Ooba smeiia. Prav posebej povemo, da ta zgodba ni nikakršna novodobna pravljica, in da je posneta po resnem znanstvenem porocilu. Prav zares vzbuja danes pozornost, i_e se ljudje smejejo. Glasen in prisrčen smeh pač ne spada v turobno razpoloženje sedanje gospodarske ikrize. Zato so tudi na Japonskem resni in zamišljeni obrazi v veliki večini. Japonec se sploh ne zna glasno smejati. On se le smehlja in heheta sam zase. Pa so pred kratkim odkrili v bližini mesta Tokio vasico, ki je .ez noč postala znana po vsej državi. Vaščani so se namre. smejali po ves dan in smojali tako glasno, da je postalo pozorno nanje celo oko postave. Ker jo Japonska moderna in po- evropskem načinu obvladana država, so se visoki oblastni- ki čudili, zakaj se vsa vas zvestih državljanov že nekaj tednov neprestano samo smeje, smeje. Čudno se je vsem zdelo zlasti zato. ker vašfani za smeh niso imeli niti najmanjšega razloga. Ker je, kakor smo že omenili. Japonska napredna država, je višja oblast poslala v vas posebno ikomisijo, ki naj bi preiskala neznane razloge za smeh. Komisija je prišla v vas, uradni gospodje so kazali resne obraze in začeli so preiskovati čudoviti smeh. Tri dni niso dali nobenega glasu od sebe, četrti dan pa so ldicali iz Tokia po telefonu predsednika komisije in hoteli od njega zvedeti poročilo. Predsednik je prišel na telefon in _o ga je uradnik v Tokiu pozval, naj poroča, se je predsednik začel tako glasno in prisrčno smejati v telefon, da je bil uradnik v Tokiu prepri.an, da ima opravka s — čarovnijo. Hitro so poklicali vso znorelo komisijo nazaj v Tokio, vas pa se je smejala naprej. Ker torej uradni oblasti ni uspelo, da bi prodrla v skrivnost smejoče se vasi, se je lotila zadeve akademija zna nosti v Tokiu. Prodrlo je namreč prepričanje, da se vaščani čudovite vasi gotovo ne smojejo le zato, ker se jim tako dobro godi v današnjih težkih okolščinah. Zato so poslali vseučiliščnega profesorja Matsuro v vas in ga naprosili, naj skuša dognati, ikaj povzroca smeh vaščanov. Osem dni je bival profesor v vasi :n je bil še vedno resen. Deveti dan pa je pri obedu jedel jako dobro in okusno solato iz gob. Te gobe so bile v vasi najbolj priljubljena jed. Komaj je pospravil prve grižljaje solate, se je že zacel hehetati, kar gotovo ni bilo lepo in ni pristojalo tako resnemu znanstveniku. Ko je pa pojedel še več solate, se je začel režati tako, da so celo kmetje, ki so ga poslušali, začeli zmajevati z glavo. Ko se je profesor končno nasmejal, pa se je hitro spravil s svedrom znanosti nad ta smeh. Kmalu je ugotovil slede.e: V bližini vasi je na prav mnogih mestih rastla posebna vrsta gob, ki je vplivala zaužita na človekovo živčevie tako, da se jezdel človeku ves svet lepši in prijetnejši. Ce je človek zau_il nekoliko večjo množino teh gob, se jo moral smejati kar celih 24 ur. Prafesor Matsura je objavil sedaj stvarno znanstveno razpravo o tej gobi smeha. Goba, ki jo zaužije človek, začne delovati re po nekaj minutah. Če pa zaužije človek prevelike množine, ga pa napadejo celo krči, ki vkljub temu, da so krči smeha, niso več prijetni. Ameriška kemična industrija se je za to gobo že začela zanimati, kar za sedanje razmere, v katerih najbrže nobenemu Američanu ni mnogo do — smeha, ni nič čudnega.