XVIlI - 84 - 1997 Nove knjige New books Glutz von Blotzheim, U. N. und K. Bauer (1997): Handbuch der Vogel Mitteleuro- pas Bd. 14/1-111. Aula Verlag Wiesbaden. Po 35 letih dela je končan največji monografski projekt v ornitologiji, pri- ročnik srednjeevropskih ptic, v katerem je obdelanih 531 vrst. Letos poleti je izšel zadnji, 14.zvezek, ki v treh snopičih na skoraj 2000 straneh ločeno obravnava tri družine: vrabce Passeridae, ščinkavce Fringillidae in strnade Emberizidae. Obravnavanih je 39 palearktičnih in 7 nearktičnih vrst. Poleg številnih črno-belih risb, ki odlično ponazarjajo vedenje obrav- navanih vrst, je v tem zvezku tudi pet barvnih strani, na katerih so naslikani peruti pinože in ščinkavca v odraslem in mladostnem perju, barvne variante bre- zovčkov, podvrsti brezovčka in vsi pa- learktični strnadi v mladostnem perju. Ob poročanju o tako obsežnem pri- ročniku seveda nihče ne pričakuje ,da bo poročevalec prebral celotno besedilo, zato sem se bežno seznanil le z odlomki, ki obravnavajo za Slovenijo bolj zanimive vrste ptic. In med temi je zagotovo najbolj zanimiv laški vrabec. Že leta 1834 ga je Gloger klasificiral kot podvrsto domačega vrabca, leta 1914 Chigi kot podvrsto široko pojmovane vrste, ki naj bi ji kot podvrsti pripadala tudi domači in španski vrabec, in v letih 1903-10 Hartert kot samostojno vrsto. Leta 1984 pa je Baumgart v laškem vrabcu prepoznal podvrsto španskega vrabca. Temu mnenju sta se zdaj na podlagi ugotovljenega naraščanja podobnosti med tema dvema vrabcema od severa proti jugu areala pridružila bJdi pisca srednjeevropskega priročnika. Ceprav je v kn jigi objavljen nazoren zemljevid kon- taktnega predela med domačim in ita- ljanskim vrabcem in so na tem zemljevidu s presenetljivo natančnostjo na sloven- skem ozemlju vnešeni podatki o obeh vrstah in njunih križancih, med refe- renčnimi avtorji ni najti Petra Grošlja, ki je takšen zemljevid objavil že leta 1980 v Acrocephalusu . Kakorkoli že, slovenski ACROCEPHALUS ornitologi se bomo morali opredeliti do na novo opredeljene povrste P. hispanio- liensis italiae in premisliti, ali sprejmemo podarjeno nam novo gnezdilko. Druga za nas zelo zanimiva vrsta je skalni vrabec Petronia petronia. Kdo bi si mislil, da je ta vrsta v devetnajstem stoletju gnezdila na Poljskem in v začetku dvajsetega v Nemčiji ter da sta iz druge polovice dvajsetega stoletja znana dva podatka o opazovanju v avstrijskem viso- kogorju (nad 2000 m), kar je nezdružljivo z današnjo predstavo o tej turkestansko mediteranski vrsti. No, resnici na ljubo je vrsta tolikanj zanimiva, da se je v pri- ročniku znašel tudi podatek Milana Gjer - keša za Ankaran (3.5.1987), četudi le med pogatki o selitvi. Skrlatec Carpodacus erythrin us je tretja vrsta, ki me je posebej zanimala , saj sem svojčas domneval, da sega njegov gnez- ditveni areal v Evropi najjužneje prav v Sloveniji. No, podatek bi lahko veljal kvečjemu za Srednjo Evropo, vendar tudi s tem ne bo nič, saj nas Glutz von Blotzheim in Bauer uvrščata nekam dru- gam. Za škrlatca pravita: "Auf Balkan halbinsel lokaler Brutvogel in Rumanien, Bulgarien- un Slowenien." So pa citirani tako prvi Seretovi podatki z Ljubljanskega barja(l978,1979) kot tudi zadnji Bračkovi iz Prekmurja (1990,1993) o gnezdenju te vrste pri nas. Seveda lahko obžalujemo, da Slovenija v tem priročniku, ki je veličasten poklon ornitologiji dvajsetega stoletja, bržkone zaradi nekdanje državnopravne neprepo- znavnosti ni vključena v Srednjo Evropo. To pa niti ni ne vem kako pomembno, saj je priročnik posvečen monografskim pri- kazom vseh v Evropi živečih in pojavlja- jočih se vrst. Te so seveda tudi brez naših podatkov odlično obdelane, nam samim pa puščajo toliko več publicističnega pro- stora za objavljanje suverenih podatkov ne glede na geografsko in še manj politično umestitev. Iztok Geister 163