Fr. Albrecht:
Polnočni sonetje.
K« „, wi .1«.....
polnoč lije čez svet se žalujoči, nje temno <- žametna perot se boči nad senco zemlje liki baldahin
nad rakvijo. V njej spijo mesta in vasi. In trudni vetri iz polnoči svoj monotoni rekvijem pojoči beže skoz svet kot mrtvih src spomin.
Umrl je dan. Le molk njegov živi, kriči nesmrtnost smrti na rovaš, kriči življenje in umreti noče.
In trudni veter tiho, tiho joče
in srce plašno se boji, ječi
v polnočno žalovanje črnih maš.
II.
Spi morje kamenito, mesto spi, krik milijonov se je zlil v molčanje, v en sam akord, ki k nebu hrepeni: pokoj in mir in dolgo, dolgo spanje.
Dan nam je bil prepad skrbi brezdanje, a blaga noč zatisne vsem oči; tako naš trud, razdvojenost, iskanje smrt zlije v harmonijo večnosti.
O noč — polnoč! O smrt trinoško kruta,
kako pred tabo srca ledene,
kako grenka poslednja je minuta —
kaj vemo mi, če nisi dobra mati,
ki dete trudno zazibavaš v sne,
pojoč mu milo: spati — spati — spati . . .
nnski zvon" XXXVI. 1916. 3
98                                    Fr. Albrecht: Polnočni sonetje.
III.
Ne morem spati; čujem in bedim. Noč je brez dna in zvezde so tak zlate kot rajske ptice, drobne in krilate, tam prhutajo vrh neba jasnin.
Kak daleč si! . . . No, kaj razdalja njim, ki srca so in duše jim bogate. Jaz gledam v zvezde in jaz mislim nate in z zvezdami in s tabo govorim.
In zvezde, glej, te zlate rajske ptice, so kot goreča srca nad teboj, čuječa naša srca, domovina,
ki preko vseh noči kot plamenice žare v usode tvoje bdeči soj — molčeča naša srca, domovina!
IV.
Ne čujete? Vrh sinje polnoči nebeške strune slednjo noč zvenijo, ihtijo svojo žalno elegijo — o, pesem, ki jo sivi dan. molči.
Ne čujete? Vse, bratje, kar v vas spi, kar, sestre, tajno srca koprnijo, se zliva v strun nadzemskih simfonijo, v zveneč odmev molčečih naših dni.
Mi, sužnji dneva, dela in skrbi trpimo, koprnimo in molčimo, iz dneva v dan življenje naše gre.
In v postelj legamo in težko spimo, a v spanju naša srca zazvene, da zvezdam zlate plakajo oči.
V.
Nocoj pogled gre moj skoz vse domove, kakor, polnoč, soj tvoj sveta doline, prepleta moj src milijon globine in čas, ki ni še, v mojo dušo plove.
Fr. Albrecht: Pomladnja slutnja.                                    99
O čas, ki ni še, nosi zarje nove za speče narode! Glej, jutro sine in se vzbude iz neme bolečine sanj blodnih svojih, ko jih on pozove.
Nocoj pogled moj v vaše duše vidi in jih vprašuje — sestre — po imenu, po boli, po željah in po bremenu.
In v vseh je isto, glej: molk in tišina,
v polnoč molčeča sveta bolečina:
„0, čas, ki ni še, vstani, vzidi, pridi!"  —
Dunaj, MCMXV.
---------------------¦*—«•¦---------------------
Fr. Albrecht:
K
Pomladnja slutnja.
ot bele rože, ki še v popju spe, tako te nosimo in skrivamo, z neplakano solzo zalivamo in čakamo —
ti neizraženo: o, vino src, o, speča kal, cvetoči zrak, o, rosa z neba, solnca trak vsesilnega!
Kot kelihi so naša srca zdaj, bridkosti polna in molčanja v ta čas umiranja in žalovanja breznadnega.
A bele rože, bratje, razcveto se,
ah, bele rože, ki še v popju spe,
in, sestre, vaša srca zazvene
na naših prsih . . .             A^S^nj,,^            ¦         q
7*