176
„Nič ni, milostiva! . . . Včasih mi pride v spomin trenutek iz mladosti, ki je ni več ..."
Ozbilnik je pil mnogo ta večer, in polotila se ga je mehkoba. Dobravnik ga je prašal po učiteljevih.
„On je šel v pokoj z novim letom ves od bolezni oslabljen. Pravijo, da jo je dobil od Mire: vse zadnje noči je presedel pri njeni postelji in zrl v njen polmrtvi obraz ..."
Dobravnik se je za hip zamislil. Ali trajalo je sam trenutek in prašal je popolnoma z mirnim glasom:
„Ali si povedal o meni?" . . .
„Da! Vse sem jim pojasnil, in težko jim je bilo: umolknili so vsi, in začudenje se razlilo po obrazih . . . Gizela se je poročila z Evgenom in tistikrat je rekla, da se gotovo še kdaj srečata v življenju, in pri taki veseli priliki ti ponudi roko sprave... Vidiš, tako se je vse končalo . . ."
Vera se je ozrla z vprašajočimi očmi v Ozbilnika, in po njenih licih se je razlilo začudenje . . .
IVO DANIC:
PESEM ZAPUŠČENEGA.
Moja pesem gre čez polje, gre čez gore v tuji kraj, da zgubi se v zemlji tuji, se ne vrne vekomaj . . .
To je pesem o mladosti, o veselju sladkih dni, o bogatih srčnih rožah, ki jih v mojem srcu ni.
To je pesem o pomladi, ko budi se cvet dehteč, o ljubezni, skriti sreči, ki za mene ni je več.
To je pesem o mladenki, ki je pela v sladkih dneh rože so v laseh cvetele, plaval ji na ustnih smeh .
ZVORAN:
K ROJSTNI KOČI.
Ko mi je težko srce, moje misli v bledi noči spejo k tihi rojstni koči, v malo selo pod goro . .
Tamkaj pomlad mladih dni pričakuje me vesela, da me vzljubi v lica vela, da odbegne žalost vsa . . .