uho, me je vrgel nazaj. Zagledala sem ožarjen pajkov obraz: ne. zdaj je bilo njegovo lice podobno rdečemu, nizkemu soncu. Solze sreče so naredile dva bleščeča niza do brade. Pred to podobo je ostal celo MI nota ver brez besed. Previdno je spustil ogromno, črno gmoto na tla in čakal, kaj bo. Pokora, ki mu jo je naložila oskrbnica, je bila opravljena in njegov pogled je vedro pohitel čez pode do venca vrhov naokrog. Na ustih mu je zaigral srečen in samozavesten nasmeh: Vse to je moje.
»Bratje! Prijatelji! Sčdite, jejte, pijtel Vse to je moje! Vse to je vaše! Danes sem postal najsrečnejši človek na svetu. Prijatelji, iz moje ljube Slavonije sem prišel naijvišje prav jaz. Teden dni se ne premaknem od tod, da se naužijem, da si dopovem, da sem res tako visoko. Ziv! živi In lačen! Žejenl Prijatelji, s6dite, vse to je domače iz Slavonije, moje, vaše!« Ozrla sem se k tlom: Kaj vsi vrhovi! Nahrbtnik je bil razprostrt kot rahlo naguban namizni prt, poleg je klečalo sončno bitje in zlagalo v ljubke kupčke gosjo ali račjo pečenko, klobase, pogačo, svinjino, kumarice, celo vložene gobice niso manjkale. Pa seveda steklenica zlatega in steklenica temnega vina, pa sadje... Sesedla sem se k dobrotam in potipala svoj nahrbtnik: »Peneči cianid« je še na mestu. Torej je tole — resnica. «Ime mi je Dobrica. Dober človek sem, a malce boječ. Jejta, pljta! Moje življenjske sanje so se uresničile.« O bog, kako sem mu zavidala ob teh besedah! Mino-taver pa se je začel prešerno krohotati in tolči po mišičastih stegnih: »Nak, vaške veselice pa še nisem tovoril v planine ! In tudi življenjskih sanj še nisem doslej nikomur pomagal uresničiti,« je dodal malce posmehljivo, hitro potegnil iz steklenice in mi jo podal, da poplak-nem nenadno zadrego. Potem smo jedli, pili in peli kot v kakšni pravljici. Minotaver je postal Marjan, po sili vodnica pa Neža — navadna. Zvezde so že migljale, ko se je miza spet zgrnila in si jo je Marjan zadegal na ramo, pod pazduho pa nekako stlačil opoteka-jočega se Dobrico. Jaz sem capljala za njima in nehote brcala kamne. Skrbnemu upravniku v koči tisti večer nismo bili zmožni ničesar pojasniti, a nekako je le našel prostor, da nas je stlačil na pograde, vsakega zase kot odvečne snope med late. Drugo Jutro, ko se Je koča razhajala proti rdeče ožarje-nim vrhovom, je Dobrica še globoko spal. »Pustite ga, pa če spi ves dan ali ves teden. Ta je dosegel svoj vrh,« je Marjan domače namignil upravniku. »Srečen človek,« je zamišljeno pokimal mož. A že se mu je obraz prostodušno razlezel: »Vsak ga bo. Prej ali slej. Verjeti je treba in hoditi, laziti, plezati.«
Zima 1989/1990 na Kredarici
December, januar in februar, ki so sicer pravi zimski meseci, so bili v zimi 1989/90 bolj podobni pomladi. Zimski temperaturni povpreček, izračunan na podlagi temperaturnih podatkov obdobja 1956— 1985, znaša na Kredarici —8,1°, temperaturni povpreček pravkar minule zime pa znaša na Kredarici samo —3,8°. Zima je bila torej kar za 4,3° pretopla, kar je zelo velik pozitivni odklon, V padavinskem pogledu pa je bila zima prekomerno namočena, V decembru, januarju in februarju je padlo skupaj 439 mm padavin, kar je 135% normalne zimske množine padavin. Podatki posameznih mesecev pa kažejo drugačno sliko. Podrobnosti so naslednje:
Temperaturni povpreček prvega zimskega meseca (decembra 1989) je znašal —4,4°; mesec je bil za 2,4° pretopel. Januarski temperaturni povpreček, ki je bif nekoliko višji, znašal je —4,2°, bil pa je za 4,3° pretopel. Februar, ki je navadno najbolj mrzel mesec na Kredarici, pa je bil med minulimi zimskimi meseci najtoplejši, saj je znašal njegov temperaturni povpreček samo —2,9° in je bil potemtakem februar kar za 6° pretopel.
Mesečni temperaturni ekstremi so bili v mejah doslej znanih zimskih temperatur-
NaŠi v najvišji steni
Slovenski alpinisti »s letos spel odpravljalo na osemtlsočak. Na pol se bo podalo 24 alpinistov, ki a o predvsem Iz Štajerske In Koroške. Kot pravi vodja odprave Tona Golnar, se bodo lotili 8125 metrov visoke gore Nanga Parbat v Pakistanu. Vrh nameravajo doseči po sedem kilometrov dolgem grebenu z najvišjo steno na svetu, Južno ali Rupalsko steno, katere višinska razlika je 4500 melrov. Odprava bo od Sla na pot okoli 20. | unija, dvomesečna pot pa bo vsakega udeleženca sla ta 1600 ameriških dolarjev. Odprava ie Išče pokrovitelje In sponzorje.
Načrti Rutkiewiczeve
Wanda Rutklewicz, Izvrstna poljska slplnlslka, ki Je lani stala na svojem petem osem tisočaku, na Gašerbrumu 2 (8035 m}, se pripravlja na svoj naslednji podvig v tej seriji, na plezanje na Maka I u (8463 m). Nobena druga ženska na svetu se zdaj ne more pohvaliti s podobnimi uspehi. S po (remi o sem tisočo k I »v žepu« bi se zdaj lahko pohvalili le dve alpinistu -- pravzaprav ena sama, ker je druga Že mrtva. Ob tem je vsekakor treba posebej poudariti, da Ima Rutkiewiczeva pred svojimi »zasledovalkami« velikanski naskok, saj je med drugim stala na dveh najvišjih gorah na svetu, na Mount Everestu In na K-2 (8611 m).
■ PLANINSKI VESTNIK
nih ekstremov Kredarice. Najvišja temperatura minulega decembra je znašala 6,3° (dne 21. decembra 1989), letošnjega januarja 5,9° (17. januarja 1990) in 6,6° dne 6. februarja 1990. Maksimalne temperature so bile le za 1,7° do 3,5° pod absolutnimi temperaturnimi ekstremi Kredarice. Najnižje temperature posameznih zimskih mesecev pa so bile: —14,4° dne 10, decembra 1989, —11,6° dne 19. januarja 1990 in —15,0° dne 13, februarja 1990. Minimalne mesečne temperature so bile za 11,4° do 17,7° višje od doslej znanih absolutnih temperaturnih minimov zimskih mesecev na Kredarici. Oblačnost, sončni stj in množina padavin so v medsebojni odvisnosti in povezavi. Decembra 1989 je znašal mesečni povpre-ček oblačnosti 4,2 desetine pokritosti neba in je bil pod dolgoletnim povpreč-kom (5,5). Visoko je bilo tudi število ur sončnega sija, saj je hellograf registriral na Kredarici 152 ur, kar je 56% maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v tem mesecu. V desetih padavinskih dneh {samo snežilo je) je padlo 257 mm padavin ali 199% normalne decembrske množine.
Snežna odeja je ležala ves mesec, njena maksimalna debelina pa je merita 135 cm (20. decembra 1989).
Stopnja pokritosti neba se je v januarju znižala na 3,3 desetine pokritosti neba {dolgoletni povpreček 5,5). število ur sončnega sija je poraslo na 165, kar je 58 % njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu, V sedmih padavinskih dneh (samo sneženje) je skupno padlo 135 mm padavin, kar je 126% januarske normalne množine padavin. Snežna odeja je ves mesec prekrivala Kredarico, njena največja debelina je merila 185 cm predzadnji dan v mesecu. Tudi v mesecu februarju je mesečni povpreček stopnje pokritosti neba, k[ je znašal 4,0 desetin pokritosti neba, ostal pod dolgoletnim povprečkom (5,6). Hel/o-graf na Kredarici je v tem mesecu registriral skupno 161 ur sončnega sija, kar je 57% njegovega maksimalnega možnega trajanja. V tem mesecu se je močno znižala množina padavin. Skupno je padlo v devetih dneh s sneženjem komaj 47 mm padavin, kar je le 53% normalne februarske množine. Snežna odeja je ležala ves mesec, vendar se je nekoliko stanjšala, tako da je njena največja debelina merila samo 170 cm (1. februarja 1990).
Iz tega opisa zimskih klimatskih razmer Kredarice zaključimo, da je za nami zopet zima, ki je bila pretopla, saj so odkloni mesečnih temperaturnih povprečkov vseh treh zimskih mesecev veliki in pozitivni. Absolutni temperaturni ekstremi, ki so sicer v mejah doslej znanih ekstremov, so premaknjeni bolj v pozitivno stran. Prva 176 dva zimska meseca sta prejela prekomer-
no množino padavin, tretji pa je glede tega močno deiiciten. Zato je snežna odeja tako skromna.
Skratka: imeli smo Izredno nenormalno zimo.
Če se nebeške zapornice ne bodo v kratkem temeljito odprle In nadomestile zamujeno z močo, bo že itak osiromašeni ledenik še bolj opešal in se zmanjšal, v rekah In potokih pa bo pričelo zmanjkovati vode.
dr. France Sernot
©dmew ODMEV
IZPOD KRVAVCA
V 2. številki letošnjega PV smo objavili članek Po čem je gorski svet avtorja dr. Toneta Str o ji na, ki polemizira s Člankom Milana Mavra Zaščita izgubljene nedolžnosti, objavljenim v Delu 16. 12. 1939, ki govori o širjenju smučišč na Krvavcu. Objavljamo še en odmev Iz Dela z dne 6. januarja 1990. (Op. ur.)
* * *
Ob zapisu Milana Mavra o novih razvojnih zagatah Krvavca s pomenljivim naslovom sem se vpraša!, ali gre za poskus vračanja nedolžnosti oskrunjenemu Krvavcu ali pa za zaščito pravice do nadaljnjega oskrunjanja gorskega sveta. Ko sem zapis prebral, mi je postalo jasno, da bolj za drugo, pa čeprav direktor zatrjuje, da se RTC zavezuje izpoinjevati pogoje, ki jih bodo postavili krajinarji, urbanisti, planinci, živinorejci, lovci, geologi in še vsi drugI, ki so jim pri srcu naravno okolje, čista voda in čist zrak. Kolikšna je ta pripravljenost, je morda slutiti iz želje, da bi razširili smučišče na planino Dolga njiva in Kalški greben, kar zveni precej v smislu: dajte nam proste roke, pa boste videlil Ni mogoče povsem zanikati prizadevanja krvavških delavcev za ureditev smučišča, vendar pa se ne morem strinjati s ponujeno mislijo, da bi razširitev rešila probleme, ki jih, kot kaže, hromijo že sedaj, ne glede na to, ali jim bodo dovolili širjenje. Mislim, da bi morala biti razširitev odvisna od izpeljave teh rešitev. Tu pa mislim predvsem na odvod fekalnih voda in biološko čistilno napravo {ob razširitvi bi se verjetno pojavil tudi problem kemičnih odpadkov, olj, čistil). Ne moremo se zadovoljiti le z obljubami, potem pa ugotavljati, da je slabo narejena, da pušča in sploh ne deluje, kot, žal, marsikaj v Sloveniji. Krvavec žal ne ponuja samo nekaj stotim zaslužka in nekaj tisočim užitka, ampak tudi nekaj desettisočim daje vsakdanjo pitno