List 49. Politiški oddelek. Grof Eduvard Taaffe, Zatisnil je v petek oči j eden najboljših avstrijskih državnikov grof Eduvard Tasffe. Njegovo ime ostane neizbrisljivo v avstrijski zgodovini. Posebno Slovani se ga bcdemo hvaležno spcminjali, ako se tudi nam niso uresničile nade, katere smo gojili pri nastopu njegove vlade. Tudi ni pokojni Taaffe kriv, če se te nade niso izpolnile, temveč drugi faktorji, nekoliko pa mi Slovani sami. Grof Taaffe ni pripadal nobeni stranki in je bil pred vsem dober Avstrijec in zvest sluga svojega gospodarja. Grof Eduvard Taaffe je potomec starega irskega rodu. Čin viscounta in ž njim perstvo je dobila Taaffe-jeva rodbina dne 27. junija 1628. leta. Sedeža v angleški zbornici pa Taaffe jeva rodbina ni imela, ker irski peri niso člani gospodske zbornice, temveč samo iz mej sebe volijo 28 članov gospodske zbornice. Pravico voliti v angleško gospodsko zbornico je pa Taaffe imel, a če je kdaj odposlal svoj glas, se ne ve. Osobno gotovo ni nikdar volil, ker ni bil nikdar zunaj mej našega cesarstva, kar se bode komu čudno zdelo. Prijatelj popotovanj ni bil. Še celo posestvo svoje žene na Ogerskem je le jeden-krat mimogrede ogledal. Angleščine ni znal. V sedemnajstem stoletji za časa državljanske vojske se je Taaffe-jeva rodbina izselila iz domovine, kakor mnogo druzih katoliških plemenitaških rodbin. Jeden Taaffejev je bil v Avstriji feldmaršal in je dobil od nemškega cesarja gro-fovstvo. Tudi več drugih članov Taaffejeve rodbine je bilo v avstrijski vojni ali civilni državni službi. Rodil se je Eduvard grof Taaffe, viscount Taaffe pl. Corren in baron Bollmote, kakor se je imenoval s popolnim svojim plemenitim naslovom, dne 24. februvarja 1833. 1. na Dunaji kot sin grofa Ludovika PatrikaTaaf-feja, svoječasnega pravosodnega kancelarja, in poznejšega pravosodnega ministra in predsednika najvišjemu sodišču in je bil vzgojen s sedanjim cesarjem. Tedanji nadvojvoda Fran Josip je izmej petih starostnih sovrstnikov najbolj ljubil grofa Taaffeja, ki se je na Terezijanišču pripravljal ne za vojaško, temveč za pravosodno karjero, in sta se tikala. Pripoveduje se, da sta se tudi še pozneje cesar in grof Taaffe v zaupnem pogovoru tikala. Drugi cesarjevi sovrstniki in tovariši so knez Friderik Lichtenstein, grof Ladislav Szapary (pozneje general konjiče), grof Nikolaj Pejačevic (pozneje general konjiče, ki je v bitvi pri Kraljevem gradcu zgubil jedno roko) in grof Vrba, ki je že umrl. Toda veseli dnevi mladinskih tovarišev so kmalu minoli. Prišlo je viharno leto 1848. in nadvojvoda Fran Josip je postal cesar in ločil se je od dragih mu mladinskih tovariša v. Taaffeju je bil zaprt prihod k dvoru. Mladega vladarja obdajali so vsi drugi vplivi in minolo je celih sedemnajstlet, da se s Taaffejem nista videla. V tem je leta 1850. grofu Taaffeju bil umrl oče. Grof Taaffe je učil se prava na dunajskem vseučilišču in je po tem vstopil v službo 1. 1857. pri dolenje-avstrijskem namestništvu. Bil je prideljen dunajskonovo-meškemu okrajnemu glavarstvu. Od tod je bil prestavljen na Ogersko in je služboval v Budimu in Šopronju, kjer se je seznanil z rodbino grofa Emanuela Csakyja in se oženil z njegovo hčerjo Irmo. Ko je na Ogerskem se zopet obnovila komitatska uprava 1860. leta, je grof Taaffe z mnogimi uradniki moral ostaviti Ogersko. Prišel je na Češko in je 1. 1861. bil načelnik kresije v Pragi. L. 1863. je postal deželni predsednik solnograški in dne 8. januarja 1867. leta namestnik dolenjeavstrijski. O letih 1865. in 1866. je bil češki deželni poslanec. V deželni zbor so ga bili volili ustavoverni veleposestniki na Češkem. Dne 7. marca 1867. leta je bil imenovan za vodjo ministerstva notranjih stvarij. Nekaj dni pozneje, ga je zopet volilo češko veleposestvo v deželni zbor, kateri poslednji ga je pa odposlal v državni zbor. V tem mu je bil umrl starejši brat in je postal posestnik posestev ----- 486 ----- Nalžov in Kolinec. V Beustovem ministerstvu Taaffe javno ni igral posebne vloge, a za kulisami je pa pridno de loval. Kot prijatelj cesarjev je posredoval mej vlado in krono. Živo se je udeleževal delovanja državnega zbora 1867. leta in njegovo ime stoji pod državnimi osnovnimi zakoni. Ko je odstopilo Beustovo ministerstvo, je vstopil v novo ministerstvo Auerspergovo kot minister deželne brambe in javne varnosti. Vsled češkega vprašanja je kmalu nastal razpor v tem ministerstvu in odstopil je knez Auersperg in grof Taaffe je prevzel predsedstvo. Toda mej ministri ni vladala sloga. Razdelili so se v dve skupini, ki je vsaka cesarju predložila svojo spomenico. Manjšina, mej drugim grof Taaffe, je zagovarjala federalizem, drugi so bili za centralizem. Dne 11. januvarja 1870.1. so odstopili grof Taaffe, grof Potočki in Berger. Ministerstvo je pa še nekaj časa životarilo pod predsedstvom Hasnerjevim, dokler ni prišel dne 12. aprila 1. 1. grof Potočki na krmilo. V tem ministerstvu zopet najdemo grofa Taaffeja kot vodjo ministerstva notranjih stvarij in deželne brambe. Dne 7. februvarja 1871. 1. je odstopila vlada, ki si je prizadevala napraviti kako spo-razumljenje na Češkem in prišel je grof Hohenwart. Grof Taaffe je bil pod Hohenwartovo vlado, rekli bi, na počitnicah. Pod Auersperg-Lasserjevo vlado je pa šel za namestnika na Tirolsko. Ko je bila nemška ustavoverna stranka na vrhunci svoje slave, ni nikdo mislil na grofa Taaffeja. Ko je pa začela ustavoverna stranka razpadati in je zlasti vsled svojega postopanja v bosenskem vprašanji levica vedno bolj kazala, da jej manjkajo vse potrebne vladne zmožnosti, jelo je javno mnenje obračati svojo pozornost na tirolskega namestnika. Vsi so videli o njem prihodnjega moža. Ko se po odstopu Auerspergovem ni posrečilo baronu Pretisu sestaviti nove vlade, je bil poklican grof Taaffe na Dunaj in 15. februvarja 1878.1. je bilo imenovano novo ministerstvo, kateremu je za&asnim predsednikom imenovan bil pl. Stremayr in grof Taaffe pa ministrom notranjih stvarij. Pravi vodja te vlade je pa bil grof Taaffe. Njegova prizadevanja merila so na to, da levico pripravi ob veljavo, da ne bode mogla delati ovir. Po njegovem prizadevanji se je sklenil kompromis v češkem veleposestvu in Čehi so se odločili, da pridejo v državni zbor. Po novih volitvah nemški liberalci niso več imeli večine. Grof Taaffe je dne 12. avgusta 1879. leta prevzel ministerstvo sam. Nameraval pa nikakor tudi še sedaj ni levice popolnoma odriniti v stran. Levičarji so ostal nekateri še v ministerstvu. Ko bi bila levica pametne postopala, kdo ve, kako bi se bile stvari razvile. Morda bi se jej bilo posrečilo ohraniti velik vpliv na državne upravo za časa Taaffejevega vladanja. Levica se je domišljevala, da brez nje ni moč vla dati in zato je Taaffejevi vladi napovedala boj. Ko je le vica novi vladi odrekla dispozicijski zaklad, so se moral umakniti levičarski ministri in zamenili so jih drug možje, ki so bili deloma desničarji, deloma brez določne politične barve. Posebno je bil velicega pomena vstop dr. Julijana viteza Dunajewskega v ministerstvu. Duna-jewski se je še le izrekel, da se hoče vlada opirati na desnico in napovedal levičarjem boj. Čutilo se je precej, da v Avstriji veje druga sapa. Še ko so bili levičarji v ministerstvu je izšla jezikovna naredba za Češko, pa tudi za slovenske dežele se je pod Taaffejem izdala neka jezikovna naredba. Čehi so dobili vseučilišče, mi Slovenci pa nismo bili tako srečni, samo na dolenjih razredih gimnazij se je dovolil slovenski učni jezik. Le škoda je, da vlada ni hodila dosledno po poti, katero je bila nastopila. Delale so se jej vsemogočne ovire od dveh stranij, ponižana zjedinjena levica je našla dva zaveznika. Jeden je bil nedavno odstopivši grof Kal-noky. Ta je vedno naglašal, da se mora notranja politika vjemati z vnanjo. Ker je Avstrija v zvezi z Nemčijo, tudi doma Avstrija ne sme prezirati nemškega elementa. Drugi zavezniki so bili vojaški krogi, ki so vedno radi se potegovali za nemščino. Učni minister Conrad, ki je bil Slovanom naklonjen, se je moral umakniti Gautschu, ki je kmalu pokazal svojo nenaklonjenost Slovanom. Z odpravo več slovanskih srednjih šol, je prouzročil veliko razburjenost na Češkem. Začelo se je močno mladočeško gibanje. Mnogo se je storilo, da bi se uničilo to gibanje že v kalu. Po prizadevanju vlade se je celo doseglo neko sporazumljenje mej Nemci in Staročehi. To sporazumljenje, ki se je bilo doseglo na Dunaji pri banketih vodij obeh narodov, pa ni imelo nobeno cene, ker narod ni hotel nič vedeti o njem. V januvarji 1891. leta se je razpustil državni zbor in se je hotelo pri novih volitvah odriniti vse radikalneje elemente. Dunajewski, ki se je upiral razpustu državnega zbora, je dne 2. februvarja odstopil in na njegovo mesto je prišel dr. Steinbach. Pri volitvah pa vlada ni imela sreče. Na Češkem so njeni privrženci popolnoma pozebli in na njih mesto prišli Mladočehi. Vlada ni v zboru imela več večine. Pogajati se je jela z Nemci in grof Kuenburg je bil poklican v ministerstvo kot zastopnik zjedinjene levice. Toda kmalu so se pojavili razpori in grof Kuenburg je zopet izstopil, Smrtni udarec je pa priložila vladi, kakor je znano volilna reforma, ki je bila prav za prav delo ministra Steinbacha. Vrgla pa Taaffeja ni zjedinjena levica, temveč njegov prijatelj grof Hohenwart Vsi ti dogodki so še v prosvežem spominu, da bi jih še bilo potreba ponavljati. Pod Taaffajevo vlado sklenilo se je mnogo koristnih zakonov. Sklenil se je mej drugim nov obrtni red, ki je v načelih jako dober, samo z raznimi izjemami je močno pokvarjen. Tudi se je sklenilo več zakonov v zboljšanje stanja delavcev. Nasledki grofa Taaffejevega vladanja bodo še dolgo vidni v Avstriji. On je uničil moč zjedinjene levice. Morda bi jo odločno Slovanom prijazna vlada ne bila mogla tako ukrotiti, ker bi jej ne bila mogla tako izpod-kopati tal v narodu. lm ----- 487 ----- Taaffe jej je več škodoval tedaj, ko jo je božal, kakor ko jo je pobijal. Izrabil jo je in pri narodu pripravil ob zaupanje. S spremembo državnozborskega volilnega reda za češko veleposestvo jej je bil tako že za zmiraj onemogočil, da bi še kdaj prišla do večine v Avstriji. Ko bi grcf Taaffe ničesa druzega ne bil storil, da je oslabšal moč zjedinjene levice, ga Slovani moramo ohraniti v prijaznem spominu.