Izkušnje Petra Smole Ko je Peter Smola prvič zagledal tako zvano ledino, in sredi ledine zvonik novega šplskega kraja, sj je dejal, da ne bo silil z glavo skozi zid, temveč, da se bo ravnal po okoliščinah. — »Kdo se bo bodel z bikom?« se je odlpčil in si ogledal, kakor se pravi: področje svojega delovanja. Pa je spoznal, da je v danih prilikah glavna oseba tega področja gcjstilničar »Pri Janezu«. No, sprijaznil se je z »Janezovp« družbo in njegovb kislico ter pridno zahajal med takp zvane stebre. Ali Peter Smola ni vedel, da so ti stebri le pplpvica vseh stebrov novega področja, pa da se druga polovica shaja v gostilnd vis-a-vis »Pri Jeruzalemcu«. Bil je Peter Smola premal časa v novem kraju, da bi poznal občeveljavna pravila, ki niso bila nikjer zapisana, a vendar v veljavi: Ce izobesijo »Janezi« zastavo, jo morajo Jeruzalemci skriti; če prirede »Jeruzalemci« veselico, morajo »Janezi« s kpkošmi spat; če pirekoračijo eni pplicijskp uto, morajp drugi opozoriti policaja na to. Vsega tega Peter Smpla ni vedel in ni čudno, če so se »Jeruzalemci« nekega dne zbrali in dejali: »No prav, kogar Bog udari s slepoto, temu ni ppmoči!« In tako se je zgpdilo, da je mpral Peter Smola pred predstojnike. »Tako je, Peter Smola,« so tamkaj ppvedali. »Za enkrat naj bo, ker se je pritožila le pplovica stebrpv in je druga polovica zate! Ali glcj, da se pobotaš tudi s prvo pplpvico. Kajti učitelj bodi z ljudstvpm, ne pa samP z ljudstva polovicp!« »No prav!« si je obljubil Peter Smola. »Si bpm pa še Jeruzalemce pridpbil!« In vse naslednje dni je preživel vcčere »Pri Jeruzalemcu« ter novim prijateljem pripovedoval najnovejše dpvtipe iz »Kopriv« in iz »Ježa«. Pri »Janezu« sp takoj zapazili to. Nekaj časa so molčali, potem pa so rekli: »Aha! Glej ga kujona! Že prav!« In Peter Smola je moral spet na pot, da se opraviči. »To je že druga pritpžba, Peter Smpla,« sp ga predstojniki pokarali. »K sreči je sedaj prva polpvica stebrov zate. Ali vendar tako ne gre! Poboljšaj se, Peter Smpla, ali pa boš frčal v gore!« »Ali za obe pplovici meni ne nese!« ,se je prestrašil Peter Smola. »Če se z eno pečam, mi zmanjka za drugo! Na upanje pa ne maram zaradi ugleda ne in tudi zaradi obrpkov, ki me že dovolj dušijp!« »To je tvpja zadeva, Peter Smola!« sp ga poučili. »Ti poznaš teren, ne pa mi! Pomagaj si, kakor veš in znaš!« In si je Peter Smpla ppmagal: Proglasil je javno i.n svečano, da je postal abstinent. Ni hodil pdšlej ne k »Janezu« ne k »Jeruzalemcu«. »Morda jih to spametuje in celo združi!« je dejal in čakal, kaj bo. Je res dpčakal. Zares so se stebri združili in dejali: »Aha, tako tprej! No, že prav!« In so se skupaj pritožili. Sedaj je ni bilo mpči, ki bi rešila Petra Smolo! Spraviti je moral svpjp revščino in oditi prat ledino drugam. Ko je s kpvčegpm v trpki pdhajal in ga je ppt pripeljala mimo gpstilne »Pri Janezu«, se je tam odprlo okno in debel glas je vprašal: »Kaj si še afostinent, Peter Smpla?« »Nič več!« je glasno povedal Peter Smola! Okno pri »Janezu« sc je zaprlo, ali so se vrata pri »Jeruzalemcu« odprla. Na prag je stopil gostilničar in se do ušes na široko zarežal: »Hpho, Peter Smpla, v katero gostilno boš zahajal v npvem kraju?« »V tisto, kjcr bodo točili boljše vino!« pove Peter Smola. Res je storil tako in imel je odslej mir pred posvetno in duhovno gosposko. J. Ribičič.