Poezija
TAJA KRAMBERGER
Optanti in metropole ignorance
Michele!
I.
Premisljujem,
ali ni obcutenje prostora v
teh krajih in s temi dimenzijami
nekaj takega, kakor sanje o letenju
s helijevim balonom v zivem pesku:
poskus dvojne fiktivne prevare.
Nocna mora z iluzijo gibanja in s podtaknjeno optiko stvarnosti, poskus mobiliziranja elementov, med katerimi ni nobenega prostora za mobilizacijo.
Michele Obit mi je nekoc
v kavarni Evropa rekel, da je zelo
tezko ziveti na meji, ker
nikamor ne spadas in se nihce ne zmeni
za to, kar se tarn dogaja. Nizje v Italiji,
blizje samooklicanemu jedru,
odpotovanja tvorijo svoje orbite.
Sodobnost 2002 | 626
Poezija
n.
Sevedaje res. Le vem ne, kaj
naj mu odgovorim, jaz, ki
rabim najmanj dva milijona ljudi na kupu,
da lahko diham (ker v tern
plesnivem cmoku ne morem),
rabim veletok, ki drvi kot TGV,
da lahko mirno plovem. Ki brezpogojno
zahtevam 300 km gabarita za pesmi,
najmanj praskega ali pariskega,
civilizirane natakarje in kulinaricno lestvico
brez vecjih gradacij. Ki
zahtevam dolocen nivo, pa magari
o reji koz ali o gnojenju krompirja,
dignitas in prav nobenega zatajevanja,
slepomisljenja ali spahijske propedevtike,
ki v poglavja podtika totalitarne Ugature.
Ki po spletu okoliscin zivim v
neurbanizirani metropoli ignorance,
v Ljubljani,
in
ne vidim prav nobene razhke
v tehniki polaganja puscic
s strupeno konico na lok zavisti
med napeto mentalno tetivo metropol
in napeto reliefno tetivo mej.
Zadnjic sem v intervjuju z nekim verznim Prokrustom spet lahko prebrala smesno delovno hipotezo, da v Sloveniji ni nobenih zenskih (!) pesnic.
Sodobnost 2002 I 627
Poezija___________
III.
Seveda ni res. Le vem ne, kako naj jaz, ki sem otroska leta prezivela ob morju in med zajci v seneni kopici (kot ti), to komentiram. Nikogar ne srecam, res je, da v teh krajih ze dolgo nikogar ne srecam.
Meje niso elastike; a centra
ne dolocata ne zunanja ne
notranja demarkacijska crta,
tudi ne blizina ali odmaknjenost
od poljubne tocke
dolocenega obdobja,
center je! in
ni poljuben.
Samo od njega
se odrivajo besede, ki
jih pisejo redki in jih
pises ti, Miha.
Meja, pravijo, je zato, ker dve telesi hkrati ne moreta biti na istem kraju. A dve telesi nikdar nista na istem kraju, to je iluzija, hipno slepilo, income doktrin, zaradi katerih med ljudmi ni vec nobenega prostora ne za dihanje in ne za ljubezen.
Dejstvo, da lahko
zaporedoma po istih tirih drsijo
telesa razlicnih konsistenc, razlicnih velikosti
in razlicnih usmeritev,
razveljavlja rigidnost katerekoli
meje. Meja, cetudi
zge do kosti, je lahko le obris grebena
zacasne konture plamena, ki zagori in ugasne.
A spomin, odtisnjen v
plamen, nemoteno gori dalje.
Sodobnost 2002 I 628
Poezij a
IV.
In biti center in periferija hkrati,
ne naenkrat, a zato nic manj oboje,
peska in lupina neznanega sadeza, med
kateri je potrebno vstaviti meso -
vsebino, dotik, besedo,
katerih edinstvenega okusa se
ljudje spomnijo se dolgo potem,
ko zavrzejo pesko in pozabijo na barvo lupine.
Ne,
ignoranca ne raste iz meje,
a tudi ne iz centra,
ignoranca je odgovor sibkega clena
na tezave z razmejevanjem.
Sodobnost 2002 I 629