ŽELEZNICI! R.
Slovensko glasilo „Saveža saobračajnih i transportnih radnika i službenika za Jugoslavijo.
Izhaja vsakega 1. hi 15, v mešam,
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo in upravništvo se nahaja v Ljubljani, Krekov trg St. 10.
Naročnina: za celo leto .... K 14-— za pol leta . . . .	„ !•—
za četrt leta ... .	„350
Posamezna številka 60 vinarjev.
Štev. 3.
V Ljubljani, 1. februarja 1920.
Leto XIII.
Prednaznanilo.
Vse naše ipodružnice obveščamo tem potom, da se vrši
v nedeljo dne 14. marca 1920
redni občni zbor
Splošne železničarske organizacije za Jugoslavijo.
Dnevni red objavimo v prihodnji številki.
Odbore podružnic in vplačevalnic opozarjamo, da nam pravačasno vpoš-ljejo poročila in morebitne predloge za občni zbor.
Tajništvo.
Kaj se zopet pripravlja?
Pred tremi meseci je stopila v veljavo pogodba, ki je bila sklenjena med železniškim ministrom in našim „Savezom" in je precizirana v znanem „Protokolu sporazuma“. Namen pogodbe j« bil sanirati železniške razmere ter tako pospešiti organizacijo našega prometa, ki se mora še danes boriti z neštetimi objektivnimi in subjektivnimi težavami, ki bi se pa dale vsaj s sanacijo težav subjektivne nravi, ki je takoj možna, ker je odvisna zgolj od dobre volje poklicanih činiteljev, močno ©mejiti in tudi cclotno odpraviti.
„Protokol sporazuma" urejuje vprašanje osobja, odreja plače in kombinira skrajšanje delavnega časa, na podlagi katerega bi bilo mogoče, vpoštevajoč objektivne okolščine, vzpostaviti naš železniški promet.
Ta protokol sporazuma je bil, kakor rečeno, uveljavljen pred tremi meseci. Med tem pa so se naše objektivne okolščine precej izpremenile. Povzročile so, da naš promet rapidno pada in se slabša.
Pripoznavamo vse težkoče, ki 60 se pojavile pri nabavi materijala, lokomotiv, dobrega premaga, maščob, ker se vse to za časa podpisa sporazuma m moglo prav predvidevati. Ker torej vsega tega primanjkuje, je naravno, da ima uprava težkoče, ki naraščajo od dne do dne. Najmarkantnejši primer za to je uprava bosansko-hercego-vinskih železnic, kjer se je to na najeklatant-nejši način pokazalo. Preje je bil v tej pokrajini promet povsem urejen in normalen, sedaj je pa začelo primanjkovati mazil, goriva, olja itd. in to ravno v času neugodnih vremenskih razmer in velikega snega. V takih okolnostih je ves napor bosanskih železničarjev brezuspešen.
Vse te na novo nastale težkoče pri vzpostavitvi prometa moramo sicer uva-ževati, povedati pa moramo istočasno, da je bil ravno namen sporazuma vse
te težave, če že ne popolnoma odpraviti, vsaj omiliti, Zato smo tudi čakali na poziv železniškega ministrstva, da nam bo mogoče sporazum tolmačiti po novih okoliščinah, ki smo jih lojalno vpoštevali.
Toda ta poziv js doslej izostal.
Precej po podpisu protokola sporazuma je odšel gosp. železn. minister v Pariz, podpisani sporazum in njegovo izvršitev pa je prepustil podrejenim ravnateljstvom.
Protokol sporazuma je naletel že pred svojim uveljavljenjem na solidarno opozicij» vseh železniških uprav, čeprav je ta sporazum produkt težkega dela zastopnikov ministrstva, zastopnika „Saveza“ in priznano najboljšega strokovnjaka inž. Pavloviča.
Železniško ministrstvo je sprejelo in odobrilo „Sporazum“ z izrecnim pristavkom, da se takoj izviši vse, kar se da izvršiti. Prizadeta ravnateljstva pa so že prvi dan po njegovi objavi solidarno izjavila, da je neiz-peljiv ter ga tudi en bloc odklonila. Gosp. Draškovič je odšd v Pariz. Na njegovo mesto je stopil minister za šume in rude, sod. Kristan, ki se je moral dolgo truditi, predno -so ravnateljstva začela z izvršitvami določb sporazuma. Vzlic temu, da je bi! protokol sporazuma uveljavljen odredbenim potom in je torej pravno veljaven, so ga ravnateljstva kršili, oziroma ignorirali. Mojster v tem je bil posebno g. Jelič iz sarajevskega ravnateljstva. Sledili so mu nato vsi ostali ravnatelji. Izdelali so lake turnuse, ki onemo-gočujejo vršitev službe in povzročajo nepotrebne zakasnitve. Če toraj povrhtega primanjkuje še premoga, mazil in drugih potrebščin, potem je povsem jasno, zakaj prometne težkoče naraščajo in promet pada. Smelo trdimo, da so vsi ti pojavi le posledica sabotaže, ki jo izvajajo upravni organi nad določbami sporazuma.
Gosp. Jelič in njegovi tovariši, specijelno člani „Zveze jugoslovanskih železničarjev“, so glavni protivniki „Protokola sporazuma“. Uničiti ga hočejo s tem, da onemogočujejo in ovirajo promet na vse mogoče načine. Hočejo namreč g. železn. ministru dokazati, da je padec prometa posledica sporazuma. Tako početje je nemoralna mahinacija.
Naše trditve dokažemo z dejstvi, ki so nepobitna in iz katerih bo razvidno, da gotovi krogi zgolj iz sovraštva do nižjih železniških uslužbencev brezvestno uničujejo ogromna narodna in državna bogastva.
Upoštevajoč objektivne težkoče smo slavili naše zahteve in jih sporazumno uveljavili v „Protokolu sporazuma“, katerega sedaj ravnateljstva negirajo. In ne samo, da ne izplačujejo opravičenem v sporazumu priznanih izboljšanj, ravnateljstva ne izplačujejo niti prejšnjih rednih prejemkov 1 Železniške uprave izzivajo spopade tam, kjer bi jih absolutno ne bi smele in za kar ni tudi prav nobenega razloga. Tako so vsled neizplačila rednih prejemkov izzvala stavke železničarjev v Konjiči, Brodu, Doboju,, Usori, Derventu in
še v nekaterih drugih krajih Bosne in Hercegovine ; dalje v Nišu, Stalacu, Užicu, Skoplju in Zaječaru v Srbiji. Tudi na Hrvatskem, v Slavoniji in Sloveniji smo bili že prav blizu štrajkov. In če se to v naših krajih ni zgodilo, je le zasluga zaupnikov in discipline naših železničarjev.
Vse omenjene stavke so bile izzvane od birokratske nemarnosti, oziroma hudobnih mahinacij, s katerimi se je hotelo gosp. železniškega ministra prepričati, da so slabe prometne razmere posledica „neizvedljivega" protokola sporazuma.
Če upoštevamo dejstvo, da ravnateljstva iz povsem nepotrebnih razlogov izzivajo par-cijelne štrajke, potem nam mora biti jasno, da hočejo gospodje na vsak način izzvati generalni štrajk vseh železničarjev v Jugoslaviji. To posnemamo tudi iz besede gospoda, ki sedi na enem vodilnih mest v ministrstvu in ki se je izrazil: „Brez železniškega prometa smo živeli dolga leta iit zato bomo lahko brez njega obstali tudi še en mesec. Štrajkajtel“
Znano nam je, da so vojaške oblasii opozorjene na to, da pripravijo vse zn intervencijo v slučaju železničarske stavke. Slišali smo tudi, da se širijo tendencijozne vesti, čes, da bo izbruhnila dne 28. januarja generalna stavka jy Derventu v Bosni s „proti-državnimi tendencami“, ki naj bi trajalo do
10.	frebruarja. Sedaj vprašamo: Komu v korist s p širijo iake tendencijozne vesti? Ker pazno zasledujemo početje organov železniških uprav, zato konštatiramo, da se 'lake vesti širijo v javnost iz teh krogov, ter da so uprave ravnateljstev glavni' provokaterji nemirov in nesoglasij na železnicah.
In kar je glavno: uprave ravnateljstev so s svojo sabotažo dela in neistinitim poročanjem železniškemu ministru sugerirale neiz-vedljivost protokola sporazuma. In tako sugeriran je gosp. Draškovič izjavil, da je „Protokol sporazuma“ absurdum in da bi bil še večji absurdum, če bi ga proizvedel.
Kakor uprave železnic, tako se je postavil tudi g. Draškovič na bojevno stališče napram železničarjem s tem, da proglaša določbe protokola sporazuma za neobvezne za želez« niške nastavljence, o katerih je v protokolu največ govora. S tem se provocira stavka. Konštatiramo torej, da hoče vlada potom svojih organov zasejati v vrste železničarjev razdor, da jih provocira in sili v stavko. Mi pa izjavljamo: Nočemo štrajka! Hočemo pa, da se določbe protokola sporazuma ne teptajo, nego da se proizvedejo.
Sporazumeti se hočemo I Zato ponovno vprašamo gosp. Draškoviča, zakaj ne skliče konference, ki je bila že meseca novembra m. I. predvidena in na kateri naj bi se rešila sporna vprašanja, ki vzbujajo nevoljo med .železničarji? Z naše strani hočemo storiti vse, da pride končno do sporazuma. So-
časno pa si bomo znali zasigurati tudi naše življenske predpogoje!
Ne eksperimentirajte! V obupnem položaju bo obupna tudi obramba. Sicer pa mislimo, da železniško ministrstvo ni za to tu, da vstvarja situacije, kakor smo jih tu opisali.
Uprava železničarske organizacije.
Žutokljunaši se pripravljajo na ofenzivo.
Nepotrebno se nam zdi dokazovati, kakšne naloge imajo krumirske organizacije v obče, ker nam že „plodonosno“ delo „Zveze jugoslovanskih železničarjev“ to sijajno dokazuje, in smo mnenja, da je le še neznatno številce tistih, ki dejanskega položaja še ne razumejo. Visokodoneči naslov „Udruženja“ vsebuje v bistvu nekaj trgovcev, verižnikov, špekulantov in tihotapcev, ki se skrbno skrivajo za hrbtišči maloštevilnih poštenih železničarjev, ki nevede in nehote posojajo svojo firmo v nepošteno in celotnemu delavskemu razredu škodljivo stremljenje.
Zavedni železničarji so do zadnjega na jasnem, s kom imajo opraviti, in se le po-milevaje smejejo hrabremu butanju pesti ob prsa, iz katerih sladko done mili glasovi patentiranega patrijotizma.
S parolo „vse za narod“ in s cinično smehljajočim se obrazkom prihajajo pred nepoučeni svet, obetajoč mu čudodeljstva njih ustvarjajoče moči. Posrečilo se jim je, da so širom naše novo ujedinjene države osleparili nekaj sto. ljudi, kateri so jim nasedli, toda v te vrste je že udrla uvidevnost in število članstva „Udruženja željezničara“ se krči čim dalje tem bolj. Gospodje okrog te čedne družbe naj bodo uverjeni, da jim ostanejo zvesti ravnatelji in tem enaki elementi, vse drugo pa jim bo obrnilo hrbet, čim bo padla hinavska krinka, kar pa ni več daleč.
Železničarji prav dobro vedo, da je prosta fraza „za narod in državo“, le ščit, za katerim se skriva dirka za karijero, pri kateri igrajo najnemoralnejša sredstva prvo in glavno vlogo. V svojem divjem pohodu do željenega cilja, katerega ne bi nikdar dosegli potom svoje strokovne naobrazbe in sposobnosti, vabijo železničarje z obljubami v svoje „Udruženje“, katere so, milo rečeno, skrajno nemoralne. Toda ves njih trud je brezuspešen, kajti pošteni in značajni železničarji imajo na svojem čistem praporu jasno geslo, ki se glasi:
Proč 8 korupcijo! Proč s protekcionizmom !
Na plan s pravicami delavnega ljudstva!
Provokacije ni denuncijacije, katerih priče smo bili neštetokrat tekom preteklega leta in posebno ob času znane politične stavke v dneh 20. in 21. julija m. 1., katero izvestni gospodje še dandanes na najnesranmejše načine izrabljajo, se počenjajo v povišani potenci zopet pojavljati in stoje takorekoč na dnevem redu naših žutokljunašev.
Ponovno se opaža dobro zamišljen in organizovan napad na železničarje in njih organizacijo in to s strani „uglednih članov“ baje proletarskega in strokovnega „Udruženja“, odnosno njegovega pokrajinskega dela „Zveze jugosl. železničarjev“. Metode in taktika tega podjetja nam je znana iz bivših dob in je bistvo ostalo slej ko prej: lov za karijero.
Strokovno? „Najsposobnejši" leže že na trebuhu pri koritih in v bojazni, da bi jim vendar še kdo ta korita izpodmaknil, iščejo zaščite svoje udobne pozicije v tem, da tudi
tistim, ki se v prvem navalu niso mogli preriti do prvih korit, obljubujejo in ponujajo koritca v ozadju, jim pomagajo v sedanjem težkem položaju. Niti najmanj jim ne prihaja rdečica v obraz, če jih kdo spominja njih sramotnih činov, s katerimi so upropastili številne družine svojih tovarišev pod frazo „narodne zavednosti“, v resnici najgnjusnejšega egoizma in lopovstva. Denuncijantstvo in policijstvo jim je bila edina strokovna zmožnost, in s temi sredstvi upajo tudi v bodoče razvijati svoje plodonosno delovanje v dobrobit „osvobu-jočega se naroda“, katerega si predstavljajo kot slepca, kateremu lahko mesto belega, ponudiš črni kruh.
Mi smo pravočasno žutokljunaše predstavili vsej javnosti v taki luči kakor jih obseva in povedali smo, zakaj skušajo razdvojiti organizacijo železničarjev. Oni so nam s svojimi dejanji potrdili, da smo jih po njih pravi vrednosti ocenili, kajti uničili niso le nešteto družin svojih tovarišev, temveč uničili so tudi železnice in v kolikor to še niso izvedli do zadnje konsekvence, se pripravljajo na ta zaključek sedaj. Če bi bile uprave železnic objektivne, bi nam morale to lojalno priznati, kar pa ne zahtevamo, ker imamo drugih dokazil v izobilju na razpolago in jih bomo uporabili, da se javnost pouči o tem, kar mora vedeti, če naj objektivno sodi.
Ker so toraj železničarji v prvi vrsti popolnoma prepričani o razdirajočem in vse uničujočim deiu krumirjev, ker so o tem nedvomno poučeni tudi merodajni činitelji in je o tem poučena vsaj deloma tudi vsa javnost, katero gotovo zanimajo skrajno zanemarjene prometne razmere, zato se vprašamo: Kakšni so vendar tisti razlogi, ki jih državna oblast upošteva, da ne poseže odločno v sršenovo gnezdo in ne napravi končno red na železnicah, kar je predpogoj za ureditev vseh ostalih panog javnega življenja?
Nam se zdi, da tu ni vse v redu in da so skupni računi tako zamotani, da se jih nihče razrešiti ne upa.
Če merodajni faktorji nočejo ali ne morejo napraviti sami red in onemogočiti splošnosti škodljivo početje žutokljunašev, potem bodo pač železničarji prisiljeni, da potrebno sami ukrenejo. Ako n. pr. zagrebška direkcija ravnodušno gleda, kaj počnejo posamezni Simončiči, Ljubiči itd. in če jo prav nič ne zanimajo, kakšno službo opravlja že celih šest mesecev dični podpredsednik ravno takodične „Zveze“, sprevodnik Korošcc, potem so to pojavi, ki značijo hudo bolezen, katero bo treba potom operacije odpraviti.
Mi smo stali vedno in stojimo tudi sedaj na stališču, da riba najprvo pri glavi zasmrdi in to tem preje, čim se ji približa golazen, ki jo okuži. Ta golazen je v našem slučaju organizacija žutokljunašev in če merodajni činitelji tega nočejo videti, potem bodo morali to čutiti.
Denuncijantstvo in policijsko vohunstvo.
Meščansko časopisje takozvane napredne smeri poroča v dolgoveznih člankih o visoko-donečim „Kongresu jugoslovanskih železničarjev“ z uprav amerikansko reklamo. Ta svetovni pojav se je baje odigral v dneh 25. in 26. januarja 1920 v Ljubljani, kjer so bili „sakupljeni“ delegati cveta „Udruženja jugo-slavenskih željezničara". Če smo prav poučeni in so bile v listih objavljene resolucije res sprejete, potem imamo popolno zadoščenje in
nam je kongres (?) sam potrdil naše prejšnje trditve.
Trdili smo namreč vedno in seveda pri tem vztrajamo tudi v bodoče, da je navidezna organizacija takozvanih nacijonalnih železničarjev navadna kapitalistično-podrepna tvorba, katere naloga je, padati delavskemu razredu in osebito železničarjem v hrbet in ščititi koristi mednarodnega kapitalizma. To so gospodje reprezentanti „Udruženja“ v svojih famoznih resolucijah potrdili. Da pa ne bo v javnosti napačnih mnenj, moramo takoj kanštatirati, da so bili reprezentanti nacijonalističnih železničarjev povzeti, po veliki večini, če sc sploh ta izraz sme rabiti, ker jih je bilo celih 11, iz tistih krogov, o katerih poročamo v današnjem uvodniku in ki spadajo med saboterje železniškega prometa v Jugoslaviji, katero izrabljajo kot svoj reklamni ščit.
Kdor to ne verujo, naj si ugleda razvrstitev duhovitih resolucij in slika mu bo jasna.
-• I. resolucija piha žveplo in strup proti „Protokolu sporazuma“ edino vsled tega, ker bi železničatji nižjih kategorij prišli na podlagi istega vsaj deloma do svojih človečanskih pravic, med tem kot jrakersko „Udruženje“ še vedno vidi v železničarju sužnja iz predvojne dobe, ki se ima brezpogojno klanjali edinim strokovnjakom v revidentovskih in nadrevidentovskih ovratnikih. Načelnik mašinskog oddeljenja inžener M. Pavlovič je po njih kvalifikaciji navaden tepec vzlic temu, da bi smeli biti vsi gospodje okrog „Udruženja“ veseli, če bi jim dovolil, da mu „opanke“ očistijo.
II. resolucija se prav po nepotrebnem bavi s službeno pragmatiko vzlic temu, da gospodje prav dobro vedo, da železničarji nikdar ne bodo akceptirali tak nestvor, kakor so jim prezentirali domišljavi „Zvezarji“.
Gospodje naj si zapomnijo, da bo službeno ptagmatiko za železničarje izdelal le bodoči državni zbor, v katerem pa menda ne bo imel časti sedeti niti eden Zvezar.
III. resolucija določa, da ostane centralni odbor tak kakor je doslej, toraj da bo tudi v bodoče ostal zvest svojim načelom, katera železničarji prav dobro poznajo in z njimi tudi tem primerno računajo.
IV. resolucija se tčividno norčuje z vse javnosti, katero smatra popolnoma nepoučeni. Drzno čelo ima celo navajati vzroke nepo-voljnega razvoja prometa vzlic temu, da gospodje prav dobro vedo, kje tiči zajec. Značilno je, da vedno in pri vsaki priliki po-vdarjajo nesposobnost ministrstva, železniških uprav itd., med vrsticami pa nerodno pripovedujejo: Mi smo tisti strokovnjaki, ki bod» držuvo rešili! Toda gospodje delajo račune brez krčmarja in to jim bo bodočnost dokazala.
V. resolucija izbruha vso pravo nrav čedne družbe. Denuncij antski čut, ki so ga doslej težko brzdali, prodira in odkrito gospodje priznavajo svojo moralo. Policija, kje si ? Kronik, kaj se obotavljaš ? To je globoka vsebina plitve resolucije. V tem čednem redu se izpopolnjuje nacionalističen denuncijantski rožni venec pobijajoč vsako trditev z dejanskimi protidokazi.
V železniško službo se umešavajo političarji in to gospodom smrdi, to pa le vsled tega, ker so sami politični diletanti otroškega vrtca. Oni zahtevajo železniško „strukovno“ nao-brazbo, potem ko so vse resne strokovnjake pregnali ali jim pa veselje do dela tako ognjusili, da so sami zapustili svoja mesta.
Toda oni so tudi socijalisti, seveda narodni socijalisti, in stoje na stališču strogega razrednega boja, kateremu je primešano le 95°/o kapitalističnega gnoja. Mi seveda smo državi nevaren element, smo komunisti in kdo ve kaj še vse.
Če bi ne vedli, da za vso to gledališko igro. tiče le kapitalistična lumparija, potem bi te gospode vprašali:
Kje ste bili takrat, ko smo mi oznanjevali socijalizem po slovenskem ozemlju in ste ravno tako ščuvali žandarmarijo in policijo na nas, kakor to danes delate pod takrat zloglasno firmo socijalizma ? Mar res smatrate ves svet neumnim, k/ vaše igre ne pozna ? Če ste res tako naivni, potem je pač vsaka beseda odveč in mi se zadovoljujemo s staro, toda preiskušeno trditvijo, da oslovski glas ne doseže nebes.
„Jugoslovanski železničar“
piše v 44. številki z dne 27. decembra 1919 — Ob obletnici — med drugimi strogo strokovnimi izvajanji tudi tole:
„Kakor smo vsi hoteli in se trudili, da pomagamo, nam ni treba posebej povdarjati. Veliko upov nam je izpolnjenih, toda veliko njih še čaka na izpolnjenje — razočaranje je bilo v marsikaterem oziru — plačilo upov in dela. Je ostalo med nami na naših jugosl. železnicah veliko plev. ki so motile, veliko razdiralcev in osebnih koristolovcev, ki so zasledovali svoje posebne namene itd.“
Naš namen ni bil, tej gospodi odgovarjati, ker mi imenitne osebnosti „Zveze jugoslovanskih železničarjev" predobro poznamo in to posebno izza časa proslulega avstrijskega režima. Da so gospodje sedaj samo napis („Firmatafel“) spremenili, vemo vsi dobro, posebno pa tisti železničarji, ki so službovali v nemških pokrajinah bivše Avstrije.
V tistih časih so bili še naši sedanji dični Zvezarji „stramme Kollegen der deutschen Eisenbahner“ ali kakor so jih takrat nazivali „die Gelben“ in smo jih sedaj mi prekrstili v „žutokijunaše".
Po prevratu so se ti tički prelevili kot kače in to ne samo pri nas, temveč po vseh pokrajinah nekdanjega avstrijskega teritorija.
Ker nas pri vsaki dani in nedani priliki blatijo, kar bi sicer najbolje njim pristojalo, ter lažejo o nas, da smo razdirajoč element, da hočemo državo razbiti, da smo ji nevarni in kdo ve kaj še vse, zato smo se odločili, da tem tičem, pogledamo malo pod perje, če nimajo morda oni na koži skritih državi nevarnih in razjedajočih — uši.
Oglejmo si nekoliko bližje, kdo je tisti, ki državo razdira, ki je državi do skrajnosti nevaren, kako se za državo trudi in kakšne še ne izpolnjene upe in nade še pričakuje. Morda najdemo potem res razočaranja, katerih pa gospodje, ki si jih žele, gotovo ne bodo veseli.
Na postajališču Hrušica je bil mogočni Zvezar Jaka Malavrh kot progovni nad-ziratelj. Pred razsulom Avstrije ni znal slovenskega jezika. Pri svojih obhodih proge je nahruli! vsakega čuvaja, ki mu ni že od daleč prišel nasproti: Wo stecken Sie? Nekoč je sam pripovedoval, da on sicer ve, da je njegova mati Slovenka, toda on vzlic temu čuti v svojih žilah „Deutsches Blut“. Po prevratu so hodili ljudje gledat, kam je steklo tisto „deutsches Blut“, toda krvi niso našli nikjer.
Nekoč je pobiral obleko pri ubogih progovnih delavcih za avstrijsko vojaštvo, seveda je bil iz stvarnih razlogov efekt povsem negativen, kajti uboga železničarska para sama ni imela nič obleči. Kot zverina je upil nad delavce, rekoč: „Najbolje bi bilo, da vas vse skupaj postavimo in s strojnico postrelimo 1“ Tako je delalo to živinče v človeški podobi s slovenskimi delavci. In to ne samo
v službi, temveč tudi prag družinskega življenja mu ni bil dosti svet, tako da je spravljal ubogo delavsko paro tudi v zasebnem življenju v obup. Ščuval je može napram njihovim ženam in priporočal jim je, da jih pretepavajo in trpinčijo, sočasno pa je kradel kot sraka živila, ki so bila delavstvu namenjena.
Seveda je bil v vsem dosleden in toraj tako kakor dandanes zvest pristaš „žutoklju-našev“, kateri so se pa tedaj že nazivali „deutschnationale“ in je kaj rad povdarjal: „Mit die Kraner wermar schon noch fertig werden!“ Toda prišel je čas preobrata in z njim tudi preobrat v narodnem in političnem življenju. Iz Savla je postal Pavel in iz poštenega in značajnega nemškega nacijonalca ravno tako pošten in značajen „Zvezar“, to pa vsled tega, ker navadno tiči ene vrste skupaj letajo. Treba je bilo zaščite za razna poštena dejanja in te se ne dobi za vsakim plotom.
Saj se tudi kača letno prelevi, zakaj bi toraj razni Malovrhi tega ne storili, tembolj ker so imeli v uradniških krogih dovolj primerov zato.
Iz takih ljudi — in register njih značajnih činov še dolgo ne bo končan — se je porodila nestrankarska in povsem strogo strokovna „Zveza“ in načelom svoje ustanovitve je ostala dosledna do današnjih dnij.
(Konec prihodnjič.)
Dopisi.
Škofja Loka.
Naš ljubeznivi prijatelj na čuvajnici št. 66 v Bitna gosp. Jakob Zupan postaja zadnje čase nekako drzen. Do gotove meje je sicer lahko vsak, toda le tedaj, če nima masla na glavi. Na to stališče se seveda gosp. Zupan ne bo postavil in zato bi mu pač svetovali, da svoj dohgi jezik nekoliko brzda. No gre namreč in mi si tega ne puščamo dopasti, da bi nas kdo žalil in to na tako prostaški način in brez vso podlage, kakor dela to gosp. Zupan, (le je res — mi pa imamo povoda dovolj, da o tem dvomimo —, da mu je kdo ukradel kakšne šipe, potem naj sumniči kogar hoče, nikakor pa ne delavcev na splošno, kar ni le podlo, temveč tudi ne posebno hrabro. Če ima gosp. Zupan koga na sumu, potem mu naj da priliko, da se brani, če pa tega ne stori, je navaden podlež.	Stražar.
Škofja Loka.
Ponovno smo že v našem glasilu in na shodih slišali in čitali, da je skrajni čas, da začnemo sami boj proti izrodkom vojne, ker pač vidimo, da so vse vladne odredbe le pesek v oči in ni nikjer resne volje, poseči tam vmes, kjer je potrebno. Če hočemo, da se zbrišejo madeži, katere so nam drugi naprtili, potem brez ozira na dan z imeni in dejanji brez ozira na desno in na levo. Za danes in to zadnjič svarimo vse one v naši postaji, ki ne poznajo razlike med moj in tvoj, in jim svetujemo, da puste premog po vozovih v miru.
Delavstvo in uslužbenci ne dobo pripadajočega jim goriva vzlic temu, da so že pred meseci plačali premog, razni K. pa si to napravijo kar v lastni režiji, kakor n. pr. dne 10. t. m. pri vlaku 1766, ko se je zmetalo kar na enkrat dobre pol tone premoga raz voza, kateri je potem zginil brez sledu v bližnji hišici. Radovedni bi bili tudi, kako bi se zagovarjali ne-katerniki s svojimi velikimi zalogami premoga, če bi jih kdo po provenijenci tega vprašal. Toda to vprašanje bo izostalo, ker ima uprava državne železnice drugih skrbi, kakor se brigati za take malenkosti.	—n—
Metlika.
Dne 13. januarja se je vršila pri nas volitev zaupuiških mož v železniško aprovizacijo. Med ravnateljstvom drž. železnic in zaupniki „Saveza saobračajnih i transportnih radnika i službenika
za Jugoslavijo“ je bilo sklenjeno, da se vrše volitve tajno. Prav. Ampak glej ga vraga nadvse pošteni in „demokratični“ gospodje okoli zloglasne „Zveze“ so namenoma pozabili, da se vrše volitve tajno. Pri tej stvari so je dobro odlikoval naš postajenačelnik gospod Srakar.
Evo donašamo pojasnilo v celoti!
Ko smo prišli v tukajšnjo prometno pisarno v svrho glasovanja, se nam pridruži gospod načelnik in nas vpraša: „Ali imate že vsi volilne liste?“ Mi smo mu odgovorili, da jih že imamo, nato pravi: „Tukaj so volilni listi od naše „Zveze“; lahko jih vzamete in naj voli kakor kdo hoče, pač pa mora vsak na zadnjo stran listine napisati svoje ime in prinesti list v mojo pisarno na mizo, da ga jaz vidim. Poslal bom potem t* na ravnateljstvo v Ljubljano.“ Sodrug Resler (član volilne komisijo) je postajenačelnika opozoril, da se mora volitev vršiti tajno; nakar mu gospod načolnik glasno odgovori: „Ja, ali ni to tajno?“	-
Postajni delavci so bo” seveda takega glasovanja ustrašili, čes, sedaj bo pa gospod načelnik videl naše liste in še ime, potem nas bo gotovo teroriziral, ako ne glasujemo tako, kakor on. Tako so bili ti delavci indirektno prisiljeni, da so glasovali za inteligenco okoli „Zveze“. Tako, gospod načelnik, ali je bila ta volitev tajna? Prosimo, da nam to odgovorite javno 1
Imamo pa še enega gospoda, na katerega tudi ne smemo pozabiti; to je namreč prožni nadziratelj v Metliki, ki se jo najbolje odrezal in izrazil, da on sploh ne ve, da so volitve. Sicer je pa to nevarna stvar in se mora delati previdno in moram dobiti od ravnateljstva preje volilne listo.
Mi dobro vemo, zakaj on ni hotel pustiti ta dan prožnih delavcev k volitvi, in tudi brez strahu javnosti povemo, da zato, ker so vsi socijalisti. Presneto se motite, ako mislite, da smo še vedno vsi v temi. Poznamo predobro pastirje od te čredice. Vemo pa tudi, kakšna je njih naloga in politika, katera, smelo trdimo, izhaja od bivših habsburških patrijotov. Umevno jc, da bi ti „demokratični“ narodnjaki najraje po naših ramah splezali do najvišjega stolčka in od tam nam zopet delili 3 kg moke za osebo na mesec. Zanimalo bi nas pa tudi, če bi nam prizadeti gospodje povedali, kaj si sploh predstavljajo o naših želodčkih. Vam pastirjem okoli „Zveze“ pa kličemo: Ako bodete Vi Vaše ovce gonili po takih pašnikih, Vam bodo kmalu vse moralno poginile!
Proletariat, otresi se teh muh in stopi na plan za svojo socijalne pravice! Navzoči.
Maribor.
Po sklepu konference, ki se je vršila sredi meseca oktobra v Mariboru, naj bo vsak strokovno organiziran delavec tudi član politične organizacije, kateri ima mesečno plačevati po 1 K. Poleg tega ja dolžnost vsakega strokovno organiziranega člana, da pi'ispeva mesečno 50 vin. za vzdrževanje okrožne strokovne komisije v Mariboru.
Po sklepu imenovane konference sem prevzel kot glavni blagajnik podružnice Maribor I nalogo, da te prispevke prejemam in jih pristojnim mestom odračunam. Opozarjam toraj podbla-gajnike, da člane na to opozore in ne sprejemajo le naših mesečnih prispevkov 6 K, temveč skupno 7’50 K.
Sočasno apeliram na vse člana, da Bprejete sklepe upoštevajo in pri vplačevanju ne delajo težkoč funkcij onarjem, kateri vrše že itak dovolj požrtvovalno svoje težke posle.
Vsi za enega, eden za vse!
Josip Drosg, blagajnik.
Mariborska žel. delavnica je trd oreh, na katerem naša ljubezniva tovarišica „Zveza“ s tako vztrajnostjo gloda, ki bi bila pri vsakem drugem početju bolj plodonosua. Zato tudi besna jeza in podlo denuncijantstvo. S stvarmi, ki so se po krvavih poročilih „Jugoslavije“ baje tam dogajale, se je moral končno pečati tudi ljubljanski komisarijat ministrstva za Baobračaj, kateri je odredil preiskavo na licu mesta dne 20. januarja t. 1. O izidu lete preiskave izdaja sedaj sledeče jioročilo:
„Vsa poročila so pretirana, deloma tudi neresnična, ter po nepotrebnem razburjajo javnost in dražijo že itak vznemirjene duhove. Komisarijat od vsega početka obrača Mariboru kot najvažnejši-južnoželezniški postojanki vso svojo
pozornost. Zasledoval je strogo objektivno dogodke meseca julija lanskega leta, kakor tudi vse poznejšo razprtije. Dne 20. januarja t. 1. je na licu mesta zasliševal komisar sam v navzočnosti vodstva obratuega ravnateljstva v Ljubljani vse stranke, vplival pomirjevalno na vse strani in dosegel z dobro besedo, da bo se zavzele vse stranke s svečano obljubo, da izločijo v uradnih prostorih, odnosno med delavnim časom vsakršno agitacijo ali celo hujskanje, pač pa da hočejo složno in pridno delati, ker je zlasti pri današnjem stanju železnic prva stvar in v največjo korist države same. Sporazumeli so se, naj bodo dosedanji grehi pozabljeni, v bodoče pa da se bo brezobzirno kaznoval vsak, kdor kakorkoli kali mir, agitira na neprimernem kraju ali epluh prekorači dopustne meje. Dogodki, ki so se odigrali v delavnicah en dan, oziroma dva dni pozneje, so provzročili baje nesporazumljenje, ker masa glasom merodajnih izjav o izidu preiskave še ni bila poučena in je celo mislila, da je komisija pristransko postopala. Sicer pa se niso vršili nobeni poboji, temveč so se le izrinili nekateri delavci, ki ne pripadajo socialnodemokratski organizaciji. Ti so se večinoma takoj povrnili zopet na delo. Preiskava še ni povsem zaključena ter se bodo seveda vsi krivci, katere bo mogoče dognati, primerno kaznovali.“
Iz predstojcčega poročila, ki je uradno in toraj nepristranko, sledi brezdvomno, daZvezarski kričači in denuncijanti vedama i« iz prozornih namenov hujskajo javnost in netijo aavraštvo med prebivalstvom, nemeneč se zato, daje tako početje v prvi vrsti le državi škodljivo, za kntere obstoj se hinavsko oni najbolj zavzemajo.
Krinka pada in vsa poštena javnost bo te „državotvorne“ elemente tako ocenila, kakor jih ocenjujemo mi, odkar jih poznamo.
Železna Kapla (Koroško).
Dne 13. januarja ob 18. uri se je vršil ustanovni občni zbor tukajšne podružnice, na katerem so se izvolili sledeči zaupniki:
Predsednik Iv»n Birsa, Železna Kapla 111, podpredsednik Ivan Košnik, zapisnikarja Jožo Mravlja in Jožo Urbančič, blagajničarji Ivan Kopač, Jože Jan in Jožo Caspare, revizorja Franc Merčjak in Franc Krežnik, odborniki Janez Slapnik, Dragotin Dovjak in Franz Topli«. Sodr. Juhart, kateri je zastopal centralo, nam jo razložil naše pridobitve in pomen našega ujedinjenja s „Savezom“. Neusmiljeno je razkriakal denun-cijanstvo in podlost „Zveze“, katero smo tudi mi primorani morali podpirati. Gorje o imuni, ki bi le zinil pri blagajni, ko so #e nam od-trgavale brez naše volje prispevki za „Zvezo“. Ko je prišel sodr. Juhart prvič k nam in smo mu potožili, kako se nas sili proti našemu prepričanju v stranko in organizacijo, kateri nikdar nismo hoteli in nočemo pripadati, jo takoj energično protestiral pri obratnem vodstvu naše železnice. Videli smo takoj drugi dan uspeh. Ko jo drugi dan naš mladenček (pomožni prožni nadziratelj) in naj večji agitator „Zvezarjev“ po-ližmo vpraševal pri delavcih, kdo da hoče šc plačevati „Zvezi“, smo se ojačili in vsi kot on mož izrekli, da nobeden več. Vsi smo skesano pristopili korporativno v našo »taro bojevno organizacijo in javno obžalujemo, da smo se sploh pustili zapeljati in z našimi prispevki pomagali dihati zadnje dihe „Zvezi“.
Naznanjamo, da pripravljamo tudi skupno s politično organizacijo ^a predpust. veselico, na katero že sedaj vabimo vse naše somišljenike.
Delavska nezgodna zavarovalnica.
Delavska nezgedna zavarovalnica v Ljubljani opozarja ponovno vsa županstva in župne urade na § 56. nezgodnega zakona, po katerem so vse listine brez izjeme, ki so jih ti uradi dolžni izdajati ponesrečencem, vdovam in sirotam in ki služijo uradni uporabi delavske zavarovalnica, kolka in pristojbin proste. Zato je protipostavno, ako nekatera županstva zahtevajo pristojbino za n. pr. vdovska in življenska potrdila.
Interesirane osebe opozarjamo, da se ob danih prilikah sklicujejo na to zakonito določilo.
Zopet sodrug žrtev moloha
V petek, dne 16. t. m., zvečer se je zgodila na državnem kolodvoru v Šiški nesreča, ki je zahtevala zopet človeško žrtev. Nesreča se je
pripetila na prvem tiru tik postajnega poslopja. Za časa nesreče je na omenjenem prostoru premikal strojevodja sodr. Curhalek. Nadpremikač mu je dal znamenje „Stoj“ in strojevodja je takoj ustavil, no da bi vedel, da se je zgodila kaka nesreča. Za vlakom pa se je začela zbirati množica železničarjev, katerim se je nudil pretresljiv prizor. Na tračnici so ležali razmesarjeni deli človeškega telesa, kosti, meso, raztrgana obleka in polno krvi. Med tračnicami pa je ležala glava ponesrečenega popolnoma ločena od telesa.
Na lice nezgode je prišla komisija, ki je takoj zaslišala navzoče, zdravnik pa je konštatiral takojšno smrt.
Nočni čuvaj Ilajek jo bil edini, ki je videl, da se jo v trenotku, ko je vozi! vlak pred postajo, pojavila med kolesi za trenotek neka luč, katero so pozneje, seveda razbito, našli med tračnicami. Ponesrečenec jo bil sprevodnik državne železnice sodr. Fran V oh, stanujoč s svojo ženo in dvoma otročiči v Sp. Šiški. Pripeljal se je v službi z Dolenjskega domov, kjer ga je dohitela nesreča. Bil je dober oče, pošten prijatelj in miren, toda vzoren sodrug. Njegove ostanke so prepeljali v mrtvašnico k Sv. Krištofu, od koder so ga prepeljali v nedeljo ob 3. uri popoldan ob ogromni udeležbi železničarjev in drugega občinstva k zadnjemu počitku k Sv. Križu.
Blag mu spomin! Njegovi družini pa naše odkrito sožalje.
Stavka železničarjev v Srbiji.
Ker jo uprava beogradskega ravnateljstva državnih železnic ravno tako kratkovidna, kakor so vse uprave železnic v ostalih pokrajinah držnre, zato je morala prva poskusiti, da železničarji no poznajo več šale, temveč, da so pripravljeni za vse slučaje. Po določbah „P. S.“ bi morale vso železnice, toraj tudi beogradsko ravnateljstvo, izplačati osobju do 25. decembra priznane poviške na plačah in draginjskih dokladah. Ker pa iz tehničnih razlogov to ni bilo mogočo, so je sporazumno določil kot izplačilni termin 3. januar t. 1. Ker se je gospodom pisarjem I.,
II. in III. klase dovolil osemdnevni rok, so bili mnenju, da bo šlo prekladanje roka do večnosti in svojih računov niso sestavili do 3. januarja, kar je imelo za posledico, da ljudje niso dobili denarja, in to je imelo za posledico, da so železničarji v znak protesta uradniški lenobi in sabotaži enostavno ustavili delo po vseli postajah, kjer se ni izplačilo izvršilo. Strsyk je bil, «o prav spontanen, vendar discipliniran in je uspel na celi črti sijajno vzlic izzivajočim provokacijam, ki bi lahko dovedli do krvoprelitja. Započel je v veliki delavnici v Nišu, od koder se jo razširil po vsem severnem delu Srbije in je bil takoj ustavljen ves promet.
S tmj k je trajal dva dni v celoti in se jo potegnil še za nekaj dni v severnih obmejnih krajih, dokler se ni izplačalo vse sporne svote.
Kakor rečeno, je bil štrajk posledica malomarnosti gotovih upravnih organov, ki so niso brigali zato, da škodujejo dižavi, in smo res radovedni, čo jih bodo za to »voj* neopravičljivo kršenje svojih »lužbenih dolžnosti »erodaj»ü Jinitelji prijeli za njih dolga ašesa.
Vsekakor pa naj bodo vsi pisarji I., II. in
III. klase in poleg njih 8e vsi ostali „pi»meniu saboterji prepričani, da si bodo anali železničarji tudi izven Srbije izvojevati svoje jim priznane pravice, pa če je to komu všeč ali ne.
Upravni vestnik.
Ponovno opozarjamo, da znaia ilanarina od 1. januarja 1920.1. naprej 6 kron na mesec. Kdor hoče ostati član * starimi pravicami, mora plačati ta znesek. Zaupniki naj torej temu primerno poučijo člane.
Sodruge funkcionarje opozarjamo, da je konferenca 14. decembra 1919 v Zidanem mostu, kjer so bili zbrani delegatje 21 kriyevnih skupin, soglasno sklenila zvišanje članarine na 6 K. Zvišani prispevek velja od 1. januarja 1919. 1. naprej.
Bliigajniki tistih skupin, ki »e niso poslale obračunov za december, naj zaključijo z dnem 31. decembra 1919.1. in naj nam čimprej pošljejo obračune. Kar bo še pozneje vplačanih prispevkov za 1919, naj se jih v blagajniškem izpisku za januar posebej navede.
Od zvišanega prispevka ostane krajevnim ■kupinam 40 vin., blagajnikova provizija znaša pa 10 vin. Ostali znesek, to je K 5'50, pa je kakor doslej odračunati v Ljubljano.
Železničarski koledar bo prihodnji teden (do	24. t. m.) ves vezan.	Naročniki	koledarja
naj	pošljejo po možnosti	ponj, ker	je poštna
zveza slaba in vrliteg« zelo drada. Kar ga je če preko dosedanjih naročil,	bo kmalu razprodan,
ker	je naklada omejena.	Kdor še	toraj želi
koledar, naj ga takoj naroči pri svojem zaupniku.
Vsem krajevnim skupinam!
Cenjeni sodrugil
V zadnjem času num vedno pogosteje prihajajo pritožbe, da člani ne dobivajo redno „Železničarja“. Zlasti zadnjih dveh številk, ki sta za naše člnne izredno važni, okolo ena tretjina članov ni prejela, kakor vidimo iz pritožb. Ker list vselej redno odpremljemo, je iskati krivdo edinole na pošti. Iz tega vzroka smo žo ponovno energično protestirali pri poštnem ravnateljstvu, kjer so se pač izgovarjali, toda ostalo je vse pri starem.
Da se izognemo tem neprilikam in da se omogoči redno dostavo lista, je centralni odbor na svoji seji dne 27. ra. m. sklenil priporočati vsem krajevnim skupinam, da naročajo list za svoje člane v zavojih in da naznanijo upravi zaupnike, ki naj bi prejemali list, in koliko iz-ti»ov naj so jim pošlje.
Tako bi se tudi uveljavil že izvedeni zaup-niški sistem, ker bi zaupniki bolj redno prihajali v stik s člani. Vrhutega bi se tudi mnogo prihranilo na izdatkih za ekspedicijo lista, kar bi prišlo v korist listu in članom, ker bi se list tem lažje povečal.
V nadeji,- da boste uvaževali te razloge in s tem pripomogli listu, Vas vabimo, da nam čim prej odgovorite v pritrdilnem smislu. Uprava.
Za železničarski dom
so prispevali: V gostilni Celarc pod geslom : n-f- pave :	Pave“ 344 K, Novak Josip, delo-
vodja, 50 K, Domitrek .hiraj 50 K, hrvatski sodrugi 52 K, Kožuh Franc, premogar, 8 K, Breskvar Josip, strojevodja, 10 K, Kocijan Iv., Strojevodja, SO K, Bizjak Rudolf, delavec, 1-1 K, -f- Pave !-) K (skupaj 554 K); nadalje: Miklošič Ljudevit 20 K, Kirn J. v Novemraestu 20 K. Perovšek Jože 4 K, Glavnik Alojzij 10 K, A, Žigon 5 K, Trepše Matija 3 K, Vončina Ljud.
5 K, Oblak Ivan 2 K, zbirka skupine Borovnica na shodu dno 18. januarja 165 K. Skupaj 791 K. Prej izkazanih K 15.038-08, skupn» K 15.829-08.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Petrič.
Natisnil J. Pavliček v Kočevju.
Zahvala.
Vsem sodrugom, ki so mi povodom smrli moj« žene priskočili z znatnim zneskom 238 K na pomočx se teni potom javno zahvaljujem.
Velenje, meseca januarja 1920.
Primož Mlinar
prožni delavec.
Zahvala.
Vsem, ki so mi ob smrti moje iskreno ljubljene soproge
Antonije Cimerlajt
katera »e ;c veliko prerano, komaj 29 let stara morala preseliti v večnost in mi zapustiti pet otročičev od 3. do 10. Ist, izkazali svoje sožalje, zlasti vsem onim, ki so me v mojem težkem položaju na katerikoli način podpirali ter drago pokojnico spremili na zadnji poti, izrekam tem potom svojo najsrčnejšo zahvalo.
Ptuj, meseca januarja 1920.
Štefan Cimerlajt
premlknč jul iel.