\
Ljubijo ni.

1.	J. Stritar: Rojakom. Pesem ...........385
2.	Josip Starfc: Prvi sneg. Povest (Dalje)......386
3.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 28. Puščavnik
Dorče.	............395
4.	Josip Jurčič: Slovenski svetec in učitelj. Zgodovinski
roman. VIII. Zemižizen. IX. Hinkmar in sv. Metod . 899
5.	Gorazd: Na sedmini. Balada..........407
6.	I. Vrhovec: Iz domače zgodovine. VI. Početki ljudske
šole..................408
7.	Rädinski: 0 pčlunoči. Pesem..........417
8.
9.
10. U.
417
418
423
J. Leban : Poljub. Pesem..........
A. Fekonja: O početkih slovenske književnosti (Konec)
J. Kersnik: Mohoričev Tone.........
Književna poročila:
V. Fr. Wiesthaler: Slovstvena zgodovina v slovenski
ljudski Šoli.............428
12 L. Žvab: Knjižne redkosti slovenske.......432
13.	L. Ž.: Tomanova pesem prijatelju ........ 437
14.	E. Lah : „Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja". IV. 438
15.	Listek: Poziv pisateljem slovenskim. — Božidar RaiČ f.
— Ivan Dolinar f. — Nove knjige slovenske. — V odgovor. — „Kres". — Spominska plošča. — Dramatično društvo. — Stritarjeva slavnost. — Nova skladba. — Dr. K. Štrekelj. — Societas historico-naturalis croatica.
16.	J. Kalan: Šah...............448
Na znanje!
Uredništvo in upravništvo „ljubljanskega Zvona4» je odslej v Ljubljani v knežjem dvorci v Gosposklli ulicah, 14. v J. nadstropji na levo. —
L
J
Štev. 7.	V Ljubljani, 1. julija 1886.	Leto vi.
Rojakom.

Na Dunaji dno
i;c meni slave, dragi bratje moji, Kaj to, če zvest sem domovine sin! Po mnogem trudu jaz, po mnogem boji Počival skoraj v večnem bom pokoj i, In kakor jaz, ugasne moj spomin.
Jaz minem, a ne minejo resnice, Ki zanje mi gorelo je src6, Ko je mladostno mi žarelo lice, Ki zanje živel sem, trpel krivice, Ko so siveti jeli mi lasje.
Beseda če mi zanje govorjena Iz srca v srca našla pot je svoj, Življenja doba ni mi izgubljena, Plačila je dovolj beseda ena: Tvoj narod zadovoljen je s teboj. —
Oj, bratje! to so bili bridki časi, Ko vse mi je dejalo: Ti si sam! Ti kličeš, a nikdč sc nc oglasi, Doma si tujec v mestu ti in vasi! — Tolažbo svojo zdaj za vse imam.
A ta tolažba sodbe mi nc moti, Še niso vse nam združene moči; Šc mriog mi rodoljub stoji nasproti; En smoter, a različni nam so poti, In vendar moj sc meni pravi zdi. —
Vi pa, ki izvolili ste zastavo, Ki v boj jo nekrvavi nosim jaz; Za dobro vneti, lepo vsi in pravo, Za dom goreči, njega prid in slavo, Zavezniki, vesel pozdravljam vas!
5. junija 1886.
Nam, bratje, slove gaslo: Srca g6ri! Živali blato bodi dom in prah! S poštenim sc Slovan orožjem bori, Kar podlo je, ne misli in ne stori: Nesreči vsmiljenje, krivici strah! —
Ko domovina kliče nas sinove, Gradimo s prsmi hrabrimi ji grad; Za narod, za pravice vse njegove Nikdar zaman Slovan se v boj ne zovc, Vojak navdušen vsak je, star in mlad.
Med nami Iskarjotu ni prostora. Oskrumba, gnus je izdajalec nam; Zaničevanja naj duši ga mora, V obupu kliči: Name padi gora! Gorje, prokietje tu. prokletje tam!
Nam kakor mati domovina bodi; Kje sinu je nad mater draga stvar? S podobo njeno v srci svet obhodi, Kar lepega on najde med narodi, Domov prinese, nji poklöni v dar. —
Krvava slava drugim bodi draga, Slovan lc hoče biti svoj gospod; Na vrat on bratu jarma ne polaga; Ne „kri in jeklo", srcc svet premaga, Srcc najblažje ima slavski rod.
Kedö ne čuti? növ sc čas poraja, Porodne- boli zemljo stresajo; Vihar pomladni stebre stare maja, Človeštvu velika pomlad prihaja;
Naj skčraj pošljejo nebesa jo!--
25
Leposloven in znanstvei\ list?
Jaz videl je ne, bom; a duša moja, Oko po nji takö mi hrepeni! Po svetu tčm prežalostna je hoja, Za eno srečo, käj solzil in znoja, K&j bolečin je treba in skrbi!
Drobtinc naj berač vesel pobira, Ki padajo z bogate mize v prdh! Da enemu je dobro," sto jih hira, Glad siromaka pridnega zatira, Po božji zemlji tava bled in pldh.
Kedö krivice stari grad podere, Krivice, ki v oblasti svet im;l? Kedö na vojsko nddnjo brate zb&re? — On, ki najhuje tlači ga in tere, On, ki najbolje roko nje poznA!
Na dan, Slov&n! Slovanska ti mladina. Najlepše delo čaka te, na dan! Gospoda več ne bodi, nI trpina, Človeštvo ena bode naj družina, Rešitelj svetu bode naj Slovdn!
Jos. Stritar.

Prvi sneg.
Povest.
Spisal Josip Stari.
IX.
ližali so se Vsi sveti, ko se je Mirko povrnil v P
da
nadaljuje svoje nauke na velikih šolah. Bila je nenavadno lepa jesen, pa ga je mati vsak čas pregovorila, da je zopet in zopet dodal nekoliko dnij. Srce ga je sicer silno vleklo tji\ gori proti severu, ali drug notranj glas ga je svaril, naj nikar preveč ne hiti od doma, saj ničesar ne zamudi. A ko se je naposled vendar le moral ločiti od skrbnih roditeljev in prijaznih goric, bilo mu je teže pri srci, nego druga leta. Prej je nepotrpežljivo štel tedne in dneve, zdaj pa, ko je prišel željno pričakovani čas, biti ni kar nič mogel vesel, kakor bi slutil kako nesrečo. Še le ko je sedel v železničnem vozu in so mu domači kraji izginili izpred očij, umiril se je zopet. Zamislil se je nazaj, s kakimi občutki se je pred letom vozil po isti progi, kaj je v tem doživel, a kdo vč, kaj ga letos čaka. Prijetno se je spominjal dobrih svojih znancev in kar je ž njimi doživel, toda kakor zvezde ugasnejo pred vzhajajočim solncem, tako so se vse te podobe hitro izgubile, ko mu je Alma prišla na misel. Kakor bi bilo zdaj, videl je, kako presrčno je vanj uprla svoje oči; vse njene besede so mu znova donele po ušesih in še je na ustnih čutil vroč njen poljub.
V takšne misli utopljen je slonel Mirko v kotu železniškega voza in ni se zmenil ne za postaje, ne za popotnike. Delal je tudi osnove za prihodnost; najprej kako «e bo ž njo shajal, a potem, kako jo bo ženko svojo po dovršenih naukih peljal s seboj na Kranjsko. Nič ga
ni motilo v sladkih sanjali, ki so mu dolgo pot še bolj krajšale, nego urni hlapon. Prispevši v P . . . imel je prve dni marsikaj preskrbeti in urediti, in ni "utegnil takoj poiskati starih tovarišev, niti prežati na priliko, da bi mogel govoriti z Almo.
Nekega dne je šel z vseučilišča ter počasi stopal po živahnih ulicah, ki so pa tisti trenutek še bolj oživele. Bilo je pöludne in ljudje so kar drug drugemu bili na poti. Velika gospoda so šele tedaj hodili po prodajalnicah kupovat potrebnih in nepotrebnih stvarij, ali pa so se sprehajali po suhem ploščniku mimo velikih štacunskik oken in si ogledovali izloženo blago; uradniki so zapustili svoje pisarnice: otroci so iz šole hiteli domov; vojščaki so menjali straže; a delavke in delavci vsake vrste, od okretne šivilje do robatega drvarja, šli so od dela, da se malo oddahnejo in pokrepčajo od poludnevnega napora. To je življenje! Vse drugače, nego na tihem očetovem gradiči, mislil si je Mirko prišedši ravno v največji naval. V tem stopi iz bližnje štacune deklica vsa v črno oblečena, in dasi ji je gosti ovoj pokrival obraz, Mirko je takoj spoznal Emo.
„Gospodična!" vskliknil je ves prestrašen in glasneje, nego se na ulicah spodobi. Ko se nekoliko popravi, nadaljuje nemirno: „Poljubljam Vam roko, gospodična; Bog Vas sprimi! Ali prosim Vas hitro, kaj pomenja ta oprava?"
Molče mu Ema poda roko, a ne reče niti besedice. Bridka žalost jo je dušila, globoko je vzdihniJa ter povesila oči. Zdaj vzame robec iz žepa in si jame brisati debele solze, ki so se ji vlile po bledem lici.
„Dovolite gospodična, da se Vam pridružim in Vas spremim do doma," prosil jo je Mirko, Ema pa je samö z glavo prikimala. Ko stopita nekoliko korakov dalje, povzame Mirko zopcit besedo in jo tolaži:
„Umirite se, gospodična; ali če smem vprašati, kdo Vam je umrl?"
„Teta," odgovori mu Ema tiho.
„Teta!" čudi se Mirko, „nisem vedel, da ste imeli še kako teto."
„Gospa. Kolarjeva," popravlja objokana deklica in si zopet briše oči.
„Gospa Kolarjeva — umrla?" ponavlja Mirko, prebledi in obstane.
„Umrla!" potrdi mu Ema. „a umrl je tudi —"
„Kdo?" preseče ji Mirko besedo ter jo ves zmeden nehote prime za roko, kakor bi hotel ustaviti grozno resnico.
„Cermak," izgovori Ema krepko in jasno, in prvikrat ga pogleda z odprtimi očmi, kakor junakinja, kadar se ohrabri, da bi kljubovala neusmiljeni usodi.
„Čermak!? ponavlja Mirko nekako neverjetno in se potiplje po čelu, kakor bi se hotel prepričati, če pač čuje in če se mu vse to morebiti ne sanja. Na to se znova čudi in vpraša:
„Saj ni mogoče, gospodična! Ali je vse to resnica?" „Resnica, prav gola resnica," potrdi mu zdaj mirno Ema, in ko sta nekoliko časa oba moJče stopala drug kraj druzega, poprime ona zopet besedo in mu jame pripovedovati:
„Bil je dan usodnih preskušenj. Čermak nam je obljubil, da nam takoj pride povedat, kako in kaj: ali bilo je poludne, naredila se je noč in kar ni ga bilo blizu. Poslali smo na dom vprašat, pa tudi niso vedeli, kje je. Jelo nas je skrbeti; le Elza ni obupala in tolažila nas je, da so ga bržkone tovariši zapeljali, da je ž njimi šel praznovat odhodnico. Saj mu tega nihče ne sme zameriti, celo grdo bi bilo, ko bi se on jedini odtegnil stari dijaški navadi. Nekoliko nas je umirila, ali jaz nisem vso noč zatisnila očesa. Vsak korak, vsak glas sem čula z ulic, a če sem malo zadremala, videla sem grozne prikazni in vesela sem bila, ko sem se zopet vzbudila. Zjutraj je bila teta prva na nogah. Hitro se je oblekla in rekla, da gre v cerkev, ali da se do zajutrka povrne. Z Elzo sva se podvizali, da bi bilo kar najhitreje vse pospravljeno in počejeno, kajti utegnil bi priti tudi Čermak. Toda zastonj sva čakali. Ura za uro je potekala, toda ni bilo m tete 111 Čer-maka. Okoli devetih zaropota voz v prednji veži in zaprta kočija se pripelje čez dvorišče pred naša vrata.Kar kri nama je zastala v žilah, in dasi nisva še ničesar vedeli, leteli sva brez sape h kočiji, v kateri je slaba in skoraj brez zavesti na pol sedela, na pol ležala dobra najina teta in mati. Z njo se je pripeljal tudi zdravnik in z njegovo pomočjo smo jo dejali v posteljo ter jo kmalu zopet obudili v življenje. Ali vstala ni več. Reva je dobro slutila. Iz cerkve je šla na mestno stražo in tam je povpraševala za Cermaka, katerega je natanko popisala. Zvedela je, da so mlekarji prav takšnega miadeniča videli pod lipami zunaj mesta mrtvega in da je voz že šel po komisijo. Ne da bi se zdaj vrnila domov, šla je teta bolehna in tešča sama iz mesta, a ko je pod košato lipo zagledala nesrečnega našega prijatelja v krvi ležečega, omedlelela je in se poleg njega zgrudila. Sreča, da se je kmalu na to pripeljala komisija, ki nama je teto otela še večji nesreči. Voljno je trpela, ali če je solnce prijazno sijalo v sobo, spominjala se je lepega dne v „zlatem dolu" ter Vas imela v mislih, kako se z materjo sprehajate po zelenih gozdih lepe Vaše mu domovine. Pred štirinajstimi dnevi smo jo pokopali. Zdravnik nas je tolažil, da je nesrečni dogodek najbrž za pol leta pospešil njeno smrt. Mogoče."
Mirko bi bil rad kaj več zvedel o Cermaku, ali videl je, kako težko je Ema pripovedovala žalostno dogodbo, pa je ni hotel dalje izpraševati, ampak izkušal jo je tolažiti.
„Gospodična\u rekel je, „Vaša bol je prevelika, da bi Vam jo hotel izgovarjati. Ali poznam Vas, krepke duše ste, pa ne boste obupali. Udajte se v hudo usodo: nedoumni so sklepi božje previdnosti, ki jed«na ve, zakaj se je moralo tako zgoditi. Bodite prepričani, da čutim z Vami veliko Vašo izgubo, in če bi bilo v moji moči, rad bi vse storil, da bi Vas potolažil in Vam olajšal Vaše trpljenje."
„Hvala Vam," odgovorila mu je Ema, „Vi ste predobri. Ohranite Elzi in meni nekoliko plemenitega Svojega prijateljstva in precej nama olajšate najino stanje. O gospod! Vi si ne morete misliti, koliko sva pretrpeli in koliko še trpiva. To je grozno, to se ne da dopovedati. Niti največjemu svojemu sovražniku nc bi tega želela. Kdor sam ni izkusil, ne more razumeti prevelike naše boli. Kar se tiče Cermaka, zanj je menda najbolje, da je pretrpel. Saj je zmeraj bil otožen in čuden, dasi mu ni bilo tolike sile. Zvedeli smo, da mu je rajnea njegova mati v blaznici umrla, in zdravniki so dokazali, da je nekoliko te bolezni vedno tičalo v njem. Vsako stvar si je preveč gnal k srcu, ni čuda torej, da se mu je po nesrečni preskušnji popolnoma zmešalo v glavi in da si je sam končal življenje. Bog mu bodi milostiv! Oh! zakaj nisem tudi jaz ž njim umrla! Kaj je meni življenje brez njega! Saj sem tako malo zahtevala; le njega da bi imela in rada bi trpela in se mučila vse svoje žive dni. A čemu sem zdaj na svetu?
Zopet se je zjokala, a ko se je malo umirila, vpraša jo Mirko z globokim sočutjem:
„A kaj gospodična Elza?"
„Elza?" ponavlja Ema in zopet ji solze stopijo v oči. „Uboga Elza! Ona je ta čas pač največ pretrpela. Ne bom Vam pravila, kako nama je bilo prve dni potem, ko so nam blago mater odnesli v grob. Mislili sva, da nama ne bo obstati v starem stanovanji, zdaj pa sva se privadili in ne bi se radi selili iz sobe, kjer nas vse spominja na njo. Neka daljna sorodnica, ki je prišla k pogrebu, ostala je pri nama, da nisva sami, ter pomaga pri malem našem gospodinjstvu, da nama več časa ostaja za delo, kajti zdaj treba pridno sukati prste. Žalostno je, prežalostno! Uboga Elza! kako se je veselila življenja; vsaka najmanjša stvarca jo je znala v dobro voljo spraviti; zdaj pa je vse izgubila. Zapuščena sirota nima več nikogar,'nego mene, kakor jaz nimam nikogar, nego njo."
„A llovski?" vpraša Mirko ves začuden.
Ema ga strmč pogleda, potem pa mu reče: „Ilovski — to je tudi žalostna pripovest! O tem drugo pot, danes je že prepozno. Saj upam, da se bomo še kaj videli."
„Gotovo," zavrne Mirko uljudno, „za dane3 me priporočite go-gospodični Elzi, a prav kmalu pridem sam, kakor mi veleva prijateljska dolžnost, da ji izrazim svojo sočutje in jo izkusim potolažiti, kolikor mi bode mogoče s slabimi svojimi močmi'."
Bila sta pred hišnimi vrati. Tu se zdaj poslovita in ločita Ko e Mirko bil sam, ponavljal si je v mislih, kar je videl in slišal, in bil je ves potrt. V tako kratkem času tolika izprememba! Spominjal se je ranjkih, in v srce smilili sta se mu zapuščeni siroti. A kaj je z Ilovskim? To mu je zdaj bila uganka, ki jo je ugibal na vse plati, pa je nikakor ni mogel rešiti.
Istega dnč popoludne je bil tako razmišljen, da niti poslušal ni, kar je učeni profesor razlagal. Brž ko je torej minila ura, šel je na ziak, da bi se malo sprehodil in si ohladil vročo glavo. Živahno gibanje po ulicah in raznovrstne izložbe po štacunskih oknih so ga res nekoliko zmotile, in odleglo mu je. Ali začelo je deževati in kdor je mogel, hitel je pod streho. Tudi Mirku ni kazalo, da bi se dalje sprehajal, kajti lilo je čimdalje bolj in že kar luže so stale po tleh. Bil je ravno na oglu, kjer so se ulice križale in premišljeval je, ali bi šel domov, ali v kavarno. V tem ga odzadaj ogovori znan. dasi hripav glas:
„Gospod Svetlin, dajte mi deset novih za kozarec tople kave!" Mirko se ozre in vidi kraj sebe človeka, da ga je bilo groza pred njim. Smrdel je od žganja in nesnage; dolgi lasjč so mu bili zmršeni; slaba raztrgana suknja ni ga mogla varovati jesenskega hlada ; klobuk, s katerega je curela voda, potisnil si je na čelo, da mu nisi videl v oči; roki je imel v žepu; a iz čevlja mu je radoveden molil goli palec. Mirko ga je meril od nog do glave in že je hotel pospešiti korake.
„Tako! Nečete me več poznati, ker sem revež!" bridko zamrmlja neznan človek in povzdigne glavo. Mirka je zazeblo po vsem telesi; spoznal jc svojega prijatelja. Ves osupne vsklikne:
„Ilovski! Ali si, ali nisi? Za Boga kiižanega! kdo te je spravil v tako bedo?"
„Kdo neki? Laž in krivica; nesramne spletke in brezdušen glavar. Pa, ne utegnem ti razlagati hudobije denašnje diužbe človeške; še sam jih izkusiš."
Mirko seže v žep in mu stisne v pest nekoliko drobiža, Ilovski pa se zmuzne v ozke postranske ulice, in ko bi trenil ni bilo več ni duha ni sluha po njem.
Kakor uklet je obstal Mirko in ni se genil z mesta. Strašne podobe so mu blodile po glavi in ničesar ni mogel jasno misliti. Nov deževni naliv ga je nekoliko zdramil in brez pravega namena je šel v kavarno k „severni zvezdi". Na istem mestu, kjer se je pred letom seznanil s Čermakom in Ilovskim, sedel je zdaj sam in se globoko zamislil.
„Dober večer, gospod Svetlin!" pozdravi ga Kazimir Poskočil ves zasopen in mu sede nasproti za tisto mizo.
„Dober večer!" odzdravi mu Mirko, „odkod pa Vi tako spehani?"
„Od kod neki? Iz dvorane. Zima se bliža, pa bi rado plesalo vse, kar le more vzdigovati nogo. Ne spominjam se, da bi bilo kdaj toliko mladine odraslo, kolikor letos. In sami dekliči! Smilijo se mi; preveč bodo sedeli. Pa ubogi roditelji, kam bodo ž njimi! Celo popoludne sem se trudil in za jutri so se že druge napovedale. Prav vesel sem bil, ko se je zmračilo. Ali to vreme! Neprenehoma lije, kakor ob vesoljnem potopu. Kaj pa Vi? Nekako resni in zamišljeni ste."
„Kaj ne bi bil! Malo prej sem srečal Ilovskega, pa kakšnega?" potoži Mirko.
„Ilovskega!" nasmehne se Poskočil in nadaljuje: „Cul sem o njem. Pravil mi je tu-lo kavarnar, ki je tudi izgubil nekoliko desetakov."
„Pa kaj Vam je pravil?" radovedno vpraša Mirko.
„I kaj? To, kar vsi vemo. Saj ste ga poznali! Lehkoumen je bil zmeraj; odkar pa je postopal za Strnadovo hčerjo, ni več vedel, kako visoko bi se nosil. To stoji novcev, katerih Ilovski nikdar imel ni, pa si jih je izposoje val pri židovih za grozne obresti. Dajali so mu, dokler jih je slepil s svojo ženitvijo: kakor hitro pa se je raznesel gias, da se Strnadova Ida omoži z mladim Müllerjem, zmanjkalo je „krede". Zdaj jih je imel na vratu vse tiste Abrahame, Izake in Jakobe, ki so vedno bili nad njim, in nikakor se jih ni mogel odkrižati. Da bi jih vsaj nekoliko potolažil, polastil si je v pisarni nekoliko tujih novcev, katere je mislil prav kmalu povrniti, kajti pisal je nekemu strijcu in ga rotil, naj mu pomaga. Toda od strijca ni bilo odgovora, oče je pa sam siromašen in nima odkod zalagati lehkomiselnega sina. V ti zadregi je Ilovski hitro razprodal najboljšo svojo obleko in povrnil je poneverjen denar. Al« že je bilo prepozno. Glavar je zasledil njegovo nezvestobo in ga pri ti priči odpustil iz službe. Ilovski je iskal druge službe, ali nikjer je ni mogel dobiti. To mu je vzelo vse srce, in zdaj se poteplje od jedne žganjarije do druge ter s pijačo duši obup svoj. Res, tako hitro mu ni bilo treba obupati; ali kaj hočete, taki so Vam ti plitki ljudje; kakor jih sreča hitro omami, tako
jih prva nesreča potare, da se nikdar več ne morejo povzdigniti. To Vam je vsa pripovest, kratka in žalostna."
„Prav žalostna," pritrdi mu Mirko in zopet se zamisli. Toda Poskočil ni mislil molčati. Pripovedoval je zdaj to, zdaj ono, in kmalu je Mirka napeljal na ves drug pogovor ter ga vprašal:
„Saj res, gospod Svetlin, ali boste pristopili h kaki plesalni družbi? Letos utegnemo imeti prav prijetnih večerov. Danes so bih pravniki pri meni, pa so najeli dvorano za vsak ponedeljek od osmih do jednajstih zvečer. Pri povabilih bodo se posebno ozirali na želje posameznih udov, kolikor se bo dalo, in pokazali so mi popis samih odličnejših gospodičen."
„Na to še nisem utegnil misliti" zavrne mu Mirko. „Prav ljubo pa mi je, da ste me upozorili na pravniško družbo; ta bi mi najbolj ugajala. Morebiti da se odločim."
Tako sta še nekoliko časa kramoljala, potem pa sta oba ob jednem vstala ter šla vsak svojo pot.
X.
Sele ko je Mirko zvečer bil sam v sobici svoji, mogel je mirno premišljevati o tem, kar je tisti dan doživel. Leto dnij, pa tolike izpre-membe! Tega nikakor ni mogel razbrati. Da se je Cermak ustrelil, to je nesreča, ki se tudi drugje pripeti; da je gospa Kolarjeva umrla, prežalostno je za siroto Elzo, ali nenaravno ni, saj je bila priletna in bolehna; da bo pa ležniva sreča tako hitro in tako grozno ukanila gizdavega Ilovskega, ki je mislil, da mu ničesar ne more izpodleteti, tega človek skoraj ne bi verjel, ko se ne bi bil prepričal na svoje oči. Pa tako je v velikem mestu: vse se brže razvija, človek nekako hitreje živi, pa se prej povzdigne in prej pade. In tisti naš tako nazivani „parni in električni" vek je tak, da vse hiti in hiti naprej in se ne ustavi, dokler ne pade. Dolgo v noč je premišljeval te dogodbe in človeško usodo sploh. Zdaj mu svet ni bil več tuj, kakor pred letom; spoznal je temno stran njegovo ter uvidel, da je pot skozi življenje posuta s trnjem, med katerim le malokdaj najdeš dišečo r6žieo.
Tožen in pobit je legel Mirko v posteljo, da bi se izpočil in okrepčal na duhu in na telesi. Dolgo, dolgo je ležal buden in se nemiren premetaval semtertja, pa nikakor ni mogel zaspati. Poskusil je po sili mižati in na nič ne misliti, a ni šlo; začel je šteti, ali naštel je do dve, do tri tisoč, spanja pa le ni bilo; jel je misliti, vse zastonj! Ko je naposled vendar le slabo zaspal, trapile so ga grozne sanje; zdaj je bil med samimi mrliči, zdaj je bežal pred razbojnikom, ki mu je
po življenji stregel, pa so mu noge odpovedale in že mu je silen, raztrgan hrust bil za petami ter z ostrim bodalom mahnil po njem. V tem zakričl in se vzbudi, in še je čutil, kako mu je od strahu utripalo srce. Sedel je in z odprtimi očmi zrl v črno noč, da bi si pregnal spanje, dasi ga je tolikanj bil potreben. In res ni več zatisnil očesa. Mislil je to in <5no, dokler se ni prav živo zamislil v Almo. Spomnil se je, kako dolgo se ji je zdelo, ko ji je rekel, da se dva meseca ne bosta videla, ali zdaj so minili že trije in še ni govoril ž njo. Očital si je, da je preveč zanikern. Ali kako naj pride do nje? Ze nekolikokrat se je pred njenim stanovanjem sprehajal, pa je na nobenem oknu ni ugledal; a premalo je znan z očetom, da bi smel v hišo. Zdaj mu pride na misel Poskočil, kako mu je pravil o plesalni družbi pravnikov. Ravno prav; on je tudi pravnik, pa se vpiše v to družbo ter prosi, da se Alma pozove na ples. Nikomur se to ne bode čudno zdelo, najmenj pa staršem, ki takšnega povabila celo pričakujejo, če imajo odraslo hčer. Bolj ko je ta sklep preudarjal, bolj je bil zadovoljen ž njim, in le to je želel, da bi bil že skoraj dan.
Kakor hitro se je začelo daniti, vstal je Mirko, ali bil je bolj truden in zdelan nego sinoči, ko je šel spat. Glava ga je bolela, oči je imel medle in upadene, a bil je bled kot smrt. Urno se je oblekel in šel od doma. Zunaj je bril mrzel sever, toda to mu je dobro delo Celo uro se je torej sprehajal in potem šele je šel k zajutrku v kavarno, a odtod na vseučilišče. Toda danes mu ni bilo mnogo do nauka, ampak iskal je pravnikov, ki so se postavili na čelo plesalne družbe. Našel je le jednega od njih, s katerim je že od prej bil znan, in ta mu je povedal, da se popoludne pri „severni zvezdi" snidejo na dogovor.
Po obedu je bil Mirko prvi v kavarni, in brž ko so njegovi vse-učiliški tovariši tja prišli, vpisal se je v njihovo družbo in jih prosil, da bi povabili tudi Almo Jelekovo. Takoj so se sporazumeli, potem pa so še dolgo skupaj ostali ter se menili in veselili prihodnjega ponedeljka. Ko so odhajali, ponudil se je Mirko, da odborniku, svojemu znancu, pokaže Almino stanovanje, ker mu ni vedel povedati hišne številke.
Šla sta skozi nekoliko ulic, a ko sta zopet zavila okoli ogla, zazvene jima na uho žalostni glasovi pogrebne godbe, ki človeku le še bolj para srce, namesto da bi ga utolažila. Bela tančea na križi je pomenjala samski stan; deviški venec, ki ga je na blazini nosila v belo oblečena deklica, pa je pričal, da je nemila smrt utrgala nežen ženski cvetek. Mirko je kar obstal in umolknil. Kaj, ko bi — ne tega si ne more misliti, in vendar se je tresel po vsem telesi.
„Kaj Vam je, prijatelj ?" vpraša ga sočutno, ker je takoj zapazil, kako se mu barve izpreminjajo.
„Nič," zavrne mu Mirko in se prime za čelo.
„Vam je li slabo?" opomni ga preplašen spremljevalec.
V tem pride pogreb bliže. Mirko se ves razdražen ozre na krsto in čita na glas: „Alma Jelekova."
„Joj!" vsklikne grozno in žalostno, da je tujega človeka moralo v srce zaboleti. Prijatelj ga hitro prime izpod pazduhe, da se ne zgrudi, in srečno ga odpelje v prvo bližnjo kavarno, kjer ga posadi v kot na mehek naslanjač. Povpraševal ga je to in ono, ali Mirko mu ni dal odgovora; čisto onemogel je povesil glavo in vročica ga je obhajala. Tovariš mu ukaže prinesti mrzle vode z limonovim sokom. Hlasfno je Mirko zgrabil kozarec ter ga na dušek izpil, in potem še drugi in tretji. Zdaj se je nekoliko oddehnil, namignil strežaju in mu pošepetal, naj mu prinese najnovejše domače novine. Strežaj mu jih prinese; Mirko jih s tresočo se roko prime ter išče in išče, dokler ne najde, kar je iskal. Na to jih položi na mizo in pokaže prijatelju, kje da naj čita. Bilje popis mrtvecev. Tovariš čita: „Alma Jelekova, sedemnajst let, za sušico." Mirko pa je pomenljivo kimal z glavo, kakor da se mu je nekaj zjasnilo. Spomnil se je, kako je pokašljevala tisti večer na dan svete Ane, in kako se je na njenem lici večkrat pokazala tista slaba, nevarna rudečica. Prehladila se je, obležala, a jesen jo je pobrala; tako je sklepal ter se tožil na kužni velikomestni zrak, ki zaduši toliko nežnih bitij, predno se razvijejo Oj, ko bi bila Alma mogla iti ž njim na Kranjsko, kako bi se bila pokrepčala v čistem zraku in v dišečem smrekovem gozdu!
Do večera je Mirku malo odfeglo in želel je iti domov; toda prijatelj ga je prigovarjal, naj bi šla prej v gostilno, kajti zdi se mu zelo slab in dobro bi bilo, da se malo okrepča. Mirko se mu uda, ali nobena stvar mu ni dišala, vsako jed je pokusil, pa jo zopet pustil; niti čiste juhe ni mogel zaužiti. Vzdignila sta se torej ter se napravila na pot proti domu. Stopivši prvi na prag, dejal je Mirko milo in tožno sam s seboj: „Glej! prvi sneg!" — V tem ko sta bila v gostilni,jelo je mesti in že so strehe in ulice bile pobeljene s tankim snegom. Bilo je spolzko in prijatelj je Mirku ponudil roko, da se je obesil vanjo. Počasi sta stopala dalje, a za oglom krenila v postranske ulice, kjer se jima ni bilo treba ogibati ljudem in sta tudi lehko postala, če bi Mirko težko hodil. Bilo je mirno in tiho, in malokdaj sta srečala kakega človeka. Le od neke žganjarije sta čula krik iu prepir, a ko pri deta mimo, ležal je v snegu llovski pijan, poleg njega pa je stal mestni
t
stražar, ki se je z nekim žganjarjem trudil, da bi ga vzdignil in ga peljal pod varno streho na gorko.
Mirko se niti zgenil ni, kajti zaradi zadnjih (logo leb so mu živci že vsi otrpnili, ali v dušo se mu je vtisnil žalostni prizor, da ga ni več pozabil vse svoje žive dni. Prišedši domov je legel v posteljo in ni se več zavedel. Sprva je mirno dremal, ali kmalu je jel glasno govoriti in vpiti, da je gospodinja vsa preplašena iz tretje sobe priletela gledat, kaj mu je. Takoj je spoznala, da mu se meša in hitro je poslala po zdravnika. Le-ta je za čez noč naročil, kako ga imajo čuvati; a ko je drugo jutro zopet prišel, prepričal se je do dobrega, da ima Mirko nevarno vročinsko bolezen. Rekel je torej gospodinji, naj to kar takoj brzojavno poroči njegovim roditeljem, kajti pozneje bi utegnilo biti prepozno.
(Konec prihodnjič.)
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Ivan Trdina.
28. Puščavnik Dorče.
(Konec.)
Ko je zapel petelin prvikrat, odprla so se vrata in nekdo je stopil li kravi in jo začel opominjati, naj stoji mirno, dokler je ne pomolze. Glas se zdi Katri znan, vendar vpraša vsa prestrašena, kdo je? Dorče je že skočil, da bi pobegnil, ali si je premislil. Z milim, ihtečim glasom veli dekli: „Preljuba Katrica! zdaj vidiš sama, kako si mora iskati hrane sin bogatih roditeljev, velikošolec. Oče so delali z mano tako grdo, da sem moral iti od doma. Že vej tednov blodim po gozdih kakor divja zver. Lakota me je prignala simo, ker mi drugače ni moči najti si potrebnega živeža. Poslali so tebe na stražo, da mi vzemo še ta jedini priboljšek, ki ga imam Ker ne poznajo milosti moji ljudje, usmili se me vsaj ti, draga, dobra, zlata dušica, ki sem te ljubil zmerom bolj nego vsa druga dekleta v tem okraji. Lepo te prosim, nikar me ne zatoži očetu in materi. Reci, da si spala in da ne veš, kdo je vzel Čuh i mleko." S temi in z drugimi sladkimi' besedami se je dobrikal poredni dijak premehki Katri, ki je bila vanj morda že pfej nekoliko zaljubljena. Trapice mu ni bilo treba dosti prositi. Jela je jokati in mu
obetati vsako podporo, da mu olajša nadloge. Kravo je pomolzla zanj sama in dejala: „Za nocoj bom že našla kak izgovor, ali za naprej ne boš pil več mleka, prinašala ti bom boljših jedij. Dokler bom v vaši hiši jaz, bom že skrbela, da ne boš nikoli stradal." Kaj ne, da je bila Katra dobra stražarica! Ha, ha, ha! Mladost je res norost bila in bode. Zalotnici se je zlagala negodnica, da je prilomastila v hlev mora in posrkala kravi mleko. Stopala je trdo, kakor da so ji prirasla mesto nog konjska kopita. „Zagrozila se mi je, da me zadavi, če ne bom mirovala. Na ramo mi je položila roko, ki je bila širša od lopate in težja nego železo. Jaz sem se tresla kakor mrzlična, ali jutri se je ne bom nič bala. Narisala bom na jasli in tudi na Cubo vse polno tistih kljukastih znamenj s petimi roglji, pa vem, da bo odnesla precej pete, ko jih bo zagledala." — Res je počrčkala še tisto jutro ves hlev s takimi črtami in ker je dala Cuha drugi dan zopet obilo mleka, bahala se je povsod, da je prepodila z umetnostjo svojo za vse veke nakazno nočno tatico. Dorčetu svojemu je nosila prav pridno bel kruh in ostanke kosil in večerij: klobase, mes<5, sir in druge reci, ki dohajajo bogatinom na mizo. Ljubček njen ni trpel zdaj nobene sile. Ali ker se je brigala zanj s preveliko mero, začela je gospa sumiti in povpraševati, kje so ostanki. Od konca je mislila, da jih poje-dajo sinovi, ko pa so zatrdili vsi v jeden glas, da že mnogo dnij niso našli nič ostankov ni v hramu, ni v kleti, bila je uverjena, da jih izmika kak posel, morda nova kuhinjska dekla ali pastir, ki je bil zelo sogolten paglavec. Rekla je kuharici in Katri, da bi ji pomagali paziti. Katra je odslej nehala donašati Dorčetu jedi, skrbela pa je zanj na drug način, iz svojega. Posodila mu je 50 goldinarjev, ves zaslužek, katerega si je bila prihranila. Lehkomiselni mladič je denar vzel in ga trošil pri vinščakih na Ljubnem, ki so točili nezadacani svoj cviček prav v pusto ceno, ali pa v Birčni Vasi v Kovačevi krčmi, kjer je dobil tudi jajca ali kaj prekajenega. Ribe in rake je lovil še zdaj, ali pripravljala mu jih je Kovačica. Takrat so bili dozoreli že lešniki, katerih je v teh hostah na milijone. Dorče jih je v slast grizel, imel jih je vedno polne žepe. Sprehajaje se semtertja prikorakal je jednoč na višavo, ki sklepa Gorjance s kočevskimi hribi. Z nje se vidi vsa Bela Krajina in precejšnja riža hrvaške dežele. Tamo stoji krčma. Dorče je mislil popiti nekoliko kupic, ker ga je bil dolgi pot utrudil, ali na sredi ceste se ustavi. Gospodar te hiše se je hvalil, da je nemški ne pa slovenski krčmar. To slavo svojo je zabeležil tudi na zid, ali napis („Zum Deitschwirtli") je tako napačen in neumen, da mu se smejejo in rogajo celo najhujši nemškutarji. Ko ga je Dorče zagledal, minila mu je vsa
žeja. Začel je glasno zabavljati na predrznost nekaterih tujcev, ki žive med Slovenci in o slovenskih groših. Proti njemu pride semiški kapelan, ki je maseval v Rožnem Dolu, in ga vpraša, kaj se jezi. Po kratkem pomenku ga povabi v svoj vinski hram in pogosti dobro in z vrhom, kakor je v Semiči navada. Ta gospod je bil jedini omikani človek, s katerim je govoril, odkar je zapustil očetni dom. Kdo bi se čudil, da seje tega praznega življenja naveličal? Pomislil je, kako lepo bi se lehko zabavljal z denarci Katrinimi v Novem Mestu, v veselem društvu prijateljev in znancev svojih. Ker ni bil slabega srca, tožilo mu se je gotovo tudi po bratih, sestrah in roditeljih, sösebno pa po dobri mamici, ki ga je tako presrčno ljubila. Kaj rad bi se bil pomiril zopet z očetom, ali ni vedel, kako. Da se ni sramoval, vrnil bi se bil brez oklevanja domöv. V ti zadregi mu je pomoglo naključje. Zalotnik je kupoval drva z večine na stoječem v rasenskem gozdu. Proti jeseni se je bil pogodil z nekim meščanom za velik del te hoste in šel tja k delavcem, ki so mu sekali bukve. Nazaj grede je skočil v Kovačevo krčmo in zagledal v nji — svojega sina! Dorče je vstal, očeta spodobno pozdravil in ga prosil, naj se ne jezi več nanj radi dijaških njegovih burk in bedastoč. Sprava se je naredila po takem brez težave. Čez jedno uro sta popotovala stari in mladi gospod zajedno, prijazno se meneč, proti domači vasi. Zaradi očeta Dorče ni sedel zdaj zmerom v krčmi kakor nekdaj, v vseh drugih rečeh pa je živel popolnoma po svoji volji in želji. Kakor bi bilo treščilo z jasnega pa mu nakloni nespametna ljubezen novo sitnost in žalost. Zalotnica je zapazila, da šepeti! rad s Katro na samem in da ga dekle tiče. Ker je lehko uge-nila, kaj to pomenja, poklicala je zvečer Katro v svojo izbo, odštela ji plačilo, katero je bila še dolžna in ji velela, naj si gre iskat drugam službe, llevica je šla jokaje od hiše in se napotila k stari svoji teti, ki jo je bila že večkrat povabila, da bi prišla k nji. Kmalu po tem moral je Dorče odvesti se v Gradec, da je nadaljeval nauke. O veliki noči se je vrnil za nekaj dnij zopet domöv. Včliko soboto se je prikazala v Zalotnikovi veži tudi — Katra. Bila je upadena in bleda kakor smrt. V roki je držala dolgo košaro. Gosp<i jo pogleda in pobara, če je prinesla piiuhe. Trepetaje odgovori Katra tiho, da se je komaj čulo: „Sem — za Dorčeta!" Zalotnica dvigne prt, s katerim je bila košara zagrnena, sklene roke in zaječi: „Moj Bog, kaj sem se pregrešila, da sem morala učakati to bridkost!" Katra ji veli s trdejšim glasom: „Verjemite mi, gospa, da bi bila šla jaz rajši po nagih kolenih na najdaljšo božjo pot nego k Vam po takem opravku. Ali jaz sem morala, saj vidite, zakaj. Pisala sem mu več nego desetkrat, prejela pa nisem
od njega nič odgovora. Jaz ne zahtevam stotäkov. Povrnite mi tistih petdeset goldinarjev, katere sem mu posodila, da ni pogibal od lakote, ko ga ni bilo doma. Z božjo pomočjo bom potem morda zdelovala, da mi ne bo treba nikogar več nadlegovati." Gosp& ji reče, naj malo počaka. Čez par minut ji prinese pest bankovcev in veli: „Na, ali Bog ne daj, da bi ovadila ti kaj našemu gospodu. On bi ga zavrgel za vekomaj, ko bi zvedel to sramoto." Katra obljubi, da bo molčala, zahvali s solznimi očmi Zalotnico in odide. Jaz sem vprašala Ratijo: „Kaj pa je imela Katra v košari, dase je gospa tako ustrašila?" Ona se zagrohota: „Kaj neki, — dolžno pismo: ha, ha, ha!" Tudi mene je silil smeh, kajti še nisem nikoli slišala, da bi nosil kak razumen Človek pismo v košari s sebo. Take majhne reči se zavijejo v čist robec in denejo v žep ali pa drže v roki. Katri se je menda bledlo, čudo, da ni pripeljala pisanja 'na parizarskih kolih z osmemi konji. Tisto leto so razsajale na Dolenjskem mnoge bolezni. Otroci so umirali za ošpicami in kozami, odrastle pa je pobirala najbolj pljučnica. Katri je umorila teto in bolezen je bila tudi kriva, da je izgubila dolžno pismo. Ko mi je Ratija to povedala, jela se je zopet smijati in mi je dejala: „Jera, zdaj me, mislim, razumeš, a? Jaz sem rekla: „Kaj te ne bi razumela, saj sem izgubila tudi jaz, ko sem bila bolna, izpovedni listek, pa še zdaj dobro vem, kako sem se bala, kaj poreko gospod, če jim ne prinesem listka. Po tetini smrti je odšla Katra v Zagreb in s priporoko nekega slovenskega doktorja ali profesorja si je dobila jako dobro službo pri bogatem kotlarji. Deklovala je pri njem tri leta. Vedla se je tako pametno, da je trdila gospodinja njena, da tako marljive in vestne služabnice ni imela še nikoli in je ni morda v vsem Zagrebu. Kotlarjev sin se je vänjo zaljubil in prosil očeta, da bi se smel ž njo pozakoniti. Kotlar piše šmihelskemu župniku in gospodu Zalotniku, da bi mu naznanila, kako se je ponašala Katra v domačem kraji. Ranjki župnik so bili tak mož, da so sodili vsakega človeka po svoji včdnosti, ne pa po ljudskih mar-njih in govoricah. Odpisali so v Zagreb, da je bila Katra korenito poučena o krščanskih resnicah, da je hodila prav rada v cerkev in da se ni čulo o nji. nikoli ničesa slabega. Zalotnik je bil preobložen z drugim delom, pa je velel Dorčetu, naj naredi on izpričevalo o Katri. Dorče je bil že dovršil vse šole in je pomagal očetu v pisarnici in pri gospodarstvu. Živo se je še spominjal velike pomoči, ki mu je došla oi Katre, in zdaj je dobil priliko in jo tudi pošteno porabil, da ji je dobroto povrnil. Napisal ji je tako čudovito lepo izpričevalo, kakeršno dobi izmed sto dekel komaj jedna ali pa nobena. Za pridnost, spretnost in zvestobo jo je povzdignil visoko nad vse druge posle, ki so služili pri
Zalotniku. Z iskrenimi besedami je pohvalil nje krščansko, čednostno, kot zlato čisto življenje. Omenivši, da se je varovala napačnih druščin bolj nego kuge in da ni imela nikdar nobenega grešnega znanja, postavil jo je za vzgled in uzor prave deviške sramežljivosti in nedolžnosti. Na konci tega pisma priporočil jo je presrčno vsem gospodarjem in gospodinjam s svečanim zatrjenjem, da si boljše ženske ne morejo želeti in skoraj niti misliti. Priimši tako sijajno izpričevalo privolil je kotlar brez odlašanja, da sta se sin in Katra poročila. Tako se je primožila prosta kranjska dekla v imovito hrvaško rodovino in postala ugledna in obče spoštovana gospa. Tudi mnogim drugim našim rojakinjam se godi prav dobro onkraj Kolpe. Možaki pa si iščejo sreče radi celo na Nemškem in v daljni Ameriki. Dfczdaj je niso našli dosti. Obilna izkušnja uči in dokazuje Slovencem, da se nahaja njih obljubljena dežela na Hrvaškem.
Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman.
Spisal Josip Jurčič.
VIII.
Zemižizen.
o je Svetopolk strani šel od Metoda poln novih mislij in osnov, koračil je hitro proti dvoru, kjer je bil s svojimi družni ki nastanjen. Radovednost in skrb ga je morila, bodo li res ti Nemci, ki so ga vabili med sebe, zdaj drznili se braniti mu, da bi šel domov, kadar bi hotel. Kakor so dozdaj ravnali ž njim, dobrikaje se mu in mu vsakovrstne zabave in uživanja naklanjaje, govorilo je proti taki sumnji. Ali strašna usoda Rastislavlja — in Svetopolk se je stres-nil pri misli, da je on sokriv — in usoda Metodova, kakor mnogokaj, kar mu je njegov bojni tovariš in prijatelj Zemižizen večkrat pripovedoval brez uspeha, govorilo je, da je vse možno, da celo verjetno. Svetopolk, nagle krvi in brzega sklepa človek, hotel je teči naravnost h Karlmanu povedat mu, da še denes odide in videt, kaj na to poreče.
Zemižizen je bil tist človek, kateremu je Svetopolk največ zaupal in katerega svet je imel največji vpliv — kadar si je sicer dostikrat svojeglavi in tačas siloviti Svetopolk svetovati dajal. Zemižizen je imel ta vpliv nanj, dasi je bil nekoliko let starejši od Svetopolka in tudi
v druzem celö različne narave, kajti bil je Svetopolkov pobratim, zaklet mu po stari šegi v krvno prijateljstvo. Mož je bil velike, a ne lepe glave, mršav, z iskrimi in lepimi očmi, širokimi usti in s prijetnim glasom, majhen, na videz slabotnejši dasi zdrav, mirne krvi, ali sicer zvest kakor majka mila, premišljav in previden. Vsi drugi Svetopol-kovi družabniki so se tu na nemškega kraljeviča dvoru pri veselicah, obedih, pijanstvih in igrah dobro zabavali, le Zemižizen ne, le on si je želel kar najprej strani med domače preproste poštene Slovene domov nazaj.	,	v
Zatorej se je močno obveselil, ko mu je Svetopolk prišel povedat sklep svoj; zamislil se je pa, ko je čul vse drugo, kolikor mu je Svetopolk z okornejšo besedo mogel povedati Metodovih mislij. On sam je že prej imel tisto sumnjo v Nemce, kakor jo je slišal tu. Zdaj je W1 popolnoma uverjen, da je upravičena, drugače ne bi bila mogla poroditi se tudi v drugi njemu popolnoma oddaljeni glavi. Strašno dokazovanje pak je bilo tudi Ilastislavlja oslepljenje. Zemižizen torej zavleče Svetopolka v zadnji kot dvora in tam sedeta.
„Stoj, zdaj bode trebalo modrega premisleka, da se izbavimo Hitro ne pojde, to že vidim. Samo lokavost nam pomaga. Varajmo one, ki hote varati nas. S silo ne moremo ničesa opraviti, komaj peščica nas je v njihovi sredi, daleč od meje strani. Samo zvijača nas reši," govori Zemižizen. Svetopolk se domisli, da je oni drugi modri mož, Metod, tudi previdnost svetoval.
„A kako misliš?" vpraša Svetopolk.
„To niti še sam ne znam. Slučaj nam mora pomagati. Zdaj pa je prvo treba: molčati! Nobenemu ničesa ne govori, niti ne našincem. Ti ne. Bolje je, da nekaterim razumnejšim našincem jaz nekoliko namignem, nego da bi ti sam. Oni ne smejo vedeti, v kakem položaji smo. A tudi ti se moraš prevladovati tako, da ti ne bode nikdo videl na lici, da kaj slutiš. Denčs ne vprašuj ničesa. Jutri z besedo potiplji Karl-mana, ali previdno, on ne sme opaziti, da slutiš opasno naše položenje. Meni se zdi, da se bodemo rešili samo, če se na videz radi udarno v vse, kar hočejo naši gostarji, a čakamo prilike, ki bode ugodna za beg."
Drug dan je Svetopolk povedal Karlmanu, da želi te dneve jedenkrat s svojimi izpremljevalci zopet odjahati domov.
Kar je Metod slutil in Zemižizen potrjeval, obistinilo se je: Karlman je takoj in odločno rekel, naj Svetopolk ostane, če se neliče mogočnemu nemškemu kralju Ljudoviku, njegovemu očetu popolnoma zameriti, če hoče v obče v prijateljskih razmerah z včliko nemško državo ostati, da mora počakati še dotlej, dokler ne pride Ljudovik v Regensburk in
da se reši ona stvar z Metodom. Svetopolk je videl, da utegne za temi izgovori zadaj biti tudi sila in umolknil je.
Svetopolk je bil po sreči vendar dovolj pripravljen na tak odgovor. Dasi ga je razljut.il, vendar se je znal pritajiti in se je delal, kakor bi mu bilo popolnoma vse jedno, ostati ali oditi, da, celo nekaj tacega je rekel, kakor da mu je želja mogočnega sosednega vladarja Lju-dovika zmerom ukazovateljska. Pač bi bil najrajši meč zavzdignil nad možem, ki ga je z lepo besedo zvabil v gosti, a ga zdaj pridržuje s silo.
„Ker ne moremo bojevati zdaj z orožjem proti orožju, treba je boja z lestjo in zvijačo", dejal je Zemižizen tiho, ko mu je Svetopolk povedal, kaj je rekel Karlman. „Z zvijačo so nas ujeli, z zvijačo uidemo. Delajmo se odzdaj tako nemške, kakor so Nemci sami, da ne bodo pazili na nas, ali da bodo mislili, da smo brezopasni, ali da nam celö zaupajo."
To je bil Zemižiznov vojni črtež, za katerega izvedenje pak je bilo treba potrpljivosti. Lokavemu Zernižiznu te slovenske čednosti ni manjkalo, pač pa Svetopolku, in zato je bil Zemižizen zdaj Svetopolku tako potreben, kakor glava telesu. Kajti Svetopolk je tem menj sam vedel, kaj mu je v tem sitnem položji početi, čimbolj je premišljal stanje, v katerem je, in vse ono, kar mu je Metod povedal in pojasnil.
„Varaj m o Nemce, kakor nas varajo oni," rekel je Zemižizen, a še sam ni vedel, kako bi jih varal. Čakal je prilike in slučaja, in pričakoval ga je za gotovo.
IX.
Hinkmar in sv. Metod.
Metod se je odkraja čudil posebni prijaznosti, ki mu jo je izkazoval škof Hinkmar. Videl je skoraj, da ni zanimanje za dobro stvar in za sveto istino, kajti o tem ni hotel nikdar govoriti z Metodom, celo brzo je besedo navil na drug predmet, kadar je Metod poskušal resen razgovor o svojem poklici začeti ž njim. Pač je Hinkmar Metodu na drobno in kakor se je videlo, jako odkrito in iskreno razložil razmerje nemškega dvora in namere nemške politike, kakor tudi osebne svoje stvari.
Ko je pa Metod vso Hinkmarovo osebno usodo zvedel natančneje, jedenkrat nekoliko in jedenkrat zopet nekoliko, izginil je zadnji sled sočutja do tega tovariša; ako je še občeval ž njim, moral je, ker on je bil njegova jedina zaslomba in pomoč; držal se je tedaj tega, kar mu je Bog poslal, a zaupanja vanj ni imel, zato je govoril le, kar je
2o
bilo treba, skoraj da evangelijsko z „da" in „ne". Sicer je pa Hinkmar bil dovolj bistroviden, da je opazil to nezaupnost Metodovo. Zato je sklenil z Metodom naravnost govoriti, da bi naredil ž njim gotov račun, če pojde — „clara pacta, boni amici", kakor je dejal.
Hinkmar je neka posebna podoba v ti zgodovinski dobi. Njegov ujec, tudi Hinkmar po imeni, bil je metropolitanski škof v Reimsi, v zapadno-frankovski državi. Ta ujec je dal mladega Hinkmara, ki je bil osirotel, vzgojit in študirat, posvetil ga je duhovnikom in je po svojem mogočnem vplivu še jako mlademu svojemu netjaku pridobil škofijo Laonsko. Ujec je mladega Laonskega škofa priporočil še pri kraljevem dvoru, kjer je užival kmalu zaradi duhovitosti svoje občno prijateljstvo in naklonjenost.
Ali ta velika sreča v mladih letih je mlajšega Hinkmara napolnila s prevzetnostjo. Zanemarjal je svoje dolžnosti in živel prav razkošno v neki opatiji, katero mu je bil kralj Karel Piešec zoper pravo in šego poklonil v drugi škofiji. Ko ga je njegov dobrotnik, ujec in nadškof, starejši Hinkmar Reimski, klical na odgovor, ni se niti oglasil, t«, m več ujca ter predstojnika svojega z nehvaležnostjo preziral.
A tudi kralju nasproti je mladi Laonski Hinkmar pokazal svojo trmo, upornost in nehvaležnost Sin necega Ljuda, kateremu je bil mlajši Hinkmar dal posestvo v fevd, a mu je potem zopet vzel proti prav ci, pritožil se je pri kralji Karlu. Razsrjeni kralj odvzame Laon-skemu škofu nato ne le darovano mu opatijo, temveč tudi zapleni dohodke njegove škofije, zlasti tudi zavoljo tega, ker ni bil zopet nič prišel blizu, ko ga je kralj na opravičevanje pozival k sebi. Ujec Hinkmar Reimski se je tu še potegnil za nehvaležnega netjaka, in sicer zato, ker je mislil, da ga mora ščititi kot cerkvenega dostojanstvenika, da mora paziti samostalnost cerkve, ter da škofje smejo le od sebi ravnih mož biti sojeni. Zavoljo tega je dobil Hinkmar Laonski svojo škofijo zopet povrneno v državnem shodu v Pistresi, zlasti ker je žugal, da se obrne na papeža, in ker je bil že prej prosil odpuščenja. Tako je bil mir narejen.
A ne za dolgo, kajti mladi škof Hinkmar je kmalu našel drug poved za prepir s kraljem. Prepustil je bil namreč prej prostovoljno neko posestvo kralju, katero je ta potem podaril nečemu svojemu voj-niku Nortmanu. Hinkmar Laonski gre in piše naravnost papežu, da kralj Karel Piešec njegovo, to je cerkveno premoženje razdeljuje. Papež Hadtijan, tako krivo poučen, piše kralju'in Reimskemu nadškofu, ujcu Hinkmaru, da se mora ono posestvo precej Laonsketnu škofu vrniti, če ne, žuga papež s cerkvenim izobčenjem. Ohrabren napade mladi
Hinkmar z oboroženo četo Nortmana in ga izpod! s posestva ter ga popolnoma opleni. Ko pa to čuje kralj, pošlje vojno četo nanj, da bi ga ulovili in k njemu priveli. Ali mladi Hinkmar beži s svojo duhovščino v cerkev pred oltar in tja se kraljevi oboroženci niso upali ponj, ker so se bali skruniti sveto mesto. Kralj je tedaj moral 24. aprila 869. leta sklicati občno zapadno-frankovsko sinodo v Berberis na Oisi, kamor je bil povabljen tudi Laonski škof Hinkmar. Res pride tja, zagovarja se, zvija dobro in terja, naj papež razloči, kdo ima pravico, on ali kralj. Pa ne da bi ga pustili potovati v Rim, kakor je dejal, da hoče, da ga kralj prijeti in zapreti. Toda škof Hinkmar je bil na to že pripravljen, vse je bil prej premislil. Proglasil je, da v vsi njegovi škofiji je „interdikt", to je, nobena maša se ne sme brati, noben človek krstiti, izpovedati, prevideti z zakramenti, k pogrebu spremljan biti, dokler bode on zaprt. Sicer njegov ujec te naredbe ni potrjeval, vendar ga je moral kralj izpustiti iz zapora. Prvo delo osvobojenega Laonskega Hinkmara je bil učen spis proti svojemu ujcu in nadškofu, a tudi kralju se ni pokoril, tako, da se ta ni upal onega posestva Nortmanu vrniti, najbrž iž ozira na papeža. Starejši Hinkmar je odgovarjal v protivnem učenem spisu, in sovraštvo med njima je raslo, niti sinoda v
>	Attignyji ga ni mogla poravnati.
Ko je Hinkmar Laonski videl, da drugi cerkveni dostojanstveniki nečejo njemu pritrditi, nego ujcu Reimskemu Hinkmara, poskušal se je brž s kraljem Karlom sprijazniti. Na pol se mu je to posrečilo, a vendar ne celo, ker kralj je imel uzroka dovolj ne upati ošabnežu. Zatorej se opre o sinu kraljevem Karlmanu, (kateri se pa ne sme zamenjavati z objedno živečim bratrancem njegovim Karlmanom, sinom Ljudovika Nemškega v vzhodni frankovski državi, s katerim smo svoje čitatelje že seznanili). Ko se je ta Karl man z očetom spri in se mu upiral, podpihoval ga je Hinkmar Laonski in mu svetoval pri papeži pritožiti se proti očetu.
Ali tudi papež Hadrijan gani več hotel podpirati. Nekov Ansegis je bil šel v Rim in papeža poučil o razmerah; zato mu je Hadrijan pisal, naj se svojemu ujcu in nadškofu pokori. Skrivaj pošlje mlajši Hinkmar
>	nekaj svojih ljudij s pismom v Rim, da bi papeža zopet pregovorili in kralja ter ujca obtožili. Res mu Hadrijan še jedenkrat veruje in piše kralju: da ravna s Hinkmarom kakor krut tiran in da zasluži biti iz cerkve izobčen.
Razljučen skliče Karel leta 871. sinodo v I)ouzy pri Sedanu in da mlajšega Hinkmara škofom na sodbo. Kralj in nadškof starejši Hinkmar, oba sta tožna pisma cerkvenim očakom predložila zoper mlajšega Ilink-
20*
mara iz Laona. Nejevolja proti njemu je bila v vsem zboru občna. Obsojen je bil in odstavlj en od škofovske svoje službe. Po določbi koncila v Sardiškem je imel le še pravico priziv poslati na papeža v Rim.
Tako je moral Hinkmar s prijatelji in s svojimi zakladi bežati v vzhodno-frankovsko državo Ludvika Nemškega, kjer smo ga našli na strani sina njegovega Kari mana, kateremu se je znal zaradi velike svoje učenosti, odločnosti in zvitosti hitro prikupiti. Tekmovanje in nezaupanje,-ki je vladalo med obema bratovskima državama, med nemško in romansko Francijo, olahkotilo je Hinkmaru dober vsprejem pri Karlmanu na vzhodu, zlasti tudi, ker je Hinkmar imel tudi med škofi dva dobra prijatelja, Luitberta in Altfrida.
To se ve, da Hinkmar Metodu vsega tega o sebi ni povedal baš isto tako, kakor je historično istinito, temveč zavijal je reči na svojo ugodnost. A bistroumnost Metodova je brzo izpregledala, kje je zrno stvari, kje narejena olepšalna lupina.
„Hočeš li svoboden biti?" vpraša jedenkrat Hinkmar Metoda z važno skrivnostjo.
„Kdo ne bi tega želel na mojem mestu?" odgovori Metod mirno.
„Jaz ti pomagam do svobode in sicer, ali s privoljenjem tvojih protivnikov, ali pa tudi zoper njih voljo."
„Dobro delo storiš, ker pravice nimajo zadrževati me tu v zaporu" reče Metod hladno, kakor bi pričakoval še daljnega pojasnila.
„Ali roka roko umiva, prijatelj", reče Hinkmar smehljaje se.
„Povedi, kaj želiš od mene? Ako se da z dobro vestjo storiti in je meni možno, storjeno je," reče Metod.
Hinkmar vstane in korači po mali golostčni izbici, ki je bila Metodu prisiljeno prebivališče, gori in doli ter v tla gledaje prične:
„Brate, najprej ti povem, kar si že sam lehko opazil, da se imaš vse meni zahvaliti in mojemu vplivu pri Karlmanu, da se ti ni tukaj med tvojimi sovražniki huje godilo. Jaz sem to rad storil in sicer zaradi tega, ker trpiš krivico, kakor jaz, ker imaš s tepci opravka kakor jaz in ker imaš v Rimu zadnjo svojo zaslombo, kakor jaz. Midva si lehko drug druzemu pomagava. Midva sva oba v jednacem položenji, ali vsaj v podobnem. Jaz imam vpliva tukaj, več nego ti misliš, a ti imaš pri papeži toliko veljavo, da se te zaradi tega bojč oni, ki te tukaj pridržujejo, to mi le verjemi. Torej, brate, obljubi mi, da se potegneš v Rimu tudi za mojo pravico, in jaz ti pomagam do svobode. Pomagal za to mi ne bode manjkalo, ozirov ne bodem imel nobenih, kadar imam tvojo obljubo. Ti niti ne znaš, kako sem jaz dozdaj s Karlmanom govoril, da sem te tfnidan otel pied sodbo episkopov, in da sem ti
dosegel, evo tak način zapora, iz katerega je na svobodo priti mogoče. Jaz sem jim namreč dajal upanje, da te pregovorim, da bodes odslej delal med Sloveni za njih namene, v zmislu Karlmanovem in Adal-vinovem. Svetopolka mislijo, da že imajo, in sicer od dne do dne bolj, sčasom sem jim obetal pridobiti tudi tebe."
9	Metod vstane, zarudevši se v lice in upre svoje velike oči v Hinkmara.
„Le tiho!" primetne Hinkmar. „Poznam te že toliko, da vem, da si pretrme glave in pretrd, da bi hotel v službo stopiti tem Ijedem, dasi se mi zdi, da bi za tebe in talente tvoje bolje bilo, nego da se žrtvuješ vsega za svoje slovenske barbare. Ali to vsak po svoje, to mene ne briga, ravnaj se, kakor ti drago. Samo to je, da molčiš, ako ti v ti leči vprašanja stavljajo, glej, s tem dobiš časa in čas je tvoja gotova rešitev, ker papež te ne more pustiti. Za zdaj je bilo že treba na ta način časa za tebe loviti. Odslej ga ne bode. Zatorej, če nebčeš Nemcem ničesar obljubiti, da bi potlej prav lehko in ceh; s sijajem prišel na svobodo — jaz sem ti porok, da s sijajem, če se jim le z jedno besedo udaš — obljubi, samo meni za osebno mojo stvar pri papeži potegniti se, kadar si svoboden in jaz ti pomagam na svobodo, takoj jutri, če hočeš."
„Nikdar!" odgovori Metod.
Osupel Hinkmar zopet obstane pred njim.
„Nehčeš? Zakaj ne?" vpraša.
„Ravnim potem izidem iz te temnice, ako je volja onega, za čegar ime je fcilo vse delo moje, za čegar ime tu sedim. Ako ni volja njegova, da izidem tako, ne izidem, umrem tu. Ce si torej za mene kaj tako nečestnega in nepoštenega obetal, kakor je možno izdanje mojega preverjenja in ubozega naroda, zagovarjaj sam, jaz nisem poleg tega. Za tvojo stvar pak ne bodem govoril jaz ni jedne besede, ni za svobodo, m brez nje, kajti ni istina, dasi je podobno tvoje in moje položenje ali celo jednako. Tvoje osebne stvari presojati nisem pozvan, ali zdi se mi iz samih tvojih besedij jasno, da si iskal osebnega dobička, da te je kriva čestilakomnost in nezakonita nepokorščina zavela na kriva pota, katerih jaz zagovarjati nikdar nehčem, ker jih pogubljam."
Hinkmar obledi, pogleda v drugo steno pa reče porogljivo:
„Mislil sem, da imaš več razuma, mož."
„Tega, kar ti imenuješ razum, nehčem imeti", reče Metod.
„škoda za tvojo učenost. Kakor dete ali navadna starica meniš, da ti pošlje Bog s posebno priliko angelja čuvarja, da te izvede iz nemške ječe."
„Ce je volja njegova."
„Za tako modrost ni treba grške filozofije, tako sodi tudi moj hlapec."
„Gospodar, iiči se od njega," reče Metod.
„No, bodo že Nemci skrbeli, da ti ne bode manjkalo časa premišljevati svojo denašnjo pobožnost in natančnost; najbrž jo bodeš premišljeval skoraj že v menj svetlih prostorih, nego je ta izba."
Rekši Hinkmar odide.
Metod je nekako čutil, da je odšel za zmerom od njega. Tako je izgubil zadnjega človeka, s katerim je bil zdaj tako rekoč še zvezan z velikim svetom. Zdaj je bil sam, le njegov učenec Gorazd je bil še pri njem.
In v tem hipu, ko je nanj pomislil Metod, vstopi Gorazd.
„Sedi sem k meni, sine," vabi ga učitelj, in ko Gonizd sede, pripoveduje mu vse, kar je od Hinkmarja zvedel in čul. „Kaj bi bil ti storil in govoril na mojem mestu, Goräzde moj ?"
„Po tvojem nauku Kriščevem ne bi bil obljubil kaj tacega, rajši bi bil ostal v zaporu in trpel za istino in pravico," odgovori Gorazd.
„Tako je lepo in prav. Zatorej pa ostanem tudi jaz tukaj in ničesa tacega nisem hotel obetati."
Reče Metod tako in prijemši Goräzda za roko dostavlja prijazno :
„In ti, sin moj, pojdeš li zopet na svoj dom v svobodo, ali pak ostaneš še pri meni in malo še potrpiš z menoj?"
Mlademu možu Gorazdu lice zagori, svetla solza se mu iz očij utrne po lepem lici, on pade na kolena pred svojim učiteljem in prosi:
„Pusti me tu pri sebi, ne goni me strani, jaz ostajem pri tebi, sveti oče moj, zmerom tu, da te vidim in poslušam."
Metod dene roko na rumeno mehkolaso Gonizdovo glavo in reče: „Ne zmerom tu, sin moj, ne zmerom tu. Notranji glas mi govori, da nama ni sojeno pred božjim stolom, da tukaj med protivniki smrti uča-kava, delala bodeva še v vinogradu Gospodujem, delala na slavo božjo, jaz delal, in tudi ti poleg mene. Gorazd, tudi ti, ne za mene, ne za sebe, za narod naš in za blagost duše njegove. Vstani!"
(Dalje prihodnjič.)
Na sedmini.
ma sama ti, ne sdma ti — '""Vsa vas se v solzah dues topi!
Predvčerajšnjem še čil in čvrst. Sedaj ga krije črna prst.
Tvoj mož bil sicer že je star, Že star, a dober gospodar.
Bil že je kratkoviden, res, In gluhih malko že ušes:
No zdrav in jak še korenjak, Krep&k takö ni starec vsak.
Oj, dober mož, predober mož! Po njem še pač tožila boš.
Sam pravil nam je čestokrat, Kako te srčno rad.
„Mladi se vek življenja moj. Odkar porččil sem.se ž njoj."
„Cvetoča ona, včl že jaz,
Pri meni pač ni kratek čas." —
„In vendar, vendar ljubi me, ln zvesto hrani mi srce."
rZvest6bo nje poznate vsi: Noben je fant ne preslepi * .. .
In zdaj je v grobu dobri mož, Še dolgo pömnila ga boš!
Luč večno Bog mu skoro daj, In večni mir in sveti raj!
Lehkö bi žil še dokaj let, Prenekter dal nam moder svet.
Kak naglo ga je vzela smrt, Odnesla ga na tibi vrt!
Bog ve, Bog ve, kakö je to, Kdo soditi si upa, kdo? —
On star, a mlada, živa ti — Takö pač večkrat se zgodi!
Oj, dobra duša, poštenjak! Spoštoval ga iz nas je vsak.
Izpijmo caše polne zdaj, V spomin njegov vsak pije naj!
Bolada.
Kozarec vsak naj bode suh, Da mir njegov imel bo duh!
Da kdaj ne pride plašit te, Nocöj še morda strašit te! —
Udova le izpila ni ... . „Kaj ti obraz takö bledi?"
„„Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam imä?4"
„Ne vidimo ničesar mi, Pač varajo te le oči!"
„„Kakö je bled. kakö je bled!... Moj mož! . . . Kaj vrača se na svet!""
„ „Kaj neki svdti se mu tö? A! kupo mi drži z roko.""
„ „In v kupi möten je napoj, Pijača kalna, söprog moj!': 11
rNe vidimo ničesar mi, Pač varajo te le oči!"'
„In zdaj iz kupe piti če! . . . Že nese k ustnom jo, gorje!""
„„Ne pij, ne pij tegj\, ne pij!
V	kot s kupoj, da se razdrobi!""
„„Gorje! Izpil je vse do dna ... Kakö telö mu trepeta!""
r„Gorjč, gorje! Ti pil si smrt, Cuj, v grlo si izlil si smrt!"44
„„Saj nisem natočila jaz, Nalil ti on je tisti čas;""
„ „Ko tebe ni bilö domä. Bila sva ž njim sama, sama.""
..„Roko ovil oköl vratu,
V	uhö šepetal mi medu.""
„„Prišel je bil sosčdov sin, Prinesel čudnih tekočin." "
^ „Src6 je mer.i preslepil, A tebi v kupo smrti vlil! . . "
„,Ne vidite li tam-le gk? Kakö telö mu drgeta!" "
„„Kako si bled, kakö si bled.
Moj mož! — Kaj vračaš se na svet?'-w	Gorazd.

Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
VI.
• PoČetki ljudske šole.J) bče znano je, da je ljudska šola primeroma še mlad zavod. Komaj sto let je tega, ko se je cesarica Marija Terezija oprijela z vso navdušenostjo ljudske, prej tako zanemarjene šole. Kako je bilo stanje nižjih, osnovnih šol po Kranjskem v prejšnjih stoletjih, o tem nam prihajajo iz arhivov kaj redka poročila. Tu je treba bolj ugibati, kakor se pa gotovega ve. Po kmetih so imeli na Kranjskem, kolikor nam je znano, šolo le trije kraji: Ribnica, Idrija in komenda Št. Peter pri Kamniku, katero pa je osnoval šele Peter Glavar. Seveda pa s tem, da nimamo poročil, ni še rečeno, da na Kranjskem sploh nobenih družili ljudskih šol po kmetih bilo ni, razven imenovanih treh. Bržkone je imelo vsako mesto svojo ljudsko šolo in imel jo je najbrž tudi vsak večji trg.
Kar pa se tiče Ljubljane, bila je kakor v vseh druzih stvareh, tako tudi v šolskih vsi deželi posnemanja vreden uzor. Vsakemu novemu izumu se je odprla v Ljubljani jako hitra pot, mnogokrat celö hitrejša kakor po drugih avstrijskih stolnih mestih. V minulih stoletjih je bila Ljubljana tako naprednjaško mesto, da se ji njena denašnja, sicer res bolj košata in zlizana hčerica nikakor ne more primerjati. S šolami je bila primeroma že zgodaj in dobro preskrbena. O srednjih in višjih šolah, gimnaziji in liceji, ki so jih nazivali najrajši latinske šole, o teh ne bom govoril: znano je, da so slule po svetu.
A tudi ljudski šoli je obračala Ljubljana jako zgodaj svojo pozornost. Gotovo že v 14. stoletji so imeli Ljubljančanje v Šenklavži svojo ljudsko šolo, ki pa je tekom časa pojenjala in sicer zaradi nemarnosti gosposk, meščanov in župnikov, katerih predniki so osnovali šolo. Sčasoma se je svet zanjo brigal tako malo, da je pozabil nanjo popolnoma. Celö poslopje je razpalo. Ljubljančanje so menili, da jim šole več treba ni. Kar se pa oglasi šempeterski fajmošter TTauggenreutter leta 1418., spodbudi meščane in njihovo gosposko, ter jih pripravi do tega, da so ž njim vred prosili vojvode Ernesta Železnega, naj jim dovoli sezidati novo šolo,
*) Ker sc mojim spisom tako rad podtika slab namen, zato sc mi zdi umestno, prositi čestito učiteljstvo slovensko, naj Sita in sodi [ta spis iz nepristranskega zgodovinskega stališča ter reče prečitavši ga : Hvala Bogü, da smo že prebili te čase!
Pis.
kar jim je ta seveda z veseljem dovolil. V ti šoli se je poučevalo v branji in pisanji, vrhu tega pa tudi v petji. Dijaki šenklavške šole so peli pri cerkvenih opravilih šenklavške cerkve. Odslej je ostala tu šola do denašnjega dnč. Patron njen je bil ljubljanski magistrat: on je nastavljal učitelje x) ter skrbel za vzdrževanje šolskega poslopja.
Sicer so imeli naši predniki mnogo svojstev, ki jim jih danes radi očitamo, zlasti njihova počasnost v zvršitvi te ali one stvari jih je spravila pri nas v slabo ime, a kadar je šlo za šolo, bili so tako urni, da jih še denašnji magistrat ne prekosi. Leta 1665.a) je nastopil nov učitelj, neki Joanes Vischer učiteljsko svojo službo na šenklavški ljudski šoli. Bržkone boljšega šolskega poslopja vajen, kakor je bilo to, oglasil se je pri magistratu, češ, naj je popravi, ker se že vse posipa. Vsa stvar je bila s kratkimi bosedami dognana; v spji, v kateri se je obravnavalo mnogo drugih stvarij, sklenila je mestna gosposka kratko brez dolgotrajnega ogleda poslopje popraviti, in naročila takoj blagaj-ničarju, naj preskrbi vse, česar je treba.
Koliko razredov je imela ta šola, ne vem povedati. Morebiti se sme sklepati, da je bila večrazredna, kajti leta 1542. pritožili so se ljubljanski učitelji pri mestni gosposki zaradi jednega svojih kolegov, češ, da je njegovo vedenje tako, da dela vsem sramoto. Ker pa se je nahajalo v Ljubljani še več druzih šol, zato je mogoče, da so se zjedinili tudi učitelji drugih šol s svojimi tožbami proti njemu.
Ne daleč od Šenklavža se je nahajala namreč druga ljudska šola v meščanskem špitalu, v hiši, kjer ima gospod Em. Mayer sedaj svojo prodaj alnico.
Tretjo ljudsko šolo pa so oskrbovali vitezi Nemškega redu. Ob obeh teh dveh šolah ne vemo druzega. kakor samö to, da so se res nahajale v Ljubljani.
Ko so prišle v prvi polovici 17. stoletja klarisovke (sestre redü sv. Klare) in v početku 18. stoletja uršulinke v Ljubljano, poučevale so deklice v branji in pisanji ter jih vsprejemale tudi v hrano in stanovanje v samostanu. Kljub temu pak je bila ljudska šola zavod, za katerega je včdel in se zmenil le malokdo.
Preustrojitev je bila neizogibno potrebna, a trajalo je dolgo, predno se je to zgodilo. Usoda si je izbrala za to cesarico Marijo Terezijo, ki se je pripravljala več let.
') Gerichtsprot. 1541. „Matthias Rephuchn pvaesentirt sich einem. ehrsamen Magistrat als Schul. (Schulhalter).K Izraz .Schulmeister4' je novejši ter je nastal šele v 17. stoletji.
a) Gerichtsprot. 1665. fol. štev. 170.
Dasifcudi se je izdal ukaz za osnovanje šol šele leta 1774., vendar je naročila ljubljanskemu magistratu že leta 1761., naj poroča o stanji ljudskih in druzih šol in o njenih humanitarnih zavodih v Ljubljani.
Iz tega magistratovega poročila posnemamo lehko marsikatero podrobnost o stanji Šol v Ljubljani pred osnovanjem ljudske šole.
Magistrat je poročal: V Ljubljani sta dve šoli, v katerih se uče dečki in dekleta. Poučujeta jih dva učitelja. Izvežbana sta toliko, da moreta poučevati otroke v branji in pisanji in računstvu ter sta celo predmetom kos, ki jih je treba za prvo latinsko šolo „pro parva schola." Plačujeta se s tem, da jima dajo roditelji teh otrok po 34 krajcarjev vsake kvatre. Sicer pa za šolo ni nobenih ustanov in nikacih kapitalov. Jeden teh učiteljev poučuje štirideset dečkov in jednajst deklet, drugi pa trideset dečkov in štiri dekleta. Ako so plačevali torej vsi otroci redno, imel je jeden 116 in drugi 77 gld. plače. Plačanih in nastavljenih javnih učiteljev za poučevanje v jezicih tukaj ni, pač pa imamo v mestu jednega francoskega in jednega laškega učitelja, „der auf Verlangen gegen Bezahlung die Sprache beibringt." Otroci dobivajo darila, a če se kupujejo te premije iz ustanov, tega ne vemo."
Sicer pa bi si bil magistrat lehko mislil, da mora kaj tacega biti, kajti iz svoje skromne plače si učitelja daril pač omišljati nista mogla.
Ali ker poročil gosposkinih komentirati ni spodobno, zato poslu-šajmo, kaj nam bode magistrat še povedal, kaj ve in česa ne ve. „Da se navzame mladež krščanskega duha in se pouči v verskih resnicah, vodita jo ta dva učitelja ob nedeljah popoludne med prvo in drugo uro v cerkev, jeden k jezuvitom, drugi pa v šenklavško cerkev. Po pridigi se otroci izprašujejo, koliko so si je zapomnili.
Vrhu teh dveh šol se nahaja jedna pri jezuitih, ki predavajo hu-maniora, filosofijo in teologijo. Pouk je nemšk. Kaj pa se v teh šolah poučuje, ne včmo in kake avtorje rabijo in koliko stoje knjige, nam ni znano. Znanstvene ali umetniške akademije tu ni. Hiš iz ustanov (Stiftungshäuser), kjer bi se vzgojali dečki, ne da bi plačevali pouk ali hrano, tukaj tudi ni. Ženska samostana, uršulinski in klarisovski samostan poučujeta dekleta v trivijalnih (torej osnovnih) stvareh in jih sprejemata tudi v hrano, ki jo pa morajo plačevati ali roditelji ali pa sorodniki teh otrok. „Die übrigen Manipulationen sind uns aber unbekannt." Lekarno imajo v Ljubljani le frančiškani (namreč kar se tiče samostanov, toda če prodajajo zdravila tudi občinstvu, tega ne včmo povedati."
Iz tega magistratovega poročila pozvedamo vsaj površno, kakšna je bila ljudska šola v Ljubljani. Leta 1774. pak je izdala cesarica Marija
Terezija nov načrt, po katerem naj se bodo ravnale odslej vse ljudske šole. Ukazala jih je po vseh kronovinah osnovati ter zaupala to skrb takozvanim šolskim komisijam, ki so se sestavljale iz dveh ali treh svetovalcev deželnega glavarstva, jednega tajnika, jednega škofovskega pooblaščenca in ravnatelja normalke. Ta komisija, kateri je bil sedež v Ljubljani, imela je osnovati vse šole po vsi deželi in nadzorovati vse učiteljstvo, se li ravna po zahtevah cesaričinih, ali ne. Med novimi ljudskimi šolami delal se je razloček; spadale so v tri kategorije. Najimenitnejše so bile normalke — Normalschulen. Le-t6 so bile uzor za vse druge ljudske šole po deželi; zaradi tega je dobila vsaka dežela le po jedno normalko, na Kranjskem seveda Ljubljana. Njen prvi ravnatelj je bil K u mer dej. Po ti šoli so se morale ravnati vse druge šole. Bila je ob jednem pripravnica, kajti v nji so se vzgajali učitelji za vse druge šole in tudi za normalke same, ali pa so se tu, če so se šolali že kje drugje, vsaj znova izpraševali, predno so mogli dobiti na Kranjskem kako službo. Kaj se je imelo poučevati, bilo je natanko propisano, namreč:
1.	krščanski nauk;
2.	druge za vse stanove potrebne reči, poznanje črk, čitanje, Ie-popisje in pravopisje, računstvo „und was zum wohlanständigen Betragen oder zur Sittsamkeit gehört;"
3.	predmeti, ki so bili po nekoliko potrebni za nadaljevanje višjih študij, po nekoliko pa takim osebam koristni, ki so se hotele posvetiti vojaštvu ali poljedelstvu („dem Wehr- und Nährstande",) zlasti pa umetnostim in rokodelstvu.
Ti predmeti so bili: Slovnica materinega jezika, navod k največ po-trebovanim spisom, navod k latinski slovnici, ki je bila potrebna tistim, ki so prestopali v latinske šole, ali, ki so hoteli postati lekarji, ranocčlniki itd. ali si hoteli s peresom svoj kruh služiti; torej najvažnejši stavki iz gospodarstva in ekonomije, zgodovina umetnosti in rokodelstva in tu pa tam kaj iz prirodopisja in prirodoslovja, kolikor so tega mladiči umeti mogli.
Tudi se je izkušalo utepsti mladini v glavo nekoliko iz zgodovine in geografije, zlasti domače, nekaj iz geometrije in stavbinske umetnosti, mehanike in risanja s cirklom, s črtalom in s prosto roko.
4.	Pripravnikom, ki so se odmenili učiteljskemu stanu, tolmačilo
se je:
a)	o svojstvih in dolžnostih poštenih učiteljev;
b)	o stvareh, o katerih naj bodo poučevali;
c)	o metodiki;
d)	o vajah praktičnega pouka;
e)	o najvažnejšem, kar se tiče discipline;
f)	o tem, kako se naj vodijo katalogi;
g)	in naposled o tem, kako se jim je vesti pri preiskavah.
Taki so bili predmeti v posameznih razredih četverorazredne nor-
malke.
Druga kategorija ljudskih šol so bile glavne šole (Hauptschule);	«
predmeti so bili tisti, kakor v prvih dveh razredih normalkinih, cesarica pa je želela, da bi se poučevalo, če bi bilo mogoče, tudi nekaj predmetov tretjega razreda. Te šole so bile odločene za manjša mesta in trge.
Tre tj a vrsta šol, tako nazivane tri vi j a 1 n e šole pa naj bi se osnovale na kmetih.
Ta občni šolski načrt je veljal za vse šole. Tistim gosposkam, ki so vzdržavale že prej šole, ni se sicer vzela ta pravica, a zapove-dalo se jim je, strogo uravnati jih po novem načrtu. Šolska komisija ni nikomur dala službe, kdor se ni izkazal, da se je šolal ali napravil vsaj izpit na novi normalki. Celo privatni učitelji so morali priti k temu izpitu, drugače niso smeli poučevati. Ker so pa v Ljubljani roditelji kljub temu le še rajši neizprašane privatne učitelje najemali za svoje otroke, razglasili so še leta 1788., torej čez štirinajst let z bobnom po mestu, da bodo kaznovali take roditelje, ki oddajajo svoje otroke neizprašanim privatnim učiteljem v pouk , z globo po dvanajst gld.
V prejšnjih časih so morale biti šole na slabem, kajti četrta točka tega občnega šolskega reda (allg. Schulordnung) ukazuje, da morajo imeti šole toliko sob, kolikor razredov, ker ne kaže, da bi dva učitelja ob jednem poučevala v jedni sobi. Na Češkem je bila v nekaterih krajih navada, da so znosili otroci ves za kurjavo šole potrebni les sami skupaj, časih po jedno uro daleč in še delj. Brez polena ni smel priti otrok niti dopoludne niti popoludne v šolo. Leta 1787. pak se je to prepovedalo.
Ker je manjkalo za normalko učencev in učiteljev, zato se niso odprli takoj vsi razredi, ampak drug za drugim. Četrti razred je dobila ljubljanska normalka šele leta 1786.	<
Dolgih deset let, torej do leta 1784. nadzorovala je šolska komisija vse šolske zadeve. Leta 1784. pa jo je cesar Jožef II. odpravil in nadzorstvo v vsi deželi izročil nadravnatelju — Oberdirector. A tudi pri tem ni ostalo dolgo, takoj drugo leto so se postavili nadzorniki posameznim okrajem — Kreisschulcommissär. Prvi okrajni nadzornik za ljubljanski okraj je bil naš sloveči Anton Linhart, tajnik pri deželnem glavarstvu. Tisti, ki so se poganjali za tako mesto, morali
so izkazati svojo sposobnost zanje ter se oglasiti k preskušnji, kjer so jim dajali nekoliko vprašanj iz pedagogike, metodike in iz družili šole ti-kajočih se predmetov. Tem vprašanjem so morali odgovoriti pismeno in ustno. Plačilo okrožnega šolskega nadzornika je znašalo 000 gld. za potovanja pa se mu je dalo še posebej 150 gld.
Ker je tvarina preobširna, da bi jo mogel vso tu razpravljati, zato si bom izbral le nekatere podrobnosti, ki bi mogle zanimati čestite bralce.
V Ljubljani si je pridobila ta nova šola malo simpatij. Roditelji so se branili pošiljati svoje otroke sem; dejali so, da so šole lutrovske. Magistrat sam, pozvan o prospehu nove šole poročati, dejal je višji gosposki, da se roditelji zato branijo pošiljati otroke svoje v te nove šole, ker se navzamejo v njih več slabega kakor dobrega. Zaradi tega se je ukazalo roditelje poklicati ter jih vprašati, s čim niso zadovoljni; ali morebiti ne z metodo in z vso upravo nove šole sploh, ali pa se spotikajo ob nekatere slučajne nedostatke. Roditelji so prišli in mestni svetovalec Golmajer je poročal znova, da je res, da se po nazorih roditeljev otroci nauče več slabega kakor dobrega ter pozabijo še to, kar so se doma priučili. Zaradi tega si najme vsak, kdor le more, privatnega učitelja. Da je to res, morajo biti učitelji normalke sami najbolj preverjeni, kajti ne jeden ne pošilja otrok svojih v šolo. Da so pa šole tako slabe, prihaja odtod, ker so učitelji preslabo plačevani, zato se morajo ukvarjati s privatnim poukom. Ni čudo, da prihaja učitelj z razgreto glavo v šolo, ki jo zmatra za svoj postranski p6sel. Predmetov je toliko in tako različnih, da je treba največje pozornosti učenčeve in neutrudljivega napiranja učiteljevega, če se hoče le količkaj doseči. Vrhu tega je tudi večina roditeljev uboga; otroke svoje porabljajo za posle, zato hodi tudi iz vse Ljubljane le 272 otrok v šolo.
Plača učiteljska takrat res ni bila posebno velika, kar dokazujejo računi učiteljev obeh trivijalnih šol, ki jih je takrat Ljubljana imela, namreč v Trnovem in pri sv. Petru. Plače ni imel učitelj, ako se stvar vzame natanko nobene; njegov trud so mu plačevali otroci, ki so prinašali po deset kr. stare veljave na mesec. Leta 1788. ni šempeterski učitelj za mesec februvarij in marcij poslal uradu nobene pobotnice o teh de-seticah. Ko ga je urad vprašal po uzroku, odgovoril je: da zato tega ni storil, ker ni nič šolnine prejel. Od 1. februvarja pa do konca aprila leta 1788. nanosih so mu otroci samö dva goldinarja. Okrožni urad mu odgovoril, da tega ne more razumeti, ker hodi vendar toliko otrok v šolo. Učitelj je temu pritrdil in dejal, da je število res visoko, a plačati neče nihče, ker ne more. V šolo je hodilo 69 dečkov in IG
deklet, torej petindevetdeset, a oseminosemdeset od teh jih šolnine nikakor ni moglo plačati; le od sedmih je dobival skozi pol leta redno dolžno šolnino, torej vsega skupaj sedem goldinarjev.
Okrožni urad je zahteval od njega natančen račun, koliki so vendar njegovi dohodki. Zupan, tako se je učitelj z val, zraČunil je, da znašajo 143 gld.; odkazana mu je bila namreč njiva 1 /s orala velika, ki jo je dajal v najem za 8 gld. na leto, desetina mu je vrgla 16 gld., obresti šolskega fonda (3000 gld.) 120 gld., vrhu tega pa je dobil še za orgljanje in šolo 7 gld., torej 143 gld.
Še slabeje je bil plačan trnovski učitelj, ki je imel le po 78 gld. plače, in to še leta 1797. in vendar so se za take službe celo pulili. Leta 1797. je bila izpraznjena služba trnovskega učitelja. Oglasil se je zanjo neki Martin Haber, meseca marcija. Ker pa najbrž ni imel stanovanja, ni čakal odloka, ampak prišel takoj z vsemi svojimi rečmi („mit Sack und Pack") v Trnovo ter se vselil v sobo učiteljevo. Po Veliki noči je pričel, ne da bi koga povprašal in ne da bi mu kdo dal dovoljenje za to, poučevati meni nič, tebi nič. Magistrat, ki ni bil z njegovimi izpričevali nikakor zadovoljen, ni vedel, kaj bi počel. Poslal je njegovo prošnjo okrožnemu uradu ter dejal, da Ilaber sicer ni sposoben, da se pa stvar ne da več predrugačiti, ker se je že priselil in	« jel tudi poučevati. To se jezgodilo meseca junija. Trnovo pa Habru bržkone ni dopadlo in necega dnč jo je popihal, kakor je prišel. Meseca septembra se na jedenkrat oglasi, da je sedaj v Šmartnem pri Litiji ter prosi, naj mu pošljejo izpričevala. Kaj so storili ž njim, ne včm, a dn6 27. oktobra so službo znova razpisali.
Še v našem stoletji ni bilo v Trnovem bolje. Leta 1803. je bila služba zopet izpraznjena. Prosil je zdnjo neki Aleksander Knez, a ker njegova pisava (pisal je namreč prošnjo svojeročno in shranjena je v mestnem arhivu) res ni bila taka, da bi se moglo od njega Bog vč kaj pričakovati, razpisali so službo znova. Oglasil se je razven njega neki Kropen-čan Ivan Deposcheg; magistrat je rešil njijini prošnji: „Beider Handschriften sind nicht entsprechend, aber sonst haben sie Fähigkeiten." 17. marcija leta 1804. Odkod je magistrat to poslednje zvedel, ne vem reči. Nobenega od obeh niso sprejeli, a Knez je bil pogumen in oglasil	<
se je na normalki k izkušnji, kjer je dobil v diktandi in pravopisji („im Dictando und Rechtschreiben") red „mittelmiissig."
Do leta 1803. se je plača trnovskega učitelja že nekoliko zboljšala, imel je namreč onih 78 gld., za mežnarske posle 50 gld., otroci bi bili morali plačevati po 10 krajcarjev na mesec, na katere pa ni mogel računiti, kajti tudi tu jih je bilo največ ubožnih staršev, a tudi
mežnarski del je bil samö na popirji, kajti pri fari je bil nastavljen mežnar, ki je imel četvero otrok. Sicer pa je dejal Knez, da bi mu tudi v tem slučaji ne bi bilo dosti pomagano, ko bi tudi tega mežnarja ne bilo. On, učitelj, moral bi si najeti za mežnarska opravila hlapca, ker v obeh stolpih on sam ob jednem ne more zvoniti.
Zaradi tega prepričalnega argumenta je magistrat sklenil, primek-niti k njegovi plači še 72 gld. Knez je dobil naposled službo, a priporočili so mu, naj se pridno vadi v pisavi.
Dozdevati se mi hoče, da je mežnar tedanjih časov bil veliko važnejša oseba, nego li dandanes, in da je bil zaradi svojega občevanja z gospodi duhovniki in zaradi opravkov v cerkvi pri narodu v časti, kakor bi imel tudi on nekaj spoštljivega na sebi. Osupnilo me je in dvakrat sem pogledal pred seboj ležečo listino trnovskega učitelja Jesenovca, ki se je podpisal pod poročilo o zgolj šolskih stvareh ne „Lehrer" ampak „Messner u Ker so potrebovali toliko učiteljev naenkrat, moral je zadostovati spočetka za učiteljski posel, kdor je bil le čitanja in pisanja vešč; po kmetih so poučevali pač po večjem le mežnarji in dosluženi vojaki, katerim se je seveda vedno znova ukazovalo misliti na izpit pred normalkino komisijo. Prestrogi gospodje izpraševa-telji spočetka pač niso smeli biti, vendar pak se razvidi že v tem zgodnjem času, kako resno je mislila vlada na to, da se odpravijo vsi nedostatki. Leta 1787. je izrekla, da učiteljem ni treba biti včščim orgljanjainsicerzato ne, ker po navadi slaba godba le ovira zbranost duha, ki je za pravo pobožnost neizogibno potreben ; vrhu tega pak se pri službi božji, ki,kor se opravlja sedaj po novem, tudi lehko pogreša do dobra, drugič pa, ker se dado po navadi taki organisti, ki so ob jednem učitelji, rabiti ne le za godbo po cerkvah, ampak tudi pri svatovščinah in gostovinah; s tem pak se deva le učiteljski stan v nič ter se za naobraženje mladine potrebni čas trati na način, škodljiv lepi nravnosti.
Cesarski gosposki je bilo torej mnogo do tega, odpraviti nedo-statke, a boriti se ji je bilo pri tem proti predsodkom tedanjega časa. Kmetske občine so jemale še vedno najrajše mežnarje v učiteljske službe ter jih imenovale celo za šolske nadzornike. Proti koncu minulega stoletja se je pak to vendar prepovedalo. „Mnogi župniki oddajajo svojim mežnarjem brez vednosti okrožnega urada nadzorovanje šol, odstavljajo jih in jih premeščajo prav po svoji volji. Ker pak proti ve taki dogodki šolstvu in šolskemu nadzorstvu, zato se prepoveduje vsem duhovnikom tistih krajev, kjer se pišejo krstne bukve, prav resno, da bi brez vednosti okrožnih uradov prestavljali ali odstavljali mežnarje, naj imajo
ti že šolska izpričevala ali ne. Vsacega prosilca naj napotijo v okrožni urad ter naznanijo pomisleke, ki jih imajo proti njemu, kar se tiče nravnosti in vedenja. Dotične duhovnike bo storil urad odgovorne za to."
K sklepu dodajam še malo pokušnjo o nemščini, ki sta jo pisala šempeterski in trnovski učitelj.
V svojih poročilih, kako obiskujejo otroci šolo, morala sta navesti pri vsakem otroku posebej uzrok, zakaj ga ni v šolo. Trnovski učitelj je pisal n. pr.: „zitternde Hand", ali: „ist im Dorfe (seil. Tirnau) nicht zu finden", man braucht sie (sc. das Mädchen) zu hause, zum Wiegen, zur Arbeit; „lernt von andern Kindern, ist zu jung", pri drugem otroku zopet: „ist zu alt." Neki oče je imel tri deklice: „hat drei Madeln, kann nicht alle in die Schule schicken, ist zu arm, kann nicht gekleidet gehen."
Šempeterski ni bil tako izvežban; pisal je n. pr.: „weidet die Kühe, hütet die Kinder." Ob otroku, ki je pričel zopet hoditi v šolo, je dejal: „er geht von finksten her schon in Schull;" o drugem: „braucht ihm zu haus, hat sieben, losen nicht gen in Schull. Wolen nich geben. Mutter ist krangk. muss spi, potem pa je to prečrtal ter zapisal schpinnen." O nečem otroku je pisal: „kein Schuh hat," a „kein Schuch* je prečrtal ter zapisal „keine Schuh haben," a tudi to mu ni do-palo, prečrtal je „haben" ter napisal naposled: „hat keine Schuh." Druge opazke ob izostajanji se čitajo n. pr.: „Uiber beitelt." Najbrž je bil otrok preveč lasan, ter ga zavoljo tega ni bilo več v šolo. „Geht zum Kloster frau. Ist nichts als luor, geht aber in die Schull; ist nichts; wegen kleider; ist auf der Fabrik; geht in die Schull; muss dass Essen der Mutter tragen, wegen Mutter bedienen; andere ist in Schul" itd.
Tako je pisal učitelj mestne šole. Kolik velikansk korak je storila ljudska šola od takrat pa do danes, ko je res uzor ljudskim šolam druzih držav! Ljudski učitelj sedanjega časa, izvežban v vseh strokah človeškega znanja je v primeri z učiteljem pred sto leti — učenjak. Koliko bi bila dala cesarica Marija Terezija, vneta za razvoj ljudske naobraženosti, ko bi mogla primerjati najboljšo šolo svojih časov z naj-slabejšo denašnjo. *)
*) Akti se nahajajo v mestnem arhivu v fasc. štev. 73. in 77.
0 polunoei.
|'a odru pesnik mirno s pava. Nevzdramno spava bledi mož;
V	življenji nič, sedaj obdava Obilo ga dehteči h rož.
Strastno srce mu več ne bije, • Presehnel v njem je božji vir; Pokoj mu zdaj z obraza sije, Zagrinja ga nebeški mir.
In skozi okno luna seva, Množina zvezdic se blesti,
V	grmovji slavec tožno peva . . . Z zvonika polunoč doni.
Telö mrliča zd&j vstrepcčc, Oči enkrat še sc odpro;
Srce litri pij c mu goreče, Iz njega pesmi divnc vro.
Nijedna v njem ne sm6 ostati, Nijedna pesem v grob ne sme,
Nikdar ne more mirovati, izginiti nikdar z zemljč .. .
Poslušaj čudno to šumenje, Vetrič lehak tak<3 pihlja;
Ljubezni slušaj hrepenenje In zadnje vzdihljaje srca .. .
In vse je tiho; zopet spava,
Pokriva večni ga pokoj; Na nebu bleda luna plava, Blesti se zvezd nešteti roj.
Radinski.

m'
Poljub.
Tedžtj vskipeva srce to Od nepopisne mi radčsti, A naju ustna so vjemč V poljuba dolzega gorkösti!
In ta poljub, sladdk ko med, Ljubezen mojo povišuje, In dušo mi s telesom vred S slastjč nebeško prošinjuje!
Oj, daj mi, daj, poljub goräk, Ti zlcito, krasno dete moje! Naj potrdilo bo in znak Ljubezni neminljive tvoje!
Janko Leb an.
|pj, dkj mi, daj, gorak poljub, Ti zldto, krasno dete moje! Ne veš, ne znaš, kakö mi ljub Dokaz je ta ljubezni tvoje!
Ko primem rahlo te ob pas In hrepeneč pritisnem k sebi; Ko gledam v nežni ti obraz, V ok<5 prekrasno gledam tebi:
0 poeetkih slovenske književnosti.
V tristoletni spomin smrti Trubarjeve (1586. 1.) spisal Andrej Fekonja.
(Konec.)
!Il|jp|pako je ta slovensko-hrvatski pokret književni bil osnovan še lp|j|l||j dalje za vsa j «gosi avj an ska plemena, kaže nam posebej še to, da se je v sredini one v Nemčiji poslujoče družbe bila porodila celtf misel ob občnem književnem jeziku za vse južne Slav-jane. Tako je bil že Verger i j namenil vsa slavjanska narečja upo-trebiti za jeden jezik, na kateri je hotel, kakor Luter za Nemce, prevesti sv. Pismo razumljivo, da vsem Slavjanom, kar je vendar pozneje opustil.l) Pozornost našo zaslužuje v tem obziru tudi neki list, z Dunaja 19. febr. 1560. leta, presojajoč Trubarjev prevod ,Novega Testamenta4, kjer recenzent pravi o jeziku njegovem tako-le: „Lingua tarnen ipsa, seu proloentio, quam auetor Sclavonicus posuit, est quidem Sclavonica, tarnen aretata et constricta ad illam sal tem Sclavonicae linguae proprietatem, qua provinciae Styria, Carniolia et Carinthia untuntur, ita quod si ista translatio legatur coram illis Sclavis, qui in partibus regni Ungariae superioribus, in comitatibus Trichiniensi, Arvo-lypto et aliis vicinis morantur, parum aut ferme nihil sint intellecturi. Itidem de Polonis, Bohemis, Moravis, Russis, Moscovitis, Illiricis et his, qui circa Zagrabum sunt, sentiendum, quod videlicet translatio haec ab illis non intelligatur" — iz česar je razvidno, da se je želelo prevoda, kateri bi razumeli razven Slovencev tudi ostali Slavjani!2) Presojevalci Konsulovega pre vola Novega Testimmta pa so v Metliki v Slovenski krajini leta 1559. izrekli, da je ta prevod „po vsi Dalmaciji ob Jadranskem morji, istotako po Hrvatski, Bosni, Srbiji in tamo tja do Carjigrada razumljiv in zadosten," ter se zato lehko pre-tiska v cirilico (iz glagolice namreč). ,S tčm se" — tiko so mislili presojevalci — „po vsi priliki prava kristjanska religija in resnično vzveličalno evangelje po vsi Turški pospeši, turška srca in naravi se h kristjanski veri prenove, njihova divjost utolaži. jadne zasužnjeni kristjani uteši in okrepi ter nauk našega Vzveličarja Krista malo po malo po Turški razširi. Mislilo se je na razpošiljanje preko Benetek, Aleksandrije, Carjigrada, na posebne ljudi, celo na cirilsko knjigotiskarno v Zumberku. Omenjeni žumberski svečenik Ivan Male-
*) „Vienac", 1875 str. 725.
2) „Zora", 1877 str. 258.
ševac je pisal namreč leta 15G3., naj mu za tiskanje manjših knjig pošljejo cirilska pismena, pa da bodo uskoški duhovniki dobili tiskarje iz Bosne in to iz Goražde ali iz samostana Miloševa, kjer so bile stare slovenske knjigotiskarne.*)
Da se vse to in še marsikaj drugega n i zvršilo, krive so bile
>	razne okolnosti, kakor n. pr. že sama oddaljenost v tuji deželi z znatnimi neprilikami v öni dobi, siromaštvo kakor nevednost ljudstva, za knjigo tedaj še malo marajočega, prerana smrt duše materijalnemu podjetju barona Ungnada, nedostajanje nadaljne denarne podpore, neprestane vojne turške vsako duševno delo zavirajoče, protireformacija ali mnogo pač tudi reakcija v obojem pomenu, združena v moči cerkveni in državni sili itd. itd. Mnogo za tisek pripravljenega, med drugim celo sv. Pismo z glagolski mi, cirilskimi in latinskimi pismeni, ostalo je tedaj nenatisneno in se je gotovo pogubilo; a knjige Ungna-dove po njegovi smrti leta (1564) odposlane v Jugoslavijo, bile so zvečine v Novem Mestu ugrabljene in uničene, ostanki pa v Gradci in drugje sežgani.2)
Dodatek. Ker je, kakor prej omenjeno, primer naših Slovencev
>	verjetno vzpodbudil tudi brate onkraj Sotle, tako imenovane Kaj kavče, da so začeli pisati in tiskati knjige v narodnem jeziku; in ker nam nadalje književno delovanje južnih Slavjanov v "VVurtemberški daje tako lep vzgled vzajemnega in zložnega poslovanja med Slovenci in Hrvati ter Srbi: zato naj bodo konečno tu tudi navedene še istodobne
Kajkavske in hrvatske knjige.
1. Zgoraj imenovani beliški župnik Mih al j Bučič, prvi pisatelj kaj kav s ki, zložil je in izdal: Kerstčanski navuk ali Katekizem hrvatski za luterane okoli leta 1573., prevel v kajkavščino baje sv. Pismo novega zakona in sestavil še nekaj drugih bogoslovnih del v tem narečji ; ali vse to se je poizgubilo, kakor tudi več drugih v omenjeni Zrinjskega knjigotiskarni izdanih spisov. Jedina knjiga kajkavska tiskana v Nedeljišči, katera se je do danes ohranila, je prevod Verböczyjevega ogrskega zakonika ,Tripartitum', ki ga je iz latinskega prevel J a n u š Pergošič, meščan in beležnik varaždinski, podnaslovom: Decretum, koteroga ie Verbewczi Istvan diachki popiszal, a poterdil gha ie Lafslou, koterie za Mathiafsem kral bil, ze vise ghofspode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wugherfske corune ladanie fslisze, od Ivanussa Pergofsicha na fsloviensski iezik Obernien, stampan v Nedelischu (po Rudolfu Hof-
') „Vicnac", 1880 str. 733.
Ljubič, 1. c. I. 40.
halter) leto nassegha zvelichenia 1574. fol. 93 str. Druga iz te dobe ostala nam kajkavska knjiga -je za nas posebej zanimiva in, kakor Mam prav opazuje, ,nam Slovencem jako znamenita vže zarad tedanje vzajemnosti', kronika, katero je spisal zagrebški kanonik Antol V rain ec, a natisnil jo ljubljanski tiskar Janez Mandelec dvakrat zaporedoma pod tem-le naslovom: Kronika kratka szlovenzkini iezikom zprav-liena 1578., in istega leta zopet: Kronika vezda znovicli zpravliena kratka szlovenzkim iezikom po D. Antolu pope Vrameze kanoniku zagrebechkom. Psal. 118- Domine gressus meos dirige. Stampane v Lublane po Ivane Manline, leto 1578. 4°. 65 list. Razven te kronike je Vramec še izdal knjigo: Postila Svetih in Prodečtva v dveh delih, štampano v slobodnom kralevom varašu Varaždinu po Ivanu Manliuše 1586. 4°. 238 list.*) — Op. Kajkavsko narečje se mnogo približuje slovenskemu; zato je tudi nekateri zmatrajo uprav za slovenščino ; a tem bolje smemo še torej mi tedanje kajkavske proizvoda omenjati v književnem delu slovenskem.
2. Hrvatske knjige pa, katere sta Anton Dalmatin in Stepan Istrianin s pomočjo prej imenovanih sotrudnikov in še posebej s sodelovanjem Trubarjevim in Juričičevim v Tubingi in nekaj v Urahu na svetlo dala v glagolici in cirilici ter deloma tudi v latinici, so: Tablica, zazbuko, očenašem, 1 pogl. lista Rimljanom, in 117 psalmom, glagolski v Nürnbergu 1560, cirilski v Urahu 1561. Azbukvar ili tabla za ditzu s katekismom, glag. v Tubingi 1561, ciril. v Urahu 1561. 8. 12 list. Katekizmus, edna malahna knjiga, u koi esu potribni i prudni nauki i artikuli prave krstianske vere, s kratkim iztomačenjem za mlade i pri proste ljudi, i edna prediga od kreposti i ploda prave krstianske vere, kroži Stipana Istrianina s pomoču dobrih Hrvatov, sad najprvo iztumačena, u Tubingi 1561, 8. 7 pol, glagol, ciril. in latin.; pod predgovorom v cirilici so podpisani Primuž Kranac, Anton Dalmatin in Stipan Istrian; v obeh, glagolski in cirilski izdavi je pohrvačena prediga Trubarjeva. Tabla za decu i artikuli ili članci ove prave stare karstjanske vere, u Tubingi 1561 glagol. Prvi del Novega Testamenta, va tom jesu četiri Evangeliste i dijanje Apostolsko, iz množili jazikov v sadašnji opčeni in razumni harvatski jazik po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianinu s pomoču drugih bratov sada prvo verno stlmačen, u Tubingi 1562. 4. glagol., in u Tubingi 1563. 4. ciril., vendar obe izdavi med seboj precej različni. Loci communes,
1) Ljubič II. 5IG, Mam, 14. Vramčev iztisek prve izdave se nahaja v knjižnici pok. dr. Ljud. Gaja v Zagrebu; a druge izdave jeden iztis vlicojski biblijoteki v Ljubljani.
to jest edni kratki razumni nauči naipotrebnei i prudnei artikuli ili deli stare prave vere karstjanske, u Tubingi 1562. 4 glagol in ciril., iz Malanchtona. Artikuli ili deliprave stare krstianske vere iz svetoga pisma redom postavleni na kratko razumno razloženi i stumačeni; koi jesu takaiše toko va 1530 godišdu našemu naimilostivomu gospodinu cesaru Karolu petoga imena, bogoljubna spomenutja, i potle va 1552 go-dišču konziliu ili zborišcu va Trntu od ednih velikih hercegov i voivod varoši, gradov i predi kači očito izročeni i dani, sada v novja iz latinskoga nemškoga i krainskoga jezika va hrvacki verno stlmačeni po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianinu, u Tubingu 1562, glagol, s slikami pisateljevimi, tudi ciril. in 1563 še baje latin.; to je prevod Trubarjevih Artikulov. Predike od tuče, u Tubingi 1562. 4. glagol., prevod iz nemškega. Postila, to jest kratko iztlmačenjc vsili nedelskih evangeliov i poglaviteh prazdnikov skrozi sve leto, sada najprvo harvackimi slovi štampana, u Tubingi 1562. 4. glagol., 1563 ciril.; prvi del baje tudi še v Ratis-boni 1568 v dveh zvezkih latin. Drugi djal Novoga Testamenta, u kom se zadrže Apostolske epistole po ordinu kako broj na drugoj strani ove harte kaže itd., u Tubingi 1563. 4. glagol, in ciril. ; pod predgovorom je poleg Antona Dalmatina in Stipana Istrianina podpisan tudi Jure Juričič. Govorenje velo prudno, u Tubingi 1563 glagal; prev. iz italijanskega Red crkveni, würtenberski, u Tubingi 1564. 8. glagol., tudi latin., podpisan razen prejšnjih tudi Jure Juričič. Bramba augustanska spovedi, apologia imenovana, verno stlmačena iz latinskoga jazika va hrvacki po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianinu, v Tubingi 1564. 8. glagol, in ciril., tudi latin. Spovid i spoznanje pravje krstjanske vire, ka je prezmožnomu cesaru Karlu petomu rimskoga orsaga plo-ditelju u spravišču va Augusti zrucena, u godišču Isukrsta 1530, sada najprvo iz latinskoga i nimškoga jazika va hrvatski po Antunu Dalmatinu i Stipanu Istrianinu iztlmačena, u Tubingi 1564. 8. glagol. — Zdi se, da je še A. Dalmatin skupaj s Trubarjem izdal v glagolici: Hervatski katekizmus cum Salamonis Proverbiis, u Tubingi 1580, in Epistole sv. Pavla, u Tubingi 1582. Konsul sam pa je izdal še: Katekizmus, knjiga, u koi jesu Artikuli karstjanske vere s kratkim iztumačem i jedna predika, kroz Stipana Istrijanina iztum čena, u Tubingi 1561. glagol. A. Me rč er i d je sam prevel in izdal: Probe sv. pisma iz Izajie proroka, u Tubingi 1564 latin, in glagol.1)
Zagovor. •
To je književno delo slovensko v 2. polovici XVI. stoletja, rekše po če tki slovenske književnosti. Omenjale so se pri tem sicer
*) Ljubit, I. 39, 40; II. 486, 437.
tudi nekatere stvari manjše pomembe ter so se imenovali pisatelji nižje vrste in osebnosti samö po sebi malovažne; ali: „mi smo dolžni ceniti in čislati vsakega narodnjaka, ki je le eden kamen položil za dušni narodni dom, katerega sedaj že več marljivih rok dozidovati pomaga." Razven tega nam je bila tudi želja, da podamo, četudi majhno, to vsaj kolikor možno, popolno sliko o početkih našega slovstva In zato se omenjajo v spisu tudi istodobni književni proizvodi kajkavski in hrvatski, kateri so prišli na svetlo uprav nekaj povodom, a nekaj baš sodelovanjem slovenskim.
Sedaj je to delo pač malo in samoposebi neznatno. Od nekaterih izdav imamo dandanes le kaj redke izvode v domovini, tu in tam še kak posamezen iztis v katerem tujem daljnem mestu. n. pr. v Londonu, Kopenhagnu idr.;2) od drugih pa nam ni znan baš nijeden primerek več. Huda usoda je preganjala prve slovenske knjige; brez razbora so jih metali v ogenj ter pokončavali, kakor so le vedeli in mogli, brez ozira na večkrat povse nedolžno in celo nepristransko njih vsebino. Kar jih je še ostalo, prišle so največ v ljubljansko jezuvitsko zbornico, ki je pa 1774. leta ž njimi vred pogorela. ,Tako imamo od bogatega slovstva tistega časa v primeri le še majhene ostanke; marsikaj bi bilo morebiti še v kakem starem gradu ali v samptni bajti dobiti, kamor ni segla pokončevalna roka4.3)
In kakor po kolikosti malo, tako je ono delo za našo d6bo tudi neznatno po kakovosti. O tčm smo se prepričali dovolj, govoreč ob vsebini in vrednostni navedenih spisov; da je namreč v njih zastopanih le jako malo književnih strok, nesamostalnih, in v dokaj slabi besedi. Ali, velika bi bila pogreška, ako bi te slovstvene plodove hoteli oce-njavati absolutno, brez ozira na čas, kedaj so nastali, brez ozira na vspeh, ki so ga dosegli. To so pravi temelji literarnemu delovanju pri nas od XVI. veka sčm, A zato je ono v začetku res malo in neznatno delo v posledicah svojih postalo za nas pač veliko in preznamenito. Ž njim je bilo Slovencem vdahneno novo d u š e v n o ž i v 1 j e n j e! To je treba uvažavati, in potem so nam one drobne, proste pesmi več vredne, nego debeli zvezki mamo likanih poezij, oni tenki abecednik, molitve in ,rimani' katekizmi nam tako v književnem obziru veljajo več, nego obširna znanstvena dela v kulturni povestnici narodovi
») Trstcnjak, „Zora" 1872 str. 24.
*) V „Lj. Zvon" DI. 607, rKrcsu V. 568.
*) Trdina 1. c. 113.
Zato pa končujemo z besedami Slomškovimi:1) „Traber, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."
Torej:
.Blag vam ostani spomin, upanje nam zanaprejM
Mohorieev Tone.
Spisal Janko Kersnik.
CTam gori je bil doma na opustošenem hribovji, ki se dviga visoko na(l zeleno Savo, kjer ta zapušča ljubljansko ravnino ter jame IPS^: po tesni soteski izpirati svojo skalnato strugo na poti proti prijazni Dolenjski.
Oče njegov je imel širno posestvo, a tudi skoraj za tri pode — otrok; ko je izročal imetje svoje, izbral si je jednega mlajših sinov prevzemnikom, najstarejšemu Tonetu pa je, kakor vsakemu druzih, izgovoril petsto goldinarjev dote.
S to svoto v pismu — kajti v gotovini jo je smel šele ob letu po izročitvi terjati — šel se je Tone ženit; izpolnil je pač že petintrideseto leto, pa mari mu je bilo tudi le bolj do tega, da priženi „grunt", posestvo, nego li da bi bila žena mlada in lepa. To je vedel tudi njegov stari prijatelj, kateremu je zaupal svoje želje in ga pooblastil mešetarjem; v kratkem je bilo dognano, da Tone vzame Mohoričevo vdovo, petdesetletno Marijano. posestnico polgrunta na Doleh.
Priženil je zemljišče, ženi izgovoril malostno doto. rejenki njeni pa, kajti svojih otrok ni imela, primeren odpravek — in tako je postal posestnik, polgruntar. Rejenka Cilika je imela šele petnajst let, in ni bilo treba skrbeti, da bi prekmalu terjala svoj denar — torej je Mo-horičev Tone, tako so ga imenovali sedaj, pričel svoje gospodarstvo z najboljšimi nadejami, kakor jih more imeti mož njegovega stanu in obzorja.
Pa svojih petsto goldinarjev je kmalu potrosil. Napravil je nov kozolec, kupil še jedno kravo k dvema, ki sta bili pri hiši, in pokril pol strehe na hlevu na novo; — drugo pa je bila pobrala svatba in
l) „Drobtinice", 1862 str. 72.
državna pristojbina. Žena Marijana je v jednomer bolehala, rejenka je bila premlada, in zato sami niso mogli zmagovati dola; vzel je hlapca, za njim deklo, a dve leti potem je videl, da ne izhaja — moral je misliti na posojilo, na dolg.
Jeden njegovih mlajših bratov, čvrsti visokovzrasli Šimon, postal je doleten in prejel doto svojo. Ob istem času se je oglasil tudi Tone doma pri roditeljih ter zvečer odhajajoč dejal bratu:
„K meni pridi, Šimon! Ženil se še ne boš, in pri nas ti dotlej tudi ne bo slabo."
Šimon je prišel, posodil bratu svojih petsto goldinarjev ter ostal tam — na pol domač, na pol hlapec — in tfr se šele pričenja naša mala povest.
O sv. Juriji je bil v bližnjem trgu semenj. Tone je gnal jedno kravo na prödaj; potreboval je zopet denarjev za žito, za davek in za vse, česar prav o takem času primanjkuje kmetu. Cilika je šla ž njim, domd pa je dopoludne Šimon opravljal, kar je bilo najnujnejšega, kajti popoludne je sam hotel v trg na semenj; Tonetova žena, stara Marijana, pa je sedela tožna doma za pečjo in pletla slamnato kito.
Na semnji je Tone slabo opravil. Kupčije ni bilo in kmalu popoludne so se tuji kupovalei jeli razhajati.
„Počakajva še malo, oče!" omenila je rejenka, ko je Tone nameraval odriniti proti domu.
Deklica je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno razvita, in iz njenih očij je seval nekov tuj, temen žar, kakor ga nismo vajeni pri naših rodnih dekletih; pa saj tudi nikdo ni znal, kdo je bil njen oče, ni katera njena mati; — iz tržaškega najdeniškega zavoda sojo bili prinesli.
Zagorel laški kupec je še jedenkrat povprašal po ceni Mohoričeve krave, a potem zazvižgal ter obrnil hrbet; mimogrede pa je vščipnil še Ciliko v lice.
„Pojdiva, pojdiva!" velel je Tone nejevoljno; »pa zakaj ga ne udariš s šibo — Laha črnega?"
Pri bližnji krčmi ja je ustavil Šimon; kupil si je bil že nov klobuk ter ga nosil vrhu starega.
„Ali nisi prodal?*
„Ne: ko bi jo zastonj dal!" zavrnil je Tone.
Privezal je v tem kravo ob sosedno ograjo.
Vsi trije so se stisnili v veži krčme ob konec mize, ki se je slučajno izpraznil, in Šimon je klical vina.
\
„Dobro se ti godi, Mohorič, dobro!" vpil je z drugega konca vinjeni mešetar. „Tega nima vsak — brata, ki bi za vino dajal!"
„Saj jaz tudi lehko dam zanje!" mrmral je osorno Tone; „lehko — če prodam ali ne."
„No, no, beseda ni konj — kaj boš zameril? Dobro zdravje, Tone!" Rekoč mu je molil poln kozarec preko mize.
Mohorič je odpil in bil je kmalu v živem razgovoru z drugimi gosti okoli mize.
„V Hrastji boš dobro prodal, Tone! Drugi teden bo tam semenj; tja ženi!" tolažil je mešetar, in kozarec je šel iz roke v roko.
„Kaj si kupila, Cilika?" vprašal je Šimon poleg sebe sedečo deklico.
„Materi malo kotemne, kakor so mi veleli."
„Pa meni? Kje imaš ,semenj4?"
Pogledala ga je šegavo in na lehko se zarudela
„Nič — ničesar tebi!"
„Oh, Ie čakaj, nocoj pridem po ,semenj4!" šepnil ji je na uho.
Povesila je oči, a odgovorila ni. —
Proti večeru so se vračali domov; Mohorič je bil malo vinjen in je koracäl težkih nog zadaj; ona dva pa sta gonila kravo.
„Kam tako tečeš. Cila?" vpil je Tone zdajci za onima. Rejenka je počakala malo, ne vedč, česa želi gospodar. Šimon pa je tiral žival dalje. Šli so po ozkem kolovozu, katerega je obrastal visok glogovec. posut ves z belim cvetom, čegar vonjava je polnila večerni vzduh.
«Kaj je?"
Mohorič je bil že poleg nje in jo prijel z obema rokama okoli pasa.
„Pustite me — za božjo voljo, kaj hočete?" vskliknila je po-luglasno.
šimon je bil že izginil za ovinkom.
„Ničesar nečem, Cilika," sopel je oni, „samo to vem. da te imam rad — Cilika, Cilika!«
Izkušal jo je poljubiti. Deklico je spreletel mraz in z vso silo je izkušala iznebiti se njegovih rok, njegovega objema. Neka naravna sramežljivost ji ni dala glasu, in tako je trajal med njima le tih boj nekoliko trenutkov. A moči so jo jele zapuščati, in na ves glas je zavpila: „Šimon, Šimon!"
Mohorič ni bil več vinjen, a strast mu je vzela ves razum; niti zmenil se ni za glasni krik.
„Šimon, pomagaj!" zajecala je deklica še jeden pot, in v tem trenutku je ležal Mohorič že v trnji poleg kolovoza, in Šimonova pest ga je tiščala k tlom.
„Pusti me!" sikal je premagani.
Sklonil se je počasi, in divje, sovražno pogledal svojega brata.
„Kaj pa hočeš? Hudič ti!" zavpil je s hripavim glasom.
„Dekleta pusti v miru!"
Nova kletev Mohoričeva je bila odgovor. Stopil je urno naprej, ujel kravo in jo tiral domov. Ona dva pa sta šla molče za njim. Nihče ni izpregovoril besedice več.
Tudi doma pri večerji — Marijana je bila pristavila nekoliko krompirja — ni bilo razgovora. Šimon je šel prej na kozolec sp it — kakor je dejal, in Cilika je pospravljala po kuhinji.
„Tone," dejala je zdajci stara Mohoriška, „meni se vidi, da Simon preveč pogleduje za našo Ciliko."
„Kaj meni do tega?" dej e on.
„Ona pa za njim!*
Gospodar ni zinil besede, nego utrnil Ješčrbo, ki je visela v kotu.
„Treba ji nekoliko rčči \a nadaljuje starka.
„Rčciji ti!«
Govoril je vse to mirno, a iz njegovih očij je sevala ista strast, kakor prej, ko je bil objel rejenko v onem kolovozu. —
Tisto noč ni mogel spati. Ležal je v mali shrambi pod streho, odkar je bolehala žena, in prav pod njim je bila sobica, kjer je spala Cilika. Okoli polunoči je čul tihe korake, ki so se bližali okencu rejčnkine sobe, in čul tudi kmalu potem šepetanje in poluglasen razgovor tam doli. Vedel je, da je Šimon pod oknom, in jeden trenutek se ga je polastila celö divja misel, da bi vzel velik brusni kamen, ki je ležal v kotu, ter ga vrgel onemu na glavo. Pa udušil je to misel ter le bosopet in počasi zlezel k lini, da bi razumel razgovor onih dveh.
„Pijan je bil, pijan!" dejal je Šimon.
„Jaz tudi tako mislim," hitela je deklica.
„Je bil li že kedaj takov?"
„Nikdar, Šimon — saj sam veš! Pa — pojdi spat — da naju kdo ne sliši!"
„Oh, kdo naju bo čul?"
Šepetanje tam doli je vedno bolj utihalo, tako da Tone ni mogel razumeti besed; a vedel je vendar, da si stiskata roke, da se poljubljata in da govorita o ljubezni svoji.
Ko je rano solnce vzhajalo, ni bil še zatisnil očesa ; vstal je ter šel po svojih opravkih; vzbudil je Simona, krmil živino in potem je tekel dan, kakor doslej vsi prejšnji.
Drugi teden je Tone sam gnal kravo na semenj v Hrastje. Prodal jo je in prišel zvečer ves vinjen domov. A nadlegoval ni nikogar, nego takoj legel spat. Tudi poslušati mu ni bilo ničesar več, kajti od onega večera je spala Cilika pri stari Mohoriški v kamri — in nihče ni povprašal, zakaj se je zgodila ta izprememba.
Druzega dne pri kosilu pa je Tone prilično omenil:
„Vojska bo; v Hrastji so že vsem odpustnikom povelje dajali, da pojdejo doli na Turka."
Šimen in Cilika sta prebledela, kajti Šimon je bil vojak. Še istega dne je imel tudi svojo pozovnico v rokah in odšel je drugo jutro.
Mohoriška in Cilika sta jokali, Tone pa je imel nekak jeklen obraz.
Pod hruško kraj kozolca, od koder je tekla steza navzdol proti cesti, segla sta si v roke.
„Kaj pa s tistim dolgom?" vprašal je Tone.
„Tistih petsto dote?" ponavljal je Simon. „Jaz se bom vrnil in jih bom še porabil. Če me pa ne bou — tu je pogledal z medlim očesom po Širni dolini, ki se je raztezala pod njima — bilo je, kakor bi hotel vzeti slovo — „ako me ne bo, — daj jih kamor hočeš, Olli ali domačim — kakor hočeš. No Cili jih daj!"
Zaukal je na glas in izginil za bregom.
Pol leta pozneje je umrla Mohoriška; Tone in rejenka sta ostala sama. Njegovo gospodarstvo, katero je bilo tako slabo, da ni mogel jemati niti hlapca niti dekle; a vendar nihče ni mogel rčči, da je bil Tone zapravljivec; — poguma, moštva in delavnosti mu je manjkalo. Storil je v tem še nekaj dolga, in sedaj so mu obresti vse jemale. Po Šimonu pa ni bilo sledu. Nekoliko dopustnikov se je vrnilo domov, a mnogo jih je še ostalo v Bosni, in med temi tudi on. V obče pa so po fari govorili, da je že mrtev, in tudi Tone se skoraj ni več nadejal njegove vrnitve.
In Cilika?
Bilo je zopet o sv. Juriji, ko sta gnala zadnjo kravo, ki jo je imel Tone še v hlevu, v trg na semenj. Prav obletnica onega semnja je bila, o katerem sem gori pripovedoval. Danes pa je Tone prodal svojo žival, in potem sta pila z rejenko v oni krčmi, kakor lani. Domov gredč ni bilo več treba krave voditi, in šla sta — Tone naprej z verigo čez ramo, Cilika za njim, noseča nekoliko kupljenega domačega orodja. Zopet je cvel glogovec ob tesnem kolovozu, in mračilo se je
po dolini. Prišla sta domov, ne da bi izpregovorila, in rejenka je šla kuhat borno večerjo.
Ko je stala tam pri ognju, odsvital je plamen v njenem temnem očesu in ji rudečil lice, ki je bilo nekoliko bolj bledo, nego lani. Moborič je sedel poleg ognjišča na klop.
(Konec prihodnjič.)
Književna poročila, v.
Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli.
Spisal Janko Leban (Gradimir), ljudski učitelj. Ponatis iz „Učiteljskega Tovariša* 1884. in 1885. L V Ljubljani 1885. Natisnil in založil J. R. Milic. Velika 8ka.
Str. 50. Cena 50 kr.
S to vsega priznanja vredno knjižico ugodil je trudoljubivi g. „sestavi telj" brez dvojbe vsem učiteljskim tovarišem svojim, katerim jo je namenil v prvi vrsti. Opisujoč namreč, „kako so delovali, borili se in trpeli naši pisatelji za naš narod", kaže učiteljem pota in podaja sredstva, po katerih se da že v zorni mladosti buditi v otroških, za vse blago in lepo dovzetnih srcih toli potrebna in vendar le preredka ljubezen do naroda in jezika. V uvodnih besedah izraženim zdravim nazorom, ki pričajo o g. strokovnjaka teoretični izobraženosti in praktičnem izkustvu, ne da se nikakor oporekati. Kajti ako rodoljubje ne prešinja nežnega narastaja, ki ga tako radi imenujemo „nado naše prihodnjosti*, ne more odgojevatelj bodočih državljanov ustvarjati jeklenih značajev, tedaj tudi ne zadostiti glavni dolžnosti težavnega, a lepega in hvaležnega poklica svojega. In vendar uprav v sedanji samopašni dobi tako krvavo ne pogreša trdnih, nesebičnih značajev skoro noben narod, nego ubogi narodič slovenski. Zato pa bodi vestni učitelj vsegdar pomnjiv zlate resnice, da „vse žive dni
') V „Učiteljskem Tovariši* (188G., 2. list, 17. stran) se nekdo spotika ob to, da „Ljublj. Zvon" vedno donaša ocene novih ljudsko-šolskih knjig. Nam se ta nejevolja neimenovanega gospoda zdi nerazumljiva; kajti prvič je „Ljubljanski Zvon* dolžan svojim bralcem poročati ob vseh slovenskih knjigah brez ozira na njih vsebino. o katerih misli, da zanimajo naročnike njegove; drugič nas pisatelji ljudsko-šolskih knjig sami večkrat prosijo, naj opozorimo slovenski svet v „Ljubljanskem Zvonu" na njih knjige, in napčsled je dobra tretjina naših naročnikov učiteljskega stanu, ki so nam gotovo hvaležni za to, da jim časih poročamo kaj o novih ljudsko-šolskih knjigah, o katerih naši šolski listi, kakor sam omenjeni gospod pravi, „večinoma molče.*	Ured.
ostanejo vtisi, katere zadobi nežno otroško srce," ter ne zamudi nobene prilike, ne puščaj v nemar nobenega pomagala, katero ga utegne pospeševati v zvrševanji učiteljske naloge.
Tak pripomoček pa je ravno Lebanova knjižica. Kajti razpravljajoč pisatelje slovenske (deloma tudi nemške), ki so podpisani pod odstavki II., III., in IV. berila za narodne (ali „ljudske") šole, navešča pri posameznikih poleg najvažnejših životopisnih črtic njih znamenitejša dela, h krati pa podaja učitelju primerne pedagogične migljaje, ki merijo na dosego gori omenjenega smotra ter vzbuja učence, naj posnemajo lepe čednosti dotič-nega književnika.
Tvarina sama je precej zanesljivo in vestno obdelana; g. pisatelj nam je postregel celö z nekaterimi čisto izvirnimi podatki ter popravlja poleg tega tudi pomote, ki so se iz knjige v knjigo vrinile (prim. str. 44. „Iv. Tomšič" in str. 38. „Krstnik"). A vendar ni knjiga brez stvarnih pogreškov, katere si dozvoljujem v naslednjih vrsticah popraviti. Najprej treba pisatelju književne zgodovine pomniti, da morajo biti vsi njegovi podatki, zlasti pa naslovi književnih del, natančno posneti. Tega načela se g. „sestavitelj" ni povsodi držal. Tako n. pr. piše: „Gregor Krek se je rodil — — v Gate ni" (str. 31.) mesto „v Čet en i rova ni"; 1. 1859. priobčil se je ,,Vodnikov Spomenik", ne „Vodnikov Spominek" (str. 34.); naslov Božičevemu poslovenjenemu romanu je: „Stric Tomaževa koča ali življenje zamorcev v Zjedi-njenih državah severne Amerike", ne: „Stric Tomaž ali živenje zamorcev v Amerik i" (str. 19.); Levstik ni „knj ižni čar" v veliki ljubljanski knjižnici (str. 23.), ampak „skriptor"; dr. J. Mencinger se ni preselil „čez leto dnij iz Kranja v Krško", ampak bival je v prvem mesteci skoro jednajst let; beseda „opat* pomenja prvotno res „samostanskega poglavarja", ali Slomšek ni bil nikdar „samostanski poglavar" (str. 8.); Urban Jarnik ni spisal 1. 1829. „Slovenske slovnice" (str. 18.), ampak izdal je le Gutsmannovo „Gründliche Anleitung die windische spräche . . . von selbst zu erlernen" v 6. popravljenem natisku. Stavka: V „Kranjski Čebelici" so se smeli slovenski pesniki prosto gibati, t. j. vsak je slobodno opeval to, kar mu je velelo njegovo občutno srce" (str. 23.) jaz nc bi podpisal in z menoj menda tudi nihče drugi ne, ki pozna tedanje žalostne razmere, zlasti strogo, vse duševno delovanje morečo cenzuro. Razven teh kaže knjižica še nekatere druge nedostatke, ki se lahko popravijo v drugi izdaji, katero ji prav iz srca želimo. Takoj v uvodnih besedah razpravlja nam g. pisatelj „pesniške vrste"; a njegove največ po Janežičevem „Cvetniku" površno posnete definicije so nepopolne, premalo točne in zaradi tega nejasne ter ne
morejo zadostovati čisto neukemu ali takemu bralcu, ki se je slovenskega slovstva le „prav plitvo" učil. Kako naj doume nevešči čitatelj bistvo dotične pesniške vrste iz kratkorečenih stavkov, kakeršni so na pr. naslednji : „Roman je epos *) v prozi;t — „Novela je okrajšan roman" — „Romanca in balada ste poetični popis dejanj, šeg in navad" — i. t. d. Mimogrede bodi povedano, da je balada sicer po imeni laškega2) izvora, ali sedanjo svojo obliko in strahotno bistvo je zadobila na mrzlem severu evropskem, ne v vroči Italiji. — Govoreč ob An t. Janež ič i (str. 17.) omenja g. pisatelj „družbo sv. Mohora", ne da bi povedal, kaj je in kak namen ima to društvo, (kakor je to storil pri „Matici Slovenski" str. 23.). Nadalje bi opozoril g. pisatelja še na jedno nepriličnost njegove knjižice, in ta je prepogosta, neumestna raba pretirano hvalečih izrazov. Za to boleznijo bolehajo sicer skoro vse naše slovstvene razprave in zgodovine, ki kar mrgole samih „slavnih", „preslavnih", „izvrstnih" in „odličnih" pisateljev in pesnikov, akopram imamo zlasti zadnjih komaj toliko, da jih moremo na prste jedne roke našteti. „Ni vse zlato, kar se sveti".
Tak Superlativ je tudi trditev, da je Gregorčič že zdavnaj prekosil učenika svojega Stritarja. Velikih pesnikov ni soditi po momentnih vspehih, ampak po njih duševnem obzorji, celoletnem delovanji in vsestranskem vplivanji, in v tem oziru mislim, da je vendar še nekaj razločka med Gregorčičem in Stritarjem.
Priznavam sicer blagi namen g. pisatelja, ki hoče vzbujati v otroškem srci ljubezen do naroda in jezika, slaveč mu književnike slovenske in njih dela, a to bi se ne smelo goditi resnici na kvar niti v knjigi, ki je zlasti namenjena v pouk učiteljem, ne učencem. Mnogi v ti knjižici jako pohvalno omenjeni pisatelji so le „minorum gentium", njih spisi češče male ali prav nobene estetične vrednosti; bolje bi torej bilo, da je g. pisatelj vsaj zadnje popolnoma zamolčal ali samö na kratko omenil, ker se je sicer bati, da se da njegovim besedam premotiti še pred učencem učitelj sam, in to posebno, ako je navajen „iurare in verba magistri". Povedati se je sicer moralo o vsakem pisatelji nekaj — to je zahteval namen knjige — toda „est modus in rebus" ! Popolnoma pretirane so n. pr. besede na str. 24.: „Poleg ogromnega števila pesnij je Ko-seski spisal tudi nekaj poveš ti j in drugih koristnih spisov"; izvirnih pesnij Koseskega je prav malo, povest jedna sama, drugi koristni
*) „Epos" imenuje g. pisatelj „množino junaških pesnij (t. j. takih pesnij, v katerih se opevajo slavna dela narodnih junakov), ki so zložene v umetno celoto."
a) Še to zanikavajo nekateri literarni zgodovinarji, izvajajoč besedo „balada" iz angleškega!
spisi so mi neznani, izvzimsi kratka sestavka: „Moje misli" in „Potrebne besede" (str. 83. in 88. v „Novicah" 1. 1848.) Ob Antona Umeka knjigi „A bun a Solim an" trdi g. pisatelj, „da je delala mlademu pesniku vso east" (str. 15.), a znano je, da se je Umek sam sramoval tega svojega „umotvora" v poznejših letih; vsaj izrazil se je tako (n. pr. proti rajnkemu Jurčiču in Jos. Cimpermanu).
Jezik g. pisatelja je precej čist in gladek, dasi ne brez slovniških hib. Kazi ga zlasti neka zavzetna ne samo pravopisna, marveč tudi obliko-slovna nedoslednost, ki gre največ na rovaš „sestaviteljev", dasi jo sam koncem knjige od sebe odvrača. Med tiskovne pogreške bi šteli oblike „čeških" (str. 49.), prim, „češkem" (ibid.); „Marija Stuvart" (str. 35.), prim. „Marija Stuart" (str. 20.); „Pedru" (str. 29.) mesto „Fedru" ; bo-horiški f (str. 20.), ki je podobnejši f—u, in kvečjemu še to, da stoji sem-tertam pred veznikom „ter" nepotrebna vejica, po največ je pa ni. Nikakor pa ni verjetno, da bi bil zakrivil stavec oblikoslovne napake in nedoslednosti kakor: „sotrudnik Vrtecev" (str. 11.), „Vrtečevih" (ibid.) poleg pravilne oblike: „številka Vrtčeva" (str. 18.); „v Vrteči", „iz Vrteča" (str. 11.), pa: „v Vrtci" (str. 18., 40.), in „v Vrtcu" (str. 47.); „izišli" (str. 29.), pa „izšel" (str. 41.), „odšel" (str. 37.); „vjema —vje-majo" (str. 43, 44.), pa „ujema — ujemajo" (str. 7.); nemec (str. 46.), prim. „Nemcem" (str. 95.); „Leveč iskren si o v en s k rodoljub" (str. 26.), pa: „Razlag je bil iskren slovenski rodoljub" (str. 39.); „Woldrich je zdravnik in nemški pisatelj" (str. 48.), pa „Friderik Müller je nemški pisatelj" (str. 47.), „Schiller je bil preslaven nemški pesnik" (str. 35.); „Poleg ogromnega števila pesni (str. 24.), pa „množina junaških pes ni j" (str. 4) Napačni sta nadalje obliki: „pišoč" (str. 36.) mesto: „pišoč" in „ljubeznipolen" (str. 37.) mesto: „lj ubeznipoln". V sintaktičnem obziru nam je ograjati najprej to posebnost pisateljevo, da stavi tako rad nominalne predikate stavkom na čelo in to brez vsake potrebe (zlasti takoj za naslovom); prim. „Učen prirodoslovec in vrlo spreten pisatelj slovenski je Fran Erjavec" (str. 26.); „Odličen slovenski pisatelj je bil Josip Jurčič" (str. 36.); „Velik prijatelj kmetijstva je Fran Povšc" (str. 47.); „Jako spreten jezikoznanec je Matija Cigale" (str. 41.) i. dr. Nasproti pa stoji češče glagolski predikat v zavisnikih (po duhu nemškega jezika), pa tudi v nezavisnikih stavkom na konci; prim.: „ki le bohoričico čitati znajo" (str. 20.), mesto: „ki znajo le bohoričico čitati"; „Vi, moj prijatelj, zares božanstvene misli in božanstvena čuvstva v nebeški jezik skladate in narodu svojemu posvečujete" (str. 42.) Zoper pravilo slovenske slovnice je izražanje (lastno i drugim, zlasti novejšim pisateljem): „Blaž Potočnikova pesenca" (str. 19.), „nekaj spisov Fran Jamšek-
ovih" (ibid.), mesto: „pesenca Blaža Potočnika", „nekaj spisov Frana Jamska". Nepravilni so tudi izrazi in vezave: „po nemški" (str. 25.), mesto: „nemški", „nemško" ali k večjemu „po nemškoK; „prikupiti se pri kom" (str. 35.), mesto: „prikupiti se komu"; „Frankobrod pri reki Odri" (str. 24.), mesto: „ob reki 0." „Otroci se učijo na pamet njegove pesni" (str. 43.), mesto: „njegovih pesnija. Za komparativ „nenavadnejše besede" (str. 23.) priporočal bi: „menj navadne besede". Nekam čudno se ber6 stavki: „Neutrudno delovanje Jurčičevo nakopalo mu (namr. Jurčiču!) je neozdravno bolezen® (str. 37.); „knjiga imajoča tri zvezke in ki jo je izdala družba sv. Mohora" (str. 4 7.); „zakladnica (— Metelkovo slovnica), iz katere so zajemali vsi bodoči (mesto „poznejši") slovničarji slovenski (str. 25.); („bodoči" slovničarji so tisti, ki se bodo šele narodili, ne pa tisti, ki so živeli pred pisateljem navedenih besed ali v jedni dobi ž njim; le Metelko sam bi bil mogel reči: „iz moje slovnice bodo zajemali vsi bodoči slovničarji slovenski"). „O rodoljubnem g. profesorji nam je še mnogo lepega pričakovati" (str. 35.), mesto: nod rod." i. t. d.; nasproti pa (str. 39.) „od njega se nadejamo, da bode še mnogo in krepko deloval", mesto: o njem se nadejamo, da i. t. d. (o je nemški: „in Bezug auf", „betreffs", lat. „de", „oda pa: „von", lat. „a" ali '„ab").
Z g. pisatelja v epilogu izraženo tožbo, da se je v slovenske čitanke „vzelo toliko berilnih vaj nemških slovstvenikov ali vsaj premalo važnih slovenskih pisateljev/ strinjamo se tudi mi popolnoma.
Konečno priporočamo prav toplo to Lebanovo knjižico učiteljem in sploh vsem prijateljem književnosti slovenske.
Fr. Wiesthal er.
Knjižne redkosti slovenske.
Spisal L. Žvab.
(Dalje.)
V. Bogoslovstvo.
1. Evan gel sk e bukve od leta 1754. (sic!) (M. d. h. V. K. 1857. str. 90.) Zdaj vender vemo iz vestno, da je prišla 1754. leta taka knjiga na svetlo, kajti poprej se je dvojilo in Šafafik piše na 101. str. Geschichte der südslavischen Literatur, I. Prag 1864.: „Kvangelia inu branie. 1754.
Zweifelhaft; indem diese Ausg. nur von Josef Ilasl in der Vorr. zu s. Sveti poft 1770. 8. erwähnt wird, wo aber die Jahreszahl 1754 statt 1764 verschrieben oder verdruckt sein könnte."
2. Ne u slove ni sc lie Übersetzung des Winterteils der evan-gelien aus dem werke des Engländers Staple ton, das IG 20 (1629) gedruckt worden ist. Nach einer abschriit des Herrn A. Raič. nsl. Fr. Mi k losi c h, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. I. Band, Lautlehre, zweite Ausgabe, Wien 1870. pag. 597. — III. Band, Wortbildungslehre, Wien IS76. zweite Ausgabe pag. 549.) Ker bi bil kaj več rad vedel o tem prevodi, pišem prof. A. R. Evo vam odgovora: „v ljubljanskej knjižnici je rokopis iz XVII. stoletja iz Zojzove zapuščine. Prelagatelj je nepoznan, ali gotovo je bil kak duhovnik, ki si je za posamezne nedelje in praznike dotična evangelija proti prelagal ter ja v cerkvi bral. Za vsakim evangelijem je „Pericope moralis huius Euangelij" lat. iz Stapletona prepisal, t. j. posamezne točke, o katerih je propovedal. Rokopis ima 114 listov, ki pa z latinskim ,pericope' vred niso vsi. popisani, ampak na nekaterih se nahaja samö nekoliko vrstic: tudi niso evangelija resnično preložena, n. pr. 1. 11 o. druga stran (evang. 80) ima samo naslov: „Na ta prasnik tiga S: Skoffa S: Martina. Euangelium. Luc: 12. Ga bosh nefhel Na S: Nicolausha dan no prafnik."
I.	zimski del (Promptuarij Moralis in Euangelia Dominical i a partis Hyemalis. Authore Ma g i ft ro THOMA STAPLETONO, Anglo, S. Theolo-giac Doctore, & Regis Professorc Luanij. (Coloniae Agrippinae. Anno 1615 ne pa 1629) ima 28 evang. —
II.	poletni del (Pars Aefstiualis. Antverpiac 1593) 27 evang. (29—55) in III. zadnji del: Euangelia in Festis Sanctorum totius Anni 26 evang. (56 — 81). — Rokopis ima zaradi nekaterih oblik svojo zanimljivost, katere je Miki. navel v svoji slovnici. Jezik je slab; členek se rabi dosledno. Za poskušnjo 32. evang.: „Vunim ystim zhasu, ie Jesus kiudom rekal: moie messu ie ena praua ieid, ali i fpisha: inu moja kry ie cnu prauu pvtje. kateri iei moie messu, inu pyie moio kry, ta ostane vmeni inu iest vniemu. kakor je mene poslal ta shiui Bug ozha, inu iest. shiuim sa volo ozheta, taku, kateri mene jej, ta bo tudi shiuil sa nioio volo. Leta ie ta kruh. kateri je od Nebess prvfhal: nikar, kakor sö vashi ozhoui Hanno jejdli, inu so vmerli: kateri leta kruh jej, ta bo tudi shiuil vekomaj." — 69. evang.: „Na ta prafnik tiga obiskana te Vifoko zestite Diuize Matere Marie. Euan.: Luc: 1. Ilteiftemu Zhasu, Yftane gori Maria, Inu gre hitru na te gore, inu v to meftu Juda, inui pride v to hifho Zahariex^ovo, inu ie fegnala ali dobro fdala Elifcbeti: Nu fe pak sgodi, de ie Elifabeth to zhefene te Marie flifhala ic ielu gori fkakati tu Detedze notre vne fhiuoti, Jnui Elifabct ie bila polna S: Duha, no klizhe glasno no praui: Segnana l'c ti Mei temi fhenami. fegnan ie tatuoi lad vtuoim fhi-uoti, Inu odkod tu pride meni, do ta Mati moiga Gospodi kmeni pride:
2S
fakai perprizh ta ftima tuoiga Zefhena notre vmoih vshefih fe ic res gla-fila, ie fazelu fkakat od vesela to ditedze notre vmoym tellefsi: Inui ifue-lizana fe ti ker fi verouala: fakai bode dopernefsenu, kar ie htebi gouo-rienu od tiga Gospodi." — Mni se mi, da bi bilo vsem prosvetljenim Slo-venom vrlo drago, ako jim ta gospod kde obširneje opiše imenovani rokopis!
3.	C a t e c h i s m u s, tu je bukvize P. Canisiusa, z h e t c r t i z h u druk dane. V Ljubljani 1788. 8. Oline Titelblatt. (M. d. h. V. f. K. 1857. stran 59.) Čudno se mora zdeti vsacemu čitatelju prispodabljajočemu ta 1788. leta četrtič natisneni katekizem z 6nim 1770. 1. uže petič objavljenim in zabeleženim v „Gajevej knjižnici" Zagreb 1875 na 123. in v „Ljublj. Zvoni" 1883. na 602. strani. Kdo nam izjasni ta somrak? Morebiti pridemo vender do čistega, če pokličemo na pomoč še:
4.	Catechism lis, tu je bukvize tiga izprafhuvania is 5 stukov k. navuka — zh. p. Canisiussa. Zhctertizh v druk dane inu pobol-fhane-. V Lublani. Se najdejo per I. F. Kgerju. Buhdruk. a. 1706. (M. d. h. V. f. K. 1857. stran 90. in Marnov Jezičnik XXII. 1. stran 79.)
Misel mi sili v glavo, da se je J. Lencku samö zdelo, kä bi bile one bukvi ce s 1788. 1. četrtič dane mej ljudi, vzlasti ker čitam, da knjižica nema naslovnega lista.
5.	Kopcrski vladika Ivan Ingenerij (1576—16,00) je dal natis-noti si o ven s k katekizem, ki se d an denes ne nahaja več. (Matija Sila, Trst in okolica, v Trsti 1882, stran 95.) „ Folium dioecesanum tergestinum* 1866. na 114. strani čitamo mej ,Statuta et Decreta Synodo-rum dioecesanarum Justinopoli habitarum annis 1561, 1564 et post annum 1585' pod štev. 8.: „Debbino tutti i paroehiani (paroehiano = parroco) il giorno delle feste comandate doppo disnar insegnar nella chiesa la dottrina Christiana et amaestrar i figlioli a portar Reverentia a Dio N. S. et obedir al padre et alia madre, et farano Y istesso i curati delle ville h a v u t a che a b b i n o s e c o n d o l5 o r d i n e n o s t r o dato i a dottrina Christiana stamp ata in schiavo". (Catechismum hic loci commemoratum hueusque invenire nobis non lieuit. Opomnja uredništva ,fol. dioec. trg.1) V slovenščini slove blizu tako: Vsi župniki morajo o zapovedanih praznikih popoludne učiti v cerkvi kristijanski nauk in vzgo-jevati otroke, da časte Boga in spoštujo očeta in mater; ista dolžnost, je tudi duhovnikom po vaseh, ki se imajo vesti po k r i s t i j an s k e m nauki natisnenem z našim naročilom v slovenskem jezici. (Opomnja ured.: Tu omenjenega katekizma nam ni bilo moči doslej najti še nikder.)
6.	Sues t i tovarfh enga si. Christ, inu skus te Tobiove bukve .....ukup sloslienu inu sdaj drug u v druk dane skus eniga mafli-
nika is gorenske krainske ft ran i. I,abaci, typ. A. F. Reiehhard anno 1745. (M. D. h. V. f. K. 1857. str. 00.) — Primeri Šafarika na 12S. sträni in Marnov Jezičnik XXII. leto na 15. strani.
7.	Premisli 1 u vanje na U'saki dan Tedna, od teh nar Poglavit-nishih Navukov nashiga Mojstra Jesusa Christusa Is Nemshkiga na Krain-ski jezik prestaulena. Lab. apud An. Elisabeth Reiehhard Viduam 1757, in 8. (Bibliothcca Carnioliae 1862. pag. 44.) To je verojctno drugo iz-danje. Šafarik ima na 133. strani natisa s 1733. in 1796. leta.
S u c q u c t (P. Antonii) Soc. Jesu:
8.	Sveta i n u zlo n u z n a v i s h a sveto Masho slishati skusi lete skerbnu is Nemskiga na Kransku spreberneinie Molitve inu premishluva-nie. Lab. typ. Joan. Georg. Heptner 1 762, in 12. (Bibliotheca Carnioliae pag. 53.) Morebiti jo ta knjiga prvo izdanjc „Visha fveto mafho flifhati inu druge molitve. V' Lublani 1791. 12V 80 stranij, katero imenuje Šafarik na 144. strani?
9.	Pet s vete h petkov mefza Sushza. 10. V5 Ljubljani, 1768. (M. d. h. V. f. K. 1846. str. 23.) Šafarik zna na 129. in 130. strani drugo izdanje s 1774. 1.
10.	Luzli inu fenzha Vofra f. Malhe fkusi Math. C roba t. So na-prudaj v Lublani per Vine. Ruciezku. 1785. (M.d. h. V. f. K. 1857. str. 91. in Marnov Jezični k XXII. leto str. 73.) V Šafarikovi knjiž. zgodovini na 143. strani beremo ob enakih bukvah razven naslova še: „So nap rude j v' Lublani per L. Bern bach er j u. Na Duneju Chr. Grosser (nach 1785) etc." Dvojim, da bi bilo to vse edno izdanje.
11.	Kerfhansku premifhl: sa uboge delovne ludij ... od J. Stroja, sedaj fajmoshtra na Igu. K drug i mu vun danu. V Ljub-lani utis: od Ign. Merka. Na prudaj pri Raabu. J.792. (M. d. h. V. f. K. 18f>7. stran 01.) — Prim. Šafarika stran 135.
12.	Branje za fare na deželi inu v Ljubljani od Jubilevma. . . 1795. V Ljubljani. 1. Heft. 8. (M. d. h. V. f. K. 1892. str. 114.)
13.	Kratki navuki, regelze inu molitve sa sakr. f. Pokore od Ja-nesa Debeuza, katehetu pri nunfkih fholah v Lublani. Peti z h vun dane. Natifn. od Ressarja 1S07 v Lublani. (M. d. h. V. f. K. 1827. stran 91. in Marnov Jezični k XXII. leto 70. stran) Šafarik uči na 135. strani: „Kratki navuki itd . . . Yr Lublani per J. F. Egerju 1783. — 2te Ausgabe unbekannt. — 3tc Ausg. v' Lublani per Ign. Merk 1702. — 4te Ausg. 1807 und vielleicht auch später."
14.	V „Ljubij. Zvoni" 1883. na 601. strani sem objavil: „Kratko po pisanje shivlenja svelizhanega Ozheta Leonarda od Porto Mauri-
18*
tio. V Ljubljani (S. a.) — [brez letnice], in med drugim pravim dalje, da je imenovana knjižica lehko mlajšega rodu, vender da bi bilo treba ustanoviti jej leto in morebiti tudi spisatelja. Preglcdov«lje še enkrat na tanko „Gajevo knjižnico Zagreb, 1875," opazim na 57. strani pričujoče buk-vice zaznämenane:
„M a s s e r a n o J. M., o., di. Kratko p o p i s a n j e shivljenja Leo-	<
narda od Porto Mauritio. Is lashkiga v' Krainsko prestavleno v1 leti 179S. V; Lublani. 8. Adj. eft'. rLeonard v. Porto Mauritio." E. I. 1." — Ga-jeva biblijoteka hrani zatorej dva izvoda tega delca!
15.	Pot fv. krisha J. Ch. skus dopufhenie te wikfhe gofposke. Labaci, typ. A. Fr. Reichhard 1723. (M. d. h. V. f. K. 1857. na 89. strani.) Morebiti je tu tiskarska pogreška, kar se tiče letnice, kajti v knjižici: A. Arko, Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani, 1875. na 19. str&ni je či-tati, da jc bil tiskarju Ivanu May er ju naslednik Adam Friderik R cichhardt od 1728. do 1758. 1. — Šafarik piše na 133. strani: „Pot fvetiga krisha Jesufla Christulfa. Labaci typ. A. F. Rcichhardt, s. a. (zw. 1750—1770) 8° 4l/2 Bog." - Da se je ta spis večkrat natisnol, svedoči nam tudi otec Marko v „Bibliotheca C-arnioliae" učeč na 44. strani: „Pot svetega Krisha. Labaci m u 11 o t i e s, sed semper minus correcte impressa et in 8. et in 12." In res: „Mittheil, des Tiist. Vereins für Krain" 1857. na 91. s trän i imenujo:
16.	S. Krishov pot — tre t iz h na fvitl. podan, v Lublani pri Hohnu 12.— Prim. Šafarika na 136 strani.
17.	Molituonc bukuvze —kakor tudi usesorte „Officiumi"
k zhetertimu malu med ludij dane v Lublani 1777. Pri Bernbacherju, buquo. pod tranzho. (M. d. h. V. f. K. 1857. stran 91.) — Prim. Šafafika na 142. strani.
18. M o 1 i t v i n e b u k v i z c, k d e v c t i m u malu (Nr. 9) med ludij dane. So naprudaj pri Vine. Ruziecku pod tranzho. (M. d. h. V. f. K. 1857. na 92 strani, kder nam pripoveduje J. Len ček, da je ta izvod nedostaten).
19. Pomuzh sh i vem, umirajozhem, inu mertvem ali Buk veze bra-tovshne britkega smertnega terplenja Christusovega na s. krishu V' Lublani v' Zirkvi S. Jakoba goripostavlene, od Alexandra tega imena sedmega Rimskega Papefha v' Lcjtu 1655. potrjene, inu od Benedikta tega imena trynajfstega, ti veliki Rimski od Dobre Smer te imenuvani Bra-tovshni podvrshene v' Lejtu 1729. V: Lublani, Se dobe per Lovrenzu Bernbacherju gmajnmejftnemu Buqvaveszu 1780. (Sestavitelj tega spisa čuva izvod pričujoče knjige in tudi v „Gajevi knjižnici" na 132. strani jo nahaja zabeleženo.) Primeri Šafafika stran 141.	(Dalje prihodnjič.)
Tomanova pesem, prijatelju.
Razglasil L. Ž.
Zivenje in delovanje dr. L. T o m a n a nam je obilato načrtal Andrej Praprotnik v posebnej knjigi, katero je izdala „Matica Slovenska" 1S76. leta. Onde so natisnene i Tomanove pesmi, iznimši „glase domo-rodne", objavljene 1S49. v Ljubljani ter še takšno prigodnico, kakor n. pr. „Kjima ces. kralj, apost.. Veličanstvoma presvitlemu Čaru F rane-Jožefu in presvitli Carinji Elizabeti ob veselem dohodu v Ljubljano Slovenija.8 Ako-ravno Tomana ne moremo uvrščati baš mej prve pesnike slovenske, mož si vender zasluži uže zaradi svojega zgodnjega narodnega odušovljenja po-častnega prostorčka v našej pravih izvornih sil toli potrebnej književnosti, da nam je povoljna vsaka svetlejša iskra njegove mladosti.
Lovro Toman in Josip Rabi sta si bila najiskrenejša prijatelja uže součenca na ljubljanskem gimnaziji pod profesorjem Petrom Petruzzijem. Pozneje sta se sešla spet. na vseučilišči v Gradci, kder sta vkupe zlagala pesmi, prohajala ter učila sc in tudi vkupe polagala pravoslovni strogi izpit. — Nedavno mi je bila prilika seznaniti se z vladnim svetnikom, spretnim nemškim pesnikom in tržaškim odvetnikom g. dr. Josipom Rabljem, ki mi je poslužno dozvolil prepisati in razglasiti iz svoje spomeniške knjige ali albuma pričujočo, v učevnej döbi zloženo pesem, ki po mojem mnenji ne bode nikakor kazila pesnikovega imena:
„Natvora ima daljne rajde, V nji duh se z duham najde."
„Srečne ure pripeljale	Oj prijatel! kakor tebi
Vkup so najne srca mlade;	Mi vstvarjenje vse govori,
V petji k nebu vzdigovale	Naj zvezdice dan k pogrebi
Jim rodivši večne slade.	Noč nesö naj jutra zori.
Ure srečne so pretekle —	Zver mogočna — vse živaljce
Strune žaljne potihnile; —	Neživeče vse drevesa,
Rane so v serce naj spekle	Biser svitli, prašne skaljce
Ko so zadnič so glasile. —	Boga stan so, — kot nebesa.
Vender nikdar nc pozabi	Ne bojim se jaz ločiti; —
Žlahtno serce serce zvesto,	Kamor gledam, te zaökim.
Saj k spominu vse ga vabi,	Duh tvoj najdem perutiti
Ker sledi narave ccsto.	Na visokim, ko v globokim.
Dve ste kaplje duše naj i Z Bogotoka jednovirne; Z njim so zmir na zemlji v raji Z životvornim Bogom pirne.
V nevmerjočim se dobiva, — Kaj loČitva nam zamore?! Proč bežati mora kriva — Ker naj druži duh natvore;
Duh ker svoje perja žlahne K večnim domu gori vzdigne, Prost, se s prostim spet oddahne, Kjer in kakor Bog mu migne. — V Gradcu 8/7 1849.
V spomin Tvoj uvek zvesti prijatel L. Tornau s/r."
„Matica Slovenska" in „Družba sv. Mohorja".
Statistična študija.
Sestavil Evgen Lah.
IV.
C). Goriška n a d š k o f i j a.
Dejali smo že, da je Goriška nadškofija glede števila društvenih članov pri „Matici Slovenski" na četrtem, pri ,,Družbi sv. Mohorja" na tretjem mestu, sploh pa, da je število goriških članov pri ,,Matici Slovenski" še podnormalno, pri „Družbi sv. Mohorja" pa močno nadnormalno.
„Matica Slovenska" ima po Goriškem svoje člane le v devetih dekanijah, v sedmih pa ne. V poštev bomo tedaj jemali le one dekanije, v kojih se udje sploh nahajajo, ki so imele v zadnjem letu skupno 110 članov, tako, da je prišel na vsacih 1072 prebivalcev dotičnih dekanij po jeden matičnjak.
Kako se razdeli omenjeno število po teh devetih dekanijah in kako bi se moralo razdeliti z ozirom na njih absolutno prebivalstvo?	<
Največ članov, namreč 44, nahaja se v dekaniji goriški; ravno polovica tega števila v črniški, 13 v tolminski, 11 v bolški, 7 v šentpe-terski, 6 v cirkniški, po 3 v koboridski in komenski, 1 v kanalski. Morale bi pa imeti z ozirom na skupno absolutno prebivalstvo teh dekanij kot celoto v primeri s svojim absolutnim prebivalstvom: goriška 25*9, tolminska 17*6, komenska 14*3, črniška 11*8, kanalska 11*7. šentpc-terska 9*2, bolška 7-2, cirkniška 6 4 in koboridska 5'9 članov.
Oe primerjamo dejansko razdelitev z normalno, vidimo da so primeroma ugodne matičine razmere v dekanijah: črniški, goriški in bolški; ravno slabe tudi še niso v dekanijah: cirkniški, šentpeterski in tolminski; neugodno v koboridski, posebno neugodne pa v komenski in kanalski. Sploh pa pride po jeden inatičnjak v dekaniji črniški na 573 ljudij, v goriški na 030, v bolški na 702, v cirkniški na 1150, v šentpeterski na 1410, v tolminski na 1451, v koboridski na 2101, v komenski na 5128 in v kanalski še le na 12516 prebivalcev.
Ako vzamemo matičine razmere po Kranjskem, kjer so še vendar nekoliko ugodnejše, za normalne, morale bi prej imenovane goriške deka-nije skupno imeti 179 članov, ker je njih prebivalstvo 4"lkrat manjše, kakor Kranjsko. Iver je pa število članov 6'6krat manjše, razvidimo iz tega razmerja, da je število matici ni h članov po Goriškem v primeri s številom kranjskih članov prccej prenizko. Vse drugačne so goriške razmere primerjane s spodnještajerskimi. V primeri z 295 spodnještajerskimi matičnjaki bi morale imeti goriške dekanije, ker je njih prebivalstvo 3' Jkrat manjše, le 87 članov, imajo jih pa 110. Razmere po Goriškem so tedaj slabše kakor po Kranjskem, pa boljše kakor po Spodnjem Štajerskem. Z ozirom na kranjske razmere smemo tedaj po Goriškem nadnormalne, oziroma normalne ali blizu normalne z vati razmere v dekanijah: Crniče, Gorica z okolico in še Boleč. V primeri s štajerskimi so pa goriške razmere nadnormalne v dekanijah: Crniče, Gorica, Boleč in Cirkno, drugod so podnormalno.
Goriške dekanije, ki jih tu jemljemo v poštev, nimajo še prav 300 krajev, tako da pride že na vsaka dva in pol kraja po jeden matičnjak ; tedaj še preje kot na Kranjskem, in veliko preje kot na Spodnjem Štajerskem. Ta ugodna razdelitev je pa le navidezna, ker ima sploh le 43 krajev matičarje, tako da se nahajajo skoraj še le v vsakem sedmem kraji, toda vendar še vedno ugodnejša kot po Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Razdelitev v teh krajih mora biti tedaj veliko jednakomernejša, kakor po Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. In res nahajamo na Goriškem po več udov le: v Gorici, namreč 35, v Tolminu 7 in v Bolci 5; v Tolminu pride tedaj po jeden član že na 128 ljudij, v Bolci na 276 in v Gorici na 598.
„Družba sv. Mohorja" ima razven omenjenih dekanij svoje člane tudi šc v dekanijah: Devin, Gradiška in Ločnik. Ker pa teh pri „Matici" nismo jemali v poštev in nam je do tega, da primerjamo dosledno razmere obeh društev, ne moremo, jih tedaj tudi pri „Družbi sv. Mohorja" jemati v poštev. Omenjamo le mimogrede, da ima. „Družba sv. Mohorja" v teh dekanijah skupaj 464 članov.
Imenovanih devet goriških dekanij ima skupaj 3721 udov, to je, na vsacih še ne prav 32 ljudij jednega, kar je veliko ugodnejše, kakor po Kranjskem in Spodnjem Štajerskem.
Ce se oziramo na razdelitev po posameznih dekanijah posebej, po farah i. t. d., ter primerjamo obsolutno razdelitev z relativno, kažejo se nam take razmere.
Absolutna in relativna razdelitev članov „Družbe sv. Mohorja'4 na Goriškem po dekanijah z ozirom na njih absolutna prebivalstva:
1..... rt >*	line dekaniji	Število članov		| Vrsta	Ime dekaniji	Število članov ! i	
		absolutno	relativno			absolutno	rela- ; tivno
1.	Gorica z oko-			5.	Št. Peter . .	393	311
	lico ....	731	875	6.	Kanal ....	345	895
2.	Tolmin . . .	685	595	7.	Cirkno ....	248	218
3.	Crniče ....	450	398	8.	Koborid . . .	241	199
4.	Komen ....	412	485	9.		216	244
Kot že rečeno, razmere „Družbe sv. Mohorja" so na Goriškem veliko ugodnejše kot na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem iii z ozirom na te povsod nadnormalne. Z ozirom na Goriške razmere same na sebi stoji pa z „Družbo sv. Mohorja" posebno ugodno v dekanijah: šentpeterski in ko-boridski, ze!6 ugodno še vedno v dekanijah: tolminski, cirkniški in črniški, manj ugodne, seveda le relativno, v dekanijah: bolški, kanalski, komenski in goriški. Posebej pa pridejo posamezni člani „Družbe sv. Mohorja" v dekaniji šentpeterski na 25*1 ljudij, v koboridski na 26'2, v tolminski na 27*5, v cirkniški na 27*8, v črniški na 28*0, v bolški na 35*8, v kanalski na 36*3, v komenski na 37*3 in v goriški na 37*9 prebivalcev.
Člani teh devetih dekanij so po 100 farah, oziroma vikarijatih itd. tako razkropljeni, da jih ima največ far;!, namreč 28, po 20—30, 21 fara jih ima po 10—20, 18 fara po 1—10, 11 fara po 40—50, 8 fara po 30—40, po 5 fara po 50—GO in nad 100, tri po 60—70, dve po 90— 100 in nobena po 80—90.
Največ članov imajo naslednje fare: Gorica 293. Tolmin 220, Ko-borid 124, Kanal 117, Srpenica z Žago 106, Rihcnberk 95, Črniče 91, Cirkno s Poljicami 80, Lokavee 74, Prvačina 73, Solkan 71, Miren in Vrtojba po 66, Štandrež 64, Komen 59, Boleč 58, Vol če 53, Drežnica in Šempas po 52.
Ker ima Goriška primeroma tako malo krajev in vkljub temu neprimerno dosti članov, da se iz tega sklepati, da imajo posamezni kraji in
ž njimi tudi posamezne fare neprimerno dosti članov. Iz tega sledi naravno tudi, da je Število fara z večjim številom članov primeroma precej večje, kakor po Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Lahko je tedaj tudi umevno, da ni število najmanjših fara s po 1—10 ali 10 - 20 člani največje, kakor po Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, ampak število fara s po 20—30 člani. Čudno je pa, da število fara. višjih kategorij ne pada jednakomerno s številom udov. Tako je n. pr. fara s 40 — 50 člani več, kakor fara s 30 — 40 člani; fara, s 70 — 80 člani zopet več kakor fara s 00—70 člani, fara z 80—90 člani nič, z 90—100 člani pa vendar dvoje. Vkljub temu je pa fara najnižje kategorije vendar še neprimerno veliko v primeri s številom fara, raznih druzih kategorij, posebno z ozirom na Spodnjo Štajersko, deloma pa tudi z ozirom na Kranjsko.
Z ozirom na razmerje med „Matico Slovensko" in „Družbo sv. Mohorja" sploh, kakor smo govorili o njem natančneje takoj v začetku, moramo imenovati razmere med obema društvoma po Goriškem že precej ekstremne, ker so prve še podnormalne z ozirom na „Matico" sploh, druge pa z ozirom na „Družbo sv. Mohorja" sploh močno nadnormalne.
Listek.
Poziv pisateljem slovenskim. „Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani" razpošilja te dni vsem pisateljem slovenskim nastopni poziv:
V T/jubljani dne 1. julija 18S0.
Blagorodni gospod!
Podpisani „odbor pisateljskega podpornega društva v Ljubljanikatero ima v prvi vrsti namen, pisatelje slovenske podpirati z novčno pomor jo, a vrhu tega tudi pospeševati literarno delavnost slovensko, sklenil je v zadnji seji svoji bodočo zimo dati na svetlo
„fjeposlovni #ahavniki(,
S to knjigo želi podpisani odbor z vzajemno pomočjo slovenskih pisateljev domovini na žrtvenik položiti lepo zbirlco dovršenih spisov leposlovne vsebine ter tako izdatno pomnožiti in krepko poživiti tisti del književnosti naše, ki ima največ vpliva na najširje kroge razumnišlva slovenskega.
Vrhu tega jc „Leposlovnemu zabavnikuu še driig namen.
Prihodnje leto bode preiestiti starina pisateljev slovenskih, za razvoj znanstvene in leposlovne literature nase prezaslužni Davorin Trstenjak praznoval petdesetletnico v mnogih ozirih toli plodovitega književnega delovanja svojega.
Njemu, ki je naše društvo vzbudil v življenje, hočemo pokloniti „Leposbvni zabavniku ter mu (ako pokazati-, kako je napredovala beletristika slovenska v zadnjih petdesetih letih.
Ker tudi Vi, blagorodni gospod, v literaturi naU zavsimate odlično mesto, obrača se podpisani odbor do Vas s prijazno prošnjo, blagoizvolite poslati v „Leposlovni zabavnik" donesek Svojega izbor nega peresa in pripomozite nam izdati knjigo, dostojno svojega plemenitega namena.
V „Leposlovni zabavniks« sprejemajo samo spisi beletristične vsebine n. pr. pesmi, kratke povesti in novele, potopisi, črtice iz književne in kulturne zgodovine in prirodoznanstva, životopisni spomini o zaslužnih ji^snikih in pisateljih slovenskih i. t. d.
Jiokopisi, ki naj ne bodo preobširni, pošiljajo naj se blagovoljno pod pisanemu odboru, oziroma načelniku njegovemu g. dr. Jos. VoŠnjaku v Ljubljano.
Nadeje se, da ustrežete prijazni prošnji naši, priporoča se Vam, blagorodni gospod, z odličnim spoštovanjem
Božidar Raič + Po daljnem boleh an j i je dn6 C. junija 1886. leta ob */, na 7 zjutraj v Ljubljani zatisnil oči svoje Božidar RaiČ, državni poslanec in župnik pri Sv. Barbari v Halozah, porojen 9. februvarija 1827. 1. pri Sv. Tomaži na Štajerskem, mož, katerega je ves slovenski svet visoko čislal, ljubil i:i spoštoval zaradi njegovega plemenitega srca, njegove slovanske gostoljubnosti, redke zgovornosti, mladostne navdušenosti, visoke učenosti Življenje in delovanje tega političnega prvoboritelja, odličnjaka Štajerskih Slovencev, pisatelja na glasu in narodnega do-brotvora opiše nam v prihodnjih zvezkih ,Ljubljanskega Zvona" gospod, ki je pokojnika dobro poznal in dalje časa živel v njegovem obližji.
Ivan Dolinav y. V nedeljo C. junija t. 1. ob desetej uri dopöludne je na poŠti naglo preminol Ivan Dol i na r, urednik šaljivega „Jurija s pašo", bivši pr-vosednik ali odbornik mnogim domačim društvom, znani narodni buditelj, neustrašni prvoborcc za naša prava v Trsti in njega okolici in vstrajni pospešnik vsega Slovanstva
Gašparja Dolinarja, hišnega gospodarja in črevljarja ter Marije roj. Vilfanove sin porodil se je Ivan v 26. dan avgusta 1840. I. v Škofji Loki hiš. štev. 83, učil se domä na osnovnem učilišči in potem v Ljubljani, kder je prebival pri sestri svoji Ani, a zaradi obilne odškodnosti se vrne kmahi domöv učit se slikarstvu k rajnemu Šubicu. V devetnajstem t. j. 1850. letu gre dobrovoljno v vojsko na Vlaško, kder se je desetnik v lovskem bataljoni hrabro boril in bil zaradi tega odlikovan s sreberno svetinjo; a bil je i ranjen, ujet in odveden v Pariz. Svoje vojne dogodjaje nam je za-nimljivo pripovedal „Samovič-4 v podlistkih „Edinosti*. 1881. in 1882. 1. „črtice (odlomki) iz mojega dnevnika." — Služil je potem v carinami ali dogani v Trsti, dokler ga niso imenovali uradnika delavskega podpornega društva ; naposled je uredoval „Jurija s pnšo* do svoje smrti
Narodnostne razpöre 1868. leta v Trsti so vzdramilc in obodrile Dolinarja k smelemu borjenju proti tujinstvu, kadar so se s krvjo krstile razne čitalnice po okolic«, za katere se je umrši neprestano trudil. Ivan si je stekel s svojo soprogo mnogo zaslug tudi z gledališkimi igrami, ustanovil je s pomočjo nekaterih drugih
Odbor ,pisateljskega podpornega društvau
Vaso Petričič, Ivan Hribar, Ivan Tomšič.
Ivan Vrhovec.
Dr. Jos. Vošnjak, Fr. Leveč, Anton Jiaič.
rodoljubov n. p. Nabergojevo, Trobčevo i. d. slovensko politično društvo in njega glasilo „Edinost", čogar urednik s Cegnarjevo podporo je bil štiri leta t. j. od 8. januvarija 1876. do zvršetka 1870. 1., ko je drugo uredništvo prestrojilo polumesečnik v tednik; osnoval je delavsko podporno društvo, telovadno društvo „Sokol3 in po-mogel utemeljiti še marsikatero drugo; založil je več slov. knjižic n. pr. Križma-nova .K raj na imena v tržaškej okolici/ ,Jurijev koledar', .Lira in Cvetje4 i. d. Pod mnogimi dopisi v „Novicah* in ostalih novinah se je podpisaval ,Podlipčair ali .Frickov Janez.' S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obče ni bil korenito naobražen, kar je sam najbolj čutil in često tožil prijateljem svojim: ,oh! zakaj se nisem več učil!*'; a vrhu toga nedostatka so bili nekateri njegovi članki s tolikim mladostnim oduševljenjcm napisani, da jih jo „Slov. Narod' večkrat ponatisnol iz „Edinosti*. Bil je jako podjeten, neutruden agitator sosebno o volitvah, vnet za blaginjo naroda našega, usmiljen, zvest prijatelj, umel je z ljudstvom prijazno občevati, a tudi brzdati je in držati je v stegi. Kdo ni poznal onega krepkega, gibkega možd, vedno v slovanskej noši, ki je bil navzočen malone o vseh narodnih zabavah blizu in daleč? Da ga jo hvaležni narod ljubil in spoštoval, da je narod osupnol čuvši o njegovej smrti, uveril nas je veličastvoni sprevod 8. junija ob 6. uri zvečer: do tritisoč pogrebeov spremilo ga jo k poslednjemu počitku, znanci in različna društva so položili premnogo krasnih vencev na krsto.
Da Ti je zemlja lehka, blagi Ivane!	Z.
Nove knjige slovenske. Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Zbral in na svetlo dal Anton Žlogar, kapelan pri mestni fari sv. Jakopa v Ljubljani. Z dovoljenjem volečastitega knezoškofijstva ljubljanskega. Čisti dohodek je namenjen družbi ss. Cirila in Metoda. V Ljubljani 1886. Založil izdatelj. — Tisek , Katoliške tiskarne". Vel 8. Str. XII + 286. Cena 1 gld. 60 kr. Dobivati je pri g. Žlogarji in v „Kat. bukvami".
V sv. apostolih Cirilu in Metodu vajeni smo Slovenci strinjati vse naše jade, vse naše nade. Nja opevajo naši pesniki, njiju dobe lotevajo se naši zgodovinarji, njijino delovanje in trpljenje predočevajo naši prostonarodni pisatelji ljudstvu v živih, slikovitih prizorih. Najkrepkejše pa se oznanja njijina čast z naših prižnic. Gotova priča temu je Žlogarjev „Zbornik", obsozajoč 40 govorov na slavo sv. Cirilu in Metodu. Pogodil je g. izdajatelj, pritisnivši knjigi na čelo pristno slovansko besedo. Naj se stalno udomači v našem slovstvu. V uvodnih vrsticah navaja namen, ki naj ga doseza knjiga: razširja naj v Slovencih ono sveto navdušenje za naša sv. blagovcstnika, ki sta ga v poslednjih letih razvnela Lev XIII. in škof Stross-mayer. Potem našteva vso literaturo slovensko o sv. Cirilu in Metodu, z „Danico* 1. 1852. počenši, pa do dr. Kosovo „Spomenice". Pred in za papeževo okrožnico „Grande munus", ponatisneno v „Zborniku" v g. T. Zupanovem vrlo točnem prevodu, nameščeni sta dve cerkveni himni o sv. apostolih slov. (prevod Bilčcv). Venec cerkvenih govorov otvarja „Krščanska beseda" pokojnega vladike Slomška (vzeta iz „Drobtinic" 1853). Po pravici pristaje njemu prvo mesto; saj je on prvi seznanjati jel narod naš s sv. bratoma, založivši njima na čast posebno bratovščino. Kot spomenika prve tisočletnice slovanske 1. 1S63. dičita „Zbornik" govora rajnega celovškega spirituala K. Dil m wir tli a in ljubeznivega pevca t J. Vir k a Na to se čredi govor za govorom. Vse vrste duhovne homiletike so zastopane — slavo-govor, pareneza. homilija, dogmatiški, moralni, liturgiški, zgodovinski govor. Med poslednjimi se odlikujejo proizvodi Ž logarje vi, Fekonjev, T.Zupanov, Ivan Pavličev. Le-ta nam je jako izborno opisal „češčenje ss. Cirila in Metoda
v Slovanih in Slovencih". Vsa govorniška moč, kolikor je hrani v.sebi naš—slo-vensjki jezik, združena je v krepkem, dveurnem govoru Črvov em, ki so ga Culi svetogorski romarji 5. julija 1885. Ognjevito navdušen je Mi halj k o Vu.ga; govor njegov „Oporoka sv. Metoda" je najživahnejši izmed vseh, kar jih je zbranih v „Zborniku". Slovenskemu dijalektologu bosta dobro došli dve pridigi v prekmurski slovenščini; vsak rodoljub ji mora radostno pozdravljati. Ti zvoki se mi zde kakor poslednja tožna jeka onih blaženih staroslovenskih gl j» sov, ki so gospodovali pred tisoč leti po stari Kocljevi Panoniji ter prihajali sv. Cirilu in Metodu iz posvečenih ust. Da sploh po naši razdrobljeni Sloveniji ne umolknejo slovenski glasovi, k temu gotovo vspešno pripomore rodoljubno razžarjeni „Zbornik". Kakor so pred 800 leti slovenski protestantje širili slovenski pisane, a'i z nemškim duhom navdahnene postile, tako naj razprostirajo zdanji rodoljubi krasne Ciril-Metodove govore — jedrovit.i, v zdravem slovenskem duhu zasnovani „Zbornik", kateremu iskreno želimo, da krepko prodre ne samo v duhovske kroge, katerim ga je g. izdajatelj v prvi vrsti namenil, nego da se naseli v čem več slovenskih hišah. Bodi!	—a—
Dostav o k. Da bodo bralci naši mogli presoditi, kako bogato vsebino ima Žlogarjev „Zbornik", podajemo jim tukaj natančno kazalo ob vseh njegovih pisateljih in vseh njih dotičnih spisih. Predgovor. — Cerkvena himna o ss. Cirilu in Metodu. — Okrožnica „Grande munus". — Cerkvena himna o ss. Cirilu in Metodu. — f A. M. Slomšek: Krščanska beseda o bratovščini ss. Cirila in Metoda,* slovanskih apostolov: 1. Ss. Cirila in Metoda djanska ljubav; 2. Sovraštva sv. cerkve razdjanska dela. — f Karol Diirmvirth: O posnemanji slovanskih blago-vestnikov. Guvor bogoslovcem. — j Jos. Virk : Ss. Ciril in Metod — očeta slovanska : 1. v življenji, 2 o smrtni uri, 3. v nebesih. — Neimenovan: Ss. Cirila in Metoda apostolsko življenje — pa naša hvaležnost. — Andrej Karlin: Grško-rusko razkoluištvo: 1. Kako se je začelo, 2. kateri so njega krivi nauki. — P. Konst.. l/user: Sv. brata Ciril in Metod — kaj sta ona nam; kaj mi njima. — Ant. Žlogar: Tri krščanske besede o slovanskih apostolih ss. Cirilu in Metodu.
1.	Delovanje sv. blagovestnikov za Slovane in Slovence. 2. Njuno delovanje za versko edinost in narodno omiko. 3. Posncmajmo ju kot kristjani pa kot Slovani. — Mat Kožuh: Delo Slovencev glede sv. Stola in pravoslavnih bratov. — Josip Križman: Pohvalni govor o ss. Cirilu in Metodu. Ivan Skuhala: O življenji in bratovščini ss. Cirila in Metoda. — A. R.: Ciril-Mctodovo praznovanje nas spominja dolžnosti do rimskega papeža. — Anton Z logar: Zakaj in kako častimo slovanska blagovcstnika. — Tcšimir: Sv. Metod nas uči zvestobo v spolnovanji stanovskih dolžnosti — Tomo Zupan : Ciril-Metodovo delovanje na avstrijskih tleli; njun dar; njuna danes povišana slava. — Andrej Fekonja: Krščanstvo med Slovenci: A. Spominjajte se svojih predstojnikov, kateri sovam govorili besedo božjo. B. Glejte konec njih življenja in ravnajte se po njihovi veri". — Ivan Vrhovnik: O ljubezni ss. Cirila in Metoda do Slovanov: 1. koliko sta radi njih zapustila.
2.	koliko pretrpela, 3. koliko storila? Miltaljko Vuga: Oporoka sv. Metoda — Neimenovan: Parcneza na čest svetij slovenski j apoštolov Cirila i Metoda — Matija Torkar: Sv. vera, narodnost i domovina. Sv. brata 1. nas spodbadata k dejanskemu spoznavanju sv. vere. 2. nas učita ljubiti narodnost in domovino. — Anton Kesnar: Sv. Cirila in Metoda versko oznanovanje — spoštujmo sv. vero. — Matija Kolar: Ss. verovestnika slovanska — naša največja dobrotnika: 1. ker sta nas z duhovnim naukom prerodih», 2. sta še zdaj naša varuha in priprošnjika pri
Bogu. — Žiga Bohinec: Usmiljenje božje se razodeva v presv. Krvi Jezusovi pa v apostolskem delovanji ss. Cirila in Metoda. — Gregor Jakelj: Razširjanje kraljestva božjega po ss. Cirilu in Metodu — pa po nas: 1. kako sta onadva razširjala med Slovani božje kraljestvo. 2. kako moramo tudi mi delati za božje kraljestvo. — Dr. Fran Lampe: Cena sv. vere. — Ivan Ažman: Svetišča ss. Cirila in Metoda. Nju posnemanje. — Anton Červ: Apostolsko delovanje ss. Cirila in Metoda — pa naša dejanska hvaležnost. — Jožef Borovnjak: Pareneza na čest svetij apoštolov Cirila i Metoda. — Dr. Ivan Svetina: Začetek modrosti je strah božji. — Dr. Josip Marinko: Sv. Ciril in .Metod — uzornika slov. dijakom. — Dr. Josip Lesar: Praznovanje štirih ss. blagovestnikov slovenskih, Mohor-Fortunata in Ciril-Metoda. — Ivan Lavrenčič: Stanovitnost sv. Metoda: 1. kako stanoviten je bil on pri svojem sv. delu, 2. da je potrebna stanovitnost duši naši. — Mih. Vuga: Sv. Ciril dvakrat, sv. Metod štirikrat med Slovenci. Ivan Vrhovnik: Pogled v mladostno in moško dobo Cirilovo. — Ivan Pavlič: (Jcščenje ss. Cirila in Metoda v Slovanih in Slovencih. — Tešimir: Življenje ss. Cirila in Metoda v primeri z našim. — Anton Žlogar: Vzvišenost duhovstva Jezusovega odsvita se nam v ss. Cirilu in Metodu: 1. vzvišenost duhovstva Jezusovega, 2. kako sta je ss Ciril in Metod posnemala. — Andr. Karlin. Homilija za praznik ss. Cirila in Metoda. — Andr. Fekonja: O ljubezni do domovine. Homiletiška razprava. —
V odgovor. Prav hvaležen sem g. K., da se je potrudil v 6. zv. , Zvona" izpregovoriti nekoliko kritičnih besedij o moji pred kratkim izdani knjižici »človek.* Vendar si usojam nanje omeniti to-lc: lies jo opis I. dela prav tesen, a. če bi se knjižica kdaj rabila v šoli, „morala bode navdušena učiteljeva beseda oživljati tesno nakopičeno gradivo, posebno glede I. dela." Tako sem pisal v predgovoru. — Kar so tiče „nedostatkov-, „čeprav le malih," moram opomneti, da sem pišoč o levu imel na misli afrikanskega leva, ki živi po vsi Afriki, dočim so azijski lev nahaja le v sosednih zahodnih deželah vroče Azije. — „Vsak pojedini ud človeškega telesa je iz- kostij." To je is ti na: a tu se razumijo udje = Gliedmassen, ne pa členi (Glieder). — Več mišic skupaj je muskulatura; to pa imenujem jaz „mišičje", ker so opiram na § 257. Janežičeve slovnice (od leta I860.), kjer se bere med drugim, da .je1 pomenja skupnost ali množino enacih rečij in se zrasta s samostalniki (n. pr. cvetje ali ž njih svojivniki n. p. borovje.)" Za Muskel system ima Cigalo „mišice, mišični sistem." —Da se rimana, prej pojasnjena in dobro razumljena pravila lože v pameti obdr/.e, to je znano vsakemu pedagogu. Tega sem se tudi sam prepričal s svojimi otroki v šoli, in to baš z naukom, kako ravnati z zamrtniki. Sicer pa izrekam g. K. lepo hvalo, da je blagovolil knjigo mojo omenjati in priporočati; uverjen naj bode, da resnične nedo-statke rad popravim, ako knjižica doživi 2 natis.	Janko Leban.
„Kresa" došcl nam je 2. letošnji zvezek obsezajoč na strani 97 -190 naslednje spise: Borba za obstanek. H. Schreiner. — Iz zapuščine pesnika Simona Jenka. Po pesnikovem dnevniku priobčil 1. Jenko. :Dalje). — Imenopis konjiške nadfare. dr. M. Na potnik. — Črtice o srbskih in hrvatskih narodnih pesnih A. Fekonja. — Narodne pripovedke. Priobčuje Mat. Valjavec. — Prinešček, kako in odkod se narodne pršpovesti razširjajo. M. Val j a ve c. — Črtice iz etlmo-in topografije nekdanjega Norika in Panonije. Spisal Davorin Trstenjak. — O razširjanju rastlinskih plodov in semen. M. C i len še k. •— Legenda Martina Kohemskega v slovenskem prevodu. Objavil dr. J. Sket. — Do zdaj še neznan rokopis Jožefa Bfasla. Dr. J. Pajek. — Kako Kočevarji snubijo inženitujejo. Spisal
f L. Gorenjec-Podgoričan. — Kovač. Narodna pripovedka dolenjska. Zapisal v škocijanu pri Dobravi f Leo p. Go renj ec-Podgor ičan. — Češki T rut pa slovenski Tröt. Dr. G. Krek. — Hrvatsko naravoslovno društvo v Zagrebu. II. Schreiner. Drobnosti. — Ta zvezek bode vsakemu dobro ugajal, posebno smo pa z veseljem čitali podatke iz zapuščine pesnika Simona Jenka, med katerimi je mnogo doslej nenatisnenih pesmij, za katere smo se bali, da so že izgubljene ali pa dagarinovane. Kot poučen in znanstven list izhaja „Kres" sedaj vsako četrt leta in donaša toliko lepega gradiva, da naj bi pač vsak slovenski razumnik to podjetje podpiral. „Kres" velja za vse leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Po knjigarnah vsak zvezek 80 kr.
Spominska plošča dr. Jakobu Zupanu. Dne 11. julija ob 4. uri popöludne odkrije slovensko podporno pisateljsko društvo s pomočjo brdskih, lukoviških in prevojskih rodoljubov spominsko ploščo na rojstvenem dömu v književni zgodovini naši toli zaslužnega pesnika, učenjaka in pisatelja slovenskega dr. Jakoba Zupana.
Plošča, katero je lično zdelal naš kamenarski mojster V. Čamernik v Ljubljani, ima ta nadpis:
V tej hiši je bil porojen 4. julija 1785. leta Dr. Jakob Zupan, pesnik in pisatelj slovenski.
Umrl je v Celovci 0. februvarija 1852. leta.
Postavilo „Slov. pisateljsko društvo" 18S6.
Želeti bi bilo, da bi se ljubljanski in drugi bližnji domoljubi obilo udeležili tega narodnega praznika, kateremu je namen, spodobno počestiti spomin moža, ki je o svojem času tako navdušeno in vspešno deloval v književnosti naši in se toliko trudil o lepši sreči naroda našega in vsega slovanstva.
Dramatičnega društva odbor imel je 22. majnika sejo, pri kateri je predsednik g. dr. Tavčar naznanil, da je slavni mestni zbor ljubljanski naklonil društvu 200 gld. podpore, ako društvo dokaže, ka ima urejeno dramatiško šolo. Ker se g* Borštnik dovršivši svoje študije povrne že koncem junija v Ljubljano, sklenil je odbor, da se ima pričeti s 15. julijem reden dramatiški kurs. Mlade moči, ki čutijo v sebi zmožnosti za dramatiko in imajo veselje in resno voljo izobraževati se in pripravljati za gledališki oder, naj se pismeno ogl se do 15. julija pri odboru dramatičnega društva. — Za natis v „Slovenski Taliji" je določil odbor iz nemščine preloženo igro v dveh aktih „Prepozno-1 in igro iz zapuščine pokojnega Josipa Jurčiča z naslovom „Veronika deseniška* v nadeji, da bode Jurčičevo ime knjižicam slovenske Talije v diko in v priporočilo pri slovenskem razumništvu, in da to poslej v mnogobrojnejšem številu pristopi k temu za razvoj slovenskega mišljenja in slovenske zavednosti velevažnemu društvu.	L. P.
Stritarjeva slavnost. Dunajska „Slovenija," ki se je od svojega početka odlikovala s tem, da je s plemenito mladostno navdušenostjo rada slavila može, ki imajo za književnost našo resničnih in stalnih zaslug, ter se med vsemi društvi slovenskimi zlasti oslavila prva po tem. da je prvaka pesnikov slovenskih, velikega Preširna, zapisala na zastavo svojo že tedaj, ko so mu kratkovidni in tesnosrčni odličnjaki v domovini slovenski odrekali zasluženo slavo: priredila je dne 5. junija veliko slavnost v spomin dvajsetletnega književnega delovanja Stritarjevega. Hvaležni smo „Sloveniji," da je dostojno proslavila moža, s katerim se v leposlovni literaturi naši pri-
čeri j a nova doba. Stritar je prvi preziranemu P reši mu z nedosežno izborno oceno svojo priboril zasluženo slavo, katere se mu zdaj nihče več ne drzne kratiti. Stritar je s svojo poučno kritiko po obliki in vsebini vzdivjanemu pesništvu slovenskemu udaril pravi tir ter rnu odkazal večno resnične krasoslovne zakone. Stritar je prvi pesnikom našim razširil duševno obzorje ter jim izza ozkih mejil slovenske zemlje obrnil oči po vseširnem svetu božjem. Stritar je izmed pesnikov slovenskih narodu svojemu poklonil najbogatejšo zakladnico dovršenih poezij in najraznovrstnejših drugih spisov, ki ostanejo svetinja narodu našemu na veke. Stritar je prvi učenik in vzornik vsemu našemu pesniškemu narastaju. Vsak, ki dandanes prepeva pesmi slovenske, lehko reče, da se je posredno ali neposredno od njega učil. Stritar je pa tudi v raznovrstnih literarnih bojih, katere je duhovito vodil in vspešno zvršil, pisateljem slovenskim priboril toliko svobode, da zdaj lehko-krili duh njihov prost poletuva na vse strani! Zatorej kličemo tudi mi: Bog živi slavljenca!
Nova skladba. J. K. Kalčičevo pesem „Ne vem", ki je bila natisnena v zadnjem zvezku našega lista, uglasbil jc znani naš skladatelj dr. Benjamin Ipavec ter jo posvetil delavskemu pevskemu društvu „Slavec" v Ljubljani.
Dr. K. »Štrekelj, po svojih korenitih spisih tudi bralcem „Ljubljanskega Zvona" dobro znani mladi učenjak slovenski, ustanovil se je na vseučilišči dunajskem kot privatni doce t za slovanske jezike in sicer je bil k habitaciji pripu-ščen na podlagi naslednjih spisov: 1 Morphologie des Görzer Mittelkarstdialcktes mit besonderer Berücksichtigung der Bctonuugsverhiiltnisse; —■. 2. Phonologic des Görzer Mittelkarstdialektes; — 3. Beiträge zur slavischen Etymologie. V sredo dnč 30. junija ob 9. uri dopoludne je imel na vseučilišči nastopni svoj govor o veliko-ruski epični poeziji; redno predavati prične mladi učenjak kot privatni docent prihodnji šolski tečaj.
Societas historico-naturalis croatica. Glasnik hrvatskoga naravoslov-noga društva. Urcdjuje S. Brus i na. Godina I. Broj 1—3. Sjcčanj — Lipanj. Zagreb. Vlastničtvo i naklada družtva 1886. V Zagrebu seje lani osnovalo naravoslovno društvo, ki ima namen, ozirati se v prvi vrsti na bogate prirodo-pisne zaklade hrvaške zemlje, potem vsega slavjanskega juga; v drugi vrsti pa širjenje in popularizovanje prirodopisnih znanostij v hrvaškem narodu. V to svrho bode izdajalo „Glasnik", čegar prvi zvezek imamo pred saboj. Glasnik bode prinašal vsacega druzega meseca znanstvene razprave, ki morajo biti pisane v hrvaškem, izjemno pa tudi v latinskem, ruskem, angleškem, nemškem, francoskem in italijanskem jeziku. (Zakaj nc tudi v slovenščini, ako hoče društvo obsezati ves slavjanski jug —?) Letni prinos društvenikov je 6 gld. Želeti bi bilo, da bi društvo našlo tudi v nas podpore in sotrudnikov. Odkar je prenehalo muzejalno društvo v Ljubljani, nimamo Slovenci nikacega glasila za prirodopisno stroko; zato toplo priporočamo bratski zavod v Zagrebu Vsebina I. zvezka je: O postanku hrvatskoga naravoslovnega družtva S. Brus in a — Öovjek in prirodna znanost. Oton Kučera — Lov v Fruškoj Gori. Kraljevič Rudolfo.— Uspjcsi pokuša sa aklimatizacijom bilja na Rieci. Nadvojvoda Josip. — Upliv vanredno stroge zime na Rieci. Nadvojvoda Josip. — Phallus imperialis von Stephan Schulzer von Müggenburg. — Palacoichtyologische Beiträge von Dr. Drag. Gorjan ovič-Kr am berger. — Bibliografija. —Razne viesti.
Sah.
Ure d nje Janko Kalan v Velikih Lašč ali.
XXVI. naloga.
Sestavil Ludovik Noack v Vratislavi.
(Iz ,,Heimat".) Črni.
	ii		JJJ		TBS
ifjjj		§1		Hi	1!'
1	b				■
ili		§1			11
	ju		w/'/Xi	■///////	
m		n		Hf*	IP 1
	9.P wm		jJP		■
h		gp		WL J	111?
Beli.
Mat v treh potezah. XXVII. naloga. Sestavil šaholjub v Gorici.
(T« naloga jc posvečena našemu uredniku šiibove rubrike; beli katneui uarejajo črko „K") Črni.
Rešitve nalog v 3. zvezku „Lj. Zvona". XXII. naloga.
(It. HraunetuJ.
Črni, L d5 — fö (a, b.) K cB — dB K d5 e4 ali e6 mat.
a" L d5 — f7 K c5 — d5 K d5 — e6 ali eG mat.
b.
L d5 — gS C.4 — c3! Kc5 — d5 mat.
Prijetna in nc pretežka dvostrana naloga!
XX11I. naloga.
(G. B. Walle-ja.)
Beli.
1.	S c8 — dG
2.	S d6 — 67 f
3.	S f5 — e3 f
4.	I) h5 — e8 f
2.....
1. S dG — 07 f
3.	S f5 — e7
4.	D h5 — e8 f
2.	D ho — f3!
3.	S dO — b7 f
4.	S f5 — e7 f
a b c d e f g h
Bell.
Mat v dveh potezah.
1.	SfG X cl	Kakorkoli
2.	mat.
Glavna igra je: 1. ... K x S. 2. Db o f 5 i» mat, ker sta vezana turen in skakač, prvi po belem tekaču, drugi po turnu.
Pravilne rešitve smo prejeli od gg.: prof. Frana Plohla v Gorici (22, 23, 24, 25.); prof. Jožefa Križmana v Pazinn (23, 24, 25); in Ant. Uršiča, dijaka v Gorici ,22, 23, 24, 25).
Razpisano darilo (zbirko šahovih nalog dra. S. Golda) smo prisodili- gospodu profesorju Fr. Plohlu, kateri jc 22. (Braunetovo) nalogo najbolje pogodil.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mescc v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
Tiska „Narodna Tiskarna0 v Ljubljani.
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.)
22. Nepravilne hranitve gambita s kraljevim skakačem. e2 — e4	f2 — f4
ft- e7 — "e5 2' eß X f 4 H'
b. » i» C. .	J»	J>
d.
Sgl	— f3		e4	X	d5
d7	— dß	4.	Lf8	—	d6
	.	4.	Lfl	—	c4!
	— d6				
	. . .	4.	d2	—	d4
Sg8	—"e7				
	. . .	4. 4.	e4	—	eß
Sg8	— f6		Lfl	_	C4
Sb8	— c6				
	.	4.	e4	X	fßf
f7	— w				
23.	Gambit Cunninghama.
e2 — e4 f2 — f4 Sgl — f» Lfl — c4 . Kel — fl? e7 — e6 2' eß X f4 LfB — e7 4' Le7 _"h4t 6' 2. Gambit s kraljevim tekačem.
24.	Klasična hranitev gambita s kraljevim tekačem.
e2 — e4 f2 — f4 Lfl — cA_ Kel — fl Sbl — c» 1# e7 — eß 2' eß X ft 3' Dd8 - h4| 4' g7 - gS 5' Lf8 — g7
ab UhT^FŠ
Sgl — f3
Droge pravilne hranitve so še:	4	^ 5 Dh4 —Htß
♦ - sgi,-fa
Sb8 — c6 Dh4 — hß
. __ Ddl — f3 !
4' d7 — d6 6' g7 — gß
2!>. Nepravilne hranitve; t> • ,	• .	Lfl — c4
P™ dve potez, ko št. 24; 3. "-fi—ali f7 _ ß ali gg8 _ f6>
26.	Odklonitev kraljevega gambita.
e2 — e4^ f2 — f4 Sgl — fa c2 — c3 ali Lfl—c4 ali b2—b4
e7 — eß 2- Lf8 — co! 3- d7 — d6 4'
> •	« «	e4 X d5
1.	2,	e5~Zr"e4 > ** var'janta se imenuje: Falkberov
gambit.
. ■	. .	d2 - d3 Ddl — g4
2- Dd8 - fc" Z' eß X f4 4' Lf8 — d6 lM' IL Zaprte igre.
27.	A. Francoska igra ali partija
e2 — e4 d2 — d4! e4 X d5 Sgl —	Lfl — d3 0 — 0
X' e7 — e«' 2' d7 —KT 8' e6 X do" 4t Sg8 — f6 6' Lf8 — 46 6< 0 — O
Ta varijanta se imenuje (po dra. M. Lange-ju): Normalna partija.
Sbl — c3 e4 — e6 ali Lcl — g5 itd. Dobro nadaljevanje je še: 3.	4. --
,	e2 — e4 c2 — c4 e4 X fß ..,
Sem spada tudi še začetek. 1. e? _ g6 2.	3. ^Tx"^ lt<L
(Dalje prih.)
izhaja vsakega meseca L dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke ob-sezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
za vse leto.....4 gld. 60 kr.
„ pol leta . . . . 2 „ 30 „
' „ četrt leta.....1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji „Ljubljanski Zvon" po 5 gld, 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: „Ljubljanski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po . 3 gld. — kr.
v Bonačeve platnice vezan po........4 „ 20 „
^Ljubljanski Zvon", III. tečaj (1883) nevezan po . .. 3 „ — „
v Bonačeve platnice vezan po....... . 4 „ 20 „
„Ljubljanski Zvon", V. tečaj (1885) nevezan po . . 4 „ — „
v Bonačeve platnice vezan po........5 „ 20 „
Letnik I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: „Rokovhjači." Zgodovinski roman, spisala Jos. Jurčič in
Janko Kersnik po...........50 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Gosposke ulice 14.
O 25 CfcT -Ä. UST ILO.
Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo pri meni tudi platnice za prejšnje letnike „Ljubljanskega Zvona". Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanje letnike v raznovrstnih barvah.
Janez Bonač,
knjigovez, Poljanska cesta, 10.