„Ali   ste   res   mislili,   da Vas   pustim  samo             MNe tajim.   Ali to ni poklic žene,   to je jav-
ponoči, v nedeljo zvečer?"                                             nost — in javnost sodi možu."
„Ni me strah. Koga naj bi se bala?"                           ,,Iri   zakaj   zahteva   javnost   od    nas    javne
Pričela sta polagoma stopati drug ob drugem,     službe ?"
„Kako   sodite   o   Minki?   Meni   silno   ugaja,              „Socialna beda — socialna krivica!"
kadar   se   tako   razvname,   da   vse   kipi  v  njej.             „To  je   resnica,   gospod Brest!  Zakaj se nas
Idealna ženska!"                                                                  mora živiti toliko s kruhom, ki je tako grenak."
,,Zame  ste veliko bolj idealni — Vi! Ne za-             „Žalostnoi" je dostavil Brest.
merite,  če govorim odkritosrčno. Ko ste ob debati             Molče   sta   stopala dalje in  prišla   do Smre-
tako skromno molčali, ste se mi zdeli, kakor tihi,     karjevega dvorišča.
trpeči ideal,  prava ženska duša. Teh bolj potre-             „Gospodična, jaz sem prepričan, da se Vi ne
bujemo kot socialistov!"                                                   boste dolgo nasičali s  tem grenkim kruhom.   To
,,Bogve!"                                                                        bi bilo preveč krivično za Vas."
,,Resnično!   Minka   je   otrovana   po vpuhlem             Alena ga je pogledala.
demagoštvu. Sama —¦ zlato srce — le žal, da je             Roki sta se obrnili v slovo, Alena je občutila,
zapeljano."                                                                            kako krepko jo je stisnil Brest, in vsa se je vzne-
,,In vendar stori mnogo dobrega."                         mirila.                                                                   (Dalje.)
REINKARNACIJA.
Zložil Jos. Lovrenčič.
Iz mraku se je vzel in me je objel,
da sem ga začuden pogledal.
V besedi prikrit mu bil jok.
Otrok ?
Molčal je in ni mi imena povedal.
Ah, v teh rokah je bila moč
in rastla — tako raste tema iz večera v polnoč  —
in solzno besedo kovala v povelje:
Z menoj te pot pelje!
Sledil sem in prej ko je srce vprašanje
zaklicalo kam,
vzcvetelo že v njem je spoznanje:
pred nama se dvignil skrivnosten je hram,
iz njega prišla mi bridkost je naproti
in vedel sem — konec je poti!
Vstopili smo — na levi bridkost, neznanec na desni
in sem obstal
in vztrepetal.
Neznanec je dvignil roko in pokazal na sliko,
bridkost je zaslutila uro veliko
in k srcu prižela se je — a jaz sem poslušal glas resni:
Jih vidiš, orle,  do neba ažurnega k solncu hitijo,
da v njem se v plamen spremenijo,
v plamenu se v novo življenje spet strnejo
in močni kot nikdar se vrnejo
in vsemiru zakraljujejo!  —  — —
Končal je, pogledal me z ognjem v očeh. Bridkost se je zgrudila in je klečala na tleh !
Pozdravljen, neznanec, sedaj te poznam! In sram me je in se kesam, da jok sem čutil v tvoji prvi besedi!  — Pogum, ti moje sanje s sabo odvedi, orli naj bodo, ki k solncu potujejo!