List 21. Gospodarske stvari. Kdaj so ljudje prvič zaceli zemljišča gnojiti? *) Da izprva poljedelci, ko so začeli žito sejati, niso zemlje gnojili, lahko se misli po tem, kar še dandanes vidimo. Temu priča je Amerika, kjer po požganih gozdih in preorani zemlji ^so veliko let žito sejali brez gnoja, — temu priča je ,,Crna zem" (Ukrajna) na Ru-sovskem, en del zemlje Ogerske itd. Al to je vendar gotovo, da že Rimljani, in pred njimi Grki so zemljišča gnojili. Znano je, da že Grk Teofrast (oče botanike) je pisal o rastlinah in gnojenji in da že več kot pred 2400 leti je on našteval šestero različno gnojenje. Da so Rimljani čutili potrebo gnojiti zemljo, da se jej povrne to, kar se jej je po pridelkih vzelo , to beremo v spisih Varrovih, Virgiljevih itd. Znane so Katonove besede, da poljedelstvo potrebuje treh reči, namreč teh, da se dobro gnoji, dobro o rje, dobro seje. Rimljani, ki Sterkuciju pripisujejo iznajdbo gnojenja in so ga za tega del vvrstili med bogove, so res že znali dobro gnojiti, dobro orati, dobro sejati. Da je to res tako bilo, priča nam zgodovina, da so v Siciliji (današnjem Laškem) več žita pridelali, kakor ga tu dan-danas pridelujejo, pa tudi več kakor se ga dandanes prideluje na Angleškem, Nemškem in v Avstriji. Šteli so pridelka po 11 do 12 zrn. Tudi to vemo, da so Rimljani že drenažo poznali, da so močirna zemljišča na suho devali, suha močili, kuretino v košarje devali, da jim je gnojila zemljo. — Vendar pa je tudi to gotovo , da niti Grki niti Rimljani niso vedeli, kako se rastline redijo, zakaj prav za prav se mora zemlja gnojiti. Poglejmo še, kaj so v preteklih 18 stoletjih drugi narodi vedeli in znali o gnojenji? Zgodovinske bukve nam o tem le malo gotovega povedo; to pa se iz teh spiskov vendar razvidi, da v prvih 1600 letih po Kristusovem rojstvu je drugi narodi niso veliko dalje dognali kakor Grki in Rimljani v kmetijstvu in natoroznanstvu. Že v 11. stoletji so sicer Angleži rabili lapor, pozneje apno in pa zmes iz krede, hlevskega gnoja, zemlje in blata, da jim je bilo polje rodovitneje; al kako dela ta zmes na polje, tega uganiti niso mogli. V 15. stoletji so se že v srednji Evropi nahajale nektere kmetije, v kterih se je kazal napredek tadanjega časa, in v tem stoletji (1478) prišla je prva knjiga o kmetijstvu v ita-lijski Fiorenci, in po tej so prišle tudi enake knjige na Nemškem na svitlo —toda v latinskem jeziku. V sledečih 2 stoletjih so se sicer učeni možje začeli vkvarjati s tem , da bi izvedeli, kako se rastline *) Po najnovejši knjigi imenitnega češkega kmetovalca A. A. Komers-a: „Der heutige Standpunkt der Bodenerschopfungsfrage." Prag 1868. redijo; al le malo jim je še svetila luč pravega spoznanja, večidel so bile le vraže in krive misli, kterih so se držali. V 15. stoletji je Palissv izduhtal to, da le soli so rediteljice rastlinam („solna teorija"): ta misel je še 16. in 17. stoletja kraljevala. Veliki natoroznanec B akon je priporočal kuhinjsko sol in pepel. Proti koncu 17. stoletja (1668) je Hellmont zagovarjal „vodno teorijo", to je, trdil je, da voda je prav za prav živež rastlinam. V začetku 18. stoletja je Anglež Jethro Tuli zagovarjal zemljo, Amb. Zeiger 1733. leta olje, 1755. leta profesor Home v Edinburgu ogenj , in Munchhausen sopar kot redilne moči rastlin. Miinch-hausen je trdil, da v gnoji so olje, sol, ogenj in zemlja. (Kon. prih.) Gospodarske stvari. Kdaj so ljudje prvič začeli zemljišča gnojiti? (Konec.) Konec 18. stoletja ste kmetijstvu došli dve važni prikazni. 1761. 1. je Walleri (rojak velikega Linne-a) prvi na svitlo dal kmetijsko kemijo, ktera je pojasnila znanstvo o življenji rastlinskem. Walleri je bil prvi, ki je rastlino imenoval or-ganično (živo) stvar, ktera ima lastnost; da vsled to- Elote in vlage srka živež na onem mestu, kjer stoji. ie po kemični preiskavi obstojnih delov te ali une rastline — je rekel — se pozvedeti more, kak osen živež se jej najbolj prileze; gnojilo dobiva rastlina iz zraka, iz zemlje in živalskih stvari. 1771. leta pa je slavni rastlinoslovec Rohnet naj: del razpokline v perji rastlin, in da po teh razpokah dihajo gaz iz sebe. Mnogo učenih mož je na podlagi teh znajdeb po-izvedelo in iznajdlo še marsikaj druzega. Konec 18. stoletja n i bilo sicer že za gotovo znano, kako se živi rastlina, vendar pot do tega spoznanja se je že pripravljala. Kmetovalcem pa še ni bilo veliko mar za preiskave učenih mož; skušali so vendar um-nejše obdelavati zemljo in jo bolje gnojiti, — kako pa dela ta ali uni gnoj na rastline, vsega tega niso vedeli. Tako so stale reči v tistem času, ko se je začelo jasniti spoznavanje črne prsti (Humustheorie) noter do časa, ko je Thaer, veliki prestvaritelj kmetijstva, začel razsvitlevati tmine njegove. Thaer je djansko kmetijstvo (praktiko) združeval z znanstvenimi preiskavami prirode (nature) in tako z lučjo znanstva (teorije) svetil v kmetijska dela. Thaer je bil oče črnoprstne teorije. Tudi Burger in drugi so se držali tega nauka, kteri je do 1840. leta vladal v vseh kmetijskih knjigah. Thaer-ov nauk, na kratko rečeno, obsega le-ta pravila: 1) črna prst je bistveni del živeža rastlin, 2) od take zemlje, ki se razkrojiti ne dž in ktera se tudi v ognji ne spremeni, rastlina skor nič v-se ne potegne; ta zemlja je le pomoček, da varuje druge stvari, ki so živež rastlini. 3) Črna prst je bistvo rastlinskega življenja in zraven vode je ona edina, ktera rastlinam v zemlji, živež daje. Čeravno so pozneje preiskave pokazale, da v vsem tem ni nič resničnega, gre vendar Thaeru večna hvala, da je bil prvi, ki je kmetijstvo postavil na znanstveno podlago. Našemu (19.) stoletju gre hvala, da je razjasnilo rejo rastlin, vrednost zemlje, pepela in rudninskega gnoja, in tako djanskemu kmetijstvu luč prižgalo, kako se more zemlja rodovitna ohraniti, čedalje rodovitneja narediti, pridelke pomnožiti in zboljšati. Že okoli 1820. leta so začeli spoznavati razločke med gnojem in gnojem. Iz tega časa izvira nauk, ki je pozneje čedalje bolj obveljal, namreč ta, da vsaka stvar, iz ktere obstoji rastlina, jej je tudi gnoj, — da obstojni deli pepela iz zemlje izvirajo itd. Boussingault in Sprengel sta začela razruševati Thaerovo črnoprstno teorijo, ktero je slavni Liebig popolnoma podrl s svojo knjigo, ktera je 1840. leta na svitlo prišla pod naslovom: „Kemija obrnjena na kmetijstvo." Nasprotovali so sicer nekteri učenjaki Lie-bigovemu nauku, vendar — če tudi nepopoln — stoji dandanes na čelu kmetijstva. Glavna pravila Liebigova so: 1. Rastline dobivajo sploh svoj ogljec in gnjilec iž zraka; voda jim daje vodenca; žveplo taeih rastlin, ktere imajo žveplene stvari v sebi, dohaja jim po žvep-leni kislini. 2. Po tem, kakoršna je zemlja, kjer rastejo rastline, dobivajo tudi rastline rudninske snove; te rudninske stvari se najdejo v pepeli sežganih rastlin in so bile poprej v zemlji. 3. Vsaka rastlina potrebuje za svoj živež fos-forove kisline, žveplene kisline, lugastih soli, apna, grenjke zemlje, železa, nektere pa potrebujejo tudi kre-menice in klora. Te stvari so rudninsk živež rastlinam. Podnebni živež jim je ogeljnokislina in pa amonijak. 4. Po žetvi se s poljskimi pridelki zemlji vzamejo obstojni njeni deli; ti zemeljni deli postanejo zdaj obstojni deli rastlin. Pred setvijo jih je imela zemlja, ki jih pa po žetvi nima več. 5. Vsi rastlini potrebni živeži so za-njo enake vrednosti, to je, rastlina hira, če jej manjka le tega ali unega živeža, kterega potrebuje. 6. Živinski gnoj obstoji iz gnjijočih rastlinskih in živinskih stvari, ktere imajo nekoliko zemeljnih delov v sebi. Ako ž njim gnojimo zemljo, damo jej nazaj rudninske stvari, ktere je zemlji vzela rastlina, in sicer toliko, kolikor smo jej tega gnoja dali. 7. Rudninski deli, iz kterih obstoje rastline, dohajajo jim iz zemlje; če se jej zopet nazaj dado, ostane zemlja močna; če ne, peša tem bolj, čem več so rastline teh rudninskih stvari v-se vzele. 8. Kmetovalec naj le to jemlje iz polja, kar dobiva iz zraka, ne pa tega, kar dobiva iz zemlje; to, kar so rastline vzele zemlji, naj zemlji zopet povrne. 9. Tem več zemlja — in posebno gnjilčnega — živeža dobiva iz podnebja (zraka), tem močnejši bode potem tudi rudninski živež, kteri tiči v zemlji. List 22. ------172 ------ To so Liebigova pravila, ktera so še dandanes podlaga umnemu kmetijstvu in ktera naj vodijo gospodarja, kadar gnoji polje svoje.