184
Iz novejšega bolgarskega leposlovja. Poleg Vazova in Načeva deluje zdaj več mlajših lepo-slovcev na književnem polju bolgarskem. Petko Todorov in Anton Strašimirov popisujeta življenje bolgarskega kmeta, N. G. Dancev pa slika bolgarsko življenje s satiro. Lirik Kiril Kristov se polagoma čisti; lepi so njegovi alegorični popisi pri-rode. P. K. Javorov opeva trpljenje svojega naroda, Ivan Andi ej čin je dekadent in ni imel sreče z dramatiko, Stojan Popov je pa izkušal iz narodnih pesmi o kraljeviču Marku sestaviti veliko narodno epopejo. Penčo Slavejkov je izdal delo svojega očeta Petka Slave j kova, kateri je položil temelj sedanjemu bolgarskemu književnemu jeziku.
Baron Jurij Vega.
„Unie", novoustanovljena češka delniška grafična družba je začela svoje delovanje z denarno glavnico 1,500.000 K. Predsednik je založnik J. Otto v Pragi.
Češki „Pravopis". Kakor imamo Slovenci Levčev »Pravopis", tako so zdaj tudi za Čehe v zalogi šolskih knjig izšla „Pravidla hledici k češkemu pravopisu a tvaroslovi s abecednim seznamem slov a tvaru".
Ševčikova goslarska šola v Pragi velja danes kot prva na svetu. Ševčik je mislil nastopiti kariero kot virtuoz, a težka očesna bolezen ga je odvrnila od tega. Sam vase zamišljen, je Ševčik globoko premišljeval skrivnosti goslarske godbe in način, kako bi mogel drugim razložiti, kar je sam spoznal. Tako
je izumil čisto nov način goslarskega'pouka in ustanovil šolo za virtuoze. Dolgo časa širni svet ni vedel zanj. A kmalu je prišel iz njegove; šole virtuoz, ki je napolnil ves glasbeni svet z občudovanjem: Jan Kubelik, naslednik Frant. Ondfička. Nato so pa prišli iz Ševčikove šole drug za drugim: Jaroslav Kocian, Emanuel Ondfiček, Heritesova, Miss Hali in drugi. Učenci so s svojo slavo razširili tudi glas svojega učitelja po vsem svetu ter pridobili Čehom ime prvih virtuozov na gosli.
Jan Karlowicz. 28. junija lanskega leta je umrl v Varšavi poljski jezikoslovec Jan Karlovvicz. Rojen leta 1836. je študiral jezikoslovje v Moskvi, Parizu, Heidelbergu in Bruselju. Njegova važnejša dela so: „Sioworod Iudowy" (1878), knjiga, v kateri razlaga besede poljskega jezika po tedaj novem načelu »narodne etimologije", dalje „0 chacie polskiej", „0 imionach wlasnych polskich mješč a ludzi". Bil je glavni urednik narodopisnega poljskega časopisa „Wisia" in sotrudnik pri treh velikih poljskih slovarjih : „Siownik jejzyka polskiego", „Stownik wy-razow obcego . . . pochodzienia" in „Siownik gwar polskich". V razpravi „Srodkowošči polszczyzny& dokazuje, da je poljski jezik po svojih lastnostih središče slovanskih narečij. Sodeloval je še pri mnogih drugih, tudi nepoljskih učenih listih.
Marya ze Sklodowskich Curie je dobila Nobelovo nagrado za kemike. Rojena je kot hči Wiady-slawa Sklodowskega, profesorja matematike in pri-rodoslovja v Varšavi. Že zgodaj se je bavila s pri-rodoslovno vedo. Nekaj let je bila domača učiteljica, potem je pa šla na pariško univerzo. Tu je iznašla aktin, polon in rad. V kemičnem laboratoriju jo je spoznal profesor Curie, ki jo je vzel za ženo. Oba sta skupaj delovala in iznašla slednjič „radiurn", pre-čudno prvino, katera s svojimi izrednimi lastnostmi zanima zdaj ves učeni svet. Radium sam iz sebe izžareva svetlobo in gorkoto. Razna telesa, ki pridejo v njegovo bližino, začno tudi svetiti, n. pr. steklo, popir, bombaž. Čudni so njegovi fiziološki učinki. Na človeško telo položen provzroči opekline. Profesor Curie je sam na sebi poizkusil njegove učinke: Deset ur je imel radium na rami; vsled tega je dobil opeklino, ki si jo je moral zdraviti štiri mesece. Gospa Sklodowska-Curie je dobila že mnogo nagrad za to iznajdbo. Francoski bankir je ustanovil zaklad 100.000 frankov za nadaljnje proučavanje radija. Gospa Sklodowska-Curie je pa tudi dobra žena in mati. Svojo hčerko skrbno vzgaja, in dasi stanuje v Parizu, vsak večer moli ž njo po poljsko.
Ruska slovstvena zgodovina. Življenjepise ruskih pisateljev je izdal bibliotekar moskovskega vseučilišča D. D. Jazykov pod naslovom: „Obzor žizny i trudov russkih pisatelej i pisateljnic."