V (retjo skupino pa spadajo SLS, SKD in ZLDS. Vse tri stranke so, gledano primerjalno z lokalnimi volitvami 1991, v vseh kategorijah obCin izgublj.tle. Največ so izgubili SKD, zmagovalci prejšnjih voIite\- in sicer 6% glasov, če pa pogledamo Se po kategorijah občin, pa celo do 9% gla.sov (in sicer v srednje velikih občinah, ki imajo meil SOOO in 15000 prebivalcev). Nekoliko manj.ša izguba naklonjenosti volivcev' je doletela SLS. ki je izgubila do i% glasov. Obe omenjeni stranki .sta največ izgubili zlasti v velikih občinah, nekoliko manj pa v nianj.ših. ruralnih občinah. Tudi ZLSD je konstantno izgubljala volilno podporo v v.seh kategorijah občin, vendar največ do 4%. Najmanj gla.sov je ZLSD izgubila v srednje velikih občinah, to je tistih z 10.000 do 20.000 prebivalci.
Zaključek
Lokalne volitve v letih 1994 in 1998 so imele v.se značilnosti .sodobnih demokratičnih lokalnih volitev kot nei>osrednega ter najpomembnej.šega orodja lokalne demokracije. V kolikor .so na lokalne volitve 1994 v večji meri .še vplivale po.sebnosti prehodnega obdobja, .saj so bile to prve volirve po reformi lokalne samouprave, je bil ta vpliv na lokalnih \olitvah 1998 že nekoliko manjši, ker so bile to v večini občin že druge lokalne volitve po reformi in tretje demokratične lokalne volitve. Primerjava glasov posameznih političnih strank na lokalnih volitvah 1994 in 1998 nam dopu.šča ugotovitev, da je v zadnjih štirih letih prišlo do rahlega pomika v levo. Če označim ZLDS, LDS m DeSlIS kot stranke, ki .se nahajajo levo od sredine političnega spektra in SDS, SKD in SLS kot stranke, ki se nahajajo desno otl sredine političnega spektra, lahko ugotovim, da so "leve" stranke, gledano primerjalno s prejšnjimi volitvami, pridobile 4.6% gla.sov, medtem ko so "desne" stranke v tem času izgubile 5.7% glasov. Tako se je razmerje [■»olitičnih sil na lokalni ravni spremenilo iz 41.9 proti .34.5 v korist "desnih" .strank na .39.2 proti .39.1, sicer .še vedno v kori.st "desnih" .strank. Ob tem je .seveda potrebno rela-tivizirati prikazana razmerja, saj .so lahko značilnosti "levega" in "desnega" na lokalni ravni iz različnih razlogov [Povsem drugačne kot na državni ravni. Poleg tega je v času med obojimi lokalnimi volitvami prišlo do nekaterih bisrv-enih premikov na državni ravni (vstop SLS v ko;ilicijo z LDS in l")eSLISom), povečala pa se je tudi politična polarizacija med obema glavnima političnima blokoma.
Po volitvah je prišlo do nove porazdelitve politične moči s povsod močno LDS. medtem ko .so "desne" stranke še vedno močnejše v ruralnih in manjših občinah (delno izjemo predstavlja tukaj SDS, ki je z lokalnimi volir\ami 1998 [Kjstala pomemben faktor tudi v velikih občinah). Ugotovimo lahko tudi povečanje števila neodvisnih kandidatov in s tem povezano povečanje .števila izvoljenih neodvisnih kandidatov za župane. Rezultati lokalnih volitev 1994 ter 1998 .so pokazatelj trenda krepitve največjih parlamentarnih političnih strank, ki .svojo moč z državne ravni uspešno prenašajo tudi na lokalno raven, saj .so v zadnjih štirih letih izpopolnile terensko mrežo v obliki občinskih odborov, poiskale primerne kandidate za lokalne volitve ter racionalizirale politične cilje in jih v posameznih občinah pri-lagotlile občinskim ciljem ter potrebam.
LITKRATLIRA
Haklcrshcini HarakI, lllncr Miclial, Oflcrdal Amiun. Rose Uiwrcntv (ur ). 1996.1.ocai clcni(K-racy ami the processes of transformation in I-ast-Ceniral l-urojK-. Hoiiltlcr Vfestvicw I'rcss.
Onicl I'ranci. I99S. I.okalna deniokratija - organizacija in v'«)litvc. I.jubijana. disopisni zavod Uradni list R.S.
Grad Franci. 1996. Volitve in volilni sistem. I.jubijana. In.štitut za jaxno upravo pri PF v I.jiihljani.
Kos Drago, HoCevar Marjan. Kunlija .Slavko. 1995. Konstituiranje novih ohCin : uvajanje U)kalnc samouprave (raziskovalna naU)ga). I.jubijana. Center z;i prostorsko sociologijo. FDV.
Smidovnik Janez. 1995. U)kalna samouprava. Ljubljana. Cankarjex-a založba.
Vlaj Stane 1993 Problemi uvajanja U)kalne samouprave v Sloveniji. Ljubljana. Javna uprava, •St. 1-2. Iet.29.
Vlaj .Stane. 1998. I.okalna samouprava (občine in pokrajine). Ljubljana. FDV.
Zaje Drago. 1995. Cilji preoblikovanja lokalne samouprave in rezultati vx)litev v: Pnijekt "Vpliv \'olilnih sistemov na .sestavo in delovanje predstavniških teles". Lokalne u)litve 1991 in njihov iTomen za stabilizacijo političnega strankarskega pro.stora v Sloveniji - Fazno port)Cilo za letti 1991. Ljubljana. FDV, In.štitut za družbene vede, Center z;i politolo.škc razi.skave {r.izninoženo).
VIRI
Rezultati Republiške \x>lilne komisije z;« lokalne volitvv 1994 Rezultati Republiške \t)Iilne komisije za lokalne volitve 1998 U.stava Republike Slovenije
Zakon o lokalnih volitvah (Uradni list RS. 51.72/93,7/91.33/94,61/95,70/95)
Zakon o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij (Uradni iLst RS.
št.60/94,69/94 in 56/98) Z;ikon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, St.72/93.M/95,24/98)
Peter STANKOVIČ*	i'z\m\i
■/.NANSiri-M ČJj\NF.K
PRAKSA, HABH US IN POIJE Delo Picrra Bourdiciija kot poskus teoretske sinteze v sociološki teoriji
Povzetek. Dch Pierra Boiirdmija predsiarlja, polc}> svoje sicef:iiije zaiiiniivosti zaradi iteviliiili zelo iiioi aliriiili in celo izztiahnli poudarkov, enega od naJfHuneinhneJ.iili poskusov teoretske sinteze v sodobni sociološki teoriji. Kot mnogi drugi teoretiki tiidi Bonrdieii izhaja iz prepričanja o problematičnosti poenostavljajočih, na zgolj eno plat drnžbene dinamike (družbene strnktnre ali kreativno delovanje akterjev) osredotočenih klasičnih sociolo.ikih razlag. Da hi presegel to neplodno cepitev, vpelje liotirdieit dinamično triado praksa-habitns-polje, s pomočjo katere poskuša tifx>.iterati obe plati družbene dinamike. Avtor članka z analizo v.Keh treh konceptov znotraj te triade Izkaže, da Bonrdien s takšnim nastavkom ni dosegel zastavljenega cilja, saj njegove rešitve ustrezno konceptnali-zirajo zgolj strnktiiralni vidik ([tolje), pri čemer faktor keativnega delovanji! posameznikov (praksa) obvisi v zraku kot neka povsem odvisna spremenljivka. Ključni pojini: Pierre Bonrdien, sociološka teorija, teoretska sinteza, družbene strnktnre, družbeno delovanje, habitns, polje, praksa, okns, družbeni razredi.
Uvod
Dogajanje v sotlobni družlioslovnt teoriji jc v zadnjem času kar burno: podirajo .se mnoge doktrinarne (kritično prc\ praševanje statusa znanstvenih s|X)znanj) in ideloloSke (kriza marksizma jjo padcu bedinskega zidu) samoumevnosti, brišejo meje med disciplinami, nastajajo mnoge nove paradigme in teoretske perspektive, povezujejo se do nedavnega tako rekoč izključujoče se teoretske pozicije, v.se .skupaj pa s svojim radikalnim skepticizmom šc dotlaino zapletajo po.st-moderni relativisti. Tudi sociološka teorija, kot del tega .širšega dogajanja, doživlja serijo premikov in notranjih prestrukturiranj, s katerimi poskuša ohraniti pojasnjevalno zanimivo.st v tem turbulentnem okolju. V tem kontekstu lahko ugotovimo, da je moč v.se omenjene procc.se najti tudi v sociološki teoriji, kljub temu pa je verjetno v primerjavi z drugimi di.sciplinami njena |X).sebnost intenzivno osredo-
■ .t/rtft feter .SitnibtiriC. tislaleiil lui tiiimlieil za tlniHK-iie ratv. TEORIJA IN PRAKSA let. 36. 2/1999. str 230-242
točanjc na problc-ni, ki ga imenujemo iskanje leoivtske sinteze. V tirugi |X)lovici dvajselega stoletja so se namreč pojavili mnogi teoretiki (Parsons, Berger in I.uckmann, Gidilens itd ), ki so opozarjali, tla so tako rektjč vse stxioloSke teorije zavezane eni od dveh metateoretskih paratligem: nekatere teorije so utemeljene na predpostavki o ontološkem primatu člorekoivga tleloranja, druge pa na predpostavki o zunanjosti, objektivno.sti tlanih družbenih struktur
.Meti teorijami, ki izhajajo iz temeljne postavke o tem, da družbeni svet nastaja šele .skozi nenehno kreativno, interpretativno dejarnost Jxjsanieznikor v prt)cesu koiniuiiciranja, .se najpogcisteje omenjajo simbolični interakcionizem, etnometo-dologija, teorija racionalne izbire in fenomenološka .socioltjgija, na nastanek te .sociološke tratlicije pa je odločilno vplival .Max Weber s .svojo neokantovskti potl-meno o ptjmenu razumevanja smisla delovanja tlružbenih akterjev. Nekoliko poenostavljeno rečeno .so tako imcnt)vane -objektivne" družbene relacije (strukture) iz ztjrnega kota teh .socioloških .šol zgolj ptjsledica različnih aktivno.sti utieležencev družbenih proce.sov, s teni pa z.;i analizo manj pomembne. Po tirugi strani pa imamo mnoge iet)rije, ki izhajajo iz tako rekoč povsem obratne domneve, po kateri je družba neke vrste objektivno dejstvo, ki .se obnaša in raz\ ija po bolj ali manj tlanih zakonito.stih. to pa pomeni, da .se na konkretne motive in ravnanja |X).sameznikt)v. ki tlružbt) tvorijo, .stxiologom ni potrebno pretirano ozirati. Takšno razmišljanje jc s .s\f)jo preformulacijo Comtovega pozitivizma (Giddens 1995, Iii-l i6) utemeljil Dürkheim z met<xlt)loškim postulatom o tlružbenih dejstvih kot o jiojavih sni generis', najpomembnej.še teorije te .st)ciološkc tratlicije 1X1 so funkcionalizem, koniliktna teorija, strukturalizem in nekatere različice marksizma (npr. .Mthusscr).
Pri tem je pomembno to, da .se je stxrioloska teorija, iz te ntwe optike vitlena kot tive meta-teoretski tratliciji, mnogim .sodobnejšim teoretikom izkazala kot pmbleni. .Med številnimi avtorji .sc je namreč utrdilo prepričanje, da v.saka teorija, ki, pa čeprav zgolj iz metotloltjških razJogt)v, .svtjje ptjjasnjevanje utemeljuje v (zgolj) enem ptilu dru/.hcnc resničnosti, že po definiciji ne samt) tla izgublja tirugi pf)l, ampak navatino tutli konča v spt)rnem ontologiziranju tistega pf>la, iz katerega izhaja. Glede na to nas torej ne sme pre.scnetiti dejstvo, da .so se že preti desetletji pričeli ptjjavljati poziri k bolj integralnemu oblikoianju teorij, ki hi bolj dosledno upoštevalo oba /mla družbene realnosti, tako mikro kot makrtp raven, ozirtpma tako princip kreativiuxsti tlelujočih akterjev kot emergentnc značilnosti družlxnih struktur. Na ta način naj bi biltj možno pre.seči očitno precej enostranski in poenostavljajoč stil teoretiziranja velikega tlela .stKitiloške klasike. Prvi pomembnejši poziv te vrste je tlelo Družbena konstrukcija realnosti Petra L. Bergerja in Thtjmasa Luckmanna (1966), sledila pa so tudi mnoga druga, kot izredno tidmevno tlelt) v sociološki skupnosti pa omenimt) le .še C>itklensova Nova pravila .^ocioloSke metode (1976).
Kot otigovor na te pozive so se na začetku osemtlesetih let pričeli pojavljati mntigi konkretni po.skusi oblikcwanja takšnih teorij, ki .so v .skladu z omenjenimi spoznanji o problematičnosti "enostranskih" razlag poskušali povezovati obe
' /m Ulviilifikiicijit gIMjili /ilijtojsitili toifiilii (Ml niiifii/eiiili .KiicioliMi Inuticlj ){lcj: Dawc l'J7K
luetaieorctski trailiciji, sc j^ravi upošievaii laki) fakior kreativnosti akterjev v nji-Iiovih vsakdanjih nitinah kot tudi dejstvo, da se družba v praksi posameznikom vendarle kaže kot nekaj danega, nekaj kar obstoji in na kar nimamo kakšnega velikega vpliva. Prizadevanje za integracijo in sintezo različnih teoret.skih predpostavk, pogo.sto celo odkrito nasprotujočih si spoznanj različnih .socioloških šol v nove. kompleksnejše teoretske si.steme, je nedvomno v pomembni meri revita-liziralo .sociološko teoretsko dejavnost hkrati pa se postavlja vprašanje, koliko .so ti po.skusi v resnici uspeli. Kot bomo pokazali v nadaljevanju na primeru teoretske sinteze v delu francoskega sociologa Pierra Boinclieuja, iskanje bolj uravnoteženega teoretskega okvira sploh ni enostavno. Kaj rado se namreč zgodi, da avtor, kljub svojim drugačnim namenom, skozi zadnja vrata v .svoj teoretski model pripelje nazaj natanko tiste pristranske poudarke, ki .se jim je želel izvorno izogniti.
Ta problem sicer odpira ntnoga vprašanja o \ sebini in fornti .sodobnega sociološkega teoretiziranja, konec koncev tudi o tem, koliko je neka do.sledna sinteza sploh zaželjena. Ker pa za takšne refleksije tu ni dovolj prostora, se bomo v nada-lje\'anju omejili na predstavitev Bourdieujeve .sociološke teorije kot poskusa teoretske sinteze. Tukaj izhajamo iz predpostavke, ila bralci poznajo vsaj nekatere .segmente Bourdieujevega dela, saj je to zaradi .svoje provokativno.sti in družbene kri-tično.sti tudi v nekoliko širši javnosti dobro |Xiznano. Glede na to bomo predv.sem jx)skusili pokazati, kako .so ti njegovi koncepti vpeti v širši teoretski kontekst .sodobnega iskanja teoretske sinteze, ter opozoriti, zakaj Bourdieu v tem projektu ni bil uspe.šen. Hkrati bcjmo hkrati po.skusili izpostaviti tudi ti.ste .segmente njegove teorije, zaradi katerih smo prepričani, da je njegovo delo, kljub neuspešnemu prcv jektu teoret.ske sinteze, venclarle na mnogih me.stih za sociologe .še kako zanimivo.
Teoretska sinteza v delu Pierra Botirdicuja
Pierre Bourdieu je odmevni in vplivni francoski .sociolog, ki po .svojih nekon-vencionalnih teoretskih zanimanjih in inovativnih re.šitvah v precejšnji meri štrli iz množice .sodobnih družbo.slovnih mi.slecev. Kljub siceršnji nekonvencionalno.sti (.sociološka analiza okusa, prehranjevanja, obiskovanja galerij, boemskega življenja, "zatiralskih" strategij starejših akademikov nasproti mlajšim kolegom itd.), pa stoji v .samem središču njegovega projekta, |XKlobno kot pri mnogih drugih .sodobnih .sočiologih (Haberma.s, Archerjeva, Coleman, Gidden.s, Ale.xander itd.), prizadevanje za pre.seganje tega, kar sam imenuje "'obvezno' in ritualno' odločanje med objektivizmom in .subjektivizmom" (.[enkins 1996, 66). Objektivizem in subjektivizen) predstav ljata v Bourdieujevem deJu binarni koncept, ki odgovarja temu, kar .smo v uvodu imenovali dilema struktur;i/delovanjc, pri čemer je bistvena njegova izhodiščna teza, da nobeden od njiju ne more predstavljati ustreznega izhodi.šča za .sociološko analizo (glej: Boindieu 1995,	).
Po Bourdieujevem mnenju namreč objektivisiično usmerjeni avtorji nekako spregledujejo nedoločnost družbenih situacij in praktično spretn<5st akterjev, ki družbenim pravilom nikakor ne .sledijo avtomatično, in s tem seveda ludi ne igra-
jo svojili vlog kol roboii Prav lako icmcljt objckiivizciu |xj njegovem prepričanji! na zmoini pretlposiavki o "objektivnem" pogledu zunanjega znanstvenega opazovalca, kajti na ta način objektivisti ne raziskujejo objektivnega, empiričnega sveta "lam zunaj", temveč ga s svojo tli.siancirajočo pers|xkiivo zunanjega opazovalca šele konstruirajo kot "objektivno dejstvo" (Turner 1991, 508-509). Subjektivi.sti, ki sicer poudarjajo pomen posameznikov in njihovega aktivnega u.si-varjanja družbenega, pa spregledujejo bistveno dejstvo, tla delovanje posameznikov in njihove interakcije vedno |X)tekajfi v tlok)čenih (strukturalnih, institucionalnih itd.) kontekstih, od katerih jc za Bourdieuja. kot bomo vitieli, najpomembnej.ši razretini pf)ložaj (Turner 1991, 509-510).
Gletle na le kritike ne ntore biti pre.senetljivo, da Bourdieu poskuša oblikt)vati teorijo, ki bi z upo.števanjem spoznanj obeh meiateorel.skih iratlicij pre.segla omenjeno iet)ret.sko cepitev; "Na eni strani objektivne strukture, ki jih .sociologi kon-siruinijo z zapostavljanjem subjektivnih reprezentacij akterjev, oblikujejo temelj teh reprezentacij in predstavljajo .strukturne omejitve interakcij, vendar pa moramo po drugi strani, če hočemo razumeti vsakodnevne boje tako intlivitlual-nih kf)t kolektivnih akterjev za .spremembo ali ohranjanje teh struktur, ventlarle upoštevali tutli ntvno te subjektivne reprezentacije" (Bourdieu 1995, .^24). Ptjvethtno z tirugimi be.setlami. Bourtlieu je prepričan, tla mora dobra sociološka teorija z dinamičnimi koncepti dialektično npoštei-ati tako objektinistični kot snb-jektiristični zorni kot oziroma segment realnosti (Bortlieu 1995, .321, glej ludi na primer; Bourtlieu 1991, 2i'i). D;i bi se približal temu idealu, ta francoski .sociolt)g v sam temelj .svoje teorije ptjstavi konceptu:!lno trojico, prakso, liahitiis in polje. Skozi koncept pnikse ptjsku.ša prijeti moment subjektivne re.sničnf)sti akterjev v tiružbenih procesih, njihovo kreativnost in aktivno prizadevanje spreminjanje .sveta okoli sebe, skozi koncept pt)lja poskuša razumeti objektivne družbene (strukturalne) pogoje, znotraj katerih bolj alt m;mj svobotlno delujejo posamezniki, habiius pa predstavlja omenjeni dinamični koncept. skf>zi katerega poskuša Bourdieu prijeti vzajemno vplivanje subjektivnih in objektivnih značilnosti tiružbenega v njegovem dialektičnem bistvu, llabitus v tem smislu pretlstavlja bistveni nuiment Bourdieuj<?ve teoretske sinteze. Poglejmo si te koncepte nekoliko pobliže.
Praksa
Skozi koncept prakse po.sku.ša Bourtlieu ktinceptiuilizirati netloločnost delovanj pos;imeznikov, njihovo kreativno.st, .svobotlo in inovativnosi v vsakodnevih dejavnostih. Pri tem pa je potrebno takoj opozoriti, tla se Bourdieu na mnogih mestih odločnt) distancira otl takšnega ontologizir;inj;i človekove svobtxlne vt)lje kol je značilno na primer za francoske cksistc/)cialisie ali ameriške pretlstavnike teorije racionalne izbire. Njegova vizija posameznikove kreativntisti in svobode je n;imreč bistveno zmernejša. Po njegovem prepričanju je tako pr;iksa nekaj med nezavednim igranjem pravil, ki jih v naših vsakdanjih življenjih |xigosto jemljemo kot samoumevna, in netloločnosijo in fluitinostjo, ki sta po.sledica spo.sobno.sti akterjev za im|)roviziranje znotraj teh pravil in njihovih različnih intere.sov (jenkins 1996, 70-72). Za nas jc iuk;t/ |X)membno tlejstvo, tla jc Btjurilieii pri konceptiiali-
zaciji prakse precej previiicii: kljiih icmu, ila iiaOeliio sprejema pomen retlek-sivnosii in kreativnosti ptisameznikov v njiiiovih vsakotinevnih si>očenjih z okolico, v svojih spisih ilejansko piiSča lx)lj malo prostora za takšno avtonomijo tleio-vanja. Kogt)vori o praksi. Buurdteii na primer nenehno poudarja, ila je zanj praksa (predvsem delanje stvari, ne glede na to, ali za tem stoji kakšno relleksivno veiienje.
In .še več, Bourdieu izhaja iz prepričanja, da je rečinn tega, kar počnemo v naših življenjih, enostavno prevzeto .skozi mehanizme .socializacije kot nekaj saiuoiiiiiet iiega. To utenteljuje s trditvijo, da .se z različnimi okoliščinami v toku življenja ne samo .sot>čamo. ampak smo .še pred tem predv.sem .sami del teh okoliščin. "Znotraj njih smo namreč odrasli, .se učili in prevzeli palete različnih praktičnih kulturnih komix-tenc, vključno z našimi družbenimi identitetami (občutek položaja, ki ga imamo v družbenem prostoru), kar nas napravi precej nezmožne dojemanja družbene resničnosti, v v.sej njeni arbitrarnosti, drugače kot neče.sa kar pač tako je' (...)" (Jenkins 1996, 70). V tem smislu Bourdieu primerja družbene prak.se z igranjem iger virtuozno improviziranje je možno .šele, ko se dobro naučimo pravil igre (Jenkins 1996,71). .\'e da bi .se načeliK) ne strinjali s temi Fiourdieujevimi uvidi, totla glede na to, ila po.skuša s tovrstno konceptualizacijo prijeti "subjektivni" pol družbene tlinamike, moramo vendade opozoriti, da že na tem izhodi.ščnem nivoju načelno tleklarirano kreativnost |X).sameznikov v pc> membni meri omejujejo .skozi .socializacijo in navade različna objektivistična .strukturna razmerja. Ce iz ditlaktičnih namenov stvar nekoliko zao.strimo, ugotovimo, da .so Uoiirdicujc\ i akterji svojem bistvu neki precej pasivni ujetniki navad, v.sak-danjih rutin in konvencij, na ta način pa j^recLstavljajo bolj šilx'k protipol konceptu polja, ki stoji na drugi, objektivistični .strani kontinuuma tiružbene re.sničntjsti. To velja .še toliko bolj. ker Bourdieu definira |X)lje, za razliko tnl prakse, v zelt) trtlih in odločnih terminih.
Polje
Ko ptjskuša Btjurdieu predstaviti svojo vizijo tibjektivnega pola tlružbeiiega. govori o polju ktii o različnih razmerjih med objektivnimi pozicijami. Te pozicije lahko zasetlajo tako intlividualni kot kolektivni akterji in obstajajo kot nekaj, kar.se kaže posameznikom kot nekaj |X)V.sem zunanjega, tlaiiega. To pt)lje t)bjektivnih razmerij .se nadalje deli na delno avtonomna ]>olja znotraj družbenega sveta (na primer umetni.^ko, religiozno in ekonom.sko), vsako od njih pa ima .svojo .specifično logikt) organizirano glede na vložke, ki .so V igri" (Bourtlieu 1995).
Kot večina drugih sodobnih francoskih družboslovcev, ki izhajajoč iz Nietz-scheja poudarjajt) pomen hoja in moči v družbenih procesih, tudi Bourdieu pripisuje velik pomen bojem, v katere so z;ipleteni akterji na različnih |X)zicijah. Pt)lje je tako strukturirant) kot sistem razmerij moči, v katerem si akterji prizadevajo izlx)ljšati ali vsaj tihraniti .svoj dostop do dobrin (kapitalov), ki .so znotraj določenega polja pomembne. Ključne dobrine, okoli katerih potekajo boji, Bourdieu klasificira v štiri tij^e kapitak^v. Ekonomski kapital |X)meni pretivsem denar, socialni kapital označuje zveze s pomembnimi drugimi, se pravi umeščenost v mrežo koristnih poznan.stev, kiiltiirni kapital predstavlja izobrazbo.
likraii pa lucli navade, nianirc, okus in življenjski stil, lei simbolni kapital, ki pomeni prestiž in ilružbeni ugled.
Pri tem je za Bourilieuja hi.stveiu), da .se po.samezniki glede na posedovanje različnih kapitalov razvrščajo v različne tlružbene razrede. Zelo sjjlo.šno rečeno pripadajo po.samezniki. ki imajo največ ck<inom.skega, .socialnega, kulturnega in simbolnega kapitala dominantnemu razredu, tisti ki imajo teh kapitalov manj srednjemu razredu, tisti, ki pa imajo v.seh teh kapitalov zelo maki, pa pripadajo nižjemu razredu. Znotraj teh razredov pa obstajajo tudi velike razlike. Intelektualci .so na primer del dominantnega družbenega razreila, veiular pa imajo ekonomskega kapitala sorazmerno malo. Njihova moč je predvsem v kulturnem in simbolnem kapitalu. Po drugi strani pa imajo na primer nienedžerji, prav tako pripatiniki dominantnega razreda, zelo velikij ekonom.skeg.i kapitala, vendar hkrati običajno dosti manj kulturnega in simbolnega kapitala (kot intelektualci) ('lurner 1991, 51251.5).
TakSne razlike bi sicer lahko naSli znotraj vsakega od omenjenih razretlov, ampak tukaj ni dovolj pro.stora za opi.sovanje v.seh teh odtenkov. Za nas sta tu pomembna predv.sem ilva Bourdieujeva poudarka. Prvič, dolgoročno .se nest> razmerja med različnimi kapitali, ki jih |>o.sameznik po.setluje, zmanjšujejo (na primer: neizobražen delavec, ki na hitro obogati, pošlje svoje otroke v boljše .šole in jim na ta način zagotovi ne le dosti ekonom.skega kapitala, ampak tudi več drugih kapitalov) in drugič, vsi udeleženci si prizadevajo priti do čim več različnih kajiitalov. Pri tem so lahko njihove strategije zelo različne. Za primer navedimo relativno pogost primer iz (jrejšnjega .stoletja, ko .so obubožane aristokra.ske družine poročile .svojega sina s hčerjo (oziroma obratno) kak.Snega novopečenega finančnega magnata. S to poroko si plemi.Ska družina s pomočjo .svojega kulturnega in socialnega kapitala pridobi .še ekonomski kapital, družina magnatov pa .si zahvaljujoč .svoji ekonomski moči s poroko pridobi .še manjkajoči ugled in prestiž (.simbolni kapital)-.
Ut)urdieu v svoji teoriji bojev znotraj različnih polj jjosveča tudi veliko pozornosti držari. Ta po njegovem mnenju pretistavlja prostor boja za monopol nad tem. kar imenuje legitimno simbolno nasilje. Tovrstno simbolno nasilje je mehko nasilje nad posamezniki, ki po.sredno, naj|X)gosteje skozi različne mehanizme kulture, oblikuje družbeni kon.senz o pravilnem in normalnem (Bourdieu 1985, 205 in naprej). Skozi uporabo simbolnega nasilja se tako pov.sem arbitrarna hierarhija med družbenimi razredi pokaže kot nekaj naravnega. Za primer vzemimo "prefinjen" me.ščanski okus, spoštovanje umetniških del vi.soke kulture. Čeprav bi me.ščani (buržuazija) radi predstavili to prefinjenost kot samoumevni dokaz o svoji e.stetski, intelektualni in tutli siceršnji večvrednosti (distanciranje od nižjih razredov), ni ta po Bourdieu ju v bistvu nič drugega kot zgolj izraz tloločenega
-■ Kiinmni //wtcc iz lenii Ca.iti (lialz/ic. I-IihiIh-ii, ttc MmilHiauinl. /Vo;/.«. Wlitiriimnrii Ud) sto lioliil l(ik.<iiili Jirimemr lii lu-dittmitu iiredsun ljojii If/K) ilii.slradjii Hiiiiirllfii/ei ili arRiimeiiluv. Stnn CtLmnio tMiji [ki je immer /Hirtike iMidm'e Jnei/iielliie Kennedy (liCI nizmcinmii n-rne /ninaifke litemkinje) z iiiijsUirejSim sinom iz iHiffdle. ti ne ravno iif-ledne driiiiiie irskiti Američanov. /Mivzni.ilvo sllla in okusa z denarjem in l'filivom seje izkuzulu nu i-oliu-uli zu predsedniku /.IM in v lelili John I'. Kennedyerenu predsedovunju kol odliCna
okiis:i Ijiuli v podobni razredni situaciji. Za dejansko vcčvreilnega ga naredi .šele država, ki .s kanonizacijo takSnega speciiičnega razreilnega okusa skozi izobraževalni sistem legitimira su)>eriorno.st meščanskega razreila. \'si pripadniki drugih razredov, ki se posku.Sajo povzpeti na .socialni lestvici morajo lako najprej skozi proces -Šolanja o.svojiti ta specifični kulturni kapital, s tem da .so seveda tukaj v naprej hendikepirani: za razliko od otrok iz me.Sčan.skih tlružin .se v .Soli učijo neke kulture, ki jim je v osnovi tuja. Očitno je torej, da kontrola nad državo in s tem nad njenimi sredstvi simbolnega nasilja preilstavlja veliko prednost v bojih znotraj polja, zato ne more biti presenetljivo, da je boj "za državo" (.se pravi politika) .Se po.sebej intenziven.
Zaradi množice tovrstnih nedvomno izredno lucidnih uvidov v pestro dinamiko razmerij in odnosov med ljudmi na različnih položajih, Bourtlieujevo delo prav gotovo ,Se dolgo ne bo izgubilo svoje aktualnosti. Pri tem se\ etla njego\-o osre-dotočanje zgolj na tlružbene razrede kot ključne parametre dogajanja v strukturi-ranem prostoru, ki ga sam imenuje |>olje, deluje nekoliko omejujoče, saj v .sotlob-nih pluralnih družbah verjetno ravno ta kategorija igra vedno manj.šo vlogo'. Kljub temu pa Bounlieu v tej navezi venilarle odpira toliko zanimivih vpogedov, ila res ne moremo drugače, kakor da občuilujemo njegovo resnično lucidnost v razmi.Sljanju. Ta pride .Se posebej do izraza skozi njegov koncept habitu.sa. Bourdieujev ključni argument je namreč ta, tla objektivni položaj po.sameznikov v polju (razreti, frakcija znotraj razreda in tiružbeni izvor) oblikuje njihove kulturne kotle ilo te mere. tla posamezniki, ki za.setlajo podoben položaj v tiružbeni strukturi, f)blikujejo |xxlobne načine klasificiranja .stvari, znakov in ljudi v svetu (Turner 1991,5H). Na ta način se oblikujejo specifične razredne kulture ljudi, ki v določenem razrednem polo/.;iju razvijejo potlobne vzorce razmišljanja, vrednotenja, okusa itil.
Habilns
Ko Bounlieu posku.Sa prijeti tiružbeno tlinamiko v ilialektični vzajemni pogojenosti družbenih struktur in aktivnih ix>sameznikov, pretistavi koncept habitusa. ki posreduje med stratificiranim družbenim prostoron) (oziroma poljem) in posamezniki, ki le-tega prek svojega praktičnega dclo\'anja reproilucirajo (.Škrlep 1997, 239)'. Pri tem izhaja iz pomena družbene (razretine) situacije v katero je po.sameznik .socializiran. Vsi ljutlje, ki izhajajo iz potlobnih razretinih pogojev namreč po Bourilieuju skozi proccs učenja od svoje okolice prevzamejo .set pfxlobnih dispozicij za vrednotenje in razumevanje .sveta, te ili.spozicije (kot razredna kultura) pa kasneje v ži\ ljenju v |)omembni meri iloločajo, kakšne življenjske .stile lxxlo imeli posamezniki, kakšne bodo njihove navaile, oku.s, preference itd. Ali kakor pravi Andrej Skrlep,"(...) določena razretina pozicija in nanjo
' Vsvmimit Zli lirinivr zvin nizilrjeiia fiihbiilmrnii nllvinia meti mlitillml r ntzfitlli ziiliotinlli itriitlmli. kjer mUiill Iz diilmi stujeCili ilrniin ii/ioniiitijii iiiljeiijske stile m/irniiutlnlli tlelor lif>iiiiltid/e (kUiSiiijev. kmetor Ud).
' Tu tvljii opiizoriti. titi Je ntiitaiilef /irtMeiim. btikii niztimell ilitilektlkti rtdiinsti med strukturami In lHi.vimeznlki. kijih r .svojem iMovaiiiii relmKilicirajo. zelo lH>dohna CSiddemovi. dlede na to. da oImi avtor/a Imskiiiata ol>lik<U'atl teiin.'t.'Jio sintezo, to .leretla ne more biti linrsenetljivo
vezan siil življenja, v katero je posameznik .socializiran. potleli njegovemii habitiisii .specifično icleniileto. ki striiktiirira njegov incli\itlualni sistem sliem; zato je po.sanKv.nikov individualni sistem .shem podoben sistenion» shem v.seh tistih po.sameznikov, ki .so .se razvijali v enakih ali podobnih pogojih" (Škrlep 1997, 215). Pri tem je |K)membno poudariti, da Ijuilje o.stajajo avtonrjinni in v .skrajni kon-.sekvenci lahko delajo čisto vse. kar jim pa.še. toila njihov habitus po liourdieuju vendarle ileluje tako. da bodo naji er/etiuje delovali podobno kot drugi pripadniki istega razrcila, pa četudi gre na primer za neko novo, neznano situacijo.
Hourdieu v tem smislu pravi, da je "habitus tako sistem shem produkcije praks kot tudi sistem dojemanja in \ retlnotenja praks. Na obeh teh dimenzijah pa njegovo delovanje izraža družbeni položaj, znotraj katerega je nastal" (Bourdieu 1995, 328). .Sistem razredno specifičnih dispozicij, ki .so jih po.samezniki v teku svojih življenj pridobili, .se na ta način izražajo kot habitus v tako zelo različnih segmentih vsakdanjega življenja, kot .so na primer j^reživljanje počitnic, stil oblačenja, izbira pohi.štva, vrsta in način rekreacije, branje časopi.sov itd. V.saka razredna kultura, ki jo posameznik v času .svojega odraščanja ponotranji. namreč odraža .sjDekter vrednot, ki so vezane na specifičn<i.st življenjske situacije v kateri .se nahajajo predstavniki določenega razre<la. Kol bomo videli, je na primer v tlelavskem razredu zaradi ekonom.ske .šibkosti delavcev prevladujoča vrednota praktičnost |)ri tlelanju stvari (Bourdieu to imenuje iiiiJe).
V svojem ob.sežnem delu. Ixi Distiiictioii (1979) je Bourdieu objavil rezultate izredno ambiciozne raziskave okusa, ki dejansko kažejo na močno korelacijo med različnimi navadami in izbirami na eni strani in razre<lnim položajem na drugi. Za ilu.stracijo si iz te knjige oglejmo znamenit primer Bourtlieujeve analize obeda. Bourdieu je .skozi potirobno emprično raziskavo pokazal, kako pri prehranjevanju \ ladajo v Franciji zelo različne navade med meščan.stvom in med delavstvom. .Medtem ko je pri delavcih glavni imperativ rsebinei (kvalitetna, močna, obilna hrana), je me.ščan.ski obed organiziran predvsem okoli forme prehranjevanja (kosila .so formalne priložnosti, ki od pri.soinih zahtevajo lepo vetlenje, diskretno uživanje hrani, uglajeno konverzacijo itd.) Delavski razredni položaj (slabe plače, trdo fizično delo) tako opremi pripadnike tega razreda s habitusom, ki na |Xxlročju prehranjevanja visoko vrednoti hrano, ki tako v simbolnem kot v realnem smislu predstavlja moč in varčevanje. Lep primer tega so veliki, lepi kosi mesa (hrana, ki pred.stavlja moč), ki jih dobijo moški, ki ntorajo reproducirati .svojo moč za trdo tlelo v tovarnah, in ostanki kosila, s katerimi .se navadno sprijaznijo žeivske (varčevanje). Delav.ski habitu.s. ki izraža varčno.st, .se lepo k: aže tudi na primer v trenutku, ko po juhi gospodinja ponudi nove krožnike, omizje pa jo po pravilu dobrodušno zavrne, češ, zakaj bi po nepotrebnem mazali krožnike, saj lahko pojemo glavno jed tudi iz krožnikov od juhe (Bourdieu 1991 190-201).
Pov.sem drugačen je meščanski obed, ki .se vrti predvsem okii\\forme. Forma pomeni j)retlv.sem ritem pri prehranjevanju, ki iniplicira pričakovanje, prekinitve in zadrževanje Meščani tako preden pričnejo jesti počakajo, da vsi dobijo hrano, drug drugemu prijazno podajajo jetli in vsi pazijo, da ne bi bili vitleti požrešni, jedi si sledijo po strogem zaporedju m vsaka naslednja pride na mizo šele, ko .so ostanki prejšnje .skrbno odstranjeni. .Me.ščani so med kosilom, ne glede na to, ali jc pri.so-
ifii kakSoti tujec ali ne, lepo oblečeni in na ta način le še poudarjajo občutek reda in zadržanosti, ki se ga ne sme nikoli zanemariti (Bourdieu 1991. 196). Bourtlieu ugotavlja, da je meSčan.ski pouilarek na formi obedovanja tisti tipično meščan.ski estetski pre.sežek, ki pripatlnikom lega razreda omogoča, da iKuitlarijo svojo različno.st od delavskega razreila, ki .se mora zaradi ektinomske nuje podrejali ini{>eraii\oni poniankanja Če je za delavski obeil zaradi ekonomske nujnosti značilna iloločena praktičnost (bistvo prehranjevanja je prehranjevanje), nie.ščani z estetizacijo obeda poskušajo la grobi, materialistični vidik čim btilj zakriti (ibid.). Na ta način poudarijo .svojo nezavezanost imperativom pomanjkanja, .svojo osvobojenost od ekonomske nuje.
Izpostavljanje te razlike je po Bourdieujevem prepričanju tudi temelj ilrugih razlik v okusu. Omenimo na kratko Se dva primera, ki monla bolj kot karkoli drugega ilustrirata lucklnost Bourdieujevih uvidov. Pri oblačeiijn delavski razred najbolj zanima praktična vrednost obleke (udobnost, kt)liko dolgo bo držala, njena cena itd.), medlem ko je pri me.ščanstvu kriterij ravno obraten (estetska vrednost obleke ne glede na njeno ceno, lulobnost ali trajnost) (Boinclicu 1994, 200-202). Lahko bi torej rekli, da je ludi pri oblačenju glavni motiv me.ščanstva tlistniicirnii/e. želja pokazati, da jim. za razliko od delavcev, ni potrebno .skrbeti za v.sak frank (ali tolar), ki ga zapravijo\ Podobno Bourdieu razlaga tudi me.ščansko zanimanje za umetnost in filozofijo. Ker si to lahko privoščijo in ker niso odra.ščali v pomanjkanju, ki bi jim lahko povzročalo .slalx) vest pri ukvarjanju s takšnimi zadevami, meščani .še dodatno gojijo estetizacijo vsakdanjega življenja z zanimanjem za tako ek,sircmno "nekoristne" (iz praktičnega zornega kota seveda) konjičke, kot sta to umetno.st in filozofija (Turner 1991, 516-517).
Habitus je torej v specifični razredni situaciji pridobljen, relativno stabilen set svetovnonazorskih orientacij, ki .se udejani v delovanju. Pri lem je pomembno, kot je pokazal Richard .Mimch. da se habitus enega delavca (na primer) oziroma kolektivni habitus delavcev kot celote, izkaže kot bolj obstojen od njihovih priložno.stnih želja in interesov. Habitus je na ta način "reprezentacija trajnosti družbene strukture in organizacije znotraj posameznika" (.Münch 199 i, lil). Povedano z drugimi besedami, habitus predstavlja tisti segment posameznikov, kjer se je razredna struktura vpisala v njiliot a telesa. Bourdieu v tem kontekstu uporalilja izraz hexis, ki se nanaša prav na na to značilnost habitusa, da je dobesedno utelešen: označuje kako ".se nosimo", našo držo, hojo. geste itd. (Jenkins 1996,75). V telesnemu hex-/'.<// .se tako idiosinkratično (osebnostno) srečuje s sistemskim (družbenim) in tako predstavlja vezni člen med posameznikovimi subjektivnimi svetovi in kulturo, v katero .so bili vrojcni. "Telesni hexis je realizirana politična mitologija, u telešena in oblikovana v permanentno dispozicijo kot trajni način govora, drže in torej s tem tudi oljčutenja in razmišljanjaš Tako utele.šeni principi .stojijo daleč preko dometa naših zavesti in zatorej jih z voluntarističnim in namenskim delovanjem ne moremo spremeniti, prav tako tudi ne eksplicirati..." (Bourdieu, citirano po: Jenkin.s, 1996 75). Jenkins navaja, kako Bourdieu za ilustracijo takšne utelešenosti druž-
' iv in numimii xi'ietlii niziinieli v honlekslii umeitjvnegfi fkiimlwiijetvf!(i i Hlviijii tIriiiiH' km /kiIJii lH)j».'\' nifil nizllCiilmi raziviti.fnikcijami lii fxtxamezniki.
beiiili razmerij uporablja svoje zgodnje antropološke izkušnje iz Alžirije. V plemenu Kabvlia .se po njegovem mnenju politika spola razkriva .skozi načine hoje, gledanja in celo .stanja pri miru. "Žen.ski ideal skromnosti in zadržano.sti tako usmerja njeno telo navzdol, k tlem, medtem ko .se idealni moški usmerja navzgor oziroma nasproti drugim moškim" (Jenkins 1996. 75).
Pri tenj pa je potrebno veiularle o|wzoriti. da Bourdieu ne vidi razredne in .stanovske določenosti posameznika povsem statično in fiksno, .saj pouilarja časovno sukcesivnost akumulacije izkustev, ki ča.soma voilijo od "restrukturiranja k restrukturiranju" habitu.sa (.Škrelep 1997, 211). Posameznik v tem smislu v svoji o.sebni karieri prehaja iz enega družbenega razreda v ilrugega. pri čemer sicer ohranja svoje stare tlispozicije, ventlar pa hkrati tudi privzema in oblikuje nove (ibid.). Na ta način torej Bourdieu nekoliko "mehča" svojo relativ no togo .shemo družbene dinamike, kjer ljutlje ravnajo iKilj ali manj znotraj danih razrednih dispozicij in bi bila, če karikiramo, morda ustreznejša za opi.s kakšne zelo rigidtie družliene .strukture (kot na primer indij.ski kastni si.stem) kot pa za sodobne, prehodne in (v.saj do neke mere) odprte ilružbe. Kljub temu pa smo prepričani, da takšni popravki ni.so dovolj.
Neuspela teoretska .sinteza
.Specifični Bourdieujev prispevek preseganju kontroverze struktura/delovanje je torej v oblikovanju koncepta habitusa, ki v sebi združuje tako moment subjektivnega voluntarizma kot moment objektivne resničnosti določenih družbenih strukturalnih razmerij. Posamezniki se kot avtonomni akterji v .svojih življenjih <Klločajo samostojno, po lastnih preferencah, vendar pa so hkrati te preference v pomembni meri oblikovane skozi socializacijo v specifično razredno kulturo. Na nekem najsplošnejšem nivoju lahko ugotovimo, da jc Bourdieu uspel oblikovali dinamično pojasnitev, ki upošteva oba pola družbene resničnosti.
Kljub tej načelno korektni rešitvi pa Bourdieu, po našem mnenju, ne uspe dokončati naloge, ki si jo je sam zadal. Ce je namreč njegov motiv preseganje lažne opozicije med "objektivizmom" in ".subjektivizmom", potem je vpra.šanjc, v kolikšni meri je ta cilj res uspel doseči. Kot smo delno že ves čas nakazovali, Bourdieu v praktično vseh segmentih triade praksa-habitu.s-polje podeljuje določen analitični primat strukturalnemu vidiku družbene dinamike. Tako že pri sami konceptualizaciji človekovega delovanja (praksa) pušča precej malo prostora dejan.ski kreativnosti in avtonomnosti posameznikov. Kot .smo videli, so le ti po njegovem razume\'anju dejansko že na tem mikro nivoju zgolj neki precej pasivni ujetniki navad in vsakodnevnih samoumevnosti, pri čemer je lahko maksimalen tlomel njihove ustvarjalnosti improviziranje pri igranju danih vlog. Bralec se pri tem ne more izogniti občutku, da .so vsa pomembna spoznanja o delovanju posameznikov usmerjene .sociološke teorije (na primer o |X)menu, ki na.staja .šele v interakcijah med akterji) in so Bourdieuja ob.šla v velikem loku.
Zadeva se .še bolj zaostri, če upoštevamo izreden pečat, ki ga na posameznika po Bourdieujevem prejjričanju vtisne njegova razretlna kultura. Že tako precej pa-
sivcn, po inerciji (.ielujoč akter, .sc .sedaj izkaže kot ujetnik ilriižbenih (oziroma razreilnili) strukturalnih razmerij. Pri tem ni sporno .samo to. da oil v.sch družbenih cepitev (etnične, lasne, spolne, .starostne, religiozne itd.) Bourdieu govori le o razredni kot tisti, ki bistveno določa življenje posameznikov (čc|>rav je to necl-vonino ne.sprcjcinljiv redukcionizcm"), ampak tudi in morda prcdv.sem to, da s tem v dobršni meri oropa po.sameznikc relleksivnosti in u.stvarjalnosti, ki sta goto-\o d\e zelo bistveni značilnosti člo\eške vrste.
Poglejmo nazoren primer. Potem ko .so po Oktobrski revoluciji bolj.šcviki pobili ru.sko carsko družino Romanovov. sc je čez nekaj časa pojavila skrivnostna ženska, ki je trdila, da je prince.sa .Anastazija, ki ji je uspelo izmaknili se pokolu. Ta ženska - Poljakinja delav.skega porekla - je vse do nedavnega, ko .so z analizo DNK dokazali njeno prevaro, s s\ojimi izbornimi aristokratskimi manirami dolga de.setletja uspečno prepričevala velik del svetovne (in aristokratske!) javnosti, da je v resnici ruska princesa. Kako bi bil tak.šcn dogodek, ki prav gotovo ni edini te vrste, mogoč v .svetu Bourtlieujevega habitusa, kjer .se posameznikcjv razredni izvor izkazuje tako rekoč na v.sakem koraku, vsakem posamezniko\em gibu, izbiri in stavku? Takšna prevara je se\eila mogoča le v .swtu, kjer družbena razmerja ni.so zgolj vpisana v ixjsameznike, ampak ti po.samezniki ta pravila poznajo, jih razumejo in jih s .svojo igrivostjo in ustvarjalnostjo lahko tudi sprevračajo, izkori.ščajo in paroilirajo (npr. srednjeveški karneval). Ves ta spekter družlTcne ilinamike p:' ostaja v Bourdicujevemu delu slepa pega.
V tem smislu lahko rečemo, da Bourtlieu kljub .svojenui prizadevanju za preseganje tako objekiivizma kot subjektivizma. ostaja ujet pojmovne mreže strukturalnega (ali kakor bi .sam rekel, olijekiivističnega) načina razmišljanja. Richard .Münch v tem smislu opozarja, da jc dinamika, ki jo v .svojih delih razkriva Bourdieu, tako dinamika od polja - preko habitu.sa - k praksi, ne da bi pri tem pokazal, kako razmerja tečejo v obratni smeri, se pravi od (Prakse - preko habitusa - k polju (.Münch 1991. 154). Praksa |kj mnenju tega nemškega .sociologa namreč vključuje veliko več situacijskega variiranja, pogajanj, komunikacij, interpretacij in končno tudi inovacij kot pa je B<nirtlieu [pripravljen [Priznati (ibid.). Ker pa je v Bourdieujevi teoriji malo prostora za [5rak.so kot kreativno in inovativno dejavnost. |pa ta. kakor o[Pozarjajo nmogi avtorji, ne us[Pe [pojasniti interno generiranih družbenih sprememb (Münch 199 i, 154; Jcnkins 1996, 90). Spremembe lahko namreč v družbi, kjer [Posamezniki skozi .svoj razredno s[Pecilični habitus zgolj prevzemajo navade in pričako\ a/)ja svojih .staršev, inducinijo le ziujanji dej;ivniki. Ker [pa ti .seveda ni.so edini dejavniki .sprememb je j;isno, da zeva v Bourdieujevi teoriji velika lukipja.
.Münch ilustrira svojo kritiko s primerom vz|Pona me.ščanstva v tradicionalnih družbah. Po njegovem prcjpričanju bi bila takšna družben;i s[Prememba, čc bi Bourdieujeva shema držala, nemogoča. Toga hierarhična struktura tr:idicionalnih
•■ Uoiinlieii sicer o[Hiziir)<i. ilti siiiiIhiIiiI Imi/i ne iloniijiiiii iiiijiio zfioll tni nizreitiit tini/libll. sol se liiliko tliigiiifijd iiull ziKiini/foniiiiliio nrfiiiiilziniiiili liisliiiidj. hit so iiii iiiiiiier noslMitliirsl-e. ilriiinie In Šolske inslinicije (.<kiie/i t'J<J7. J47) Kljiih lenni /ki osMJti ilejsin,. (Iti Himnlleii nizen razredne ne leni-(iiizini nolH'ne o(/ omen/enili velikih ih iiilx-nih delller (eiinCnlli. rasnih. sfKilnih iict/. kar sei eda o.ilaj(i ivlika /miiianklilfosl njejfoiv leori/e