l ritelj in bukve. Mislini, da bi ue bilo napačno, če te le verstice, ki sera jib najdel v nekem šolskem listu, tebi, marljivi ,,Tovarš", dam, da jih poveš svojim bravcem. *) Verli šolski svetovavec Pr ausek pripoveduje pri neki koferenciji tako le: ,,Preeej potem, ko sera bil imenovan šolski svetovavec, sem popotoval iz Dunaja v svoj domač kraj. Med potjo sem šel k nekemu učitelju, ki sem ga poznal, da je zeld sposoben in zelo marljiv šolnik. Ko sva pri mizi sedela in se pogovarjala, zagledam na tnizi neke stare, precej debele in zeld oguljene bukve, na ktere se je starček večkrat z veseljem oziral. Jaz od mladega že zelo radoveden o takih rečeh, sežem po knjigi, jo odpretn, in kaj je bilo! — neko staro šolsko berilo. Bilo je pa ob straneh in med verstami s prav drobnimi čerkami vse popisano in vsakemu li.stu je bil priložen kos popirja, na ktercm so bili opazki s tioto zapisani ali v celih stavkih ali pa samo nepovedne besede z zaznanikoni, kjc se še išče to ali uno. Vse, kar je ta učitelj bral, slišal ali pa sam si zmislil, da je le količkaj na kaki sestavek cikalo, je bilo v teh bukvah. Čim bolj jih pregledujem , tim bolj so mi všeč. Poprusim ga, da naj mi jih za nekoliko dni posodi. Ali starček iui ničesa ne odgovori. Mislil sem, da me ni slišal, prosim šeenkrat, pa zopet brcz vspeha. Se le ko ga v tretjič poprosim, mi odgovori z milim glasom: ,,Znano vam je, da vas Ijubirn in da mi mora hudo pri sercu biti, da bi vam kaj odrekel, pa vendar vam nioram povedati, da bukev ne dam ne za eno minuto od sebe". — Ker nisem niogel zapopasti, zakaj so mu le bukve *) Poznamo sicer nektere kočljivcc, kterim ni nobena rec dovolj nova in prav po godu; sami pa vendar nič ne etore. vredn. tako drage, mi starček pripoveduje: ,,0d kar sem pervo čerko v te bukve zapisal, imel sem jih vedno pri sebi. V šoli in doma so mi ležale odperte pred mano namizi; če sem karn šel, so me spremljaie; vedno sem jih imel pri sebi, in po noči so mi bile pod zglavjem. ln sedaj bi jih proč dal — nikakor ne! Sej uimam zvestejšega prijatelja in vodnika kot te bukve. Po noči, če ne morem spati, kar se večkrat zgodi, naredim luč in jih berem. Vsaki stavek, ki ga vidite zapisanega, me na kaj spominja; in če le po verhu pregledam opazke, ki sem jih skupaj znesel, kakor mravlja svoje oiravljišče, domislim se vseh veselih in žalostnih dogodkov svojega življenja. Tako so mi te bukve naj dražji in naj Ijubši, kar imam pri hiši. Vse drugo vam rad dam, samo teh bukev ne. Od njih se ne iočim nikoli, in kedar umerjem, jih bodem s seboj vzel v jamo". — Nevtrudljivi starček je že zdavnej umerl, in njegove bukve so tudi, kakor je želel, pokopali ž njim vred". Lepa, ganljiva in za učitelja posnemanja vredna je ta povest. #) V svoji mladosti je začel nabirati in tudi v starosti ni jenjal. Vse, kar je bral, slišal ali pa sam iznajdel, vsejeobračal za svoje izobraženje in za blagor svojih šolarjev. Vsaki reči si je prizadeval kos biti, vsaki reči priti do podlage. Ker je pa vedil, kako je človeški spomin slab, si je vse zapisal na lak kraj, kjer je vedil, da bo večkrat bral. — Zatorej nabirajrao in zapisujmo si tudi mi takih cvetic, bogatimo si ž njimi svoj um, in žlahtnimo si serce. — ,,Zerno do zerna da pogačo; kamen k kamenu pa palačo". Fr. Lunder. *~) V vseh rečeh ne. Kar se kdo nauči( naj rad pove tudi drugim, kteri tega žele.