53
Nevin Birsa
Jelen cvete med debli
NEGOTOVOST OB MORJU
Na dnu večera še zmerom moliš,
to je ekslibris moje trdnjave,
je sen, od koder še nerojena priplavaš:
je vzlet čolnov, morda akacij,
morda je res večer, in ni,
je to in ni: brlikanje luči.
Nato blisneš še svetlobo
skoz zrak iz jadrnic: prihajaš,
se nagneš vznak; in te tako spoznavam.
A tvoj pogled je še zmerom davek,
ki ti ga vračam.
Še lahko z dejanji, ne?
TVOJE    Tvoje bele roke BELE ROKE    se z drobnimi bitji in še edinim
mandljevcem, tu, nekoliko severneje,
pretakajo nad poznim ognjiščem:
v letanju protoplazme, tako prozorno in žgoče.
54
Nevin Birsa
V  migotanju dreves: noč se sceja čez tvoje prsi
in čez zlate obročke nasmeha, porasle z dihi edine ljubezni, svetloba: z rokami, ki blodijo čez tvoja sidrišča, bom prižgal bela telesca.
V  visoki sinjini škrta veter in vešče vdirajo nad stekli:
topel, opalescenčni jok krvi me greje.
SPREJEMAŠ
EN
RAZBLINJAŠ
V sivkastem mraku, blizu mesta:
na poganjkih noči si se razprla v list.
Ob plapolanju ognja, goreča v svitu,
blizu na doseg ali za razdaljo zvezd,
se lesketaš in govoriš in govoriš,
a te ne slišim, ker te vidim, in te primerjam
z jelkami, s postavami in drobnimi stvarmi,
ki so prav blizu:
velike blede solze raztajanih dni
in srež na pobočjih, kjer naletava pomlad,
kjer se iz zime in škrebetanja mrzlih rož
na oknih polagoma spet vračaš:
vsa zagorela, ob tlenju in plivkanju
stopaš v zavest, si prav blizu:
kakor misel, kakor roka, vržena v zelenje,
kakor tenki curek, ki ga molče,
vznemirjena in kot resnico ali neresnico
sprejemaš, se razblinjaš in se krčiš
v žalost in belo gladino:
tu opaziš sanje, svetlobo in prav
na dnu še zmerom žalost, ognjemet resnice.
STEKLENA PLOHA
Nato pogledam skozi okna, prenašam
ognjene skice na papir: tam plahutanje divjih ptic;
a tu z drobolenjem grizem nočni mraz,
ves moj, ker sem, potem obžarim klepet,
ki sem ti ga že nekoč podaril, —
minem, kakor zmerom:
le te črke spuščam na papir, v belino nepreklicnosti:
to je zadnji rezervat svetlobe, ki ga zdaj vonjam,
in dlani potapljajo se v vse temnejši kres
in spet sem poln moči, spet je večer: steklena ploha!
Jelen cvete med debli
TA VEČNA    Sence letajo med metulji,
ROSA    trkajo ob bele trebuhe poletja: žalost.
Samo odmev vseh tistih ur, ko sem blodil v tebi, v tvojih daljnih rekah: morda že večnost?
Tam se odprem, izhlapevam v jutro, ki je vse bližje, na encijanu dihov, prav blizu, morda spet v blizkih rekah, kjer si ti:
o, ta večna rosa!
JELEN CVETE MED DEBLI
Jelen cvete med debli na obzorju,
tema se pne od resnice do žrtvovanja,
ki vzgoreva na obali:
stekla se bleščijo, med temnimi stebli
pada dan med barke
do požarov na mojih prepletenih rokah.
Ti,
še edini svetilnik,
tkeš z vzdihi in šumotanjem svetlobe
boleči akvarel,
stisnjena med drobne, komaj vidne žarke
in stvari, ki jih vpija vonj iz širokega zaliva,
in zdaj me maješ v sebi,
zdaj nekje daleč med nasipi,
med zvezdami, nasutimi v zgodnjem jutru.
In v genu, ki ga prinašaš, je čustvo, enako preplavljenemu nebu, vibrirajočem v končni eksploziji noči, vsej v neurju dehteči pomladni elektriki, ob telesu in ob sladki arteriji.
(In prsi so tonile v vse večji vihar,
v vrtinec lastovk, privezanih na moje prste,
in med motne čolne, slane od krvi in krika trav.)
55
Nevin Birsa
RENESANČNA    Razdalja, bližina med nama, LJUBEZEN    združitev semen in letnih časov
in vpijanje mavrice in vsega, kar se dotika
tebe, in vsega, kar se dotika mene,
kar nosi vrtinec sladkega cvetja,
pomladnega ognja, kar je razvezano,
večno od bolečine in naju loči:
o meč časa! in ta razdalja,
ki naju združi, je razdalja
večnosti in smrti v njej,
je razdalja, pred katero ugasnejo
dobe in skopnijo dnevi in ni več ur ne
življenja, ni več smrti, ki se je nekoč
skrivala za vsakim vogalom,
za vsakim drevesom: vse,
kar čutim, kar vidim, kar dihnem,
vse, v čemer sva eno, je globel brez povratka,
je svilena zastava, stkana,
vihrava, in njena konica, ko napoči čas,
je drobec in vesolje: in tu sva sama,
sama v sebi in drug v drugem, samo še tu,
v obokani svetlobi renesančne dvorane
in njenih luči, ki se križajo in medlijo,
ki so za vsem in pred vsem,
in kjer je ljubezen smrt in dah
ustnic na belem, steklenem čelu smrt.
56