> <
C
a.
i«
3C

Os

vf
1°

'iS
^

>i
1» v. '
>5
^


s
6
j
v

VSI  5   *~^^




*
,H. ?'
"SŽ
^ .3 5  ^
K ¦   ^«Ji        is Ss. <a
^v
^$
v
^%^'^^j-r^'


S^^
^*
r^



^
x
obupno trpljenje njegovo iz nesrečne ljubezni do domovine, »vdove tožne zapuščene«, teptane od hlapčevsko zblaznele inteligence domače, drugam prodane, v deželi rodni naši! Ker to je vendar vsebina tistega cenzurno zatrtega odstavka v obsmrtnici Čopovi.
Kam torej merijo verzi Prešernovi!
Ne povsem jasno izporočilo pripoveduje, da je imel Prešeren sitnosti s cenzurno gospodo ljubljansko tudi zaradi svoje »Nebeške procesije«. Datiral je to svojo pesnitev sam v leto 1835, v isto leto torej, ki je leto nemške obsmrtnice Čopove in leto Laschanovega soneta.
»Nebeška procesija« je lokalna satira na vse družabne »vrednote« takratne Ljubljane. In če kje, lete v tej pesnitvi puščice kakor bliski kar križema na vse strani navzgor in navzdol. Cilj njihov je — »napeta štula«, napihnjena nadutost, farizejska lažnivost in hinavščina mesta; njega družabna laž, pobeljeni grob!
Toda, naj menijo li ta cilj, »das bess're Ziel, das sie gefunden«, — verzi Prešernovi*?
Za Vse svetnike, pravi Prešeren, da je bila tista pesem njegova o Ljubljani. »Bil je Vseh svetnikov dan.« Ali je morda torej sonet »An Pauschek und Stelzich Chorwolf!«, v zvezi z »Nebeško procesijo«, šele iz dni po Vseh Svetih leta 1835! In da ni torej zveze s sonetom Laschanovim z dne 13./8. 1835!.
Facit: »D e r L i e b e Rose n«, ¦— so edini pozitivni fakt! Fakt z dne 13. avgusta 1. 1835. Vse drugo pa — gosta, doslej nam neprodirna tema! Pozitivnega ne vemo nič še. Zato še vedno ni izključeno, da je Prešernov sonet »An Pauschek und Stelzich Chorwolf'U morda nastal še za življenja Čopovega, še »tik pred« nemško elegijo v spomin Čopove smrti; ter da ni Lasehanov sonet z dne 13./8. 1835 torej odmev in že posledica Prešernovega.20 Domneva stoji proti domnevi. Nič več, nič manj! In katera je v dani vrzeli bolj premišljena, ne pa, katera bolj kričava, to —• odloča.
Eno pa nam tu izpričuje in ugotavlja do popolne trdnosti ob spornem sonetu Prešernovem »An Pauschek und Stelzich« — danes objavljeni cenzurni akt: izključuje ga iz leta 1836, — kar doslej še vedno ni bilo izven vsake dvojbe! Ob Krstu ni Prešernu dala ljubljanska cenzura zanj prav nikakega povoda. O tem je zdaj, po sreči, dokaz tu! Cenzurni akt o Krstu nam Prešernov nastop zoper Pavška in Stelzicha zatrdno datira pod leto 1836, kakor nam ga m. decembra dospeli kanonika! Pavškov datira preko leta 1834. Torej od obeh strani končno prispevki in podatki za datiranje? soneta Prešernovega — v leto 1835. V tisto nemirno leto torej, ko je Prešeren spesnil in dovršil, od Čopove smrti (6. VII. 1835) navzgor, svoj genialno globoki, vsej akademsko   žurnalisticni,   žurnalistično   kričavi
L j. Zv. 1925, 128.
»kritiki«, — kritiki brez vseh nujno potrebnih pogojev in podlag navzlic — vendarle g r a n d i o z n i Krst, z epilogom in avtentičnim komentarjem -— v »Pevcu«!
V  Ljubljani,  14. XI. 1925.
PREŠERNOVA ZDRAVICA.
DR, AVGUST ŽIGON.
Tista pri nas tako izjemna umetnost oblikovanja, ki jo je Prešeren udejstvil v svoji poeziji, se bolj in bolj ob vel javlja v naši literarni kritiki kot poseben problem zase. Nele forme kot take, ampak tudi praksa, tisti posebni način, recimo individualna pot in svojebitni akt oblikovanja samega kot takega, so nam in nam še bodo ob Prešernovi umetnosti bolj in bolj predmet posebnega študija in raziskovanja. Dolga bo še pot do podrobnih ugotovitev! Saj smo dandanes pravzaprav šele in komaj  pri začetku.
Faksimile Prešernovega avtentičnega rokopisa »Zdravice« v današnji prilogi nam prinaša — na oko! — velezanimiv primer iz tega sveta.
Ohranila se nam je Prešernova »Zdravica« vsa le v dveh lastnoročnih rokopisih in poleg tega še v dveh natiskih Prešernovih; v dveh rokopisih njegovih pa — brez 3. strofe.1 Literarni dokumenti o   dejstvu   so   torej:
Štirje   Prešernovi rokopisi »Zdravice«: 1.) v literarni zapuščini pod 4 a, 2.) v  literarni  zapuščini pod  4b, 3.) v Blasnikovem rokopisu Poezij - brez strofe 3., 4.) v muzejskem rokopisu Poezij - brez strofe 3.1 Dva   Prešernova   natiska  »Zdravice«: 1) 26. IV. 1848 v Novicah, str. 69;' 2.) 23. XII. v Kranjski Čbelici V., 25. Faksimile   v   današnji   prilogi   je   fotografsko posnet po prvem izmed navedenih rokopisov, po rokopisu 4a iz lit. zapuščine poetove. Ni pa faksi-milirani   rokopis   4a    n a j p r v o t n e j š a    oblika »Zdravice«; prvotnejša od faksimilirane je v rokopisu 4b. In v svrho ugotovitve tega medsebojnega razmerja   med   obema   rokopisoma,   ter   v   svrho ugotovitve   —  na   oko!   —   nekaterih   nadaljnjih literarnih  dejstev,  se mi  zdi  nujno  potrebna tu objava tudi še rokopisa 4b, iz istega vira, iz iste literarne zapuščine Prešerno\Te:
Sdraviza                             -4 b
ob novini leta 1844.
Spet terte fo rodile, Prijatli! vinze nam iladko,
Ki nam oshivlja shile, .Serze rasjafni in oko, Ki vtopi Vfe fkerbi, Vefelo upanje budi.
1  Rokopis Prešernov pod štev. 15 v literarni zapuščini njegovi ne šteje tu, ker obseza le zadnji dve strofi, na listu papirja enake oblike kakor Prešernova  rokopisa  Poezij.
2  Kronološki pregled, str. 76: Corrig. 26. III.
Komu pervo sdravizo Napili bomo krog in krog!
jSlovenzov porodnizo, Deshelo naf ho shivi Bog, Brate vfe, Kar naf je ,Sinov flovenfke matere! |
V  fovrashnike s oblakov Rodu naj nafhga trefhi grom!
Proft, ko je bil ozhakov, Naprej naj bo <Slovenzov dom!
Naj sdrobe
Njih roke Verige vfe, ki jim teshe!
Edinoft, frezha, f prava K njim naj nasaj le vernejo!
Otrok, kar ima <Slava Vli naj fi v roke feshejo, De oblaft (Spet in zhaft, Ko ble fte, bofte nafha laft! — j
Bog shivi val", .Slovenke, Prelepe, shlahtne roshize!
Ni take je mladenke, Ko nafhe je kervi dekle; Ko do sdej, Sanaprej ,Slovite, drage, vekomej! —
Ljubesni fladke fpone Naj veshejo vaf na nafh rod,
V  njim fklepajte sakone, De nikdar vezh naprej od tod
Hzher finov Sarod nov Ne bo pajdafh fovrashnikov! —
Mladenzhi! sdaj fe pije Sdraviza vaf ha, vi, nafh up!
Ljubesni domazhije, Noben naj vam ne vfmerti ftrup! Ker po naf Bode vaf Jo ferzhno varvat' klizal zhaf. —
Shive naj vfi narodi, Ki dan dozhakat' hrepene,
De- koder fonze hodi, Ne bo pod njim fushne glave! Kupza ta Njim velja Naj Bog jim dobro frezho da!
Vifoko sdaj prijatli, Kosarze sa-fe vsdignimo!
<Saj fmo fe vfi pobratli, ,Saj eno mifel miflimo; — Bog naj te, Bog naj me, Naj naf shivi tovarfhe vfe! — Amen.                    II
To je prva nam ohranjena faza »Zdravice«. Prvotnejša od te nam dodanes ni znana.
V faksimilu podani rokopis, rokopis 4a, pa nam prinaša dve novi fazi v razvoju oblike, dve stopnji še tja do končne njene redakcije. V svrho ugotovitve teh dveh faz je predvsem ločiti v faksimi-liranem rokopisu 4a dvoje: a) temeljni tekst, b) popravke in izpremembe druge ter ponekod še celo tretje roke poetove.
Temeljni tekst je pravzaprav le nov prepis tu natisnjene faze 4a na čisto. Primerjava na oko si fakt ugotovi brez težave. Vendar pa kaže ta prepis, neglede tu seveda na razlike v akcentih, — že tri nove izpremembe   teksta;   in te so:
a)  predvsem nova varianta »branit'«, s korekturo »varvat'« kot odmev rokopisa 4b; a končno spet »branit'«, kar imata poslej stalho in brez vsake izpremembe oba cenzurna rokopisa in pa tudi oba natiska iz 1. 1848;
b)   izločitev 6. strofe »Ljubezni sladke spone«, ki ni morda prišla šele tu kot dostavek in kesnejša izpopolnitev v spev, ampak si jo je tu Prešeren že dvig-nil in eleminiral iz teksta ter si jo pripisal tja na konec rokopisa v svrho eventualne izpustitve, odnosno — kesneje iznajdene in faMično izvršene spojitve njene s peto strofo veno samo;
c)  opustitev prvotnega pripisa »Amen« na koncu speva.
Te tri izpremembe v temeljnem tekstu faksimi-liranega rokopisa 4a ne pričajo le, da imamo v njem nov, in sicer res kesnejši prepis prve faze, ohranjene v 4b; ampak te izpremembe so že nov korak, so že priprava za novo preoblikovanje umetnine, ter so kot take torej same že nova, že drug-a   faza njene  oblike.
In Macunova varianta, ki si jo je bil vrli mož ob tiskani tekst »Zdravice« vpisal v svoj izvod Čbelice V. po nekem nam neug-otovljivem, po lastni njegovi izjavi tudi še v bohoričici pisanem rokopisu, n i (upoštevaje netočnosti prepisa!) nič druzeg'a kot pravzaprav le od besede do besede ista faza kakor tu v temeljnem tekstu faksimiliranega rokopisa ohranjena   druga   faza  »Zdravice«.3
To mimogrede.
Ob novem prepisu prejšnje faze kot trdni podlagi je zdaj Prešeren zastavil z oblikotvorno silo svojega duha in svoje misli, da premišljeno in prevdarno preoblikuje zavestno po svojih inten-cijah do zadnje izpopolnitve umetnino svojo.4 .Podrobno opisovanje novega lica bi ob podanem faksimilu bilo odveč. Ugotovi in razreši si nove, zelo dalekosežne, velezanimive in vele-poučljive preureditve iž njega, ob tekstu 46, lahko vsakdo sam! Izoblikoval je v tej fazi, v tretji fazi »Zdravice« obliko umetnine Prešeren, globok poet in globok umetnik, do njene končne, tudi arhitektonske definitivnosti. Faksimile nam torej kaže — vrh   razvoja!
:) R. Krmavner, Nekaj Prešernove ostaline. (Lj. Zv. 1895, 643.)
4 Rokopis 4a ima, še bolj kakor 4b, znake obno šenosti; pesnik je nosil oba rokopisa po žepih dolgotrajno s seboj.
284
Poslej »Zdravica« ni več doživela bistvenih ne formalnih ne vsebinskih izprememb; — ne v rokopisih, ne v natiskih.
V oba cenzurna rokopisa je Prešeren vsprejel ter v novem črkopisu, v gajici, le kar na čisto v oba prepisal ono, v faksimiliranem rokopisu že doseženo obliko. Le da v oba z eno samo zelo posrečeno varianto še v 4. strofi: »O b i 1 n o s t bi 6 d o naša last.« In pa, — to bodi spet še enkrat pribito! — v oba soglasno vzprejel in prepisal  »Zdravico«  brez 3. strofe:
V  sovražnike  z oblakov Rodii  naj   našga  treši  grom;
Prost, ko je bil očakov, Naprej naj bo Slovencov dom; Naj   zdrobe Njih roke Si spone, ki jim še teže!5
Ne v Blasnikovem, ne v muzejskem manu-skriptu Poezij Prešernovih ni te strofe. Dasi jo imata dosledno prej obadva rokopisa 4a in 4h, kakor tudi Macunov  prepis.8
Ni pa šteti te opustitve za novo fazo razvoja, kakor je bilo prej šteti izločitev strofe »Ljubezni sladke spone«. Žrtev je ta izpustitev bila edinole — cenzuri! Tisti dunajski cenzuri, ki še 4. strofe ni prenesla, ampak jo z rdečo črto ob levem kraju kot državnemu javnemu miru kruto nevarno obsodila,7 dasi je četrta strofa v primeri s   tretjo   zelo dobrohotno mila:
Edinost,  sreča,  sprava K nam naj nazaj se verne jo;
Otrok, kar ima Slava, Vsi naj   si  v  roke  sežejo, De  oblast In z njo čast, Ko  pred,  spet  naša  boste  last!8
Da je Prešeren izpustil v Poezijah 3. strofo le kot žrtev cenzuri; da je to bila torej le neka povsem nebistvena, ker le vsled vnanje sile slučajna izprememba, ne pa izprememba iz notranjih organskih razlogov; to ugotovitev nam potrjujeta tudi oba natiska »Zdravice« iz poznejših, svobodnejših dni: natiska iz 1. 1848. V Novicah in v Čbelici V. je obveljavil poet 1. 1848. spet popolno obliko s 3. strofo vred; tisto obliko torej, ki jo ima faksimilirani rokopis 4a, kakor tudi že 4b in Macunov prepis! Čudno le, da je podal Prešeren v na-tisku »Zdravico« obakrat spet po rokopisih 4a in 4b celo brez one boljše variante, ki sta jo v zadnjem verzu 4.  strofe  imela oba rokopisa Poezij:
De  oblast In z njo čast, Obilnost bosta naša last?
5   Iz Novic 1848, str. 69.
6  Lj. Zv. 1925, 32. Celo nepoznan je golih materialnih tekstov samih! Otresimo si prah s čevljev, preden stopamo v svetišče!
7  Prav kakor 1. 1917. policijska oblast — slovenski možje! — v Ljubljani.
8  Iz Novic 1848, str. 69.
Nikakor pa ni nova faza razvoja, ampak le nekaka posvetitev speva novi dobi, letu 1848.; prenos le speva iz njegove visoke brezčasnosti v živo konkretno sodobnost — končno tista nova varianta, ki jo imata oba   natiska   »Zdravice«:
Ker zdaj  vas, Kakor nas Jo serčno branit'  kliče  čas!
In tako pojdi spet iznova v naš svet, zlata kaplja iz Prešernovega duha, budit literatom vest, budit narodu bolest!
V Ljubljani, 17. XI. 1925.
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
France Prešeren poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz leta 1847. v proučevanje umetnosti poetovega dela priredil dr. Avgust Ž i g o n. V Celovcu, 1914. Tiskala in založila Tiskarna družbe sv. Mohorja, — Ovitek ima letnico 1925. Knjiga je brez kazala in priča, da je izdaja v tej obliki delo založnikovo. Nekatera poglavja so tudi datirana n. pr. str. XII: Septembra 1913., str. XXXVIII: Oktobra-novembra 1913., str. LXXV—XCVII, ki je bila objavljena v Lj. Zvonu 1. 1918., ima pristavek: V Ljubljani leta 1914. Tedaj delo v tej obliki in kakor bomo videli, tudi v nepopolni celoti ni poteklo danes iz pisateljeve roke, ampak je bilo napisano že pred nekaj leti. O tem priča poleg naslovne strani tudi pravopis, dasi ima jezik še posebne svojstvenosti.
Ta knjiga je zadnje delo Žigonove borbe za pojmovanje pesniških in umetniških kakovosti Prešernovih, zadnji, še ne zaključeni sklep dosedanjega proučavanja. Kar je Žigon v dvajsetih letih nanosil ožjega in širšega znanstvenega materiala o Prešernu, toliko kot nihče drugi, ga je tu sklenil v sodbe; te sodbe so se strnile v novo vsebino: apoteozo Prešernove umetnosti, ki nosi znanstveno ime: komentar. S tem bi rad označil dvopoteznost te knjige; povedati hočem, da na znanstvenih podlagah sloni pesem in da se osebno doživljanje in razumevanje Prešerna, opremljeno z znanstvenimi sredstvi in metodo, odločno zaveda svojih objektivnih podlag in veljavnosti svojih zaključkov. Knjiga je pisana na način, za katerega pri nas še nimamo pripravnih pogojev, in sega v globine, za katere slovstvena veda šele sedaj išče poti, osnov in oblik. Zato njen zistem ni prijetna zabava za dijaško lahkokrilega bravca in zato njen jezik, stisnjen, borben, pribijajoč in celo ujedljiv, zlasti pesniško doznavanje, ne bo zadovoljilo znanstvenika kake druge ali celo literarne stroke, ki priznava samo anatomične rezultate. Pisatelj je s to knjigo predložil vrsto problemov takega dela sploh, sam pa je z njo hotel zajeti Prešerna pri dnu ter pokazati in dokazati njegovo vseobsežno pesniško veličino.
285