KATOLIŠK CERKVEN LIST.
„Danica4' izhaja vsak petek na celi poli, in velja po posti za r»*lo leto 4 «rl«l. <JOkr, za pol leta 2 gl. 40 kr., za .'etert leta ] pel. •*» kr. V tiekarniei »piejemana za e*l<j leto 4 za pol leta '2 za «Vrtet k-i t 1 2!.; ak«> zadene na t* dau praznik, izide ..iMniea'" dan poprej.
Tečaj XXXVI.	V Ljubljani, 30. sušca 1883.	List 13.
Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov kerdčanstva. iII.
7. Blaženi Herman Jožef.
(Konec.)
Drugikrat se odtegne od svojih malih tovaršev, ki so se šli igrat in gre raji v cerkev. Za to premagovanje je bil poplačan z veliko lepšim veseljem, kakor je otročja igra. Ko gre po cerkvi proti koru. zagleda presveto Devico visoko v zraku. Pa ni bila sama. bila sta pri njej tudi njeno božje Dete in sv. Janez, ki sta se radostno igrala. Hermanček to videti, obstane in se ne more dovelj načuditi. Nepreraaknjen se ozira kvišku in v sercu čuti nepopisljivo veselje. Naenkrat zapazi, da ga Marija z roko vabi in ob enem tudi zasliši besede : „Herman pojdi sem gori k nam !" Deček odgovori: „Kako morem k Tebi priti, saj je kor zapert in lestvice nimam, da bi mogel gori dospeti". Na t«» mu reče Marija: „Le poskusi, če ne pojile? jaz ti bom podala roko in ti pomagala.*4 Precej ponudi Heriuau svojo roko in Marija mu stegne svojo naproti in kmali je pri njej v višavi. Zdaj pa mu začne serce hudo tleči, boji se io sramožljivo pobesi oči. Marija mu prijazno reče: „Nič «e ne boj, smeš brez skerbi se tudi igrati !" Herman se oserči in začne igrati z malim Jezusom in Janezom, in Marija jih veselo gleda. Ko so se že dolgo igrali, mu Marija spet nazaj doli pomaga. To presladko radovanje se je pozneje za Hermana še večkrat ponovilo.
Večkrat je moral Herman tudi v merzlem času bos hoditi, ker mu niso mogli ubožni starši čevljev napraviti. Enkrat pride v zelo hudem mrazu bos v cerkev molit. Marija ga vpraša: „Herman, zakaj pa bos hodiš v tako hudem mrazu V — „Čevl jev nimam", odgovori ljubeznjivi deček. Tedaj mu reče Marija: „Pojdi k onemu kamnu, tam boš našel toliko denarja, da si čevlje kupiš". Deček gre gledat, zaupljivo prizdigne kamen, ki mu ga je bila nebeška Kraljica pokazala, in res najde denar in ga radostno pokaže svoji veličastni Dobrotnici. Marija pa mu pravi: „kolikorkrat boš zopet v potrebi, le še spet pridi na to mesto, in našel boš. kolikor potrebuješ; pa zaupljivo moraš iskati".
Tisočkrat se zahvali Herman svoji predobri Materi za toliko dobroto, in dela, kakor mu je bila rekla. Ko-
likorkrat je v potrebi. — pa le takrat, kadar je res v v veliki potrebi — gre iskat in najde potrebni denar. To čudo ne ostane dolgo skrito. Kmali zvedô še drugi otroci, da pod uekim kamnom denar dobiva. Zdaj hitijo tudi v cerkev iu molijo in čakajo in iščejo, pa za nje ni nikjer denarja, ker tudi oni nimajo tiste ljubezni, pobožnosti in zaupljivosti do Marije, kakor prebhgi Herman.
Iz njegove mladosti pripoveduje se še ta-le čudež. Nastal je bil ne daleč od njegovega stauovanja velik požar v mestu. Mnogo hiš je bilo že v plamtečem ognji. V sredi med gorečimi hišami pa je stala cerkev, ktere se ogenj ni lotil, čeravno so blizo okrog nje velikanski plameni švigali. Vsi ljudje so stermeli in kazali drug drugemu ta čudež. Ko pa se tudi Herman tje ozre, zagleda Jezusa Križanega nad cerkvijo; in ko še dalje opazuje, zagleda ga še na več drugih straneh, kamor je veter ogenj nagibal in je bila nevarnost veča. Pa dobri otrok se ni le čudil temu, da Jezus varuje svojo hišo, ampak spoznal je v tem tudi najlepši nauk za dušno življenje: da namreč tudi človeka, ki je tempelj Božji, nihče ne more tako gotovo obvarovati vseh grešnih nevarnosti, kakor križani Jezus. — Njega je tedaj treba vedno imeti pred očmi. vedno v mislih, veduo v sercu !
Ker je tedaj hotel biti ves in za zmiraj Jezusov in Marijin, odločil so je dvanajst let star za samostansko življenje. Z veseljem je bil sprejet v premon-stratovski red v Steinfeldu. Zarad mladosti se po pravilih ni mogel še zavezati s slovesno obljubo; pač pa je smel kmali sprejeti belo redovniško obleko. Ce je bil že pred svetnik, postane zdaj res pravi augelj, serai v belem oblačilu.
PredoiKi ga pošljejo naj pred v Frizijo v tainošujo samostansko šolo, da bi dovcršil svoje učenje in zlasti se izuril v latinskem jeziku. Jako pridno se je učil in izverstno napredoval; vidna je bila tudi tù Marijina pomoč. Pa pri obiluem in napetem učenji se ni dal motiti v svoji pobožnosti. Iu kaj menite, kaj se mu je v šoli naj hujše in naj zoperuišc zdelo? To. da je moral brati pri latinskem poduku starih Rimljanov ajdovske knjige iu spise, v kterih ni nikjer našel pre-sladkih mu imen Jezusa in Marije; pač pa je bilo veliko v njih brati o brezštevilnih izmišljenih bogovih ali celo boginjah, kakor so imenovali slepi neverniki svoje
malike, ker niso poznali edino pravega Roga. Stvarnika ne' es in zemlje. Zato se je večkrat britko pritoževal, rekoč: ,.Ne morem se dovelj načuditi, kako morejo ljudje, kteri pametno mislijo in po pobožnosti hrepene, veselje imeti za tako nečimerne reči, ko je vendar toliko število modrili spisov sv. očetov in keršanskih pisateljev, kteri napeljujejo k spoznanju edino pravega Boga." In če se mu je odgovorilo, da so tudi stari modrijani kaj pametnega napisali, je pohlevno odgovoril: „I, zakaj pa lilije tergati izmed ternja v vedni nevarnosti raniti se, ko se drugod lahko brez škode tergajoV"
Tudi na teicsu je Bog na Marijino priprošnjo nekoč skazal čudežno pomoč dobremu dijaku. Na glavi so se mu bile namreč izpahnile obilne hude hraste. Zarad tega so ga tovarši dražili in zaničevali ter niso hoteli zraven njega sedeti. To mu je silno hudo djalo; a vse je poterpežljivo prenašal. Ko so mu bili pa le prenadležni, se je naveličal in prosil Mater Božjo za pomoč. In glej čez noč so ostudne hraste vse izginile do čistega! Tovariši so stermeli, Herman pa je hvalil Božje usmiljenje.
Pozneje pride zopet v Steinfeld, stori slovesne obljube, živi več časa kot strežnik v obednici in zakristiji ter doseže tudi mašnikovo čast. Tudi tukaj v samostanu se mu je prečista Devica gostokrat prikazala in obilno milosti pridobila: v dvomili ga je podučevala in v žalosti tolažila kakor svoje ljubljeno dete. On pa si je prizadeval od dne do dne vrednišega kc skazovati njene materue ljubezni, zlasti s tem. da je posnemal njen vzvišeni izgled, njeno ljubezen do Jezusa in druge čednosti. Do presvetega Iiešnjega Telesa je imel plam-tečo pobožuost: sv. mašo je daroval s toliko gorečnostjo, da so bila naj mlačniša scrca ginjena. Obilne solze so mu kapale iz oči in včasih ga je ljubezen in pobožnost tako prevzela, da je cele ure stal zamaknjen pred oltarjem.
V čistosti, ponižnosti, poterpežljivosti, v postrežlji-\08ti. v zatajevanji in sploh v svetniški popolnosti je bil sijajen izgled. Vendar tega mi ni tukaj na drobno razkladati: le še to hočem pojasniti, odkod ima Herman pridevek Jožef, kakor ste videli v napisu. — Zavoljo njegove angeljske čistosti in pa zavoljo tiste priserčne zveze med Marijo in njim. ki sera jo vam popisal, začeli so ga nekteri sobratje imenovati Jožefa. Ponižnemu Hermanu je to silno težko delo, in nekega dne je sklenil, da se bo drugo jutro pritožil predništvu, da bodo tisti posvarjeui. kteri ga tako imenujejo. Toda, ko po noči po dolgem premišljevanji zaspi, prikaže se mu v sanjah Marija na velikem oltarji z Jezikom v naročji, Marija ga prijazno k sebi pokliče. Herman ubn»;i in ves /avzet zarad ljubeznjivosli božjega Deteta prosi zaupljivo: r0 Predraga, daj mi svaje Detice'/ Marija ga ne usliši precej, da bi se mu hrepenenje še bolj pomnožilo: on pa ne neha prositi, dokler mu ne poda svojega Sina, rekoč: rNosi mojega Sina. kakor ga je nekdaj nosil sv. Jožef v Egipet; sprejmi pa s to pravico tudi njegovo ime in nič se ne brani imenovati se Jožef.J Od-sihdob je dovolil, da so ga tako imenovali in od tod še zdaj dvojuo ime Herman Jožef.
Umeri je blaženi Herinau Jožef v silno visoki starosti, 901etni starček, 7. aprila 1241.
Prav od dela iz svojega vinograda ga je poklical Gospod; kajti v bližnjem nunskem samostanu v Hovenu je še opravljal tam navadne postne pobožuosti. Pri svojem prihodu je pokazal prostor, rekoč: rTukaj me boste pokopali:*4 na cvetno nedeljo je še maševal. veliki teden pa je nevarno zbolel in v sladki smerti dokončal svoje dolgo zaslug polno življenje. Neizrečeno ginljiv je moral biti pogreb starčeka svetnika o kterem se bero najlepša pohvala: rVedno je neomadežauo ohranil belo obleko ne dolžnost i.u
Od sv. Obhajila.
I.
Vi angelji, hitite Na zemljo iz nebes, In Jezusa molite; Je velik čudež res!
Gospod nebes in zemlje, Gospod nebeških trum, Uživati se daje Stvarem, o stermi um!
Oblast neomejena
V	podobi nizki je. Ki tudi razdrobljena Celota Božja je.
Ponižni v tej podobi, O Jezus, daj se mi; In greha moč razdrobi, Ovenčaj z milostmi!
O kruh. o kruh presveti, Ti jed nebeščanov. Ljubezni daj goreti Mi tvojih Serafov!
Ljubezen tvoja v meni Žareče naj plamti,
V	ljubezni naj ognjeni Serce za Te gori.
Gori ves čas življenja, O Jezus ! naj za Te; In cvetke prenovijenja Bogato naj cvete!
Se z mano Jezas skleni, I)a dušo posvetiš; Ostani z gnado v meni. Da k sebi me dobiš!
II.
Jezus ženin duše moje, Ti edini ljubi moj! O podaj mi serce svoje, Da zedinim se s teboj!
Pod podobo kruha Jezus Skrivaš svojo rajsko čast, Molim v njej te, živi Kristus,
V	njej dobim Boga si vlast.
Pridi, pridi, Jezus ljubi, In zaklade mi odpri;
V	tvoji da ostanem službi, Milost tvoja naj stori!
Duša moja omedljuje, Hrepeneče te želi: Milo dolgo že zdihuje. Jezus ljubi, prideš li?
Jezus človek, Bog ob enem, Vir življenja večnega! 8 tabo sklenjen naj ostanem Do trenutka slednjega!
Ko izteče tok življenja In se mi mračilo bo, Me popelji iz terpljenja
V	kraj presrečni, v nebo!
Že odperta so nebesa, Jezus ljubi doli gre; Duša hiti iz telesa, Ker po tebi Jezus zre.
Truma angeljev ga spremlja, Spremlja ga ua revni svet! Kdo ne hitel bi veselja, Drušnjo sveto to sprejet!
Jezus sveti, naj svetejši, Vir svetosti uevsahljiv! Duša! Tebe si le voši, Ti si dar ji zadostljiv. —
Na altarju te že čaka, Jezus tiho, pa željno, Milo pa skrivnostno plaka, Če pripravljaš se leno.
V	svatovski obleki hiti, Vzemi vere škit seboj, Če ga vredno češ zavžiti, Ženin Jezus da bo tvoj.
Terdno, živo jaz verujem
V	trojediuega Boga;
V	tej podobi ogledujem Tu Te kruha belega.
Duša reva zlo zdihuje, Te imeti zlo želi, Ki v slabostih omahuje, Da se s tabo poživi.
V	serce moje Jezus hodi, Vzemi v svojo ga oblast, Milostno ga, oh prerodi, Da bo rastla tvoja čast !
IV.
Kaj sercé tako želiš V Kam puhtiš nemirno? Kam hiteti mi veliš? Ljubiš kaj nezmerno? Kaj tam vidiš? Kaj tam slišiš, Kjer češ biti urno?
Ženin moj naproti ijre, Jezus Jagnje Božje, Vidim, da po meni zre, Se spušaje nižje Iz višave Rajske slave; Zlo serce mu bije.
Na altarju že stojiš, Moja ti Ljubezen, Te prejeti da veliš — Pač sem ti hvaležen. Moj Bog pravi, Le ozdravi Serčno mi bolezen!
So velike res želje, Res veliko prosim; Pa ljubezen mi pové, Rad da naj le prosim; Da ti dragi, Jezus blagi
Dal boš, kar si vošiin.
Si zastava, sam učiš, ln»5»uega življenja; Dušo živo da zderžiš, Otmeš pogubljenja; To te prosim, Kar si vošim, Sad je odrešenja.
•S—fl- H.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Opravila velike^ i te-hi.i in velikonočne s»» sc ubiiajale prav častitljivo in spodbudno. Premilostni gospod kuez in šj^of dr. Janez krizostom so svoje oddelke vse osebno /velevali, pri družili pa pričujoči bili tu ljudstva se je obilno vdeleževalo. dasi-ravno je veliki teden hudi mraz iu slabo, celo sneženo vreme nekoliko zaderževalo. Vstajenje se je godilo prav častitljivo z navadnimi procesijami, ((meniti moramo tudi. da so bile postne pridige v stolui cerkvi letos ve-liKo obiluiše obiskovane, kakor druga leta. Imel jc prav izverstne govore preč. gosp. sem. vodja iu kanonik dr. Jan. (i o«j ala, za kar so se mu visočastiti g.spod viTfi pastir ua Veliko noč po veliki maši še posebej zahvalili. Sploh pa so gg. postni pridigarji svoje naloge prav dobro zverševali. V resnici hvala gre tudi gg. bogoslovrejn. kteri so s prelepim petjem vse slovesnosti velikega tedna poviševali hi so zaslužili, da se jim z vetikoniČnTrifbiagoslovoiu in pirhi postreže ua počitnicah, na ktere so se po blažili praznikih do malega vsi podali. Bog daj. da bi bili tudi verniki velikonočno sv. Obhajilo opravili — vredno opravili, ali kteri ga še niso. da bi to hitro doveršili. Bog ne daj, da bi kaki katoličan to dolžnost opustil iu se s tem izločil iz občine katoliških vernikov!
Iz Ljubljane, (h Lat. družite.) V novi dekKški šoli za delavke je imel podpredsednik preč. g. dr. Ge-bašek od 11—17. t. m. pet govorov ali premišljevanj, da bi se bolje pripravile za vredno prejeiuo ss. zakramentov zdaj o velikonočueui času. Kdor pomisli, da ljudje po dve, tri. štiri ure daleč in še od delj večkrat na take svete vaje hodijo, bode lahko spoznal, kolika sreča je tc delavsKe deklice došla s takim ginljiviiu opravilom. Da bi ga le tudi vse po vrednosti znale ceniti. (Vr.) Govoril je: 1. O poklicu človekovem in o smert-nem grehu. 2. O pokori in o raznih vabilih k pokori. 'j. O delih zakramenta sv. pokore, in sicer o izpraševanji vesti in pravem kesauji. 4. O terdnem sklepu iu vredni «spovedi. .">. O za dos to vanj i in stanovitnosti.
Od začetka je mislil iu želel imeti te premišljevanja v kaki manjši ljubljanski cerkvi, kjer bi se bile lahko razvile v prave duhovne vaje, ko bi bilo ostalo pervotno število obiskovavk. kakoršno je bilo mesca novembra; a škoda, prav škoda, da so se tudi tukaj poterdile besede: „velikoje poklicanih, malo izvoljenih". Pervotno veliko število poslušavk se je namreč močno skerčilo; toda. ktere so ostale, so pa te toliko bolj pridno iu zvesto poslušale večue resnice, ki so vsakemu kristjanu, zlasti pa njim o sedanjih razmerah potrebne, neobhodno potrebne.
Od kod pa jc ta mlačuost? Zakaj se je skerčilo število poslušavk'.' Kes ne moremo natanko vedeti vsi h vzrokov; a to vemo, da od strani kat. družbe, ki je po svoji moči tudi gmotno podpirala to silno potrebuo šolo, in tako tudi od strani izverstnih učiteljic, ki so neutrud-Ijivo učile ročue dela in šolske predmete, ni bilo vzroka, da tedaj morejo biti drugi vzroki hitrega zanemarjanja.
Kriva utegne biti 1. že mladosti prirojena iahko-mišljeuost, ki se hitro vname, kakor slama, pa et
ugasne, pridno začne, pa hitro odstopi, ne po/na resno« c in nespametno dirja v lastno nesrečo. „Seme je padlo na pot, in bilo je pohojeno; — med tcrnjc. in je bilo zadušeno\u Škoda!
2. Med to seme so pa gotovo še sejali drugi lju-liko, t j. neskuseue dekleta so začeli podpihovati tu in tam malopridni znanci in tovariši; jeli so jih dražiti iu šuntati rekoč: Cimu boš hodila, saj nisi otrok, saj sama veš, kaj je prav. saj tudi druge ne hodijo, pa vendar žive! K takemu podpihovanju je utegnil še priložnost dati pretečeni predpustni čas s svojimi raznimi, za mladost večidel nevarnimi veselicami.
o. Gotovo so veliko krive marsiktere slabe stanovanja, na kterih se te koristne naprave ne le priporočevale niso. morebiti cclo ne vprašalo se deklet, ali hodijo zvečer v šolo ali ne; ali nimajo tega celo za pretvezo, da hodijo v druge slabe ali nevarne kraje in druščine. Nemarnost od ene strani prinese nemarnost tudi od druge strani.
4. Gotovo bi tudi nadzorništva veliko pripomogle k tej dobri stvari in bile bi deklice bolj stanovitne, ako bi bila od njih ta tako potrebna naprava bolj podpe-rana iu goreče priporočena. Nadepolna cvetlica, je vsajena v pozni jeseni veliko obetala; upajmo, da jo bode nova spomlad zopet poživila. V to sverho bi mogli pridne učiteljice podperati starši ali njihovi namestniki, da bi čuli nad šolarkami in jih spodbudovali; pa tudi nadzorništva. da bi jih delavkam priporočevale; to bo tudi njim samim v veliko korist.
H koncu dostavimo še eno pogojo, ktera bi gotovo pospeševala novo šolo. namreč, kaka gmotna pomoč za njen vspeh. Kat. družba namreč sicer rada stori, kolikor more: a vsak. kdor jo pozna, dobro ve. da nima dosti gmotne moči. Zato bi bili potrebni dobrotniki, kteri bi uašo mladost in dobro stvar podperali deloma z učnimi pomočki. deloma, da bi ii za vajo iu v mali zaslužek naklonili navadne žeuske ročne dela; sknšene učiteljice bi bile dober porok, da se bo vse dobro prav izveršilo.
Sploh naj bo ta potrebna vstauova v podporo priporočena našim blagim gospem in gospodičinam. ki vselej rade podperajo dobro stvar, kar bi bilo zlasti pri uaši ženski mladosti močno, močno potrebno. Celo primerno se nam zdi. da med tem, ko se izverstne učiteljice trudijo s podukom, jih druge enako blage gospe ali gospodičiue po drugi poti ali drugem načinu podperajo. Naj te prošnje in želje, kakor il serca pridejo, tudi v serca doidejo! —	- k.
Iz Notranjskega,*) 2i>. grudna. «Nova: Ciril in Metod.) — Kot veselo novico, ktera bo tudi Dani-čine bravce zauimila, Vam naznanjam, da je imel verli kapucinski samostan na Reki ravno na Božič jako vesel in srečen dan. Iincia sta novo mašo dva meniha: Ciril in Metod, mlada, pobožna redovnika, ktera sta na en dan v samostan stopila: nista si sicer brata po kervi; pa v življenju iu mišljeuju sta si prava brata; ž njima je dobil Reški samostan kop. dva izverstna redovuika. Imamo toraj Slovani zopet Cirila in Metoda v samostanu! —
V Terstu, 2«i. sušca. Praznike imamo deževne iu inerzle, sicer pa navadno slovesne, ker tukaj tudi mestno zastopstvo skerbi, da se velikonočni prazniki prav slovesno in pristojuo obhajajo. — Ono preskerbi strel iz topov na kastelu, tako na veliko sobet^ med mašo ..post Glodam", kakor tudi popoldne pri procesiji, in na velikonočno nedeljo med pontifikalno mašo, ktere se vdeleži mestno zastopstvo z županom na čelu in mugi-
*) Ta m i čni dopibek se je bil naključno o ovojem času založil, pa je še veljaven.	Vr.
stratuimi vradniki. (Pozor! Vr.) To je jako lepo in ne vem. je li se drugod v velikih mestih taka navada, gotovo hvale vredna. — Častni kanoniki so imenovani prečast. gg.: pri stolnem kapitelnu v Terstu: Jurij Jan, dekan v Dolini; Jakob S t arih a, dekan v Pičnu, in Fr. Uzman, dosedaj stolni vikar, — vsi Slovenci (perva dva Kranjca, tretji Krašovec iz Tomaja); — pri sostolnem kapitelnu v Kopru pa: Ivan Cappellari', dekan v Pazini, in Karol Mecchia, župnik v Milah. Umeri je č. g. B a r t o 1 K1 e m e n č i č, župnik v Predloki, — ta župnija je razpisana do oO. aprila. C. g. Matija Zimmermau, župnik v Gračišcu, poda se v pokoj; tudi ta župnija je razpisana do 30. aprila.
V Sarajevu, 15. sušca. (Konec.) Redovnice „hčera božje Ljubezni" — narod jih nazivlje „črne sestre" — bile so nesrečne. Zidale so dve hiši. Perva je vstav sv. Jožefa za šole v nemškem in v hervaškem jeziku in za odgojevanje hčera iz boljših rodovin. Tu se plačuje in tako sestre dobe malo podpore za hrano sebi iu sirotam. Druga hiša tik perve je vstav Marijin za sirote in za služkinje o času, ko nimajo službe, da se ne zgube, kar je v Sarajevu neizrečeuo lahko mogoče. Za te skerbeti. učiti, zrediti, in odgojati jih, to je ome-njcuih sestra perva naloga. To delajo vse zastonj; ne plačuje se večinoma popolnoma nič, ali le kaka mala svotica. Da bi več prostora imele, kupile so še eno hišico z malim vertom za 1500 gld.; tu je bila spalnica za nekaj sestra, tu se je pralo in marsikaj shranilo. Pa ravno ta hišica je pogorela 16. svečana zvečer. Za sestre je to precejšen udarec, ker niso mogle kar nič oteti, da so jim zgorele postelje iu nekaj perila. Pa tudi za to jim je težko, ker morajo na pogorišču zidati, ako hočejo za sirote in služkinje kaj storiti, kar je njihov pervi namen. Do sedaj so za Bosno potrosile 41.000 gld.; lahko si mislite, da same niso imele glavnice, pa da tudi toliko niso sprosile in so se morale na Dunaju zadolžiti. In sedaj je treba zopet zidati. Tudi na pristavi, ktero smo Betanijo nazvali, imajo težave. Na kupljenem zemljišču je kmet. Kmet namreč obdeluje zemljo gospodarju; temu daje polovico vžitka, ako ima gospodarjevo živino, ako ima svojo, pa daje le tretjino. Ako dolžnost svojo spolnjuje, ne moro se pregnati. Taki kmet je na sesterskem posestvu (čiftluku). Pri kupnji je sosed turčin obetal, da hoče kmeta na svoje zemljišče vzeti, da bodo torej sestre popolnoma proste; kmet se je zavezal, da hoče na to zemljišče oditi. A porodile so se velike težavo, da kmet še sedaj na sesterskem zemljišču sedi in ako no odide prostovoljno. ne vem, se ga bodo li mogli znebiti, ali ne.
Povedal sem že. da so korarji kupili hišo. Pri popravljanju se jim kaj terda godi. Kdor koli more, pa jih prevari. Troški so jako veliki. Bili so v uepo-pisljivi zadregi; pristopila jim je vlada na pomoč in jim poklonila 2000 gld. Po veliki uoči se morajo v lastno — se ve zadolženo — hišo preseliti. Sedaj morajo stanarine plačevati po 84 gld. na mesec. Upajo, da kmalo po veliki noči dobe tudi četertega si tovariša, jako dobrega duhovna iz biskupije Seujske.
Najhuja se godi župniku sadašnjemu. Župnik mora poskerbeti dvema kaplanoma za postrežbo, hrauo iu stau; jednemu mora plačati na leto 00 gld. iu oskerbeti mu 1 ha bit. Dohodki so v tem, kar dajo ss. mase in sploh dobrovoljna štola iu dobrovoljna bira po selih. Župnik ni mogel izhajati. Hrana je v Sarajevu jako draga; za stan mora plačevati po 500 grošev (12 groiev je 1 gld.) na mesec, torej 41 gld. 04 kr. Moral je zadolžiti se. A on ne more župnik ostati, ker ima <iruzih poslov dovolj; pa kako dobiti župnika v tacih razmerah? Za to smo s presvetlim nadbiskupom kupili hišo, da bo za župni stan. Stoji prav blizo cerkve, dosto dobro je
narejena, dali smo za njo o^OO gld. Sedaj se mora še ena soba zgotoviti in marsikaj druzega, kar bo spet dosti stalo. Kupili smo vse na medvedovo kožo; upamo samo na dobrotnike. Sami ne moremo več dati. ker smo že vsi zarad Bosue tako zadolženi, da se več ganiti ne smemo. Na nektere kraje smo pisali za pomoč; d08edaj še nisaio dobili nobenega odgovora. Prosim, naj naš Sarajevski „tarovž" „Zg. Danica" gorko priporoči ; morebiti tiči v kakem kotu Kranjske kak dobrotnik. (To je toliko, kakor „misijonska hiša", toraj zares dobro delo. Vr.)
Ker Kranjci za Bosno mnogo daste, opomnim Vas na to, da ne dajte nikakve podpore prosilcem, kteri nimajo dovoljenja, podpisa in pečata našega nadškofa (to veljá za uadbiskupijo Verhbosausko in za biskupijo Banjaluško). Osobito za „Sion" pri Maglaju ob reki Vrbas-u ne dajte ničesa. Toliko za sedaj, kaj več morebiti u kratkem zveste. — Bogom !
Iz Adrijanopola dopis v zadnji štev. „Zgoduje Danice" je naznanjal, da je red častitljivega vstajenja J. Kr. pričel svojo tiskarno. Te dni pa nam je došel napis te tiskarne v bulgarskem, laškem in francoskem jeziku. Glasi se v bulgarščini pisan s cirilico:
„Književna pečjatnica na missia-ta na oo. Veskresenci v" Odrin' ustroena v* 1881 k' pozvol e njc-to na negovo imperatorsko ve-ličestvo sultan Abdul H a m i d II. Osuovatelj ii. v. Toma Brseska, nastojatelj na missia-ta. Upravitelj n. p. o. Rafail Ferrinjo. Pritežja-teljodgovornik n. p. o. Luka Vronovski". — V italijauščiui: „Tipografía letteraria della Missioue dei P. P. Resurezionisti fondata nel 1881 in Adriano-pola con T autoriozazione di sua Maesta ira periale il Sultauo Abdul Hamid II. Reverendissiuio p. Toraaso Brseska, superiore della Missioue, fundatore. 11. P. Rafaele Ferriguo, direttore. It. P. Luca Wronouski, proprietorio responsabile.
Nektere opombe. Besedica rua" kaže drugi sklon, ker bulgarščina nima sklaujáv, kakor drugi slovenski jeziki. — Besedica „ta", „to" k samostavuikom pritaknjena (missia-ta. pozvolenje-to) je artikelj ali členek, ki ga rabi bulgarščiua. To so gotovo nepriličnosti tega jezika, in je prašanje, če se bo dal še likati in tesati, ali ne V — „Odrin" imenujejo Adrijanoool, Drinopolje.
Bos. Dubica, 22. sušca. Po Tomažu poslane reči: 10—12 intencij ter milodare za misijon s starim denarjem vred sem pošteno prejel, ter za stare šestič e. (1. 1858 in 1849) dobil po t» novih, za stare petke (turške groše) po 8 uovih; stari groši po o kr. pa ne veljajo več, kot kolikor je vredno srebro v njih. Bog plati vsira dobrotnikom! —
Ker sem bil turške težuje razodel, naj objavim še „riščauske" ali „srbske". Bosanski stauovniki so vsi slovanskega plemeua „bervato-serbskega" ter vere rnu-hamedauske, razkolniške in katoliške. Razkolniki so se dozdaj imenovali riščane (kristjane), zdaj so se začeli imenovati „Srbe" ter so vero zameujali vsaj po imenu z narodnostjo, ktera je ravno nesrečni razkol porodila med Carigradom iu Rimom. Poganski Gerci zaničevali so vsako narodnost ter samo sebe poznali in čislali, vsi drugi narodi bili so jim divjaki, barbari; to preti-ranje svoje naroduosti je kerščaustvo sperva precej po-gazilo, ali kasneje zopet je oživelo, kar se jasno raz-vidja iz pisem Carigrajskega cesarja Mihaela III (Pijanca), ter njegovega prijatla zloglasuega Fotija, ki je posebno ponašal se s tira, da so v Carigradu na iztoku, na izviru luči in svetlobe ter zuanosti iu učenosti; oni v Rimu pa da so na zapadu v tarai, ter neuki in nevedni; pijani car pa je v pismu do papeža Nikolaja I kar de-
belo zakrožil. da so v Rimu barbari ter njihov jezik (latinski) barbarski jezik. Preuapeta narodnost ter nje-zino vzvikšaiije nad vero, to je prava koreniua nesrečnega ra;:kola. v kterega so Gerci Slovene zapletli, kteri zaslepljeni še zdaj svoje očme nasledujejo. zametovaje pravo luč, v somraku tavajo ter se ne morejo nikakor in nikjer, tudi na Ruskem ne, povzdigniti iz pervotne pičle omike, ktero so Gerci očitali Rimljanom. Med vsemi razkolniškimi Slovani pa so ravno Serbi naj oduruiji do katolikov, torej tudi do katoliške vlade, kakoršuo si vsaj mislijo avstrijansko. Ko je bila nastala buna (punO v Bosni ter so Turki kristjane, kar le mogoče, sekali in pobijali, so ti v svoji sili kar vsi na avstrijansKO zemljo ubežali. ter jih je Avstrija prav kakor svoje vojake oskerbovala okoli 4 leta; bili so ti uskoki skor samo razkoluiki. Ko je pa imela njihova dobrotnica Bosno zasesti, so že bolj ali manj mermrali, zakaj ne Serba li Rus? In po dokončanem zasedanju, vlansko jesen še sem čul na svoja ušesa izblekniti raz-kolnika besedo, ki je veliko razžaljenje Avstrije. Strast zahvalnosti ne pozna nobene v svoji zagrizenosti do katoličanstva ter v komaj pervotni omiki so premnogi nekako silovitni, da katolik raji stauuje med turci, kakor pa med tacirai razkolnici. Iz navedenega vzroka taki niso prijatelji Avstriji, ter gledajo na Rusa in Serbijo; zato so tudi kteri pripovedovali si med seboj: naš knez je postal kralj, ko je Serbija postala kraljevina. Tako negotovost razkolniško je pred več kot sto leti vlada avstrijska dobro poznala, ter r«a važneje mesta na turški meji katolikov naselila, da ima še zd*j ravno po mestih kakor v Kostajnici. Dubici Cavstr.), Jasenovcu i. dr. — povsod katoliško prebivalstvo večino po številu, ko so daleč na okoli samo razkolniki.
Katoliki v Bosni cdkritoserčno in zaupljivo gledajo ua Avstrijo, od ktere edino pričakujejo svojo srečo. V Bosni tedaj imamo tri vere, in vsaka teh ver se po svoji lastniji drugora ozira: slepo mohamedanstvo rado raežurka v Carigrad, ueblago razkolstvo v Rusijo, še večkrat v Serbijo; katolik gleda zaupljivo v Avstrijo. Kdaj bodo vsi gledali na eno mesto, to sam Bog ve, kterega moramo prositi, naj se usmili uboge Bosne, ter ji dodeli slogo in ediuost v pravi veri: popred ta zemlja ne bode srečna, ker brat merzi na brata. — Veselo Alelujo, srečne praznike daj Bog vsim dobrotnikom!*)
Devica hrepeneča po popolni ljubezni do Jezusa.
Oče večni me je vstvaril, Blago mi serce podaril, Da ljubilo, Mu služilo Bi ves čas.
Serce jelo je ljubiti; Kdo mu more zadostiti i Le spoznani Srečo hrani Vso za me.
Cvetke roka si nabiraj, V šopek krasen vij jih ztnir&j ; Vez ljubezni, Kinč da nežni, Neminljiv.
*) Z omenjenim spiooin bilo bi občinstvu zaupljivo ustreženo: toraj piosiino.	^ r*
Pesine pojem prav vesele, J)a bi serce bolj mi vnele, l>a gorelo, bi plamuelo Vedno bolj.
Ptice z neba skupaj kličem, Kličem dečkom in dekličem: Le ljubite, Le slavite. Ženina!
Vode, hribi, breg, doline, Morja, drevje in planine,
Na si rjavo Pojte slavo Na vso moč!
Solnce, luna, zvezde sjajte, Slavo Ljubemu dajajte! Pesem vaša Naj naraša Vsaki čas!
Vsa ljubezen je le reva, Ktera serce mi ogreva; Bolj Preljubi Mene ljubi Jezus moj.
Tam v tihoti me že čaka, Mir kjer najde duša vsaka; Kjer neveste So mu zveste Združene.
Tam v družine, svete krilu Je dušica na kermilu, Ki učiti, Zna ljubiti Jezusa.
Prav ljubiti me učila, Z Najsvetejšim zaročila
V	družbi zbrani
V	samostani Nuna bo.
S—d—n.
Razgled po svetu.
Katoliške školije na Ruskem. Dolgo je terpelo preganjanje katoliške Cerkve na Ruskem. Sedaj se je ruska vlada s papežem vendar enkrat porazumela. Slišati je, da so sv. Oče že več novih nadškofov in škofov za izpraznjene škofijske sedeže imenovali. Tamošnji katoličani dobijo tedaj v kratkem rednih višjih pastirjev. Vseh škotij se >teje ondi 12. Izmed teh je 11 poljskih in 1 ruska. Pervih 11 škotij obsega prav za prav dvoje nadškotijstev in i» škofij in te so:
1. Nadški •fija Varšavska z dvema polnočnima škofoma; 2. Škofija v Kijelcah: :). v Kališi; 4. v Plocku; 5. v Lublinu: «',. v Sandomiru in 7. v Augustovem; nadškotija v Mt hiljevem s :) podredjeniini Škoti; i), v Vihri; H», v Kovnem in Mednikih, in 11. v Žitomiru. Medniska škofija (samogitijska) iuia 2 pomočna škofa, jeduako tudi Žitomirska za Luček in Kijev. Prav ruska škotija je 12.) Kerson-Tiraspolska, ki šteje 2 pomočna škofa se sedeži v Kersouu in Tiraspolu.
Večina teli škofijskih sedežev je izpraznjena, škotje so pomeri i ali so od ruske vlade proguani. Sedaj bode tem neredom konec storjen. Žalostna je bila osoda Varšavskega nadškofa, veleučenega pl. Feliuskega.
Bilo je 1. 1803, tedaj pred 20 leti, ko ga ruska vlada naglo pokliče v Petrograd, da se zagovarja za-stran svojega pastirovanja. Prijatelji mu naznanjajo, da ga v Petrogradu čaka pregnanstvo, in mu svetujejo, uaj skrivaj pobegne čez mejo na Avstrijsko ali Nemško. Toda Felinski gre pogumno v Petrograd in v prognan-stvo. Po zelo kratkem zaslišanji pri ministrih je odpeljan v Jaroslav ob Volgi, kakih 80 ur za Moskvo. Mesto šteje 40.000 prebivalcev, med temi pa samo t>00 katoličanov. Niidškofu se je odkazalo posebno poslopje v stanovanje z malo kapelico, kjer sme opravljati daritev sv. maše in h kateri tudi katoličaui prihajajo. Učiti, pridigati pa ne srne. Plačo dobiva od vlade, da zamore shajati. Mesto zapustiti mu je ostro prepovedano.
Tako je živel nadškof pleni. Felinski 20 let in se močno postaral. Vkljub temu je on pravi nadškof Varšavski in drug sme njegov sedež zasesti le, če on umerje, ali sam rad odstopi ali na povelje papeževo škofovanje odloži. Ali se poverne sedaj v Varšavo nazaj, o tem še ni znano nič. Papež imajo od ruske vlade na prosto voljo dano storiti, kar se jim najbolje zdi, tudi zastran Varšavske nadškofije.	(„Slov. Gosp.")
Prusaško. Odkar je nemški cesar Olem začel prijazno dopisovati s sv. Očetem papežem, da bi se mir napravil med Prusijo in sv. Stolom, se neka potuhnjena stranka na Pruskem na vso moč peha, da bi zedinjenje odvernila. V ta namen tudi pruski vladni časnik „Nord-deutsche AUg. Zeitungu med drugim zdaj gerdo hujska zoper papeža Leona in zoper kardinala Ledoliovskega, in se obnaša prav kakor volk. ki je krivičil jagnje, da njemu vodo kali. Pravi namreč, da kardinal Ledohovski v edinosti z Windhorstom sklepu cerkvenega miru nasproti dela! Kakor je protestauško prusaštvo od nekdaj delalo proti Avstriji, tako dela proti katoliški Cerkvi; toda prepričani smo, da je Eden še močnejši kakor, ta sovražljivost, in da resnica in pravica mora nazadnje zmagati, krivica in prederzna potuha pa osramotena in tepena biti.
Kakšno je nove šege žganje ? „Miru" se piše iz spodnje Brankovice, da za špirit, ko ga delajo, jemljo za to kako slabo, dostikrat nagnjusno tvarino, in kuhajo tako poveršno, da špirit kar s curkom teče iz kotlov. Prodajalci tacega nagnjusnega špirita dostikrat še sami pridevajo različnih, več ali manj škodljivih reči. tGlejte tedaj, šnopsarji, kaj vi dobote in pijete! Iz enega bokala špirita narede tri do štiri bokale žganja. Iz tacega žganja postanejo ljudje omoteni in zdivjani. — Koliko žganjepivcev pomerje nagle smerti brez ss. zakramentov! To sami veste. In kaj se je une dni zgodilo pri Terstu, da je strah! /ena priuese možu večerjo; ker pa je pijana, jo mož krega; vsled tega omamljena teče na breg in skoči v morje, mož teče za njo: oba bi bila utonila, ako bi ju železuični možje ne bili z veliko težavo rešili, ko sta se že s smertjo borila. — Varite se pijaznosti!
Hrjitovnke zadeve. Koledar za prihodnji teden:
2. mal. travna. S. Fraučišk P. — S. Abundij. 4. S. Izidor. — 5. S. Vincencij Fer. — 6. S. Sikst p. — 7. BI. Herman Jožef. — s Druga nedelja po veliki noči. S. Dionizij. —
Zahvala:
Bila sem pred nekaj leti v smertni nevarnosti in sem obljubila, ako srečno odidem smerti na pomoč N. lj. G., da hočem po ..Zg. Danici" razglasiti; ker pa
I os
tega še dosedaj nisem spolnila, zato zdaj naznanim iz dna serca svojo naj gorečuejši zahvala. Zopet pa sem zdaj nevarno bolana, zaupljivo zopet na pomoč kličem, sv. Deodata. sv. Antona Padv.. in posebno N. lj. G. presv. Serca. Po zarobljenem zdravji hočem zahvalo po „Zg. Danici" naznaliti. Prosim, toraj, naj dobrotna bra-tovšina za-me moli.	K. P.
Pred nekaj časom sem imela prav hudo bolečino v nogi; priporočevaia pa sem se z Ddnevnico sv. Deo-datu iu v nekakih štirih dnevih sem bila popolnoma zdrava. — Pozneje sem bila na očeh prav hudo zbolela in bala sem se, da bom oslepela; obernila sem se pa s tridnevnico zopet k sv. Deodatu, in kar hitro v malo dneh je vse minulo. Obakrat sem omenjeno češenje zedinila s spovedjo in sv. Obhajilom. Hvaljen bodi toraj usmiljeni Bog in z zaupanjem češen iu na pomoč klican sv. Deodat, kteri mi je to dobro to sprosil!
V	Ljubljani 27. sušca 1883.
H. M-c.
Stoterna bodi zahvala N. lj. G. presv. Serca! Na njeno priprošnjo, ko sem tudi zaupljivo rabila lurdsko vodo, se čutim iz hude bolezni toliko ozdravelo, da morem biti po koucu in tudi domače dela opravljati.
V	Metliki 20. su*ca 1883.
.4. S.
V molitev priporočeni:
Deklica prav goreče priporočena, da bi po milosti Jezusovega najsv. Serca in na priprošuje N. lj. G. presv. Serca prišla na pravo pot in da bi pomoč dosegla v dušni nevarnosti in v telesnih potrebah. — Mladeueč, da bi bil obvarovan grešnih potov. — Neka mati prav živo priporočuje svojega razuzdanega sina, da bi na pravo pot prišel. — Prav nevarno bolan učitelj za pomoč telesno in dušno pomoč. — Terdovratnega moža priporočuje žena za spreoberujenje. — Neka prošnja v dober namen z zahvalo za prejete dobrote. — Oseba v dušnih bridkostih iu potrebah za pomoč. — Bolan duhoven serčno priporočen, da bi se na prošnje N. lj. G., presv. Jožeta in sv. Antona Padv. ozdravil. —
Poni očki k modrosti.
(Iz Pregovorov X. in XI.)
22.	sušča. Ustnice pravičnega njih veliko podu-čujejo; kteri se pa ne dado podučiti, bodo v dušni revšini umerli (to je v svoji lepoti bodo umerli).
23.	sušca. Hudobnega bo zadelo, česar se boji; pravičnim se bo njih želja dopolnila.
24.	sušca. Gospodov strah dodaja dneve: leta hudobnih bodo pa okrajša lc.
25.	sušca. Usta pravičnega govore modrost; jezik hudobnega bo poginil.
26.	Ustnice pravičnih gledajo na dopadljive reči: usta hudobnih pa na spačene.
27.	sušca. Goljufna tehtnica je gnjusoba pred Gospodom, pravična teža pa je po njegovi volji.
28.	sušca. Kjer je napuh, ondi je tu li sramota; kjer je pa ponižnost, tam je tudi modrost.
29.	sušca. Bogastvo ne bo nič pomagalo na dan maševanja; pravičnost pa bo rešila smerti. (Pravičnost, svetost življenja obvaruje človeka večne smerti.)
30.	sušca. Priprostemu njegova pravičnost pot ravna (mu zaderžke zveličanja s pota spravlja): hudobnež pa bo v svoji hudobiji poginil.
31.	sušca. Hinavec goljufa z ustmi svojega pri-jatla; pravične pa modrost otme.
Listek za raznoterosti.
t V Grahovem je 22. sušca po daljšem bolehauji umeri v 63. letu svojega življenja ondotni župnik č. g. Tomaž Žerovnik. Priporočata ga v blagi spomin in molitev gg. stričnika Janko in Josip Žirovnik; priporočen bodi pa zlasti tudi sošolcem. (Drugi naš sošolec iz gimnazije in filozofije je umeri v Kerški škofiji, namreč čast. P. A1 f o n s lvrašovec, kapucin. Me-mentote sodales. Vr.l
V	Begnjah ua Gorenjskem so od 3. postne nedelje čč. 00. Lazaristi obhajali sv. misijon. kterega se je ljudstvo obilno vdeleževalo in upajo prav dobrega sadu. Ljudje so močno hvaležni prečasr. gosp. dekanu, ki so jim naklonili to dobroto. Pred seboj imajo toliko število nesrečnih zgubljenih žensk v ondotni kaznivnici pod oskerbjo usmiljenih sester, iu toliko bolj jasno vidijo, kam pride človek, ako zapusti zapovedi božje in cerkvene; toraj so toliko bolj hvaležni za dobroto sv. misijona.
V	Gorici je za kapitelskega vikarija izvoljen ondotni prečast. gosp. stolni prošt dr. Volussi.
V	Kerški škofiji so umerli čč. gg.: Jan. C o rej, duhoven ua Strojni; Maks F1 uh, župnik v št. Jurji v Kerški dolini. P. Alf. Krasovec. kapuc. 1!. I. P.
Iz Rima, kar smo bili ob kratkem že omenil, došla je k Božičnim praznikom dvema rodbiuonia v Železnikih (G1 oboe ni ko vi in Levičuikovi) nenavadna, in ne ravno lahko dosegljiva Čast.^Naj toraj pristavimo še naslednje bolj natanko pozuamenjanje (ker takrat so nam je bila ta važua novica med papirje zamešala ter bila pomanjkljiva). Po pismih (Brevc), izdanih v vatikanski pisarni 10. decembra 1882, podelili iu zagotovili so Sv. Oče Le o XIII. imenovanima rodbinama in vsem njihovim naslednikom noter do tretjega rodu popolni od j) u s tek i 11 papežev blagoslov za smertno uro. Med arabeske, ki pisma opasujejo, vpletene so prav primerno male slike: blagosloveči sv. Oče Leo XIII: nad njimi njihov gerb; v čveterih oglih pa glavne bazilike: Vatikanska, Št. Pavelska; Sv. Marije Vešje in Laterauska. Poleg bogatih dušnih blagrov ostaneta ta pisma (Breve), v lepi okvir vložena, tudi sprelepi sobini kinč in znameniti rodbinski spominek še za prihodnje rodove. —
Na Irskem je bilo lausko leto 2652 najemnih družili s 13.(565 osebami pregnanih s svojih najetih posestev. Iz tega se daje pojasnovati serditost domačinov proti prevzetnim Anglikauom. Pred kaj časoiu so jim z divjo silo pograbili posestva, ko si vere niso dali ugrabiti; pozneje pa jih pregaujajo še z najemščiu! — Podobno so delali turčini s kristjani na Jugu. ko so bili keršan-ske dežele podjarmili. Kaj so počenjali luteranarji na Nemškem, je tudi v zgodoviui zapisano, in kaj počenja še zdaj prusaštvo, ne bo se pozabilo.
V	Novi Oselici bo o sv. Jurju služba cerkveuikova in ob enem organistova izpraznjena. Prošnje do farnega vrada v Novi Oselici. P. Idrija.
V	Novi Oselici, 10. sušca 1883.
V. Lacriv.
Poterdilo in zahvala. Da sem od si. vredništva ..Zgodnje Danice" zbirko za tukajšnje pogorelce v zuesku 137 gld. 38 kr. resuično prejel, s tem poterjujem. Ob enem izrekam v. č. g. vreduiku za trud iu blagim dobrotnikom v svojem ter v ponesrečenih imenu preserčno zahvalo. Vsem skupaj liog povračuj stotero. Veselo Alelujo.
V	Koša ni, 21 marcija 1883.
Matija Torka r.
Dobrotni darovi.
_ /d cerkev v Bohinjski Bistrici: G. F. X. G. 5 gld.
—	Č. g. A. P. 2 gld. in 30 gld. s pristavkom: Prijatelj, čegar imena ne smem povedati, dal mi je za Bohinjsko cerkev sv. Nikolaja 30 gld.; pridenem Se sam 2 gld. . . Bi )i ne bilo dobro, ako bi dobrotnike raznih stanov po „Zg. Danici" opomnili, da je Bistriška cerkev vedno v razvalinah? Še le zdaj, ko je sodnijska preiskava in sodba končana, bo mogoče delati naprej. — Drugi dopis nam je pred kratkim naznanil, s koliko ljubeznilo iu sočutjem so farani prečast. gosp. župnika sprejeli, ko je prijel domu, obsojen za nekaj mescev, vsled nesreče pri zidanji cerkve, in kako so pripravljeni vse storiti, ako bi mogli kaj pripomoči, da bi mu spro-sili pomilostenje. Ni dvoma, da usmiljeni rojaki se ne bodo utrudili pomagati hudo poskušanemu gosp. župniku, da se konečno dodela cerkev sv. Nikolaja, ktere Urniki so zopet eno zimo prebili brez matere farne cerkve. Vr.
—	Že nekoliko poprej poslano: iz Lucin b gld., in s pristavkom: ,Gott zu Liebe" 5 gld.
Za študentovsko kuhinjo: Č. g. Mart. Barlič 1 gld.
—	Pr. g. župnik Jan. Urbanček v Krašnji 2 gld. 50 kr.
—	0. g. Ant. Vonča 1 gld. — C. g. kapi. ^Avg. Turk
3	gld. — C. g. kapi. Fr. Mekinec 1 gld. — C. g. župn. Tom. Kajdiž 1 gld.. „za pirhe". — G. F. X G. 5 gld.
—	Č. g. A. Hočevar v št. Lor. 2 gld. — Čast. g. župn. Jož. Presa 3. gl. — Iz Dobernič čast. gosp. župn. Jan. Karlin 3 gld. 43 kr. — Iz Radeč čast. gosp. župn. Andr. Pavlič 2 gld. — Neimenovan duhovni dobrotnik 2 gld. Neimenovana 10 kr. — Z Brezovške fara čast. g. župn. J. Potočnik 4. gl. — Dober prijatelj s pristavkom: Preskerbnemu financministru" 5 gld. —	žuPn-
—	zlatomašnik Karol Tedeschi 3 gld. — Čast. g. ad-minitr. Fr. Spendai 3 gld. — Čast. g. župn. Fr. Rihar 1 gld.
Za pogorelce v Košani: Po g. stoln. kapi. M. Ko-larji 1. gld. — Iz Vodic po č. g. župniku T. Kajdižu
4	gld. — Št. Lor. ob Tem. po č. g. župn. A. Hočevarji
11	gld. 32 kr. — Hotič po č. g. župn. 8 gld. — Bevke po č. g. A. Vonču 10 gld. — Škocijanska fara pri Dobravi 21 gld., in gospa Waraun 30 gld. po č. g. župn.
—	Č. g. V. Orehek 1 gl. — Iz Peč po čast. g. župn. J. Prešu 5 gld. — Iz Križ č. g. župn. in farani 8 gld. — Čast. g. župn. Štef. Jaklič 2 gld. — Brezovška fara po čast. g. župu. 10 gld. — Iz Dobernič po čast. g. župn. Jan. Karlinu (i gld. — Radeče po čast. g. župn. A. Pavliču 5 gld. — Dovje po čast. g. župn. J. Ažmanu
5	gld. — Iz Planine po č. g. župn. Fr. Riharju (J gld.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Ne-imenvana 2. gld. — Spodnja Idrija po č. g. župn. M. Horvatu 13 gld. — Hotič po č. g. župn. M. Absecu
5	gld. 50 kr. — Po g. župn. J. Rozmanu 1 gld. — Krašnja po č. g. župniku g. Crbančeku 14 gld. 14 kr.
—	Bevke po čast g. Ant. Vonču 22 gld. — Škocijanska fara 2* gld. — Brezovška fara po čast. g. župn. J. Potočniku 48 gld., I cekin in 1 tol., skupaj 54 gld. Preč. g. župn. Karol Tedeschi 10 gld. — Z Radeč po č. g. župn. 2 gld. — Čast. g. župn. Jan. Karlin iz Dobernič 30 gld. — Iz Peč po č. g. župu. J. Prešu 8 gl.
—	Iz Križ č. g. župnik in farani 15 gld. — Z Berda po čast. g. župniku Al. Kumerji 18 gld. 40 kr. — Teržič po čast. g. administr. Fr. Spendalu 31 gld. in 1 ces. cekin. — Javorje uad Loko po čast. g. župn. M. Jerebu
6	gld. 40 kr. — Dovje po Čast. g. župn. J. Ažmanu
12	gld. v pap. in (j star. dvajset. — Iz Planine po č. g. župu. Fr. Rihar 7. gld.
Za opravo ubožnih cerkev: Iz Blok 38 gld. — lz Selc 2i gld. — Iz Hrenovice 15 gld. — S Prežganj 11 gld. 74 kr. — Iz Trnovega 5 gld. — lz Ilotederšico x gld. — Iz Borovnice 30 gld. — M. Zupan l gld. — Z VoČ 12 gld. — Iz Šmartnega pri Litiji 22 gld. 35 kr. Iz Rudolfovega 1 gld. 40 kr. — Iz Šent-Lenarta 10 gld. 50 kr. — Po pr. g. mestnem župn. J. Rozmanu 29 gld. 25 kr. — S Černega Verha nad Idrijo 20 gld. — Iz Spodnje Idrije 1(5 gld. 35 kr. — Ilotič l gld. 35 kr. — Mengeš po čast. gosp. župniku Ivanu Zorc-u 5 gld. — Iz Nadanjega Sela 4 gld. — I/. Goričice (»3 gld. 20 kr.
— Iz Ribnice 13 gld.
Od Sv. Katarine 18 gld. —
Iz Vipave 12 gld. — Katra Plešner l gld. — Iz Brezovice 32 gld. — lz Dražgoš 12 gld. 50 kr. — Fara Peče 3 gld. 10 kr. — Šmartno pri Kr. po čast. g. župn. g. Krašovicu 30 gl. 70 kr. — Iz Peč po čast. g. župn. J. Prešu 3 gld. 10 kr. — Št. Lor. ob Tem. 14 gld. 90 kr. - Hotič 1 gld. 35 kr.
Za sveto Dedinstvo: Po č. g. kapi. Fr. Mekincu iz Doba 9 gld. — G. X. G. 5 gld. — Dovje po čast. g. župn. Jan. Šulerji 5 gld. — Z BrezovišKe fare 3 gld.
—	Kresnice 1 gld. 20 kr. po čast. g. župn. Fr. Gorišku.
Za dr. Jeglicevo sirotišnico v Sarajevu: C. g. župn. T. Kajdiž 1 gld. — G. F. X. G. o gld.
Za kapelo sv. Jožefa v Kuteževem: Po stoln. kapi. g. M. Kolarji 1 gld. — G. F. X. (i. 5 gld.
Za varhe Božjega groba v Jeruzalemu. Iz Vodic po č. g. župn. F. Kajdižu 4 gld. — Iz št. Lor. ob Tem. po Č. g. župn. A. Hočevarji 5 gld. — Hotič po č. g. župn. Mat. Absecu 4 gld. 65 kr. — Spodnja Idrija 5 gld. 50 kr. — Vojsko po č. g. V Klobus-u 5 gld. — Z Jesenic zbirka po čast. g. župn. 3 gld. 50 kr. — Z Loškega potoka po č. g. administr. Jož. Zelniku 21 gld. 4H kr. — Iz Dobernič, po čast. g. župn. 2 gld. 57 kr.
—	Iz Št. Ruperta 7 gld. po čast. g. župn. Al. Koširju.
—	Brezovška fara 3 gld. — Mengeš po čast. g. župn. Iv. Zorcu 15 gld. - Prečast. g. župn. Karol Tedeschi 3 gld. — Iz Preske po č. g. župn. Koblarji 3 gld. 25 kr.
—	Dovje dva velika teodnjaka. — Smlednik po čast. g. župniku Jan. Šullerji 3 gld.
Za sv. Očeta: Iz Dobernič po čast. g. župn. J. Karlinu 3 gld. — Javorje nad Loko po čast. g. župn. M. Jerebu 7 gld. — Smlednik po č. g. župniku Ant. Klemenu 27 gld. — (Op. 31 gld. 3(5 kr. je g. 13. sušca oddal v kn. šk. pisarni.) — Trebelno po čast. g. župn. Jan. Šullerji 5 gld. — Iz Peč po čast. g. župn. J. Prešu 5 gld. — Po čast. g. župn. Št. Jakliču iz Doljenje vasi 7. gld.
Za misijon kan. dr. Jegliča v Sarajevu: Preč. g. kan. dr. A. Čebašek 50 gld.
(Drugi dar. prihj
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. Jos. Greg, v Celo veli: Nnročnino oddali založništvu. — G. Fr. V—c: Poveršek šel v kuhinjo; lepa hvala! — M. Trob. v ,Dan je vravnano; zaupljivo jo že dobivate. Vsi serčno pozdravljeni! —	Fr. Demšar v Bech Cliffa:
Poslano po Vaši želji; ako Vain je prav, le naznanite, in se pošilj. nadaljuje. — G. Br. v C: Lepa hvala! Pa še kaj ! — G. pod čerkaami „brez iui il ua vpraš.: „Kaj je bilo g Ž.?'4 odg.: Eni pravijo, da je bila v—niča. — G. J. K —n: Prav z veseljem, kar se more; iskrena hvala pozdrav! — Priv. iz K. je že v šk. za podp. in Vam skoraj pride v roke.
Odgovoriii urednik: Loka .teran. -- Tiskarji in «aložniki: Jožef Blaznikovf nasledniki v Ljubljani.