Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Franek je že čestokrat zaupal svoji ljubi materi, da bi najrajši postal duhovnik, da bi mogel ljudein prav goreče pridigovati. Tako jeBogu dopadlo, daga je odločil od telesa njegove matere ter ga poklical po svoji milosti, da ga oznanjuje med narodi.1) Zdaj se pa nekega dne pri »Janezu« oglasijo tudi gospotl Baptistik ter pravijo gospodarju: »Dajte Franeka v šolo, iz njega še bo kaj, iz njega pa«! Dasi jc oeeta ovoselila ta beseda, vendar gospodu ni nič kaj gotovega obljubil, nego dejal je: »Bog res ve, kaj bi naj človek storil, da bi pravo pogodil«. Nekega večera pa, ko je Franek že bil v postelji, in sta oče in mati dejala, da otrok že trdno spi, začne tudi mati nagovarjati moža, naj da dečka v šolo. O'-» nekoliko premišljuje, potem pa odvrne svoji ž^ni: »l'i že bilo; toda kaj pa če se dobri fantek spr.ih im-t! ^vetora, in ga izpodijo iz šol? Kam bi potorn gledala? Tako sramoto bi jaz težko nosil.« Nato se zglasi mati in pravi: »Jaz bom za otroka molila, kolikor bom mogla, in bom Marijo prosila pri vsaki sveti maši, da gaovaruje vsega hudega. In če ostane Franek nedolžen in pobožen, kakor doslej, in če postane priden duhovnik, srečna bom; še o zadnjej uri me bo tolažila misel, da je moj sin mašnik, ki se bo spominjal naju pri vsaki daritvi svete maše ter prosil za najino dušno izveličanje.« Vse to je Franek v svojej posteljci poslušal in se ni niti dihati upal pod odejo. Najrajši skočil bi iz postelje in Ijubi mamici roke ovil okoli vrata. Sčasom se vendar vpokoji njegovo srčice in še globokeje zakopljc svojo glavico pod odejo. Bog je uslišal materino vročo željo; za otroka pa je bila ta materina beseda varih na vseh potih njegovega življenja, ta materina beseda je padla kakor iskra v mlado sree, kjer je zanetila sveti ogenj božje ljubezni in ljubezni do Marije. V jeseni L 1833. zapreže oče Kosar, da zapelje Franeka v Kamnik k svojemu bratu, ki je bil ondi gvardijan frančiškanskega samostana. Mati pokropila je pot svojega Ijubčka s svojimi solzami, Franeka pa z blagoslovljeno vodo ler ga je »z Bogom« odpustila. Modri oče pa, ki sicer ni bil gostih besedij, imel je danes za svojega sinka tako dolg krščanski nauk, kakor je daleč od Braslovč do Kamnika. To je bil prvi in zadnji daljsi opomin očetov do Franeka, in oče ga je koneal z besedami: *Zdaj pa Franek, kakor si boš postlal, tako boš počival-. — Očetova beseda in pa veliki zvon naj se redkokedaj glasita. Rosica o pravem času zrahlja prst; zemljiea kar zeva po njej in se je ne more dosti napiti; vedni hliSe pa izpere zemljo, da koreninica ne najdo dosti živeža v njej. ') Gal. l, 15. V Kamniku obiskal je tretji razred > amostanske šole ter ga izvršil z najboljšim uspehom; priboril si je prvo darilo.2) Uzor njegov, na katerega je gledal, bil mu je njegov pobožni in možati stric. V samostanu pri dobrem stricu bilo je za Franeka veselo življenje. Očetje dajali so mu v prostih urah kaj malega opraviti in Franek bil je vsak čas poslušen deček. Zlasti pa zjutraj ni nikdar zaspal, ee so duhovniki še tako zgodaj šli k oltarju. »Spal sem na vso moč rad, a ne spominjam se, da bi kedaj zamudil sveto mašo«, dejal je rajni. Streči pri svetih mašah bila mu je največja radost. Ljudje so se opozarjali na njega, tako lepo se je vedel pri sv. maši. — Gasih človeka mika soditi potern, kako se ministranti nosijo pred oltarjem, ne le duhovnike. nego tudi raeriti duhovno življenje župnije sploh. Slovenci v Marijinem Celju 1894. Slovenci smo ubog in reven narod, zato kaj radi iščemo pomoči. Smo pa tudi veren narod, zato pomoči iščemo pri tišti, ki je najboljša pomočnica, ki jo kličeino »pomoe kristjanov«, pri Mariji. Častimo jo z gorečimi molitvami, s pesmami, z obiskovanjem njej posvečenih cerkva itd. Tako se je tudi razlegalo povabilo po Spodnjem Štajarskem pred kakimi 20 dnevi: »pojdimo v Marijino Celje na božjo pot!« Klic ni izostol brez odmeva. Veselo so hiteli (bilo nas je nad tisoč) iz vseh krajev lepe lavantinske vladikovine pobožni Marijini častilci v petek zvečer dne 10. avgusta, ter so se s posebnim vlakom peljali na Zgornjo Štajarsko, kjer ima ona svoj čudežni tron. Oh, ganljivi trenotki so bili, slišati na vlaku pobožne molitve in svete pesmi, ki celo noč niso prenehale. V soboto 11. zjutraj pridemo v Neuberg vsi veseli, le nebo se je čmerno držalo, ter je celi dan lilo, da smo zvečer vsi utrujeni, mokri in premrazeni po velikih teškočah prispeli v Marijino Celje. Kdo popiše radost pridnega sina in zveste hčere, ki se povrneta iz dalnje tujine k ljubi materi — tako se je nam godilo, ko smo prvikrat vstopili v Marijino svetišče. Svetle solze, solze ljubezni zabliščale so v očesu vseh, potem si slišal le zdihovanje in šepelanje ustnic — ražkrivali so revni otroci zdaj svoje t-žave Materi in njih polagali v njeno milostno naročje. Pred mrakom imeli smo vhod, ki se je vršil zavoljo dežja v cerkvi, na to pa slovesne večernice. Po večernicah razšli so se romarji kmalu na svoja stanovanja. V nedeljo nam je nebo pokazalo mileje obličje, vendar rarzla planinska sapa nam ni kaj prilegala. ()b pol desetih je bila slovenska pridiga. Mila je be.seda materina, a veliko milejša v tujini. Mogočno so donele besede Mariji v east, nam pa v veselje, saj so prišle iz srca našega dra, Medveda. Po pridigi bila je slovesna sv. maša levitirana, katero je služil č. g. dr. Medved in so mu stregli čč. gg. Pignar, župnik pri Mariji Snežnici in kaplana Veternik, Trboljski, in Tomažič, Konjiški. Slovenci ljubijo svoje dušne pastirje, in tem bolj su vdani svojemu višjemu pastirju — premil. knezoškofu. To svojo Ijubezen in vdanost pokažejo radi pri vsaki priložnosti, tudi tukaj jih nismo pozabili. Poslali smo jim vdanoslni brzojav, da.čez tisoč Lavantincev moli pred Marijinim oltarjem za svojega nadpastirja. Miloslno so nas blagovolili zahvaliti brzojavno: «Mati božja naj milostno vsliši goreče prošnje svojih otrok, pobožnih Lavantincev, katere v duhu blagoslovim. Mihael, knezoškof«. (Konec prih.). *) Dobil je nBibliscbe Geschichte des neuen Bundes".