SVOBODNA SLOVENIJA
ARO (LETO) XXIV. (18) No. (štev.) 7
BSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 18. februarja 1965
Vnjprcj
Pred odločitvami v Vietnamu?
Erhard — Nasser — Elbricht
pred svojim pragom
Beograjska komunistična literarna revija „Delo“, za katero pišejo zahodne agencije, da je „najvažnejša literarna revija v komunistični Jugoslaviji“ je v februarski številki objavila serijske članke izpod peresa profesorja na zadrski filozofski fakulteti, nekega dr. Mihajla Mihajlova, o minulem in sedanjem življenju ter razmerah v ZSSR.
S privoljenjem jugoslov. KP omenjeni Mihajlo Mihajlov napada ZSSR, da je bila prva država v modernem času, ki je ustanovila koncentracijska taborišča. Mihajlov očita Moskvi, da je koncentracijska taborišča imela davno pred Hitlerjem in da zato Hitler ni prvi, ki bi se posluževal takih brutalnih metod proti svdjim nasprotnikom. Prvo koncentracijsko taborišče je bilo, kakor piše Mihajlov, zgrajeno v ZSSR leta 1921 in sicer v Holmogoru pri Arhangelsku. V tem in drugih taboriščih je samo v Stalinovi dobi pomrlo nad osem milijonov ljudi.
Vse to je točno. Za vse to ves svet ve že od začetkov komunistične revolucije v Rusiji. Ves svet tudi ve, da kremeljski diktatorji še vedno preganjajo svoje nasprotnike in da jih še vedno v množicah gonijo v koncentracijska taborišča. Mihajlov ne odkriva nič novega in tudi ne bi bili ti članki posebne omembe vredni, če jih ne bi prineslo beograjsko komunistično „Delo“. Tako pa zadeva dobiva drugačen obraz in spada v sklop tistega znanega pregovora: Pometaj najprej pred svojim pragom ...
Jugoslovanski komunisti s Titom na čelu namreč vztrajno molčijo o podobnih razmerah doma in od časa do časa, kakor jim narekuje korist, grmijo proti drugim komunističnim režimom. Samo v Jugoslaviji da živijo v ,pravem človekoljubnem komunizmu', ves ostali svet pa ječi bodisi pod krutim kapitalizmom ali izmaličenim komunizmom.
Samo cinik najtežjega kalibra je zmožen metati kamenje v sočloveka. Jugoslovanski komunisti prednjačijo v komunistični družbi s to ,krepostjo' Tako spretno že dvajset let skrivajo preganjanje nasprotnikov doma, da svobodni svet na Jugoslavijo sploh ne misli, kadar govori ali piše o preganjanju v sovjetskem bloku.
Pa je Titova Jugoslavija imela in še ima prav takšna koncentracijska ta borišča, kakršna z grozo navdajajo zahodni svet po Sovjetski zvezi in njenih satelitih v Evropi in Aziji. Kaj So bili drugega, kakor koncentracijska taborišča, z bodečo žico obdani travniki junija 1945 v Teharjih, zavod v št. Vidu, grad v Škofji Loki, gozdovi v Kočev-
Po ameriških in južnoviethamskih letalskih napadih na komunistične postojanke v Severnem Vietnamu je delavnost južnovietnamskih gverilcev za nekaj dni popustila, tako, da so Amerikanci dobili vtis, da so jim z letalskimi napadi povzročili močno škodo in jim vsaj začasno onemogočili aktivnost.
Toda relativen mir je v Južnem Vietnamu trajal komaj tri dni. Gverilci so znova napadli na najmanj 20 različnin delih države in prizadejali Amerikancem in južnovietnamski vojski nadalj-ne izgube.
Pozornost zahodnjakov je bila medtem obrnjena v Kosyginovo potovanje po Kitajski, Severnem Vietnamu in Severni Koreji. Kosygin je ob svojem prvem obislku v Pekingu naletel na hladen sprejem, medtem ko je v Hanoju, glavnem mestu Severnega Vietnama, doživel navdušene ovacije. Imel jc razgovore s komunističnim predsednikom Hočiminhom. Iz Hanoja je Kosygin odletel v Pyongyang, prestolnico Komunistične Severne Koreje na konferenco s tamkajšnjim komunističnim predsednikom, nakar se je vrnil v Peking in razpravljal z Maocetungom in Čuenlajem o razvoju dogodkov v jugovzhodni Aziji. Iz Pekinga se je vrnil v Moskvo, kjer sta ga med drugimi pričakala Brežnjev in obrambni minister maršal Malinovsky, s katerima se je takoj na letališču zaprl na 25 minutno konferenco, da jima je podal poročilo o sv'ojem potovanju.
Kosygin je v Hanoju, v Pekingu in v Pyongyangu skupno s k imunistični-mi vladami, ki jih je bil obiskal, izdal proglase, da se bo ZSSR borila z njimi, dokler ne bo „ameriški imperializem" prenehal z napadi na komunistične države in da je le-tem zagotovljena vsa sovjetska pomoč v njihovi borbi z Aire-dikanci in njihovimi zavezniki.
V enajstih dneh svojega potovanja je moral Kosygin zaradi ameriških letalskih napadov na Severni Vietnam spremeniti namen, s katerim je odšel iz Moskve v Hanoi. Prvotno je nameraval Hočiminhu samo zagotoviti sovjetsko vojaško pomoč in pridobiti Severni Vietnam za sodelovanje z Moskvo v njenem sporu s Pekingom. Pozneje pa je zadevo moral obrniti v toliko da je proglasil, da „sta ZSSR in Kitajska odločeni skupno zadržati napadalce". Nepričakovano, vsaj za zahodnjake, sta se Moskva in Peking znašli na isti liniji, ko gre za dejansko obi'ambo pred ameriško povračilno napadalnostjo.
Od leta 1959 v Pekingu ni bilo na obisku sovjetskega predsednika. Kosygin je na svojem potovanju vztrajno ponavljal enotnost komunističnega blo-
ka proti Amerikancem in zahodnjakom. Pričakujejo, da bo v prihodnjih dneh razvidno, kalkšne korake namerava napraviti Moskva tako glede nadaljnega zbližanja s Pekingom, kakor glede na-daljnih odnosov z ZDA in njenimi zavezniki.
Kitajci so takoj po Kosyginovem odhodu iz Pekinga znova potrdili svoje stališče, da „o mirni koeksistenci z ZDA ni govora". Kitajski zunanji minister je v govoru ob priliki proslav 15-letnice sovjetsko-kitajske prijateljske in o-brambne pogodbe pozval Moskvo in ostale komunistične države, naj ,strnejo svoje vrste. Slabitev ali sabotiranje naše povezanosti bo koristilo samo imperializmu, ki mu načeljujejo ZDA", je p'oudarjal maršal Čen Ji. „V zadnjih dneh je Johnson, poveljnik ameriških piratov, osebno ukazal bombardiranje Severnega Vietnama in razširil vojno v Indokini," je kričal Čen Ji. „Samo v konkretni akciji proti ameriškemu im -perializmu in njegovim zaveznikom se bo kitajskb-sovjetska zveza prekalila in utrdila. Imperializem in reakcionarji vseh dežel upajo, da se bo kitajsko-sovjetska pogodba spremenila v strgan list papirja. Odgovoriti jim moramo s konkretno akcijo," je zaključil Čen Ji.
Sovjetski veleposlanik v Pekingu Červonenko mu je odgovoril, da je sov-jetsko-kitajska pogodba „steber, ki vzdržuje mir v Aziji ih po vsem svetu. Pogodba veže obe državi v njuni skupni borbi proti imperializmu."
Saigonska vlada pod predsedstvom dr. Fan Huj K vata je sedaj dobila vso podporo južnovietnamskih generalov, tako da Amerikanci upajo, da se bodo razmere v tej državi morda le ustalile. Vlada je objavila, da se je po podatkih njene obveščevalne službe vtihotapilo od leta 1959 dalje iz Severnega Vietnama v Južni Vietnam nad 20.000 komunističnih častnikov. Amerikanci trdijo, da je po njihovih podatkih treba zvišati to število na 34.000. Poročilo o filtraciji komunistov iz Severnega Vietnama je saigonska vlada predala Mednarodni kontrolni komisiji v dokaz, da se Severni Vietnam vmešava v notranje razmere Južnega Vietnama.
Komunisti so nekaj dni po ameriških letalskih napadih na Severni Vietnam organizirali v raznih zahodnih državah protestne demonstracije proti ZDA. Demonstracije so bile tudi v ZDA in v Angliji. Poleg tega so demonstracije organizirali v Moskvi, v Budimpešti in v Sofiji. Ameriška vlada je v Moskvi in pri satelitskih vladah vložila protestne hote in zahtevala odškodnino odn. popravilo poškodovanih poslopij svojih poslaništev.
skem rogu? Kaj so bili drugega, kakor pravo bratomorstvo, resnično iztrebljanje prebivalstva, pokolji nad 12.000 slovenskih vojakov v juniju 1945? Mihajlov očita Stalinu bratomorstvo, pa molči o bratomorstvu v Titovi Jugoslaviji!
Vsi komunistični krvniki jugoslovanskih narodov s Titom na čelu, so bili zvesti Stalinovi učenci. Krvavih rok si ne morejo oprati, pobitih življenj ni mogoče priklicati iz smrti. Zaman se vodilni komunisti še danes izgovarjajo, da so bili pokolji delo krajevnih partizanskih edinic. Na desettisoče ljudi niso mogle pomoriti ne ena, ne dve in tudi ne samo tri partizanske brigade; koncentracijskih taborišč ne morejo vzdrževati na svojo pest krajevni komunistični organi. Kolone kamionov z žico zvezanih slovenskih fantov niso bile kaprica enega samega partizanskega poveljnika. Prav tako, kakor v ZS SR nosijo odgovornost za koncentracijska taborišča vsakokratni diktatorji v Kremlju, tako jo nosijo v Jugoslaviji Tito, Rankovič, Kardelj, Marinko, Ba-karič & Co. in z njimi vsi tisti, ki se jim hlapčevsko udinjajo.
Po prvih krvavih orgijah, ki so jih opravili v dobrem mesecu, po največjem bratomorstvu v zgodovini jugoslovanskih narodov, so jugoslovanski komunisti spremenili taktiko preganjanja. Farza ljudskih sodišč je bila na dnevnem redu. Samo v letu 1946 je bilo obsojenih nad 1.100.000 ljudi, je mirno,
kakor z vso pravico, izjavil Titov pravosodni minister France Kroi. Za naslednja leta takih izjav ni dajal več, ker bi bile številke strahovite. Znano je, da je bil v dvajsetih letih obstoja komunistične diktature v Jugoslaviji že vsak četrti državljan zaprt.
Komunistična tajna policija je po Rankovičevem ukazu na četrtem plenumu CKKP junija 1951 morala spremeniti metodo preganjanja. Njeno delo je postalo bolj prikrito in zato v neki meri bolj znanstveno. Brutalno nasilje so prekinili odn. ga čim bolj omejili Tajna policija je postala .znanstvena' ustanova s specializiranim osebjem, ki nadzoruje prebivalstvo in skoro neopazno prisluškuje njegovemu utripu. Zloglasna .karakteristika', tajna kartoteka o zasebnem in javnem, političnem, moralnem, verskem in poklicnem udejstvovanju slehernega državljana, je do-podrobnosti izpeljana in sproti izpopolnjevana. Tako je korak slehernega državljana skrbno nadzorovan, prav tako, kakor da bi bil zaprt v koncentracijskem taborišču.
Izrabljanje delovnih sil mladoletnikov v tkzv. prostovoljnih mladinskih delavskih brigadah je samo spremenjen način Stalinovega zlorabljanja delovne sile ljudskega prebivalstva. So najce-nejša delovna sila, ki jo fizično izkoriščajo, duhovno pa razkrajajo, ko vanjo pomešajo moralne pokvarjence. Režim se potem šopiri z nbvimi cestami in olepšanimi parki — razkošne parke na
Brionih, Titovi milijonski rezidenci na Jadranu so zasadili z mladinskimi delovnimi brigadami — in trobi v svet o materialnem napredku. V težko dostopnih in pustinjskih predelih pa gonijo na prisilno delo politične pripornike ki umirajo od prevelikih naporov in pičle hrane, kakor se dogaja po odročnih krajih v Macedoniji in v Bosni. Tajna policija deportira, po vzorcu sovjetske tajne p'olicije, politične jetnike — brez sodbe — v oddaljene predel a. v delavska taborišča ali pa na Goli otok, zapuščen in skalovit otok v Jadranskem morju.
Komunisti večinoma lažejo, kadar pa ne, pa navadno povedo samo pol resnice. Sem spadajo tudi serijski članki v beograjski komunstični reviji „Delo": za Mihajlova in jugoslovansko KP obstojajo koncentracijska taborišča samo v ZSSR, ker se sam ne bi rad znašel v rokah tajne policije pa o podobnih razmerah v Titovi Jugoslaviji molči. Toda, kancentracijsko taborišče ni samo prostor, obdan z žico, strašnimi stolpi in reflektorji, v katerem se kakor sence vlačijo izsušena telesa jetnikov. še bolj usodno je za človeka koncentracijsko taborišče, ki ga uničuje predvsem duhovno, in ga z odvzemom osebne in politične svobode spreminja v sužnja vladajočega materialističnega sistema. In v tako koncentracijsko taborišče je dane(s spremenjena Titova Jugoslavija. Zato: — Pometaj najprej pred svojim pragom.. .
I
1
I
J
Vzhodnonemška komunistična vlada pod vodstvom Ulbrichta, „najbolj osovraženega Nemca", kakor ga nazivajo v Zahodni Nemčiji, neprestano išče po ukazu iz Moskve prilike za priznanje svojega režima, da bi tako izsilila končno tudi priznanje Washingtona in Bonna.
Ena takih prilik se je Ulbrichtu pred tedni ponudila v Egiptu, ko ga je diktator Nasser povabil na obisk v Kairo.
Naserjevo vabilo je povzročilo val ogorčenja v Bonnu ter je zahodnonem-ška vlada zahtevala od egipčanske vlade, da ji zagotovi, da Egipt ne bo priznal Ulbrichtovega režima.
Nasser je delno iz svoje lastne objestnosti, deloma po prišepetavanju Moskve, odgovoril Erhardu, da se Bonn ne sme vmešavati v egipčanske notranje in zunanjepolitine zadeve in da bo storil, kar se mu zdi koristno. Istočasno je ponudil Erhardu, da bi bil morda pripravljen ugoditi njegovi vladi in ne priznati Ulbrichtovega režima, če bo Zahodna Nemčija takoj prekinila izvoz orožja v Izrael.
V Bonnu so se znašli pred dilemo. Izviti so se hoteli na ta način, da so zagrozili Nasserju, da mu bodo ustavili gospodarsko pomoč, če bo skušal izsiljevati Zahodno Nemčijo. Toda Nasser ni popustil in je znova zagrozil, da bo potem priznal Ulbrichta.
Erhard je klonil in odpovedal nadalj-ne pošiljke zahodnonemškega orožja v Izrael, Nasserju pa istočasno zagrozil, da mu bo odpovedal gospodarsko pomoč že tudi, če bo samo sprejel Ulbrichta na obisk v Kairo.
Nasser na to zahodnonemško grožnjo
še ni odgovoril, Ulbrichtu pa v trenutku, ko to pišemo, tudi še ni odpovedal obiska, ki ga predvidevajo za 24. februar.
Zaradi Erhardove odpovedi pošiljanja orožja v Izrael je vzrojila izraelska vlada. Izraelski predsednik Eškol je kričal v parlamentu, da bo Izrael spremenil svoje odnose z Zahodno Nemčijo in je privlekel na dan preganjanje judov v Hitlerjevi Nemčiji. „Računi, ki jih ima še judovski narod z nemškim narodom — ker so pisani s krvjo •—■ presegajo meje političnih in gospodarskih področij," je jedko pripomnil Eškol.
Izrael je z Bonnom pod Adenauerjevo vlado podpisal kupno pogodbo za orožje v višini 80 milijonov dolarjev. Zahodna Nemčija je doslej izvozila v Izrael za 65 milijonov dolarjev orožja. Za ostalih 15 milijonov dolarjev je Erhard sedaj ponudil Izraelu gospodarsko pomoč, toda Eškol je ponudbo odklonil. „Zaradi Erhardove predaje Nasserju ni čudno, da je v Izraelu zavladalo silno ogorčenje, prav tako pa tudi med ostalim judovskim prebivalstvom," trdi Eškol in po njegovem tudi „po vsem ostalem svetu".
Zahodnonemška vlada pozorno zasleduje reakcijo ostalega arabskega sveta na njen spor z Nasser jem in ima namen storiti vse, da 1) prepreči Ulbrichtu obisk v Kairu in 2) da ne izgubi naklonjenosti arabskega področja, ker je tja doslej vložila težke milijone gospodarske pomoči in posojil. Na drugi strani pa mora zaradi nevarnosti sovražne propagande judovskega kapitala, zlasti v ZDA, proti sebi, previdno ravnati z izraelsko državo, umetno vzdrževano sredi arabskega Bližnjega Vzhoda.
Nova doba med katoliško in pravoslavno Cerkvijo
Carigrajski patriarh Athenagoras I je v torek poslal v Rim na razgovore s papežem Pavlom VI. dva metropolita, da bi pripravila predhodne pogoje za na-dalnje zbližanje pravoslavne cerkve s katoliško.
Pavel VI., ki se je januarja lanskega leta v Jeruzalemu sestal s patriarhom Athenagorasom, je metropolitoma izjavil: „V bodoče bo mogoče reči: tu se je končalo več stoletij zgodovine, tu je začela nova doba med katoliško in pravoslavno cerkvijo."
Pravoslavna cerkev se je ločila od Rima leta 1054. Pavel VI., ki danes vodi
katoliško Cerkev, katera šteje nad 500 milijonov vernikov, je nadalje dejal pravoslavnima metropolitoma (pravoslavna Cerkev, ki ji načeljuje patriarh Athena-goras, šteje ok. 140 milijonov duš): „Da, resnično, to je dan ki ga je naredil Gospod. . . Zahvaljujemo se skupno z vama Bogu za današnje srečanje, ker to resnično predstavlja dogodek velike važnosti."
Novico o sprejemu odposlancev carigrajskega patriarha pri papežu je prineslo svet. časopisje na vidnih mestih, ker temu dogodku pripisujejo izreden pomen.
IZ TEDNA
Čilski predsenik Frei je dosegel nov uspeh v izvajanju svojega obnovitvenega programa v državi. V razgovorih z veliko ameriško družbo International Telegraph & Telephone Go. je dosegel, da bo v Bodoče imela glavno besedo v izvrševanju telefonske in brzojavne službe v Čilu čilska vlada. Po njenem načrtu se bodo tudi zgradile nove telefonske in brzojavne linije, ki bodo povezale vsa važnejša mesta v državi s prestolnico in med seboj.
Kubanski politični emigranti so z bombnikom napadli eno največjih tovarn za izdelovanje sladkorja v kubanski provinci Pinar del Rio. Po izvršenem bombardiranju se je bombnik nepoškodovan vrnil v svojo tajno bazo.
Francoska vlada je sklenila, da bo vse svoje devize v dolarjih in šterlingih spremenila v zlato.
V Londonu so odprli oporoko p!ok. Winstona Churchilla. V njej je zapustil svoje premoženje v gotovini v višini 156.961 funtov šterlingov, t. j. 439.490 dolarjev, svoji vdovi Klementini, svojima hčerkama Sari in Mariji ter sinu Randolphu. Njegova vdova Klementina bo dobila eno tretjino omenjene vsote, otroci pa vsi enak del. Večino svojega premoženja je pok. Churchill razdelil še pred smrtjo. Ta je iz dohodkov za svoje spomine iz vojnih let V višini enega milijona funtov šterlingov (2,800.000 dolarjev), določil razne sklade zà svoje vnuke. V svoji oporoki Winston Churchill tudi navaja, da je svoji ženi Klementini že med življenjem daroval veliko svbjih slik. V oporoki pravi, da jih lahko brez nadaljnjega proda. Ona pa tega ne bo storila, ampak bo vse slike izročila muzeju, ki bo nosil Churchillovo ime na njihovem posestvu v Chartwellu.
V TEDIH
Nad Evropo so prejšnji teden divjali veliki snežni viharji. Snega go imeli v obilju celo v Rimu. Pa ga niso bili vsi veseli, ker je povzročil veliko škodo na javnih napravah za preskrbo mesta z elektriko in vodo ter v mestnem cestnem prometu. Med Rimom in notranjostjo države so bile nekaj časa pretrgane tudi vse telefonske in brzojavne zveze.
Nennijevi socialisti bodo v Italiji še naprej podpirali vlado krščanskega demokrata Alda Mora. Tako so sklenili na sestanku glavnega odbora svoje stranke, na katerem je za predlog predsednika stranke Nennija in glavnega strankinega tajnika Francesca de Martina, da naj Stranka ostane še nadalje v sedanji Vladni koaliciji in naj v njej podpira in zahteva zboljšanje socialne zakonodaje, glasovalo 50 delegatov; 29 delegatov-filokomunistov je Zahtevalo, naj stranka takoj prekine koalicijo S krščanskimi demokrati ter išče možnost za ustvaritev nove povsem levičarske koalicije. Nennijevci bodo sedaj skušali doseči sàmo to, da bo moral Aldo Mord še bolj upoštevati njihove zahteve pri na-blike in večkratni predsednik vlade. Nova turška vlada vo koalicijska.
Portugalski tisk je objavil vrsto člankov, v katerih podpira zahteva španske vlade po priključitvi Gibraltarja španskemu državnemu področju, ker gà smatra za svoj sestavni del.
Predsednik turške Vlade 81-letni Is-mfet Inöni je odstopil. V parlamentu ni mogel dobiti večine za odobritev proračuna. Inöni je ugledna turška politična osebntost, Bil je sodelavec Kemala Ata* Turka, za njim pa tudi predsednik republike in večkratni predsednik vlade. Nova vlada je koalicijska. Sestavil jo je neodvisni 63. letni senator Urguplu.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 18. februarja 1965
Prvi spomenik škofu dr. Rožmanu v Argentini
Pokojnemu velikemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu 'so postavili prvi spomenik v Argentini slovenski — planinci. Slovensko planinsko društvo v Argentini, — ki nosi v Bariločah tudi ime Club Andino E sloveno — si je že pred leti postavilo nalogo, počastiti v Bari-
Andino E sloveno ob petletnici njegove smrti oz. dvajsetletnici našega zdomstva. S tem načrtom in delno izvedbo slovenskega arhitekta je šel predsednik Slov. planinskega društva g. Robert Pe-triček v Bariloče in z njim trije fantje iz San Martina (gg. Možina, Marolt in Boltežar), da postavijo oltar in križ
Iz življenja in dogajanja v Argentini
ločah velikega škofa, narodnjaka in protikomunističnega borivca, tam, kjer je svoj čas sam obiskal svoje prijatelje, slovenske planince, on jim je celo blagoslovil Stan, kjer je odslej dobilo zavetje že toliko slovenskih obiskovalcev -— zlasti mladine — te „argentinske podobe našega slovenskega raja“ pod Triglavom. Gledali so ti prijatelji gora v velikem škofu ne samo planinca, temveč tudi planinca, katerega ljubezen do slovenskih Alp in Karavank je bila znana, saj je bil on tisti, ki je blagoslovil najvišji križ v Sloveniji, križ na Škrlatici. Ne imenuje ga kar na slepo pesnik Črne maše: „škof triglavskega pogorja“. Na svojih „misijonih“ v izseljenstvu ga je pot pripeljala tudi v Argentino, in razumljivo je, da ni mogel mimo naše planinske postojanke, gorskih Bariloč, kjer je doživel nekaj lepih planinskih spominov in dal svojim prijateljem nekaj še lepših besed v spomin. Slovenski gorniki so mu hvaležni za obisk, in seveda tudi hvaležni za vse njegovo veliko delo v domovini in v tujini, kjer je z nami delil usodo slovenskega emigranta, emigranta in planinca. In temu so sklenili zdaj ob petletnici njegbve smrti postaviti „slovensko planinsko znamenje“ v Bariločah.
Pred tednom je odšla iz Buenos Airesa majhna „odprava“ slovenskih gornikov z namenom, da postavi pred novo slovensko gorsko postojanko POD SKALCO v pogorju Katedrale Rožmanov križ, ki ni sam'o križ, temveč tudi zidano znamenje. S sabo so imeli načrt arh. Eiletza, ki je zamislil na skalnatem podstavku, povečanim z lesom v obliko oltarne mize, velik križ, na obeh straneh robov pokrit s planinsko leseno streho.. Na tem križu naj bo v bronasto ploščico vklesano Rožmanovo geslo „Crucis pondus et praemium“, v oltarno mizb pa pritrjena velika bronasta plošča, ki nosi poleg datumov rojstva in smrti tale napis: „IN MEMORI AM! Dr. Gregorij ROŽMAN.“ Na levi strani nato v petih vrstah pet Rožmanovih oznak: „LJUBLJANSKI ŠKOF — BRANIVEC VERE — BO-RIVEC ZA SVOBODO NARODA — TRIGLAVSKI GORNIK — NAŠ GOST V BARILOČAH“, na drugi strani pa paralelni kaštel j anski napis, ki naj tukajšnjega domačina opozori na našega slovenskega velikega moža: ..OBISPO E SLOVENO — DEFENSOR DE LA PE — LUCH AD OR PARA LIBERTAD DE SU PATRIA — ALPINISTA FERVOROSO — ADMIRADOR DE LOS ANDES.“ — Spodaj pa stoji, da je ta v slovenskem planinskem slogu zamišljen spomenik postavilo Slovensko planinsko društvo v Argentini, oz. Club
in vdelajo bronaste plošče, ki so jih nesli s seboj. Teh par dni, ki jim je odločeno za počitnice, so ti idealni slovenski planinci — častilci Rožmanovi — posvetili delu za počastitev ljubljanskega škofa — planinca na prostoru pred zavetiščem POD SKALCO, ki je najpriljubnejša slovenska točka v Ka-tedralskem pogorju in katere veliko skalno steno krase originalne freske akad. slikarice Bare Remčeve. Zdaj je prišel telegram, da je delo končano in da bo slovesna blagoslovitev spomenika v nedeljo, dne 21. t. m., za kar so naprosili prihod slovenskega planinskega župnika g. Albina Auguština v Bariloče, da blagoslovi na višini 1500 m stoječi prvi slovenski spomenik škofu Rožmanu v Argentini. In tudi prvi spomin ob 20 letnici našega zdomstva, ki ga je z nami vred delil tudi veliki slovenski mož. čestitati moramo velikemu
Buenos Aires, dne 15. 2. 1965.
Po celem mesecu borb s tehničnimi ovirami med težavnim pristopanjem in neizbežnim slabim Vremenom, je dne 28. januarja 1965 ob osmih zvečer zavzela naveza bratov Peter in Jure Skvarča v prvenstvenem vzponu pomembno goro Mellizo Norte 3.050 m (imenovana tudi Cerro Steffen), ki je najvišja gora na severozahodnem robu Južnega Kontinentalnega ledu.
Odprave so se udeležili gg. Peter in Jure Skvarča kot plezalca, Gregor Ahčin kot fotograf, Jože Vodnik pa je prevzel prevoz odprave od Comodoro Rivadavia do jezera San Martin (okrog 800 km pota). Iz prijaznosti je petrolejska družba Shell tudi letos dala Slovenskemu planinskemu društvu na razpolago prost ladijski prevoz za njegovo odpravo do Comodoro Rivadavia.
Skoro dva tedna lepega vremena so nato člani odprave izgubili ob jezeru San Martin s pripravljanjem motorke za prevoz čez jezero na čilensko ozemlje. Naslednja dva tedna pa so plezav-ci vztrajno naskakovali uporno goro . prav tako vztrajnem slabem vremenu. Izjema je bil edino 16. januar, ko so Peter, Jure in Gregor skušali po zahodni steni doseči vrh, pa so 200 metrov pod njim ugotovili, da je ta smer skrajno težka, če ne nemogoča. Po na-daljnih treh poskusih je imenovana naveza opravila zmagoviti vzpon po jugovzhodni smeri do 1.000 metrov visoke vzhodne stene ter po njej v deseturnem težavnem plezanju v dobrem
prizadevanju in uspehu slovenskih gornikov, kakor tudi vsem, ki so pomagali premagovati gmotne ovire, zlasti botri gospe Slavki Hellerjevi, za prošnji zvonček ob spomeniku, ki naj vabi k sv. maši turiste in gornike katedral-skega pogorja in naj prosi — kot blejski — k izpolnitvi naših želja. Tako je škof ljubljanske katedrale našel svojo novo katedralo v stenah bariloškega naravnega skalnatega svetišča, ki s svojo ogromnostjo budi v nas vero v Boga in ki zdaj v svojem podnožju krije spomin na velikega božjega služabnika, ljubljanskega škofa — begunca, prijatelja slovenskih Alp, kakor tudi argentinskih And. Slednji Slovenec, ki bo prišel kdaj v Bariloče, (in vedno več jih je, ki najdejo zavetišče v od njega blagoslovljenem Stanu), se bo šel poklonit sem njegovemu delu in njegovi ljubezni do gora, in slednji tujec, ki bo obiskal „La Piedrita“, bo spoznal iz napisa ime moža, ki ni bil samo bra-nivec vere in svobode svoje dom!ovine, naše Slovenije, katere škof je bil, ampak je bil tudi „admirador de los Andes“, ki je s tega mesta občudoval grebene Katedrale, okvirja njegovemu znamenju, ki so mu ga postavili slovenski gorniki, kot prvi med nami,
td
ledu do vrha. Močan veter jima tu ni dovolil niti pritrditi zastavice. Pustila pa sta na vrhu klin.
Sestop je bil skrajno težaven: 50 metrov poa vrhom ju je zajel beli vihar in ju 100 metrov niže prisilil bivakirati v steni. Ob zori sta nadaljevala sestop v viharju do višinskega taborišča 2, kamor sta prispela ob 13. uri 29. jan. in naslednji dan sestopila do matičnega taborišča.
Vzhodna stena je vsa ledena, mestoma izpostavljena plazovom, ima 60 do 70° naklona in jo sečeta dve navpični previsni poči: prva osem in druga petmetrska. Za vzpon in sestop sta potrebovala 26 ur, vštevši tri ure bivakiranja v steni. Drugih možnih smeri odprava ni mogla ugotoviti. Po mnenju bratov Skvarča sodi Mellizos Norte po Fitz Royu med najtežavnejše gore na tem področju.
Gregor Ahčin se je danes vrnil v Buenos Aires, medtem ko se Peter in Jure še mudita na jugu in zato ne razpolagamo še s podrobnejšim poročilom.
Slovensko planinsko društvo beleži s to svojb odpravo nov pomemben uspeh in doprinos argentinskemu gorništvu. Članom odprave, posebno zmagoviti navezi, pa gre zasluženo priznanje in iskrene čestitke!
dp.
Angleška kraljica Elizabeta je zaključila obisk v Etiopiji in Sudanu. Med njenim bivanjem v Sudanu so bili proti njej tudi demonstracije. Povzročili so jih arabski ekstremisti.
Teden stavk.
Prejšnji teden argentinska vlada ni imela lahkega stališča. Pred sabo je imela celo vrsto stavk. Stavkali so železničarji, z delom so prenehali pristaniški delavci, v stavko je stopilo osebje državne letalske družbe in telefonisti ter brzojavci niso samo s stavko uveljavljali svoje zahteve po zvišanju prejemkov, ampak so tudi povzročali velike okvare na kablih ter s tem državi povzročili milijonske škode.
Nobenega dvoma ni, da so vladi ta stavkovna gibanja mesec dni pred volitvami neprijetna. Tega se sindikati zavedajo in prav sedaj postavljajo svo- j je zahteve. Zato jo bilo vladi mnogo na tem, da se stavkovna gibanja čim-prej zaključijo z novimi delavskimi pogodbami in z zvišanjem prejemkov.
Tako je bil prejšnji teden dosežen sporazum z železničarji. Ti so v glavnem dosegli vse, kar so zahtevali. Vlada je pristala na povišanje njihovih plač in sicer bo veljal 25 % povišek prejemkov od 1. novembra 1964 do 30. junija 1965, od 1. julija t. 1. dalje za 7 mesecev pa 17 %. Razen tega bodo dobili železničarji še 3% za nivelacijo starešinskih položajev v naslednjih sedmih mesecih. Sporazum dalje določa način izplačila trinajste plače, zaostalih prejemkov ter pokojnin železničarskim upokojencem. Dalje ureditev položaja , vsem uslužbencem na železnici, ki svojega položaja še nimajo urejenega; prav tako glede sprejema v službo tistih, ki da so bili odpuščeni iz političnih in sindikalnih razlogov. Prav tako govori sporazum tudi o obnovitvi žel. prometa na tistih progah, ki so bile pod prejšnjo vlado ukinjene zaradi nerentabilnosti.
Železničarska stavka prejšnji teden je bila že tristo peta, kar smo jih imeli -od 12. oktobra 1963, ter so Državni železniški upravi povzročili 90 milijonov pesov škode. Sedanje povišanje plač bo izdatke železniške uprave povečalo več kot za 15 milijonov pesov. Lani so imele železnice same dohodkov 23.6 milijard pesov, za plače je pa šlo 36.9 milijard.
Za kritje teh novih ogromnih izdatkov bo seveda prišlo občutno zvišanje železniških tarif. Kolikšno bo, sedaj še ni objavljeno. Tega spbročila ljudje pred volitvami seveda ne bodo veseli. Kakor tudi niso bili napovedi Državne telefonske družbe, da bodo pristojbine za telefonske aparate zvišali kar za 90%,
Spričo neprestanega stavkovnega gibanja po raznih sindikatih, plostajajo ljudje ogorčeni, ker so ravno oni najbolj prizadeti zaradi stavk. Npr. zaradi stavke železničarjev je samo na področju Vel. Buenos Airesa prizadetih en milijon ljudi. Razen tega pa nekateri stavkujoči uslužbenci celo uničujejo ali kvarijo državnP imovino, kar se dogaja npr. pri telefonistih, ko so z okvaro na kablih onesposobili nad 60.000 telefonskih aparatov samo v Buenos Airesu. Zatfo je o teh stakah go-
vorilo na shodih več govornikov. Vsi so priznavali delavstvu pravico do stavk, kadar so upravičene in kadar so pred njimi sindikati izkoristili res vse možnosti, da bi prišlo do mirne rešitve mezdnih sporov. Niso pa dopustne zlorabe pravice do stavk. In to je, kar se dogaja. In povrh tega še sabotaža in uničevanje državnega t. j. ljudskega imetja. Zato so govorniki od vlade zahtevali naj spremeni zadevno zakonodajo in uredi vprašanje stavk.
Tako kot z železničarji upajo, da bodo urejena sporna vprašanja tudi z ostalimi sindikati. Vlada z njimi, kot rečeno, ne bo gonila stvari na ostrino, zlasti ne sedaj pred volitvami in ko je v volilnem boju vladna ljudska radikalna stranka povsem osamljena in so jo zapustile tudi vse tiste stranke, ki so ji pomagale do oblasti. Pred volitvami se sedaj namreč vsaka trudi, da je čim dalje od vlade, da je čim bolj svobodna v volilni akciji za opozicionalno nastopanje proti režimu.
Zato pa tudi od vseh strani lete na vlado napadi ne toliko zaradi političnega položaja v državi, ampak zaradi sedanjega gospodarskega stanja. V tem pogledu so bili znova ostri napadalci bivši predsednik Aramburu, socialist Ghioldi, predsednik kršč. demokratske stranke dr. Sueldo, predsednik intran-sigentne radikalne stranke Alende, ki je na volilnem shodu celo zatrjeval, da vlada mora biti pri marčnih Volitvah poražena, da bo spremenila gospodarsko politiko, če se pa to ne bo zgodilo, je Alende napovedoval revolucijo, ki da bo s silo spremenila sedanji sistem.
Za tako koncentričen napad se je seveda dobro pripravila tudi vladna ljudska radikalna stranka, v kateri je vzel v roke vodstvo volilnega bojà sam predsednik stranke dr. Balbin. Po njegovih navodilih nastopajo govorniki po vsej državi in po njegovih navodilih odbijajo napade opozicije na vlado, po radiu, televiziji, z lepaki in shodi.
V zvezi z marčnimi volitvami je za argent, notranjepolitični življenje značilno, da je v 17 volilnih okrožjih postavilo kandidatne liste 57 političnih skupin.
Poudarek argent, drž. suverenosti nad področjem Antarktike
Min. za narodno obrambo dr. Leopold Suarez je odšel z vojno ladjo Bahia Aguirre na Antarktiko. S celim štabom visokih vojaških osebnosti iz treh vrst argent, oboroženih sil — vojske, letalstva in mornarice — bo obiskal vse argentinske vojaške in pomorske baze na Antarktiki, t. j. baze Melchior, Almirante Brown, Esperanza, Laserre, Bahia Luna in Decepción. Na tej bazi bo 22. t. m. na dan, ki je v Argentini posvečen Antarktiki. V bazi Decepción bo tudi prisostvoval zadevni slavnosti ter bo v govoru kot 'odposlanec pred-sednida republike dr. Illie potrdil argentinsko državno suverenost nad tem antarktičnim področjem.
Odprava Slovenskega planinskega društva na Cerros Mellizos
DE. JOŽA BASAJ
Ravnatelju Re
Ne bi verjel, da že 10 let spiš pod grudo v tujini. Tako strašno beži čas! Ne bi se oglašal, ker vem, da jih je veliko v begunstvu, ki ravnatelja Remca poznajo in je pri Vseh teh spomin nanj tak, da bi bilo treba samo spomniti: ravnatelj Remec je že deset let pod grudo v tujini. In bo oživel spomin na njegovo visoko postavo in njegov kleni značaj. Da, ravno kot značaj nam je bil , ravnatelj Remec vzor in ravno zaradi značajnosti nam je premnogim v najlepšem spominu. Zaradi značajnosti je tudi trpel in so udarjale nanj strele ! nasprotnikov. Pod diktaturo Aleksandra je moral zapustiti Slovenijo in iti poučevat v Srbijo. In ko se je bližala diktatura komunizma, je seveda šel v izgnanstvo: v begunstvo!
Poznal sem ga že kot dijak: saj je bil moj profesor že v 2. razredu gimnazije, ko je prišel kot suplent na gimnazijo v Kranju. Koliko lepih spominov oživi, ko se spominjam Remca, kako nas je. znal pridobiti za riaravoslovjé! Vsi smo začeli š herbariji; imena rastlin so nam bilà domača v dveh jezikih: slovenskem , in latinskem, včasih Še ilemškem t Pa ni bil z nami le v šoli. Vodil nas je v prirodo. Na kopanje smo hodili in snio že; ; kot študeritje imeli plavalne tekme. Hudo ini je bilo tedaj, ker nisem zrial plàVati ih se nisem mogel tekem udeležiti A Žato sem pa tedaj sklenil, da še bomi:tiČil pflavanja, kadar, bo ugodna priložnost. Ih šem/ se naučil in treniral v plavanju .— kot' enoletni.
mcM v spomin
prostovoljec v Gardskem jezeru 1. 1911 — in v počitnicah nas je znal zbrati, da smo šli na gore. Tura na Grintovec tedaj ni bila še tako lahka, pa uas je peljal lepo skupino študentov na Grintovec preko Kokre, Jezerskega, nazaj pa skozi Kamniško Bistrico. Ne bi on tega delal, če ne bi imel ljubezni do mladine in ne bi vedel, kako važno je zà mladino, hoditi pota moči in lepote. Ni se bal odgovornosti za mlado družbo, ki je tako potrebovala vodstva na poti moči ih kreposti.
Pa me je spet pripeljala pot k ravnatelju Remcu, ko sem se jeseni 1920 vrnil iz Sibirije in nastopil službo pri Zadružni zvezi kot konceptni uradnik. Tu sem spoznaval v Remcu nesebičnega, treznega, socialnega in gospodarskega delavca., Ni bilo to lahko. Zadružništvo je vleklo politike in politiki so imeli pri zadružništvu svoje cilje, da včasih niso računali z veliko odgovornostjo pri zadružnem delu. Prišli so itežkj časi: .časi krize. Zadružna zveza je bila centrala hranilnic in posojilnic. Ljudski denar je moral preko Zadružne zveze zja.. ljudske koristi: v razne vrste kmetijskih zadrug, ki jih je združevala za uspešno poslovanje Gospodarska zvežh. Pri Gospodarski zvezi je imela Zadružna zveza težke milijone ljudskega denarja kot kredite.
,	.p; :	'	//'	■	'
Nepričakovano je nastopila kriza v lesni industriji, kjer se je bila Gospodarska zveza premočno zasidrala. Gro-
zil je polom. Samo nepreviden korak in težki položaj bi bili izrabili nasprotniki in nas! pognali v polom. Tedaj se je pokazalo, kaj zmore mirno in trezno vodstvo. Skupna seja načelstva in nadzorstva je bila sklicana: sejna dvorana ni bila še nikoli tako zasedena in nikoli ni bilo take napetosti. Udarjali so oni, ki so iskali krivdo pri drugih, in sebe rezali ven. Napadali so direktorja Remca, bolj ali manj prikrito. Zahtevali so, da je treba ves položaj pojasniti na izrednem občnem zboru. Vso stvar so vidno gnali v paniko. Remec je ostal ves čas miren in od časa do časa dajal samo kratka in stvarna pojasnila. Ni tožil politikov, ki so sedeli v vodstvu Gospodarske zveze in zahtevali, da Gospodarska zveza v njihovem okraju spravi v življenje nabavno in prodajno zadrugo, da tam kupuje Ids' ih po možnosti tudi začnč z lesnim obratom.
Pri miru, ki ga je ves čas obdržal ravnatelj Remec, so se tudi panikarji unesli in prišlo je do sklepov, naj se Gospodarska zveza polagoma likvidira, zlašti njen lesni oddelek, vse težišče pa póstavi ha to, da odslej póstane centrala nabavnih in prodajnih zadrug.
Če ne bi bilo tedaj moči in prevdar-nosti ravnatelja Remca, bi bilo šlo Krekovo zadružništvo v polom, kakor je malo prej šlo Kristanovo socialistično zadružništvo z njegovo zadružno banko. Zakaj to navajam ? Ker je to prav tipičen primer, kako je ravnatelj Remec znal v nevarnih časih in položajih voditi s pogumom in močjo. Zavedal se jre odgovornosti in zato delal s prevdar-nostjo, da bi brez škode ob jadral ne-
varne čeri. Taki položaji so v gospodarstvu neizbežni. Kriza je šla naprej.
Ko se je v Ameriki začela že 1. 1929, smo jo v Jugoslaviji zlasti v denarstvu čutili šele dve leti kasneje. Pa smo prejadrali in sanirali. Moremo reči, da so bile do komunistične revolucije v naših podjetjih že nabrane velike rezerve — namenjene za pomoč ljudstvu po vojni. Ljudstvo bi bilo našlo v svojih zadrugah učinkovito pomoč v na j več ji potrebi, dočim so pod komunisti te rezerve nekam izginile. „Ljudski režim“ jih je pobasal, ne da bi ljudstvo zanje izvedelo. Taki so pač komunistični oblastniki, ki imajo polna usta socialnih fraz, pa neomejen pohlep po premoženju, ki bi moralo služiti ljudstvu.
Še tretjič sem delal skupaj z ravnateljem Remcem, ko je šla h koncu komunistična revolucija in smo v Narodnem odboru včasih sedeli kar preko noči —- zaradi okupatorjeve policijske ure. Oba sta že pokojna, ki sta me hodila pestit, naj prevzamem: major Bitenc in dr. Albin šmajd. Dolgo se nisem vdal in jima kazal na število politikov, ki so vajeni in sposobni plesati na političnem parketu. In sta prihajala vsakokrat z drugimi vzroki, da moram prevzeti. Končno 27. dec. 1944 šem se vdal Predno smo imeli prvo sejo odbora, sem šel k ravnatelju Remcu in sva se raz-govarjala. Potolažil se je, da je položaj itak tak, da Narodni odbor ne more nič storiti. Kako se bo položaj razvijal, pa da bomo še videli. In ustregel je tudi moji prošnji, da bo pri vseh sejah zraven. Imeli smo dolge razprave za stvari, ki bi bile aktualne, če bi bili mi imeli z zahodnimi zavezniki stike, kot
jih nismo imeli, in če ne bi bilo — Teherana in Jalte. Malo smo sicer vedeli o tem, toda sedaj vemo in sedaj vidimo, kako brezpomočho je bilo naše početje v barantanju med Vzhodom in Zahodom! V ravnatelju Remcu sem tedaj videl, kako je mirno pripravljal za vsak slučaj — tudi za begunstvo — sebe in svoje poznance. Jasno je gledal, da ob koncu nismo imeli drugega izhoda — kot begunstvo. Tisti, ki ga tedaj niso poslušali, so se kesali. Med temi je bil tudi dr. Karl Capuder in še vrsta drugih.
V tujini je videl, da je prvo in najvažnejše: organizirati pomoč za begunce v tujini in za one doma, ki niso pravočasno bežali. Bil je pač mož, ki je znal tudi najtežjim dogodkom pogledati pogumno v oči in se urediti, kot zahteva položaj. To več zaleže kot tožbe! Vesel sem bil, da sem imel v težkih časih ob strani ravnatelja Remca, šel sem najbolj trdim časom napróti: vrnitev sinov in životarjenje v podrtim, brez sredstev, dokler me niso „preskrbeli“ Angleži na „žentlmanski“ način v zaporih deželnega sodišča v Celovcu oz. prav kmalu v Volšperku — med naciji. — Pa vedno sem imel pred očmi vzgled ravnatelja Remca, ki pred udarci usode ni klonil in ki tudi ni pbznal strahu. Skoro bi dejal: ena želja se mu ni izpolnila, da bi počival v domači zemlji. Ravnatelj Remec je kot mojster značajnosti imel svoj krog, svojo šolo: to so bili delavci v naših organizacijah, ki so se radi zbrali okoli njega pri znani ‘mizi v Unionski kleti. Vsi ti se ga s hvaležnostjo spominjajo, kolikor so še med živimi.
Wowing S« SIcwcHiijc
Na ljubljanskem učiteljišču dobiva štipendije nekaj več kot tretjina dijakov. Povprečna štipendija je 12.000 dinarjev; najvišja 22.000, najnižja pa je 8.500 din. S temi zneski pa dijaki brez drugih sredstev ne morejo kriti najnujnejših potreb, zato so štipendije ostale le „socialna podpora“. Pa tudi pri podeljevanju štipendij sedanji oblastniki v domovini postopajo zelo pristransko. Štipendij ne dobe tisti, ki so jih najbolj potrebni, pa tudi njihovih višin ne odločajo po uspehih prosilca, ampak jih podeljujejo „preko zvez in poznanstev, javni razpisi pa so marsikje bolj ali manj le formalnosti“. Tako je zatrjevala ena od dijakinj na javni tribun! o izobraževanju v Ljubljani.
Med slovenskimi mesti, ki so najbolj izpostavljena skoro vsakoletnim poplavam, je Celje. Kajti mesta ne ogroža samo naraščajoča Savinja z L6žnico, ki pritekata od zahoda, temveč skoraj prav tako Sušnica, Koprivnica in Hudinja, s severne strani, pa tudi Voglaj-na, ki priteka od vzhoda. V tem stoletju je imelo mesto Celje 5 poplavnih katastrof in sicer leta 1901, 1926, 1933, 1954 in 1964. Manjše poplave so bile skoro vsako drugo leto. Poplavno škodo leta 1954 so ocenili na 4. milijarde dinarjev, lansko pa na 6 milijard. Pred bodočimi poplavnimi katastrofami je mogoče Celje z okolico zavarovati samo z regulacijo vseh pritokov Savinje na področju Celja. Vsa ta regulacijska in melioracijska dela na omenjenem področju bi stala dve milijardi dinarjev, t. j. samo eno tretjino škode, ki jo je povzročila lanska povodenj.
Na Goriškem — v tistem delu, ki je pod Jugoslavijo — so lani pridelali 13.127 ton grozdja. Sadja je pa bilo lani približno 2.000 ton manj kakor leta 1963. Slabo so Obrodila zlasti jabolka za ozimnico.
Poziv k sodelovanju
Slovenci hočemo v Buenos Airesu postaviti padlim protikomunističnim bor cem — domobrancem, vaškim stražarjem, legionarjem, četnikom, članom štajerskega bataljona in drugim protikomunističnim borcem — tak spomenik, da bo vreden naših junakov. Z izdelavo takega spomenika pa bodo združeni večji stroški (okoli 200.000 pesov). Hvaležnost do naših mrtvih junakov nam narekuje, da velikodušno darujem0 za ta spomenik. Darujmo vsi, da bo spomenik last nas vseh. Vsak družinski član naj daruje, tudi otroci, da bomo tako vsi, prav vsi, izrazili globoko hvaležnost borcem, ki so darovali vse, kar so imeli — svoje življenje za vzvišene ideale svobode.
Prispevke za spomenik nabirajo člani in poverjeniki odbora za spominsko ploščo padlim borcem. Vsak znesek se skupaj z imenom darovalca vpiše v nabiralne pole, ki so bile posebej v ta namen natisnjene in so opremljene s štampiljko ter s podpisi predsednika in blagajnika odbora. Prispevki pa se lahko pošljejo na naslov blagajnika (Rodolfo Bras Ramón Falcon 4158, Buenos Aires).
Odbor
za spominsko ploščo padlim borcem
Zaradi pomankanja električne energije v Sloveniji so morali lani v več obratih omejiti delo. Isto se je dogajalo tudi v ostalih republikah. Vsled tega je nastala velika gospodarska škoda, ker je padla proizvodnja aluminija, karbida, ferozlitin, železa v elektroplavžih, elek-trojekla itd. Do pomanjkanja električne energije lani pa ni prišlo samo zaradi suše, ampak zaradi tega, ker obstoječe elektrarne tako v Sloveniji, kakor v ostalih delih države ne morejo proizvesti toliko električne energije, kolikor jo je potrebne za industrijo, razsvetljavo in gospodinjstvo. Zato jo bodo morali uvažati tudi v letu 1965. Kajti po podatkih Skupnosti jugoslovanskega elektrogospodarstva bo letos primanjkovalo v Jugoslaviji 1340 milijonov kilovatnih ur električnega toka.
V Mariboru so na seji sveta za notranje zadeve in občo upravo skupščine mariborskega okraja ugotovili, da so imeli lani v gospodarskih organizacij 203 kazniva dejanja. Med njimi je bilo največ ponevedb, ki so bile tolikšne, da je zanje kronist zapisal, „da ogrožajo premoženje gospodarskih organizacij“.
Umrli so. V Ljubljani: Marija Voje roj. Zupan, Nataša Beber, učenka, Lucija Habbe roj. Koprivec, Henrik Tomšič, upok., Jaka Dojk, fotografski mojster, Amalija Slatnar roj. Vičič, učiteljica v pok., Angela Poželen roj. Mer-davs, Franc Brdnik, žel. upok., Slavko Črne, upok., Martin Pušnik, vlakovodja v p., Franc Perme, upok., Anton Kun-
stelj, čevlj. mojster, Franc Pengal, žel. v p., Barbara Janežič roj. Medved, Jože Černe, pos., Helena Falcar roj. Modic, Frančiška Rus roj. Korošic, Luiza Poklukar, vdova po banskem nadsvetniku, Rozalija Kraljič, upok., Franc Trkman, uslužbenec sekretariata za splošne gospodarske zadeve, Rudi Kranjc, Franc Lesjak, knjigovodja, Ignacij Miklič, upok., Josipina Klemenc r’oj. Bradač, Venčeslav Pirnat, v. strojni tehnik v p., Lenčka Puhar roj. Škof, upok., Ignacij Čadež, upok., Jelo Perme, učitelj, Peter Holeček, prof. v p. in Ema Kobal v Ponikvah na Krasu, Anton Cerar v Kamniku, mr. ph. Nada Orožen roj. Kolšek v Ptuju, Ciril Gašperlin, gostilničar v Vevčah, Franja Krener roj. Rabič v Kranju, Franjo Kruh, žel. uslužb. na Jesenicah, Ignac Gradiščar, čevlj. mojster v p. v Križah, Zorko Kavrečič, šofer v Kopru, Rudi Rajmer, gostilničar v Metliki, Frančiška Šifrer, kuharica v p. v Kranju, Mihael Zrimšek, krojač na Orlah, Frančiška Master v Škofji Loki, Franc Cerjan, šofer v Celju, dr. Zorko Ščuka, ravnatelj bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo v Postojni, Štefanija Skerbinek roj. Simončič na Igu, Janez Jenko, župnik v Čermošnjicah, Olga Čerin, učenka v stepanji vasi, Anton Medved, župnik v št. Vidu pri Grobel-nem, Minka Učakar roj. Golob v Mariboru, Polda Novak roj. Šebenik v Ivančni gorici, Janez Bertoncelj v Bukovici, Štefan Pisek, elektrbvarilec v Strnišču pri Ptuju, Zora Kjuder v Kopru, Helena Stopar, upok. v Šoštanju, Stane Zakotnik v Kranju, Anton Lozar v Brinju, Mirko Rus, vratar na Črnučah in Miha Koren, zlatarski mojster v p. v Sevnici.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Taborjenje slovenskih skavtov.
Kakor smo že poročali, so dne 10. januarja odšli taborit člani Slovenske skavtske zveze v Argentini. Taborili so ob jezeru blizu mesteca Rumipal v kor-dobski provinci.
S taborjenja so poslali uredništvu Svob. Slovenije pozdrave in poročila o življenju v taborišču. Iz poročila posnemamo, da so si fantje (18 po številu) prav lepo uredili taborišče sestavljeno iz desetih šotorov in so ge ves čas dobro imeli. Taborišče z lepim vhodom je bilo v gozdičku poleg mesta, ki ga je župan namenil izključno za skavtska taborjenja. V' sredi taborišča je stal visok jambor, na katerega so vsako jutro dvignili slovensko in argentinsko izastavo.
Življenje v taborišču je bilo strogo po skavtskih določilih. Mnogo so se tudi kopali v bližnjem jezeru, lovili ribe, delali izlete v bližnjo in daljno okolico. Najlepše pa je bilo zvečer ob tabornem ognju, kjer jim je vodja g. Marijan Trtnik vedno povedal nekaj koristnih misli za življenje nato se je oglasila slovenska pesem, bile razne igre in skavta Janez in Jože sta tudi krepko zaigrala na harmoniko.
Ob nedeljah so se skavti v urejeni četi z zastavo na čelu udeleževali maše, kjer sta dva skavta tudi stregla pri maši. Vzbujali so splošno pozornost in pridobili so si mnogo prijateljev. Zlasti
ARGENTINI
jim je krepko pomagal srbski rojak g. Vučkovič, lastnik prijaznega hotela Lago, kamor zahaja vedno več Slovencev na počitnice. Dalje so našim skavtom zelo pomagali mestni župan, g.. Dimitri-jevič (ki jim je vsak dan daroval svežo zelenjavo), g. Slobodan Kujači, in drugi.
Naši skavti so odigrali s fanti mestne šole v Rumipalu dve nogometni tekmi in lokalni časopis „La voz del Interior“ je prinesel sliki vseh nogometašev.
Ob slovesu — t. j. v soboto, 30. januarja — so skavti pripravili slovesni taborni ogenj, katerega so obiskali mnogi odličniki iz mesta z g. županom na čelu, prijatelji skavtov in starši nekaterih skavtov. Večer je odlično uspel.
Dne 2. februarja so se skavti, zagoreli in zdravi, vrnili s posebnim omnibusom na svoje domove.
Dne 15. februarja pa je odšla skupina skavtinj taborit na posestvo g. Jožeta Leskovarja v Escobar. Istega dne je odšla taborit tudi druga skupina skavtov.
SAN MARTIN
Odbor Slov. doma v San Martinu
sporoča, da je umrl zvesti član doma č. gospod župnik Anton Smolič, ki je bil nekaj časa tudi dušni pastir Slovencev v sanmartinskem okolišu. Zastopnik odbora je položil venec s slovenskim trakom na njegovo krsto in se v imenu doma udeležil pogreba iz Slovenske hiše na pokopališče v Flores. Kdaj se bo darovala sv. maša po naročilu doma za pokojnika, bomo pravočasno objavili.
Pogreb č. g. A. Smoliča
O nenadni smrti č. g. Antona Smoliča, ki ga je doletela na počitnicah pri prijateljski Pavlovčičevi družini v Mar del Plati dne 9. t. m., smo poročali v prejšnji številki.
Krsto s truplom pokojnega č. g. Smoliča je na poti od Mar del Plate do Buenos Airesa spremljal č. g. Boris Koman, slovenski dušni pastir v omenjenem argentinskem morskem kopališču. V Buenos Airesu so jo položili na mrtvaški oder v dvorani Slovenske hiše. To se je zgodilo na isti dan, t. j. v sredo, k'o je rajni vedno prihajal v Slovensko hišo, ki jo je s svojimi prispevki tudi pomagal graditi. Tokrat mu je nudila zadnje bivališče med Slovenci. Sem so ga hodili kropit rojaki vso noč od srede na četrtek vse do pbgrebne maše in samega pogreba. Pa tudi ravnatelj bolnišnice Zubizarreta in njeni zdravniki, strežno osebje ter sestre. Kar veliko in lepo družbo je imel rajni Smolič vedno okoli sebe, kar je pričalo o njegovi priljubljenosti med ljudmi, med katere je vedno rad zahajal in se med nje pomešal kot čisto navaden preprost človek, ki se je znal z ljudmi pogovoriti čisto po domače ° njihovih težavah in nadlogah. O tej priljubljenosti so govorili tudi štev'.ni veliki in lepi venci, med katerimi je bil tudi lep slovenski šopek 24 nageljnov, ki ga je na krsto položilo 24 slovenskih otrok iz slovenskega šolskega tečaja v Hur-lingham-u, kamor je rajni, kakor tudi v slov. šolski tečaj v San Miguel, hodil redno tedensko poučevat slovenske otroke verouk. Prav tako je bila lepa kita cvetja s slovenskim trakom Slovenskega doma iz San Martina.
Pogrebna maša je bila v četrtek 11. t. m. ob 10. uri dopoldne v Slovenski dvorani. Pred krsto je g. direktor najprej izmolil molitve za rajnega, nato pa za rajnega Smoliča daroval sv. daritev. P-o molitvah Reši me se je razvil iz Slovenske hiše pogreb na buenos-aireško pokopališče Floreš. Tu je g. dir. Orehar blagoslovil grob, ki je dal zadnje zemsko počivališče rajnemu g. Smoliču, izmolil zanj predpisane po-
Vsak teden ena
VRAČAM SE
Marjan Jakopič
Večer je, mračen in pust.
Sajaste strehe in krpe snega...
V	zraku diši po pomladi, ki išče pot do srca.
Jaz pa se vračam, kot ovčar s planine na večer v doline, ki gore za vrtovi ko zapojo rogovi pomladne noči.
In v srcu je toplo.
V	njem diši po zemlji domači, po težkih svežih cvetovih.
In jaz se vračam: med ljudi z dobro besedo, da se postavim v njih sredi in jih gledam, na skrivaj.
Mrtve in žive, vse!
Ah, ne vprašuj me zakaj?
grebne molitve, nato se pa tudi poslovil od njega v imenu slovenskih duhovnikov in ostalih slovenskih emigrantov ter se mu zahvalil za vse delo, ki ga je opravljal med slovensko skupnostjo in med Argentinci. V govoru je zlasti poudarjal tri lepe pokojnikove lastnosti: njegovo dobroto, preprostost in bistrost.
Po Oreharjevih poslovilnih besedah so pogrebci v nekaj minutah zasuli Smoličev grob, nanj položili vence ter šopke, slovenski rojaki so pa v družbi slovenskih duhovnikov, med katerimi so bili poleg že omenjenega g. dir. Ore-barja še gg. rektor slov. bogoslovja v Adrogueju dr. Franc Gnidovec, duh. svetnik Alojzij Košmerlj, Matija Boršt-nar, Matija Lamovšek, Janez Kalan, •Jože Guštin, Janez Mernik, Boris Koman, dr. Alojzij Starc, Jure Rode, p. Ciril Petelin, p. J. Arko, Tone Škulj in Janez Malenšek, s pobožno mislijo počastili njegov spomin in želeli miren počitek njegovemu truplu v argentinski zemlji, njegovi duši pa večno veselje pri Bogu, kateremu je vedno zvesto služil.
KOROŠKA
Pred dežeinozhorskimi volitvami
Na Koroškem bodo 14. marca deželne volitve. Volilnih upravičencev je 316.Ó44 ali 12.973 več kot leta 1960. Koroški Slovenci, organizirani v Narodnem svetu koroških Slovencev, se 1 seveda zavedajo važnosti teh volitev. Zato so se zaupniki NSKS zbrali na sestanek 6. februarja v Mohorjevem domu v Celovcu, kjer so se pomenili o stališču, ki ga bo treba zavzeti pri volitvah. Nimamo še poročil s tega zborovanja, toda iz članka, ki ga je napisal tajnik NSKS dr. Reginald Vospernik v št. 5 „Našega tednika-Kronike“, je videti, da Slovenci ne bodo stali ob strani. Slovenski glasovi, je zapisal dr. Vospernik, morajo biti oddani in tudi bodo oddani tako, da bodo v korist slovenski narodnostni skupini in vsemu prebivalstvu na južnem Koroškem.
Kakor v vsej Avstriji, so tudi na Koroškem štiri stranke. Najmočnejša na Koroškem je Avstrijska socialisti-
Pismo z vročega severa
Že dolgo se vam nisem oglasil. Večkrat se pripravljam do pisanja, a do njega le ne pridem. Nekaj je temu kriva zaposlenost, nekaj pa tudi vročina, ki je sedaj pri nas.
Pravim vročina. Je takšna, da si moram večkrat na dan preobleči srajco. Vsepovsod tudi mrgoli mušic. Zvečei jih je še več. Kadar grem malo ven k reki Bermejo ali pa bolj proti severu do Pilcomayo, je pa še hujše. Tam je pa dosti še drugih živali. V reki so krokodili, okoli po goščavah pa opice, divje mačke in tigri. O kačah sploh ne govorim. Toliko jih je in so vse strupene. Ena vrsta kač je debela kot mezinec, dolga pa 30 cm. Strupena je, da se Bog usmili. Je nevarna, ker se plazi po tleh, pa tudi po vejah od dreves. Pri kopanju mora biti človek zelo previden, kajti v blatu je dostikrat skrita neke vrste žival, ki je velika kot krožnik. Je strupena prav tako kot kača. Še nevarnejše so pa v vodi ribice pi-rana. Kogar napadejo je izgubljen; v nekaj minutah ga oberejo do kosti. So v velikih množinah. Cefo kravo požro prej ko v pol uri.
Ponoči je najbolje, da je človek doma. Nevarno je že zaradi roparjev, pa tudi zaradi divjih živali. Ravno danes,
ko vam pišem to poročilo, so mi povedali, da so zjutraj našli na cesti dekle s prerezanim vratom. Po cesti se ponoči klatijo potepuhi in Indijanci. Vsi so oboroženi z nožem in revolverjem, če pa greš zjutraj po asfaltirani cesti, vidiš pred sabo kar po vrsti povožene kače, pajke, velike kot dve pesti.
Gotovo si mislite, kako in zakaj le vztrajam tu gori? Tudi jaz si večkrat p'ostavim to vprašanje. Včasih se že nagibam k temu, da bi odšel od tu in se vrnil k Vam bliže na jug. Pa se vedno zopet premislim, čeprav je tu življenje dostikrat težko in hudo, pa sem se le privadil. Ljudje so tu napol črni, a so debri. Toda preveč prijazen in domač ne smeš biti z njimi. Za praznik sem bil v Salti. Bil sem za botra otrokom v argentinski družini. Vsi so skoraj črni in so prišli iz province Catamarka. Zaposleni so v severnem delu Salte v tovarni za izdelovanje sladkorja. Družina je res vzorna. Vsi njeni člani so pridni, delavni in tudi nè pijančujejo. Z mano so tako dobri kot da bi bil njihov sin. Tudi so Varčni.' Kupili so si že dve motorni kolesi in me večkrat odpeljejo na kako daljšo turo. Do njih imam dve uri peš hoti. Pot je samotna in moram prekoračiti
tudi več rečic. Zato se med potjo reckrat kopam, čez vso naravo je razlita tihota. Med potjo vidim santo še kake ptice, gozdne živali in nebo nad seboj. Med razmišljanjem si zaželim, da bi slišal slovensko besedo, slovensko pesem. Pa nič tega. Vse je tako daleč od mene. K meni prihaja samo Svobodna Slovenija. Zemljepisno znanje navadnih ljudi je tu zelo skromno. Za Salto še vedo, za Buenos Aires pa malo kdo. Ta je zanje že zelo, zelo daleč. In če jim govorim o morju, si ga predstavljajo kot veliko reko.
Sedaj je tu lepo. Vse je v bujnem cvetju. Drevesa so kot en gam cvet brez zelenih vej. Ozračje je polno dišeče vonjave. Nekatera drevesa imajo rdeče cvetove, druga rumene, tretja bele, četrta krvavordeče, peta modra itd. Ko cvetovi padajo na zemljo so tla posuta s temi pestrimi mehkimi cvetovi in izgleda, da se pred tabo vije pisana procesija.
V kraju kjer živim, je izredno veliko psov. Hodijo okoli kar v trumah po 20 in še več. Ponoči radi tulijo. Zaletavajo se tudi v človeka. Tudi zaradi psov je ponoči bolje, da si doma. Kače od stanovanja ^e še lažje odganjaš. Ljudje so že navajeni nanje. Če koga piči, ga pač piči. Mora pač zato umreti.
Za Vse svete setn šel na pokopališče. Na njem je bilo toliko čevljev,
srajc, sveč in krožnikov s hrano, da vam ne morem povedati. Na ta dan nosijo tu ljudje na pokopališče dobro hrano umrlim. Jo puste na pokopališču, da se umrli rajnik z njo pogosti. Seveda se potem na pokopališču zbirajo rače in druga golazen. Veliko grobov je bilo tudi odprtih, da so se videle kosti in lobanje. Za grob tu ni treba nič plačati. Je vse zastonj. Umrljivost med otroci je velika. Zaradi klime Pri starih Indijancih je navada taka: Ko je kdo za delo nesposoben in postane j bolehen in nadležen, mu zlomijo hrb-, tenico, drugi ga pa Česne s palico po glavi, nato ga vtaknejo v vrečo in za-I kopljejo. Tako žalostno umirajo stari Indijanci.
Družabnega življenja tu ni dosti. Po družinah prirejajo družinske plese, ljudje-igrajo karte in različne igre, pijejo n se zabavajo. Mnogo ljudi ne zna ne brati, ne pisati. Pa dostikrat kdo od njih nosi s seboj časopis. Drži ga seveda narobe. Pokazati pa le hoče okolici, da zna brati in da ima tudi on svoj časopis. Ljudje govore kasteljansko, toda z velikimi napakami.
Za danes naj zadostuje. Drugič še kaj.
Prav lepe . pozdrave vsem v uredništvu Svobodne Slovenije in vsem njenim narf>čnikom ter bralcem.
J. B.
čna stranka, ki je na vladi že od leta 1945. Stranko je uspešno vodil dosedanji deželni glavar Ferdinand Wedenig. fa pa letos ne bo več kandidiral in se bo za njegovo mesto potegoval Sima. Wedenig je bil tudi med Slovenci precej priljubljen; zadovoljni niso bili le z njegovo ljudskošolsko politiko. Težko je reči, kako bo Sima vodil socialistično stranko na Koroškem in kakšen bo njegov odnos do zahtev slovenske manjšine.
Avstrijska ljudska stranka je zadnje čase kazala precej razumevanja za slovenske zahteve. Je pa pri teh volitvah bolj neodločna. Čeprav nima večjih možnosti za osvojitev mesta deželnega predsednika, upa, da ji bo uspelo pridobiti še en sedež več v deželnem zboru. Nekateri ugledni člani stranke so mnenja, da bi ta 13. mandat mogla stranka dobiti tudi brez slovenskih glasov in zato ne bi bilo treba upoštevati pri vodenju -politike teženj in zahtev slovenske manjšine. To upanje stavijo predvsem na ime nosilca liste inž. Trup-peja, ki je kot dosedanji namestnik deželnega glavarja pridobil precej simpatij v koroških občinah. Je namreč pripravil dober načrt in ga tudi deloma že izvedel z gradnjo cest.
Tretja stranka, na Koroškem, precej močna, je nacistično pobarvana stranka „svobodnežev“ (Freiheitspartei). Ta stranka je imela zadnje čase nekaj notranjih pretresov, do Slovencev pa seveda ni prav. nič spremenila svojega 'negativnega stališča.
Komunisti imajo v deželnem zboru le enega predstavnika. Slovenci, organizirani v INSKS, odklanjajo seveda komunistični sistem, vendar je pa res, da je — sicer iz jasnih namenov — v koroškem deželnem zboru edino komunist vedno podpiral in zagovarjal zahteve Koroških Slovencev.
Fri volitvah bosta prav gotovo dobili obe vladni stranki — socialistična in ljudska — največ glasov. Prav zato pa koroški Slovenci pri sedanjem položaju nimajo lahkega stališča. Trenutno tudi še ni pogojev, da bi nastopili z lastno listo, vsekakor pa bodo morali sčasoma tudi na to misliti. Kajti lasten zastopnik, čeprav sam, le drugače brani pravice -in koristi Slovencev, kot še tako narodnostno strpen tuj predstav-
I nik.
SLOVENCI PO SVETU
ZDA
Clevelandski odsek Društva slovenskih akademikov SAVA je pripravil za 7. februarja v Baragovem domu proslavo največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Prireditev je bila na predvečer 116 obletnice pesnikove smrti ter je bila dobro obiskana. Spominski govor je imel pisatelj Karel Mauser.
Iz letnega poročila o življenju in delovanju v slovenski fari sv. Vida v Clevelandu je razvidno, da je bilo v letu 1964 krščenih v tej fari 118 totrok, spreobrnjencev je pa bilo 10; pri prvem svetem obhajilu je bilo 86 otrok in 10 odraslih, zakrament sv. birme je prejelo 186 faranov. Porok je bilo 46, od teh je bilo 7 povelj avl j enih zakonov.
PO ŠPORTNEM SVETO
Nogometne tekme za naslov južnoameriškega prvaka so že v teku. Prejšnje dni je argentinski prvak Boca Juniors premagal prvaka Ekvadorja Deportivo Quito z 1:0, nato je igral v Limi s perujskim prvakom Universitario v Limi neodločeno 1:1, v nedeljo v La Paz proti bolivijskemu prvaku The Strongest in ga premagal s 3:2. Brazilski Santos pa je v Santiago premagal Universidad de Chile s 5:1. Argentino zastopa na tem tekmovanju še lanski južnoamerišk] prvak Independiente iz Avellanede.
Regate Buenos Aires—Rio de Janeiro, ki jo prirejata vsaka tri leta Yacht Giuba iz obeh mest se je letos udeležilo 26 jadrnic iz osmih držav. Proga je dolga 1.200 morskih milj; tekmovanje se je začelo 13. februarja.
Jeseniški hokejisti nimajo tekmeca na državnem prvenstvu, pač pa je ljubljanska Olimpija letos precej boljša kot lani in bo resen tekmec za drugo mesto; Kranjska gora je v sredini lestvice. Poleg imenovanih slovenskih klubov tekmujejo se Partizan, Beograd in Rdeča zvezda iz Beograda ter Medveščal^ in Mladost iz Zagreba.
Na prvih mednarodnih smučarskils tekmah v tej zimski sezoni so v Franciji v Val d’Isère nastopili sredi decembra tudi Slovenci A. Kalinar, Dogša Vogrinec, M. Kalinar in Zajec. Zmagaj je Francoz Bonlieu v veleslalomu; An* drej Kalinar je bil 49, Dogša pa 56, ostali trije pa so bili diskvalificirani, ker so izpustili vratca. Proga sama je bila zelo težka z višinsko razliko 380 metrov in s' 65 vratci. V moškem slalomu je prav tako zmagal Bonlieu; A Kalinar je zasedel 40. mesto, M. Kalinar 44. in Dogša 45.
V slalomu (dame) je zmagala Francozinja Ch. Goitschel, Krista Fanedl je bila 17. Ankeletova 20., Teževa pa je bila deskvalificirana. Nastopilo je nad 50 tekmovalk, na cilj pa jih je prišlo le 25. V veleslalomu je Ankeletova zasedla 20. mesto, Fanedlova 22., Tevževa pa 37. Zmagala je Švicarka Obrecht.
»■»•■■■■■■■■■■■■■■■■■■H ■■■■■■■■■■■!■■ g ■■«■■■■■■■■■■MM
i Dr. FRANC KNAVS j
ODVETNIK	3
■	s
prične z letošnjim rednim
i poslovanjem 23. februarja na S Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital i
Uradne ure 17—20
■	S
S Na telefonu 93-0719 tudi dopoldne ■
Umrlo je v tej fari v letu 1964 89 faranov.
Slovenska pristava v Clevelandu je 6. februarja priredila že II. zabavni večer v let. zimski sezoni, cisti dobiček je bil namenjen za ureditev pristave.
Slovenska cerkev sv. Štefana v ČL kagu je bila 18. decembra 1964 „stara“ 60 let, kajti temeljni kamen zanjo so postavili dne 18. decembra 1904. Ta cerkveni jubilej so v fari proslavili dne 23. januarja t. 1. z jubilejnim koncertom pevskega zbora, kakor tudi mladinskega pevskega zbora.
OBVESTILA
Plavalni turnir, ki ga organizira Slovenska fantovska zveza, se bo vršil v nedeljo, 28. februarja, ob pol 12 dopoldne v Villa Udaondo. Tekmujejo lahko vsi člani Zveze in tudi nečlani. Turnir je odprt; vsak, ki zna plavati, lahko tekmuje in predstavlja odsek, pod katerega bi eventuelno spadal. Prijave se sprejemajo do 10 dopoldne v nedeljo 28. t. m. Vpisnina in vstop v bazen skupaj 100 Špesov. Možnost za mašo je tudi v kolegiju ob 10.30. Vsi, ki znate plavati, iskreno vabljeni. Dobrodošli vsi!
Na slovenski pristavi v Moronu-Castelarju bo v nedeljo, 28. februarja, PUSTNA VESELICA z zabavnim programom. Pridite, ne bo Vam žal. Odbor
nedeljo,, 7. marca, bo v društveni dvorani 12. redni letni občni zbor društva Slovenska vas. Vsi člani vabljeni.
Slovenska hranilnica sporoča vsem svojim vlagateljem, da lahko dvignejo ali pripišejo h glavnici obresti za leto 1964, ob sobotah od 16 do 20, na Avda. San Martin 263, Ramos Mejia.
„POJMO, SE S l RE,SLAVOSPEV				fe
	Zaključek počitniških dni naraščajnic			fr
tal		na Pristavi		85
fe	V TOREK,	2. MARCA, OB 4 POPOLDNE		
«		Z		
*	RAZSTAVO		NASTOPOM	S
	slik	deklamacije		fe
	literarnih vaj	zborovskega	petja	
	ročnih del	telovadbe		ta
fe	peciva			
VAŠA NAVZOČNOST NAM BO V VZPODBUDO
NEDELJA, 28. februarja 1965
PLAVALNI TURNIR ZA ČLANE IN PRIJATELJE
od 15. leta dalje
KRAJ: Colegio Nuestra Sehora de Lourdes,, Villa Udaondo, ob 11-30
Panoge: 25 m prsno,	50 m prsno,
25 m hrbtno,	100 m prosto,
25 m prosto,	4x25 m prosto (štafeta),
waterpolo med moštvi odsekov
PRIHOD: Kolektiv 8 iz Morona do Villa Udaondo VPISNINA: 100 pesov za vsakega tekmovalca.
PRIJAVE: do 10 dne 28. februarja v Villa UdaJbndo.
MAŠA: Zadnja maša je v kolegiju ob 10.30.
ORGANIZIRA S. F. Z.
SLOV. DOM v SAN MARTINU bo imel na
pustno nedeljo,, 28. februarja
PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
Na razpolago bodo pustni krofi in pečeni piščanci, čevapčiči, klobase in druge dobrote
Začetek ob 6 popoldne
VLOGE - POSOJILA Slovenska hranilnica
Z. Z O. Z.
Avda. San Martin 263
1. nadstropje, desno Ramos Mejia
(pol kvadre od Slomškovega doma) Uradne ure ob sobotah od 16 do 20 Dežurna služba ob nedeljah od 9—11
ESLOVLNIA LIBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redaction y Administration: Ramón Falcon 4T58, Buenos Aires
T. E. 69-9503 Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	j FRANQUEO PAGADO Concesión N" 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro * Nacional de la Propieđad Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gräficos Vilko S. R. L., Estadoe Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
JAVNI NOTAR
Francisco Rani Cascante
Escribano Publico Pta. baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Rio Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem
NAŠ DOM SAN JUSTO
NEDELJA, 28. FEBRUARJA 1965
MELIKI PUSTNA VESELICA
Poleg obilo smehaa dobre volje, bodlo na razpolago izvrstna pustna jedila in pijače.
Sodelujeta orkestra DONAU MELODY in TRIGLAV YAZZ Začetek ob 18
ODKRITJE IN BLAGOSLOVITEV SPOMENIKA
škofu dr. Gregoriju Rožmanu
V nedeljo, dne 21. februarja t. L, se bo vršila na pogorju Catedral, v bližini gorskega zavetišča Pod skalco, svečanost odkritja in blagoslovitve Spominskega znamenja, katerega je po načrtu arh. Marijana Eiletza postavilo Slovensko planinsko društvo v počastitev planinca dr. Gregorija Rožmana ob petletnici njegove smrti in dvajsetletnici zdomstva. Slovenski zdomski gorniki se s tem oddolžujejo blagopokojnemu — v skromnem merilu, a v iskreni vdanosti — za njegtavo neizmerno ljubezen in žrtveno trpljenje za svoj narod. — Blagoslovitev bo opravil in daroval sv. mašo na Spominskem znamenju planinski župnik, č. g. Albin Avguštin.
Slovensko planinsko društvo vabi svoje člane, vsa slovenska društva, ustanove, krajevne domove in vse rojake k udeležbi te svečanosti. Ker bo zaradi oddaljenosti osebna udeležba mnogim, ki bi to sicer želeli, onemogočena, se lahko tako organizacije kot posamezniki udeleže svečanosti s pismeno počastitvijo rajnega vladike. Dopisi bodo prebrani ob odkritju in jih je nasloviti na: Robert Petriček, Foto Triglav, Perito Moren'o 191, S. C. de Bariloche. Vsled zamud v poštnem prometu in zaradi nezanesljivosti prosimo, da oddaste dopise z ekspresno pošto.
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO V ARGENTINI
Hipolito Iriigoyen 2756
San Justo
Vsem članom sporočamo žalostno vest, da se je dne 10. bruarja 1965 preselil v večnost naš zvesti član in prijatelj
č. g. Anton Smolič
V molitev ga priporoča
odbor
NAŠEGA DOMA v San Justflt
fe-
NASI
MLADINI
Urejuje: MARTIN MIZERIT
Leto II.
Štev. 3.
P o s a h il a sem
„Kupi
Očka gre zjutraj z doma na delo. Pred odhodom naroči Olgici: mi to in to. Bom potreboval, ko se vrnem z dela.“
„Bom,“ reče Olgica in očka gre.
Vrne se proti večeru. „Si kupila, kar sem ti naročili“ vpraša.
„Ne. Pozabila sem,“ se Olgica kratko izgovori. In kot opravičilo še doda: „Saj tudi ti včasih kaj pozabiš!“
Olgičin odgovor je zabolel očka do srca. Ne zato, ker je Olgica „pozabila“, marveč zaradi najčina, kako mu je odgovorila. Molči... Molči...
Potem pa pove. Ne strogo, pač pa resno, skoraj žalostno:
„Olgica, jaz bi na tvojem mestu povedal izgovor drugače. Recimo: „Oprosti, očka, pozabila serri. Potrudila se pa bom, da drugič ne bom več!“ Vidiš, tako bi se to slišalo drugače. Recimo: lepše. In bolj v skladu s tistim: Spoštuj očeta...
Tistega, da tudi jaz včasih kaj pozabim, pa sploh ne bi zinil.
Draga moja: ko bi nas učili, svarili in poučevali samo ljudje, ki so brez napak — mislim, da ne bi bilo človeka, ki bi nas mogel vzgajati: nle mene, ne tebe. Ima pač vsak svoje napake. Kljub temu poslušamo nasvete predpostavljenih, ker nas učijo prav. Tako oni, kakor mi, pa se trudimo, da se znebimo napdk, ki jih imamo.
Trudi se tudi ti, da se jih znebiš; kakor se trudi tudi— tvoj očka!“
Mirko Kunčič:
RAJANJE
Ringaraja rajamo, smeh srebrn prodajamo: mila j era zvrhan koš ga dqbi za počen groš.
Ringaraja rajamo, s soncem k vam prihajamo; z nami gre sam ljubi Bog.
Vsi na svatbo k ptičkom v log!
Bomo skupaj rajali, bomo skupaj peli, zlate sanje sanjali, zlate dneve šteli.
Namesto zgodbe ... to pot — pesem!
Dom, slovenski, zemlja sveta, mar je kje še lepši kraj? Gledal mesta sem nešteta, silil k tebi sem nazaj.
Kje pač sconce lepše seva, zvezde lepše kje bleste, ptica kje mi slajše peva, ljubi kje tako srce?
Kras polja, zelenih gajev, trte naše žlahtni sok, mili narod naših krajev blagoslovi močni Bog.
Daj narodu krepke sine, hčere mu ponosne daj, da slovenske domovine dom naš bode sreče rfaj!
Fran Milčinski
Gospod In sv. Peter
(Legenda)
Ko je Gospod še hodil po svetu in ga je spremljal sv. Peter, se je zgodilo — bas sta šla čez most —, da se je z neba usula toča; par trenutkov — in vse žito na polju je bilo pobito. Dokoder je seglo oko, povsod samo strnišče.
Peter je zmajal z glavo in je rekel: „Gospod, ali je prav, da vse vprek kaznuješ, dobre ljudi in nemarne?“
Gospod je bil kar tiho.
Sv. Peter pa si je mislil: „če bi jaz bil Gospod, jaz bi drugače vladal svet.“ Ta misel mu ni šla iz glave. In ko sta se bližala vasi, je rekel: „Gospod, povej mi, ali se še nisi naveličal biti Bog? Vidiš, jez sem že davno sit, da sem sv. Peter!“
Gospod je videl Petrove misli, okrog usten mu je legel smeh, in je rekel:
„Ali hočeš da zamenjava za današnji dan?“
Peter je vesel pritrdil.
In sta šla v vas. Pri prvi hiši sta se ustavila in ker sta bila še na tešče, sta prosila zajtrka. Gospodinja je ravnokar iz peči jemala pogačo, pa je dala vsakemu kos.
Gresta naprej po cesti, jesta pogačo, pa jima pride naproti deklina. Prijazno jima pokima, še lepše ju pozdravi.
Sv. Peter se pošali in jo vpraša: „Deklina, kje pa je tvoj zajtrk?“
„Ha,“ se mu nasmehne deklina, „moj zajtrk je še v božjih rokah.“
Gospod stopi k sv. Petru in ga tiho opomni: „Ali nisi cul, da je njen zajtrk v božjih rokah ? Zdaj si ti Bog, ti ji moraš dati svoj kos pogače.“
Peter je milo pogledal belo pogačo v svojih rokah, pa ni bilo drugače, dal jo je deklini. Žalosten in tih je stopal za Gospodom in namesto pogače je požiral sline.
Nebo se je zvedrilo. Pot ju je peljala zfopet preko potoka. Ko sta bila sredi mosta, pravi Gospod: „Peter, vzdigni svoj prst!“
Komaj je Peter to storil, že prileti roj čebel. Obesi se Petru na prst in ena ga pici. Peter v nevolji otrese ves roj v potok.
Gospod se rahlo nasmeje in reče: „Peter, Peter, hudi si Bog! Ena edina čebela te je pičila; ali je prav, da si končal ves roj?“
Petra je bilo sram in ni znal odgovora.	(Dalje prihodnjič)
PISAN DROBIŽ
Besedna uganka
Svetel brat in temna sestra roke si podajata.
Od vzhoda dan za dneVom drug za drugim rajata.
Spomenik
1.			A		
2.		A	A	A	
3.		A	A	A	
4.		A	B	E	
5.		E	H	I	
6.		J	L	L	
7.		N	N	O	
8.	P	R	R	S	S
9.	S	S	T	T	V
Uredi	črke	v „Spomeniku“			tako, da
ženski glas; v 3. vrsti: začimba; v vrsti: prva žena; v 5. vrsti: domača 2 val; v 6. vrsti: žensko ime; v 7. vrst mlečni izdelek; v 8. vrsti: majhna 1 sena hiša; v 9. vrsti: je potrebna vs kemu živemu bitju. Po sredi navzdc naša domovina.
Rešitve ugank v prihodnji številki
NAŠI PREGOVORI — O LENOBI.
Lenoba je vseh grdob grdoba Kjer je lenoba, kjer postajanje, tam je blizu hudo dejanje.
V vsakem uboštvu je pol lenobe. Lenuha dan straši.
Rešene uganke iz prejšne številke. Čarobni kvadrat: ROKA — OBA] KAPA — ADAM.
Besedna ughnka: Ura.