Poštnina plačana v gotovini Speci, in abbon. post. - I Gruppo Katolhki Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredniitvo : Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Polletna naročnina . Lir 800 Letna naročnina . . Lir 1.500 Letna inozemstvo . . Lir 2.500 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Leto IX. - Štev. 36 Gorica - četrtek 4. septembra 1957 - Trst Posamezna številka L. 30 VI STE MLADI (Iz govora sv. očeta Pija XII. žosistom) Dvoboj Vzhod - Zapad Menda v zgodovini nismo še nikoli prisostvovali laki tekmi, kot ji Mladi ljudje čutijo, kako rastejo v njih fizične in moralne sile. V želji, da bi jih razvili, gledajo oni na prihodnost, na to', kar jim življenje obeta velikega in lepega. Prežeti so z živim optimizmom, ki jih zene naprej, posebno še, če se ta opira na božjo milost in na pomoč Boga samega. Toda sodobni svet stavi takemu optimizmu na pot strašne ovire. Vidite namreč okrog sebe ljudi, ki se mučijo v nepremostljivih materialnih težavah, v lakoti, revščini, nevednosti. Nekateri celo pozabljajo na lastno dostojanstvo. izgubljajo svoj ideal in se zadovoljujejo z najbolj nizkimi Tečmi. Poleg tega se lažnivi preroki Mešajo med te obupance in sejejo mednje seme sovraštva in upora ter Jlh zavajajo z goljufivimi obljubami. Pod pretvezo pa, češ da naravni viri ne bodo zadostovali za prehrano človeštvu, ki se množi, ogrožajo dostojanstvo zakona in družine. Kako skuša žosistična organizacija odpomoči temu zlu? Ona z vsem žarom mladosti poudarja svojo vero # duhovno bogastvo človeštva, v njegovo zemsko in nadnaravno zvanje ln skuša to uresničiti že tu. V skrbi, da omogoči svojim članom umsko in moralno vzgojo, jim kaže pravi smisel življenja: jih vzpodbuja v boju zoper nizkotne skušnjave m zoper strahopetnost, jim razodeva vrednost velikodušnosti in medsebojne bratske pomoči. Prizadeva si. da vzgaja njih um in srce ter formira tako ljudi, ki se zavedajo svoje odgovornosti in so zmožni brez strahu prevzeti tudi najtežje odgovornosti. In res, kjer je žosistična organizacija že dalj časa vpeljana, je zgradila krščanske voditelje, ki tvorijo upanje za bodočo socialno ureditev in pokristjanjenje delavskega sveta. Gospodarske in socialne težave, ki izhajajo od velikega naravnega prirastka človeštva na svetu, iz neenakomerne razdelitve naravnega bogastva, iz nizkega razvoja nekaterih dežel, zavajajo nekatere v pesimizem in malodušnost. Mladina pa ve, da se ti in podobni problemi morejo in morajo rešiti s sodelovanjem vseh ljudi dobre volje. Če se človek enkrat loti teh problemov s pogumom, jih resno preuči in sledi navodilom krščanske vesti, mu noben položaj ne bo ostal dalj časa nerešljiv, pa naj *e zdi še tako zamotan. Trudite se uporabljati vsa sredstva, ki vam jih vaše gibanje nudi za vašo osebno in socialno vzgojo. Včasih nekateri menijo, a po krivici, da krščanska mladina glecla v prihodnost sveta z nezaupanjem, da Je zamišljena in brez poguma pred znanstvenim in tehničnim napredkom, ki bi mogel postati ovira za njeno vero: z eno besedo, da je ta mladina šibka in brez moči spričo revščine, socialnih krivic in vseh vrst zatiranja, ki vlada v sodobni človeški družbi, in da se ta mladina Pasivno vdaja in sprejema nemilo u-sodo. Delavska kat. mladina vam je, dragi sinovi in hčere, pokazala jasno in zmagovito, da vse to ni res. Ker ste katoličani, ste veliko močnejši od drugih, imate obljubo končne zmage. Brez dvoma se vi npirate uporabi nasilnih sredstev, laži in vseh onih metod, ki namesto, da bi človeka osvobodile, ga še bolj usužnjujejo. Toda vaša moč je °d zgoraj, daje vam jo Bog, daje vani jo vsak trenutek Sv. Duh, ki vas oživlja in podeljuje vašim tudi Najbolj pozabljenim delom neprecenljivo duhovno vrednost. Prav zato, ker sami okušate (/o-oroto žosistične vzgoje in ognja, ki ogreva vaše življenje, hočete oboje posredovati tudi drugim, posebno o-nim, ki niso imeli verske in socialne vzgoje kot vi. Približali se jim boste s prisrčno preprostostjo, pritegnili jih boste v vaše gibanje ali jim boste vsaj posredovali to, kar ste sami prejeli. Namesto da bi se brez odpora vdajali brezdelju in nezdravim užitkom, mladi kot so, bodo tudi oni dobili visok ideal in se bodo močni in polni zaupanja povezali z bratsko žosistično vezjo. Vi, združeni z njimi v istem pogumu, razsvetljeni po isti evangeljski luči, utrjeni po krščanskem prijateljstvu, pripravljate srečnejšo in plodonosno prihodnost za vas same in za vaše tovariše. O, da bi tudi naša delavska mladina razumela ta klici V preteklem tednu je vprašanje jugoslovanskih beguncev prišlo precej v'ospredje v mednarodnem časopisju. Že prejšnji teden smo poročali. kaj je o tej zadevi izjavil avstrijski. notranji minister. Medteuj se je oglasil vladni komisar v Trslu dr. Palamara in njemu je odgovoril beograjski radio. Ob izjavah teh dveh so italijanski in inozemski časopisi precej pisali o zadevi jugoslovanskih beguncev. Palamarova in beograjska izjava sta važni, ker precej osvetljujeta, kakšen je položaj glede novih pribežnikov iz Jugoslavije. Dlje 29. avgusta je namreč tiskovni urad tržaškega generalnega komisariata dal izjavo, kjer predvsem ugotavlja, da je izredno visoko število jugoslovanskih državljanov, ki vsak dan prihajajo skrivaj na tržaško ozemlje, in da to število vedno raste. Posebno visoke številke da smo dosegli v mesecu avgustu. V 26 dnevih je pribežalo 1100 oseb. Novi begunci, poudarja izjava, so povečini iz bolj oddaljenih dežel Jugoslavije, iz Bosne, Srbije in celo iz Makedonije. Zaradi tolikega dotoka beguncev na Tržaško se je mednarodna komisija za begunce preselila v Trst. Ta komisija je sestavljena iz enakega števila zastopnikov Visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih in ital. notranjega ministrstva. Vsak begunec da pride pred to komisijo, katera ga izpraša in na podlagi njegovih izjav in drugih informacij določi, ali je »politični« begunec ali »ekonomski«. Politične begunce da brez nadaljnega pošiljajo v taborišča v notranjost državi, ekonomske pa da vračajo Jugoslaviji. Na vsak način pa, zatrjuje o-menjena izjava, ne vrnejo nikogar, ne da bi bil prej zaslišan. Prav tako da policija ne rabi proti beguncem kakih nasilnih sredstev pri zasliševanju.' I akoj nato je beograjski radio javil, da so italijanske oblasti vrnile 50 jugoslovanskih beguncev, malo prej pa da so jih vrnili 659. Ti dve izjavi se torej ujemata in iz obeh je razvidno, da v resnici vračajo iz Italije precejšnje število jugoslovanskih beguncev, ki se zatečejo na tržaško ali kam drugam na italijansko ozemlje. Vendar se to ne dogaja v moči kakega tajnega dogovora med ital. in beograjsko vlado, temveč v moči določil begunske komisije, ki nepreklicno odloča, kdo je politični in kdo samo ekonomski begunec. Nova država - Malaja Britanski imperij je zgubil se eno svojo postojanko. Dne 30. septembra opolnoči so sneli angleško zastavo in dvignili malajsko. S tem je Malaja postala suverena, neodvisna država, vključena kot deseta članica v britanski Commonwealth. Prebivalstvo Malaje je z velikanskim navdušenjem pozdravilo rojstvo njihove države, kakor tudi predsednika Abdula Rahmana, ki je imel ob tej priliki priložnostni govor. V govoru je še posebno poudaril veliko važnost tega trenutka, ki pomeni uresničenje dolgoletnih upov vsega naroda. Pozval je državljane k enotnosti in spoštovanju vseh plemen v novi državi ter zagotovil, da bo tudi država spoštovala demokratične svoboščine svojih podložnih. Nova malajska federacija je sestavljena iz devetih malajskih neodvisnih držav ter dveh bivših britanskih posesti Malake in Penanga. Njena površina meri 131.218 kvadratnih kilometrov, število prebivalcev pa znaša šest milijonov 252 tisoč; od teh je samo polovico Malajcev, ostali so Indijci in Pakistanci, predvsem pa Kitajci, ki i- majo v rokah skoro vso trgovino. Kaj naj demokratični človek reče spričo tega početja? Prvo je to. da se demokratična vest upira ob misli, da zapadni svet s silo vrača ljudi v Titovo diktaturo. Potem ko so med vojno Atigjo.amsuukanci s sili: in zvijačo vsilili jugoslovanskim narodom komunistični režim, jih sedaj s silo vračajo, če se hočejo kateri tega režima rešiti. Človek bi ob takih dejstvih moral resno začeti dvomiti v poštenje zapadne demokracije. Nič ne velja izgovor, da so taborišča polna in da ni kam z begunci. Zapadni svet je kriv, da je v Jugoslaviji Titova diktatura, zato je tudi dolžan pomagati onim Jugoslovanom, ki se te diktature želijo rešiti. Ker noče pomagati doma, naj pomaga vsaj v inozemstvu. To je njegova DOLŽNOST. Zato je zelo krivično raziskovati, ali je kdo političen ali ekonomski begunec. Kvečjemu bi smela komisija raziskovati, ali niso med begunci kriminalci in drugi slični tipi. Zato smatramo vračanje jugoslovanskih beguncev za veliko krivico in nasilje, ki ga demokratični svet izvaja nad jugoslovanskimi narodi. Drugo dejstvo pa je, da se zdi neverjetno, da je jugoslovanski socializem privedel prav mlade ljudi do takega razočaranja, da lačni in obupani iščejo kos kruha in svobode v tujini. Kje si, obljubljeni raj’? Za »novi razred« si- prišel, za ljudstvo te pa ni in te ne bo! Zato ljudstvo beži in bo bežalo še naprej. Kratke novice 22 TISOČ ITALIJANOV V ZDA Ameriška poslanska zbornica je odobrila zakon, potom katerega bo lahko 22 tisoč Italijanov odpotovalo v Združene države, da se tam združijo s svojci, ki so se izselili v Ameriške države v letu 1953. Zakon je pretekli teden odobrila poslanska zbornica z 295 glasovi proti 58, na pobudo italijanskega zunanjega ministra I)e Martina ob priliki njegovega bivanja v ZDA. ITALIJA JE DOSEGLA 18 MILIJONOV PREBIVALCEV Centralni statistični zavod je izdal poročilo o številu prebivalcev v Italiji. Po tein poročilu je bilo koncem junija v Italiji 48 milijonov 353 tisoč prebivalcev, kar znači porast 205 tisoč prebivalcev z ozirom na isto obdobje v lanskem juniju. V prvi polovici leta 1957 smo imeli v Italiji 450 tisoč rojstev in 238 tisoč smrtnih slučajev ter 167 tisoč porok. prisostvujemo sedaj, ko se Sovjetska zveza in Združene države Amerike lovijo za prvenstvo v najmodernejšem orožju, ki ga predstavljajo radijsko vodeni izstrelki. Potem ko sta atomska in vodikova bomba postali že nekoliko zastarelo orožje, so se znanstveniki obeh omenjenih držav vrgli na delo, da iznajdejo take rakete oziroma take bombe, ki jih bo mogoče s pomočjo radijskih valov voditi na določen silno oddaljen cilj, recimo iz Evrope v Ameriko ali obratno, ter cilj tydi z gotovostjo zadeti. To so tako zvani radijsko vodeni izstrelki. Njih pomen v moderni vojni je predvsem v tem, da tak izstrelek lahko opremimo z vodikovo bombo in jo brez kakega zrakoplova odvržemo na določen cilj kjer koli na svetu. Uvideli so namreč, da bi tudi moderna reakcijska letala, ki bi nosila vodikove bombe, težko dosegla cilj. ker bi jih z najnovejšimi obrambnimi sredstvi prej sestrelili. Zato torej iščejo s toliko prizadevnostjo radijsko vodene izstrelke, ki bi leteli visoko v stratosferi tisoč km visoko in nato s tolike višine padli nad izbrani cilj s svojim smrtonosnim tovorom. V tej tekmi, ki se je vodila zelo tajno v laboratorijih znanstvenikov ........................... | »Katoliški glas" v vsako : slovensko družino! NESREČA V RIO DE LA PLATA JE ZAHTEVALA 95 ŽRTEV Dne 28. avgusta ob 23.15 je prišlo v Rio de La Plata do težke pomorske nesreče. Zaradi goste megle je v potniško argentinsko ladjo »Ciudad de Iiuenos Aires« trčila ameriška ladja »Murmadksurt«. Ameriška ladja se je globoko zarila v argentinsko, ki se je kmalu naito potopila. Ker rešilni čolni niso delovali in je na argentinski ladji nastala panika, se je potopilo 95 oseb. Nesrečo je povečalo zelo razburkano morje, tako da jih je mnogo utonilo, ko so iz potapljajoče se ladje poskakali v valove. ATOMSKA MESTA V SOVJETSKI ZVEZI Agencija Continentale poroča iz zanesljivih virov o novem atomskem mestu, zgrajenem na Kavkaškem pogorju. Imenuje se Lermontov v spomin rilskega pesnika Mi-hajla Lermontova, ki je živel v preteklem stoletju. To je že tretje atomsko mesto v Sovjetski zvezi. Prvo je Obninsk, približno 100 km južnozapadno od Moskve, drugo Dubno, 70 km južno od Moskve in tretje Lermontov v Kavkazu. V Obninsku so zgradili veliko atomsko centralo z zmogljivostjo 5000 kilovatov. Dubno in Lermontov pa sta sedež atomskih raziskovanj in študijev, pri katerih sodelujejo najboljši sovjetski strokovnjaki. ZA IZBOLJŠANJE MEDNARODNEGA PROMETA V nedeljo 1. septembra so v Aosti podpisali italijansko-francosko pogodbo za gradnjo predora pod Mounl Blancom, ki bo vezal Italijo s Francijo in tako omogočal promet tudi v zimskih mescih, kar je bilo doslej nemogoče. Predor bo meril 12 kilometrov in bo na obeh straneh na višini 1200 metrov. Do te višine bodo speljali udobne ceste, tako da bo promet brezhiben. Predor bo širok nad 8 metrov in ob straneh bosta dva pločnika široka 1 m in 15 cm. Dela bodo začeli istočasno na obeh straneh in računajo, da bodo lahko napredovali od 6 do 9 metrov na dan. Predvidevajo, da bodo zadeli ob trde skale, kjer bo delo bolj počasno. Delo na italijanski strani bo stalo v lirah približno 5 milijard in pol, na francoski pa 5 milijard frankov. in na tajnih vojaških preizkuševali-ščih, so Sovjeti vrgli prvi v svet novico, da so preizkusili tak vodeni izstrelek, ki se je dvignil v stratosfero več kot tisoč km visoko in potem več tisoč km daleč padel na določeni cilj. Ta novica, ki jo je prva razširila agencija Tass, je izzvala v zapadnem svetu veliko razburjenje in nemir, češ sedaj bodo Sovjeti močnejši, ker imajo orožje, ki ga Zapad še nima. Toda že dan na to so se oglasili Amerikanei in izjavili, da so srečno preizkusili tak izstrelek srednje velikosti nazvan »Thor«, ki leti tri tisoč km daleč. V izdelavi pa da imajo še dva druga slična izstrelka, enega manjšega in drugega večjega, ki bosta kmalu gotova. Vsekakor je treba priznati, da so v tem oziru bili Sovjeti hitrejši kot Zapad. Vseeno je pa gotovo, da jih bodo na Zapadu kmalu dohiteli in da bodo tudi tu izdelali slične izstrelke. Kaj potem? Se bodo začeli bombardirati kar direktno iz Wa-shingtona v Moskvo? V prvi vojni so Nemci vlili »veliko Berto«, da so z njo bombardirali Pariz, a ga niso vzeli. Če se bodo sedaj obstreljevali z vodenimi izstrelki iz Amerike v Sibirijo, bodo bodoče vojne prej zmagovite? Smemo resno dvomiti v to. Zato je edina pametna pot pri tej tek mi med Vzhodom in Zapadom, da srečno dokončajo ne poskuse z novim orožjem, temveč razgovore za razorožitev v Londonu. Tu je ameriški zastopnik stavil svoje predloge v polnem soglasju z ostalimi zavezniki pri Atlantski zvezi. Toda sovjetski zastopnik Zorin jili je zavrnil, ker Sovjeti nočejo in nočejo pristati na zahtevo po kaki kontroli, četudi le iz zraka. Zapadnjaki pa vedo, da bi vsak dogovor, ki bi ne bil kontroliran, postal brezuspešen. Zato čakajo, ali je to Zorinova zadnja beseda. 50-letnica kronanja M. B. na Brezjah Pred 50. leti je dne 1. septembra bila nedelja kakor letos. Na ta dan je ljubljanski, škof dr. Anton Bonaventura jeglič položil zlato krono brezjanski M. B. Letos so za ta zlati jubilej v nedeljo pohiteli na Brezje ljubljanski pomožni škof Vovk, mariborski dr. Držečnik, titulami nadškof -koadiutor zagrebški dr. Šeper, škof iz Ban je Luke dr. Čelik, škof za vernike vzhodnega o-breda v Križevčih dr. Buhatko. Na predvečer je bila maša na prostem pred cerkvijo, ki jo je opravil mariborski škof ter imel priložnostni govor. Po maši se je razvila procesija z lučkami, ki je bila nekaj zelo lepega. Drugo jutro so škofje maševali v baziliki razen ljubljanskega, ki je ob 10. uri imel mašo na prostem pred 25 tisoč glavo množico. Škof Vovk je pri tej maši govoril, vsa ogromna množica je pa pela ljudske Marijini pesmi s takim navdušenjem, da kaj podobnega ni bilo še slišati. Nato se je razvila evharistična procesija od kraja maše v notranjost cerkve. Nedeljsko jubilejno slavje na Brezjah je bila največja verska prireditev v Sloveniji po vojni. Ob tej priliki je bilo tudi dovoljeno pritrkavanje celo ponoči: najboljši zvonovi v Sloveniji, večji od svetogor-skih, so nemoteno peli Mariji v čast. Tudi vse ostale slovesnosti so se vršile brez vsake motnje; celo gostilne so bile dobro založene in ljudem na uslugo. Vse je torej poteklo v zadoščenje romarjev in v čast M. B. SPET NOVE IZJAVE o jugoslovanskih beguncih Stran 2 KATOLIŠKI GLAS NAS TEDEN V CERKVI 8.9. nedelja, 13. pob.: Rojstvo M. D. '9. 9. ponedeljek: sv. Peter Klaver, apostol zamorcev 10. 9. torek: sv. Nikolaj Tolentinski, pozn. 11. 9. sreda: sv. Prot in Hijaeint, m. 12. 9. četrtek: Ime Marijino 13. 9. petek: sv. Notburga, d. 14. 9. sobota: Povišanje sv. križa * SV. IME MARIJINO: To ime ni bilo dano mimogrede, le ker bi bilo staršem ugajalo. V sv. pismu vidimo, da je Bog osebam, ki so v zvezi z našim odrešenjem, poskrbel ime, ki je odgovarjalo njihovi osebnosti, njihovemu poslanstvu, tako je tudi Marijino ime izraz njene osebnosti. Je pa tako v pomenih, kot je bogata in odlična Marijina osebnost. Omenimo le tri pomene: Gospodovalka. Marija gospoduje sovražniku našega zve- ličanja, strla mu je glavo, je Kraljica nebes in zemlje. — Morska zvezda: Marija nam na morju življenja sveti pot v nebeški pristan. — Ljubljenka božja. Bog ljubi nas vse, predvsem pa Njo, čisto in brezmadežno. V knjigi Človek na obeh straneh stene (Simčič, Buenos Aires, 1957) neimenovanemu izseljencu ni všeč, da je njegovi ženi ime Marija, češ da polovica žensk v Evropi nosi to ime (str. 5). Všeč mu pa zato ni, ker mu žena ni prav všeč, ker se je zagledal v drugo. Ime Marijino naj nam bo ljubo, no izgovarjanje tega imena nam milosti. Starši, radi dajajte svojim otrokom ime Marija, Marijan, saj bodo imeli tako najboljšo zavetnico in priprošnjico. P ob ozki iče IZ SV. EVANGELIJA isti čas je potoval Jezus v \ m J Jeruzalem in je šel po sre-di med Samarijo in Galilejo. In ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož, ki so se ustavili od daleč in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhov- nikom! a In med potjo so bili očiščeni. Eden izmed njih pa se je vrnil. ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom Boga slavil; in padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval: in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa so deveteri? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in dal čast Bogu. razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.« Praznik Marijinega rojstva Marijino rojstvo je bilo posebno radostno. Prineslo je veliko veselje srečnim staršem in hkrati eeleinu svetu. Z Marijo se je namreč rodila na svet najdražja vseli deklic. Ta 25-letmiei škofovskega p1'" ivečenja, katerega mu je podelil prav se-lanji sv. oče, ko je bil še kardinal držav-li tajnik. Prisostvoval je tudi številnim m redi tram mladih katoliških delavcev te Ini v Rimu. SMRT GENERALA MISIJONSKE DRUŽBE Pred ipar dnevi je v starosti 67 let umrl jeneral misijonske družbe Božje Besede Societas Verbi Divini), pater Alojzij iro«se Kappeivberg. Deset let je vodil iknt 'eneral svojo misijonsko družbo in ji dal .pet pravega redovniškega duha. Ob vizi-aeijah je prehodil vse dežele, kjer so de-ovali ali delujejo njegovi misijonarji, ki losegajo lepo število 5.000 članov. 12.000 IRCEV Z LETALI V LURD V prihodnjem letu se mislijo mnogi ro-narji poslužiti letala za potovanje v Lurd. lavnatelj irske narodne letalske družbe e izjavil, da se je že 22.000 Ireev priglasilo za leto 1958 za potovanje z leta-om v Lurd, Pripomnil je, da bo za to iriložnost organiziran med Lurdom in >ublinom pravi letalski most. ki bo delo-■ al podnevi in ponoči. ROMANJE POLJAKOV IN KARDINALOVE BESEDE Okrog en milijon romarjev iz vse Poljske se je zbralo pri Materi božji- Čensto-hovski na Jasni gori ik praznovanju največjega poljskega praznika Matere božje z Jasne gore, ali Črne Marije. Glavne slavnosti je opravil kardinal Štefan Wyzsynski, ki je tudi zbral okrog sebe 3.000 duhovnikov na skupni pomenek in posvet. Kardinal je poudaril, da je obvarovala Cerkev v letih hudega stalinizma samo močna verska vez in visoka moralnost poljskega naroda. Poudaril je tudi, da tisti duhovniki, ki se udejstvujejo pri organizacijah, ki nimajo nič -kupnega s Cerkvijo, delajo to zaradi osebnih interesov, žal tudi finančnih. Vera poljskega naroda je še vedno v nevarnosti zaradi materialističnega pojmovanja življenja. Materialistična ideologija je preveč nečloveška in nevredna človeškega dostojanstva, da /bi se ji predali. Ne moremo govoriti o socialistični morali. NOVI VARUH SVETE DEŽELE V Jeruzalem je prispel novi Varuh svete Dežele, frančiškanski pater Polidori, katerega so na meji sprejeli predstavniki izraelske vlade. Potem ko je obiskal svetišče Marijinega oznanjenja v Nazaretu, se je takoj podal na vizit arijo raznih samostanov. KONGRES NEMŠKIH KATOLIŠKIH DIJAKOV Prve dni avgusta so imeli nemški dijaki v Eichstadtu svoj 11. kongres. Udeležilo se ga je nad 500 delegatov iz vseh višjih nemških šol. Govorili so o temi: Ena sama Cerkev v enem samem svetu. Po raznih studijskih odsekih'so proučevali mnogovrstne verske, kulturne in socialne pro- bleme katoliške Cerkve v so tudi o nalogah, ki jih svetu. imajo Govorili s tem v zvezi katoliški dijaki. PROŠNJA BREZ ODGOVORA Svetovna luteranska zveza je na sovjetsko vlado naslovila prošnjo, naj bi vlada dovolila posebni komisiji ali delegaciji, da bi šla v Sibirijo in tam obiskala luteranske vernike. Odgovora na prošnjo ni bilo. Škofovo vabilo za misijon v Trstu Mesec oktober tisoč devet sto se-deminštirideset ni mesec, ki bi ga smeli pozabiti! V tistih dneh je bil v mestu veliki misijon. Božje resnice, ki so jih razni govorniki podajali v toplih besedah, so dvigale naše misli od dejanskega stanja, nastalega po mirovni pogodbi. Misijon je nadaljeval svoje delo do konca in je bil znamenje zaupanja v božjo previdnost. Prav tako nam je zagotavljal Jezus: »Iščite najprej božje kraljestvo!« Iščite predvsem božje kraljestvo in njegovo pravico, potem bo nebeški Oče poskrbel tudi za drugo. In mi smo temu primerno s polnim srcem i-skali božje kraljestvo, tudi zato, ker je bil položaj pri nas tako težak. Tako smo se pripravili na nove razmere s tem, da smo prižgali v duši božjo luč in da smo vabili vse, naj obnove božje življenje v sebi, kar je bilo predvsem potrebno. Minilo je deset let. Kaj vse se je med tem časom zgodilo! Danes predstavlja deset let skoraj celo dobo. Zato je potrebno, da pogledamo sami vase in v božji luči prenovimo svoje življenje in svojo pot. Nujno je, da naredimo red v nas in da z novim pogumom stopimo na trdna tla. Namen življenja ni boj človeka s človekom, ne vsakdanje vrvenje; namen človeka je v večnosti. Vsakdanje življenje je sredstvo — je pot. Cilj pa je večnost. Ne smemo izrabiti vseh svojih moči samo v delu za vsakdanje življenje. To bi bilo žalostno. Atomski problemi, vojna, mir, politika, strankarstvo, delo, dom, šola, šport, gledališke in kino predstave. Vzhod. Zapad, so sicer važne zadeve, toda je nesmiselno vzeti življenje kot stvar, ki se izčrpa v teh problemih in težavah. Nesmiselno je tudi zato, ker bo za vse prav kmalu prišla ura, ko se bomo znašli na pragu smrti, da prejmemo od Boga sadove za sboje pošteno ali zgrešeno življenje. Pravi kristjan se ne zadovoljuje s prividi in zunanjostjo, ne more zgrešiti poti in pozabiti na cilj. On prav razume vrednost življenja, vrednost vsakega dela, vsakega dneva, sploh vsake zadeve. Misijon si stavi za nalogo prav te zadeve. Misijon je neka pomoč, je klic k dobremu. Ob misijonu mi Bog govori. Ni važno po kom. Tiho in skrivnostno deluje v meni. Če bom znal poslušati in premišljevati in se hraniti s to besedo, ki prihaja od Boga — ki je božja beseda — in ki jo on govori prav meni. se bo duša napolnila z modrostjo in blaženostjo. Kajti le resnica prinaša pravo svobodo in srečo. Oktober bo mesec misijona, mesec božje besede, božjega nauka. A čas do misijona porabimo za molitev in pripravo. Če njiva’ ni zorana, bi bilo sejanje brez pomena. Kako bo? Ne vem. nuli božji veje, kjer hoče... Bog nima samo enega načina ' za svoje delo. Božje kraljestvo je kraljestvo svobode in raznolikosti. Vsaka župnija bo imela v skupnem velikem misijonu svoj lastni misijon in nalogo. Sredstva so govori in milost. A pota in načini naj bodo prilagojeni potrebam. Dragi slovenski verniki! Misijon bo velik praznik duha. Lahko rečemo, da je to neke vrste duhovna gostija, dostopna vsem, s polno mizo izbranih in preprostih jedi, ki dajejo zdravje in moč vsem. Beseda bo včasih trda, toda zdravilna. Božja resnica je namenjena vsem. Morda bo podana na preprost način, toda sprejmimo jo ponižno, ker to nam bo le v čast in ne v sramoto. Tudi Jezus je govoril vsem iste resnice, a vsakemu na njemu primeren način: Petru, Sa-marijanki, Zaheju, Nikodemu, Mariji v Betaniji in Marti. Tako bo tudi delo misijonarjev. Ljubezen odpira srca in najde način in sredstva. K nam bodo prišli misijonarji, da uče Jezusov nauk. Kako jih bomo sprejeli v Trstu? Ni vazno vprašanje o uspehu ali neuspehu misijona! Važno je, kakšno bo življenje v našem mestu v prihodnjih desetih letih . . . ali bo to življenje po božjih naukih. To je vazno! Ne iščimo le videza. Tu gre za našo večnost. Naloga je gotovo zelo velika in važna. Zato vas vabim k molitvi in pripravi na prihod Gospodov. Duhovniki, redovniki in redovnice, katoliška akcija, pobožne bratovščine in družbe, vsi verniki: zdravi in bolni, otroci in odrasli, učeni in preprosti, zaposleni in nezaposleni, revni in bogati, vam vsem je namenjen misijon. Misijon je za vse! [ si smo ga potrebni. Vsi se moramo bolj približati Bogu * pravim duhom in prav urejenim življenjem. Vsaki duši bo misijon kaj prinesel. Kdo bi si upal ali drznil zapreti vrata božjemu klicu• Jaz vas prosim za dobro voljo■ Ne reci mi: »Imam toliko dela.« Rešitev duše je več vredna kot vsi opravki. Ne reci mi: »Sem se iak° odtujil Bogu in sem daleč od Bo-ga... po mojih načelih, mojem načinu in poteku življenja in po mojem prepričanju... sem Bogu tuj/* Jaz ti samo svetujem: »Odpri svojo dušo, da posveti vanjo božja luč i potem se odloči! Prosim te, delaj pošteno, ponižno in brez predsodkov!« To so naše najlepše lastnosti. Nič drugega. Misijon ni predpravica nikogar. Namenjen je vsem in za vse■ l misijonu nam govori naš skupni Oče in jni smo drug drugemu bratje in sestre. Misijon ne stavi zahtev, ampak nudi veliko. Misijon je dar in ne nasilje. Misijon prinaša samo ljubezen. V znamenju te goreče ljubezni se ti bliža misijon. Bog ti daj milost, da se boš misijona udeleževal in ne stal ob strani. Videl boš, kako bo zopet zacvetelo tvoje upanje. ANTON, škof Sveti oče bo obiskal Lurd? Lurd se pripravlja na veličastno proslavo stoletnice prikazovanj in obenem mrzlično pričakuje najavljeni prihod svetega očeta v Marijino mesto. Stoletnieo bodo slovesno otvorili dne 11. februarja leta 1958 in bo trajala vse leto do 11. februarja leta 1959. Lurd bo v tem obdoibju doživel svoje največje dneve 25. marca, kn bodo posvetili novo baziliko in v času od 16. julija do 15. avgusta. Prihod sv. očeta ■pričakujejo v Lurdu prav v teh dneh. Verjetno si bo sv. oče izbral prav 25. marec, dan posvetitve nove podzemske bazilike, da bo tako tudi uradno otvoril romarsko pot milijonov vernikov v tem za Lurd tako svetem letu. V Lurdu govorijo o prihodu sv. očeta z velikim spoštovanjem in zadržanostjo, saj bo to skoro edinstveni slučaj v zgodovini Cerkve in zahteva dolgotrajne priprave in izredno pozornost. Vsekakor bo sv. oče prispel v Lurd privatno, v omejenem spremstvu, po- prostora nad 20 tisoč romarjev. Že od prvih tednov tega leta dela na stotine delavcev, tehnikov in inženirjev od 5. zjutraj do 11. zvečer na ogromnein temelju, ki meri 200 metrov v dolžino in 80 v širino in na katerem bo slonela vsa velikanska podzemska stav-ba. V marcu 1956 so začeli s iprvimi vrtinami v podzern- Ije. 25. maree 1. 1958 je določen kot dan posvetitve nove bazilike. V manj kot dveh letih bodo dokončali največjo katoliško cerkev tega stoletja, ne dosti manjšo kot je bazilika sv. Petra v Rimu. Za načrt sam je bilo nadvse zahtevno in težavno delo zaradi močvirnatega terena, ki ga povzroča bližnja reka Gave, in ki se je v začetku zdel skoro neizvedljiv. Nova cerkev je namreč vsa pogreznjena med podzemske vodne trnkov«. >ki se izlivajo v bližnjo reko Gave. To bo prava bazilika pogreznjena v »Aquae multaeii kakor pravi sveto pismo v svojem le,peni TO JE PODOBA MATERE BOŽJE. KI SO JO GORIŠKI FANTJE-KONGREGANISTI VZIDALI NA LOVCU doibno kakor se vsako leto podaja iz Rima v Castelgandolfo, le da bo takrat potovanje daljše in vse priprave zahtevnejše. PODZEMSKA BAZILIKA Če bi se papežev prihod ne izvršil privatno, izvzemši seveda velik duhovni pomen tega svetega obiska, bi se Lurd spremenil v mrzlično mesto, ki hi vse svoje sile osredotočilo samo v ta obisk. V zadnjih letih se je naval romarjev v pirenejsko mesto tako ipovečal, da so njegove meje postale v vseh ozirih pretesne. Kaj bi se zgodilo, če bi verniki vsega sveta bili poklicani v Lurd, da tam pozdravijo sv. očeta v vsem sijaju njegove pontifikalne časti? Lurd pričakuje svetega očeta kot romarja in bo v zbranosti in tišini prisostvoval trenutku, ko bo sv. oče upognil svoja kolena pred Massaibielstko votlino, prav kot Bernardka pred sto leti. Sv. oče je obiskal Lurd pred 22 leti kot kardinal legat, a vedno je ohranil v svojem srcu veliiko domotožje po tem svetem kraju. Lurd se mu bo prikazal skoro tak kot pred 22 leti. Le velikanski trg pred tremi bazilikami bo rahlo vzhočen, čeprav še vedno pokrit z rožami in travo. Pod tem obokom pa se bo skrivala največja novost sodobnega Lurda, ogromna podzemska bazilika, v kateri bo lahko našlo simbolizmu, ki pa bo tu zavzela še višji pomen, saj je Mati božja sama bila začetnica najbogatejšega vira vode. ki prinaša milosti dušam in telesom. Nova cerkev ima ovalno obliko, kakor nekatere stare rimske (bazilike. Posvečena bo zadnjemu papežu, tki je bil povzdignjen v čast oltarjev — sv. Piju X. S tem bo Lurd dokazal svojo neomejeno zvestobo rimskemu papežu. Enotnost svete Cerkve bo poudarjena tudi v tem. da bo cerkev imela samo en oltar, na katerega bodo gledali verniki vsega sveta. Pri zidavi cerkve uporabljajo neki nov izredno trpežen material, (»beton preeontraint« ). ki predstavlja velik napredek v arhitekturi-Ne bo potrebno, da ,se ibo kupola bazilike naslanjala na stebre. V cerkvi bo en sani ogromen prostor in verniki bodo lahko od vseh strani neovirano prisostvovali sveti daritvi, tako da bodo po besedah eneikli* ke svetega očeta eno srce in ena d-uša. Baziliko gradijo s prispevki vseh*romar-jev. Ko bo dokončana, bo končna vsota stroškov znašala dve milijardi tin pol it»" lijan-.kih lir, velikanska vsota za romarsko cerkev, katere dohodki prihajajo le o® milodarov vernikov. Kljub temu se nihče izmed ravnateljev gradnje ne vznemirja-Vedo, da bo Mali božja pr i - kor 11 a na P°’ moč, če bi človeška odpovedala. Škof Rožman v Rimu Že pred časom se je med rimskimi Slovenci razširila vest, da bo prevzvišeni škof dr. Gregorij Rozman na svojem obisku Slovencev po Evropi prišel tudi v Rim. Tako smo z veliko vnemo prebirali porodila, ki so prikazovala njegovo pot od Anglije po Evropi v Francijo, Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo. Dan njegovega prihoda v Rim prav do zadnjega ni bil znan. Zato je bilo veselje rimskih Slovencev toliko večje, ko se je Prevzvišeni nenadoma Pojavil med nami. Dne 2. avgusta ob triče-trt na osem zvečer je naš Prevzvišeni, mladosten in svež, izstopil iz vlaka na rimskem kolodvoru. Z vsakim izmed navzočih,, ki so ga prisrčno pozdravili in mu iskreno pokazali, kako zelo ga imajo radi, je Prevzvišeni razgovarjal, odzdravijal na pozdrave in ustvaril s svojo očetovsko dobroto in ljubeznijo pri vseh obču-tek, da se je vrnil k nam, kot se vrača °če med svoje otroke. Tako marsikdo ni niogel skriti svojega ganotja, ko je spremljal Prevzvišenega do avtomobila, ki ga je Popeljal na njegovo rimsko bivališče. Tu so mu priredili poseben sprejem, v teku haterega so mu zapeli tudi pesem: Zlatomašnik bod9 pozdravljen. Prevzvišeni se jč vsem zahvaljeval za njihove izraze vdanosti in ljubezni ter se nato podal v kapelo, kjer je dalj časa ostal v zbrani molitvi. MAŠA NA GROBU SV. PETRA Medtem pa so rimski Slovenci hiteli 1obveščati vse znance, da je prevzvišeni škof dr. Gregorij Rozman že v Rimu in da bo imel ponovitev svoje zlate maše v nedeljo 4. avgusta ob osmih zjutraj na grobu svetega Petra v vatikanski baziliki. Tako so v nedeljo zjutraj z vseh strani hiteli Slovenci v cerkev sv. Petra. Kmalu je bila kapelica polna slovenskih rojakov, hi so se nato razmestili še po hodnikih ln sosednjih prostorih. Medtem je prevzvi-*eni škof zlatomašnik pristopil k oltarju. Asistirala sta mu preč. g. Slapšak in pr ec. Robič. Med sv. mašo so vsi rojaki glasbo molili mašne molitve in še posebej prosili vsemogočnega Boga, da bi ohranil zlatomašnika še dolgo med nami. *Po svetem evangeliju je zlatomašnik sam v svojem govoru omenil obletnico zlate maše, ki jo ponavlja med nami na grobu sve-*ega Petra. Svoj govor je navezal na pismo sv. Pavla Timoteju: Svpj tdjt sem dokončal, vero ohranil... Tako je tudi naša naloga ohraniti vero v Kristusa, vero v sv. Cerkev, vero v sv. Petra, ki je skala, na katero je Bog sezidal svojo Cerkev in Ha čigar grobu smo danes zbrani. Vero moramo ohraniti, moliti moramo zato, da jo ohranijo vsi Slovenci, vsi tisti, ki so v tujini, zlasti mladina, posebej pa Slovenci, hi trpe doma, pa tudi za tiste, ki delajo hudo, da bi spregledali in se spreobrnili. Verovati moramo za tiste, ki ne verujejo, upati za tiste, ki ne upajo, ljubiti za tiste, hi ne ljubijo. ČESTITKE SV. OČETA Vsi smo Prevzvišenega zlatomašnika v popolni tihoti zbrano poslušali. Poslušali smo njegov glas, ki je bil še ves tak, kot nekoč v Ljubljani. Spremljali smo njegove besede, si vtisnili v spomin njegove očetovske nauke in v svojem srcu obljubili, da bomo izpolnili, kar nam naroča. V zbrani molitvi smo prisostvovali daritvi sv. maše. Pred oltarjem je stal naš zlatomašnik ves mladosten in svež, kot da bi izgubil v tem trenutku i'so težo let in trpljenja, ki ga je prestal in ga še prestaja. Če kdo, je on mogel reči ta hip na grobu sv. Petra: Ohranil sem vero, ohranil jo sebi in svojemu slovenskemu narodu. Nastopil je veliki trenutek izpremenje-nja. Kristus sam je prišel med nas, da nas utrdi in poživi in nas vodi po vzgledu, ki nam ga je sam dal in ki ga nam je dal Njegov zvesti služabnik, naš zlatomašnik, Prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman. Po sveti daritvi smo odšli v zakristijo vatikanske bazilike, kjer smo čestitali Prevzvišenemu k njegovi zlati maši. Najprej je prečital preč. g. asistent p. Prešeren D. J. pozdrave in čestitke, ki jih je blagovolil poslati našemu zlatomašniku sv. oče Pij XII.. (To pismo smo objavili v zadnji štev. KG, op ured.). Nato je spregovoril Prevzvišeni, ki se je zahvalil za pozornost in ljubezen, ki so mu jo vsi izkazali, in smehljaje omenjal svojo pot in slovesnost zlate maše in njene ponovitve. V svojem govoru je znova poudarjal zvestobo sv. očetu in zvestobo katoliški Cerkvi, ki jo moramo vsi ohraniti. Omenil je, da z veseljem jemlje na znanje obtožbe, da je bil preveč navezan na sv. očeta. Zla- duhovnikom zahvalil za čestitke in se ljubeznivo razgovarjal z vsemi, se zanimal za njihovo delo, za njihove načrte in njihovo življenje v tujini. , Zvečer je imel Prevzvišeni v kapeli naših šolskih sester večernice s petimi litanijami ob veliki udeležbi vseh slovenskih rojakov. Ob tej priložnosti so Prevzvišenemu zlatomašniku izrekle svoje čestitke slovenska dekleta, ki bivajo v Rimu. V imenu vseh je nagovorila Prevzvišenega predsednica Slovenskega dekliškega krožka Marija Marinškova. V svojem govoru mu je izrazila vdanost in spoštovanje vseh slovenskih deklet, mu čestitala k zlati maši in obljubila, da bodo slovenska dekleta, ki so v Rimu, zvesto prosila Boga, naj Prevzvišenemu podeli dovolj milosti, da bo mogel še dalje delovati v korist vseh slovenskih rojakov. Slovenska dekleta so poklonila Prevzvišenemu lep šopek rož. SLOVO OD RIMA Prevzvišeni je ostal v večnem mestu do sobote 10. avgusta. Te dneve je uporabil za razgovore z duhovniki in laiki, ki so želeli govoriti z njim, mu potožiti svoje težave in borbe in ga pozdraviti. Nekajkrat je šel tudi maševat po raznih cerkvah Rima .Tako je v sredo maševal v lepi kapelici generalne hiše Hčera svete Cerkve (Figlie della Chiesa), kjer kaplanu je g. Lavrič Ciril. Naslednji dan je maševal v lepi baročni cerkvici Imena Marijinega na Trajanovem trgua kjer je rektor cerkve slovenski duhovnik. Prevzvišeni je občudoval lepo cerkvico, pozidano v spomin sti kot škof je s tem storil samo svojo dolžnost. Medtem ko so navzoči čestitali Prevzvišenemu, smo znova zapeli zlatomašniku slovensko pesem: »Zlatomašnik bod’ pozdravljena. Vidno vzradoščen se je Prevzvišeni znova vsem zahvalil in podelil svoj blagoslov. Pred cerkvijo sv. Petra smo se rimski Slovenci znova sestali in se z zlato-mašnikom v sredi fotografirali. (To fotografijo prinašamo danes. Op. ured.). MED SLOVENSKIMI ROJAKI Popoldne so se zbrali okrog Prevzvišenega slovenski duhovniki, ki bivajo v Rimu. V imenu vseh duhovnikov je zlatomašniku čestital preč. asistent Družbe Jezusove p. Prešeren, ki je poudaril, kako je Prevzvišenega zlatomašnika vodila božja previdnost na vsej njegovi življenjski poti: najprej v domovini, nato pa po svetu, povsod, kjer žive slovenski rojaki. Prevzvišeni se je g. asistentu in vsem na zmago nad Turki pred Dunajem, in se tam zadržal skoro celo popoldne. V petek 9. avgusta je maševal v kapelici nove generalne hiše slovenskih šolskih sester na Farnesini in se tudi tam precej zadržal. V soboto, na praznik sv. Lovrenca, pa je maševal v baziliki sv. Lovrenca izven obzidja, na grobu mučenca. Ilotel je to storiti zato, ker je sedaj c Clevelandu v fari, katere patron je ta mladi mučenec in diakon Lavrencij. Sobota 10. avgusta je bil poslovilni dan. Mnogi so se poslovili še popoldne od svojega škofa pred sestrsko hišo na via dei Colli, nekateri so ga spremljali na kolodvor, odkoder se je odpeljal na rimsko letališče Ciampino, kamor so ga spremljali le nekateri vodilni slovenski duhovniki, kateri so mogli iti z njim prav do zrakoplova, ki ga je ponesel k svetišču svetovne Marijine božje poti v Fatimo. Iz Fatime se je msgr. Rožman vrnil v Cleveland, kjer je na Veliki Šmaren že imel slovesno pontifikalno mašo. ŠKOF ROŽMAN V FATIMI Kot poroča list »Osserv. Romano« se je vršil v Fatimi od 9. do 13. avgusta osmi mednarodni kongres Kristusa Kralja. Znano je, da je tak 7. kongres bil v Ljubljani leta 1937 in da je bil tajnik teh kongresov ljubljanski škof Rožman. Kol veliki pobudnik kongreso-v Kristusa Kralja in z velikimi zaslugami zanje je bil povabljen v Fatimo, da je na tretjem dnevu kongresa med sv. mašo vzhodnega obreda govoril zbrani množici. Prvi dan kongresa je o-pravil pontifikalno mašo apostolski nuncij za Portugalsko msgr. Cento. Drugi dan je imel slovesno mašo newyorški pomožni škof Fulton Sheen. Lepo je, da je škof Rožman, sedaj begunec, bil povabljen in da je častno zastopal Slovenijo, ki je zadnji kongres Kristusa Kralja tako lepo pripravila, da so se vsi čudili. Letovanje Slov. dijaške zveze v Ukvah Cas je, da se tudi mi, člani Slovenske dijaške zveze v Trstu, spet kaj oglasimo. Pravkar smo se vrnili z našega že tradicionalnega letovanja v prijetnih Ukvah pod Sv. Višarjami. Letošnjega letovanja se je udeležilo petindvajset članov naše organizacije. Od teh je bilo največ nižjeišolcev. predvsem tistih, ki so letos maturirali. Poleg teli je bilo še nekaj drugih nižješol-cev in tudi nekaj višješoleev, med katere spada tudi vodstvo naše organizacije. Vsi smo se v Ukvah prav dobro počutili, kar vam bo vsakdo prav rad priznal. To potrjuje tudi dejstvo, da smo tam ostali cel mesec, od 29. julija, ko smo odšli, do 28. avgusta, ko smo se vrnili v Trst. Dolgočasili se torej nismo. Kako pa smo tam živeli, kaj vse smo počeli? Na to vprašanje vam radi odgovorimo. Naše življenje v Ukvah je bilo zelo raznolično. Vsak dan je bil po svoje zanimiv, vsak dan smo kaj novega videli, kaj novega doživeli, se česa novega naučili. K temu je veliko pripomoglo lepo vreme, zlasti prvih 15 dni. Te lepe dneve smo izrabili za izlete. Poleg krajših smo naredili tudi več daljših izletov na bližnje gore, odkoder smo imeli krasen razgled na vse strani. Videli smo gorske velikane, kot so Triglav, Škrlatica, Jalovec, Mojstrovka, Ponče, Mangart, Viš in Montaž. Opazovali smo Ziljsko dolino in Koroško, kjer še prebiva naš rod. Res, da smo se večkrat pošteno spotili in utrudili, a vse to nam bo iboigato poplačano. Vemo namreč, kako koristni so izleti za naše zdravje. Študent se na takih izletih ne samo navžije čistega in svežega planinskega zraka, ampak se tudi telesno utrdi in si tako pridobi moči za nadaljnji študij. Kakor vemo, šport mnogo pripomore k telesni okrepitvi in tudi športa smo v Ukvah dosti gojili. Pogostokrat smo šli na bližnje igrišče, ki nam je bilo vedno na razpolago. Til smo igrali predvsem nogomet in odbojko, tako da so v obeh nekateri postali že pravi mojstri. Za hrano sta skrbeli dve odlični kuharici, ki sta nam vedno pripravili kaj doibrega, ko smo se utrujeni in lačni vračali z igrišča. f, Tudi ob slabem vremenu se nismo dolgočasili. Za zabavo je predvsem skrbela IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI VSAKOLETNO ROMANJE KANADSKIH SLOVENCEV Da smo Slovenci Marijin narod, to lahko dokažemo povsod, kamor nas zanese življenjska pot. Kjer živi skupina Slovencev, tam so gotovo tudi romanja k Materi božji. Leto dni zatem, ko so 1918 začeli prihajati prvi slov. naseljenci v Kanado, so že prvič poromali na slavno kanadsko božjo pot v Midland, na kraj,, kjer so prvi kanadski misijonarji umirali v strašnih mukah. In od tedaj romajo vsako leto. Letošnje romanje je bilo že deveto in je po udeležbi presegalo vsa druga. Bil je to res veličasten romarski shod vseh kanadskih Slovencev. SLOVENCI NASTOPAJO NA MEDNARODNI PRIREDITVI V CLEVELANDU Organizacija Kulturnih vrtov v Clevelandu je, kot vsako leto, tudi letos pripravila mednarodno prireditev, na kateri so nastopili poleg drugih narodnosti tudi Slovenci in prav njihov nastop je doprinesel k celokupni prireditvi s svojim izbranim sporedom najlepši del. Nastopil je »Oktet« z vrsto slov. narodnih pesmi in pa folklorna skupina mlad. društva Krea. v narodnih nošah s slovenskimi plesi. SMRTNO PONESREČEN PRIMORSKI ROJAK V KANADI Koncem julija se je pri kamnoseških delih ponesrečil Maks Gaspar. doma s Primorskega. Živel je v Torontu s svojo družino. predsednikova harmonika, ob čigar spremljavi smo skoro vsak dan prepevali tako narodne, kakor tudi cerkvene pesmi. Kateri si bo morda mislil, da smo se v U-kvaih samo zabavali in nič koristnega delali. Pa ni tako. Vsak dan smo od 8.3Oh do lOh imeli tako imenovano učno uro. V tem času so se dijaki, ki imajo popravne izpite, učili, drugi pa so kaj poučnega čitali. Nekaj koristnega smo torej le delali in tudi duhovno smo veliko pridobili, če pomislimo na sestanke, za katere je skoraj vsak večer poskrbel naš asistent dr. Prešeren. Kakor vidite, ima udeleženec naše kolonije poleg zdravstvene še drugo, mnogo važnejšo korist. S tem da prisostvuje sestankom in da hodi vsak dan k sv. maši ter večinoma tudi k zakramentom, dobi marsikaj za svojo versko življenje in za načelno izobrazbo. In to je za nas važno. Cilj S.D.Z. je namreč ta. da vzgaja dijake v dobre, izobražene katoličane. Zato 'je prav, da se vsi slovenski katoličani na Tržaškem zanimajo za to organizacijo in jo podpirajo. Letošnja kolonija v Ukvah je bila že enajsta po vrsti in ena izmed najbolj uspelih. Tudi to je dokaz, da naša organizacija napreduje. Že enajsto leto vztraja in je premagala že mnogo tudi večjih težav. Veliko člaaiov je odpadlo, a najboljši so ostali in na to je S.D.Z. ponosna. Zanjo pomeni več en dober član, kot sto slabih. Ker zaupamo v božjo pomoč, smo trdno prepričani, da bo naša organizacija vedno bolj rastla in se širila. Udeleženec M.B. rKcateh spcefiod po ^apačliu Socopl MONAKOVSKI INTERMEZZ 0 Gospa me je povabila, naj vstopim, češ da pride mož domov z dela šele čez dve •Uri. Popeljala me je v edino sobo njunega stanovanja, ki je bila v vsej svoji natrpa-nosti tako okusno in smotrno urejena, da je delala vtis največje udobnosti v nemoteni prostranosti. In vendar je bilo vse pohištvo in prostor skromen. Takoj mi je padla v oči velilka, rekel bi kar razkošna injižna polica. Na gospejino povabilo sem sedel čim bližje k tej polici, ki me je takoj osvojila. Toda še bolj me je osvojila in prevzela prijazna gospa L.-P., ki se je naučila naše materinščine, da jo popolnoma razume in prijetno domače 'kramlja v njej. Pripovedovala mi je o svojem življenju v Varšavi, o svojem ginevanju v nemških koncentracijskih taboriščih, o svojem sedanjem življenju v Monakovem... Ko mi je tako obračala list za listom v svoji bogati življenjski ‘knjigi in mi iz nje brala z nadvse prijetnim in toplim 'glasom, sejn prav iz tega glasu slišal drugo zgodbo, ki bi mi jo z nobenimi besedami ne mogla lepše in točnejše povedati: *godl>o o njeni vroči in v trpljenju prečiščeni ljubezni do Poljske, zgodbo o trpljenju, grozotah in mukah, ki jih je pretrpela pod nemško okupacijo na Poljskem. o grozotni žalosti, iko je skoro vsa njena družina poginila po nacistih, o uničujočem obupu v nacističnih koncentracijskih taboriščih in končno o zapostavljanju in ponižanju, ki ga doživlja sedaj v nemški zvezni republiki... Zamaknjen sem strmel v njene bele lase! Kakor v povračilo za svojo žalostno zgodbo nenadno obrne razgovor na svoje sedanje delo. Gospa L.-P. pisateljuje in prevaja, posreduje našo zgodovino, slovstvo in narodne običaje Poljakom in obratno, kar je poljskega, nam. Mnogo tega je že napisala v poljske liste in revije in mnogo tudi v slovenske. Pokazala mi je tudi poljsko mesečno revijo Miesiecznik Franeiszka’nski, v kateri izhaja v nadaljevanjih pod naslovom »V vrstah Kristusovih« izpod njenega peresa življenjepis našega mučenca Alojzija Grozdeta. Govorila mi je dalje o svojih načrtih za bodoče delo in o težikočah, ki jo pri delu ovirajo. Med takim pogovorom je čas neopazno in naglo bežal: komaj zavedel sem se moškega glasu iz veže in že je stal pred nama moj stari iprijatelj, toda novi znanec. Po predstavljanju in začetnih vprašanjih in odgovorih se nama je kmalu razvezal jezik: vse do poznega večera in ves naslednji dan nama je tekel pogovor ob visoki knjižni polici o tržaških, gori-ških in koroških Slovencih, o bratili doma in po svetu, o kulturnih razmerah doma in v zamejstvu, o naših študentih, njih borbah in uspehih, ter še o marsičem, kar naju je zanimalo. Med pogovorom seže prijatelj po zvezku svojih pesnitev in iz njega se oglasi prijateljev notranji glas, njegova osebna izpoved, izpoved pesnika-študenta na tuji zemlji. Iz pesmi čujem utrip njegovega srca in skrb za narodovo usodo, čutim ves njegov gnev zaradi tujega pohlepa po naši zemlji, prevzaihe me njegovo boleče hrepenenje po domovini, po domu, ki je tam daleč za železno zaveso. Desetletje pregnanstva v tujini, desetletje študija na tuji univerzi in desetletje vsakodnevnega težkega dela za vsakdanji kruh in vse to med ljudmi, ki kljub lastnim porazom še vedno zaničujejo vse, kar je slovanskega, ni zmoglo prijatelja, nasprotno: vklesalo je mlademu juristu- zgodovinarju-pesniku poteze kremenite odločnosti in vztrajnosti, vzbudilo mu je neomajno vero v zmago resnice in dobrote in ga prepojilo do poslednjega vlakna z globoko narodno zavestjo. Ure so bežale naglo. V rokah sem imel desetine in desetine slovenskih knjig iz prijateljeve knjižnice, takih knjig, o katerih nisem nikdar mislil, da jih lahko srečam na tujem. Med njimi so bile tudi bibliofilske redkosti. Vse lepo skrbno urejene in negovane so ipričale o veliki gospodarjevi ljubezni do svojega največjega zaklada, kot sam imenuje svojo knjižno polico. Še vsemu prevzetemu od tega knjižnega bogastva mi prijatelj za oddih pokaže svojo zbirko razglednic slovenskih krajev. Tako sva preromala vso, prav vso Slovenijo, od Trsta do Maribora, od bistre Zile do bele Ljubljane... preromala siva vse poti in obiskala vse vasi in mesta. Ko sva na koncu prišla v Gorico, mi prijatelj postreže z novim presenečenjem, z zgodovinsko kroniko celotnega povojnega kulturnega življenja na Goriškem. Na številnih listih so bili zabeleženi vsi kulturni dogodki in, ko sem prebral nekaj listov, sem se zavedel, kako velikega pomena je to majhno zgodovinsko delo poselimo za bodočega zgodovinarja, katerega bo zanimala kulturna delavnost na Goriškem, saj sem že celo sam pozabil premnogokateri tu zabeleženi dogodek. Sram me je bilo ob misli, da slične l>cležniee nima verjetno niti eden kulturnih delavcev v Gorici. Brat z zelene Štajerske, ki živi v tujini, nam je oskrbel dokument o našem kulturnem življenju! Najine temeljite razgovore in tehtna raz-motrivanja srva končala pri celjskih grofih. Sicer pa drugače niti ni moglo biti, kajti oba sva rodom Celjana in moj prijatelj-zgodovinar je temeljit poznavalec in strasten raziskovalec zgodovine celjskih gospodov, katerim je sestavil prvi rodovnik. Z Urhom III. je bilo .teh zanimivih razgovorov konec. Bežno sem se spomnil na Marijino cerkev v Celju, kjer je Urho-va presekana loibanja: »Danes, grofi celjski, in nikdar več!...« Težko mi je bilo prekiniti razgovore, toda moj čas je dotekel: ee sem hotel imeti dostop do svojega počivališča v mladinskem gostišču, sem se moral presneto po* žuriti. Ob odhodu sem čutil vso težo slovesa od gostoljubnih prijateljev, toda medsebojna obljuba, da se kmalu snidemo ob Soči, nam je le ipričarala zadovoljen smehljaj na obraze. Na poti v gostišče skoraj nisem opazil, da dežuje v debelili kapljah, zgubil sem vsako zanimanje za okolico, ki me je oibdajala. kajti v sebi sem nosil velik zaklad: prepričanje, da globoko koreninim v svoji zemlji, in spoznanje pristnega prijateljstva. Ne morem se spomniti, kaj mi je la večer in še mnogo naslednjih dni rojilo po glavi. V meni je vrelo, misel je izpodrivala misel, vprašanje je vsiljevalo drugo vprašanje, primera je izpodrinjala primero. Moje. misli so bile stvarne in aktualne, toda vedno vzvišene in včasih celo drzne, vprašanja so bila vsiljiva in kategorična, toda neobhodno potrebna in skrajno nujna, primerjave, ki so se pojavile tiho in skoro zahrbtno, so terjale prijemljive zaključke. Rad bi tudi drugim raztolmačil takratne svoje misli, a izhajale so iz pre-osebnoga doživetja in zato ostanejo skrbno zaklenjene v sreu, kot najlepši in najdražji spomin na moj prvi obisk v Monakovem. Morda liom pri svojem drugem obisku kdaj pozneje posegel po svoji beležnici, da si ogledam vse, kar sem tp pot videl, a ne zaznal... (Nadaljevanje) Stran 4 KATOLIŠKI GLAS Počitek javnih lokalov Zveza trgovcev je tudi v Gorici organizirala anketo, (la bi zvedela za mnenje lastnikov javnih lokalov, barov, gostiln, slaščičarn itd. glede počitka enega dneva v tednu. Za tedenski počitcik se je priglasilo kar 90 od sto trgovcev in sedaj Zveza trgovcev proučuje način ureditve zapor, da bi ne bilo mesto preveč prizadeto. Verjetno bo že v drugi polovici septembra izgotovljen koledar zapor vseh goričkih javnih lokalov. * Dovoljenje za motorje Jugoslovansko poslaništvo v Rimu obvešča italijanske oblasti, da je potrebno posebno mednarodno dovoljenje vsem onim, ki želijo potovati v Jugoslavijo z lastnim motorjem. Izvzeti so le lastniki motorjev do 50 cme cilindrata. Cerkev sv. Ivana je izgubila svoj lepi trg Ko je človek stopil skozi železni vhod na prostor pred cerkvijo sv. Ivana, se mu je zdelo, da je že v cerkvi. Posebno ob šmarničnih pobožnostih je zaradi pretesnega prostora v ee rtkvi prisostvovalo na tem prostoru govorom in drugim oihredom v cerkvi mnogo goriških vernikov. Sedaj vsega tega ne bo več. Na prošnjo trgovca Orzana, ki ima v bližnji tesni ulici svoje skladišče, so sedaj zid pred cerkvijo po- drli, da bo tako bogati trgovec Orzan lahko po mili volji obračal svoje tovorne avtomobile in da bodo tudi drugi lastniki avtomobilov lahko pred cerkvijo parkirali svoja vozila. Vse mora služiti napredku, tudi prostori, ki so namenjeni le bogočastju. Radovedni smo, če bodo v ta namen žrtvovali tudi obe veliki lipi ipred cerkvijo. Žabnice Preteklo nedeljo smo praznovali farni praznik sv. Egidija. Že na predvečer so fantje-naborniki po stari navadi podrli visok mlaj pred cerkvijo, ki so ga postavili za praznik sv. Rešnjega Telesa. Mnogo ljudi tudi od drugod se je zbralo na praznik k slovesnemu pranganju, to je k evharistični procesiji okrog cerkve in slovesni sv. maši ob asistenci več duhovnikov. Domači pevski zboT je lepo prepeval latinsko mašo in domače cerkvene pesmi. Cerkev je bila vsa v cvetju. Po sv. maši pa so po stari koroški navadi domači fantje pod stoletno lipo pred cerkvijo zapeli pesem o rožmarinu in še neikaj drugih, kot so jih že od nekdaj peli naši predniki. Svečanost je še povečala podklošter-ska godba. Tako je prav, da se lepe stare navade ohranijo. Prepričani smo, da domača pesem ne bo zamrla, dokler imajo Zab-nice toliko mladih fantov, ponosnih na zapuščino prednikov. Romarski shod pri M. B. na Opčinah v nedeljo 8. septembra ob štirih popoldne To nedeljo 8. septembra se vršita v tržaški škofiji dve veliki marijanski procesiji: v Trstu in na Opčinah. Obe procesiji bo vodil prevzvišeni tržaški g. škof, čeprav se obe vršita proti večeru. Prav zato smo malo spremenili spored — in prav tako v Trstu — in sedaj je naš spored sledeč: Ob 3.30 molitev sv. rožnega venca, točno ob štirih se začne iz cerkve marijanska procesija, sledi govor (g. Mirko Mazora iz Gorice), evharistični blagoslov in nato večerna sv. maša. Važno za vse je to, da se začne procesija TOČNO OB ŠTIRIH in ne pozneje. Zelo prosimo, pojdite pravočasno na pot, zlasti Tržačani! Posamezniki nikar ne vstopajte v procesijo, ki ste jo zamudili. Priporočamo vsem, prinesite veliko cvetja v procesijo, v kateri bomo vsi prepevali Marijine litanije. Naš romarski shod se vrši ob vsakem vremenu. Ker bodo zaradi zvočne napeljave izredni stroški, zato znajmo biti pri darovanju v cerkvi zelo radodarni, da stroške skupnega praznika vsi skupno takoj poravnamo. Vabimo vse tržaške in goriške prijatelje »K. glasa«, pridimo za lep praznik Marijinega Rojstva zopet skupaj in pripravimo Materi božji in sebi veliko duhovnega veselja! Zdravniški dnevi v Trstu V prvi polovici septembra, in sicer od 9. do 12. se bo vršil v Trstu X. kongres zdravnikov skupno z razstavo zdravniških aparatov. Kongres in razstava bosta v prostorih Palače narodov na prostoru tržaškega velesejma. Javljen je že prihod zdravnikov sociologov iz desetih držav. Otvoritveni govor bo imel profesor John Rees, ravnatelj World Federation for Mental iz Združenih držav. Predaval bo o temi: »Posledica okolja na psihološki in fizični značaj človeka«. Ob tej priliki bodo položili tudi prvi kamen za center proti raku in otvorili novi sedež INAIL v ulici Teatro Romano. Razstavo sanitetskih potrebščin in zdravniških aparatov, ki bo v pritličju Palače narodov, si bo lahko vsakdo brezplačno ogledal. Mrtvim v spomin - živim v opomin Tržaški generalni komisariat je sklenil, da bodo zasuli proslulo jamo pri Bazovici, v katera so v tragičnem letu 1945 komunisti vrgli na stotine svojih žrtev. Ker so pozneje že Nemci to jamo minirali, je sedaj nemogoče, da bi izkopali žrtve, ki so tu našli svojo strašno smrt. Sklenili so, da bodo jame zasuli in nanjo postavili spomenik s križem, mrtvim v spomin in živim v opomin. Tržaški župan je tudi predlagal, naj bi eden izmed oltarjev v novi cerkvi »Madoai-na del mare« bil posvečen vsem žrtvam krašfkih jam. Britanska ladja v Trstu Dne 27. avgusta je prispela v naše pristanišče eskadra angleških vojnih ladij pod poveljstvom vice-admirala Sir Robin L. F. Durnf or d -Sl ate r j a. Eskadro tvori 11 tisoč tonska križarka »Kenya«, trije rušilci, ladja cisterna, ladja cilj in ena fregata. Poveljstvo ladij so tržaški predstavniki oblasti sprejeli z vso častjo. Zaključena sodna razprava Pred tržaškim porotnim sodiščem se je dne 30. avgusta pozno zvečer zaključila razprava proti skupini Miljčanov, obtoženih, da so v noči od 14. na 15. september leta 1946 zverinsko umorili v kleti Tre-visanove hiše pri Sv. Jerneju (sedaj pod Jugoslavijo) zlatarja Justa Trevisana, nje-govo zaročenko Lidio Ravasini ter njeno služkinjo Pio Odoncini. Ker so bili takrat časi se zelo neurejeni m umori na dnevnem redu, je policija izvedla le površno preiskavo. Pozneje je priprla nekega Jožefa Giacominija. vodjo kriminalne skupine, ki pa je iz obtoženca nenadoma postal tožitelj in navedel nekaj oseb kot krivce umora. Policija jih je aretirala in sedaj je sodnija po enomesečnem procesu izrekla nad njimi svojo obsodbo. Fontanot, Belieh in Derin so bili obsojeni na deset let zapora zaradi nameravanega umora trgovca Trevisana. Mario Tofanino pa na 6 let zapora ter 80 tisoč lir "lobe kakor tudi plačilo sodnih stroškov zaradi ropa na škodo plovnega po*d-jetja »Italia«.- Ostali pa so bili oproščeni zaradi pomanjkanja dokazov. Proces, ki je trajal več kot mesec dni, je bil zelo buren. Obtoženci so med raz-pravo večkrat nastopili kot tožitelji, ko so pripovedovali o krutih in dolgotrajnih mučenjih, katerim so bili baje podvrženi za časa zasliševanj od italijanske policije. INi se ugotovljeno, koliko je resnice na teh obtožbah. Tako se je končal proces, kateremu je z velikim zanimanjem sledila vsa tržaška javnost^ Sodniki niso mogli olhtožencem dokazati krivde, zato jih tudi niso obsodili, kakor zahteva zakon za take zločine, namreč z dosmrtno ječo. Nepojasnjeni tragediji Montesijeve in skrivnostnemu izginotju državnega zaklada v Dongu se je sedaj pridružila še nova ne-pojasnjena zagonetka o trojnem umoru pri Sv. Jerneju. Po zadnjih vesteh je »Unita Popolare« poslala vladnemu komisarju pismo, s katerim ga prosi, naj bi uvedel preisikavo glede izjav obtožencev o mučenju med zaslišanji na policija. Vladni komisar je odgovoril, da to ni v njegovi kompetenci, ker o tem lahko odloča le sodna oblast. »Unita Popolare« se je v ta namen obrnila naravnost na tožilstvo republike, s prošnjo, da uvede potrebno preiskavo. RAZNO NOČNA BITKA MED KMETI IN GOBAVCI Dne 30. avgusta ponoči se je na otoku Pidori na Koreji vnela divja, primitivna bitka med stotino kmetov in 60 gobavci, konfiniranimi na tem otoku. Gobavce so oblasti poslale na ta otok pred dvajsetimi dnevi z namenom, da bi obdelali divjine na otoku, a so jih kmetje zaradi njihove bolezni sprejeli z veliko nejevoljo. Ta je iz dneva v dan rastla, dokler se ni v noči 30. avgusta spremenila v sovražno bitko s koli, kamenjem, sekirami in puščicami. Bitka, ki je trajala vse do jutra, je pustila na bojišču precej mrtvih in ranjenih gobavcev. Tudi med kmeti je bilo 14 ranjenih. Policija je prišla na otok šele zjutraj in takoj vzpostavila mir in red. Aretirala je 67 kmetov. Novica o bitki med gobavci in kmeti se je naglo razširila tudi lio ostalih centrih za gobavce v Severni Koreji in povsod vzbudila veliko ogorčenje in tudi znake upora, tako da mora policija povsod nadzorovati centre gobavcev. V BRAZILIJI ZMRZNJENIH 33 OSEB, pravi uradno poročilo, ob nedavnem mrazu koncem julija, ko je temperatura padla pod ničlo. Žrtve so bili ljudje brez stanovanja, ki so spali na cestah. 4.000 LET STARO LJUBEZENSKO PISMO Pri izkopavanju Siparosa, starodavnega mesta severno od Babilona, so našli pismo, v klinopisu pisano, ki ga je mlada Babi-lonka poslala svojemu fantu. Do sedaj velja to za najstarejše ljubezensko pismo na svetu. PREKO KANADE GRADIJO AVTO-VELECESTO Graditi so jo začeli 1. 1950 in jo nameravajo končati do 1. 1960. Dolga bo 4.500 kilometrov. OBVESTILA DLHIOVNE VAJE za dekleta v Trstu se bodo zaradi marijanske procesije na Opčinah začele v ponedeljek 9. sept. ob 7h zjutraj. Oddaljena dekleta lahko pridejo v zavod že zvečer. Udeležbo je treba priglasiti najkasneje do nedelje opoldne. Telefon št. 595575. RAVNATELJSTVO slovenske nižje srednje šole v Trstu sporoča, da je čas za vpisovanje do 20. t. m. Vpisati se morajo vsi, — tisti, ki so že obiskovali šolo in tudi tisti, ki so opravili sprejemni izpit v poletnem roku. Navodila glede vpisa dobite v tajništvu šole — Via delte Scuole Nuove št. 14 — vsak dan od lOh do 12h. VPISOVANJE v slovensko drž. učitelji' šče v Trstu (Piazzale Gioberti 4) se začne 2. septembra in se zaključi dne 25. sept. Uradne ure so vsak dan od 9. do 13. NA VIŠJI REALNI GIMNAZIJI s slov. učnim jezikom v Trstu, ki ima poleg ra** redov z realnim učnim načrtom tudi po* polne razrede s klasičnim učnim načrtom! se vrši vpisovanje za šolsko leto 195 7-1958 od 1. septembra do vključno 25. septembra vsak dan od 10. do 12. ure v tajništvu zavoda v ulici Lazzaretto Veeehio št. 9 II na zavodovi oglasni deski. RAVNATELJSTVO drž. nižje, industrijske strokovne sole obvešča prizadete star* še, da se bo vršilo vpisovanje za I., II-in III. razred za šolsko leto 1957-58 oi 1. do vključno 25. septembra t. 1. vsak delovnik od 10. do 12. ure. Istočasno opozarja učence in učenke, ki so bili pripuščeni k popravnim izpitom’ v jesenskem roku, da se prično nižji tečajni in razredni izpiti v ponedeljek dne 9. septembra t. 1. ob 8.30. Podroben razpored in urnik posameznih izpitov sla na vpogled na razglasni deski šole. RAVNATELJSTVO industrijskega stro* ko\ nega tečaja s slovenskim učnim jezi* kom v Dolini sporoča, da se bo začelo vpisovanje za šolsko leto 1957-58 1. septembra in se bo zaključilo 25. septembra. Podrobna navodila za vpis dobijo prosilci v tajništvu zavoda vsak dan od 9h do 12b. Popravni izpiti za I. in II. razred se bodo začeli dne 6. septembra s pismeno nalogo iz slovenščine. Razpored izpitov je objavljen na šolskih vratih. DIDAKTIČNI ravnateljstvi Gorica in Doberdob sporočata, da je na razglasni deski v ul. Croce na vpogled prednostna lestvica prosilcev za začasna in nadomestna mesta na osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom za šolsko leto 1957-58. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7g/» davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici ZAHVALA Naša draga in nepozabna mamica HILARIJA ŠPACAPAN je izdihnila v Podgori v nedeljo dne 25. avgusta in dne 27. je bila pokopana na mirenskem pokopališču poleg istotako dragega nam pokojnega očeta. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v vseh najtežjih in najžalostnejših trenutkih: vsej častiti in številni duhovščini, odličnim gg. zdravnikom, dragim vernikom iz Podgore, Dekliškemu in Fantovskemu krožku, vsem prijateljem in dobrotnikom, darovalcem cvetja in posebno onim, ki so toliko molili, se udeležili svete daritve pri pogrebni, svečanosti ali kakorkoli prispevali spominu ;n pokoju njene duše. Prisrčna zahvala tudi še draigim izseljencem iz Brestovice, prijateljem iz Jamelj, Doberdoba, Ronk in devinske duhovnije, vsem iz Gorice in okolice in slednjič še mirenskemu č. g. dekanu in vsem Mirencem, ki so p riso-stvovali na pokopališču. Pod gora, Buenos Aires, dne 27 avgusta 1957. Žalujoči otroci: BERNARD, NEŽICA in MIRKO s soprogo in vsemi tremi sinčki-vnučki Wilhelin Ilunermann: 20 tAJa božjih okopilj Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder Duhovnik je seveda moral misliti na drugo zavetje. Bilo bi namreč prenevarno, če bi trajno ostal tukaj, ker je bilo gotovo treba računati z novo hišno preiskavo. Kdo ve, ali bi potem vedno tako pravočasno lahko dospel v skrivališče. Zato se je Peter Coudrin za nekaj časa nastanil pri kmetu Pasquieru, ki ga je iz srca rad sprejel pod streho. Janez Planier, predsednik kazenskega sodišča, je tekal sem in tja po svoji pisarni ter preklinjal in zmerjal, ko mu je neki narodni gardist poročal o tem, kako je berač v bolnici za neozdravljive nenadno izginil. »Zaspanci ste vsi skupaj!« je divjal Planier. »Ne razumem, kako vam je mogel uiti!« »Gotovo ni šlo vse po naravni poti,« se je branil miličnik jecljaje. »Niti miš ni mogla iz bolnice, ne da bi jo videli. Preiskali smo vsak kot. Ni mogoče, da se je kje skril. Pogledali smo pod vsako posteljo.« »P od vsako posteljo, gotovo! Toda v vsako posteljo? Ali ste pogledali tudi tja?« »V vsako posteljo?« je jecljal oni bedasto. »V posteljah so bili pač le bolniki!« »Seveda! In glavo stavim, da je med bolniki ležal tudi ta far Coudrin,« je sikal odpadli duhovnik srdito. »Pa ga bom že ujel. Za to lahko stavite glavo tudi vi!« Miličnik je skomizgnil z rameni in zapustil predsednikovo pisarno. »Za to rajši ne stavim glave,« je momljal sam pri sebi. »Zdi se mi, da je Coudrin zelo prebrisan ptiček.« EDEN TROBENTA IN DVA STA OB SVOJ MIR Pavle Convertier je čepel na peči v pekarni svojega očeta. Bil je namreč mrzel zimski dan; na veliki peči pa je bilo še kar prijetno toplo. Fant je z vso vnemo trobil na svojo trobento prelepo pesem o bratu Jakobu, ki kljub zvonjenju jutranjega zvona ni hotel vstati. Trobentar je pri tem zaprl oči. Vsa delavnica je odmevala od gromovitih zvokov. To pa menda ni motilo niti peka Convertiera. ki je v velikih nečkali mesil testo za drugi dan, niti obeh fantov Martina Cordiera in Jurija \ inaie, ki sta sedela na mizi in pozorno poslušala muziko. »Lepo igraš, to je pa že treba priznati,« ga je pohvalil Martin, ko je trobentač odstavil trobento, da bi se malo odpočil. »Da, dovolj glasno je bilo,« ga je občudoval tudi Jurij, »Bratec Jakob bi se ob tem res lahko zbudil,« se je smejal mojster, ne da bi prekinil svoje delo. »S svojo melodijo o »bratu Jakobu« bi jutri zjutraj pravzaprav lahko zbudil ves Montbernage, če bo župnik Marche a terre hotel brati sveto mašo,« je predlagal Martin. »Da bodo rdečkarji čisto natančno vedeli, za kaj gre,« je odsvetoval Pavel smeje se. Toda premetenemu Juriju je šinila v glavo druga misel. »Ne, jutri to ne pojde,« je rekel. »Lahko pa bi trobil kako pesem na večer pred jutranjo mašo. Ljudje bodo takoj vedeli, da bo drugo jutro v Pasquierovem skednju sveta maša. Poleg lega bi z nekaj odsekanimi zvoki označil, ob kateri uri se bo začela.« »To je pa sijajna misel!« Martin je od navdušenja tako krepko potrkal malega Jurija po ramah, da bi se bil ta kmalu prekticnil z mize. »Misel res ni slaba,« ga je pohvalil tudi trobentač. »Če mi v tem vremenu glasovi ne bodo zmrznili, se bo dalo čisto lahko napraviti.« »Takoj moramo k Bernardovim, da s fantoma to preudarimo,« je vneto vzkliknil Jurij in vsi trije so jo ucvrli iz pekarne. »Bratec Jakob, bratec Jakob, al" še spiš?« je požvižgaval pek Convertier sam sebi in vneto gnetel testo. Zadevo s trobento so tudi v Bernardovi hiši navdušeno sprejeli. Še isti večer so fantje tekli po vsej vasi in povedali zanesljivim vaščanom o signalih s trobento. Ko sta bila že zunaj hiše, se je oglasil zvonec iz trgovine in gospa Bernardova je šla dol. Pri košarah z zelenjavo je stala kupovalka in izbirala zelnate glave. »Alt, gospodična Gauffreau!« je pozdravila Gasta prijazno. »Boljšega kot dobra klobasa z zelenjem pa le ni! Koliko ga potrebujete?« »Ena glava je več kot dovolj,« je odgovorila stara gospodična smehljaje se. »Toda kaj sem hotela reči! Gospa' Favreau vprašuje, ali bo Marija lahko prišla drevi k pevski vaji. Gospod Coudrin, Marche a terre sem hotela reči, torej gospod Marche a terre nam je napisal novo pesem, ki se glasi tako.« In začela je peti s svojim tankim, tresočim se glasom: »Vrni se, grešnik, ker kliče te Bog . . .« (Nadaljevanje}