iz lirike mlade in najmlajše generacije                                                                               537
VROČE SO STENE, SIN IŠMAIL
Borut Slokan
videl sem te ko je še nastajala zemlja in že takrat si imela vreščanje v sebi med židovskimi hčerami ob zidu iz solz so moja znamenja zabesnela v tihem psu
pijem tvojo kri rdeče devištvo in rane pijem tvojo srž tjulenj goltam požiram kajti predolgo sem vohal svojo mladost da bi še vzdržal med zakritimi stenami
nič ni lepega v mojem vihranju ihtenju ki pušča za sabo osmojene bilke stavbe zoglenele boke in noge in usta grizoča meso svojega bližnjega v mrkem pohlepu
zaman tečeš v gozd ker tudi če boš trs bom piskal bruhal vate v blaznem sunku da zlomim  piščal  povezanih  svetlih ust
Iz lirike mlade in najmlajše generacije
zaman kličeš znane in neznane in ljudi tam kjer jaz lovim jih ni vsi so odšli zaman prosiš kadar ti trgam sveže roke
zaman bežiš zate je sever jug in vzhod in vse naokrog so samo preplašene noge ki morijo zvok in vrt v penastem ritmu
CAMBPELL
Borut Slokan
čemu bi rad prišel k vsemu naenkrat se razlil zaustavil ob tretji ograji
začetek ti bo tako nenavaden, hiter, hoteči čoln
obstoj in takoj boš tam brez začetka v koncu
kjer spoštujejo stare vojščake iščejo rane nenapiti šakali čemu bi rad napadel vemo ker dlan ni bolj jasna od tebe toda čemu napadaš vedno toda ker napadaš vedno boš padel sam
če bi ubijal kadar moraš bi z vsemi skupaj sam toda rojstvo se te drži zbežiš mu šele ko združiš se z njim čemu bi rad vedel iskal svoje sklone ko je rešitev pred tabo velika da je ne vidiš
med kresnicami cigani bobnajo žalostne pesmi v hrbet zadnjega iskalca
538