Negibno skalo, padlo z neke temne blodnje, Naj vsaj granit za vselej kaže rob Somračnim krilom Bogokletnosti, razsutim v prihodnje.1 V veliko čast in veselje mi je, da lahko izrečem dobrodošlico vsem udeležencem kolokvija, ki je posvečen razpravi o knjigi Alaina Badiouja D’un désastre obscur2 iz leta 1991, knjigi, ki je bila prvič prevedena v srbohrvaški jezik ob zori razpada nekdanje Jugoslavije, a smo na njen izid, skupaj s to debato, čakali dolgih 14 let. Izraz obskurnost iz naslova knjige opisuje vsa ta leta. Naslov spisa D’un désastre obscur je del dvanajstega verza ene od številnih »grob- niških pesmi« Stéphana Mallarméja, v tem primeru Grobnice Edgarja Poeja in njegove nesmrtne poezije. Če z nekaj optimizma, ki ga v teh dneh ne primanjkuje, sklenemo, da je obskurna katastrofa obdobje, ki ga sedaj puščamo za sabo, lahko današnji kolokvij knjigi D’un désastre obscur posvetimo tistemu, kar sledi v Mallarméjevem verzu, se pravi »negibni skali«, o čemer bomo na kratko razpravljali kasneje. Fraza »obskurna katastrofa«, ki jo je Mallarmé napisal nekaj let po Pariški ko- muni in ki v njegovem primeru označuje razkroj telesa oziroma smrt Pesnika, ki Filozofski vestnik | Letnik XXX | Številka 3 | 2009 | 47–50 47 Ivana Momčilović* »Negibno skalo, padlo…« 1 [Stéphan Mallarmé, Grobnica Edgarja Poeja, v: Lirika, prev. Boris A. Novak, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 54. Navajamo še original: Calme bloc ici-bas chu d’un désastre obscur, Que ce granit du moins montre à jamais sa borne Aux noirs vols du Blasphème épars dans le futur. Ključni izraz, »désastre obscur«, v nadaljevanju prevajamo kot »obskurna katastrofa«, kar je bolj skladno s pomenom, ki ga temu izrazu dá Alain Badiou. Vse opombe in vrivki v tekstu v oglatih oklepajih so prevajalski oziroma uredniški.] 2 Cf. Alain Badiou, D’un désastre obscur, Editions de l’Aube, La Tour d’Aigues 1991. * Emigrative Art Collective, Bruselj FV_03_2009_prelom.qxp:FV 28.1.10 10:44 Page 47 48 bo preživel samo skozi svoje Delo in Idejo, pri Badiouju postane generični izraz za »zmešnjavo filozofskih imenovanj in političnih kategorij, ki proizvaja kata- strofo« (Pogoji). Gre na primer za moment prešitja filozofske večnosti koncepta s konkretnim imenom – z imenom naroda, skupine, vodje, države, skupnosti, individualne forme države [state], stranke in njihove temporalnosti. Torej, tudi če se na prvi pogled zdi, da Badiou hiti zakopati, kar je mrtvo in »kar mora umreti« – državni komunizem, ki je vztrajal v (pre)dolgem pohodu od okt- obra 1917, preko birokratskega socializma, do Perestrojke, od Lenina do Gorba- čova –, je dejansko jedro stvari, v čistem duhu mallarméjevske tradicije, specifično razmerje do tega, kar je odsotno, do tega, kar bo po svojem izginotju ponovno vzniknilo. Badioujeva izbira naslova svoje pesmi o Komunizmu, ki jo je napisal leta 1991, v času grozljive blasfemije, množičnega uničenja in obglavljanja (razdejanja [de- molition]) grobov in spomenikov, nikakor ni bila naključna. »Obskurna kata- strofa«, ki ji pesnik, v nasprotju z neizbežnim Odhodom, dà »negibno skalo, padlo«, je pravzaprav monolit, rob, vakuum, ki bo v prihodnosti odgnal [repel] »Somračna krila Bogokletnosti«. Kaj je torej ta negibna skala, ki je padla iz obskurne katastrofe in ki bo pregnala vso bodočo blasfemijo, kot pravi Mallarmé in kakor Badiou ponovi v svoji izmi- šljeni, poetični prozi, ki sledi politični razpravi? Medtem ko Badiou v svoji knjigi D’un désastre obscur iz leta 1991 obravnava raz- pad državnega socializma, pa v svojem manj znanem romanu Calme bloc ici-bas3 iz leta 1997 pravzaprav že gradi monolit ne-sprejetja [non-acceptance] tega raz- pada. Zgodba se dogaja v deželi oziroma podcelini imenovani »Premontre«, ki je znana po tem, »da je uspela v tistemu, v čemer je francoski revoluciji spedle- telo«, se pravi v povsem novemu sistemu štetja časa. To je dežela »časovne vrto- glavice« [temporal vertigo], kjer se čas ne začne z Jezusom Kristusom, temveč s Prvim Letom, ki ga razglasi Svet ljudskih delegatov. To prvo leto ustreza tretjemu letu »Egalitarne Evolucije« [the Egalitarian Evolution], ki izglasuje slavno »Ega- litarno ustavo«, se pravi začetno točko pozitivnega štetja časa, in končno ovrže tezo, po kateri so ljudje enaki samo v smrti. V tej deželi ni nobenih Nobelovih IvAnA MoMčIlovIć 3 Cf. Alain Badiou, Calme bloc ici-bas, Editions P. O. L., Pariz 1997. FV_03_2009_prelom.qxp:FV 28.1.10 10:44 Page 48 nagrajencev za književnost, na kar so njeni pisatelji zelo ponosni, povsem nara- vno je tudi, da se eno najpomembnejših mest imenuje Divji Saint-Just [Saint-Just Sauvage], Mallarmé pa je pesnik, čigar poezija se začenja z veliko začetnico P. V deželi Premontre živijo ulični matematiki, pesniki nove slovnice in delavci nove politike, ki prihajajo iz »Palmyrie« v premontrske tovarne na delo, da bi zaslužili denar, in se v mestu oziroma deželi ne počutijo domače. Vsi so zbrani okrog »Ko- lektivne delavske nastanitve delavcev iz Orsenije« in vsi so udeleženi v Revolu- ciji znani kot »Ključni Dogodki« [the Key Events]. Toda kot je po naravi, revoluciji kmalu sledi kontrarevolucija, ki jo pooseblja lik krutega admirala Canivala, čemur na še bolj predvidljiv način sledi triumf parlamentarizma, suverena indi- vidualnost Enega, posledice denarne brezbrižnosti in pomanjkanje idej. Avtor nas nato preko fetišizma števila, v katerega so ujeti volilci pri izvolitvi predsed- nika Demolierja, njegovih parlamentarnih igric in treh obdobij, pelje k uporu, ki se je začel leta 41 in zaključil leta 44 z velikimi demonstracijami. Ker je Badiou prepričan, da komunizma oziroma hipoteze egalitarizma ni mo- goče dovršiti [incompletable], se tudi njegov roman konča v letu 44, sredi po- skusa vzpostavitve komunistične hipoteze. Toda najpomembnejša stvar se vendarle zgodi. Najpomembnejša beseda permontrianščine, beseda, ki bo uničila kontrarevolucijo in ki je neprevedljiva v veliko drugih jezikov, se je uveljavila; to je beseda »ka’swangu«, ki označuje ugodje ob predstavi nečesa, kar je že dobro, a je lahko celo boljše; neke vrste izpopolnjujoča se popolnost [perfectuating per- fection]. Ker nihče ne ve, kaj ta beseda v resnici pomeni, bo vsak poskušal delati na tem izpopolnjevanju. »Odsotno znamenito« [Absent memorable], »nepopolnost« je natančno domi- šljena tako v D’un désastre obscur kakor v romanu Calme bloc ici-bas. Vrnitev k Mallarméju in vrnitev h komunizmu tako tvorita par v Badioujevem mišljenju: v prvem primeru gre za vrnitev k veščini mišljenja, v drugem pa za vrnitev k dobro domišljeni politiki. Oba primera sta učinkovita potrditev somožnosti (composibilité) Badioujevih po- stopkov resnice, od katerih vsak, v tem primeru politika in poezija, ločeno pelje k istemu skupnemu pristanku [landing] neskončnosti in večnosti, imenovanih filozofija, tj. vsaka pelje k logičnim uporom, h krajem artikulacije večne ideje opustitve in ponovnega iskanja egalitarizma, katerega ime bo vedno: komuni- zem. 49 »nEgIBno skAlo, pAdlo…« FV_03_2009_prelom.qxp:FV 28.1.10 10:44 Page 49 50 Biti komunist sedaj pomeni, da komunizem vedno vidimo kot nesmrtno Idejo. To pomeni, odločiti se za strukturo poetičnega in premislek [thought out] znotraj te strukture. Alain Badiou pozna in računa na poetično in filozofsko sposobnost komunistov. On je tisti, ki bo komunizem rešil pred prehodnim obrekovanjem in reakcionarno vrnitvijo k »staremu«. On je tisti, ki bo komunizem izvlekel iz obcestnega jarka [gutter] reakcionarnega pisanja, kakršno je pisanje Clauda Leforta (»Complications – Return to Commu- nism«4), ki komunizem poniža na lažno »izbiro« med iluzijo in lažjo. Med naslovoma obeh Badioujevih knjig, Calme bloc ici-bas in D’un désastre ob- scur – političnim esejem in fikcijo, ki morda niti ni fikcija –, ki sta med seboj zelo komplementarni, se nahaja skrita beseda, ki povezuje Mallarméjev preroški verz. To je francoski glagol choir – pasti. Hoditi na robu prepada, pasti in se znati spet dvigniti – ali ni to komunistično de- janje par excellence? Prevedel Boštjan Nedoh IvAnA MoMčIlovIć 4 Cf. Claude Lefort, La complication: Retour sur le communisme, Fayard, Pariz 1999. FV_03_2009_prelom.qxp:FV 28.1.10 10:44 Page 50