---•¦!     168     :¦•---
IVO TROŠT
Jablana in hruška.
Basen. astli sta na vrtu blizu druga ob drugi.   Obe sta dona-
šali človeku obiio sladkega sadu. Z leti se je liruška dvignila z vrhom visoko nad jablano in nad ostala drevesa. Spomladi odeta z belirn cvetjem se je po-našala kot velikanski belozelen obelisk. Jablana se je razkošatila, da je menil, kdor jo je občudoval cvetočo v pomladni krasoti: to je mogočen kup be-lordečega snega.
»Napoto mi delaš,«  se obregne neko jutro ja-blana na mirno sosedo.
»Lepo sem se ti umeknila kvišku.    Zakaj  me ¦dolžiš, ko nisem kriva?« »Kriva ali nekriva: jaz potrebujem več prostora, ker tudi človeku več koristim. Otroci se trgajo za moj sad, čeprav še nezrel. Tvojega ni-kdo ne pogleda, ker mu krčevito stisne mlade zobke, ko bi ga ugriznil.«
»Zato je pa zrel slajši kot tvoj.«
BNe rečem; toda otroci sezajo raje po jabolkih, se sladkajo   in   pol-
nijo želodčke pozimi celo s krhlji."
»Vse resnica: polnijo in prenapolnijo, da po nezrelih celo zbole. Bolni deci pa skuha mamica suliih hrušek, in prej bleda, upadla ličica se kmalu zopet smehljajo, mladi neugnančki so drugi dan že izpod odeje zunaj zdravi in veseli. Tvoj sad jim je samo sladilo in živilo, a moj poleg tega tudi zdravilo. Zato se ne obregaj na me, soseda!«
Jablana je šuštela z listjein, kakor da premišlja te besede, ndvrnila ni ničesar.