POLEMIKA
BRAVCEM
»Oprostite, kako ste rekli?« je dobil z »Odgovorom Dobrici Cosiču« dosleden in sebe vreden finale. Nobene subjektivne možnosti ni več za nadaljnji pogovor o problematiki mednacionalnih odnosov v socializmu med Dušanom Pirjevcem in menoj. V »Odgovoru Dobrici Čosiču« je namreč Dušan Pirjevec pretežni del svojega teksta posvetil moji »metodi« polemike in moji polemični osebnosti ter zaključil, da sem politični diskvalifikator, zlohoten razlagavec njegovega besedila, da sem pokazal pomanjkanje poštenja, vesti, pismenosti, inteligentnosti, da sem z metodo Jamesa Joycea mogel napisati celo nekakšen roman, navajajoč mi »Cicibana«, mi je zašepetal, naj se ne lažem, spretno ugotovil, da sem integracionist, ki uporablja tudi stalinistično metodo polemike v slogu tistega, da namen opravičuje sredstva, in da sem torej navsezadnje zanj, Pirjevca, državljansko in idejno nevreden partner za kakršno koli sodelovanje in druženje.
Pirjevčevi intelektualni in stilni formaciji ni težko določiti kulturno in družbeno raven in pomen. Vendar jaz tudi ob »Oprostite, kako ste rekli?« ne glede na vsa Pirjevčeva podtikanja in žalitve, namigovanja in ton nisem odgovoril z analizo avtorjeve osebnosti, temveč z načelnim pretresanjem problematike mednacionalnih odnosov v kulturi in družbi, ne da bi le z besedo žalil Dušana Pirjevca, zavzemajoč se sanio za ideje socialističnega internacio-nalizma in nadaljnje razvijanje socialističnega sodelovanja med našimi narodnimi kulturami. Tudi po »Odgovoru Dobrici Čosiču« se ne bom ukvarjal s strukturo Dušana Pirjevca in z njegovimi motivi ter z načinom razlaganja mojega sestavka »Narod, integracija, socializem«. Zdi se mi pa, da sem vam, spoštovani bravci, dolžen pojasnilo, s katerim v teh odnosih in ob tej priložnosti končujem svoje razpravljanje z Dušanom Pirjevcem.
V svojem »Odgovoru Dobrici Cosiču« Dušan Pirjevec ni s prav nobenim teoretskim dejstvom spodbil utemeljenosti mojih pripomb k njegovemu pojmovanju naroda, naroda v socialistični preobrazbi družbe, odnosov med narodom in človeško osebnostjo, odnosov med človekovo ustvarjalnostjo in njegovo narodno pripadnostjo. Nasprotno: glavne pripombe je zamolčal, z nekaj citati, tako svojimi kot mojimi, ne glede na nepreciznost in spremenljivost pojmov v njegovi rabi in v njegovih sintaktičnih skladih stavkov, pa se mu nikakor ni posrečilo, da bi bil vzel veljavo jedru mojih pripomb in dokazal ideološko in teoretsko utemeljenost nekih svojih razlag naroda in posebno naroda v jugoslovanski socialistični federaciji.
Ce ne upoštevamo povsem odvečnega in za najino diskusijo deplasiranega državljanskega izjavljanja za Jugoslavijo, Dušan Pirjevec s prav nobenim novim ideološkim dejstvom ni vzel veljave upravičenosti mojih pripomb o eno-stranosti in enosmernosti njegovih pojmovanj mednacionalnih odnosov ter značaja in funkcije vsestranskega, vsesplošnega družbenega in kulturnega sodelovanja med jugoslovanskimi narodi in nacionalnostmi kot materializacije in uresničenja ideje o bratstvu in enotnosti. Jaz sem, mislim, v »Sodobnem nesodobnem nacionalizmu« pojav srbskega nacionalizma v »jugoslovanski« obliki dovolj natanko določil tako po značaju kot po obsegu, in ga obsodil brez pri-
470
zanašanja. Vendar imam še nadalje za idejno problematična in za lov na čarovnice vsa mnenja in stališča, ki pojav srbskega nacionalizma v »jugoslovanski« obliki tendenciozno preveličujejo, ga obravnavajo kot stanje zavesti srbskega naroda, Beograda, itn., ga tudi danes razglašajo za realno nevarnost za nacionalno integralnost narodov in narodnosti zunaj »srbsko-hrvaškega jezikovnega področja«. Kar sem postavil proti Pirjevcu, ko je srbskemu in hrvaškemu narodu danes podtikal velikosrbska in velikohrvaška asimilatorska prizadevanja, moje kritične pripombe ob njegovih obsodbah Slovencev, ki iščejo svojo afirmacijo v hrvaški in srbski kulturni sferi ter bežijo izpod »domače kontrole«, to ne samo da ni ovrženo, temveč nam po »Odgovoru Dobrici Cosicu« daje razloge in pravico, da izrečemo še ostrejšo sodbo o Pirjevčevem pojmovanju internacionalizma.
Ko sem opozoril, da je treba razumeti neke bistvene družbeno-zgodovin-ske prvine pri ocenjevanju strukture in bistva pojavnih oblik narodne zavesti in narodnostnih občutkov v sodobnem svetu in pri nas, je Dušan Pirjevec odgovoril z občutki politične samoužaljenosti z željo, da bi potrdil mojo politično zlohotnost do njega in linijo mojega tendencioznega »tako imenovanega političnega zaostrovanja«. Namesto da bi bil Dušan Pirjevec navedel ideološka in teoretska dejstva, ki bi bodisi zbližala najina pojmovanja bodisi zarisala resnične načelne razločke, se je odločil za najnesrečnejšo izbiro: razglasil se je za mojo politično žrtev. Mislim, da to danes ni ideološko smotrno in tudi ne konjunkturno.
Pirjevčevo razlaganje pojma »objektivne vrednosti« kot pojma v funkciji stalinistične metode in primerjanje te stalinistične metode in pojma »objektivne vrednosti« z mojo »metodo« analize Pirjevčevih pogledov — prepuščam bravcem, naj si to komentirajo.
Pirjevec sklepa, da se v bistvu ne razločujeva pri pojmovanju značaja socialistične integracije, in poudarja svoje dokaze tudi z grafično konfronti-ranimi citati; čeprav bi rad to sprejel, ob ponovnem branju člankov »Oprostite, kako ste rekli?«, »Slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem« ter »Odgovor Dobrici Cosicu« nisem prišel do prepričanja, da sva somišljenika.
Presojo o korektnosti in preciznosti moje interpretacije Pirjevčevega besedila in uporabe citatov, ter Pirjevčeve interpretacije mojega besedila in njegove uporabe citatov — tudi prepuščam bravcem.
To je bolj ali manj vse, kar imam reči ob »Odgovoru Dobrici Cosicu«, in globoko sem nezadovoljen s tem, kar sem rekel. Ko sem po članku »Oprostite, kako ste rekli?« sklenil, da začnem javni pogovor z Dušanom Pirjevcem, sem namreč iskreno želel, da bi se ta pogovor ne končal tako. Želel sem, da bi midva ne glede na različne poglede na posamezna vprašanja mednacionalnih odnosov v kulturi, s svojimi skromnimi močmi pridala nekaj pozitivnega demokratični atmosferi jugoslovanske kulturne javnosti in ideološkemu aktiviranju kulturnega sodelovanja med narodi in republikami.
Ali sodbo o najini diskusiji in o tem, koliko sva vsak zase pripomogla, da se je tako končala, naj izrečejo najini bravci.
O članku Primoža Kozaka »Narod in družba«, objavljenem v »Delu«, pa je treba reči, da je v njem cel gozd idej, tez, pojmov, o katerih bi se bilo treba vsestransko pogovoriti. Ko bi Kozak ne bil na intelektualno težko doumljiv način vulgariziral, zasukal in vsebinsko povsem devalviral mojih pojmovanj, jih spravil celo na stalinistično, birokratsko in administrativno raven, jih pri-
471
peljal v idejni koncept, ki sem mu z vso upravičenostjo nasproten, morda ne z manj dejstvi kot Kozak, potem bi imel jaz med drugim to in ono reči tudi o njegovem subjektivističnem apriorizmu, shematizaciji družbenih pojavov, svojevoljnem sociologiziranju, itn. Vendar naj bo tudi ta ocena pravica naše javnosti.
Dobrica   Čosič
Prevedel J. G.
472