Težko
je razumeti
Najbolj vztrajni in željni novih spoznanj med borci in upokojenci v KS Hinko SmrekarvSpod-nji Šiški so si zaželeli popotovanje na Dolenjsko. Valoviti zeleni svet južno od Ljubljane in pojoča in vabljiva govorica Dolenjcev sta nas pritegnila in načrt je bil kmalu pripravljen. Izbrali smosi pot naših literatov.
Med vijugastimi potmi mimo vasic in zaselkov smo se najprej ustavili na vzorno preurejeni domačiji Primoža Trubarja. Prijetno presene-čeni smo bili v njegovi rojstni vasici, v notranjosti njegove hiše pa še bolj začudeni. Prikazani do-kumenti, izdaje njegovih knjig, ponatisi in vse neštete kopije takratnega vztrajnega in požrtvo-valnega dela našega prvega pisatelja v muzeju njegove hiše so najizrazitejši dokaz, kakšne sa-dove lahko rode vzlrajnost, pogum in velika Iju-bezen do svojega Ijudstva. Kolesa starodav-nega in prenovljenega mlina ob rečici Raščici, nekdanja last Trubarjevega očeta, pa so nam privrtela čase Primoževega otroštva. V svoji no-tranjosti smo občudovali tega velikana, ki nam je za ceno lastne varnosti in obstoja hotel in tudi uspel utreti prvo pot h kulturnemu svetu takratne Evrope. Občudovali pa smo tudi Raščane, ki so ponosni na rojaka prevzeli breme ureditve in prenove in tako skupaj s Kulturno skupnostjo Slovenije presenetili vse številne mlade in sta-rejše obiskovalce tega tako majhnega, a hkrati tako velikega kraja — TRUBARJEVO RAŠČI-CO.
Žal nismo doživeli tako prijetnega zadoščenja niti v rojstni vasi Josipa Stritarja niti v Spodnjih Retjah pri Levstiku. V Podsmreki smo na tuji domačiji lahko opazovali samo portret Stritarja. Ta je bil še nedavno vklesan v pročelje njegove domačije. Portret, ki je res imeniten, je ob sto-letnici njegovega rojstva I. 1936 izdelal kipar Franc Gorše. Od Stritarjeve nekdanje lastnine je v vasi ostala le njihova kašča, ki skuša s svojo obnovo tedanjega videza popraviti neodpust-Ijivo napako upravljanja z našo kulturno dediš-čino.
Tudi podoba rojstnega kraja Frana Levstika je precej spremenjena. Kmečki domovi se širijo in dvigujejo, novogradnje pa nimajo prav nobe-nega posluha za spomine na velike može naše preleklosti. Nič več ni občutiti tiste idilične vasi-ce. ki jo Levstik opisuje v svoji pesmi — NAŠA VAS. Le ILIJEV KOZOLEC, kjer je pod Levsti-kovim peresom nastajala tista vzorna povest — MARTIN KRPAN — ki naj bi Slovencem dala več moči in samozavesti, še stoji. Ali ga bodo ohranili naši rodovi, ali pa bo prav tako padel pod neusmiljenimi vilicami uničujočega stroja? Prav to se je namreč zgodilo z Levstikovo do-mačijo, saj so nenasitna usta stroja razrivača že oglodala njeno prvo polovico.
Nemi smo stali ob njenem vznožju. Kot da nam nekdo krade veličino Levstikove osebnosti. Kot da nam ta novi čas skuša z nekaterimi ne-premišljenimi posegi zakriti vse sledi naše pre-teklosti. Brez preteklosli pa ne bi zrasla in ne bi obstajala sedanjost in ne bi smeli upati v prihod-nost. Zakaj naj bi bili vedno majhni in vedno zadnji v vrsti med drugimi narodi v Evropi in v svetu? Zakaj sami sebi spodjedamo korenine našega kulturnega bogastva?
Kako smo v resnici bogati v svojem izražanju in ustvarjanju, se ne zavedamo dovolj. Prav to pa je tudi odraz vsega, kar odmerjamo v te na-mene. Kolikokrat smo krivili prejšnje čase, kako malo posluha so imeli za svoje umetnike. Ali bomo tej graji dodali še sedanjo?
Žal se še dogaja in ne tako poredko, da pre-malo cenimo Ijudi, tako tiste v preteklosti in tiste, ki danes s svojo umetnostjo ohranjajo obstoj in življenje svojemu rodu.
Tako smo premišljevali med vožnjo v Trebnje. Tu smo si ogledali GALERIJO NAIVCEV. Bo-gata zbirka in nadvse prijetno okolje nam je spet vrnilo nekaj volje. Še pogled v dolino Mirne in končali smo naš celodnevni izlet po Dolenjski.
Ljubljana, 6. novembra 1986 Jožica Zoroja