Listje in cvetje
Iz zaklada  naših  pregovorov.
43. Kdpr nosi oprtav, ga boli hrbet; kdor pa na rami, ga boli rama.
Naše telo je tako sestavljeno, da so vsi udje tesno zvezani med seboj in skupno delujejo drug za drugega. Naj si človek naloži breme na glavo, na hrbet ali na rame, Cuti težo tudi v nogah in po vseh udih, v kratkem času se ntrudi in opeša ves. Vendar pa najbolj trpe oni udje, ki jih zadene breme neposredno: ako nesenio na gJavi, nas pripeka v glavo; če na rokah. odrvene roke: Ce na rami, otrpne rania: če oprtav, začne skeleti po hrbtu.
Pregovor ima torej tak-le pomen: Življenje nam je bolj ali manj težko breme. katero mora vsakdo nositi. Vendar težave niso pri vseh ljudeh iste in jih ne nosijo vsi na isti način. Drugače nosi življenja pezo učenjak in olikanec, drugače preprost delavec; drugačne skrbi imajo gospodarji in gospodinje, drugfačne posli; drugačna opravila se nakladajo otrokpm, drugačna odraslim Ijudem itd. Brez vsake težave pa ni noben človek. Torej je nespametno zavidati druge Ijudi, ker imajo gotovo tudi svoje skrbi in težave, Ceravno jih ne vidimo. Saj vam je pač znana povest o možu, ki si je izbiral križe, pa si je slednjič odbral — svojega kot najprimernejšega.
Božično drevescc.
(Naloga. — Priobčil ,lntcrnus".)
I Štirinajst črk tako razvrstite v načrtane predalčke. da dobita obe najdaljši vrstici na-vzdol in počez isti pomen: vzrok božičnega veselja. Poleg tega pomeni: 2. vrstica najvišje bitje, 3. vesel praznik. 4. hudo bolezen in zadnja čustvo srečnih ljudi.
Zastavica.
(Priobfil J. E. Rubin.;
Beseda prvajdaje nam veselje. Povsod ob njej veseli so Ijudje,
V  njej neizpolnjene vtope se želje.
V  njej žalostno se vzradosti srce . Prepevajo ob njej se veselice, Prevara vendar koga tuintam,
Ko cesto pravo kaže kam drugam: Onilaja staro nam srce in Iice.
Ob njej pridruži se bjeseda nova, Povsod po lepih krajih je doma, Na stare dni podoba še njegova Spominja prejšnjih časov vrh gora.
—      16     —
Beseda prva v njej je vedno bila. Jnnaštva, sreče, groze bil je dom, Kar ni uničil blisk in vojske grom, To bo uničila nam Časov sila.
Besedi pa če združimo obe,            .
Beseda vsa je novega pomenc-       / V njej knietu se razveseli srce, Če Bog je v letu sreto dal vremena, Je domaeiji v srečo na jesen, Kadar plačilo truda se povrača, Beseda prva sladki sad je njen In z drugo lahko leta trud poplača. iRešitev in imena rešilcev prih.)
Listnica uredništva.
Vsem   vrlim   sotrudnikom,  pesnikom   in pisateljem,  srečno in veselo novo leto, pa v
njein mnogo klenih plodov v pouk in razve-drilo naši miJi mladini! — L. T.: Hvaia Vam: Porabimo. Knialu se spet zglasite. — Cvetošl Topot je bilo nekaj preslabotnih. Pogrešamo glavne misli. Prazno rimanje iznevolji kotpuhel oreli. — Ivanov: Nerabno. — M. —ič: Saj so rime čiste, in oblika bi še tudi bila. A tiste jasnosti in prisrčnosti ni, ki ob pesmi siloma pridrži duha in ogreje srcc. Zakaj si volite tako teške oblike? - R* Ttiglavski: Isto kot zadnjič. Razmetano in razblinjeno. — Zvoni-mir: Tehnika pač - a rime? Teb še ni opla-zila pila. Le berite: hišice — popeljem te; vijolici — marjetici: Ijubljenim - izpregovorim-nevestica       pisana.