60 Iz potne bisage. Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v Verbovcu. Vili. Pismo. Dragi stric! Pot proti „merzl i j aini44 je mikavna, romantična« Pa tudi z okolico, skozi ktero smo sli, smo bili jako zadovoljni. Meni je posebno dobro djala tiha samota. Kdor že več let med samim žlabudranjem otročjega sveta živi, je enak Prometheju, kteremu jastrob v eno mer jetra pika-Najzadnji koračaje proti „merzli jamiu sem premišljeval življenje gostega loga. Široke košate bukve z zelenimi glavami, vmes kakošna vsa zelena jelka, na ktere verhunca kraljuje berhka veverčica, — nizki germiči stanovališče mnogoterega merčesa, — dalje tihi potočki, kraj kterih životari ponižna vijolica, — tam pa tam kakošen ptiček: vse to mi je čute mešalo in misli so se mi križale po glavi, kakor se križajo bčelice, kadar rojijo. Iz zamišljenosti moje me izbudi sova, ktera je čepela na debeli rasohi stare bukve, in mi krohotala nasproti svoj hu-hu-hu, kakor da bi bila hotla reči: „Luč je za vse oči, — al vse oči niso za lučlu Zdajci smo pred „merzlo jamo". Kakor pozoj odpira svoje žrelo in izpuhuje mer zlo sapo, — odtod ime njeno „merzla jama,a 61 Mene ni sicer ravno preveč mikalo v globoko votlino, al ker so vsi moji tovarši berž pripravljeni bili iti v pekel, sem tudi jez hotel za junaka veljati, in splazil sem se v podzemeljski svet. Svečava naša je bila medla, zato smo mogli več s tipom, kakor s pogledom naturo te jame izsledovati. Veličanska jama ima več parm (Grotten) in v njih se nahajajo pogostoma kapline (Tropfsteinbildungen), vendar so proti postonjskirn le kakor vrabec proti postojni. Da pa tudi zoolog na tej jami ima svoje veselje in da v nji nasiti svojo radovednost, vejo ljubljanski naravoslovci bolje kot jez. Ker pa tudi Vi, dragi stric, niste izmed te družbe eden, Vam nebodem nobenega keberčka popisaval, pa tudi ne razlagal starodavnih medvedov, ki so v tej jami pustili svoje rebra. Ker me je zebsti začelo, sem zapustil pervi ta podzemeljski kraj, in vesel sem bil, da sem srečno spet skoračil na beli dan. Iz „merzle jamea smo se podali na Križno goro — v domačijo našega verlega Križnogorskega. Pot je sterma, al ko smo se približevali najvišjemu verhu gore, smo že zapazili marljivost in pridnost tukajšnih prebivavcov. Lep sadunosnik nam je kričal nasproti: „Tukaj je priden vertnar domaa, in ko še smo po obverhu vidili čilo čedico, ktera nas je prijazno sprejela s svojim glasnim cinklanjem, nam je bilo očitno, da predsednik ložke kmetijske poddružnice so v vsem priden gospodar. „Že smo gori!" — zakriči živi Merkurček, kterega so mlade noge hitreje nesle kakor nas druge, kteri smo že po domovini in za domovino dosti potov zastonj opravili. Naša perva pot je bila, ker nam je obilen pot polil celi život, v stanico gosp. Križnogorskega, ki so nam vsakemu srajco dali, da smo se preoblekli in polagama odpotili; prijazno so nas spehance okrepčali tudi z dobro kapljico, kruhom in klobasami. Ko smo se odpočili, smo šli v slovito romarsko cerkev sv. Križa, da darujemo naše križe Onemu, kteri je svet premagal in nam velel, svoj križ na se vzeti in za njim hoditi. Ko sta duša in telo dobila svoj živež, so ga dobile tudi oči in serca. Stric! dajte mi domislijo prebivavca jutrovih dežel, in pero, s kterim je pisal Hafis ali Džellaladin, da Vam popišem lepoto tega pogleda. Mislite si goro, ktera je proti iztoku obraščena z bu-kevjem tje do svojih ram, na glavi pa ima zeleno livadico, lep sadunosnik, pisane gredice, žolte njive, na temenu pa cerkvico belo, ktera na gori sedi kakor beli labod na jezeru; poleg cerkvice stanovališče križnogorskega vladika, s kterega lahko vidiš na vse četiri strani sveta, — proti iztoku zelene gore in hribe — slavni obloški kraj, kjer nekdaj je prevzetni Rimljan skusil mišico silno hrabrih planinskih prebivavcev, dalje lepo ložko dolino s pridnimi ob-delovavci, ter bolje na desno visoke snežniške planine, votli Javornik, kteri v svoji utrobi krije množico vrelcov, divjih rac in drugih žival in živalic, proti severju spet visoke gore, nasejane z belimi cerkvami in cerkvicami, — mislite si, dragi stric, vso to panoramo obsejano od večernega solnca; poglejte po dolinah in dolinicah, po gričih in brežuljkih, po globokih jarugah in spet po obdelanih obverhih planin, na kterih stojijo borne bajtice, in rekli bodete: wTu je lepo, tu je krasno!'' Meni pa so pri tem pogledu na um prišle lepe besede Feuchtersleben-ove: „Ebene und Thal geuiigen mehr dem sinnlichen Bedurfnisse des Men-schen; er pfliickt und geniesst, — nichts steht ihm ent-gegen; B e r g e entsprechen mehr dem Bedurfnisse scines Geistes; er muss dem kargenBoden seinen Ertrag abringen, und misst dabei sich selbst an den Hohen, die unerschutterlich in die Wolken ragen. Die Natur, in dem sie dem Menschen dort, wo sie die Pflanzenvvelt stiefmiitterlich behandelt, die grosste Fiille ihrer Kraft verleiht, scheint uns die Lehre geben zu wol!en, dass sie an den Friichten seiner Muhsal mehr VVohlgefallen habe, als an dencn seines Bodens." Zato so tudi planinarji serčniši in bolji; na nje se more človek bolj zanesti kakor na dolinarje. Njihove serca nimajo toliko gib; one ne poznajo „politike" življenja, planinarji so „naturlich mit Wahrheit", da z Goetejem govorim/ Sedaj še le sem čutil resnico Potočnikovih besed, ki jih poje njegov „Planinar": Visoko verh planin stojim, V veselji rajskim tu živim, Tam dol' ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo. Prid' verh planin, Nižave sin! Al spet sem se zašel v didaktiko. Kakošen pogled pa je proti zahodu s Križne gore? — bodete nevoljno list prebiraje si mislili. Stric! dragi strici Berite, kar je gosp. Križnogorski sam pisal o tem pogledu. On že v ljubeznjivo dolino cerkniško več let gleda, kadar je zelena in popisana s pisanimi cvetlicami, kadar se valjajo žolti valovi reži in pšenice, kadar se pasejo pisane cede po zelenih travnikih, kadar berhke dekleta pridno premetavajo dišečo travo po senokoših, kadar romajo po široki cesti obile romarske trume na sveto Križno goro mole in poje, pa tudi kadar je vsa dolina napolnjena z vodo, in se v vodnem zercalu ogleduje rumeno solnčice s svojimi milijoni toplih žarkov o lepi jeseni, kadar o jasnem nočnem nebu v jezerskem zercalu lesketajo nebeške lučice, kadar je jezero pokrito s svitlim ledenim pokrivalom in urni fantje tergajo po njem drage podplate. Gosp. Križnogorski popisuje goro za goro, kako se verstijo proti zahodu od gladke Slivnice — stanovališča Valvazorjevih co-pernic — do stermega golega Grintovca; on imenuje vse cerkvice po dolini; — al najbolje še je: zapustite, stric, za nekoliko dni idilični Verbovec, pa poglejte si sami cerkniško jezero — veliko čudo čudovite krajnske dežele! Solnce je začenjalo plavati za gore, tudi slivniške co-pernice so začele nas spet z meglo rositi in z dežjem škropiti. Podali smo se tedaj spet v palačo vladika križnogorskega in veseli kremljali o tem in unem. Napili so nam naš častivredni hišni gospodar še enkrat dobrodošlico, in mi smo jo njim povernili z zahvalnico, kakoršna se le med prijateli nahaja, kterih serca ogreva enaka ljubezen do domovine, veže enak cilj in konec. Edino plačilo za slovenskega domoljuba je najti serca edinega čutja. Materialnega dobička mu domoljubje drugač malo donaša; ako vpisuje knjige, mora jih s svojimi žulji plačevati; ako se tudi brez vse prenapetosti poganja za narodne pravice, se mu to v greh šteje in natolcuje se namenov, ktere le zloba in zavidnost vidite. O ti sebični svet, kteri nočeš priznavati večnih postav, in čertiš vse, česar ne moreš porabiti v svoji mavhi. Noč je začela pokrivati svoje krila na černo žemljico, in naš namen je bil še tisti večer priti do Cerknice, zato sem zatrobil „DaIje!" Nam je sicer tako dobro djalo pod streho moža, kteri ljubi svoj rod in kteremu je mar za njegovo moralno in ma-terijalno srečo; — al potovanje svoje smo začeli, da še obišemo več lepih krajev in dragih dušic naše domovine, in tako smo mogli spet na kobno cerkniško ekvipažo, da saj še pred polnočjo pozdravimo ljubega gospoda, kteri so nas pričakovali z vsemi lepimi lastnostmi hišnega gospodarja. Več o tem pa v drugem pismu. Da ste mi zdravi ljubi stric! Pozdravite mi vse rojake, babičke in možake. Vaš unučič Vicko.