IZHAJATI JE ZAČELA ZBIRKA LIRIKAj
Mladinska knjiga v Ljubljani je začela izdajati novo knjižno zbirko Lirika, ki jo ureja pesnik, prevajalec in predavatelj na frankfurtski univerzi Lojze Krakar. Med prvimi šestimi avtorji po stilni usmerjenosti eden pripada antiki, kar trije romantiki, eden realizmu in eden smerem po vojni. Slovensko literaturo zastopa en sam, drugi sodijo v evropsko oziroma svetovno.
Pesmi Grkinje Sapho razodevajo žensko nežno ljubezensko in svatovsko liriko, ki se je, žal, največ ohranila le v odlomkih. Prevodi so deloma Sovretovi, deloma Gantar-jevi, prvi so neredko že kar iskano arhaični, Gantarjeva spremna beseda poetično parafrazira Sapfina čustva in zavrača sporočilo o njenem lezbijstvu.
Francoski romantik Müsset tako v ciklu Noči kot v krajših pesmih na pol čustveno, na pol premišljujoče izpoveduje svojo ljubezensko strast in boleče razočaranje v raznih možnih odtenkih. Avtorja Noči je s posluhom izbral in prevedel Menart, pesmim je dodal nekaj potrebnih opomb in napisal dobro spremno besedo, ki pa jo kazi več pravopisnih napak.
Češki romantik Mächa v lirskih pesmih z značilnima prispodobama mesečine in groba rad izpoveduje varljivost hrepenenja in
minljivost življenja. Isti ideji izraža tudi pesnitev Maj, ki pripoveduje zgodbo o maščevanju za prevarano ljubezen in o poslednjih trenutkih mladega zločinca ter se končuje osebnoizpovedno. Ludvikov prevod je rahločuten in ubran, spremna beseda pa prodoma in vsestranska.
Drugega slovanskega lirika Lermontova je za zbirko, kakor je bilo pričakovati, pripravil Klopčič. Lirika tega ruskega poeta je predvsem premišljujoča in prežeta z ironijo, ki ima svoje korenine v užaljeni in zatirani človečnosti. Takšna je tudi krajša poema s kavkaskim koloritom Valerik, pesnikovo pismo razvajenemu aristokratskemu dekletu o' nesmiselnosti in okrutnosti vojskovanja. Klopčičeva spremna beseda obravnava, razumljivo, Lermontova predvsem s sociološkega, a tudi z izraznega vidika.
Peti pesnik v iprvi skupini naše zbirke je italijanski realist Carducci, glasnik življenjske radosti, ki vre iz poganske antike in toskanske zemlje, beremo ga v uspelih Zlobčevih in nekoliko trših Gradnikovih prevodih. V spremni besedi Zlobec poudarja potrebo po prevrednotenju Carduccije-vega dela in dopolnjuje ustaljeno predstavo o njegovi duhovni podobi, po kateri je igral predvsem vlogo glasnika italijanskega ri-sorgimenta.
34
Izmed slovenskih lirikov je Krakar kot prvega za zbirko izbral Kosovela, tistega umetnika, ki v našem času doživlja vedno nove izdaje in prevode ter nam odkriva vedno nove problemske razsežnosti in izrazne finese. Motivi, s katerimi se v Slod-njakovem izboru najpogosteje srečujemo •— pesnikovo razočaranje nad sočlovekom in umik v popolno samoto, izpoved notranje bolečine, razklanosti in groze, iskanje odrešilnega Neznanega v religioznem smislu, razpetost med zapisanostjo smrti in med slastjo do življenja — so tudi objektivno najintimnejše jedro Kosovelove umetnosti. Manj je Slodnjak v svojem izboru upošteval onega drugega, tematično in idejno splošno znanega Kosovela — impresionista Krasa in socialnega borca. Nasprotno pa je v izbor zajel tudi izrazno in oblikovno do nedavna neznanega in teže dostopnega konstruktivista, kakor so nam ga razkrili Integrali. Zato pa razpravlja o celotnem Kosovelu, o njegovem človeškem razvoju in umetniški enkratnosti v spremni študiji, ki spada med najbolj poglobljene in dokumentirane v prvem svežnju Lirike. V tem spisu namreč v obravnavo ni pritegnil le Kosovelovo liriko, ampak tudi esejistiko, pričevanja sodobnikov in osebno poznavanje poeta. Tako Slodnjakova študija pomeni dragocen prispevek k dokončni osvetlitvi tega našega vse bolj živega in problemskega vrhunskega lirika.
Zbirka Lirika nam je bila zelo potrebna, saj bo slovenskemu bralcu sčasoma predstavila najboljše domače, predvsem pa tuje poete raznih obdobij in smeri; vsaj v prvi skupini knjig so avtorji predstavljeni z dovolj značilnimi pesmimi in v zaokroženem izboru.
torej nikakor ne naključno. Tako bo zbirka polagoma pomenila nekaj podobnega kot Sto romanov za področje te prozne vrste in bo kot takšna slovenskemu bralcu širila obzorje, ostrila misel, tenila čustvo in oblikovala okus. Večina pesmi iz prvega svežnja je bila prvič prevedena v slovenščino, vse knjige pa pričajo o podoživljajski moči in poustvarjalni sposobnosti naših prevajalcev, ki so skoraj vsi tudi sami pesniki. Spremne besede, ki naj bralcu približajo dobo, avtorja in njegovo umetnost, so kratke, dostopne in objektivne, ne pa filozofsko zamotani in subjektivno razlagajoči ter utrujajoče obsežni eseji. Pogrešam pa opozoril na sorodnosti in zlasti podatkov o dosedanjih prevodih; tako bi kazalo navesti, da je Machov Maj za Ivanom Lahom in Ti-netom Debeljakom Dušan Ludvik poslovenil že kot tretji in da pri Lermontovu ob pesmi Sam samoten stopil sem na cesto nehote občutimo sorodnost z nekaterimi Mur-novimi verzi. Očitno je, da bo bralec pri večini poetov lahko prebil brez posebnih komentarjev, ponekod pa bodo kratke stvarne razlage najbrž potrebne, tako jo npr. v prvem svežnju knjig pogrešam pri nekaterih Carduccijevih pesmih. Zlasti pri izdajah lirike sta zelo pomembna tisk in zunanjost knjig; pri naši zbirki sta tako stavek kakor oprema preprosto elegantna, ne bi jima pa vsakokrat škodila druščina izbrane avtorjeve podobe, portreta. Sicer pa novi zbirki želimo vso srečo na pot; upamo, da bodo tudi naslednji svežnji enako kvalitetni in da na njih izid ne bo treba predolgo čakati.
Joža Mahnič Ljubljana
35 i