Listek.
38i
Slovenske narodne pesmi. Uredil dr. LC. Štrekelj. V Ljubljani, 1895.   8°,   196.  Del I.  Pesmi  pripovedne vsebine.
Časi, ko se je z navdušenjem govorilo o narodnem pesništvu, ko so možje kakor J. Grimin, Bodenstedt, Carrier i. dr. izrekali laskave sodbe zlasti o slovanskem narodnem pesništvu, so sicer minili; danes se sodi bolj učenjaški, trezno, brez pretiravanja svoje simpatije o tem narodnem zakladu. Vendar narodno pesništvo zato ni izgubilo svoje vrednosti, in vsakega zavednega Slovenca mora torej prešinjati veselje, da je »Slovenska Matica« vendar pričela izdajanje slovenskih narodnih pesmi in pri izbiranju urednika bila tako srečna ter poverila to važno delo strokovnjaku, kakor je dr. K. Štrekelj.
Narodno pesništvo je vse ono, kar je ustvarila narodova domišljivost, je narodov duševni zaklad, ki se ne izraža samo v pesmih, temveč tudi v pravljicah, basnih, bajkah, pregovorih. Naša zbirka se ozira in se bo ozirala samo  na  pesmi,  torej  na  plodove v  vezani obliki.
Slovenci se sicer ne moremo ponašati s takimi epskimi proizvodi, kakor so srbske narodne pesmi, nabrane od Vuka Št. Karadžiča, ruske »bi-line« in maloruske »dume« ; vendar je tudi med našimi pesmimi pripovedne vsebine  dokaj  precej  obširnih in lepih,  ki so pravi biseri narodnega pesništva.
Pri vseh slovanskih narodih je nabranega in deloma že izdanega obilo gradiva; poljske narodne pesmi je izdal O. Kolberg (»LikU 1—23), češkoslovaške Sušil (»Moravske" narodni pisne s napevv do textu vfadenvmi, v Brne 1860), maloruske Dragomanov; kakor znano, izide prihodnje leto tudi zbirka hrv. nar. pesmi, ki se je radi smrti svojega urednika dr. Broza nekoliko zakasnila. Tem  zbirkam se dostojno pridružuje zbirka  Štrekljeva.
Dr. Štrekelj nam je podal v prvem snopiču, ki obsega 12!/4 tiskanih pol, 126 pesmi, med katerimi seveda niso vse samostojne, nego jih je več, ki opevajo isto snov in so torej le varijante. Gosp. urejevalec je sprejel v zbirko »vse pristopne narodne pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina, ali vsaj take, da duševne vrednosti narodove ne omadežujejo«, in jih je uredil po načelih, katera nam podaja na platnicah v 5 točkah. Pesmi so natisnjene tako, kakor so zapisane v podstavku, in gosp. urejevalec ni iz-premenil v tekstu nič bistvenega. Sprejel je vse inačice in pod črto tudi označil različne redakcije. Urejene so pesmi po snoveh, ki se v njih razpravljajo, ne da bi bil uvedel podrobnejše pododdelke. Obširen uvod, ki nam razjasni marsikaj glede virov in njih zanesljivosti, izide pozneje. Ko bo dovršeno delo, ki bo obsegalo okoli 60 tiskanih pol, se bo nudila našim slov-stvenikom lepa prilika za znanstvene razprave, tičoče se narodnega pesništva, zlasti  ker je Štrekljeva zbirka res vestno in vzorno urejena.
Nečemu pa moram ugovarjati! Sodba Štrekljeva o našem knjižnem jeziku se mi zdi vsekako prehuda in prestroga; gosp. urejevalec je izvestno pretiraval, pišoč, da je slovenščina pri vsakem pisatelju drugačna in celo pri istem pisatelju drugačna danes, drugačna črez nekaj mesecev. To pač ni povsem res, in naša knjižna slovenščina gotovo ni bila vzrok, da nam pesmi ni podal v knjižnem jeziku, temveč zahteva kritične izdaje, da morajo pesmi ostati take, kakor jih je nabiralec slišal iz ust dotičnih deklamatorjev ali pevcev. To sem omenil le mimogrede.
382
Listek.
Štrekljeva zbirka je, kakor se je izrazil o njej sam prof Jagič, vzorna in ustreza vsem zahtevam moderne izdaje narodnega blaga. Umevno je torej, da smo g. dr. K. Štreklju hvaležni za njegov trud, in da željno pričakujemo nadaljnjih snopičev prelepe zbirke. Želeti je, da bi gosp urejevalec srečno dovršil svoje tako izborno pričeto delo, zajedno pa vzbudil z njim naše še vedno preveč malomarno in brezbrižno razumništvo ter pridobil »Slovenski Matici«   mnogo  prepotrebnih novih  članov!           Fr.  V—c.
Jenko v novi izdaji. Pesmi. Zložil Si m on Jenko. Za tisek priredil Anton Funte k. Ilustracije z vršil a J. Kobilca. I. V Ljubljani. Založil Oton Fischer. 1896. — S tem naslovom je izšla nedavno, kakor je »Zvon« že na kratko sporočil, željno pričakovana nova izdaja S. Jenka, in sicer obseza ta zvezek razen životopisa pesnikovega iz peresa prof Funtka same že natisnjene pesmi v istem vzporedu, kakor jih je  izdal S. Jenko  sam 1.  1865.
Slovenci pri izdajah svojih klasikov sploh nimamo sreče. Izimši Wiesthalerjeve novejše izdaje Vodnikove proze in poezije in Levčeve izdaje Levstikovih zbranih spisov nimamo nobene druge, katera bi popolnoma ustrezala vsem znanstvenim zahtevam. Prešeren dozdaj še ni učakal dostojne izdaje, in Jenku preti, o čemer nas je prepričala ravno Funtkova redakcija, ista žalostna usoda. Kakšna bodi izdaja kateregakoli slovenskega klasika, da služi lahko na eni strani v znanstvene, a na drugi v zabavne svrhe, o tem so pisali poklicani možje že toliko in tako prepričevalno, da je bilo pač pričakovati odsihdob kri tični h izdaj. Toda vseh omenjene razprave vendar niso prepričale; to nam je zopet dokazala nova izdaja Jenkovih pesmi, ki je popolnoma nekritična in v znanstvene svrhe nerabno urejena. Ne samo, da je popravljal gosp. izdajatelj Jenkov pravopis v sedaj navadni, ampak premenil je celo samovoljno več Jenkovih verzov. Tako ravnanje je pač nedopustno in, kar se tiče prve točke, tudi povse nepotrebno; kajti pravopis, katerega je rabil pesnik, se razlikuje od sedanjega tako neznatno, da se ni bilo bati, da bi ta ali oni kako besedo napačno čital in umel. Ne glede na to pa vobče bije tako popravljanje v lice vsakemu znanstvenemu načelu. Pa same pravopisne prenaredbe bi naposled uredniku nove izdaje še ne šteli preveč v zlo, dasi bi bili radi videli Jenkove naglase, njegova ločila, njegov i namesto sedanjega in, ko mesto kot, vsakej mesto vsaki itd. — toda kaj je to!  Na str.  9. beremo:
Ko v veselji plava (scil. srce), Misli pesmi zlate, Tebi jih podava, Ki jih delam zate. Zmisel  sam nam tukaj  pove   pravo   obliko   »del«8,   saj je   subjekt v  stavku srce.  Res ima tudi  izvirna izdaja  (iz 1. 1865.) pravilno:
Ki jih del« zate. V  naslednji kitici je oblika   »del«;;/«   na mestu,  ker se menja  subjekt.  Nato najbrž gosp. izdajatelj ni pazil ter tudi  v  prejšnji kitici   prenaredil  brez  pomisleka zadnji  verz.
Če čitamo na str.   1.:
Jasen  mir mi  v prsi sede, je  to  gotovo dobro  slovenski  rečeno,  a Jenko  pravi drugače.