SALINGER  IN  SVET  ONSTRAN OGLEDALA
V tišini na prazni morski obali, se začne v pogovoru 31-letnega Sevmourja in 4-letne Svbil.1 veliko romanje ameriškega pisatelja Jeroma Davida Sa-lingerja — romanje skoz razčlovečeno middle-class, romanje skoz hladno pokrajino Amerike, kjer le Uspeh velja za vstop med Zaslužne, kjer moraš znati dobro skrivati ranljivo srce, da te v univerzalni gledališki predstavi ne imenujejo slabega igralca. Morda se romanje začne že tedaj, ko Holden Caulfield sklene zapustiti Pencey? Kaj je vzmet, ki požene Salingerjevega junaka v jalovo bitko? Na to vprašanje želim odgovoriti, če le zmorem vso pisano in zamotano instrumentacijo, ki jo je avtor z mnogo truda in nepopustljive odločnosti vložil: The Catcher in the Rye (1951), Nine Stories (1953), Franny and Zooev (1961) in Raise High the Roof Beam Carpenters and Sevmour an lntraduction (1963), od katerih smo pred kratkim Slovenci dobili prvo v prevodu z naslovom igra v rži.2 Kljub veliki zamudi, s katero se Slovenci na repu pridružujemo živahnim razpravam o omenjeni knjigi, saj velja Salinger v ZDA skoraj za klasika in je o njem napisanih dokaj resnih literarnih študij, si vendarle velja tudi ogledati položaj, ki je nastal z izidom imenovanega dela pri nas. V prepričanju, da je vstop Salingcrja v našo deželo pomemben dogodek, pišem pričujoče vrstice z občutkom velike odgovornosti, ki  že prehaja  v  krivdo.
Ameriški kritik Ihab Hassan je dal svoji študiji o Salingerju naslov Izredna Kihotska poteza; s tem je hotel dati poudarka veličini Salingerjeve bitke, vendar dvomim, da je hote zadel celotno tragičnost in primerjalni vidik tega dejanja. Primerjalni zato. ker bi po eni strani po pravici primerjal Salingerjevega junaka, pa naj bo to Seymour Glass ali Holden Caulfield, z neuspešno figuro Don Kihota, po drugi strani pa zato, ker nam posebna pot Stalingerjevih junakov odkriva polemično naravo afirmiranih stališč — polemično ravno s tipom romanticizma. kot ga imamo v tradicionalnem evropskem pojmovanju te besede. Avtor zbirke študij o Salingerju H. A. Grunvvald5 je v odkrivanju besednih iger in semantičnih posebnosti Salingerjevega dela zapisal, da je deklica Svbil zares *sibyk (kar pomeni prerokinjo). Čeprav se vse, o čemer razpravljamo, dogaja v nekakšnem neprekinjenem krogu, vsi junaki so nekako nasledniki junakov iz drugih del, vendarle pretrgajmo krog in začnimo pri Svbil, mali štiriletni deklici, ki se na samotni plaži na Floridi pogovarja s Sevmourjem. Po tem pogovoru namreč Sevmour odide v hotelsko sobo, kjer spi njegova lepa, mlada soproga in si izstreli v glavo smrtonosno kroglo. Zgodba se začne s telefonskim pogovorom Sevmourjeve žene Muriel s svojo materjo, v katerem izvemo, da ima mati Sevmourja za blazneža in da se strašno boji za svojo hčer, ki se med pogovorom ukvarja z drugimi opravki, kot je lakiranje nohtov in prižiganje cigaret. Scena, ki jo pokaže Salinger prek navadnega medkrajevnega telefonskega pogovora (zakonca   sta   na  počitnicah),  je   kar   se   da   nazorna   slika   tega,   kar   navadno
' Nine Stories, A Perfect Day for Bananafish.
2  MK, Zenit, prevedla Milka Mirtič-Saje.
3  Henry Anatole Grunvvald, Salinger, A Critical and Personal Portrait.
729
razumemo pod meščanskim zdravim razumom. Ta zdravi razum protestira zoper Sevmourjev razum, ki kaže sumljiva znamenja »smešnosti« in »blaznosti«, kot je gledanje dreves med vožnjo z avtom, imenovanje ljudi z vzdevki in nasploh ^neuravnovešeno« govorjenje. Naslednja scena se dogaja na plaži, in sicer mala Svbil kliče: — See more glass!4 kar je več ali manj vzklik brez smisla, če ga ne razumemo v fonetični transkripciji: namreč izgovarjava je ista kot Sevmour Glass. Nato deklica steče na drug del plaže in se sreča s Sevmourjem. Sevmour ima blazino in Svbil ima rumeno kopalno obleko. Sevmour reče: — To je dobra kopalna obleka, ta, ki jo imaš na sebi. Ce imam katero stvar rad, je to modra kopalna obleka. Sibvl se ogleda, nato odgovarja: — To je rumeno. To je rumeno. Potem Sevmour predlaga, da gresta v vodo. Razlaga ji zgodbo o banana ribah. Pravi, da tam blizu plavajo banana ribe, to so sicer čisto navadne ribe, samo da so se prenažrle banan. Ponje plavajo v posebno bananino luknjo, ki pa ima tako ozko ustje, da ne morejo več iz nje, ko so se najedle, in v njej poginejo. To zgodbo bi bilo mogoče razumeti simbolično; pomeni izobilje in propad... Težko bi se odločil za takšno diabolično in preprosto razlago. Bržkone mala deklica ne bi razumela takšne simbolike in Seymour se očitno trudi, da bi se ujel z njeno otroškostjo. Tekst je sicer res nekoliko dvoumen, vendar ni simboličen. — Poznal sem nekaj banana rib, pripoveduje Sevmour, — ki so splavale v bananino luknjo in pojedle nič manj kot oseminsedemdeset banan. Ko Svbil sprašuje, zakaj ribe umrejo, Sevmour odgovarja: — Torej, dobijo bananino mrzlico. To je strašna bolezen. In čez nekaj časa Svbil pravi, da je ravnokar videla banana ribo, ki je imela v gobcu šest banan. Tu gre brez dvoma za besedno igro, ki s simbolično razlago nima nobene zveze. Svbil je sprejela igro, zato tudi takoj odgovori, da je sama videla banana ribo. Mala deklica in odrasli mož (z ženo v hotelski sobi). Igrata se sproščeno igro, morje je prijetno... in vendar Sevmour odide naravnost v hotel napravit samomor. Kritik Hassan v neki drugi zvezi (ob knjigi Frannv and Zooev) omenja, da se avtorjevo pisanje nanaša na stanje gnusa (nausea). In res nas nekateri prizori, posebno opisani, spominjajo na Sartrovo knjigo La Nausee, na znano sceno, ko Roquentin pobere s podobne peščene plaže kamenček in si ga ogleduje. In doživi gnus. Izredno pomembno je, da se zdaj odločimo, ali gre v tem primeru za samomor iz spoznanja, ki izvira iz metafizičnega vprašanja o smislu in nesmislu, ali gre za smrt, ki bi imela kakšne drugačne dimenzije. Zdi se, da se za zdaj še ne moremo odločiti. Prisluhnimo zadnji od Devetih zgodb, ki nosi naslov Teddy. Teddv je desetleten deček, ki je obdarjen z redkim darom »medija« in je nekako nepojasnjivo prerok zenbudizma. Teddv razlaga takole: »Torej, če bi Sven nocoj sanjal, da mu je poginil pes, bi imel zelo, zelo hudo noč, ker ima tega psa zelo rad. Toda ko bi se zjutraj prebudil, bi bilo vse v redu. Vedel bi, da so bile le sanje... Stvar je v tem, da bi, če bi pes v resnici poginil, bilo popolnoma isto. Le da tega on ne bi vedel. Hočem reči — ne bi se zbudil, dokler ne bi umrl... Citirana Teddvjeva izjava, ki jo ob koncu tragično skusimo v »praksi«, ko pade Teddv v prazen bazen, na našo dilemo meče drugačno luč. Preden izrečemo zadnjo besedo, si oglejmo še pesem Hillaira Belloca, ki ga Grunwald imenuje zabavnega sadista. Pesem
4 Glej več stekla!   (dobesedno).
730
je iz Cautionarv Tales5 in nosi naslov Teddv Me Ardle Who Had Strange Powers and was Cut down to Size by Sister.6
...In potem (oh ljubosumna mala Neumnica!)
Sestra ga je pahnila v bazen,
uspela je s prvim poskusom. On
ni bil presenečen, ko je spoznal, da je prazen.
MORALA
Bistri mali dečki, ki se igrajo z Zenom nikdar ne zrasejo v velike može.
Odtod ideja! Teddv pravi, da se bo pač zgodilo prej ali slej. In da smrt ni konec življenja (ki se zgodi po volji narave ali s samomorom), ampak prebujenje, začetih novih sanj o življenju. Življenje je le kratek sen, razdobje med trenutkom, ko padeš v spanec (rojstvo) in trenutkom, ko se zbudiš (smrt). Učitelj Žena Rinzai7 uči takole: — Če hočete preseči rojstvo in smrt, prihajanje in odhajanje, in se osvoboditi vezi, morate prepoznati Človeka, ki zdajle posluša besedo o Dharmi. — On je tisti, ki nima niti oblike niti podobe niti korena niti stebla, in ki je z ozirom na to, da nima bivališča, napolnjen z aktivnostjo... Svet Žena je ne-razložljiv, v temelju ne-razumljiv, je a-logičen in pred-znanstven, zato Tistega (kar Suzuki imenuje tudi absolutno subjektivnost) ne moremo nadomestiti z izrazi, ki bi bili dostopni razumu. To je lahko »jaz«, lahko »resnica« ... In to ni uničljivo, ne pripada času, zakonom materialnega sveta. — Ne daj, da se ti skali um, ne hlepi po zunanjem svetu, pridiga Rinzai. Ali, kot razlaga Suzuki, ne smeš misliti z glavo, temveč s trebuhom. To nima dosti opraviti s tradicionalno evropsko metafiziko in Don Kihotom. Razlog Seymourjevega samomora se nam v luči tega nazora razblini v ne-razumljivost, zgodba, ki bi bila morda razumljiva tudi čisto psihološko (in večina ameriških kritikov tudi tako razume Salingerja), nam postane uganka. S kakšno pravico trdimo, da ima Izvrsten dan za banana ribe opravka z Zenom ali z zadnjo zgodbo o Teddvju. Razpolagamo z nekaj domnevami: Teddy »pridiga« takole: — Ista stvar s travo in z drugimi rečmi. Ne bi jim (otrokom, če bi bil njihov učitelj) povedal, da je trava zelena. Barve so samo imena. Mislim, če jim rečeš, da je trava zelena, bodo pričakovali, da je trava nekako — po svoje — namesto drugače, ki je morda prav toliko dobro, mogoče celo bolje... Spomnimo se odstavka, ko Sevmour pravi, da mu je všeč barva Svbiline kopalne obleke, in se zmoti v barvi. Ali ni to morda barva po Sevmourjevo? Drugič: tako Sybil kot Teddv sta otroka. Otroci nastopajo v vseh Salingerjevih delih. Tudi Holden v Igri v rži je mladoletnik in njegova sestrica Phoebe hudo spominja na Sybil. Holden se nekako boji ostareti. Odraslost je povezana s tistim mehanizmom ameriške in pravzaprav vse zahodne družbe, ki jo ameriška sociologija imenuje rolestrueture in role-theory.8
5  Pravljice v opozorilo.
6  Teddy Me Ardle, ki je imel čudno moč in ga je po meri spodrezala lastna sestra.
7  Glej: D. T. Suzuki — E. Fromm: Zen budizam i psihoanaliza, NOL1T
8  Glej: Peter L. Berger, lnvitation to Sociologv.
731
To je sociološka teorija o ljudeh kot nosilcih vlog (igralcih), ki sta ji očeta ameriška sociologa Charles Coolev in George Herbert Mead. Vloga je tipiziran odgovor na tipizirano pričakovanje. Družba predpiše tekst za \se idramatis personae«. Zal ni mogoče, da bi se podrobneje spuščali v to zanimivo in zelo uporabno sociološko razlago, poudarim naj le, da princip vlog sam po sebi pomeni določeno degeneracijo človeške družbe, saj dejansko pomeni dupli-kacijo osebnosti v navidezno in avtentično osebnost, konformizem. pretvarjanje... Holden Caulfield ne mara te funkcionalne ureditve družbe, on bi bil -lovec«9 v rži, Holden ne mara Cadillaca in sprenevedajočih se obrazov. To je zelo pomembna ugotovitev, ob kateri se hočem ustaviti kasneje. Za zdaj lahko le rečemo, da pomeni Salingerju otroškost in nedoraslost vrednoto. Nedoraslost je pravzaprav kriterij. In svet v Salingerjevem literarnem delu nam spregovori z drugačnimi besedami: svet nedoraslih je svet ne-metafizičnosti in šele v svetu, ki je zunaj Holdenovega. Svbilinega sveta — vlada struktura vlog in metafizična delitev ljudi med njihove resnične podobe ter njihove navidezne obraze.
Vrnimo se h Grun\valdovi ugotovitvi, da ime Sybil pomeni tudi prerokinjo. Ob takšni razlagi nehote zajamemo v pretres fenomen grškega oraklja in pitijske govorice. Kar ujema se nam, če se spomnimo na jezikovne igre. ki jih najdemo vsepovsod v Salingerju. Tudi v Catcherju jih je, a so se, žal, s prevodom, ki je resnici na ljubo povedano, le bleda senca originala in se razlikuje tudi v marsikakšni pomenski zvezi, izgubile. Nemški pisec Ulrich Mann10 razpravlja o pojavu -sibiliničnega«: v grški kulturi nasploh in ga imenuje »Das Sibvllinische« ter ga povezuje z likovno manifestacijo ne-metafizičnosti v pred-sokratični dobi — kot primer navaja meandrični vzorec, ki je izvrsten simbol za neskončnost  in    vračanje vase v krogu«.
Tudi Teddv je prerok temeljne enotnosti sveta, smrt je le člen v neskončni verigi, je akt, ki z njim stopamo v neskončnost. Zen pozna pojem prajne (pradžna), kar v zelo banalnem prevodu pomeni neskončna celotnost stvari, totalnost sveta, modrost o vsem, praodkritje. Ali ni tremitek. ko Pioquentin odkrije ničevost svojega bivanja, neke vrste stik z vesoljnostjo sveta, kratek stik z vso naravo, pra-odkritje, nekaj, kar čutiš in se ti zvrti v glavi ... In če se vrnemo k Sevmourju: nekaj podobnega je moral skusiti tudi sam. Še posebej je moralo biti zanj to spoznanje tragično ob dejstvu, da se je poročil z ženski*, ki mu v ničemer ni podobna in ki dejansko pomeni padec vseh vrednot, ki si jih je zastavil — saj zvemo iz drugih del, da je bil on pobuditelj vseh debat o religiji v domači hiši, on je bil tisti, ki je napravil iz Frannv in Zooeva — freaks (spake). Sevmour, osveščevalec je zakopan v najbolj banalno meščansko okolje. Oglejmo si nekoliko to okolje! Ameriški kritik Arthur Mizener piše takole: ... On (Sevmour) poskuša s pomočjo psihoanalize in poroke postati del sveta Muriel Fedderjeve. Ta odločitev ni čista intelektualna potreba: je zanj obupna emocionalna nuja: : Kako ljubim in potrebujem njeno srce, ki ne dela razlik.« govori o Muriel. Toda Sevmour spozna, da je nemogoče hkrati ljubiti življenje svojega srca. ki pozna razlike in Murielino življenje z njenim »prvobitnim hotenjem, da se gre dom ... da gre k vratarju kakšnega sijajnega hotela in vpraša, če je njen Mož že pobral pošto... da nakupuje garderobo za   nosečnice,   (imeti)   svoje  božično  drevesce  in   okraske,  ki  jih   vsako   leto
9  Lovec ni dober prevod, cateh pomeni ujeti, zadržati...
10  Ulrich Mann — Vorspiel des Heils, die Uroffenbarung in Hellas.
732
vzame iz škatle.* Tragičnost Sevinourjevega položaja nam postane jasnejša ob branju prvega dela zadnje Salingerjeve knjige — Raise High the Roof Beams Carpenters. ki je zelo poetičen verz pesnice z Lesbosa — Sapfo. Ne da bi kakorkoli poskušali namigovati na spolnost, ki je ravno tako eno od poglavij Salingerjevega opusa, v katerega se radi spuščajo ameriški kritiki (freudistična razlaga — Fiedler), nam postane jasno, da se 3eymour boji poroke. In postane nam tudi jasno, zakaj. Svet, ki ga tako mojstrsko in duhovito opisuje Salinger v tej short-story, je svet, ki se ga moramo bati: kup jezikavih babnie, dom z zelo malo topline, ugibanje o njegovi psihični normalnosti, vsiljevanje psihiatra. Mislim, da je ameriški sodobni pesnik Gregorv Corso v svoji pesmi Poroka11 prav kongenialno upodobil ta svet, ki se ga boji Sevmour. Citirani verzi so iz omenjene pesmi:
... O kako strašno mora biti za mladega moža
posajen pred družino in družina si misli
Nikdar prej ga nismo videli! Hoče našo Marv Lou!
Po čaju in domačem pecivu vprašajo
S čim se preživljate?
Ali naj jim povem? Ali me bodo potem še imeli radi?
Rečejo Prav poročita se, ne izgubljamo hčere
ampak dobimo sina —
In ali naj potem vprašam Kje je kopalnica?
O Bog, in poroka! Vsa njena družina in njeni prijatelji in samo prgišče mojih vsi beraški in bradati samo čakajo da dobijo pijačo in jedačo — ...
Pomislimo, kaj pomeni takšna zveza in vstop v takšno družbo v besednjaku, ki ga govori Sibyl ali kot ga slišimo i/, ust Holdena Caufielda. To ni več jezik avtentične, osvobojene skupnosti temeljne enotnosti, to ni več ora-kelska govorica, meander je pretrgan, krog prekinjen. To je govorica sveta vlog, funkcionalno razporejenega sveta, ki ukazuje svojim igralcem služiti denar in roditi otroke. Kar pomeni konec otroštva, dvig nadenj, prekinitev s čudovito igro in občutkom čiste vesti, sreče, kot ga ima naš »lovec« v rži. Po Salingerjevo — to je »phonv« svet, bedast, mučen svet. Ali če se izrazimo v Zooevevem jeziku: to je svet dejstev. Zooev pravi svoji sestri Frannv: >You never face facts!« Kar pomeni natančno isto: nočeš igrati vloge, nočeš se sprijazniti s svetom, takim, kot je v resnici, živiš v oblakih ... Zooev, ki je dejansko odtujen, saj je igralec na televiziji, torej poosebljen predstavnik sveta, ki se ne dogaja zares. (oz. ki se dogaja na dveh prizoriščih, tistem vidnem in onem, ki ga skrivamo v sebi), a ga moramo jemati zares, saj smo bitja, ki se hranimo, otipavamo... Zooey pravi o Seymourju. da je iz njih (svojih bratov in sestra) napravil freaks (spake). Spake za svet dejstev, za spačeni svet.
Zdaj moramo potegniti črto med enim in drugim. Pravimo, da je svet. ki ga Salingerjevi junaki sovražijo in se proti njem borijo (z izjemo Zooeva in mogoče matere Bessie) — spačen svet, svet zdravega razuma, svet polaščanja, odtujeni,  reificirani svet... Ta svet se zadira v  onega drugega  oziroma oni
11 Gregorv  Corso,  Marriage   (Penguin  Modern   Poets   5).
733
drugi se zadira vanj. Oni drugi, to je Holdenov svet polja rži. svet Svbilinega rezoniranja, svet otroškosti in svet avtentičnosti, svet Žena, ki je nekakšno orožje in sredstvo v boju proti »dejstvom«. Zavedam se, da je zelo površno in tudi nevarno spravljati celoto nekega sveta na skupni imenovalec, vendar kaže, da je za ceno razumljivosti in preglednosti potrebno prenesti to žrtev. Dodajmo temu  »lepemu« svetu še eno razsežnost.
Alfred Kazin je zapisal, da je Salingerjev svet »čute«, prisrčen, in da Salinger z uveljavljanjem tega otroškega sveta pravzaprav podaljšuje prisrčnost v odrasla leta, in Griinvvald je dal enemu od poglavij svoje knjige o Salingerju naslov Med igračo in odrešitvijo. Grunvvald tudi pravi: V gledališkem jeziku povedano, skuša Salinger porušiti proscenium. Kot število dramatikov od Pirandella do Jacka Gelberja, poskuša vključiti (bring) občinstvo popolnoma v dejanje, da pozabijo, kaj je resnično in kaj ni ... S tem zadnjim citatom smo se nekoliko oddaljili od odnosov med Salingerjevimi junaki, pač pa smo se približali Salingerjevemu literarnemu delu z nekega drugega vidika, ki že vključuje bralca in družbo, torej s sociološkega vidika. Sodobnim literarnim vedam ni tuje pojmovanje, kot ga uporablja Grunvvald. Ze Tngarden uporablja pojem quasi-realnosti za umetnino, Sartre rabi v tej zvezi besedo >magija«, Taine pa je pred obema zapisal, da je treba v umetnino verjeti in v tej zvezi pravi, da ustvarja resničnost umetnine »iluzija*. Če pomislimo, kaj pomeni ta beseda v latinščini, nam bo takoj jasno, kje iščemo zvezo s Salin-gerjem — pomeni namreč (ludo, illudo — igram, sem v igri) biti v igri.12 Ingarden pravi, da čeprav igra, umetnina postane resničnost, saj nas tako prepriča, da mislimo, da se stvari dogajajo zares. Zares in vendar samo igra!
Zdaj si moramo ogledati Holdenovo igro v rženem polju, ki je ključ za razumevanje romana s tem naslovom in morda vsega Salingerjevega literarnega napora. Odlomek citiram iz slovenskega prevoda: »...Kakorkoli že, predstavljam si, kako se majhni otroci igrajo skrivalnice13 na velikem rženem polju. Tisoče majhnih otrok in nikogar v bližini — nikogar izmed odraslih — hočem reči, razen mene. Jaz pa stojim na robu nekakšnega prekletega prepada. In ujaniem, vsakogar, ki bi prišel v bližino — hočem reči, če tečejo in ne gledajo preveč naokrog, bi moral samo stopiti iz skrivališča in jih ujeti. To je vse, kar bi hotel počenjati ves dan. Rad bi bil le lovec v rži. Vem, da se neumno sliši, ampak to je edino, kar bi rad postal. Vem, da je noro.« Nobenega dvoma ni, da nas avtor skoz ves tekst prepričuje o resnosti Holdenovega namena postati »lovec« v rži — tako nas prepriča njegov odhod iz collegea, tako nas prepriča njegova odločitev, da bo odpotoval na Zahod. In vendar nas po drugi strani svet prepričuje v nasprotni smeri: takšen »poklic« ni možen. Ni mogoče oditi na Zahod, ni mogoče iztrebiti vseh umazanij, ki jih ljudje pišejo po zidovih ali počenjajo v vsakdanjem življenju. Toda Holden vzame svojo vlogo zares, to je njegova prava podoba in to kaže tako na zunaj, kot jo tudi v resnici misli. Holden se še ni naučil lagati, ni se še naučil igrati »napačnej vloge, on pozna samo svojo resnično, hoteno, avtentično pozicijo. Holden se igra življenje, toda igra ga, kot bi bilo resnično. Ni mogoče biti dober, ni mogoče ujemati padajočih  teles,14 ni mogoče kazati  svetu svoje resnične po-
12  Glej: U. Pirjevec, Izgubljene iluzije, Problemi 42/43.
13  Tu je prevajalka zagrešila smiselno napako: game ni skrivalnica, ampak igra, o kateri govorimo.
14  Holdenova misel je iz Burnsove pesmi:  če ielo sreča lelo v polju rži.
734
dobe, ni mogoče razkrivati temeljnih pomanjkljivosti sveta, svet bo udušil tvoj glas, svet hoče ponarejenosti in razklane osebnosti — svet je struktura na oko brezhibnih gledaliških predstav. Resnica je mogoča samo d igri. V otroški, nenaučeni igri v rženem polju, kjer celo prepada ni videti, ker ga zakriva visoko bilje. Vidna je samo igra, to je kompakten, enoten svet, čudovit svet odkritosti (resnice), kjer so vsi enaki in vsi majhni preroki, v rokah drže pisano vrv, speto v krog, nikjer ni konca in nikjer začetka, vse je v krogu in krog je cel svet. In Holden, ki je okusil umazani svet, hoče obvarovati svoje naslednike, da bi padli vanj, ohraniti hoče avtentičnosti in lepoto, igro, sanjsko govorico oraklja kot neobvezno in vendar usodno resnico o nikdar prekinjenem življenju. In tako kaže najbrž razumeti tudi Sevmourjevo in Svbilino igro na morski plaži. Holden res stoji zunaj samega poteka igre, a je s svojo ljubeznijo do lepote pravzaprav člen v tem svetu igre. Iluzija se še ni skazala za tisto iluzijo, kot smo jo navajeni razumeti v običajni govorici. Iluzija postane »iluzija« šele takrat, ko svet pritisne nanj, ko svet, drugi, vsilijo kostume in pravila nove igre.
Naslednji člen, ki ga moramo odkriti, če hočemo ostati znotraj Salinger-jevega »kroga«, je pobuda, ki giblje to silno hrepenenje po igri in to večno ^uporništvo«, hotenje po avtentičnem. Večina junakov evropskih romanov se bori za kakšno vrednoto, za kakšen cilj. Herojstva v evropskem romanu so neprestano v imenu kakšne ideologije, materialne vrednote, razvoja ali uspeha... Gonila dejanj se nam kažejo praviloma zunaj samega dejanja in je dejanje sredstvo za dosego cilja. Zdi se, da pri Holdenu Caulfieldu ne moremo govoriti o čem takem. Holden bruha, Holdenu se nekaj zgane v želodcu, on enostavno »ne more« ali pa »mora« storiti svoje dejanje. Ta endo-vrednota je govorica želodca, mišljenje s trebuhom, zakon telesa. Kritiki so v zvezi s Salin-gerjem uporabili izraz ventriloquizem; to je zelo posrečen izraz, če ga razumemo kot spoj čutov in misli, dveh delov v enem. napačen pa seveda, če ga razumemo v njegovi vsakdanji uporabi, ki pomeni ravno nasprotno — razkroj enega v dvoje, neke vrste shizofrenijo. To je ravno tisto, kar smo trdili o role-strueture. Toda če to govorico želodca razumemo po Salingerjevo, se bomo takoj spomnili na Zen in njegov prenos mišljenja v telo, vase. Ta transakcija, ki se nepazljivemu bralcu zlahka zmuzne, je bistvenega pomena za razumevanje Salingerja. Tu ujamemo tudi pomen Salingerjeve tretje knjige Franny and Zooev. Frannv je študentka, ki ob trčenju dveh načinov mišljenja (eden je Sev-mourjev, drugi pa zakonik sveta, ki ga Frannv skuša v collegeu) doživi živčni zlom. Uresničiti hoče misel o nenehni molitvi, o ponavljanju molitve, dokler ne postane bitje srca, avtomatično in podzavestno pregibanje ustnic. Ko se Franny onesvesti, dejansko še naprej pregiba ustnice. Podzavestnost, »endo-nomnost« je poglavitna. To je splošna prisotnost Boga ali resnice ali »duha«. Frannv med svojim čtivom omenja Epicteta. V tem trenutku je zelo pomembno, da se na kratko pogovorimo tudi z njim. V svoji četrti knjigi (poglavje »O svobodi«), Epictet takole odgovarja svojemu spraševalcu Arrianu: —...Kajti svoboda ni dosegljiva z zadovoljevanjem želja, ampak z njihovim uničenjem. V svoji II. knjigi (5) pravi Epictet takole: —...Zunanje reči niso pod mojim nadzorstvom; moralna izbira je pod mojim nadzorstvom. Kod naj iščem dobro in zlo, V sebi, v tem, kar je moje. Toda v tistem, ki je tuje, nikoli ne uporabljaj besed »dobro« in »zlo«, ali »pravica« ali »krivica« ali karkoli takega ... Ta  (stoična)  filozofija  je v svojem  pasivizmu  in  z izključitvijo  zunanjih  kri-
735
terijev nekako na isti fronti z Zenom. Franny je prečrtala svet, to je globoko in pretresljivo razočaranje, ki ni odpravljivo s kurjo juho, ki ji jo hoče vsiliti mati, niti z Zooevevim prepričevanjem. Zooev je igralec, pozna življenje in se je z odraslostjo sprijaznil. Zooev rezonira s »te« strani ogledala, če se spomnimo na genialno »anticipacijo« Salingerja v osebi pisatelja Lewisa Carrolla. ki je bil največkrat narobe razumljen kot otroški pripovednik. Carroll je s svojima knjigama (Alica v čudežni deželi, Skoz ogledalo) opisal svet, ki ne podlega logičnim zakonom, osebe se ne gibljejo po običajnih tirih razuma, osvobojene so normalnosti in odraslosti. Kot rečeno, Zooev ne more vplivati na Franny, ona je onstran. Kajti Zooev je igralec in je torej zasedel mesto prav na vrhu piramidne »strukture vlog«, je torej nekako na isti strani kot Sevmour-jeva žena, na isti strani kot svatje, ki jih Salinger tako duhovito popisuje v »Dvignite strešne tramove...«. In agitacija se mu ne posreči, saj hoče še v kritičnem trenutku »igrati«, po telefonu se hlini, da je brat Buddv. Salin-gerjev tekst je v tem pogledu izredno dosleden, še posebno pa je pregleden, saj imamo skoz ves opus opraviti z istimi junaki: družino Glass (Seymour, Buddv [pisatelj], Walt, Waker [ta dva sta le omenjena], sestra Boo Boo, Zooey in Frannv od otrok in  starša Bessie in Les).
In zdaj smo prispeli tja, od koder smo začeli naše popotovanje s Salin-gerjem. Na samotni morski plaži, kjer se Sevmour odloči za samomor. Odloči se za prekinitev s svojo ženo in za konec cirkuške predstave. Če sprejmemo našo izhodiščno tezo, da pomeni smrt le prebujenje in da Seymour umira v sklopu takšnega prepričanja o svetu, potem smo lahko zadovoljni, kajti do tu se vse ujema. Toda tu je še zadnje Salingerjevo delo, drugi del »Raige High...«, to je »Seymour an Introduction«, Sevmour — uvod. To je edina short story, ki je posvečena izključno Seymourju. To je knjiga o mitu družine Glass, o človeku, ki je spreobrnil svoje brate in sestre v »freaks«, a vendar v upornike. Sevmour je neprestano prisoten, čeprav mrtev. Pisatelj ga predstavi kot avtorja pesmi v japonščini, kot izredno nadarjeno in vplivno osebo, občutek imamo, kot da s težavo trga iz spomina predstavo o bratu, ki je dotlej ostajal kot senca v podzavesti. Toda v kopici podrobnosti, ki so vsaka zase mojstrovina, so nam odkrije, da Seymour ni bil Zen budist. In še nekaj nas zmede. Zadnjo svojo knjigo avtor posveča »amaterskemu bralcu, če je še kje kateri«.
In krog, ki smo ga tako skrbno opisali, pazili, da se ne bi pretrgal, se v trenutku pretrga na dva popolnoma samostojna konca. Prišli smo do točke, kjer se lahko ustavimo in se sprašujemo: — Svet je umazan, razrešujemo ga z avtentičnostjo, ne metafizično. Tudi samomora ne smemo vzeti metafizično, kot spoznanje nesmisla življenja, ampak v okviru Zen mišljenja. Samomor je razrešitev metafizike v nemetafiziko, porečemo. Smrt, ki jo stori Seymour v hotelski sobi, je enake kvalitete kot Teddyjev padec v prazen bazen. Ali je res ta samomor prebujenje in le majhen delec v večnosti? To je eno vprašanje.
In ravno nasprotno: — Ali je samomor vendarle spoznanje nesmisla, torej metafizični izhod? Na nobeno od obeh vprašanj ni odgovora. In vendar so to bistvena vprašanja. Na ta bistvena vprašanja ostaja cel kup odgovorov, vsi z enako pravico zmage. Ali se je Salinger zmotil, ko je v bistvu ostal protisloven? In čutimo, da smo prav pri jedru našega spraševanja. Nemir se nas polašča, ne vemo, kako naj se obnašamo, da ga ne polomimo. Zdi se, da bi se bilo koristno vrniti k nedokončanemu odstavku o literaturi kot igri, kot iluziji. Konsekvenca, ki smo jo prej potegnili le v sfero dogajanja znotraj literature,
736
ostaja z drugim krakom, ki vodi izven literature (v komunikacijo z družbo, v sociologijo, v heteronomnost), neizrečena, odprta. Nekako strah nas je bilo v svetu, ki se je zdel tako koherenten in zaprt, odhajati v javnost. In vendar kaže, da si bomo tako pojasnili marsikaj. Kajti protislovje, ki ga je »zagrešil: Salinger, je tipično pisateljsko protislovje. In pisatelj, oborožen z magijo, iluzijo, quasi-realnostjo, se ne boji, da ga bo kdo lovil z logiko, kot to počnemo mi. Ce verjameš, ne racionaliziraš. In končno smo v jedru zadeve, prav blizu Salingerja — v njegovi temeljni protislovnosti, ki je hkrati temelj literature. Četudi je treba v okviru nekega mišljenja umreti za odrešitev, nas smrt prizadeva zunaj tega mišljenja. Smrt ima za nas tudi drugačne dimenzije, to so dimenzije preprostega človeškega obupa, čustvovanja, tragičnih spoznanj ... In tu se začenja pravo Sizifovo potovanje pisatelja — s težkim bremenom nikdar odgovorjenih vprašanj, nikdar razrešenih protislovij, konformizma in kljub temu herojstva. Vprašanje, ali je svet razrešitev s herojstvom (karizmo) ali prilagoditvijo (internalizacijo), ostaja odprto. In v tem pogledu moramo pritrditi Grunwaldu, ki odgovarja kritiku Aldridgeu (teza, da bi Holden moral odrasti) takole: — Aldridge jasno čuti, da bi moral Holden »odrasti«:, sprejeti svet, ki je zanj določen, in živeti v njem. To sicer zelo zdravo konservativno priporočilo, je nekoliko nenavadno za knjigo, ki nosi naslov »Iskanje herezije«.15 Ce bi ga vzeli resno in logično, bi nasvet izključil romanticizem in odpravil tragedijo. To je vrsta nasveta, ki ga večina od nas, katerih življenje ni niti romantično nhi tragično, mora prej ali slej dati — in vzeti. Toda so ljudje, ki preprosto ne morejo obupati nad obstojem krivičnosti. grdega sveta in trpljenja — in ki ne morejo sprejeti teološkega argumenta, da je trpljenje del Božje enakosti...
Zdi se, da se nam ob Salingerju še in še utrinjajo vprašanja, še in še smo nemirni v usodni odprtosti, pred katero nas postavi avtor, tu pa se tudi začnemo zavedati pomena, ki ga prevod kljub pomanjkljivostim prinaša v slovensko kulturno dogajanje. Vprašanje, ki nas ob Salingerju najbolj vznemirja, je ravno vprašanje o intelektualčevi neprestani dilemi o sodelovanju in uporu. To je temeljno in najbolj dragoceno Salingerjevo spoznanje. Nanj odgovarja: resnica je možna samo v igri, samo v otroštvu. To je okus, drag spomin. In morda kaže odgovor nadaljevati:  resnica je možna  samo v literaturi?
Dimitrij   Rupel 15 John Aldridge, In Search of Heresv.
47    Sodobnost
737