KONFLIKTI V PROSTORSKEM NAČRTOVANJU: KRITIČNI PREGLED TEORETIČNIH PRISTOPOV K ZMANJŠEVANJU KONFLIKTNOSTI AVTORICA dr. Maruša Goluža Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika, Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana marusa.goluza@zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000-0002-2011-1547 DOI: https://doi.org/10.3986/GV94102 UDK: 711:316.482 COBISS: 1.02 IZVLEČEK Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov k zmanjševanju konfliktnosti Članek obravnava, kako različne smeri teorije prostorskega načrtovanja obravnavajo konflikte in kakšne pristope za zmanjševanje konfliktnosti uporabljajo. Konflikte smo predstavili skozi tri koncepte: javni inte- res, družbena produkcija prostora in težko rešljivi problemi. Celostni racionalni pristop se izogiba konfliktom z zanašanjem na objektivnost strokovnega znanja, deliberativni pristop skuša reševati konf- likte z deliberacijo med enakopravnimi akterji, poststrukturalistični pristop pa konflikte označuje kot osnovo za izražanje različnih strokovnih in vrednotnih argumentov. Kljub zavedanju, da je tudi stroka lahko vir konfliktov in pristranska, deliberacija v stroki v teoriji ni posebej izpostavljena. Za zmanjševanje konf- liktnosti prostorskega načrtovanja so zato potrebni pristopi, ki temeljijo na znanosti in formaliziranih postopkih, kot tudi pristopi, ki temeljijo na deliberaciji med akterji. KLJUČNE BESEDE prostorsko načrtovanje, deliberacija, konflikt, poststrukturalizem, družbeno ustvarjen prostor ABSTRACT Conflicts in spatial planning: Critical evaluation of theoretical approaches to conflict management The article examines how different strands of planning theory conceptualize and deal with spatial con- flicts. Conflicts are first presented in terms of three concepts: public interest, social production of space, and wicked problems. The rational approach avoids conflicts by relying on unbiased scientific knowledge, the deliberative approach resolves conflicts through deliberation between equal actors, while the post-struc- turalist approach sees conflicts as necessary to reveal actors’ different interests and value judgments. Despite the awareness that scientific knowledge is not always impartial, deliberation in the scientific sphere con- tinues to be overshadowed by approaches facilitating citizen involvement. Knowledge-based approaches and the formalization of planning processes are essential alongside deliberation to tame the conflictual nature of spatial planning. KEY WORDS Spatial planning, deliberation, conflict, post-structuralism, social production of space Uredništvo je prispevek prejelo 2. oktobra 2022. 31 Geografski vestnik 94-1, 2022, 31–46 Razprave RAZPRAVE vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 31 1 Uvod Zakon o urejanju prostora (2021) prostorsko načrtovanje opredeljuje kot kontinuirano interdisci- plinarno dejavnost, s katero načrtujemo prostorski razvoj in prostorske ureditve. Postopki prostorskega načrtovanja in priprava prostorskih aktov temeljita na dogovarjanju in usklajevanju med udeleženci urejanja prostora. Prostorsko načrtovanje tako že v sami opredelitvi predvideva dogovorni način reše- vanja morebitnih konfliktov med akterji. Konflikti se v prostorskem načrtovanju lahko pojavijo iz različnih vzrokov. To so lahko konflikti glede rabe ali spreminjanja rabe fizičnega prostora, ki je omejen vir, zara- di različnih interesov akterjev ali neenakopravnega vpliva akterjev na odločitve o posegih v prostor (Počkar in sodelavci 2009). Usklajevanje interesov in razreševanje konfliktov je torej temeljno poslanstvo pro- storskega načrtovanja. Soočanje s potencialno konfliktnostjo je v središču pozornosti teorije prostorskega načrtovanja, v kate- ri so se izoblikovale tri glavne usmeritve: celostno racionalno, o deliberativno in agonistično prostorsko načrtovanje. Celostno racionalno prostorsko načrtovanje se prvenstveno osredotoča na preprečevanje konfliktov. Pri odločanju ima glavno vlogo stroka, ki naj bi bila zmožna na objektiven način določati pravičen prostorski razvoj (Healey 1997). Glavni kritiki celostnega racionalnega pristopa sta odtuje- nost prostorskih načrtov od potreb in interesov v družbi (Healey 1997), vprašljiva pa je tudi objektivnost strokovnega delovanja (Davidoff 1965). V šestdesetih letih 20. stoletja so se v teoriji prostorskega načrtovanja začele pobude za demokra- tizacijo in večjo vlogo javnosti pri odločanju (Arnstein 1969). Velik vpliv na teorijo prostorskega načrtovanja je imela tudi Habermasova Teorija komunikativnega delovanja (Habermas 1983; 1989), v kateri avtor obravnava proceduralne vidike reševanja konfliktov s pomočjo deliberacije. Reševanje konfliktov naj bi temeljilo na: 1) sodelovanju javnosti, ki naj bi strokovno znanje dopolnila s prakti- čnim, lokalnim znanjem, 2) deliberaciji oziroma argumentirani razpravi med udeleženci in 3) doseganju konsenza, do katerega udeleženci pridejo skozi proces deliberacije. Udeleženci racionalni konsenz dosežejo s spremembo lastnih preferenc in na podlagi izbiranja in sprejemanja najboljšega argu- menta (Habermas 1983). Čeprav naj bi deliberativni način odločanja vsaj v teoriji odpravil legitimacijski primanjkljaj celostnega racionalnega pristopa, ima tudi ta številne omejitve. To so na primer strateško delovanje akterjev (Flyvbjerg in Richardson 2002; Goluža in sodelavci 2021), problematičnost popol- ne odprtosti postopkov odločanja (Rorty 2000; Forester 2009) ter nezmožnost objektivnega presojanja med argumenti (Foucault 1972). Kljub kritikam pa deliberativno odločanje v teoriji velja za ideal, ki naj bi se mu v praksi skušali čim bolj približati. Številni avtorji so Habermasov model deliberativnega odločanja prenesli v teorijo prostorskega načrtovanja, med drugim Forester (1984; 1993), Healey (1997) ter Innes in Booher (2010). Prednosti deliberativnega odločanja avtorji prepoznavajo tudi v praksi, na primer v urbanizmu pri upoštevanju pobud »od spodaj navzgor« (Poljak Istenič 2019), v medobčin- skem sodelovanju pri snovanju razvojnih projektov (Rus, Nared in Bojnec 2018) in pri vključevanju javnosti v oblikovanje turističnih produktov (Šmid Hribar, Razpotnik Visković in Bole 2021). Raziskave so pokazale tudi to, da je izogibanje deliberaciji eden ključnih vzrokov za konflikte v prostorskem načr- tovanju (Goluža 2021; Goluža in sodelavci 2021). V zadnjih desetletjih so v teoriji prostorskega načrtovanja zaznavni tudi vplivi poststrukturalizma. To je filozofska smer, ki zavrača univerzalne resnice in izhaja iz stališča, da je znanje družbeno ustvar- jeno. Odvisno je od spreminjajočega se družbeno-prostorskega konteksta, odnosov moči in kot tako ni nikoli popolnoma objektivno (Fox 2014). Pri načrtovanju prostorskega razvoja in pri sprejemanju odlo- čitev o posegih v prostor, je zato zelo težko ali celo nemogoče sprejemati odločitve, ki bi bile absolutno pravilne ali napačne. Tudi pri presojanju in usklajevanju strokovnih stališč so odločitve o prostorskem razvoju in posegih v prostor vedno do neke mere subjektivne, odvisne od akterjev, ki so vključeni v pro- ces, pa tudi od specifičnega družbeno-prostorskega konteksta in trenutno uveljavljenih strokovnih diskurzov. Konflikti v tem pogledu niso nikoli v celoti razrešeni, temveč gre zgolj za stabilizacijo odno- sov med akterji (Hillier 2008). Na podobnih temeljih stoji agonistični model demokracije oziroma 32 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 32 agonistični pluralizem. To je družbenopolitična teorija, ki poudarja pozitivne vidike konfliktov, ki jih razume kot sestavni del družbenih odnosov. Kot taki so konflikti razumljeni kot ključni za obstoj demo- kracije. Teoretiki te filozofske smeri deliberacijo sicer označujejo kot ključno za demokratični način odločanja, vendar pa izpostavljajo, da je konsenz nemogoče doseči. Agonistični pluralizem predpostavlja, da so konflikti nerešljivi, odločitve pa vedno le rezultat začasne stabilizacije odnosov moči. Odločitve namreč vedno temeljijo na izključevanju določenih interesov, stališč in možnosti (Laclau in Mouffe 2001; Hendriks 2006). Poststrukturalizem je vplival tudi na razumevanje strokovnega delovanja, ki ni vedno popolnoma objektivno, temveč tudi nanj lahko vplivajo vrednote, zakonodajni okviri, pritiski investi- torjev in številni drugi dejavniki. Strokovni argumenti so zato lahko le eden izmed več enakovrednih vidikov za odločanje (Gordon 2009). V ospredju poststrukturalističnega prostorskega načrtovanja je predvsem prepoznavanje različnih, tudi konfliktnih pogledov na prostor in prostorski razvoj ter stal- no ugotavljanje ustreznosti prostorsko-razvojnih usmeritev v  določenem družbeno-prostorskem kontekstu (Hillier 2008; De Roo in Hillier 2012). Čeprav so konflikti v prostorskem načrtovanju stalnica, je prispevkov, ki bi eksplicitno obravna- vali pristope za soočenje s konflikti, tako v domači kot tuji literaturi, relativno malo. Večinoma je problematika konfliktnosti razdrobljena in obravnavana posredno, v posameznem teoretičnem mode- lu prostorskega načrtovanja (Healey 1997; Hillier 2008). V literaturi so pogosta tudi kritična dela, ki izpostavljajo prednosti in pomanjkljivosti posameznega modela odločanja (na primer Allmendinger in Tewdwr-Jones 2001). Veliko je tudi empiričnih raziskav posameznih primerov konfliktov (med dru- gim Flyvbjerg 1998; Kos 2013; Goluža in sodelavci 2021). Preglednih prispevkov, ki bi na enem mestu primerjali in kritično obravnavali različne teoretične pristope pri soočenju s konflikti v prostorskem načrtovanju, tako v tuji kot domači literaturi primanjkuje. Namen članka je predstaviti, kako je pro- blematika zmanjševanja konfliktnosti obravnavana v treh vodilnih teoretičnih smereh prostorskega načrtovanja: celostnem racionalnem, deliberativnem in poststrukturalističnem. Primerjali in kriti- čno ovrednotili smo vse tri pristope ter izpostavili glavne izzive soočanja s konflikti v prostorskem načrtovanju. 2 Opredelitev konfliktov v prostorskem načrtovanju Pojem »konflikt« v literaturi nima enoznačne opredelitve. V Slovenskem etimološkem slovarju (Snoj 2015) je konflikt opredeljen kot nasprotje oziroma napetost. Konflikte v prostorskem načrto- vanju razumemo predvsem v luči socioloških razprav, ki konflikte obravnavajo kot neizbežen sestavni del družbenih odnosov. Do konfliktov lahko pride zaradi (Počkar in sodelavci 2009): • omejenosti temeljnega vira, prostora, in neenakomernega dostopa do njega, • različnih interesov in ciljev akterjev glede upravljanja z virom ter • različne razporeditve moči v družbi, zaradi česar imajo določeni akterji večji vpliv na odločitve o spre- membah v prostoru kot drugi. 2.1 Konflikti kot posledica omejenosti fizičnega prostora Prostor je eden od skupnih virov, katerih razpoložljivost se z uporabo manjša (Šmid Hribar in sode- lavci 2018). S porabo prostora se povečuje verjetnost za konflikte, s tem pa narašča tudi potreba po usklajevanju interesov. Prostorsko načrtovanje kot eno ključnih področij delovanja države naj bi bilo v javnem interesu, torej v čim večji meri usklajeno z interesi v družbi. Hkrati mora prostorsko načr- tovanje tudi preprečevati arbitrarne, samovoljne posege v prostor, ki bi lahko imeli negativne okoljske posledice. Čeprav je uresničevanje javnega interesa ena temeljnih nalog prostorskega načrtovanja (Zakon o urejanju … 2021), gre za zelo ohlapen pojem in stalno iskanje ravnovesja med javnim in zasebnimi interesi. Nemogoče je namreč jasno določiti, kolikšna podpora javnosti ali korist prebivalcev je zadostna, 33 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 33 34 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … da lahko govorimo o javnem interesu (Alexander 2002). Razmerja med zasebnimi interesi in javnim inte- resom glede urejanja prostora so pogosto konfliktni, zato posegi v prostor zahtevajo dogovarjanje med akterji (slika 1). prostorska politika prostorsko načrtovanje dogovarjanje individualni interesi lastninske pravice ekonomski interesi vrednote, čustva, ... javni interes Slika 1: Razmerja med prostorsko politiko, prostorskim načrtovanjem ter javnim in zasebnimi interesi. 2.2 Konflikti kot posledica družbene produkcije prostora Humana geografija in sodobna teorija prostorskega načrtovanja prostor obravnavata kot družbe- no kategorijo. Prostor v tem pogledu je družbeno ustvarjen, kar pomeni, da imajo akterji različne predstave o prostoru, ki vplivajo tako na individualne kot tudi kolektivne prakse upravljanja z njim (Schroer 2018). Lefebvre (2013) razlikuje med tremi tipi družbeno ustvarjenega prostora: 1) fizični prostor, 2) prostor znanja in logike ter 3) prostor prebivalcev (slika 2). Fizični prostor se nanaša na kolektivne in indivi- dualne prakse upravljanja s prostorom. Med kolektivne prakse sodijo na primer teritorialne in upravne delitve prostora, državna prostorska politika ter različni sektorji in upravne ravni, ki vsak na svoj način upravljajo s prostorom. Razmerja med njimi so lahko konfliktna. Konflikti pa so lahko tudi posledica nestrinjanja javnosti z (državnim ali lokalnim) upravljanjem s prostorom (Lefebvre 2013). V tem pri- meru gre za konflikt med individualnimi in kolektivnimi prostorskimi praksami. Drugi tip družbeno ustvarjenega prostora je prostor znanja in logike oziroma »prostorskih načrtovalcev« in izhaja iz stro- kovnega delovanja. Lefebvre (2013) ga imenuje tudi prostor znanja in logike. Strokovno znanje, s katerim razpolagajo prostorski načrtovalci, postaja vse bolj specializirano in diferencirano, zato je usklajeva- nje različnih stališč vse bolj težavno. Veljavnost znanja in znanstvenih diskurzov se lahko v prostoru in s časom spreminja, saj tudi znanje odraža specifične družbene, kulturne in zgodovinske razmere, pa tudi ideologije (Lefebvre 2013). Tak primer je diskurz o trajnostnem razvoju, ki ima danes v pro- storskem načrtovanju neprimerno večjo vlogo kot pred desetletji. Tretji tip družbeno ustvarjenega prostora vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 34 je prostor prebivalcev – uporabnikov prostora, ki se oblikuje skozi zgodovino in družbene odnose. Izraža kulturne značilnosti, odnose moči, ideologije in pripadnost različnim družbenim skupinam. Tretji tip produkcije prostora pa je družbena produkcija prostora oziroma prostor prebivalcev. Gre za prepelet subjektivnega in kolektivnega doživljanja prostora, vključno z osebnimi, čustvenimi navezavami na pro- stor in spomini. Zaradi razlik v dojemanju prostora, interesih, željah in potrebah posameznikov glede prostorskega razvoja lahko prihaja do konfliktov (Lefebvre 2013). 35 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave Slika 2: Družbeno ustvarjen prostor (prirejeno po Lefebvre 2013). prostor, kot ga prikazujejo zemljevidi, prostorski načrti in modeli fizični prostor prostor prebivalcev prostor znanja in logike č a s subjektivni ideali, vizije in predstave individualne in kolektivne prostorske prakse p r o s t o r 2.3 Težko rešljivi problemi kot vir konfliktov Prostorsko načrtovanje se sooča z vse večjo kompleksnostjo. Meje pristojnosti za urejanje prosto- ra postajajo vse bolj zabrisane, nemogoče je predvideti vse posledice, ki jih bo nek poseg v prostor povzročil, stroka pa z naraščajočo diferenciacijo in specializacijo vse težje enoznačno upraviči ustrez- nost odločitev. Poleg tega pri odločanju o prihodnjem prostorskem razvoju sodelujejo tudi številni akterji z različnimi interesi, ki imajo bodisi strokovno bodisi vrednotno, ideološko ali čustveno ozadje. Rittel in Webber (1973) sta konflikte v prostorskem načrtovanju zato poimenovala težko rešljivi problemi (angle- ško wicked problems; slika 3). Pri reševanju tovrstnih problemov je praktično nemogoče opredeliti objektiven nabor kriterijev za presojanje, saj imajo enakovredno ali celo superiorno vlogo pri odločanju lahko tudi vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 35 36 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … težko rešljivi problemi povezanost in tprepletenos vzrokov za probleme veliko akterjev s konfliktnimi interesi zabrisane meje pristojnosti za odločanje edinstvenost in neponovljivost problemov enoznačna opredelitev problema ni mogoča vrednotenje opcij brez časovnih in vsebinskih omejitev nepredvidljive posledice odločitev nepovratne odločitve nemogoče testiranje opcij rešitve niso pravilne/napačne temveč boljše/slabše z vidika akterja Slika 3: Značilnosti težko rešljivih problemov (prilagojeno po Rittel in Webber 1973). vrednote. Odločitev zato ne moremo označevati kot pravilnih ali napačnih, temveč zgolj kot boljše ali slab- še glede na individualno presojo akterja (Rittel in Webber 1973; De Roo in Hillier 2012). Usklajevanje interesov in reševanje konfliktov v prostorskem načrtovanju s tem postaja vse bolj zahtevno, povečuje pa se tudi pomen argumentirane razprave med vsemi akterji, ki jih neka odločitev zadeva. 3 Teoretični pristopi za zmanjševanje konfliktov v prostorskem načrtovanju Opredelitve konfliktov iz prejšnjega poglavja kažejo na to, da imata pri zmanjševanju konfliktno- sti ključno vlogo racionalizacija odločanja na eni strani ter dogovorno usklajevanje interesov na drugi. vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 36 Racionalizacija temelji na jasnih strokovnih merilih za presojanje, formaliziranih postopkih odloča- nja in formalno opredeljenih pristojnostih za izvajanje prostorske politike. Vse bolj se povečuje tudi pomen dogovornega razreševanja konfliktov med akterji, ki temelji na vključevanju javnosti. Eno od osrednjih vprašanj teorije prostorskega načrtovanja je torej, kako racionalno načrtovati prostorski raz- voj? Skozi zgodovino so se v grobem izoblikovali trije teoretični modeli odločanja s svojimi normativnimi usmeritvami za preprečevanje, reševanje oziroma zmanjševanje konfliktnosti prostorskega načrtova- nja. To so: celostno racionalno, deliberativno in poststrukturalistično prostorsko načrtovanje. 3.1 Celostno racionalno prostorsko načrtovanje Teorija celostnega racionalnega prostorskega načrtovanja se je začela razvijati po drugi svetovni vojni. V skladu s pozitivistično miselnostjo je imela tudi v geografiji ključno vlogo pri odločanju stroka. Pozitivizem kot filozofska smer je namreč temeljil na predpostavki, da je, tako kot v naravoslovju, tudi v družboslovju in humanistiki pri pojasnjevanju družbenih pojavov treba stremeti h kvantifikaciji poja- vov in formaliziranim znanstvenim metodam. Te naj bi zagotavljale merljivost, objektivnost in empirično preverljivosti rezultatov (Kitchin 2006). Tudi v povojnem prostorskem načrtovanju je stro- kovno znanje veljalo za nepristransko, objektivno in kot tako osnova za pravično prostorsko politiko (Healey 1997). Celostni racionalni pristop naj bi namreč onemogočal špekulativne odločitve in odlo- čitve, temelječe na čustvih in vrednotah. Odločitve o posegih v prostor so zato v celostnem racionalnem pristopu utemeljene strokovno in tehnično, značilna pa je tudi zelo močna logika ekonomske učinkovi- tosti (Healey 1997; Sager 1999). Legitimnost odločitev temelji na strokovnosti in usklajenosti s formalno predpisanimi postopki odločanja (Faludi 1998). S strokovnostjo in formaliziranostjo naj bi se izogni- li konfliktom. Če pa bi do njih vseeno prišlo, je vključevanje javnosti zamišljeno v smislu pojasnjevanja strokovno sprejetih odločitev in ne upoštevanja različnih interesov in želja v družbi (Sager 1999). Ena ključnih kritik racionalnega načina odločanja je nedemokratičnost oziroma dejstvo, da so stro- kovne odločitve lahko odtujene od vrednot in potreb v družbi (Habermas 1974). Problematično je tudi zanašanje na objektivnost strokovnih argumentov, saj tudi na delovanje strokovnjakov vplivajo razli- čni dejavniki. To so lahko vrednote, finančni pritiski, spremembe stališč zaradi napredka v znanosti. Do konfliktov lahko prihaja tudi znotraj posamezne stroke ali med strokami, saj so si lahko strokovna stališča tudi nasprotujoča (Latour 2011). Že sam nabor strok, posameznih strokovnjakov in kriterijev, s katerimi ti presojajo med različnimi možnostmi prostorskega razvoja, je izključujoč in ni reprezen- tativen za celotno strokovno javnost. Neodvisnost in objektivnost odločitev stroke sta zato lahko vprašljivi, kar zmanjšuje prepričljivost celostnega racionalnega pristopa (Moore 2017). Kljub kritikam ima celostni racionalni pristop še vedno pomembno vlogo. Prostorsko načrtova- nje mora biti do določene mere formalizirano in racionalizirano. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do prevelike kompleksnosti in zastojev pri načrtovanju. Tudi stroka ima še vedno pomembno vlogo pri oblikovanju argumentov ter zagotavljanju informacij in znanja, s pomočjo katerega akterji obliku- jejo svoje argumente (Gutmann in Thompson 2004; Moore 2017). Strokovno znanje je tudi nujna protiutež ozkim, individualističnim, pogosto ekonomskim interesom posameznih akterjev. Prednost formalizi- ranega, tehnokratskega odločanja je v učinkovitosti in transparentnosti, vendar je lahko izključujoče, kar povzroča konflikte (Kos 1993). 3.2 Deliberativno prostorsko načrtovanje Kritiki celostnega racionalnega prostorskega načrtovanja so v šestdesetih letih 20. stoletja izpostavljali predvsem nujnost demokratizacije. Z vključevanjem javnosti bi del odločevalske moči (ali celoto) pre- nesli na prebivalce, ki so bili sicer tradicionalno izključeni iz odločanja (Arnstein 1969). S tem naj bi odpravili eno ključnih pomanjkljivosti celostnega racionalnega prostorskega načrtovanja in tako pri- spevali k večji družbeni sprejemljivosti prostorskih načrtov. Na teorijo prostorskega načrtovanja je 37 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 37 v osemdesetih letih 20. stoletja vplivala tudi Teorija komunikativnega delovanja nemškega filozofa Habermasa (1983; 1989). Odločanje naj bi po tej teoriji temeljilo na vključevanju vseh akterjev, vključno z javnostjo, ki so med seboj enakovredni. Udeleženci naj bi skozi argumentirano razpravo – deliberacijo – dosegli skupno razumevanje problema in končno po načelu najboljšega argumenta tudi racionalni konsenz. Udeleženci naj bi v deliberaciji delovali v skladu z načeli resničnosti, pravilnosti in iskrenosti. Načelo resničnosti pomeni, da bi moral biti vsak udeleženec popolnoma informiran o zade- vi, o kateri odloča. Ključno vlogo pri zagotavljanju resničnih informacij ima stroka, ki mora poskrbeti, da so argumenti, ki jih zagovarjajo udeleženci v deliberaciji, usklajeni s trenutno dosegljivim znanjem. Pomembno je, da to znanje stroka zna predstaviti na način, ki je razumljiv tudi nestrokovni javnosti. Načelo pravilnosti pomeni, da morajo udeleženci v deliberaciji delovati v skladu s pravnimi normami in moralnimi načeli. Tretje načelo, načelo iskrenosti, pa ima pomembno moralno in pravično osnovo. Udeleženci morajo biti prepričani v pravilnost in upravičenost svojega delovanja ter v procesih odlo- čanja delovati etično (Habermas 1983; Kos 2002). Forester (1993) je bil eden prvih teoretikov, ki je Habermasovo Teorijo prenesel na področje pro- storskega načrtovanja. Čeprav je bil velik zagovornik ideje in načel deliberativnega odločanja, je bil skeptičen predvsem do možnosti doseganja racionalnega konsenza. Zavedal se je, da v praksi na delo- vanje udeležencev vplivajo različni dejavniki, kot so nerazumevanje, šumi v komunikaciji, nezaupanje, različne vrednote, strateško delovanje, prekrivanje sektorskih politik in interesov različnih upravnih ravni in drugi (Forester 1984). Kljub praktičnim omejitvam je deliberativni pristop postal glavna nor- mativna usmeritev teorije prostorskega načrtovanja in velja za enega najustreznejših pristopov za reševanje konfliktov (Forester 1993; Healey 1997; Innes in Booher 2010). Deliberativno odločanje se je uveljavilo tudi na mednarodni ravni oblikovanja politik. S Torremolinsko listino (Resolution … 1983) so se uveljavila štiri ključna načela v prostorskem načrtovanju: demokratičnost, celovitost, funkcio- nalnost in dolgoročnost, ki vsa izpostavljajo nujnost dogovarjanja med akterji. Pravico do sodelovanja pri odločanju o posegih v okolje javnosti daje tudi tako imenovana Aarhuška konvencija oziroma Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Zakon o ratifikaciji … 2004), katere podpisnica je tudi Slovenija. Konvencija daje posameznikom pravico do obveščenosti, soodločanja in pravnega varstva v okoljskih zadevah. Kljub temu da je deliberativni pristop uveljavljen na teoretični, zakonodajni in politični ravni, se v praksi pogosto izvaja zgolj navidezno. Poleg zgoraj omenjenih praktičnih omejitev odločevalci pogosto tudi omejujejo sodelovanje različnih udeležencev, oziroma jim ne dajo možnosti vplivanja na končne odločitve. 3.3 Prostorsko načrtovanje in vplivi poststrukturalizma V zadnjih desetletjih so v teoriji prostorskega načrtovanja opazni vplivi poststrukturalizma, ki konf- liktom pripisujejo pozitivno vlogo v procesih odločanja. Gre za pristop, ki izpostavlja družbene odnose, družbeno ustvarjene pomene in upošteva vpliv družbeno-prostorskega konteksta na delovanje akter- jev. Prostorsko načrtovanje v tem pogledu je odprt, dinamičen in konflikten proces odločanja, pri čemer konfliktov nikoli ne moremo v celoti razrešiti (Hillier 2008). Agonistična teorija na primer predpostavlja, da odločitve vedno temeljijo na izključevanju določenih interesov, stališč in možnosti (Laclau in Mouffe 2001; Hendriks 2006). To pa ne upravičuje relativizacije argumentov in brezbrižnosti odločanja, ven- dar še povečuje pomen deliberacije (Latour 2011). Cilj agonističnega pristopa je ustvarjanje priložnosti za izražanje konfliktnih stališč in med akterji skozi dialog doseči zmanjšanje konfliktnosti odnosov. Ti naj bi dosegli medsebojno razumevanje in sprejeli določeno odločitev, čeprav se ta ne sklada z njiho- vimi osebnimi prepričanji (Mouffe 2016). Konflikti so v agonistični teoriji razumljeni kot temelj obstoja demokracije (Mouffe 2016) in kot osnova za izražanje in soočenje tako racionalnih kot vrednotno obar- vanih argumentov. Konflikti lahko tako potencialno prispevajo k napredku, novim, boljšim predlogom rešitev ali prostorskih praks (Pløger 2004; Massey 2005). 38 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 38 39 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave Podobno tudi multiplenarno prostorsko načrtovanje reševanje konfliktov nadomešča s stabiliza- cijo konfliktnih odnosov med akterji skozi deliberacijo (Hillier 2008). Poststrukturalizem zagovarja tezo, da morajo procesi odločanja zagotoviti zastopanost različnih teritorialnih in drugih opredelitev pro- stora, ki so družbeno ustvarjene. To pomeni, da morajo biti procesi odločanja zasnovani tako, da dajejo možnost sodelovanja ter izražanja stališč različnim akterjem in družbenim skupinam, tudi margina- liziranim oziroma tistim, ki so pogosto izključene iz procesov odločanja (Scott 2009). Kljub načelom vključujočega odločanja pa vsak prostorski načrt, strategija ali drugi prostorski akt zahteva tudi nujno oženje nabora različnih stališč in interesov oziroma izključevanje, saj je praktično nemogoče, da bi ures- ničili vse. Prostorski načrtovalci imajo s tem vse bolj zahtevno nalogo osmišljanja kaotične odprtosti odločevalskih postopkov ter tehtanja med racionalnostjo in iracionalnostjo argumentov akterjev. Narava prostorskega načrtovanja pa od prostorskih načrtovalcev zahteva tudi sprejemanje »neodločljivih odlo- čitev«, ki bodo izvedljive in sprejemljive v specifičnem družbeno-prostorskem kontekstu (Hillier 2008). 4 Razprava: izzivi prostorskega načrtovanja pri soočenju s konflikti V prejšnjih poglavjih smo najprej predstavili ključne vzroke za konflikte, nato pa smo skozi pre- gled treh dominantnih teoretičnih modelov predstavili pristope za soočenje s konflikti v prostorskem načrtovanju. V nasprotju od deliberativnega in poststrukturalističnega prostorskega načrtovanja celo- stni racionalni pristop ne predvideva konfliktov. Zanaša se namreč na objektivnost, nepristranskost in pravičnost stroke. Zaradi jasno formalno predpisanih postopkov in strokovnih meril za odločanje je celostno racionalno prostorsko načrtovanje v praksi lahko zelo učinkovito in transparentno. Največji pomanjkljivosti tega pristopa pa sta demokratični primanjkljaj in predpostavka o nekonfliktnosti stro- kovnega delovanja. Demokratični primanjkljaj je bil vsaj v  teoriji odpravljen z  deliberativnim prostorskim načrtovanjem. Ta je predvidel vključevanje javnosti, s čimer naj bi se zmanjšal razkorak med državnimi odločevalci, stroko in družbo (Kos 1993). Deliberativni način odločanja je javnosti teo- retično omogočil stroki enakovredno soodločanje o  prihodnjem prostorskem razvoju. Kljub večji demokratičnosti sprejemanja odločitev, pa reševanje konfliktov v deliberativnem prostorskem načr- tovanju še vedno temelji na racionalnosti oziroma strokovnosti. Stroka je tista, ki udeležence v deliberativnem pristopu oskrbuje z argumenti. Vrednote posameznikov, njihova čustva in pomeni, ki jih posamezniki pripisujejo določenemu prostoru, v deliberativnem prostorskem načrtovanju niso enakovredni strokovnim argumentom. Cilj deliberacije je priti do racionalnega konsenza – odločitve, sprejete na osnovi najboljšega (strokovnega) argumenta, pri čemer pa teorija spregleda praktični vidik in dejstvo, da je v določenih primerih zelo težko ali celo nemogoče presojati o tem, kateri strokovni argument je boljši. To je tudi ena ključnih kritik deliberativnega modela odločanja (na primer Foucault 1972; Rorty 2000). Podobno kot celostno racionalno tudi deliberativno prostorsko načrtovanje teme- lji na predpostavki nekonfliktnosti strokovnih stališč. Odnos do konfliktov se je v teoriji prostorskega načrtovanja v zadnjih desetletjih spremenil pred- vsem pod vplivom poststrukturalizma. Teorija prostorskega načrtovanja za doseganje večje družbene sprejemljivosti prostorskih načrtov na eni strani vse bolj izpostavlja pomen upoštevanja vrednot ter lokalnega in laičnega znanja prebivalcev, na drugi strani pa tudi se vse bolj krepi zavedanje, da v prak- si ne obstajajo univerzalna racionalna merila za prostorsko načrtovanje ter presojanje o pravilnosti in upravičenosti določenega posega v prostor. V teoriji se je premenil tudi odnos do reševanja konflik- tov v prostorskem načrtovanju. Medtem ko celostno racionalno in deliberativno prostorsko načrtovanje skušata bodisi preprečiti bodisi racionalno razrešiti konflikte, poststrukturalistično prostorsko načr- tovanje izpostavlja nerešljivost konfliktov. Konflikti veljajo tudi kot ključen sestavni del družbenih odnosov, ki je pomemben za obstoj demokracije. Kljub nerešljivosti konfliktov poststrukturalistično prostorsko načrtovanje, podobno kot deliberativno, spodbuja odprtost odločevalskih postopkov in argumentira- no razpravo med udeleženci. Razlikuje pa se v tem, da je proces reševanja konfliktov razumljen kot vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 39 prilagodljiv, nikoli zaključen proces argumentiranja, odprt za različne, tudi subjektivne predstave o pro- storu, ki imajo lahko vrednotno, ideološko ali čustveno podstat. Cilj takšnega procesa ni konsenz, temveč odprti, začasni dogovori, ki se lahko glede na okoliščine spreminjajo. Stalno prevpraševanje vrednot in želene smeri prostorskega razvoja ter iz tega izhajajoča večja prilagodljivost procesov odločanja je sicer v luči spreminjajočega se družbeno-prostorskega konteksta pozitivno. Problem takšnega načina odločanja pa je sama narava prostorskega načrtovanja. Ta od odločevalcev zahteva dokončne odločitve in prostorske načrte, ki se materializirajo v konkretnih spremembah v prostoru, česar pa poststruktu- ralistično prostorsko načrtovanje ne predvideva. V praksi prostorsko načrtovanje ne more delovati kot odprt, nikoli končan proces, saj so nujne dokončne odločitve, za katere morajo odločevalci sprejeti tudi moralno in politično odgovornost. Pregled teoretičnih modelov prostorskega načrtovanja, ki ga v zgoščeni obliki prikazuje pregled- nica 1, je pokazal, da ima vsak od treh teoretičnih pristopov nekoliko drugačen odnos do konfliktov. Ne v teoriji in ne v praksi prostorskega načrtovanja se ne moremo sklicevati zgolj na en pristop, saj ima vsak izmed njih določene prednosti in omejitve pri spopadanju s konfliktnostjo. Potrebna so tako jasna strokovna merila presojanja kot tudi vključevanje javnosti in prilagodljivost procesa odločanja speci- fičnim družbeno-prostorskim kontekstom. Ključen izziv je predvsem najti ustrezno razmerje med strokovnostjo in formaliziranostjo, demokratičnostjo ter prilagodljivostjo odločevalskih procesov, ki v določenem kontekstu vodi do najbolj družbeno sprejemljivih odločitev in v čim večji meri odraža javni interes. Čeprav teorija prostorskega načrtovanja vse bolj prepoznava dejstvo, da tudi strokovno delovanje ni vedno povsem racionalno in je lahko tudi konfliktno, reševanje konfliktov v strokovni sferi v teo- riji prostorskega načrtovanja ostaja v senci pristopov, ki temeljijo na vključevanju javnosti. Medtem ko se je teorija prostorskega načrtovanja v preteklih desetletjih prvenstveno osredotočala na reševanje konf- liktov v odnosu med javnimi institucijami in družbo, se zdi, da odnos do konfliktnosti strokovnega delovanja še vedno temelji na predpostavkah objektivnosti, racionalnosti in nekonfliktnosti. Posledično je ta tematika v teoretičnih razpravah v prostorskem načrtovanju največkrat prezrta ter nejasno in nesi- stematično izražena. Na problematiko konfliktnosti strokovnega delovanja opozarjajo predvsem sociološke razprave, v teoriji prostorskega načrtovanja pa se to zavedanje postopoma uveljavlja pred- 40 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … Preglednica 1: Soočenje s konflikti v treh teoretičnih modelih prostorskega načrtovanja. teoretični modeli: celostni racionalni deliberativni post-strukturalistični dojemanje konfliktov motnja v procesu priložnost za konflikt kot temelj odločanja argumentirano razpravo demokracije in priložnost za napredek način soočenja s konflikti izogibanje; reševanje z deliberacijo; spodbujanje izražanja in racionalizacija doseganje racionalnega sprejemanje konfliktnih konsenza stališč vloga prostorskega strokovno odločanje moderacija, mediacija omogočanje izražanja načrtovalca konfliktnih stališč način odločanja od zgoraj navzdol; racionalno dogovarjanje odprtost in prilagodljivost suverenost stroke med enakopravnimi akterji postopkov odločanja kritika odtujenost od interesov konsenz kot ideal, ki ga odsotnost racionalnega v družbi; v praksi ni mogoče doseči; okvira za presojanje; vprašljiva objektivnost neenakost odnosov moči nedokončnost in odprtost strokovnih stališč odločitev vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 40 vsem pod vplivom poststrukturalizma. Latour (2011) na primer izpostavlja pomen spreminjajočega se družbeno-prostorskega konteksta. Znanstveni oziroma strokovni diskurzi se z napredkom v zna- nosti spreminjajo, prav tako pa se razlikujejo med strokami. Poleg tega so strokovnjaki zgolj ljudje s svojimi subjektivnimi vrednotami, preferencami in ne nazadnje tudi interesi. Strokovno delovanje zaradi vpli- va spreminjajočega se družbeno-prostorskega konteksta, v katerem delujejo strokovnjaki, ni vedno povsem objektivno, niti ga ne moremo označiti kot absolutno pravilnega ali napačnega. Zelo nazoren primer dejstva, da tudi strokovnjaki ne delujejo vedno povsem objektivno, je v prostorskem načrtovanju na primer vpliv kapitala. Na prostorsko načrtovanje in strokovna merila, ki so uporabljena v presojah ustrez- nosti umestitve nekega objekta v prostor, lahko pomembno vplivajo gospodarski oziroma finančni interesi. Prostorski razvoj zaradi tega ni vedno v skladu z načeli trajnostnega razvoja, ki naj bi ga uresničevalo prostorsko načrtovanje. Kljub temu zavedanju pa ima stroka v prostorskem načrtovanju izjemno pomem- bno vlogo. Poleg tega, da zagotavlja znanje in informacije, predstavlja tudi protiutež poenostavljenim, banaliziranim ali individualističnim stališčem akterjev, ki so včasih lahko tudi moralno sporna (Moore 2017). Zaradi zavedanja, da tudi strokovna stališča ne predstavljajo trdnega temelja objektivnosti, se vloga prostorskega načrtovalca le še povečuje. Hkrati mora zagotavljati interdisciplinarnost in preprečevati relativizacije strokovnih stališč. Da bi bili v praksi strokovni argumenti, s katerimi odločevalci zago- varjajo določeno smer prostorskega razvoja, bolj prepričljivi in bi dosegali tudi večjo družbeno sprejemljivost, pa bi morali postopki odločanja vključevati tudi obliko »strokovne deliberacije«. Rezultate študij različic, ki jih razumemo kot eno ključnih praktičnih oblik strokovnega delovanja v pro- storskem načrtovanju se v praksi pogosto uporabljajo kot glavni argument odločevalcev, tudi, ko ti naletijo na nasprotovanje širše strokovne in laične javnosti. V luči sodobnih demokratičnih, odprtih in bolj pri- lagodljivih modelov odločanja bi jih bilo v praksi dobro nadgraditi z oblikami soočenj s širšo strokovno javnostjo. Rezultate študij različicbi na primer lahko predstavili strokovnjakom z različnih področij, ki niso bili del tega formalnega procesa vrednotenja različic. S tem bi preverili reprezentativnost stro- kovnih odločitev, hkrati pa bi odločevalci strokovne odločitve lahko tudi bolj prepričljivo zagovarjali pred javnostjo. Nobeden izmed treh predstavljenih teoretičnih konceptov prostorskega načrtovanja ne predstavlja idealnega načina spopadanja s problematiko konfliktnosti, zato je treba v praksi predvsem iskati ustre- zno ravnovesje med njimi. Potrebna je zadostna mera strokovnosti in formaliziranosti odločevalskih postopkov, vendar ob stalnem zavedanju, da se dognanja stroke spreminjajo, da so si lahko različna strokovna stališča diametralno nasprotna in da imajo tudi različna strokovna stališča v različnih kon- tekstih različno težo. Tudi strokovni vidik prostorskega načrtovanja zato potrebuje določeno mero deliberativnosti in prilagodljivosti. Deliberacija prav tako predstavlja pomemben gradnik prostorske- ga načrtovanja. Vključevanje javnosti in argumentirana razprava med udeleženci je v demokratičnih družbah nujna, vendar pa zahteva zelo dobro informiranost udeležencev v razpravah. Ključna naloga prostorskih načrtovalcev in odločevalcev je, da zagotavljajo dobro informiranost prebivalcev ter omo- gočajo in v čim večji meri upoštevajo pobude, ki prihajajo od spodaj. Pravica do informiranosti in soodločanja o posegih v okolje je ne nazadnje tudi formalno zagotovljena – ne zgolj s prostorsko zako- nodajo, temveč tudi na mednarodni ravni, z Aarhuško konvencijo (1998). Odločitve o prostorskem razvoju ali o posegih v prostor pa vedno pomenijo tudi izključevanje, oziroma neupoštevanje določenih inte- resov. Nemogoče je uresničiti in upoštevati vse pobude in interese, bodisi laične bodisi strokovne. Odločitve torej zahtevajo tudi veliko mero (politične) odgovornosti odločevalcev ali izvoljenih predstavnikov ter prepričljive argumente, s katerimi so ti interesi zavrnjeni. Konfliktnost vsekakor ne sme biti izgovor za izogibanje deliberaciji, temveč bi morala tudi praksa slediti razvoju teorije prostorskega načrtova- nja. Ta vse bolj poudarja, da je za družbeno bolj sprejemljive in s tem manj konfliktne prostorske načrte nujno ustvarjanje priložnosti za odprto argumentirano razpravo. Ta namreč omogoča boljše razume- vanje prostora z vidika različnih akterjev in posledic, ki jih ima določena smer prostorskega razvoja za posameznika. Poudariti velja, da deliberacija v prostorskem načrtovanju ne sme biti osredotočena zgolj na odnos med odločevalci in javnostjo. Tudi strokovna stališča so namreč lahko vir konfliktov 41 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 41 v prostorskem načrtovanju. Pomembno je, da deliberacija poteka tudi na strokovni ravni odločanja, česar teorija prostorskega načrtovanja sicer izrecno ne izpostavlja. 5 Sklep Namen članka je bil predstaviti in kritično obravnavati različne teoretične pristope pri spopada- nju s konfliktnostjo v prostorskem načrtovanju. Obravnavali smo tri pristope: celostnega racionalnega, deliberativnega in poststrukturalističnega ter izpostavili, katere so njihove ključne prednosti in ome- jitve pri soočenju s konflikti. Celostno racionalno in deliberativno prostorsko načrtovanje temeljita na predpostavki o nekonfliktnosti strokovnega delovanja. Razlikujeta se predvsem glede vključevanja jav- nosti. Nedemokratičnost kot eno ključnih pomanjkljivosti celostnega racionalnega pristopa je odpravil deliberativni pristop. Čeprav je bil s tem v teoriji odpravljen demokratični primanjkljaj, deliberativno prostorsko načrtovanje v praksi velja za nedosegljiv ideal. Predvideva namreč popolno informiranost (racionalnost) udeležencev, ki so med seboj enakopravni in so v prizadevanjih za dosego racionalne- ga konsenza pripravljeni spreminjati lastne preference in se odpovedati lastnim interesom. V prostorskem načrtovanju je praktično nemogoče preprečiti strateško delovanje akterjev, zagotoviti popolno enako- pravnost udeležencev v razpravah in od njih pričakovati popolno vrednotno nevtralnost. Z vidika upoštevanja različnih vrednot, znanj in zavedanja, da na delovanje vseh akterjev vpliva spremenljiv druž- beno-prostorski kontekst, je bolj življenjsko poststrukturalistično prostorsko načrtovanje. Na drugi strani pa ima tudi ta pristop nekatere pomembne pomanjkljivosti. To sta med drugim nevarnost popolne rela- tivizacije strokovnih argumentov in časovna neomejenost procesa odločanja, ki si kot cilj ne zastavlja neke dokončne odločitve oziroma prostorskega akta. Vsi trije pristopi imajo torej določene prednosti in pomanjkljivosti, zaradi katerih je lahko prostorsko načrtovanje pri spopadanju s konflikti bolj ali manj učinkovito. Menimo, da je za zmanjševanje konf- liktnosti in s tem za učinkovitost prostorskega načrtovanja v praksi treba upoštevati vse tri. Več pozornosti tako v teoriji kot v praksi prostorskega načrtovanja pa bi bilo smiselno nameniti konfliktom, do kate- rih prihaja na strokovni ravni odločanja. Pregled teoretičnih modelov prostorskega načrtovanja je pokazal, da so konflikti predvsem obravnavani v kontekstu nasprotovanja javnosti. Konfliktnost strokovnega delovanja, ki ga deloma izpostavlja zgolj poststrukturalistično prostorsko načrtovanje, je nekako v senci pristopov, ki obravnavajo vključevanje javnosti v prostorsko načrtovanje. Prostorsko načrtovanje mora za zmanjšanje konfliktnosti omogočati izražanje konfliktnih stališč ne le v smislu vključevanja javno- sti, temveč tudi v strokovnem delu odločanja. Deliberacija je nujna za prepoznavanje čim širšega spektra različnih osebnih in strokovnih stališč, zato je treba v formalno predpisanih postopkih priprave pro- storskih aktov in strategij prostorskega razvoja poleg ustreznega informiranja in vključevanja javnosti, zagotoviti tudi strokovno deliberacijo. V praksi bi na primer to lahko bila soočenja strokovnih odlo- čitev ali rezultatov študij različic s širšo strokovno javnostjo. To pomeni, da bi skupina ekspertov, ki je sprejela določeno odločitev ali izvedla študijo različic, o njihovi reprezentativnosti razpravljala s stro- kovnjaki z relevantnih področij, ki niso del te skupine. Primerjava celostnega racionalnega, deliberativnega in poststrukturalističnega pristopa je pokazala, da je na področju razumevanja in reševanja konfliktov v teoriji prostorskega načrtovanja še prostor za nadaljnje preučevanje, predvsem na področju konfliktnosti strokovnega delovanja. Ta vidik konflikt- nosti je v teoriji prostorskega načrtovanja nekoliko zapostavljen, v praksi pa nič manj problematičen od konfliktov, ki so posledica nasprotovanj javnosti. Navdih za nadaljnji razvoj teorije prostorskega načr- tovanja so lahko predvsem sociološke razprave, ki obravnavajo odvisnost družbenega in strokovnega delovanja od spreminjajočega se družbeno-prostorskega konteksta. To so na primer teorije kompleksnosti, teorija akter-omrežje in agonistični pluralizem. Bolj poglobljeno razumevanje družbenih odnosov je relevantno tudi za razumevanje konfliktnosti v prostorskem načrtovanju. To pa je tudi osnovni temelj za razvoj praktičnih pristopov, ki lahko pripomorejo k večji legitimnosti prostorskega načrtovanja. 42 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 42 Zahvala: Avtorica se zahvaljuje Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije za finan- čno podporo raziskovalnemu programu Geografije Slovenije (P6-0101). 6 Viri in literatura Alexander, E. R. 2002: The public interest in planning: From legitimation to substantive plan evalua- tion. Planning Theory 1-3. DOI: https://doi.org/10.1177/147309520200100303 Allmendinger, P., Tewdwr-Jones, M. (ur.) 2002: Planning Futures: New Directions for Planning Theory. London. DOI: https://doi.org/10.4324/9780203996195 Arnstein, S. 1969: A ladder of citizen participation. Journal of the American Institute of Planners 35-4. DOI: https://doi.org/10.1080/01944366908977225 Davidoff, P. 1965: Advocacy and pluralism in planning. Journal of the American Institute of Planners 31-4. DOI: https://doi.org/10.1080/01944366508978187 De Roo, G., Hillier, J. (ur.) 2012: Complexity and Planning: Systems, Assemblages and Simulations. New York. Faludi, A. 1998: From planning theory mark 1 to planning theory mark 3. Environment and Planning B: Planning and Design 25-7. DOI: https://doi.org/10.1177/239980839802500717 Flyvbjerg, B. 1998: Rationality and power. Democracy in Practice. Chicago, London. Flyvbvjerg, B., Richardson, T. 2002: Planning and foucault: In search of the dark side of planning theory. Planning Futures. New Directions for Planning Theory. London, New York. Forester, J. 1984: Bounded rationality and the politics of muddling through. Public Administration Review 44-1. Forester, J. 1993. Critical theory, public policy, and planning practice. Toward a Critical Pragmatism. Albany. Forester, J. 2009: Dealing with differences. Dramas of Mediating Public Disputes. New York. Foucault, M. 1972: The Archaeology of Knowledge and the Discourse on Language. New York. Fox, N. J. 2014: Poststructuralism and postmodernism. The Wiley Blackwell Encyclopedia of Health, Illness, Behavior, and Society. Chichester. DOI: https://doi.org/10.1002/9781118410868.wbehibs109 Goluža, M. 2021: Učinkovitost participativnega načrtovanja pri reševanju konfliktov: primer prostor- skega umeščanja tretje razvojne osi na Koroškem. Koroška: od preteklosti do perspektiv. Ljubljana. DOI: https://doi.org/10.3986/zborovanje.016 Goluža, M., Šubic Kovač, M., Kos, D., Bole, D. 2021: How the state legitimizes national development projects: The third development axis case study, Slovenia. Acta geographica Slovenica 61-2. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.9572 Gordon, R. 2009: Power and legitimacy: From Weber to contemporary theory. The SAGE Handbook of Power. Los Angeles. DOI: https://doi.org/10.4135/9780857021014.n14 Gutmann, A., Thompson, D. F. 2004: Why Deliberative Democracy? Princeton. Habermas, J. 1974: Theory and Practice. London. Habermas, J. 1983: The Theory of Communicative Action, Vol. 1: Reason and the Rationalization of Society. Boston. Habermas, J. 1989: The Theory of Communicative Action, Vol. 2: Lifeworld and System: A Critique of Functionalist Reason. Boston Healey, P. 1997: Collaborative Planning: Shaping Places in Fragmented Societies. London. DOI: https://doi.org/10.1007/978-1-349-25538-2 Hendriks, C. M. 2006: Integrated deliberation: Reconciling civil society’s dual role in deliberative demo- cracy. Political Studies 54-3. DOI: https://doi.org/10.1111/j.1467-9248.2006.00612.x Hillier, J. 2008: Plan(e) speaking: A multiplanar theory of spatial planning. Planning Theory 7-1. DOI: https://doi.org/10.1177/1473095207085664 43 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 43 Innes, J. E., Booher, D. E. 2010: Planning with Complexity: An Introduction to Collaborative Rationality for Public Policy. New York. DOI: https://doi.org/10.4324/9781315147949 Kitchin, R. 2006: Positivistic geographies and spatial science. Approaches to Human Geography. London. Kos, D. 1993: Racionalnost neformalnih prostorov. Ljubljana. Kos, D. 2002: Načela komunikacijskega delovanja. Aarhuška konvencija v Sloveniji: strokovna pripo- ročila za implementacijo Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Ljubljana. Kos, D. 2013: Analiza umeščanja ljubljanske džamije. Teorija in praksa 50, 3-4. Laclau, E., Mouffe, C. 2001: Hegemony and Socialist Strategy: Towards a Radical Democratic Politics. London, New York. Latour, B. 2011: Pandorino upanje. Ljubljana. Lefebvre, H. 2013. Produkcija prostora. Ljubljana. Massey, D. 2005: For Space. London. Moore, A. 2017: Democracy and problem of expertise. Critical Elitism: Deliberation, Democracy, and the Problem of Expertise. Cambridge. DOI: https://doi.org/10.1017/9781108159906.003 Mouffe, C. 2016: Democratic politics and conflict: An agonistic approach. Politica Comun 9. DOI: https://doi.org/10.3998/pc.12322227.0009.011 Pløger, J. 2004: Strife. Urban planning and agonism. Planning Theory 37-1. DOI: https://doi.org/10.1177/ 1473095204042318 Počkar, M., Andolšek, S., Popit, T., Barle Lakota, A. 2009: Uvod v sociologijo. Ljubljana. Poljak Istenič, S. 2019: Participatory urbanism: Creative interventions for sustainable development. Acta geographica Slovenica 59-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.5142 Resolution No. 2 on The European Regional/Spatial Planning Charter (Torremolinos Charter/ Torremolinska listina). Medmrežje: https://rm.coe.int/6th-european-conference-of-ministers- responsible-for-regional-planning/168076dd93 (30. 9. 2022). Rittel, H. W. J., Webber, M. M. 1973: Dilemmas in a general theory of planning. Policy Sciences 4. DOI: https://doi.org/10.1007/BF01405730 Rorty, R. 2000: Universality and truth. Rorty and His Critics. Oxford. Rus, P., Nared, J., Bojnec, Š. 2018: Forms, areas, and spatial characteristics of intermunicipal coopera- tion in the Ljubljana urban region. Acta geographica Slovenica 58-2. DOI: https://doi.org/ 10.3986/AGS.4830 Sager, T. 1999: The rationality issue in land‐use planning. Journal of Management History 5-2. DOI: https://doi.org/10.1108/13552529910249869 Schroer, M. 2018: Spatial theories/social construction of spaces. The Wiley Blackwell Encyclopedia of Urban and Regional Studies. Chichester. DOI: https://doi.org/10.1002/9781118568446.eurs0313 Scott, H. V. 2009: Representation, politics of. International Encyclopedia of Human Geography. Oxford. DOI: https://doi.org/10.1016/B978-008044910-4.00986-X Snoj, M. 2015: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana. Šmid Hribar, M., Kozina, J., Bole, D., Urbanc, M. 2018: Javno dobro, skupni viri in skupno: Vpliv zgo- dovinske zapuščine na sodobno dojemanje v Sloveniji kot tranzicijski družbi. Urbani izziv 29-1. DOI: https://doi.org/10.5379/urbani-izziv-2018-29-01-004 Šmid Hribar, M., Razpotnik Visković, N., Bole, D. 2021: Models of stakeholder collaboration in food tourism experiences. Acta geographica Slovenica 61-1. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.8756 Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Uradni list Republike Slovenije 17/2004. Ljubljana. Zakon o urejanju prostora. Uradni list Republike Slovenije 199/2021. Ljubljana. 44 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 44 7 Summary: Conflicts in spatial planning: Critical evaluation of theoretical approaches to conflict management (translated by the author) The article explores how different strands of planning theory conceptualize and deal with spatial conflicts. We have focused on the rational-comprehensive, deliberative, and post-structuralist models of spatial planning. First, we outlined the origins of spatial conflicts through three theoretical concepts. The first is the limitation of physical space, which forces actors to deliberate about future spatial devel- opments. In this context, the main task of spatial planning is to balance the public interest and the plurality of individual interests. The second concept is the social production of space, which conceptualizes space as a social category and shows the interconnectedness between geographic and social spaces. Space is viewed as a social construct and relational. The focus is on how social actors produce space, what mean- ing it has for them, and how space structures individual behaviour. Henry Lefebvre, French spatial sociologist, distinguishes between three types of spaces: the lived, the conceived, and the perceived. Each of them is potentially a source of conflict. For example, between different territorial and admin- istrative units (perceived space), between sectoral policies or experts (conceived space), or between different personal and collective perceptions of space and future spatial development among actors or interest groups. The third concept arises from the complexity of space and the intertwining of spatial and social elements. The so-called »wicked problems« as described by Rittel and Webber in the 1970s reflect very well the characteristics of conflicts in spatial conflicts faced by nowadays’ spatial planning. All three concepts imply that we need different approaches to conflict management. The rational comprehensive planning approach has evolved since World War II. It is based on scientific and techni- cal knowledge. Objective science has played a key role in defining problems, planning spatial developments and their consequences. Impartial scientific knowledge has become a means of justifying decisions that are often also characterized by a strong logic of economic efficiency. The rational comprehensive plan- ning approach has been criticized for its absolute reliance on the objectivity of scientific knowledge and its detachment from the interests, desires, and values of society. Criticism of the rational compre- hensive planning approach led to participatory and later deliberative approaches to planning. Spatial planning theory has emphasized the importance of public participation in decision making. The con- cept of citizen participation has been further developed in deliberative approaches to decision making. Citizen participation in planning processes has become a central framework in planning science, as it is believed that the legitimacy of decisions can only be achieved through deliberation. This is seen as a pragmatic activity of equal stakeholders, including the public, coming to a common understanding through argumentation. Deliberative decision making and the goal of democratizing planning process- es have been embraced by several planning scholars and practitioners. Although the deliberative planning approach was intended to address the legitimacy deficit of the rational comprehensive approach, it was also criticized for being idealistic and very difficult, if not impossible, to implement in practice. Conflict resolution with rational consensus as the main goal of deliberation is impossible, they argue, because experts sometimes have different, conflicting arguments. Actors also act strategically in decision-mak- ing processes, and it is difficult to imagine a completely open decision-making process without time, structural or substantive boundaries. The third approach is the post-structuralist approach, which emphasizes the plurality of different perceptions of space, the importance of scientific and lay knowledge, and judgments based on values, emotions, or personal worldviews. Conflict is seen in this approach as necessary for democratic deci- sion-making. In addition, the spatial planner is supposed to create opportunities for expressing different views among actors. The post-structuralist approach has also emphasized that the roles of actors, the validity of their claims, and the decisions themselves always depend on specific socio-spatial con- texts that change over time and space. Theorists have claimed that making decisions inevitably involves exclusion, either in relation to particular interest/society groups or in a substantive sense. However, 45 Geografski vestnik 94-1, 2022 Razprave vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 45 this does not justify relativizing all arguments. Instead, theorists argue that deliberation is of great impor- tance in avoiding the politicization of individualistic, partial arguments. The goal is not to make the »right« decisions, but decisions that are politically acceptable, technically sound, financially feasible, and socially acceptable in a given context. Spatial planning theory implies that both scientific/technical rationality and formalization, as well as deliberation, are important for reducing conflict and for the functioning of the spatial planning sys- tem. Nevertheless, conflicts between the system and society have more often been recognized as necessary to be resolved through deliberation and the involvement of the public in decision-making processes. The possibility of conflict between experts and scientists has been overlooked and not expressed explic- itly in planning theory. In order to reduce conflicting nature of spatial planning, the concept of deliberation should focus not only on public participation, but also on deliberation in the technical/scientific domain of planning. Deliberation is necessary to recognize a wide range of different viewpoints that need to be taken into account as much as possible in spatial plans in order to acquire socially acceptable spa- tial development. 46 Maruša Goluža Konflikti v prostorskem načrtovanju: kritični pregled teoretičnih pristopov … vestnik 94_1_vestnik 82_1.qxd 27.2.2023 12:15 Page 46