Fran Albrecht:
Veter.
1 ežke reči mi pravi veter nocoj, grenke in bridke pozdrave mi nosi, tiho v vejevju tam joče in prosi, kot da na tihem žaluje z menoj.
Veter, ti dušam raztrganim brat! Večnih nemirov goni te sila, dalje ti krute raztrgajo krila, ti pa šumiš venomer smeh in jad.
Veter, s teboj bi jaz preko sveta, plakal in tožil bi tuji bolesti, laske bi česal sladki nevesti, zvezde poljubljal bi vrhu neba.
Veter, s teboj bi jaz v prostor brez mej, proč od sveta, o le proč od ljudi! Veter, tako črne so moje oči od hrepenenja in studa in glada in žej .
.Ljubljanski zvon" 1914  XXXIV. 11.