so pri- merne za živali iz druge faze, med katerimi so naju- činkovitejše zebre in nosorogi. Njim sledijo na že bistveno prebranih in skrajšanih travnih vrstah gnuji in različne antilope. Krog sklenejo najlažji travojed- ci, ki tudi zaradi obrambnih razlogov (hiter tek) lju- bijo kratko travo: gazele in bradavičaste svinje (5). Glavna znamenitost zavarovanega območja Ngorngoro je samo dno istoimenskega kraterja (z 260 km 2 največja kaldera na svetu), obdano s 600 m visokim, sklenjenim obodom. Zaradi ugod- nih pogojev in raznolikosti ekotopov (travniki, močvirja, jezero, reka, gozd, logi) je tu mogoče najti največje koncentracije različnih živali na našem planetu pa tudi različnih živalskih vrst je za tako majhno površino ogromno. Vsak ekotop ima sebi lastne združbe rastlinstva in živalstva (2). V dnu kraterja je bila posneta večina filmov o življenjskih navadah različnih savanskih živali, o čemer priča lepo razviden obod v ozadju mnogih posnetkov. Bogati pašniki in sveža voda v dnu kraterja omogočajo stalno prisotnost kakih 20 000 do 25 000 velikih sesalcev (slika 1). Čeprav so brez dvoma omejeni z brežinami oboda, lahko prosto prihajajo in odhajajo. Ker je večina kraterskega dna pašnik, prevladujejo travojede živali: gnuji, zebre, gazele, bivoli, elandi in svinje bradavičarke (2). Za- radi velikih koncentracij rastlinojedcev so visoke tudi gostote plenilcev, največje na Zemlji (2). V dnu kraterja je navadno razpršenih okrog 100 levov in 400 hijen, živečih v 5 skupnostih levov, in 8 hijen s strogo razmejenim teritorijem. Jezerski ekosistemi so nastali kot posledica posebnega tipa vulkanske aktivnosti, ki je prisotna le v osrčju vzhodnega dela Velikega tektonskega jarka. Tudi za geologe je edini v tem predelu še vedno delujoči vulkan 01 Doinyo Lengai (masajsko Gora bogov) nekakšen sveti kraj, saj je edini še akti- ven karbonatitni vulkan na svetu. Karbonatit posta- ne v stiku z vodo soda. Sodo spira dežnica, potoki in reke pa jo odnašajo v dolinska dna, kjer se odlaga v jezerih. Le-ta nimajo odtoka, ker jih obdajajo hri- bovja. Naraščajoča sušnost v zadnjih nekaj tisočlet- jih je dodobra skrčila njihovo velikost, v vodi raztop- ljene mineralne snovi pa so se zgostile (7). Visoka vsebnost alkalnih snovi je negostoljub- na za večino življenjskih oblik, še zlasti vodnih. Ker ni bilo tekmovanja v boju za obstanek, so se močno razmnožile diatomeje in modrozelene alge, ki pred- stavljajo osnovno prehrano milijonom rožnatih, ma- lih plamencev. Na jezerih vzhodnega dela jarka živi več kot polovica celotne svetovne populacije teh čudovitih ptic (slika 4), (7). Nekoč je živelo več kot 2 milijona plamencev ali tretjina celotne svetovne populacije na jezeru Nakuru (6). Ko se je jezero sredi petdesetih let osu- šilo, so močni dnevni vetrovi oblikovali gost smog iz prahu in drobnih delcev sode ter ga zanesli dobrih 60 km proti severu. Posledice so bile tako hude, da so za nekaj časa celo podvomili o možnostih za raz- voj tedaj tretjega največjega kenijskega mesta z is- tim imenom. Jezersko dno pa se je po močnem deževju v letu 1961 ponovno napolnilo z vodo in smog s sodo ter njegovi strašni učinki so bili pozab- ljeni (6). Plamenci so se ponovno naselili v velikem številu. Narodni park Nakuru je bil ustanovljen blizu mesta, stisnjen na majhen prostor, tako da je število bolnih živali bistveno večje kot drugje. Po suši v osemdesetih letih se je zaradi izdatnejših padavin in zmanjšanega izhlapevanja vsled nekoliko nižjih temperatur zvišala gladina jezerske vode, obenem 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK pa se je nekoliko znižala stopnja alkalnosti. Zato so se plamenci v celoti odselili na druga jezera: Bogo- rio na severu, Elmenteito na vzhodu ter Magadi, Natron (glavno gnezdišče), Manyaro in druga na jugu. 1. Alexander, S., 1986: The Serengeti - The Glory of Life. National Geographic vol. 169, May 1986. Washington. 2. Bygott, D., 1990: Ngorngoro Conservation Area. Dar Es Salaam. 3. Kenya, 1989, Insight Guides. A PA Publications. Singapore. 4. Lyogello, L., 1990: A Guide to Tanzania National Parks. Dar Es Salaam. 5. Snelson, 11, Bygott, D., 1986: Serengeti National Park. Arusha. 6. Spectrum Guide to Kenya, 1989. Nairobi. 7. Stager, C., 1990: Africa's Great Rift. National Geographic vol. 177, May 1990. Washington. 8. Waters, G., Odero, J., 1989: Geography of Kenya and the East African Region. London. 26