DOI 10.57589/srl.v70i3.4047
UDK 811.163.6'367.628
Marko Snoj
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU;
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
marko.snoj@zrc-sazu.si
PRISPEVKI K SLOVNICI SLOVENSKIH MEDMETOV
Članek skuša odgovoriti na tri sklope vprašanj. (1) Kaj je medmet, kakšne podvrste medme-
tov poznamo in kako jih uslovariti v eSSKJ? (2) Kakšni so medmeti in v katerih segmentnih in 
nadsegmentnih lastnostih se razlikujejo od preostalega besedja? Kakšna sta njihova pregibnost 
in besedotvorje? (3) Kaj so medmeti po izvoru?
Ključne besede: medmet, besedna vrsta, kategorialne lastnosti, konverzija
The article addresses three sets of questions. (1) What are interjections; what subtypes of 
interjections are there and how should they be presented in the new digital Slovar slovenskega 
knjižnega jezika (Dictionary of the Slovenian standard language)? (2) What is the nature of 
interjections and in what segmental and suprasegmental properties distinguish them from the rest 
of the lexicon? What are their morphological properties? (3) What is the origin of interjections?
Keywords: interjection, parts of speech, categorical properties, conversion
0 Uvod
0.1 O medmetih v slovenščini je bilo v zadnjih petdesetih letih napisanih mnogo 
tehtnih besed, zato vemo danes o njih precej več kot pred tem.1 Po Toporišičevi slov-
nici iz let 1976, 1984, 1991 in 20042 ter Slovenskem leksikalnem pomenoslovju Ade 
Vidovič Muha iz let 2000 in 20133 smo dobili podrobnejše predstavitve medmetov zlasti 
v monografski obdelavi Irene Stramljič Breznik iz leta 20144 in v članku Domna Krvine 
in Andreje Žele iz leta 2017.5 Pričujoče besedilo črpa iz spoznanj zlasti teh štirih del,6 
ob tem pa skuša védenje o obravnavani tematiki dopolniti in nadgraditi s splošnimi in 
teoretskimi spoznanji ter usmeritvami, kako medmete na času primeren način uslovariti 
v novi izdaji SSKJ, ki kot rastoči slovar izhaja na portalu Fran pod oznako eSSKJ.  
1 Besedilo je nastalo v okviru raziskovalnih programov P6-0038 Slovenski jezik v sinhronem in diahronem 
razvoju, ki ga financira ARRS, in Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, ki ga financira SAZU. 
2 V četrti izdaji (Toporišič 2004) so medmeti obravnavani na straneh 450–62.
3 V drugi izdaji Slovenskega leksikalnega pomenoslovja (Vidovič Muha 2013) so medmeti obravnavani 
zlasti na straneh 100–3.
4 Stramljič Breznik 2014.
5 Krvina in Žele 2017: 201–28.
6 In sicer ne tako, da bi besedilo prepogosto obremenjeval s sklicevanjem nanja. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september238
0.2 V tem besedilu opisana zasnova pojmovanja medmetov je nastala po induk-
tivno-deduktivni poti, tj. z redakcijami slovarskih sestavkov za eSSKJ na osnovi 
korpusnega gradiva ob upoštevanju spoznanj relevantne strokovne literature in duha 
Koncepta novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika.7 Članek se ome-
juje na bistvene postavke tega pojmovanja in redakcijska izhodišča, izpušča pa večino 
praktičnih napotkov za slovarske redakcije.
0.3 Obravnava naslovne tematike izhaja iz predpostavke, da so jedrni medmeti,8 
med katere prištevamo posnemovalne in razpoloženjske (tem pa se pridružujejo 
nekateri neformalni členki pritrjevanja in zanikanja),9 izhodiščno samostojen sistem za 
sporazumevanje, ki gostuje v vsakokratnem jeziku, v katerega se integrira do ugotovljive 
stopnje in kateremu se prilagaja v ugotovljivi meri. Ta sistem za sporazumevanje 
izvira iz predfonemskih in predmorfemskih časov. V filogenetskem pojmovanju nam 
ta besedna zveza pomeni čas izpred ne manj kot 70.000 leti, kolikor je minilo od prve 
uspešne razširitve Homo sapiensa iz Afrike na bližnjevzhodno območje neandertalcev, 
ki jo povezujejo s kognitivno revolucijo.10 Ker je skupni prednik vrste Homo sapiens, 
ki vsi uporabljamo jezik fonemskega in morfemskega tipa, živel pred sto do dvesto 
tisoč leti, je mogoče čas nastanka jezika sodobnega tipa domnevati v še starejšem 
obdobju.11 V ontogenetskem pojmovanju pa nam ista besedna zveza označuje prvo 
poldrugo leto življenja posameznega bodočega govorca človeškega jezika današnjega 
tipa. To poldrugo leto predstavlja čas pred mielinizacijo Wernickovega in Brocovega 
področja v človeških možganih,12 torej čas pred izpolnjenim histološkim pogojem za 
sporazumevanje z jezikom današnjega tipa. 
0.4 Z razvojnega stališča so jedrni medmeti najstarejše in hkrati prvobitne besede. 
Za najstarejše jih imamo zato, ker živalski glasovni jeziki sestojijo samo iz izrazov, 
ki so primerljivi z medmeti človeških jezikov. Če psa pohodimo, bevskne z visokim 
7 Zasnova slovarske obdelave medmetov je bila junija 2020 in v prenovljeni obliki avgusta 2022 
predstavljena splošnoslovaropisni skupini Inštituta za slovenski Frana Ramovša ZRC SAZU in sprejeta 
kot izhodišče za redakcije, torej kot poglavje v internem rastočem redakcijskem priročniku. S pogovori o 
posameznih problemih so k tu predstavljenim spoznanjem prispevali zlasti naslednji kolegi iz splošnoslova-
ropisne skupine (po abecednem redu): Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Domen Krvina, Nina Ledinek, Tanja 
Mirtič in Andreja Žele.
8 Termin jedrni medmeti, ki bi ga v latinščino prevedel kot interiectiones proprie dictae, je nov, pojem, 
ki ga označuje, pa ne. Več boljših slovnic namreč pozna besedno vrsto stavčni ekvivalenti, znotraj katere 
kot enega podtipov obravnava medmete, pri čemer pod tem terminom razume le take, ki so tu poimenovani 
kot jedrni medmeti. Tako npr. Buchholz-Fiedler 1987: 395–406.
9 Neformalni členki pritrjevanja in zanikanja, zlasti nezapisljivi, večinoma izvirajo iz razpoloženjskih 
medmetov za izražanje zadovoljstva oz. nezadovoljstva.
10 Harari 2014: 30–31.
11 Paleonevrologija danes še ne pozna odgovora na vprašanje, kdaj se je pri človeku pojavil jezik 
fonemskega in morfemskega tipa in ali so tak jezik morda poznali tudi ljudje drugih vrst, kot sta denisovec 
in neandertalec, ki sta imela možgane večje prostornine kot sodobni človek. Asimetrijo lobanje zaradi 
Brocovega in Wernickovega področja je opaziti pri vseh hominidih in celo človeku podobnih opicah, zato 
domnevajo, da je kognitivno revolucijo in domnevno z njo povezani nastanek človeškega jezika današnjega 
tipa povzročil funkcijski razvoj in medsebojne nevronske povezave zlasti med omenjenima območjema 
možganske skorje (Luef 2018: passim, zlasti 41–46; Aboitiz, García 1998). 
12 Su idr. 2008.
239Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
tonom, podobno kot človek zavpije au. Če se pes sprijazni z neprijetnostjo, bo vzdih-
nil skozi nos.13 Hitrejši in intenzivnejši ko bo vzdih, več nejevolje bo ob tem izrazil.14 
Enako delamo tudi ljudje vseh jezikov, vzdih pa navadno zapišemo s približkom oh. 
Višje razvitim živalim in ljudem skupne vzdihe in vzklike sestavljajo sporočilno sa-
mostojne jezikovne praprvine,15 ki so druge in drugačne od fonemskih in morfemskih 
prvin jezikov današnjega tipa. Po najverjetnejši teoriji je bila prednost Homo sapiensa 
pred ostalimi človeškimi vrstami, ki jih je začel izrinjati pred 70.000 leti,16 prav jezik 
fonemskega in morfemskega tipa, saj ta omogoča mnogo kompleksnejše in eksaktnejše 
sporazumevanje. Ob sočasni kognitivni revoluciji je postal Homo sapiens sposoben 
natančno opisovati dogodke, jih načrtovati, se pogovarjati o tem, kdo je vreden zau-
panja in kdo ne (se pravi opravljati), ter celo govoriti o stvareh, ki v resnici ne obsta-
jajo. S tem je omogočil sodelovanje večjih skupin, ki so bile vojaško in gospodarsko 
ter posledično evolucijsko uspešnejše od manjših skupin preostalih človeških vrst.17 
To uspešnost Homo sapiensa bi pojasnila za zdaj še nedokazljiva domneva, da so se 
pripadniki drugih človeških vrst, tj. neandertalec, denisovec in človek s Floresa, tako 
kot druge živali sporazumevali z manj učinkovitim sistemom, morda le z medmeti. 
Medmete imamo za prvobitne besede zato, ker se z njimi začne oglašati otrok pred 
dopolnjenim 18. mesecem starosti, tj. preden pridobi histološke pogoje za usvajanja 
jezika fonemskega in morfemskega tipa. Ko dojenček občuti lakoto, zapira in odpira 
usta, s čimer posnema lastne gibe govornih organov pri hranjenju, tako da se sliši 
nekako ama, amam, mama ali mamam. Na njegovo oglašanje se bo odzvala mama, 
katere poimenovanje je v mnogih jezikov nastalo ali je tvorjeno iz tega prvobitnega 
posnemovalnega medmeta,18 dojenčkovo oglašanje am, ham ipd. pa se v mnogih jezikih 
leksikalizira kot medmet, ki posnema hranjenje ali spodbuja otroka, naj vzame hrano. 
0.5 Posebnost medmetov izkazuje že njihovo poimenovanje. Etimološki pomen 
besede medmet je 'kar je vrženo vmes'. Pohlin v svoji slovnici uporabi opisni termin 
vmes postavljena beseda, ki je nazornejši, a bolj neroden prevod starejšega nemškega 
Zwischenwort in latinskega interiectio, izvorno imena dejanja glagola intericere 'vreči 
vmes', ki je zložen iz inter 'vmes' in iacere 'vreči, metati'. Latinski izraz je preveden 
iz grškega παρεμβολή 'medmet', ki je tvorjen iz glagola παρεμβάλλω 'vržem vmes', 
13 Na izrazni ravni so skupne lastnosti glasovnih izrazov živalskih jezikov in naših medmetov zlasti pri-
merljive prozodične lastnosti (intonacija, relativna tonska višina in jakost), na funkcionalni pa samostojnost 
in zaključenost sporočila.
14 Ljudje se z domačimi živalmi sporazumevamo skoraj izključno z medmeti, točneje s pozivnimi medmeti, 
in njihovimi večbesednimi ustrezniki, ki so pragmatičnimi frazemi. Le tisti psi, ki res živijo s človekom, 
razumejo tudi nekaj členkov, zlasti členke pritrjevanja in zanikanja ter členek še. Pes bo tako razumel precej 
zahtevno besedilo, kot je npr. Ej, ej, ti si pa dobra! Ne tega delat!, ki ga bo znal razlikovati od preprostega 
Ne! Vse drugo človeško govorjenje je živalim nerazumljivo in ga slišijo kot čebljanje, ki ima ob ustrezni 
energiji samo čustveno sporočilnost.
15 Izraz dolgujem Andreji Žele.
16 Homo sapiens je dokončno izrinil denisovca in javanskega človeka pred približno 50.000 leti, nean-
dertalca pred približno 30.000 leti in pritlikavega človeka z otoka Flores pred približno 12.000 leti (Harari 
2014: 28–29).
17 Harari 2014: 30–35.
18 Latinska prvotna manjšalnica mamilla, ki pomeni 'dojka, prsna bradavica', najbolj nazorno združuje 
dojenčkovo željo po hrani in njemu najbližjem človeku. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september240
sestavljenega iz παρά 'zraven' in ἐμβάλλω 'vržem noter', ta pa je sestavljen iz ἐν 'v' in 
βάλλω ‘'vržem'. Od začetkov evropskega slovničarstva je torej medmet pojmovan kot 
beseda, ki je 'vržena zraven noter', vržena med preostale besede, iz česar sklepamo, 
da je bila pojmovana kot drugačna od preostalih. Kar je drugačno, navadno pripada 
drugemu sistemu.  
0.5.1 Samostojnost in samosvojost izražanja z medmeti se kaže tudi v pojavu 
emotikonov v elektronski komunikaciji, tj. v kombinacijah zlasti ločil in števk za iz-
ražanje čustev in razpoloženj, kot je npr. :-) za ponazarjanje smeha. Emotikone, ki so 
se pojavili v začetku osemdesetih let 20. stoletja, je računalniška industrija ob prelomu 
tisočletja nadgradila v kompleksen sistem emodžijev, ki obsega skoraj tisoč znakov 
v razširjenem unikodovem območju, od katerih vsak izraža sporočilo, ki ga lahko ali 
bi ga lahko izrazili z medmetom, pragmatičnim frazemom ali členkom pritrjevanja in 
zanikanja. Medmeti imajo torej svojo alternativno pisavo.
0.6 Medmeti se pogosteje pojavljajo v govorjenem kot pisnem prenosniku. Nekaterih 
medmetov zaradi njihovih glasovnih lastnosti sploh ni mogoče zapisati. Tak je npr. 
medmet, ki ga izgovorimo vdihaje zrak skozi zobe in priprta usta, uporabimo pa ga za 
izražanje (navadno pričakovane in kratkotrajne) bolečine. Morda bi ga lahko zapisovali 
kot sss, vendar raba tega ne izkazuje. Zapisujemo le tiste medmete, ki so se prilagodili do 
mere, da jih lahko zapisujemo s črkami, ki ponazarjajo realizacije fonemov v pretežno 
pričakovanih položajih. Opisani medmet za izražanje bolečine se je prilagodil sistemu 
gostujočega jezika tako, da se izgovarja z nevtralnim samoglasnikom a in sičnikom s, 
torej kot as, ki je v starejšem slovenskem jeziku in mnogih narečjih v rabi, ko govorca 
zaboli, zlasti ob dotiku česa vročega. Iz tega se je s pristopom prehodnega j razvil da-
našnji osrednjeslovenski in knjižni ajs.19 Medmet, ki izraža, da govorca zebe, je nastal 
iz prvobitnega izraza, sestoječega iz izdiha skozi usta ob drgetanju ustnic, ki pomaga, 
da se človek malo ogreje. Ker tega oglašanja ne moremo zapisati, zapišemo njegov 
približek brr, v katerem glas b povzema ustnično prvino, ponovljeni r pa vibriranje.20 
0.7 Dokaz, da medmeti tvorijo svoj jezikovni sistem, ki je le deloma odvisen od 
gostujočega, je dejstvo, da se neredko izognejo glasovnim zakonom, ki v jezikih 
sicer delujejo brezizjemno. Medmet kikiriki tako ne izkazuje samoglasniškega upada 
nenaglašenih i-jev, glas k se pred i ni palataliziral niti v gorenjščini; medmet haha se 
v splošni slovanščini ni razvil v *hoho in *hehe se ni razvil v *šeše. Medmet mu, ki 
posnema kravje oglašanje in je motivirajoča beseda tvorjenke mukati, se je v zahodni 
19 Prehodni j se v narečjih pogosto vzpostavi neposredno za naglašenim samoglasnikom o, redkeje a, in 
istozložnim sičnikom s ali z, npr. ojster, gojzd, grojzd. V redkih primerih je znan tudi v knjižnih besedah, 
npr. bajs.
20 Nezapisljivih medmetov je razmeroma veliko in ima jih vsak jezik. Tudi neformalni členki pritrje-
vanja in zanikanja so neredko nezapisljivi. Na širšem območju Balkana se npr. zanika z en- ali dvakratnim 
tleskom jezika ob alveole. V albanščini (in še kje) se pogovorno pritrjuje z vdihom skozi zelo stisnjene 
zaokrožene ustnice. 
241Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
in južni slovanščini ohranil z glasom u, ki se ni razvil v y (in v južni dalje v i), kot bi 
pričakovali in v kar se je razvil na slovanskem vzhodu.
1 Opredelitev medmetov
1.1 Medmeti so pomensko, slovnično in izrazno samostojna sporočila (za njimi 
lahko postavimo končno ločilo in imajo svojo stavčno intonacijo), zato jih pojmujemo 
kot stavke ali pastavke. Samostojni stavki ali pastavki so lahko tudi členki, vendar se ti 
od medmetov razlikujejo po tem, da se uporabljajo le znotraj jezikovnega konteksta, v 
dialogu, da se torej sklicujejo na vsebino aktualnega diskurza, poleg tega so členkovni 
(pa)stavki praviloma eliptični.21 Preprosto povedano medmet ubeseduje subjektivno 
dojemanje dogodka, členek pa je opis subjektivnega dojemanja okoliščine.22 Medmet 
je lahko popolnoma samostojno besedilo, ki ne potrebuje niti diskurza niti jezikovnega 
konteksta, potrebuje le enega govorca, ki ubesedi svoj odnos do zunajjezikovne pojav-
nosti. Medmetno sporočilo praviloma ne pričakuje naslovnikovega odziva.23 Še več: 
pogosto ne potrebuje niti naslovnika oziroma je naslovnik govorec sam. 
1.1.1 Med medmete prištevamo enobesedne izraze (au), večbesedne pa le, če sestojijo 
iz ponovljene besede brez pomenskega prenosa (hov hov) ali dveh besed, od katerih 
vsaj ene v jeziku sicer ni (nina nana, aja tutaja). Te se pogosto poenobesedijo, npr. 
čira čara > čiračara. Preostale večbesedne izraze z medmetnimi lastnostmi prištevamo 
k pragmatičnim frazemom (Aj aj aj), ki jih to besedilo ne obravnava.24 
1.2 O izvoru in razvoju medmetov
1.2.1 Medmeti se glede na obstojnost delijo v vsaj tri skupine. V prvo spadajo zelo 
obstojni praviloma enozložni, zlasti razpoloženjski medmeti, npr. a, ah, o, oh, v drugo 
nekoliko manj obstojni in bolj spremenljivi, ki so zlasti posnemovalni, npr. kikiriki, 
mijav, in v tretjo najmanj obstojni, večina pozivnih, npr. pst, živijo. V tretjo skupino 
spada tudi velika večina kletvic in psovk, ki jih imamo za razpoloženjske. Medmeti 
iz prve skupine so domnevno starejši in bolj prvobitni od tistih iz druge, ti pa od onih 
iz tretje. Opisana delitev velja v mnogih primerih, vendar ni absolutna. Je pavšalna in 
ima mnogo izjem. Tako je npr. pozivni medmet na zelo obstojen in star, posnemovalni 
mu prav tako, ne pa tudi bum, ki je zelo mlad. Zelo mlad je tudi razpoloženjski, točneje 
vzklični medmet auč. Na splošno velja, da medmeti – razen prvinskih iz prve skupine 
– niso zelo stabilne besede. Od 103 enobesednih medmetov, ki jih v svojih jezikoslov-
nih delih navaja Marko Pohlin v drugi polovici 18. stoletja, jih SSKJ navaja le še 62.
1.2.1.1 O nekaterih nekdanjih zlasti posnemovalnih medmetih lahko sklepamo 
iz frazeologije in tvorjenk. Frazem ni rekel ne bev ne mev bi danes naredili s hov in 
21 O razločevanju med medmeti in členki bo tekla beseda v prihodnji številki Slavistične revije.
22 Avtorica te formulacije je Andreja Žele.
23 Izjema so pozdravni medmeti, ki vzpostavljajo najkrajši možni dialog.
24 O pragmatičnih frazemih glej podrobneje Jakop 2006.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september242
mijav. Medtem ko nekdanji medmet bev odseva še v tvorjenkah bevkati in bevskati, se 
mev ohranja samo v frazemu.25 Iz posnemovalnih glagolov se pri nas in širše tvorijo 
glagoli s priponami -ka-, -ska- in -li-. Iz glagolov jo-ka-ti in ve-ka-ti zato sklepamo, 
da sta se medmeta za posnemanje jokanja nekdaj glasila jo in ve – kot ju najdemo še 
v starejšem jeziku. Sklepamo tudi, da so cmokanje in mlaskanje nekdaj posnemali z 
medmetoma cmo in mla (ali mlas), glasno dihanje s fu in hitro gibanje po zraku s fr. 
Med medmetom gru in glagolom gruliti še danes obstaja jasna besedotvorna zveza, in 
sicer je gru motivirajoča, gruliti pa motivirana beseda. Iz tega razmerja sklepamo, da 
so tuljenje nekdaj posnemali z medmetom tu, kruljenje s kru in cviljenje s kvi > cvi.
1.2.2 O izvoru po posameznih vrstah medmetov glej 1.5, o tvorbi 3.2 in o prev-
zemanju 4.
1.3 Vrste medmetov
1.3.0 Jedrni medmeti so besede, ki s človeškimi glasovi posnemajo zvoke iz okolja 
ali glasovno slikajo lastna čutenja in razpoloženja. V nadaljevanju so opisani v odstav-
kih 1.3.1–1.3.2. Besede, opisane v odstavkih 1.3.3, uvrščamo med medmete predvsem 
zaradi njihove pomenske, slovnične in izrazne samostojnosti. Od jedrnih medmetov se 
razlikujejo po navadno nižji stopnji ekspresivnosti ali njeni odsotnosti, pa tudi po večji 
usmerjenosti na naslovnika,26  soudeleženca v govornem dejanju.
1.3.1 Posnemovalni medmeti so besede, s katerimi posnemamo slabo ali sploh 
neartikulirane človeške glasove, npr. blabla, hik, glasove drugih živih bitij, ki jih na-
redijo z dihalnimi in tem bližnjimi organi, npr. hov, mijav, čiv, ali zvoke, ki jih ljudje 
ali živali oddajajo drugače kot z dihalnimi in tem bližnjimi organi, npr. cop, bzz, ter 
neživi predmeti, npr. brm, štrbunk, škljoc.
1.3.1.1 Ponazoritveni medmeti so podvrsta posnemovalnih, s katerimi glasovno 
ponazorimo dejanje ali okoliščino, npr. bam, kadar ponazarja nenadno, hitro pojavitev 
česa, npr. v zgledu Obrnila je ročico in – bam! – pred njo se je pojavil škrat. 
1.3.2 Razpoloženjski medmeti so besede, s katerimi izražamo svoja razpoloženja, 
npr. juhu, joj. 
1.3.2.1 Vzklični medmeti so podvrsta razpoloženjskih medmetov, s katerimi izra-
žamo odnos do zaznavanja s čutili, npr. au, ajs, brr, mmm.
1.3.2.2 Kletvice so podvrsta razpoloženjskih medmetov, s katerimi izražamo svojo 
nejevoljo na družbeno bolj ali manj vprašljiv način, npr. kurc, jebela.
25 Možno je tudi, da je medmet mev nastal iz bolj razširjenega mav zaradi potrebe po rimi v frazemu.
26 Psovke so na robu jedrnih medmetov, saj poleg ekspresije izkazujejo tudi usmerjenost na naslovni-
ka, od katerega pa govorec ne pričakuje odziva. Psovka izraža govorčevo razpoloženje in namen, užaliti 
naslovnika, torej pove več o govorcu kot naslovniku. Na razlog za psovanje bi se namreč kak drug govorec 
lahko odzval drugače, morda celo diametralno nasprotno.
243Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
1.3.2.3 Psovke so podvrsta razpoloženjskih medmetov, s katerimi izražamo svojo 
jezo tako, da želimo naslovnika užaliti in mu pripisati negativne lastnosti, npr. osel, 
kuzla, govedo. 
1.3.2.4 Mašila so podvrsta razpoloženjskih medmetov, s katerimi zapolnjujemo 
premore v govoru, bodisi da se obotavljamo bodisi da razmišljamo in zaradi premora 
ne želimo predati besede sogovorniku, npr. amm, hm, mhm. Podvrsta mašil so besede, 
ki nadomeščajo zloge besedila zlasti v refrenu pesmi, npr. v zgledu aj, aj, aj aj aj aj, 
po zeleni trati.
1.3.3 Pozivni medmeti27 so besede, ki naslovnika –  človeka, boga ali žival – po-
zivajo k določenemu dejanju ali ga odvračajo od njega, npr. na, pst, hija, bogdaj v 
pomenu 'uporablja se, ko govorec želi, da se kaj zgodi'.
1.3.3.1 Pozdravni medmeti so podvrsta pozivnih medmetov, s katerimi pozdrav-
ljamo sogovornika, npr. živijo, adijo. 
1.3.3.2 Zvalnice so podvrsta pozivnih medmetov, ki jih uporabimo, ko želimo 
pritegniti pozornosti, npr. čuj, ej, ejga. Lahko nadomeščajo neformalni pozdrav.
1.4 Pomenske razlage 
1.4.0 Medmeti (kakor tudi členki) nimajo stavčnočlenskega ustreznika, zato jih v 
slovarju lahko pomensko opredelimo samo s stavčnimi razlagami. Ker ubesedujejo 
govorno dejanje, so njihove pomenskouvrščevalne sestavine posnema, ponazarja, 
izraža ali uporablja se. Medmetne vrste in podvrste imajo v eSSKJ stavčne razlage 
naslednjih tipov:
1.4.1 Posnemovalni: posnema glas/zvok …, npr. hik 'posnema glas pri kolcanju, 
zlasti opitega človeka', bzz 'posnema visok zvok brenčanja žuželk'
1.4.1.1 Ponazoritveni: ponazarja …, npr. bam 'ponazarja nenadno, hitro pojavitev 
česa', u, uh 'ponazarja veliko stopnjo, mero'28
1.4.2 Razpoloženjski: izraža, da govorec čuti, občuti … / da se govorcu zdi ... / 
da govorec pripisuje komu / da govorec opozarja na ..., npr. joj 'izraža, da je govorec 
čustveno vznemirjen, zaskrbljen, ima pomisleke o čem, negoduje'
27 Vidovič Muha 2013: 101 (enako že v prvi izdaji iz leta 2000) uporabi izraz namerni medmeti, ki je 
povednejši od Toporišičevega velelni medmeti. O vsebini termina obstaja soglasje, o izrazu pa ne. V tem 
besedilu je uporabljen izraz pozivni medmeti po zgledu Krvina in Žele 2017: 203, ki to vrsto imenujeta 
pozivni/velelni medmeti.
28 Zgled rabe: U, sem lačna! Te medmete je treba ločiti od konverznih izmedmetnih količinskih prislovov 
tipa olala v zgledih rabe, kot je Na slovenski obali nisem bil že olala let.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september244
1.4.2.1 Vzklični: izraža, da govorec čuti, občuti, okuša ..., npr. au 'izraža, da 
govorec začuti, čuti bolečino, navadno telesno' 
1.4.2.2 Isti tip razlage imajo tudi kletvice, ki jih kot take označimo v pojasnilu, npr. 
jebela 'izraža, da govorec občuti zadrego'
1.4.2.3 Psovke: uporablja se, ko govorec zmerja/psuje koga, tako da mu 
pripisuje, kar je pomen samostalnika, iz katerega je konvertirana psovka, npr. 
koza kot medmet 'uporablja se, ko govorec psuje žensko, tako da ji pripisuje neumnost 
in domišljavost'29
1.4.2.4 Mašila: uporablja se, ko govorec želi zapolniti premor v govoru … / 
uporablja se za nadomeščanje zlogov v pesmi, npr. amm 'uporablja se, ko se govorec 
obotavlja, želi zapolniti premor v govoru'
1.4.3 Pozivni: uporablja se, ko govorec želi/ukaže/opomni/pozove …: pst 'upo-
rablja se, ko govorec pozove, opomni koga, naj bo tiho'
1.4.3.1 Pozdravni: uporablja se, ko govorec pozdravi …, npr. živijo 'uporablja 
se, ko govorec pozdravi koga, zlasti znanca'
1.4.3.2 Zvalnice: uporablja se, ko govorec želi pritegniti pozornost (…), npr. ej 
'uporablja se, ko govorec želi pritegniti pozornost, koga nagovoriti, pozvati k čemu'.
1.5 Izvor po vrstah medmetov 
1.5.1 Posnemovalne medmete motivirajo zunajjezikovni glasovi in zvoki, ki jih 
zaznavamo s sluhom in reproduciramo z glasovi naših govornih organov. Posnemovalni 
medmeti so torej leksikalizirane glasovne reprodukcije zunajjezikovnih glasov in zvokov. 
V raznih jezikih se pogosto razlikujejo v kaki podrobnosti, ker so se uveljavili različni, 
vendar podobni leksikalizirani izrazi slušnih vtisov, npr. slovensko kikiriki in italijansko 
chichirichi, nemško kikeriki, hrvaško kukuriku, francosko cocorico, latinsko cucurru, 
litovsko kakaryku, angleško cock-a-doodle-doo, indonezijsko kukukeruyuk, japonsko 
kokke-kokko. Med njimi je nemalo prevzetih, vendar se občutek tujosti hitro izgubi, 
ker so tudi v jeziku prejemniku razumljeni kot posnemanje zunajjezikovnih glasov 
ali zvokov, npr. bum, beng. O aliteracijskih medmetih čiračara < čarati, žigažaga < 
žagati, pikapoka < pokati glej 3.2.2.
1.5.1.1 Ponazoritveni medmeti so večinoma metaforično, pravzaprav alegorično 
rabljeni posnemovalni, npr. bam, ko ponazarja nenadno, hitro pojavitev česa, lahko 
tudi razpoloženjskih, npr. u, uh, ko ponazarjata veliko stopnjo, mero, ali pozivnih, npr. 
abrakadabra, ko ponazarja nenadno pojavitev.
29 Tipiziranje pomenske razlage za to podvrsto medmetov, ki je tu prikazano v poenostavljeni obliki, je 
bilo posebej težavno. Pri formulaciji so sodelovali (po abecednem redu) Duša Divjak Race, Nataša Jakop, 
Janoš Ježovnik, Domen Krvina, Nina Ledinek in Špela Petric Žižić. 
245Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
1.5.2 Razpoloženjski medmeti (razen kletvic in psovk) so večinoma nemotivirane 
korenske besede, med katerimi so nekatere zares prvinske in prvobitne, ki jih v glasovno 
enakih ali zelo podobnih izrazih in z enakimi ali zelo podobnimi pomeni najdemo v 
več, nekatere morda celo v vseh jezikih, npr. a, ah, o, oh, tudi izvorno posnemovalne, 
npr. haha, hihi, am. Neredko se prevzemajo iz bolj prestižnega jezika v manj prestižne 
in postajajo leksikalne enote jezikovnega bazena (ali jezikovne zveze), npr. juhu, opa.
1.5.2.1 Podobno velja za vzklične medmete, npr. au, med katerimi se prav tako 
najdejo izvorno posnemovalni, npr. brr, ajs.
1.5.2.2 Kletvice so pogosto vzklično, tj. zvalniško rabljeni samostalniki, npr. pizda, 
njihove evfemistične prenaredbe, npr. pišuka, sklopi z glagolsko obliko, npr. jebemti in 
njihove evfemistične prenaredbe, npr. jebela, pogosto prenarejeni do težje razpoznav-
nosti. Zelo pogosto so prevzete, npr. porkamadona, in tudi te so pogosto individualno 
močno prenarejene, npr. porkašpinčič.
1.5.2.3 Psovke so pogosto zvalniško rabljeni samostalniki s slabšalnim pomenom, 
npr. osel, koza, govedo. 
1.5.2.4 Mašila so prvinske besede, ki so s podobnimi izrazi znani v mnogih jezikih, 
npr. hm, amm.  
1.5.3 Pozivni medmeti so dveh vrst. Deloma so prvinski, po izvoru posnemovalni, 
npr. pst, ki prvotno posnema šepetanje, deloma so konvertirani iz velelnikov in pre-
narejeni, npr. lej v pomenu 'uporablja se, ko govorec želi, da ogovorjeni pogleda kaj', 
npr. Mamica, lej lepega kužka!
1.5.3.1 Pozdravni medmeti so pogosto prevzeti, npr. adijo, živijo, bajbaj, ali sklopi, 
npr. nasvidenje, bogdaj. Nagnjeni so k skrajševanju, npr. bogdaj30 < Bog daj dober dan/
večer …, pogosto vse do naglašenega zloga, npr. dán < dober dán, čér < dober večér, 
díjo < adíjo. Domači pozdravi in tem sorodni govorni obrazci so izhodiščno domala 
vsi večbesedni, npr. dober dan, na zdravje.
1.5.3.2 Zvalnice pogosto nastanejo iz razpoloženjskih medmetov, npr. ej, ejga, ali 
iz velelnikov, npr. čuj.
1.5.4 Jedrni medmeti, kot so a, ah, o, oh, hihi, haha, resda utegnejo biti prastari, 
vendar se ohranjajo in ne spreminjajo skladno z glasovnimi zakonitostmi gostujočega 
jezika, ker se sproti obnavljajo (glej 0.7). Pri razpoloženjskih in posnemovalnih med-
metih je opaziti zvezo med njihovimi pomenskimi polji in glasovi, ki sestavljajo izraz. 
Te zveze so razložljive. Primer: Nizki glasovi so evolucijsko pojmovani kot grozeči, 
saj se s takimi glasovi oglašajo velike živali z daljšimi in širšimi dihalnimi organi, ki so 
30 V sosednji kajkavščini se je pozdrav skrajšal v bog. Ker se zaradi onezvenečenja zapornikov v izglasju 
izgovarja [bok], je bil v sosednjo hrvaško štokavščino, ki onezvenečenja v izglasju ne pozna, prevzet v 
fonemskem sestavu /bok/.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september246
potencialno nevarne, Visoki glasovi pa so prikupni, saj se z njimi oglašajo praviloma 
nenevarne manjše živali s kratkimi in ozkimi dihalnimi organi, predvsem pa mladiči, 
ki jim želimo samo dobro. Naši možgani zato prepoznavajo nizke u-jevske in o-jevske 
glasove za sovražne in nesimpatične, visoke i-jevske in e-jevske pa za prijateljske in 
simpatične.31 Vesel in svetel smeh torej posnemamo z medmetom hihi, malo manj svetlega 
s hehe, posmeh s hoho, medtem ko temnega smeha *huhu sploh ni. Zato medmet čiv 
posnema visoke glasove ptičjega oglašanja, medmet mu pa nizke kravjega. Zato se v 
medmetih, ki so povezani s prijetnostmi in prijaznostmi, pogosto pojavlja glas i, npr. 
buci, njami; v onih, ki so povezani z neprijetnostmi, pa u, 32 npr. bu.33
2. Fonetika, fonologija in zapis
2.1 Slovenski medmeti praviloma sestojijo iz fonemov slovenskega knjižnega 
jezika, ki se v govornem prenosniku uresničujejo s pričakovanimi glasovi, v pisnem 
pa s pričakovanimi grafemi, npr. mijav, ajs, horuk, čiračara.
2.1.1 Pri več zlasti jedrnih medmetih opažamo varianten izgovor z glasovi, ki jih ni 
v glasovnem inventarju slovenskega knjižnega jezika. Medmet brr lahko izgovorimo z 
izdihom skozi usta in tresenjem ustnic ob zaprtem nosnem kanalu, izraz pa zaključimo 
s priprtimi ustnicami. Lahko pa njegov izgovor kultiviramo tako, da ga izgovorimo 
z glasovi slovenskega knjižnega jezika kot [bǝrr]. Medmet brm lahko izgovarjamo z 
naddolgim nosnim samoglasnikom ob hkratnem tresenju ustnic, ki se konča z zapr-
timi usti in odprtim nosnim kanalom, lahko pa njegov izgovor kultiviramo v [brǝm]. 
Medmet meee, ki se zapisuje tudi mekeke, lahko izgovarjamo z glotalnim zapornikom 
kot [meʔeʔe], lahko pa ga prilagodimo knjižnemu jeziku in izgovarjamo kot [meke-
ke]. Variantnosti izgovora teh medmetov ne moremo opredeliti kot izgovor s prostimi 
variantami, saj enaka variantnost ni dopustna niti pri vseh medmetih,34 kaj šele širše. 
Variante z neknjižnimi glasovi imamo za prvobitne, ki utegnejo izvirati iz starejših, 
predfonemskih jezikovnih časov (v filogenetskem in ontogenetskem pojmovanju), 
variante z glasovi iz inventarja knjižnega jezika pa imamo za kultivirane, tj. prilagojene 
sistemu gostujočega jezika.
2.1.2 O prosti variantnosti, omejeni na medmete in neformalne členke pritrjevanja in 
zanikanja, lahko govorimo le za pripornike, ki se izgovarjajo na mehkem nebu ali nižje 
in jih zapisujemo s črko h. Medmete, ki posnemajo različne vrste smeha (haha, hehe, 
hihi, hoho) lahko izgovarjamo z nezvenečim glotalnim pripornikom [h], z nezvenečim 
31 Drugi formant glasu [i] je pribl. 2500 Hz, glasu [u] pa 800 Hz (https://www.singwise.com/articles/
vowels-formants-modifications). Po lastnih meritvah s programom Praat je drugi formant glasu [i] 2466 
Hz, glasu [u] pa 1033 Hz.
32 Pomenske vrednosti posameznih glasov v medmetih opiše Toporišič 2004: 453–62. 
33 O medmetih in njihovi tipologiji je pri nas poglobljeno prvi pisal Toporišič leta 1976 v Slovenski 
slovnici. V četrti izdaji (Toporišič 2004) je ta besedna vrsta obravnavana na straneh 450–62. 
34 Medmet bee se tako nikdar ne izgovarja z glotalnim zapornikom. Enako velja za veliko večino medme-
tov, ki jih zapisujemo s črko k, npr. ku-ku, kikiriki, kvak. Pač pa se z glotalnim zapornikom lahko izgovarjata 
neformalna členka zanikanja nak [naʔ] in naka [naʔa].
247Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
faringalnim pripornikom [ħ] ali prilagojeno sistemu glasov slovenskega knjižnega jezika 
z nezvenečim velarnim pripornikom [x]. Izgovor z navedenimi prostimi variantami 
velja za domala vse nekonverzne jedrne medmete, ki imajo nezveneči pripornik grlne 
artikulacije, npr. hej, hija, horuk, juhej, ohoho, pa tudi neformalni členek pritrjevanja aha. 
2.1.3 Inventarju fonemov slovenskega knjižnega jezika se pri jedrnih medmetih 
pridruži še eden, katerega osnovna glasovna uresničitev je dvoustnični [u̯], pisna pa 
u, npr. au, aua, auva,35 auč, uau, mua.36 Zapisi z u tu niso posledica nepoznavanja 
pravopisnih pravil,37 ampak so utemeljeni z dejstvom, da glas v teh primerih ni reali-
zacija fonema /v/ (ali /l/), temveč je osnovna realizacija (zdaj še obrobnega) fonema 
/u̯/, ki si prek jezikovnega obrobja, narečij in skoraj citatno izgovorjenih izposojenk 
tipa Word, Windows, Washington širi prostor v slovenskem knjižnem jeziku. Ta fonem 
v obrobnih besedah ni od včeraj. Že prva izdaja SSKJ je pri medmetu kvak navajala 
resda neprednostni izgovor [ku̯ak]. Dejstvo, da se glas [u̯] pojavlja v vseh položajih 
in ne več samo na koncu zloga, govori za to, da se v slovenščini uveljavlja 30. fonem, 
ki je za zdaj omejen na obrobne besede, kot so medmeti in mlade angleške, zlasti 
lastnoimenske izposojenke. Predpogoj za vpeljavo novega fonema je poleg prisotno-
sti alofona [u̯] tako v knjižnem jeziku kot večini narečij mogoče videti tudi v tem, da 
imajo fonem /u̯/ mnogi narečni govori. V poenostavljenih zapisih teh govorov se vedno 
zapisuje s črko u, npr. uoda, uotrok, Uajdoušna. 
2.1.4 Nekateri medmeti se izgovarjajo samo z glasovi, ki niso del inventarja sloven-
skega knjižnega jezika.38 Mašilo, ki se dvojnično zapisuje kot hm, mhm, khm, redkeje 
mh, se izgovarja tako kot aha, vendar z zaprtimi usti skozi nos, kjer se v nosnicah 
variantno tvori nekakšna pripora. Podobno in z rastočo intonacijo se izgovarja tudi 
neformalni členek pritrjevanja, ki ga zapisujemo kot mh in mhm. Vzklični medmet 
mmm, ki izraža, da govorec okuša ali vonja kaj okusnega, se izgovarja z zaprtimi usti 
skozi nos kot naddolgi samoglasnik. Ta medmet se navadno izgovarja z višjim tonom. 
Mnogi medmeti se izgovarjajo z naddolgim samoglasnikom, npr. bee, buu. Navedenih 
besed drugače ni mogoče izgovoriti. Izjema je le mašilo hm, ki ga lahko izgovorimo kot 
[xǝm], vendar deluje tak izgovor kot hiperkorektno branje po črki in torej papirnato.
2.1.4.1 Medmet in členek pritrjevanja aha lahko izgovarjamo z glasovi slovenske-
ga knjižnega jezika kot [axa]. Z manj napeto izgovarjavo, ki se kaže v polglasniški 
izgovarjavi samoglasnika in glotalni ali faringalni pripornika, izražamo večjo stopnjo 
brezbrižnosti. Členek pritrjevanja lahko celo izgovarjamo skozi nos kot [ɑ̃hɑ̃͋], lahko celo 
z zaprtimi usti, ki ga potem zapisujemo kot mhm. Podobno ujemanje med spremembo 
izraza in stopnjo brezbrižnosti najdemo v mašilih, ki ju zapisujemo kot amm in emm.
35 To, da se ta medmet nikdar ne zapisuje kot *avva, dokazuje, da je [u̯] glasovna uresničitev fonema, 
ki ni isti kot oni, ki bi ga zapisali z /v/, da torej glasu [u̯] v teh besedah ne pripisujemo fonemu /v/, to pa ob 
pojavitvah v nevtralnih položajih (aua) vodi do sklepa, da gre za samostojen fonem.
36 Ta medmet se v neknjižnih spletnih besedilih pogosto zapisuje kot mwa, npr. ajd čaw vsem skupi :) mwa, 
Nič, to je to, uživite!*mwa*), kar pojmujemo kot kreolizem, saj se v izvorni angleščini zapisuje kot mwah. 
Če in ko se bo ta fonem etabliral, bi ga res kazalo zapisovati s črko w, ki  je pri nas še prosta.
37 To je primer pri zapisovanju neknjižnih besed tipa šravf, lavfati s črko u namesto v. 
38 Na pojav opozarja že Svane 1958: 133; obširneje, a ne izčrpno Toporišič 2004: 450. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september248
2.1.4.2 Ali bi kazalo zato domnevati obstoj nekaj dodatnih fonemov? Ne. Ti gla-
sovi so namreč omejeni na izraze (medmete in njim najbližje členke pritrjevanja in 
zanikanja), ki se niso vključili v fonemski sestav gostujočega sistema, v obravnavanem 
primeru sistema slovenskega knjižnega jezika. So prežitek iz predfonemskih jezikovnih 
časov, verjetneje v ontogenetskem kot filogenetskem pojmovanju te besedne zveze.
2.2 Medmeti so vedno naglašeni, nikdar naslonski. Ponovljeni in aliteracijski 
medmeti so naglašeni na vsakem členu, npr. bláblá, kú-kú; tík-ták, číračára. Naglašeni 
samoglasniki so praviloma dolgi. Kratke imajo le tisti medmeti, pri katerih kračina 
ponazarja presenečenje, hitrost, npr. bù, màrš > mr̀š.
2.2.1 Jedrni medmeti in nekateri členki se lahko ločijo v suprasegmentnih lastnostih 
od preostalega besedja glede na kolikost, jakost, register in intonacijo.
2.2.2 Nekateri jedrni medmeti se izgovarjajo z naddolgim samoglasnikom, ki je 
vseskozi naglašen, npr. búú. 
2.2.3 Nekateri jedrni medmeti se izgovarjajo z večjo jakostjo, kot je siceršnja ak-
tualna jakost govorca. Povečana jakost je značilna predvsem za vzklične medmete in 
zvalnice, npr. au, hej. 
2.2.4 Nekateri jedrni medmeti se izgovarjajo višje, redki nižje od srednjega pasu 
individualnega tonskega območja. Višje se praviloma izgovarjajo tisti, ki izražajo vzhi-
čenost, prijetnost, presenečenje, opozorilo ali kaj spodbujajo, npr. i v pomenu 'izraža, 
da govorec občuti vzhičenost, veselje'. Z nižjim tonom se fakultativno izgovarjajo 
nekateri, ki izražajo razočaranje ali velevajo k upočasnjevanju, npr. e, ko izraža, da je 
govorec razočaran nad sogovorčevim dejanjem.
2.2.5 Medmeti in členki pritrjevanja in zanikanja imajo v vlogi (pa)stavkov stav-
čno intonacijo. Da gre za intonacijo in ne tonemskost, vemo, ker je prisotna tudi pri 
netonemskih govorcih in v netonemskih jezikih. Intonacija je pomenskorazločevalna. 
Medmet aja z ravno ali polkadenčno intonacijo izraža, da se govorec uspe česa spom-
niti, navadno nenadoma (npr. Kako ti je že ime, aja, Jernej.), če pa ga izgovorimo 
antikadenčno, izraža, da je govorec presenečen, začuden (npr. Aja, to se premika.). 
V slovarju označujemo intonacije, ki odstopajo od ravne, zlasti kadenčno in antika-
denčno, na nivoju pomenov s pojasnili. Različnih pomenskorazločevalnih intonacij je 
pri medmetih več, a to področje še ni zadovoljivo raziskano.39
2.3 Dvo- ali večbesedni ponovljeni medmeti glede na pisanje skupaj ali narazen 
izkazujejo štiri tipe: (1) zapis z vmesno vejico (meee, meee), (2) zapis s presledkom 
(hov hov), (3) zapis z vezajem (ku-ku) in (4) zapis skupaj (blabla). 
39 Dvonč idr. 1966: 807, ki medmetom odreka morfemskost, celo zapiše, da je stavčna intonacija edina 
slovnična lastnost medmetov.
249Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
2.3.1 Vejica prevladuje v primerih, ki imajo v govorjenem jeziku pred ponovitvijo 
daljšo pavzo (meee, meee). Kjer te pavze ni, tudi vejice navadno ni (hov hov). Primeri, 
ki se zapisujejo brez vejice, pogosto izkazujejo dvojničnost z zapisi skupaj (hov hov in 
hovhov), medtem ko tisti z vejico nikdar (meee, meee in nikdar **meeemeee). Zapisi z 
vezajem so pogosti predvsem v primerih, ko se sklop navadno dveh ponovitev ponavlja, 
praviloma z daljšo pavzo, in ob katerih se najdejo tudi zapisi skupaj (ku-ku, ku-ku in 
kuku, kuku). O preostalih večbesednih enotah glej 1.1.1.
2.4 Nekateri medmeti se tako kot členki in frazemi približujejo govorjenemu jeziku 
tudi v zapisu, npr. klinc, kurc, bejži.
3 Oblikoslovje in besedotvorje
3.1 Medmeti veljajo za nepregibne besede.40 Omejeno se pregibajo le konvertiti 
iz velelniških oblik, npr. beži -ta -te, in nekateri redki pozivni medmeti drugačnega 
izvora, npr. na -ta -te. Po spolu in številu so pregibni tudi iz pridevnikov konvertirani 
pozdravni medmeti, npr. pozdravljen -a -a -i -i -e. Redki se stopnjujejo, npr. joj prejoj.
3.2 Zlasti jedrni medmeti so večinoma korenske besede, npr. mijav, ah, au, joj, hm, 
pst, na. V nekaterih se en ali več glasov izgovarja naddolgo,41 kar se v pisavi odraža 
z enkrat ali večkrat ponovljeno črko oziroma črkami, npr. bee, beee, brr, brrr; pst, 
psst, ph, phh. 
3.2.1 Korenski morfem nekaterih medmetov se lahko enkrat ali večkrat ponovi, 
rezultat je reduplicirana tvorba, lahko pisana skupaj, npr. ku(-)ku, blabla(bla), ajaj, 
lahko narazen, npr. čiv čiv, beži beži. Ponovljivost korena tako kot ponovljivost glasu 
iz prejšnjega odstavka ne spreminja denotativnega pomena, temveč izraža le večjo 
intenzivnost sporočila ali kaže na ponavljanje ali daljše trajanje ubesedenega dogodka.42 
3.2.1.1 Nekateri medmeti s ponovitvijo izkazujejo pomenski prenos, ki ga v enojnih 
pojavitvah ni zaslediti. Leksem Aj aj aj! izraža, da govorec ob spoznanju česa občuti 
nejevoljo, razočaranje, obžalovanje, in izraža, da govorec nad čim negoduje. Ker na-
vedenega pomena pri medmetu aj brez ponovitve ni zaslediti, tega in temu primerljive 
lekseme pojmujemo kot frazemske dvojčiče.43
40 Toporišič 2004: 450.
41 To so samo glasovi, ki jih lahko vlečemo, torej samoglasniki, zvočniki, sičniki in izjemoma priporniki.
42 Z reduplikacijo se že v praindoevropščini tvorijo intenzivni glagoli, npr. *kue̯r-kuo̯r- 'rezati, rezariti', in 
samostalniki, npr. *ku̯e-ku̯l-o- 'kolo'. V slovanščini imamo več redupliciranih samostalnikov, npr. *gol-golъ 
'beseda', *pe/o-pelъ 'pepel', *kol-kol-ъ 'zvon'.
43 Opažanje razlike med ponovljenimi medmeti in dvojčiči dolgujem Nataši Jakop. 
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september250
3.2.2 Posnemovalni in ponazoritveni medmeti se pod germanskim vplivom44 lah-
ko tvorijo z i-jevsko reduplikacijo. Tako nastala leksikalna enota ima obliko polne 
aliteracije,45 npr. čiračara, žigažaga, praviloma s samoglasniki v zaporedju í, a, á, a. 
Samoglasnik korenskega dela je lahko o, če ga je imela izhodiščna beseda, npr. pikapoka. 
3.2.3 Redki medmeti se tvorijo s sklapljanjem dveh korenskih medmetov, npr. 
ojoj, ojej, ohoho. 
3.2.4 Pogostejši so sklopi z ojačevalnimi členicami, ki so prvotno večinoma členki. 
S členico -ga so tvorjeni npr. ejga (= slovaško ejha), lejga, jebiga (sicer prevzeto iz 
srbščine), s členico -na (vsaj deloma iz no) imamo jedetana, ježešna; podobno ne- 
knjižno pena < pojdi no.
3.2.5 Sklopi iz besed drugih vrst so zlasti pozivni medmeti in kletvice, npr. bog-
nedaj, jebemti. 
3.2.6 Morda bi nekaterim medmetom lahko pripisali začetke priponske tvorbnosti. 
Nekakšna členica -a, ki morda postaja pripona, se uporabi, ko želimo poudariti, da 
ubesedeno dejanje traja ali se ponavlja, npr. au > aua/auva, ajs > ajsa, auč > auča, hi 
> hija, hop > hopa. Če je to dejanje prijetno ali v zvezi z otroki, je v rabi »pripona« 
-i, npr. njam > njami, buc > buci. »Pripona« -h deluje omejevalno in relativizirajoče, 
npr. ma > mah, ja > jah, ba > bah, morda tudi a > ah, e > eh itd. 
3.3 Konverzija
3.3.1 Medmeti nastajajo po konverziji najpogosteje iz samostalnikov v imenovalniški 
obliki, npr. bevsk, tlesk, cmok, frk46 in iz glagolov v velelniški, npr. beži, lej. Psovke 
so praviloma zvalniški imenovalniki samostalnikov s slabšalnimi pomeni, pri katerih 
je zvalniškost pri tonemskih govorcih razvidna iz (fakultativnega /?/) cirkumflekti-
ranega tonema, npr. ȏsel psovka ob samostalniškem imenovalniku ósel; govẹ̑do psovka 
ob samostalniškem imenovalniku govẹ́do.47 Pozdravni medmeti so lahko konvertiti iz 
pridevnikov, npr. pozdravljen.
3.3.2 Medmeti najpogosteje konvertirajo v členke, zlasti poudarjalne, npr. Sina mi 
je ubil, lej. Pogosto konvertirajo tudi v samostalnike moškega spola, npr. Tisti blabla ni 
obrodil nobenih sadov,48 redkeje v pridevnike, npr. horuk akcija, in prislove, najpogosteje 
44 Germanski jeziki so vplivali tudi na romanske, npr. italijansko ninna nanna. Cortelazzo in Zolli 1983: 
804–5, dopuščata, da je pojav avtohtono romanski in navajata po Ronconiju latinska primera tuxtax (kar 
nekateri berejo taxtax), ki pri Plavtu posnema udarce z bičem, in batubatta 'majhne, ničvredne stvari'. Pri 
obeh latinskih primerih je »prevojni« vzorec u – a in ne a – i, ki je značilen za tu obravnavane.
45 Kot pesniška oblika je aliteracija v srednjeveškem pesništvu v rabi predvsem pri Germanih. Pri Romanih 
se (po arabskem zgledu?) v istem času uveljavlja rima.   
46 Konverzijo iz samostalnika ugotavljamo po priponi, ki je prisotna v enako glasečem se izglagolskem 
imenu dejanja in je izvorno glagolska.
47 To opažanje dolgujem Tanji Mirtič.
48 Izjemoma tudi ženskega, npr. Ob tem si je vlada izmislila še eno proračunsko čiračaro.
251Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
s pomenom 'zelo' in 'mnogo', npr. Cene so šle ohoho gor. Izjemoma se najde konverzija 
v glagol, npr. Črna luknja je podobna pajku. Ham ham te bo!49
4 Prevzemanje 
Medmeti pogosto prehajajo iz jezika v jezik, npr. tralala, ajde, voilà, sic, ali se spre-
minjajo tako, da se približujejo sosednjim jezikom. Verjetno ni naključje, da petelin v 
slovenščini kikirika tako kot v italijanščini in skoraj tako kot v nemščini, vendar drugače 
kot v preostalih slovanskih jezikih. Da ko nas zaboli, rečemo au tako kot Nemci, Čehi 
in Slovaki, ne pa jao kot Hrvati in Srbi, oj kot Rusi, Ukrajinci in Belorusi ter ne oh kot 
Albanci in Bolgari ali of kot Makedonci, tudi ne àhi kot Italijani, aie kot Francozi ali ay 
kot Španci. Še posebej pogosto se izposojajo kletvice, npr. porkamadona, in pozdravni 
medmeti, npr. adijo, živijo. Upoštevaje bazensko povezanost jezikov v okviru podobne 
kulturne zgodovine (ali jezikovne zveze, kjer obstaja) in dejstvo, da se medmeti izo-
gibajo glasovnim zakonom gostujočih jezikov, ker se nenehno obnavljajo,50 bi kazalo 
za etimološke potrebe najprej prikazati in sopostaviti njihove pojavitve v starejših 
obdobjih ter s pomočjo tega gradiva ugotoviti, kateri medmeti utegnejo biti stari in 
prvinski, kateri so prenarejeni skladno s kulturnozgodovinskim bazenom in kateri so 
modne smernice časa, v katerem živimo.51 
5 Zaključek
5.1 Medmeti so besede, katerih skupni imenovalec je samostojnost. Njihovo mno-
žico polnijo raznoliki in raznorodni leksikalizirani izrazi z zamejenimi pomeni, med 
katerimi najdemo nepismene divjake, ki sploh niso besede, najdemo posnemovalne in 
prvinske besede, ki se v večji ali manjši meri kultivirajo in prilagajajo večinski kulturi 
gostujočega jezika,52 pa tudi take, ki iz gostujočega jezika prestopijo k medmetom 
in se ravnajo po njihovih zakonitostih. Medmeti niso samo samostojna sporočila, so 
samostojen sistem za sporazumevanje, ki gostuje v vsakokratnem jezikovnem sistemu 
in ga uporabljamo za hitro in učinkovito sporočanje o tistem, za kar je naš eksaktni, na 
razumu temelječi in v storilnost naravnani jezik morda preokoren, to pa so predvsem 
čutenja, čustva in razpoloženja. Najrazličnejše pomenske odtenke, ki jih izražamo z 
raznimi medmeti in njihovimi nadsegmentnimi različicami, razvijajočimi se milijone 
let, je nemogoče ujeti v izraze siceršnjega jezika, zato so tudi slovarske razlage med-
metov lahko le bolj ali manj približne. Povedano z metaforo: osrednji, eksaktnejši in 
v storilnost naravnani del jezika je kot epika, medmeti pa kot lirika.53  
49 Toporišič 2004: 450 zapiše: Nekateri medmeti se lahko sprevržejo v prave člene stavka, in sicer 
povedke, ali pa v (povedkova) določila. Maček za miško, miška pa smuk v luknjo.
50 To dejstvo otežuje ali onemogoča primerjalno metodo in metodo rekonstrukcije.
51 Za potrebe etimologije bi bilo torej treba medmete ciljno pregledati tako, kot je bilo v preteklih sto-
letjih pregledano preostalo besedje. Etimološki prikazi medmetov v etimoloških slovarjih se namreč še niso 
povzpeli na znanstveno raven, temveč so bolj ko ne ugibanje.  
52 Prvinske besede se pri kultiviranju morfemizirajo in sistematizirajo.
53 Ker je sporazumevanje z medmeti mnogo starejše od jezika današnjega tipa, je njihov sistem na neki 
prvobitnejši način tudi bolj izpopolnjen.
Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 3, julij-september252
5.2 O medmetih danes res vemo nekaj malega več kot pred petdesetimi leti, zato 
so lahko njihovi slovarski prikazi v eSSKJ natančnejši od onih v SSKJ. A redakcijsko 
delo pri uslovarjanju medmetov nas vedno znova postavlja pred težko odgovorljiva in 
morda še nezastavljena vprašanja, ki nam povedo predvsem to, da je naše védenje o 
njih še vedno manjše od vsega tistega, česar o njih še ne vemo.
Viri in literatura
Francisco aboitiz, Ricardo García, 1998: The evolutionary origin of the language 
areas in the human brain. A neuroanatomical perspective. Brain Research Reviews 
25. 381–96.
Oda buchholz, Wilfried Fiedler, 1987: Albanische Grammatik. Leipzig: VEB Verlag 
Enzyklopädie Leipzig.
Manlio cortelazzo, Paolo zolli, 1983: Dizionario etimologico della lingua italiana. 
3/I–N. Bologna: Editore Zanichelli.
Ladislav Dvonč idr. 1966: Morfológia slovenského jazyka. Bratislava: Vydateĺstvo
Slovenskej akadémie vied.
eSSKJ: eSSKJ. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Na spletu.
Fran. Slovarji inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Na spletu.
Gigafida 2.0. Referenčni korpus pisne standardne slovenščine. Na spletu.
Yuval Noah harari, 2014: Sapiens. Kratka zgodovina človeštva. Prev. Polona Mertelj. 
Ljubljana: Mladinska knjiga.
Nataša Jakop, 2006: Pragmatična frazeologija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Domen krVina, Andreja Žele, 2017: O medmetih, zlasti o njihovih razločevalnih 
lastnosti: Poudarjen slovarski vidik. Slavistična revija 65/2. 201–28.
Eva Maria lueF, 2018: Tracing the human brainʼs classical language areas in extant and 
extinct hominids. The talking species: Perspectives on the evolutionary, neuronal 
and cultural foundations of language. Uni-Press Graz. 29–56. 
Bernard neŽmah, 2011: Kletvice in psovke. Ljubljana: Družba Piano.
Irena Stramljič Breznik, 2014: Medmeti v slovenskem jeziku. Maribor: Založba Pivec. 
SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika. 11970–1991, 22014.
Peijen Su idr., 2008: Myelination progression in language-correlated regions in brain of 
normal children determined by quantitative MRI assessment. International Journal 
of Pediatric Otorhinolaryngoly 72/12. 1751–63. 
Gunnar Olaf SVane, 1958: Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen: 
Rosenkilde und Bagger.
Jože toporišič, 42004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Ada viDovič muha, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. 
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
253Marko Snoj: Prispevki k slovnici slovenskih medmetov 
Summary
The article builds on the conceptualization of interjections in Slovene linguistics as they 
have been described from 1976 to the present. The category is defined as playing a “guest” role 
in the system of expression, the core of which originates in the time before the rise/adoption 
of language built on phonemes and morphemes of the kind we are familiar with today. More 
specifically, this system differs from modern language both in its phylogenetic development 
with the species Homo sapiens as well as in its ontogenetic development in the individual. The 
text then treats the description of phonetic, phonemic, morphological, and word-formational 
characteristics and concludes with findings about their history, source, and etymology. In sum, 
three questions are answered: (1) What is an interjection and how is it to be treated lexicograp-
hically? (2) What is the nature of an interjection? and (3) Where do interjections come from?
Regarding these questions the paper proposes the following:
(1): Interjections can be divided into onomatopoeic, mood-reflecting, and hortatory. Each 
type has its own subtypes. Moreover, each type and subtype requires its own variety of lexi-
cographic explanation.
(2) Certain interjections are pronounced with sounds that are absent in the Slovene stan-
dard language and some interjections in Slovene use native sounds that occur in otherwise 
unfamiliar positions. The presence of the  sound [] before a vowel gives the impression that, 
along with the support of borrowings, a thirtieth Slovene phoneme is emerging. Interjections 
differ from the rest of the vocabulary particularly in their suprasegmental peculiarties. Some 
have extra-long vowels and consonants and some differ in the amplitude of the median band 
of an individual’s typical pitch range; others are pronounced with semantically distinctive 
pitch movement. Though interjections are generally uninflected, certain ones allow a degree 
of inflection (na nata nate 'here you go'-2.SG, 2.du, -2.pl). From the perspective of word-forma-
tion, the most common are root words (au 'ow'), reduplications (haha 'haha', and allitterations 
(čiračara). Also found are the embryonic stages of derivation in which there are borderline 
cases of suffixal properties (au → aua 'ow, owie').
(3) Interjections are generally words of onomatopoic or imitative origin and a high percen-
tage of them are adapted according to languages with which Slovene is in contact. Most of the 
exceptions to this finding, which is not absolute, are in the realm of invective, which are often 
euphemistically recast explicit expressions ( jebemti → jebela 'damn it') or terms of abuse that 
have nearly all arisen through conversion from nouns in the vocative case as well (koza 'goat') 
as greetings, which are often truncated versions of multi-words expressesion. In colloquial 
language it is often the case that an expression is reduced to a single stressed syllable (dober 
dán → dán 'good day' → 'day').
Just as the world of literature is fundamentally divided into lyric and epic, language dis-
tinguishes two types of words: interjections and everything else. Interjections are not a part 
of speech. Rather, they are speech itself. More precisely, they are poetic speech that expresses 
our feelings and moods. Other words in their vicinity–if they are present at all–are usually 
nothing more than a prosaic translation of them into the phoneme-morpheme-sentence-con-
stituent type of language.