V Ljubljani 1. januarja 1944. Ustoličenje Marije Pomagaj v naših šolah Na škofovo povabilo začenjamo z novim letom novo vrsto prvih sobot. Z njimi hočemo še naprej zadoščevati brezmadežnemu Marijinemu Srcu za rešitev duš grešnikov, zlasti zapeljanih, ki jih je toliko med našim narodom. Še posebej pa naj bi v tej vrsti prvih sobot prosili Marijo, da vsem Slovencem izprosi milost otroške ljubezni in popolne vdanosti Cerkvi in papežu. Da bi ljubezen do Marije pognala med našim narodom globoke in trdne korenine pa moramo v zvezi s temi pobožnostmi še naprej propagirati dnevno molitev rožnega venca in družinske posvetitve Marijinemu Srcu. To je naša domača naloga! Kaj pa bo za šolsko nalogo? Škofijski odbor prvih sobot nam predlaga čudovito lepo misel: Ustoličenje Marije Pomagaj po vseli naših šolali! V svoji veliki okrožnici nam med drugim takole piše: »Kot posebno misel, ki naj bi jo realizirali v vsej Sloveniji do meseca maja, priporočamo vsem šolani ustoličenje Marije Pomagaj, naše Matere in Kraljice ... Ali ni primerno, da v tej stiski časov tudi naše šole dobe trajen vnanji znak naše vdanosti Mariji Pomagaj? Zato naj bi vsak šolski zavod dobil sliko Marije Pomagaj in jo določeni dan slovesno ustoličil na častnem, vidnem in lepo pripravljenem mestu v šolskem poslopju.« To misel moramo vsi, ki hodimo v šolo — v klopi ali za kateder — z navdušenjem pozdraviti in z veseljem sprejeti kot veliko šolsko nalogo % tem letu. Marija Pomagaj je tako velika verska in narodna svetinja vseli Slovencev, da mora zares dobiti pravo in častno mesto v vseh naših domovih, po vseh naših šolah, pa tudi — oprostite drzni zahtevi tudi po vseh naših delavnicah, podjetjih, tovarnah in — javnih uradih! Kjer je križ, naj bo poleg tudi Marija! Seveda pa je prvo in glavno, da Kristusa in Marijo nosimo v svojih srcih. Zato nam zahteva po ustoličenju Marije poleg križa ne sme biti le zunanja manifestacija, prireditev in okrasek, marveč predvsem nova prilika in nova oblika za notranji prerod. Zato se z ustoličenjem ne smemo prenagliti; morda ga res odložimo šele na Marijin mesec maj, da se bomo nanj resnično pripravili. Priprava in način ustoličenja more imeti najrazličnejše oblike. Vodilne smernice je že izdal Škof. pripravljalni odbor in Vas bodo o njih obvestili gg. kateheti. Ker pa »Naša Zvezda«, ki ima Marijo Pomagaj že peto leto ustoličeno« na naslovni strani, smatra še posebej za svojo dolžnost, da ustoličenje Marije Pomagaj po šolah propagira, zato razpisujemo sledeče nagradne naloge: I. Za posameznike-naročnike »Naše Zvezde«: 1. Marija Pomagaj v letošnji »Naši Zvezdi« (Opis in razlaga naslovne slike; k temu smo povabili že v 1.—2. št.). 2. Moj obisk pri Mariji Pomagaj. (Prost spis, ki se lahko nanaša na stolnico ali na Brezje.) 3. Ustoličenje Marije v naši družini. (Popis družinske posvetitve Marijinemu Srcu, ki se more izvršiti tudi pred Marijo Pomagaj ali katero koli Marijino podobo, če Vam ni mogoče nabaviti podobe Marijinega Srca.) 4. Pomen ustoličenja Marije Pomagaj v naših šolah. (Predavanja ali govor za slovesnost ustoličenja.) 5. Marija Pomagaj in Slovenci. (Nekoliko zgodovine češčenja Marije Pomočnice, zgodovina brezjanske božje poti, romanja, verska in narodna svetinja.) 6. Moja Marija Pomagaj. (Samostojen posnetek, kopija, Marije Pomagaj — naloga za risarje.) Tekmovati more vsak dijak ali dijakinja, naročnik ali naročnica »Naše Zvezde«. Prve tri naloge so predvsem za nižješolee, lahko jih pa izdela vsak. Pri vseh pa gotovo sporočite poleg imena tudi razred. Nagrada za vsako najboljšo nalogo: slika (fotografija) Marije Pomagaj v okviru ali album »Naši kraji«. 11. Za skupine — kongregacije, razrede in zavode: L Kako si Zamišljamo uspešno pripravo na ustoličenje Murije Pomagaj. (Načrt priprave, predlogi in nasveti sebi in drugim.) 2. Kako si zamišljamo ustoličenje Marije Pomagaj. (Način in obseg ustoličenja, načrt za slovesnost ustoličenja, točke sporeda pri akademiji itd.) Tekmovati more vsaka kongregacija, pa tudi vsak razred in ves vzgojni ali šolski zavod — oziroma kongregacijski, razredni in zavodni pripravljalni odbor. Nagrada za dva najboljša predloga: nova, velika slika Marije Pomagaj, ki je te dni izšla. Vse naloge je treba poslati uredništvu do 31. januarja 1944. Kolikor bo prostor dopuščal, jih bomo objavili, o izidu tekmovanja pa bomo poročali v marčni številki. Želja uredništva je, naj tudi to nagradno tekmovanje vsaj nekoliko pomaga razgibati dijaštvo za lepo in sodobno misel ustoličenja Marije po vseh šolah. Geslo vseh priprav in dela pa naj bo znano kongregacijsko geslo: _______________________ ZA KRISTUSA Z MARIJO!_________________________________ »Se neOafic, dokler se ne bodo Vaše druiine vse brex ]z/eme Iskreno in resno posvetile brezmadežnemu Srcu Marijinemu — In le/ posvetitvi stveste ostale.« (Iz Škofovega povabila dijaštvu v 1. št. letošnjo Zvezde.) Kraika zgodovina milostne podobe Marije Pomagaj Marijine podobe srečamo že v katakombah: kažejo nam Marijo ali kot stoječo Oranto ali kot sedečo Mater z Detetom v naročju. Do popolnosti .pa je razvila Marijino podobo bizantinska umetnost, ki je menila, da se pri tem naslanja na legendarni prototip, ki naj bi ga bil naslikal sv. Luka. Po tem legendarnem »originalu« so napravljeni vsi poznejši »natančni posnetki«. Bizantinska umetnost je zajemala neposredno iz živega starokrščanskega občutja ter ustvarila najbolj poduhovljeni tip religioznih slik. Med mnogimi tipi bizantinske Marije je posebno ljubka tako imenovana Glykofilusa — ljubezniva mati, ki pritiska k sebi svoje dete, dete pa jo objema ter se stiska k njenemu licu. (Slika 1.) Ta tip bizantinske Marije je služil za vzor podobi »Marije Pomagaj«, ki jo je tik pred Luthrovim nastopom (1.1517) naslikal tedaj še katoliški nemški slikar Luka Cranacli st. za cerkev sv. Križa na Starem trgu v Dražda-nili. (Slika 2.) Po luteranskem preganjanju je podoba zašla v knežjo galerijo, od tod po skoraj stoletni pozabljenosti v prvi četrtini 17. stol. v Passau, nato pa v Innsbruck v župno cerkev sv. Jakoba ter kmalu zaslovela po vseh alpskih deželah, kjer ji je bilo posvečenih mnogo cerkva. V času francoske okupacije je sicer priljubljenemu in vestnemu slikarju Leopoldu Layerju iz Kranja (1752—1828) zaradi hudih časov nenadoma zmanjkalo naročil in zaslužka. V veliki stiski se je z bratom Valentinom, ki je bil tudi slikar, zatekel k tvegani rešitvi: začel je ponarejati avstrijski denar. Oblasti pa so ga zalotile ter ga skupaj z bratom vrgle v ječo, kjer je Valentin kmalu umrl za sušico, Leopold pa se je zaobljubil, da bo naslikal za podružnico sv. Vida na Slika 2. Slika 3. Brezjah podobo Marije Pomagaj, če ga ta reši iz ječe. Njegovo zaupanje je bilo uslišano in slikar je 1. 1814 prinesel na Brezje na platno slikano Marijino podobo, kopijo Cranachove v Innsbrucku, ki je po prvih čudežih kmalu zaslovela kot milostna podoba. (Slika 5.) Sliki 2. in 3. nam kažeta Carnachovo in Laverjevo podobo^ Na prvi pogled vidimo njuno sorodnost, pa tudi njune razlike. Cranachova je bolj intimna in realistična, Laverjeva pa bolj mila, idealizirana in reprezentativna. Na prvi je upodobljena Marija le do kolen in odrezana po sredi hrbta, na drugi ji je viden še dobršen, del pod koleni in ves hrbet. Velika razlika je med držo obeh jezuščkov in med Cranachovim oblačilom 16. stoletja pa med Layerjevo idealizirano, nekam nad-časno obleko. Tudi v barvah je prva precej drugačna od druge. Layerjeva Marija je le v giavnih potezah kopija tirolskega izvirnika, v vseh podrobnostih pa se strinja z okusom začetka 19. stoletja. To nam postane tem bolj razumljivo, če pomislimo, da je slikal Leopold podobo v ječi, kot pravi izročilo, in torej ni mogel kopirati po Cranachovem originalu, temveč spet po kaki njegovi kopiji, kot vse kaž.e, po bakrorezni podobici, ki jo je vrezal C-Schleich kot »resničen posnetek« innsbruške podobe (slika 4). Ta pa že sama močno modernizira Cranachov srednjeveški original. Te podobice (ki meri komaj 13 X 7.5 cm) se je Layer precej točno držal, izpremenil je le izraz obrazov, izrezek na Marijinih prsih in držo Je-zuščkove desne roke in noge. Po tem bežnem pregledu torej vidimo, da je bizantinska Marija Clykofilusa (Umitje-nije) postala pravzor poznogotske podobe Luka Cranaciia, ta pa preko preproste bakrorezne kopije v Laverjevi Mariji Pomagaj zavetnica in pribežališče vsega našega naroda. Zgodovina brezjanske slike je zgodovina Marijinega češčenja. Podrobnosti se spreminjajo, bistvo ostane vedno isto. Tako veže Marijin lik Zahod z Vzhodom, sedanjost s tisočletno preteklostjo.« (Stegenšek.) ('Podrobneje glej: Dr. Avguštin Stegenšek: Ob stoletnici Marije Pomagaj na Brezjah, Ljubitelj kršč. umetnosti. 1914; Fr. Stele: Cerkveno slikarstvo, Celje 1934: isti: Slovenske Marije, Celic 1940.) »Slikar dela posnelek« (Sliko Marije Pomapaj že nekaj tednov kopira v stolni zakristiji akad. slikar Riko Debenjak. Zuto je od pol ene do treh ni v oltarju.) Vse luči na oltarju so ugasnile. Molitve oneme na razprtih ustnicah, src so poloti občutek otroka, ki so mu vzeli ljubo igračo. Sveta podoba se rahlo zamaje, zdrkne navzdol, zdaj je videti le še zlati kroni, večjo in manjšo, potem ničesar več, le bedi okvir še mrtvo obdaja sivo steklo. I a k o je kot na veliki četrtek, ko ropajo oltarje. Cerkovnik odnaša podobo. Nese jo v obeli rokali: videti je medeninaste križce na njenem hrbtu. Vsi pogledi gredo za njim. Žametna zavesa zaplahutne, slišati je mehko drsenje orat v tečajih... Za dve uri in pol, od pol ene do treli — zbogom, Marija, in na svidenje! »Slikar dela posnetek,« je napisano na kartonu pod belim okvirom na oltarni mizi. Prostrana baročna zakristija, ki teži s svojimi močnimi stenami na človeka. Z zida zro freske velikih angelov o medaljonih; na stropu so naslikane krave, ki z muko vlečejo skrinjo zaveze. Dolga omara zakriva severno steno, njena vratca so zlato uokvirjena, da te obide pred njo svečano, težko razpoloženje. Na predalniku lezi vijoličen mašni plašč. Ogromna, visoko nad tla dvignjena okna lijejo poševno svetlobo o prostor, ki je še nasičen z vonjem kadila ... 'Vžirfhv flhlniVatm >V.< toutldtrmiitujfa I .črnpilill 4l»iiiS.ii'i|fiW VJtsrni.todf ‘ ItK MnčtpiinT pim jPVnM ntVmiTnnT Slika 4. Pod prvim oknom dvoje slikarskih stojal: na prvem naša Marija Pomagaj, njej na levici črno preslikano platno z opraskanim obrisom brezjanske Marije. Nobena sveča ne gori, nobene rože ni ob Mariji. Tako uboga se mi zdi, brez slehernega okrasja, brez blišča. Prav taka je kot stare slike po naših domovih, nad posteljami očetov in mater, ki smo jih vajeni od prve mladosti. Na njene robove je pribit preprost okvirček, ki se mu že lušči zlato in zdaj vidim, da imata Marija in Jezušček razpokan obraz. Prav pod vratom, v kotu izrezka na prsih, ima Marija majhno luknjico — nekoč je moral nekdo vanjo pritrditi biserno ogrlico ali zlato srce. Nekaj otroškega je o tej podobi; nobenega izumetničen ja, še barve so enostavne in morda prav zato tako polne življenja. V gube oblačila ob Marijini desni roki je skril slikar celo mavrico: belo, vijolično, modro, rumeno, rdečo barvo je nanizal drugo za drugo, da kar zapojo, če jih oblije močnejša luč. Kar ne morem verjeli, da je to res tista Marija, pred katero pokleka toliko kolen, h kateri se zateka toliko src in pred katero joka toliko oči.... Mati in Dete sta za trenutek sama v svoji prisrčnosti: drug na drugega se naslanjata in zdita se mi tako človeška in domača kot naši otroci, ki se stiskajo k licu svojih mater. Slikar naslanja oporno palico na rob okvira in čopič mu potuje s palete na počrnjeno platno. Sveto Dete je že zaživelo sredi črne ploskve, samo Jezus in Marijine roke, prav tako kot bi ga nekdo izrezal s prave milostne podobe ter ga prilepil na črno praznino platna, ki naj sprejme posnetek. Velika ljubezen je o sleherni slikarjevi potezi, kakor bi hotel z njo prenesti v svojo kopijo tudi ose stoletne molitve, ki trepetajo o barvah brezjanske Marije, jezušček je majhen naoihanček, majhen štrukeljček, da bi ga človek kar za zafrknjeni nosek potresel, in dvojno bradico ima. Marijine roke ga objemajo prav narahlo, kot bi ne imel nobene teže. Vsaki slikarjevi kretnji sledim. Skupaj z njegovim tava moje oko od milostne podobe na kopijo in prav nič se ne čudim, kadar slikar vzdihne: »Oh, Mamka božja, iztegni no svojo roko in mi malo pomagaj: moj pinel je že popolnoma odpovedal... Zdaj rdeči Jezuščkove prste, prav prosojni morajo biti, da udarja kri skozi kožo. »Marijin obraz bo pa križev pot...« se nasmeje slikar in spomnim se legende, da Marijinega nasmeha ne more nihče posneti. Potem pride cerkovnik in dolgo opazuje slikarjevo delo. Nazadnje si domisli: »Glejte, zdaj smo tule povsem sami. Kaj ko bi se zgodil čudež in bi bila Marija kar nenadoma naslikana ... Saj bi nam nihče ne verjel, da se je sama naslikala...« Zasmejemo se. Da, lahko bi se zgodilo tudi to! Preprosta mati stopi v zakristijo. Dvanajst maš bi rada plačala. Tri za Lojzeta, tri za Franceta, tri za Andreja, tri za Toneta ■..« Dvanajst maš za svoje sinove; za nobenega ne ve, kje je, ali je živ ali mrtev. Potem zagleda Marijo. Vsa se zdrzne, cekar ji pade iz rok. To je preveč za dobro dušo — biti tako blizu Marije, da se je lahko dotakneš kakor kropilnega kamna o cerkvi. In spet pride stara ženica z nadušljivim glasom, da se mi zdi, da bo zdaj — zdaj zajokala. Spovednika išče. Sprva sploh ne vidi Marije, toda slikar ji pravi: »Poglejte Marijo...« In tedaj se n ženi utrga: »Joj, naša Marija! Kako je lepa!« Prav nalahno jo poboža po licu, tudi ta kretnja je molitev, in oči se ji smejejo z vsemi svojimi dobrimi gubicami. Pogleda slikarja in mene, nato spel Marijo ter se prekriža. Postavi sc tik pred podobo in moli. Nazadnje reče: »Samo Marija nas bo rešila, trdno zaupam, da nas bo Marija rešila... Nihče drug nas ne more.« Spet se prekriža, nato reče: »Klanjam se.«. Zbogom, mati!« pravi slikar. Nato se obrne k meni: »Ali. si videl? To je vera. Mi morda celo zakolnemo pred Marijo, če se nam kakšna poteza prav ne posreči, ta žena pa, ki je že toliko prestala na svetu, se prekriža in ni je sram. In ,klanjam se\ nama je rekla, ker si je mislila: le kakšni gospodje so to, ki slikajo Marijo. Toda jaz ji nisem mogel odzdraviti drugače kot, ,zbogom, mati'. Zdi se mi kot bi bila res moja mati...« In ko mi v ušesih še vedno drhti starkin jokavi glas, slikar z belo barvo rahlo kane o Jezusove oči — nenadoma o/.ioe. »Vidiš, zdaj je pa prav tak...« pravi veselo. Boš videl, kako bom to stvar naredil. Prav natančen posnetek bo. Zmenili smo se za popolno točnost ... Ko ne bo več brezjanske Marije v cerkvi, bodo ljudje poklekali pred njeno kopijo...« Ta čas je v cerkvi mrtvo in prazno. Manje ni n oltarju. In vendar strine ljudje še v prazen okvir ter po cele ure čakajo, kdaj se bo Marija vrnila, l edno bolj spoznavam lepoto vernega zaupanja. In v samotnem molku zakristije nanaša slikar baroo na barvo, potezo k potezi. Zelo počasi, zelo previdno. Morda še mesec, morda še dva. Z veliko zbranostjo posnema poteze, ki jih je pred stotridesetimi leti naslikal na platno kranjski slikar, ko je v največji stiski molil k Mariji za pomoč. Ne, Layer tedaj pač ni vedel, da bodo nekoč ljudje hrepeneče pričakovali, kdaj se bo spet zganila zavesa pred vrati zakristije ljubljanske stolnice in bo cerkovnik spet vrnil njegovo Marijo oltarju. V svoji duši pač ni videl teh oči, ki se nenadoma razvesele, ko spet zagledajo Marijo, in src, ki zakličejo svojo tiho hvalnico nebeški Materi, ko zagorijo luči okoli njene podobe. Lai/er ni vedel, da bo nek pozni njegov slikarski sobrat s ponosom izgovoril besede: »Vesel sem, da so prav mene izbrali, da smem kopirati brezjansko Marijo... \mko Behcic Profesorja Keka ni yeč Komunistični val, ki se je jeseni 1943 razlil čez Dolenjsko, je tej prelepi slovenski deželici prinesel uničenje in smrt. Najhuje je zadel prav dolenjsko metropolo — Novo mesto. Premnog človek, ki je leta in leta živel v Novem mestu, je jeseni 1945 našel smrt pod ruševinami. A najvidnejši Novomeščani, najboljši med njimi, najbolj pošteni in najbolj nesebični, so se zgrudili in izkrvaveli pred komunističnimi strojnicami. Med temi najboljšimi je bil pač prvi Franc Kek, gimnazijski katehet. V petnajstletju 1928—1943 je bil Kek, najprej kot vikar, nato kot kanonik in nazadnje kot profesor, srce novomeškega gimnazijskega dijaštva. Sam iz kmečke hiše je zlasti skrbel za kmečke dijake, ki so si z revščino in trudom utirali pot kvišku. Pomagal jim je z obleko, z denarjem, s priporočilno besedo. Bedel je ob njihovi rasti, usmerjal jim pot, jih opominjal — a vse to je delal tako ljubeznivo in dobrohotno, da je mladega človeka za zmerom priklenil nase. Kar je bil v razredu katehet dr. C. Ažman, to je bil zunaj šole Fr. Kek. Novomeška gimnazija je dajala dober naraščaj univerzi prav po zaslugi teh dveh vzgojiteljev, ki sta se tako srečno dopolnjevala. Kek je bil človek veselega srca, dovtipnih besed in radodarnih rok — bil je pravi »veseli Dolenjec«. Zelo rad je prepeval in znal je ljudskih popevčic, da si se moral čuditi. Kadar je bil v veseli družbi znancev in prijateljev, je tudi besedo zabelil s svojo posebno izgovorjavo ali jo nadomestil z duhovito izbrano tujko. Kdor ga je poznal, do smrti ne bo pozabil njegovih sočnih vzklikov in do smrti mu bodo zveneli v ušesili tisti značilni nosniki, s katerimi je krepil svoje besede. Da, Kek je bil en sam! Kdor ni bil z njim skupaj »in der freien Natur draussen«. kot se je pokojni imel navado pošaliti, ta ga ni poznal v vsem bistvu, lam daleč zunaj mesta, v svobodni božji naravi je Kek od leta 1931 do leta 193" vsako poletje prebil dva ali tri tedne s svojimi fanti. To so bila njegova znamenita taborjenja. Kot prelepa pesem mi zvenijo v spominu imena Dol ob Kolpi, Plit-vička jezera, Nazarje v Savinjski dolini, Cerklje ob Krki. Fara ob Kolpi... V duhu gledam rumenkaste S taborjenja ob Kolpi šotore v soncu, ogorele študente, ki vrišce tolčejo žogo; rečne valove, ki hladijo porjavela telesa; podružniške cerkvice, ki vabijo k maši; taborne ognje, ki kličejo iz mraka in teme v svojo luč, v svojo liho lepoto. S sleherno teh podob se druži visoka in vitka postava vikarja, kanonika, profesorja Keka. Na glavi nosi belo čepico zoper žgoče sonce in prsti na nogah se mu lupijo. Prvi je zjutraj na nogah. Drevesa mečejo še svoje dolge sence po šotorili, Kek pa hodi po taborišču in budi: Bogondzi, bogondzi, zazbandzi, ... sonce visoko je že, na mizi so žganci vroči, pod mizo pa maček leži, leži, leži... V dopoldanskih urah pokliče dva, tri višješolce in jim da misale, da prevajajo mašne molitve za naslednje jutro. Pomaga tudi sam, zakaj fantje so realci... Ves dan pesem, smeh, dovtipi — ob vsem obilna in tečna hrana, ki jo kuhar sam pripravlja. Ob večerih, ko je taborni ogenj le še kup rdeče žerjavice in je spored pri kraju, se vrstijo pesmi. Drevesa jih čujejo, zvezde na nebu in Bog v nebesih. Da ni bilo Keka, kdo bi dijakom pripravil toliko veselih ur, toliko nepozabnih dni? Kdo bi znal tako kot on zbrati denarja in drugih sredstev in tudi najubožnejšim dati sonca, počitka, zdravja in jasnih oči? Med njegovimi ,dečki* niso bili vsi čisti kakor tudi med apostoli ne. Njih prava podoba se je razkrila šele po letih. Pridružili so se z besedo in dejanjem tistim, zoper katere se je Kek kot duhovnik, kot vzgojitelj in kot Slovenec moral boriti. Komunizem ni čustven in se ne ozira na dobro srce, marveč tehta: koristen si mi — škodljiv si mi. Zato je Kek moral iti v smrt. Nikdar mi ni prišlo na misel, da mu bom moral pisati osmrtnico. Težko mi je v srcu do solz. Kek je ves pred menoj ko živ in zdi se mi. da ,divaniva‘ med sabo vsak iz svojega sveta. On ve, da mu prav za prav nisem napisal osmrtnice, mar- + pro{ Kek me(, svojimi V CC pesem iz n\ clleznega. srcel. (Prvi od leve f prof. Kek, drugi V. Beličič ...) AJma Svetfonocno hrepenenje Zvezdice na temnem nebu v SDetih sanjah trepetajo, belih misli — dolge orste d noč božično šepetajo. Pesem svetonočna plava nad bridkostjo trudne zemlje, plaho trka z duše d dušo svetonočno hrepenenje. Kdo prižgal bo luči žar in skrionost božične sreče? Tema je in d dušah mraz, n solzah se bolest leskeče. Pridi, snetonočno Dete, o milost soojo nas pogrezni, da d nas duše razsvetle se -dahni nam poljub ljubezni. Papeževa naročila Okrožnica »Divini Redemptoris« Že leta 1957 je veliki papež Pij XI. izdal svečano pismo zoper brezbožni komunizem — znano okrožnico Divini Redemptoris«, ki je za slovensko dijaštvo izšla v prevodu in razlagi A. Ušeničnika v zbirki »Naša pot«. Sveti oče je sicer že prej večkrat svaril pred grozečo nevarnostjo, a ker — kot sam piše — »ta nevarnost po zvijačnosti prevratnih ljudi od dne do dne bolj narašča« in njegove prejšnje opomine že potrjujejo »žalostni sadovi, ki smo jih predvideli in napovedali«, hoče še posebej: 1. »ideje in metode, kakor jih širi zlasti boljševizem, na kratko označiti in razložiti: 2. tem blodnim načelom nasproti postaviti svetli nauk katoliške Cerkve, in 5. zopet nujno pozvati vse, da porabijo vsa sredstva, s katerimi bo mogoče ne le rešiti tako sramotne usode krščansko kulturo, ki brez nje človeška družba ni več zares človečanska, temveč tudi vedno bolj pospešiti njen pravi napredek.« Papežev nauk — naš nauk O idejah in metodah komunizma smo pri nas vsa zadnja leta veliko slišali in brali. Kogar pa vse to še ni prepričalo, naj pogleda okrog sebe in imel bo dovolj nazornega pouka. Prostor nam tudi ne dopušča, da bi ponatisnili čudovito papeževo razlago krščanskega socialnega nauka, katerega moč »je tudi v naši dobi brez. dvoma večja, kakor se pa nekaterim zdi« in je zaradi tega »zelo potrebno pospeševati študij socialnih problemov v luči cerkvenega nauka in te nauke pod vodstvom avtoritete, od Boga postavljene o katoliški Cerkvi, kar moč širili«. Kdor ta nauk pozna, bo imel »n socialnih rečeh pravo spoznanje in se bo obvaroval komunističnega n\išljenja.< Socialni nauk Cerkve — socialni nauk kristjanov! Vendar — nauk sam ne zadosrfuje! Papež pravi: »Toda treba je, da se nauk prevede v življenje po tistih besedah apostola Jakoba: Bodite pa vršitelji besede in ne le poslušalci, ki bi sami sebe varali.« In tudi poziva: »Zato se je treba z vsemi močmi prizadevati, da se porabijo vsi primerni pomočki, ki se je mogoče z njimi kar najbolj mogoče upreti grozečemu razkroju človeške družbe.« Zato se vprašuje: »Kaj je torej treba storiti, katere pomočke rabiti za obrambo Kristusa in krščanske kulture proti temu nevarnemu sovražniku?« Vse pa iz ljubezni: »Kakor oče s svojimi otroki v domači hiši tako bi se radi pogovorili zaupno z vami o dolžnostih, ki jih nalaga vsem sinovom Cerkve velika nevarnost naših dni; radi bi pa te očetovske opomine dali tudi tistim, ki so očetovo hišo zapustili.« Bodimo vršitelji papeževe besede! Ali vas, dijaki in dijakinje, vedno vneti borci za vse dobro, ne zanima, katera sredstva in pomočke priporoča in naroča papež v boju zoper brezbožni komunizem? Kot verni sinovi Cerkve moramo ta sredstva in pomočke še prav posebno poznati, upoštevati in rabiti. Zato bomo ta papeževa naročila tudi v »Zvezdi« po vrsti ponatisnili, da se z njimi seznanite vsi, pa še bolj zato, da bi bili vršitelji papeževe besede, ne samo poslušalci. Jezus - rojen pred Kristusom? Resnično velike stvari se redno gode o tihi samoti in brez bahavega razkazovanja. Tudi s prihodom Boga Sina na svet je bilo tako. Rodil se je v popolni odmaknjenosti svetu. Dopustil pa je tudi, da se je o zgodovini zabrisal točen datum njegovega rojstva. Čeprav štejemo po njem leta, ni mogoče clo pike točno reči, kdaj je to bilo. Tudi ni važno za naše versko življenje. Vendar je pa zanimivo, kako skrbno raziskujejo razlagalci sv. pisma tudi to. Morda bo zanimalo tudi tebe, ki dan za dnem pri zgodovini šteješ leta pred Kristusovim rojstvom m po Kristusovem rojstvu — pa ne veš, da se pri tem vedno motiš vsaj za 6 let...! če hočeš vedeti zakaj, beri tale odlo m ek iz pr e zanimivega uvoda o knjižici dr. A. Snoja, Jezus Kristus. (Knjižico imajo petošolci nekaterih zavodov kot pomožno knjigo. »Zvezda« je o njej poročala že v 1. štev., pripočamo pa jo ponovno vsem kot primerno darilo za vsako priliko.) Lelo Jezusovega rojstva Danes splošno štejemo leta od Kristusovega rojstva. Tako štetje let je bilo uvedeno šele v 6. stoletju; pred tem časom so kristjani označevali zgodovinske dogodke tako, kakor je bila tedaj splošna navada v rimski državi: po imenih konzulov, po letih vlade rimskih cesarjev, največkrat pa od ustanovitve Rima (o. u. R.). Okrog leta 525. je scitski menih, poznejši rimski opat, Dionizij Mali (Dionysius Exiguus) uvedel novo, krščansko štetje let in postavil za izhodno točko Kristusovo rojstvo. Izračunal je, da je bil Jezus rojen leta 754. o. u. R. in je to leto označil kot prvo po Kr. rojstvu, leto 755. o. u. R. kot prvo pred Kr. rojstvom. Dionizij pa se je v svojih računih za več let zmotil. Dva dogodka, ki ju evangelisti omenjajo v zvezi s Kristusovim rojstvom, nam to osvetljujeta: smrt kralja Heroda (Mt 2, 1. 15) in popisovanje palestinskega prebivalstva, ki ga je po naročilu cesarja Avgusta vodil cesarski namestnik Kvirinij (Lk 2, 1. 2). Iz raznih podatkov judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija (f po 1. 93. po Kr.) o Herodu Vel. in njegovi družini izhaja, da je Herod umrl malo pred veliko nočjo 1. 750. o. u. R. (= 4 pr. Kr.). Ker je bil ob prihodu Modrih še živ v Jeruzalemu, je torej jasno, da je bil Kristus rojen že pred veliko nočjo 1. 750. o. u. R. Toda koliko časa pred Herodovo smrtjo je bil rojen Kristus? Da se reši to vprašanje, je treba dognati, koliko časa je preteklo na eni strani med prihodom Modrih in Herodovo smrtjo, na drugi strani pa med Jezusovim rojstvom in prihodom Modrih. O Herodovi usodi neposredno pred njegovo smrtjo poroča Jožef Flavij v knjigi »Judovske starožitnosti«. Piše namreč, da je Herod od jeseni 1. 749. o. u. R. (= 5 pr. Kr.) do svoje smrti, t. j. približno pol leta ležal hudo bolan v Jerihi. Ko so pa prišli Modri k njemu, je bival v Jeruzalemu in je bil še zdrav, drugače bi jim ne bil obljubil, da se bo šel tudi sam poklonit božjemu Detetu v Betlehem (Mt 2, 3). Iz tega sledi, da je med prihodom Modrih in Herodovo smrtjo preteklo okoli pol leta, če je Herod takoj po odhodu Modrih zbolel in se preselil v Jeriho; ker pa ni izključeno, ampak je nasprotno celo zelo verjetno, da je ostal še nekaj čaša zdrav, je treba čas med prihodom Modrih in Herodovo smrtjo še nekoliko raztegniti, lahko do enega' leta ali še čez. Jaz, žCvAjenja JlongJi&pacij Letošnji praznik Brezmadežne v stolnici je bil najlepši dokaz, kako je kongregacijska misel med našim dijaštvom močna in živa. Brez pretiravanja lahko povemo, da je ta kongregacijska proslava vsako leto lepša, vsako leto bolj mogočna. Stolnica je bila polna do zadnjega kotička. Zbrale so se vse srednješolske kongregacije dijakov in dijakinj, pa tudi vse akademske kongregacije in naši katoliški izobraženci so se letos v posebno lepem številu odzvali. Vseh skupaj nas je bilo do 1500 kongre-ganistov in kongregani-stinj, ki smo se s svojini škofom zbrali ob Mariji. Praznik Brezmadežne je praznik duhovne lepote in duhovne čistosti, zato je praznik lepe in poštene mladosti. Je pa tudi praznik zmage duha nad materijo in prav v tem znamenju smo ga letos obhajali; saj je bil glavni namen vse letošnje pobožnosti zado-ščevanje za brezbožni komunizem med dijaštvom. V isti namen so tudi vsi kongreganisti in kongreganistinje prejeli sv. obhajilo. Slovesnost se je pričela z nagovorom pre-vzvišenega g. škofa. V svojem resnem pa iskrenem govoru nas je opozoril na večni boj med Bogom in satanom, ki je v naši dobi dobil izraza v borbi z brezbožnim komunizmom, ki hoče uničiti vse, kar je božjega. Ta boj je totalitaren, gre za vero sploh, gre za Boga. Marija, večna zmagovalka nad satanom, nam je tudi v tem boju vzor in opora. Po govoru smo vsi skupaj obnovili posvečenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kateremu smo se lansko leto prav na ta dan kon-greganisti, dijaki in dijakinje, prvi med Slovenci posvetili. Zatem je prevzvišeni opravil sv. mašo, pri kateri smo vsi sodelovali z navdušenim ljudskim petjem. Med sv. mašo smo prejeli sv obhajilo, ki ga je s škofom vred delilo šest kongregaci jskih voditeljev pri štirih oltarjih. Za sklep pa smo zapeli mogočno kongre-gacijsko himno Zmagala si, ki je izzvenela v prošnjo k Mariji: vodi nas, da zmagamo sovražnika v sebi in okrog nas. Prelepa kongregacij-ska slovesnost naj bo v vseh kongreganistih korak naprej v vsem našem kongregacijskem delu in življenju. Dokazali smo, da so dijaške kongregacije žive, pomembne in potrebne. }iov